

(A) Za uveljavljanje pravice do sodnega varstva subjektivnih materialnih pravic veljajo zastaralni in absolutni roki (v koledarskih dnevih), določeni z zakonom.
Zastaralni rok je obdobje neaktivnosti imetnika subjektivne pravice, z iztekom katerega imetnik izgubi pravico do sodnega varstva navedene pravice. Z iztekom zastaralnega roka ne preneha sama materialna pravica, ampak z njo povezani pravica do tožbe in pravica do izvršbe, s čimer ta pravica postane naravna pravica (materialna pravica, ki ni pravno varovana). Zastaranje ne velja samodejno, ampak le na podlagi ugovora dolžnika pred pristojnim sodiščem ali sodnim izvršiteljem.
Pravila o trajanju, prekinitvi in mirovanju zastaralnih rokov so določena v zakonu o obligacijskih in pogodbenih razmerjih. Za vse zahtevke, za katere ne veljajo posebni roki, velja splošni petletni zastaralni rok (člen 110 zakona o obligacijskih in pogodbenih razmerjih).
Triletni zastaralni rok je določen za tri skupine zahtevkov (člen 111 zakona o obligacijskih in pogodbenih razmerjih):
Triletni zastaralni rok je določen tudi za pravico zahtevati zakonsko razveljavitev pogodb, sklenjenih v zmoti ali kot posledica goljufije ali grožnje, in pogodb, ki jih sklenejo osebe brez ustrezne sposobnosti ali njihovi zastopniki, ki ne izpolnjujejo ustreznih zahtev.
Enoletni zastaralni rok je določen za pravico zahtevati zakonsko razveljavitev pogodb, sklenjenih v izrednih ali očitno neugodnih razmerah (člen 33 zakona o obligacijskih in pogodbenih razmerjih).
Šestmesečni zastaralni rok je določen za zahtevke glede pomanjkljivosti pri prodaji premičnega premoženja ali glede pomanjkljive izdelave na podlagi pogodbe o delu, razen za gradbena dela, pri katerih zahtevek preneha veljati po preteku splošnega petletnega zastaralnega roka (člen 265 zakona o obligacijskih in pogodbenih razmerjih).
Dvoletni zastaralni rok je določen v izvršilnih postopkih. Če upnik v začeti izvršilni zadevi dve leti ne zahteva izvedbe izvršilnih ukrepov, se izvršilni postopek konča po zakonu na podlagi točke 8 člena 433(1) zakonika o civilnem postopku, novi zastaralni rok pa začne teči z izvedbo zadnjega veljavnega izvršilnega ukrepa.
Zastaralni rok začne teči, ko nastane in se lahko uveljavlja pravica do tožbe, kar je odvisno od narave zadevne materialne pravice. To je lahko trenutek, ko pogodbena obveznost zapade v plačilo, ali trenutek storitve nezakonitega dejanja ali trenutek opredelitve storilca škode/delikta ali trenutek izročitve stvari v primeru zahtevka zaradi napak itd.
Stranki se ne moreta dogovoriti za skrajšanje ali podaljšanje zastaralnega roka.
Vendar se lahko zastaralni rok prekine ali miruje.
Zastaralni rok miruje v primerih, ki so izčrpno navedeni v členu 115 zakona o obligacijskih in pogodbenih razmerjih:
V teh primerih je stranka začasno in pravno nezmožna uveljavljati pravico do tožbe. Zastaralni rok, ki je tekel do mirovanja, ostane veljaven in teče naprej po prenehanju okoliščin, zaradi katerih je nastopilo mirovanje.
Zastaralni rok se prekine v naslednjih primerih:
V teh primerih rok, ki je tekel od nastanka pravice do tožbe pa do prekinitve zastaranja, izgubi pravno veljavo in začne teči nov zastaralni rok. Kadar se zastaralni rok prekine z zahtevkom ali ugovorom, pravo določa še eno pomembno posledico: nov zastaralni rok, ki začne teči po prekinitvi, je vedno pet let.
Absolutni (prekluzivni) roki so tisti, z iztekom katerih prenehajo same materialne pravice. Ti roki začnejo teči od nastanka subjektivne pravice in ne od nastanka pravice do tožbe.
Absolutni roki se ne prekinejo in ne mirujejo kot zastaralni roki.
Sodišče ali sodni izvršitelj jih uporabi na lastno pobudo, kar pomeni, da za njihovo zavarovanje ni potreben ugovor dolžnika. Z iztekom absolutnega roka vložena tožba postane nedopustna, medtem ko z iztekom zastaralnega roka (če je bil vložen ugovor) tožba postane neutemeljena.
Taki prekluzivni roki zajemajo: trimesečni rok, v katerem lahko zastavni ali hipotekarni upnik ugovarja, če je zavarovalnina izplačana lastniku stvari in ne njemu; dvomesečni rok, v katerem lahko solastnik vloži tožbo zaradi nakupa stvari v solastništvu, če je drugi solastnik svoj delež prodal tretji osebi; enoletni rok za vložitev tožbe zaradi odpovedi donacije itd.
(B) Roke za izvršitev nekaterih procesnih dejanj strank in sodišča v postopkih v zvezi z zahtevki ter v izvršilnih postopkih določa zakonik o civilnem postopku. Roke za izvršitev procesnih dejanj v postopkih v primeru insolventnosti določajo trgovinski zakon (Targovski zakon) oziroma zakon o insolventnosti bank (Zakon za bankovata nesastoyatelnost) v zvezi z insolventnostjo bank in drugi posebni zakoni.
Če stranka ne upošteva rokov, izgubi pravico do izvedbe zadevnega procesnega dejanja. Če pa sodišče ne upošteva predpisanega roka za postopek, to ni ovira za poznejšo izvedbo procesnega dejanja, saj ga je mogoče izvesti kadar koli. Roki, določeni za sodišče, so zgolj okvirni.
Roke za izvedbo procesnih dejanj strank določata zakon in sodišče.
Roki, ki jih določa zakon (zakonski roki), zajemajo:
Roki, ki jih določi sodišče, zajemajo:
Roki se delijo tudi glede na to, ali jih sodišče lahko podaljša ali ne. Vsi roki, ki jih določi sodišče, se lahko podaljšajo. Rokov za pritožbo in predložitev zahtevka za razveljavitev izvršljive sodne odločbe ni mogoče podaljšati; člen 63(3) zakonika o civilnem postopku.
Dela prosti dnevi so:
1. januar – novo leto;
3. marec – dan osvoboditve – državni praznik;
1. maj – praznik dela;
6. maj – dan sv. Jurija, dan poguma in bolgarske vojske;
24. maj – dan bolgarskega izobraževanja in kulture ter slovanske literature;
6. september – dan enotnosti;
22. september – dan neodvisnosti;
1. november – dan državnih voditeljev: dela prost dan za vse izobraževalne ustanove in delovni dan za vse druge pravne subjekte;
24. december – božični večer, 25. in 26. december – božič;
veliki petek, velika sobota in velikonočna nedelja – dva dneva (nedelja in ponedeljek) v zadevnem letu sta namenjena praznovanju.
Ministrski svet ima tudi enkratno priložnost, da druge dneve določi kot dela proste dneve, da določi dneve obeležitve posameznega poklica in da med letom prestavi dneve, ki niso delovni dnevi.
Splošna pravila o rokih za izvedbo procesnih dejanj strank in sodišča v postopkih v zvezi z zahtevki in v izvršilnih postopkih določa zakonik o civilnem postopku. Več posebnih zakonov določa tudi absolutne roke za uveljavljanje procesnih pravic, na primer člen 74 trgovinskega zakonika, člena 19 in 25 zakona o poslovnem registru in registru nepridobitnih pravnih oseb (Zakon za targovskiya registar i registara na yuridicheskite litsa s nestopanska tsel) itd. Splošne informacije o splošnih pravilih iz sedmega poglavja zakonika o civilnem postopku (Roki in vrnitev rokov v prejšnje stanje) so navedene v odgovorih na vprašanja 4, 5 in 6.
Splošna pravila o zastaralnih rokih so določena v členu 110 in naslednjih zakona o obligacijskih in pogodbenih razmerjih. Glej točko 1.
Splošna pravila o rokih za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz obligacijskih razmerij, so določena v členih 69–72 zakona o obligacijskih in pogodbenih razmerjih.
Ob upoštevanju pogojev, opredeljenih v procesnem pravu (členi 61, 229 in 432 zakonika o civilnem postopku), predpisani procesni roki prenehajo teči, in sicer od dogodka, ki je povzročil ustavitev postopka. Postopek se ustavi, ko se pojavi ovira za njegovo nadaljevanje, pri čemer je do odprave te ovire opravljanje procesnih dejanj nedopustno, z izjemo zavarovanja tožbe. Ko je ovira odstranjena (npr. stranka umre, potrebna je postavitev pod skrbništvo, teče osnovni postopek itd.), se postopek nadaljuje, pri čemer vsi ukrepi, sprejeti pred ustavitvijo, ostanejo veljavni.
Posebni zakoni določajo druge roke, ki so krajši od običajnega zastaralnega roka.
Trenutek, od katerega začne teči rok za izvedbo procesnega dejanja, je običajno dan, ko je stranka obveščena, da mora opraviti dejanje, ali ko je ustrezno obveščena o aktu sodišča, zoper katerega je mogoče vložiti pritožbo:
Obstajajo tudi roki, ki začnejo teči od trenutka, ko se začne postopek v zvezi z zahtevki, saj zakon za njihovo izvedbo določa le končni rok.
Primeri so:
Rok teče od trenutka obvestila stranki. Trenutek, v katerem se šteje, da je bilo obvestilo stranki pravilno vročeno, se določi različno, odvisno od načina obveščanja. Poglavje VI (Obvestila in vabila) zakonika o civilnem postopku določa pravila o načinu vročanja obvestil in vabil strankam ter o času, ko se za obvestila šteje, da so bila pravilno vročena.
Kadar se obvestilo osebno vroča naslovniku ali njegovemu zastopniku oziroma drugi osebi, ki živi ali dela na zadevnem naslovu, mora biti na vabilu naveden datum, ko je oseba prejela obvestilo, ki ga je vročil sodni vročevalec ali poštni uslužbenec. Roki za izvedbo zadevnega procesnega dejanja začnejo teči na navedeni datum.
Obvestilo je mogoče vročiti tudi na e-naslov, ki ga navede stranka. Šteje se, da je vročeno, ko vstopi v zadevni informacijski sistem.
Ob upoštevanju pravnih pogojev (če je stranka na primer spremenila naslov, ki ga je navedla v zadevi, in o tem ni obvestila sodišča) lahko sodišče odredi vročitev s pritrditvijo obvestila v zadevi – v takem primeru roki začnejo teči z dnem pritrditve. To je nadomestna vročitev, ki velja, kadar ni izpolnjena naložena procesna obveznost.
Če toženca ni mogoče najti na njegovem stalnem naslovu in tam tudi ni nobene druge osebe, ki bi lahko sprejela obvestilo, mora vročevalec obvestilo pritrditi na vrata ali na poštni predalčnik z navedbo, da so listine spravljene v pisarni sodišča in jih je mogoče prevzeti v dveh tednih od dneva obvestila. Če toženec v tem primeru listin ne prevzame, se šteje, da so bili obvestilo in zadevne listine vročeni z iztekom roka za njihov prevzem.
Nadomestna vročitev je v tem primeru posledica dejstva, da fizična oseba ni izpolnila svoje upravne obveznosti prijave naslova stalnega ali začasnega prebivališča, na katerem naj bi bila dosegljiva.
Obvestilo se trgovcem in pravnim osebam, vpisanim v ustrezni register, vroči na naslovu, prijavljenem v registru. Če na navedenem naslovu ni poslovnih prostorov in tam ni mogoče najti znaka podjetja, tako da se utemeljeno domneva, da je oseba odšla z naslova, se vsa sporočila vložijo v spis o zadevi in štejejo za ustrezno vročena: člen 50(2) zakonika o civilnem postopku.
Če je trgovec na naslovu, vnesenem v register, vendar vročevalec ne more vstopiti v poslovne prostore ali ne najde osebe, ki bi bila prijavljena sprejeti obvestilo, vročevalec pritrdi obvestilo in če listine niso prevzete v dveh tednih po tej pritrditvi, se štejejo za vročene (vročitev je nadomestna).
Roki se računajo v letih, tednih in dnevih. Rok, ki se računa v dnevih, se računa od dneva, ki sledi dnevu, na katerega začne teči rok, in se izteče ob koncu zadnjega dne. Če je stranki na primer naloženo odpraviti nepravilnosti dejanja v sedmih dneh in je obvestilo vročeno 1. junija, je to dan, na katerega začne teči rok, vendar se štetje začne naslednji koledarski dan, 2. junija, rok pa se izteče 8. junija.
Roki se računajo v koledarskih dnevih. Če pa se rok izteče na dela prost dan (konec tedna ali praznik), se šteje, da se izteče na prvi delovni dan po dela prostem dnevu.
Rok, ki se računa v tednih, se izteče na zadevni dan zadnjega tedna. Če je stranki na primer naloženo odpraviti nepravilnosti tožbenega zahtevka v enem tednu in je obvestilo o tem vročeno v petek, se rok izteče v petek v naslednjem tednu.
Rok, ki se računa v mesecih, se izteče na zadevni datum zadnjega meseca, če pa v zadnjem mesecu takega datuma ni, se rok izteče na zadnji dan zadnjega meseca.
Rok, ki se računa v letih, se izteče na zadevni datum zadnjega leta, če pa v zadnjem letu takega datuma ni, se rok izteče na zadnji dan zadnjega leta.
Glej odgovor na vprašanje 8.
Kadar je zadnji dan roka eden od dni, ki niso delovni dnevi, se rok vedno izteče na prvi naslednji delovni dan.
Edini roki, ki jih sodišče ne more podaljšati, so rok za pritožbo zoper sodbo ali odločbo, rok za vložitev zahteve za preklic izvršene sodbe in rok za vložitev ugovora zoper plačilni nalog.
Sodišče lahko na zahtevo zadevne stranke, ki jo ta iz utemeljenih razlogov predloži še pred iztekom roka, podaljša vse druge zakonske roke in roke sodišča (člen 63 zakonika o civilnem postopku). Novodoločeni rok ne more biti krajši od prvotno določenega. Podaljšani rok teče od izteka prvotnega. Sklep o podaljšanju roka (in sklep o zavrnitvi takega podaljšanja) se stranki ne pošlje, tako da mora ta aktivno spremljati delo sodišča.
Zakonik o civilnem postopku določa splošna pravila glede pritožb zoper sodbe in odločbe v vseh civilnih in gospodarskih zadevah, in sicer:
Izjeme od teh splošnih pravil so izčrpno določene v zakonu in temeljijo na posebnih značilnostih zadevnega postopka. Take izjeme veljajo za:
Ni odločbe, na podlagi katere bi lahko sodišče skrajšalo roke, ki jih je samo določilo ali ki jih določa zakon, saj lahko sodišče na zahtevo strank roke le podaljša. Edini roki, ki jih sodišče ne more podaljšati, so rok za pritožbo zoper sodbo ali odločbo, rok za vložitev zahteve za preklic izvršene sodbe in rok za vložitev ugovora zoper plačilni nalog.
Vendar lahko sodišče na lastno pobudo ali na zahtevo ene od strank spremeni datum obravnave, tako da jo razpiše na zgodnejši ali poznejši datum, če tako zahtevajo pomembne okoliščine. V takem primeru mora sodišče stranke obvestiti o novem datumu, obvestila pa morajo biti vročena najpozneje en teden pred datumom obravnave.
Postopkovna pravila zakonika o civilnem postopku, vključno s pravili, ki se nanašajo na podaljšanje roka, se uporabljajo za vse udeležence postopka, ne glede na njihovo prebivališče.
Skupno načelo je, da sodišče ne upošteva procesnih dejanj, opravljenih po izteku roka. V zakoniku o civilnem postopku je poleg tega pravila izrecno določeno, da če pomanjkljivosti tožbenega zahtevka niso odpravljene pravočasno, se tožba vrne; če so pritožba, zahteva za preklic ali ugovor zoper odločbo o izvršbi vloženi po izteku roka, se vrnejo kot prepozni; če stranka pravočasno ne predloži dokazov, ki so ji na voljo, ti v zadevi ne bodo sprejeti, razen če jih stranka ni predložila zaradi posebnih nepredvidenih okoliščin. V primeru neupoštevanja procesnih rokov ni mogoče uveljavljati pravic, za katere so ti roki določeni.
Stranka, ki ni upoštevala roka, ki ga določa zakon ali ki ga je določilo sodišče, lahko zahteva vrnitev roka v prejšnje stanje, če dokaže, da ga ni mogla upoštevati zaradi posebnih nepredvidenih okoliščin, ki jih ni mogla preprečiti. Vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljeno, če bi bilo mogoče odobriti podaljšanje roka za izvedbo procesnega dejanja.
Zahtevo za vrnitev roka v prejšnje stanje je treba vložiti v enem tednu od obvestila o neupoštevanju roka ter v njej navesti vse okoliščine, ki jo upravičujejo, in morebitne dokaze, ki podpirajo vsebino zahteve. Zahtevo je treba predložiti sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zadevno procesno dejanje. Skupaj z zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje se predložijo tudi listine, glede katerih se zahteva vrnitev v prejšnje stanje; če se rok nanaša na plačilo izdatkov, sodišče zanj določi nov rok.
Zahteva se obvezno prouči na javni obravnavi. Če se zahtevi ugodi, se odvzete pravice obnovijo.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.