

Poišči informacije po področjih
Izraz „starševska odgovornost“ pomeni imeti avtoriteto nad mladoletno osebo ter odgovornost za njeno vzgojo in skrb zanjo.
Člen 247 zvezka 1 civilnega zakonika (Burgerlijk Wetboek) v zvezi s tem določa:
1. Starševska avtoriteta zajema dolžnost in pravico staršev, da skrbijo za svoje mladoletne otroke in jih vzgajajo.
2. „Skrb in vzgoja“ vključujeta skrb in odgovornost za duševno in telesno blaginjo in varnost otroka ter spodbujanje razvoja otrokove osebnosti. Starši pri skrbi za otroka in njegovi vzgoji ne smejo uporabljati psihičnega ali telesnega nasilja ali drugega ponižujočega ravnanja.
3. Starševska avtoriteta vključuje obveznost starša, da spodbuja razvijanje vezi med otrokom in drugim staršem.
4. Otrok, v zvezi s katerim starša izvajata skupno varstvo in vzgojo, ima še naprej pravico, da zanj enakovredno skrbita in ga vzgajata oba starša, in to tudi po prenehanju zakonske zveze, življenjske skupnosti in registrirane partnerske skupnosti, razen takrat, ko so navedena prenehanja posledica smrti, ali po prenehanju zunajzakonske skupnosti, če je bil narejen zaznamek v skladu s členom 252(1).
5. Za izvajanje odstavka 4 lahko starši v sporazumu ali starševskem načrtu upoštevajo praktične ovire, ki lahko nastanejo v povezavi s prenehanjem zakonske zveze, po prenehanju življenjske skupnosti ali registrirane partnerske skupnosti, razen takrat, ko so navedena prenehanja posledica smrti, ali po prenehanju zunajzakonske skupnosti, če je bil narejen zaznamek v skladu s členom 252(1), vendar samo, če in dokler obstajajo zadevne ovire.
Starši imajo pravico in odgovornost, da skrbijo za svoje otroke in jih vzgajajo. Vendar obstajajo izjeme od tega pravila.
Če starši niso pripravljeni ali zmožni izvrševati starševske avtoritete ali odgovornosti, lahko sodišče starševsko avtoriteto prenese na drugo osebo.
Po razvezi zakonske zveze oba starša ohranita starševsko avtoriteto nad svojimi otroki. Oba sta še naprej odgovorna za vzgojo svojih otrok in skrb zanje. Vendar obstajajo izjeme od tega pravila. V nekaterih primerih lahko sodišče na podlagi zahtevka varstvo in vzgojo dodeli enemu od staršev. Razmerje med starši in otroki (ki po definiciji ni enako starševski avtoriteti) ter s tem povezane pravice in dolžnosti se lahko različno uredijo tudi v starševskem načrtu, sestavljenem ob razvezi zakonske zveze.
Ob razvezi zakonske zveze je sporazumna ureditev določena v starševskem načrtu, ki ga prouči sodišče. Sodišče razglasi razvezo zakonske zveze.
Ena od možnosti za rešitev sporov med starši je mediacija.
S sodno odločbo so zajeti vsi elementi starševskega načrta, vključno z varstvom in vzgojo, delitvijo nalog v zvezi s skrbjo za otroka in njegovo vzgojo ter stalnim prebivališčem otroka.
Ne. Tisti od staršev z varstvom in vzgojo otroka mora starša, ki ne izvaja varstva in vzgoje, obveščati o pomembnih vprašanjih v zvezi z osebnostjo [HM-B1] in premoženjem otroka ter se z njim posvetovati glede odločitev v zvezi z otrokom. Vendar na koncu odloči tisti od staršev, ki izvaja varstvo in vzgojo.
To pomeni, da imata oba starša enake pravice in dolžnosti, kot jih ima starš z varstvom in vzgojo (glej vprašanje 1), če sta starša v starševskem načrtu določila drugačno delitev nalog v zvezi s skrbjo za otroka in njegovo vzgojo.
Vlogo za pridobitev varstva in vzgoje otroka je treba vložiti pri sodišču, ki je pristojno glede na otrokovo prebivališče. Dokumenti, ki jih je treba priložiti, so odvisni od položaja starša in otroka. Informacije v zvezi s potrebnimi dokumenti so na voljo na spletnem v zavihku Postopkovna pravila (procesreglement) Varstvo in vzgoja ter stiki (Gezag en omgang). Pri tem vam lahko pomaga odvetnik.
V navedenih primerih se ne uporabljajo posebni postopki. Da, lahko se uporabi postopek za sprejetje začasnih ukrepov.
Da, pravna pomoč je na voljo, vendar zanjo veljajo nekateri pogoji. Več informacij o tem je na voljo na spletišču sveta za pravno pomoč (Raad voor Rechtsbijstand).
Da, pritožbe je mogoče vložiti pri pritožbenem sodišču (gerechtshof).
V tem primeru se uporablja redni sodni postopek.
Načeloma ni treba storiti ničesar. Priznanje je samodejno, če je za državo članico zavezujoča Uredba Bruselj IIa. Ta uredba se uporablja v vseh državah članicah Evropske unije, razen na Danskem.
Pritožbe je treba vložiti pri sodišču v državi, kjer je bila odločba izdana.
Za pritožbo v družinski zadevi na Nizozemskem je potrebna pomoč odvetnika. Odvetnik lahko vloži pritožbo v sodnem tajništvu pritožbenega sodišča. Ko sodišče odloči v družinski zadevi, ima odvetnik na voljo tri mesece za vložitev pritožbe. Pritožbeno sodišče ta rok strogo upošteva. Za uradni datum vložitve pritožbe se šteje datum, na katerega sodno tajništvo prejme vlogo za vložitev pritožbe.
Nizozemska sodišča uporabljajo samo nizozemsko pravo.
Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.
Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.