

Poišči informacije po področjih
Pravni izraz „starševska odgovornost“ – na Irskem se uporablja izraz „starševska skrb“ (guardianship) – pomeni imetje vseh pravic in dolžnosti v zvezi z otrokom, ki so podeljene po zakonu, s strani sodišča ali s pravno veljavnim dogovorom. Nosilec starševske odgovornosti ima poleg drugih pravic, ki se nanašajo na otrokovo korist, pravice do varstva in vzgoje ter do stikov z otrokom.
Na splošno sta poročena starša nosilca skupne starševske odgovornosti za otroka. Če starša nista poročena, je glavna nosilka starševske odgovornosti mati, s sporazumom med staršema ali s sodno odločbo pa se lahko biološki oče imenuje za skrbnika.
Da. Health Service Executive (uprava za zdravstvene storitve) lahko za otroke, mlajše od osemnajst let, prek svojega oddelka za otroke in družine TUSLA pri okrajnem sodišču vloži predlog za odreditev takega skrbništva. V izjemnih okoliščinah lahko sodišče imenuje skrbnika, ki opravlja funkcije iz starševske odgovornosti, kadar starš tega ne želi ali ne more. V primeru smrti starša se lahko imenuje „oporočni skrbnik“ (Testamentary Guardian), če je bil izbran z oporoko ali kodicilom, lahko pa ga imenuje tudi sodišče. Kadar take izbire ni, lahko uprava za zdravstvene storitve v primeru smrti staršev ali če starša nočeta oziroma nista zmožna skrbeti za otroka, za otroke, mlajše od osemnajst let, prek svojega oddelka za otroke in družine TUSLA pri okrajnem sodišču vloži predlog za odreditev takega skrbništva.
V primeru razveze zakonske zveze ali prenehanja življenjske skupnosti staršev se lahko starša sporazumeta o izvajanju pravic do varstva in vzgoje ter do stikov z otrokom. Če sporazuma ni mogoče doseči, se lahko starša za določitev izvajanja pravic do varstva in vzgoje ter do stikov z otrokom obrneta na sodišče. Kadar sta skrbnika otroka oba starša, razveza ali prenehanje življenjske skupnosti na skrbništvo ne vpliva, lahko pa sodišče v zelo izjemnih okoliščinah in le če je to v otrokovo korist, odvzame skrbništvo očetu, ki z materjo ni v zakonski zvezi.
Starša, ki skleneta sporazum o starševski odgovornosti, morata tak sporazum predložiti sodišču in pridobiti odredbo, ki odraža njegovo vsebino, da bi sporazum postal pravno zavezujoč. Sodišče se mora prepričati, da so otrokove pravice s sporazumom ustrezno zaščitene, in lahko zavrne izdajo odredbe, če ni prepričano, da po sporazumu eden izmed staršev ali oba starša izpolnjujeta svoje obveznosti do otroka. S takim sporazumom ne more prenehati status skrbništva nobenega od staršev.
Posamezniki lahko uporabijo zunajsodne metode reševanja sporov, kot sta mediacija ali svetovanje.
Sodišče lahko odloči o vseh vprašanjih v zvezi z otrokovo koristjo, med drugim tudi o vprašanjih glede skrbništva, varstva in vzgoje ter stikov z otrokom. Glej tudi vprašanji 4 in 5 zgoraj – sodišče ne more odvzeti skrbništva poročenim staršem ali biološki materi, lahko pa za posameznika določi pogoje izvajanja starševske odgovornosti.
Ne. Tisti od staršev, ki ima izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, sicer lahko odloča o vsakodnevni skrbi in varstvu otroka, vendar se mora o vseh zadevah, ki vplivajo na otrokovo korist, med drugim o tem, kje se bo otrok šolal in kje bo živel, posvetovati s tistim od staršev, ki je otrokov skrbnik, nima pa pravice do varstva in vzgoje otroka.
Če med strankami ni globokega spora, se jima podeli skupno varstvo in vzgoja otroka, ki jima omogoča, da skupaj sprejemata odločitve, ki se nanašajo pomembno otrokovo korist in vsakodnevno skrb. To ne pomeni, da imata oba starša pravico do enako časa, preživetega z otrokom, temveč zagotavlja, da imata do otroka ustrezne dolžnosti in obveznosti.
Običajno stranke, ki želijo vložiti predlog v zvezi s starševsko odgovornostjo, to storijo pri okrajnem sodišču. Vendar je lahko za nekatere predloge, ki so povezani s postopki v zvezi z zakonsko zvezo, treba predlog vložiti pri okrožnem ali višjem sodišču. Višje sodišče je izključno pristojno za zadeve, ki se nanašajo na protipravni odvzem otrok.
Da. Na sodišče se je mogoče obrniti ex parte, torej brez obvestila nasprotne stranke, če bi bil zaradi običajnega obvestila tožeče stranke tožencu otrok ogrožen.
Da. Pravno pomoč je mogoče pridobiti v okviru sheme civilne pravne pomoči. V okviru te sheme se opravi preizkus glede sredstev.
Da. Zoper odločbo sodišča prve stopnje, tj. sodišča, kjer se je postopek začel, je mogoče vložiti pritožbo. Običajno pa se ni mogoče pritožiti zoper sodbo pritožbenega sodišča.
Osebe, ki uveljavljajo izvršitev odločbe o starševski odgovornosti, naj preverijo poslovnik zadevnega sodišča ali institucije. Razen v predlogih ex parte je treba nasprotno stranko obvestiti o nameri začeti kakršen koli postopek za izvršitev sodne odločbe.
Glej odgovor na vprašanje 14.
Višje sodišče, ki ima polno in izvirno pristojnost.
Zakon o varstvu otrok (Haaška konvencija) iz leta 2000 daje pravno veljavnost Haaški konvenciji iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, ki se uporablja na tem področju; poleg tega se na tem področju uporablja tudi Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Uredba Bruselj IIa).
Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.
Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.