

V nemškem civilnem postopku je pridobivanje dokazov prek videokonference na podlagi prvega stavka člena 128a(2) zakonika o civilnem postopku (ZPO – Zivilprozessordnung) dovoljeno, kadar se tako dogovorijo stranke. Zaslišanje se mora v video- in avdioobliki sočasno prenašati v kraju, kjer je priča, izvedenec ali ena stranka med zaslišanjem, in v sodni dvorani. Če je bilo strankam, pooblaščencem ali svetovalcem dovoljeno, da so v drugem kraju, mora biti sočasni prenos zaslišanja v video- in avdioobliki zagotovljen tudi v zadevnem kraju. Pri zaslišanjih prek videokonference, ki jih nemško sodišče opravi na podlagi zaprosila v skladu z Uredbo (ES) št. 1206/2001 („aktivna“ pravna pomoč), bo morda treba člen 128a ZPO uporabljati z nekaterimi spremembami, saj sodišče, ki pridobiva dokaze, ni hkrati tudi obravnavno sodišče, za katero je pomemben neposredni vtis. Če sodišče zaprosi za neposredno pridobivanje dokazov na podlagi člena 17 Uredbe („pasivna“ pravna pomoč), je treba načeloma ugoditi vsem zaprosilom za neposredno pridobivanje dokazov z uporabo komunikacijske tehnologije, mogoče pa je tudi pridobivanje dokazov, ki presega okvir člena 128a ZPO. Zaprosila se lahko zavrnejo samo iz razlogov, navedenih v členu 17(5). Vendar pa lahko osrednji organ v skladu z nemškim pravom določi pogoje za neposredno pridobivanje dokazov.
Prek videokonference so lahko zaslišijo priče, izvedenci in stranke (prvi stavek člena 128a(2) ZPO).
V skladu z nemškim civilnim procesnim pravom se lahko prek videokonference dokazi pridobivajo z zaslišanjem prič, izvedencev in strank (člen 128a(2) ZPO). Pridobivanje drugih dokazov (listine in ogled) prek videokonference ni izrecno dovoljeno.
Z zakonom ni podrobno določeno, kje mora biti oseba med zaslišanjem. Vendar mora biti na podlagi nemškega civilnega procesnega prava kraj, iz katerega poteka prenos v sodno dvorano, v Nemčiji.
V prvem stavku člena 128a(3) ZPO ni predvideno snemanje zaslišanj prek videokonference. Ta prepoved zajema tudi pridobivanje dokazov v okviru pravne pomoči z neposrednim pridobivanjem dokazov v skladu s členom 17 Uredbe, saj je to temeljno načelo nemškega procesnega prava.
(a) Za zaprosila na podlagi členov 10 do 12 mora biti zaslišanje v nemščini. Če so v postopku udeležene osebe, ki ne obvladajo nemškega jezika, je treba uporabiti tolmača. Storitve tolmača niso potrebne, če vse udeležene osebe obvladajo zadevni tuji jezik.
(b) V primeru pravne pomoči z neposrednim pridobivanjem dokazov jezik zaslišanja določi sodišče, ki je zaprosilo. Vendar pa lahko osrednji organ odobritev na podlagi člena 17(4) izkoristi za določitev pogojev za neposredno pridobivanje dokazov, kot je jezik obravnave ali zaslišan ja.V primeru „aktivne“ pravne pomoči je za vodenje postopka in pridobivanje dokazov pristojno nemško sodišče, ki zagotavlja pravno pomoč. Nemška sodišča morajo pri pridobivanju dokazov tolmača uporabiti tudi, če samo ena od udeleženih oseb ne obvlada nemškega jezika. Sodišče mora po uradni dolžnosti preveriti, ali ima zadevna oseba ustrezno znanje nemškega jezika. Sodišče lahko po prosti presoji izbere tolmača. V primeru „pasivnega“ pridobivanja dokazov na podlagi člena 17 o potrebi po uporabi tolmačev in njihovi izbiri odloči sodišče, ki je zaprosilo. Na podlagi člena 17(4) lahko osrednji organ zaprosilo odobri pod določenimi pogoji: lahko na primer zahteva uporabo tolmačev. V okviru teh pogojev lahko tudi odredi pridobivanje dokazov v nemščini.
V primeru aktivne pravne pomoči priče in izvedence neformalno povabi tajništvo zaprošenega sodišča, razen če to sodišče odloči, da je potrebna formalna vročitev. Če sodišče odredi zaslišanje prek videokonference, je treba osebe, katerih pričanje se bo prenašalo, povabiti v prostore, iz katerih bo potekal prenos. V vabilu je treba navesti stranke, predmet zaslišanja, datum zaslišanja in posledice neudeležbe. Vabilo mora vključevati natančne podatke o kraju in času zaslišanja. Rok za pošiljanje vabil ni določen.
Če dokaze neposredno pridobiva sodišče, ki je zaprosilo, na podlagi člena 17 Uredbe, mora osebo, ki bo zaslišana, o času in kraju zaslišanja obvestiti sodišče, ki je zaprosilo. Čas in kraj sta običajno odvisna od razmer na nemških sodiščih (kje je sistem in kdaj se lahko uporabi). Čas in kraj zaslišanja sta torej tesno povezana z odobritvijo s strani osrednjega organa. Rok načeloma ni določen, vendar je treba upoštevati, da je za mednarodno dostavo po pošti potreben daljši čas.
Poseben postopek za načrtovanje dejanske videokonference ni predviden. V praksi osrednji organ vedno imenuje kontaktno osebo na sodišču, kjer bo potekala videokonferenca. Ta oseba je potem na voljo za odgovore na praktična vprašanja.
Uporaba videokonferenčne tehnologije je povezana s stroški nakupa, vzdrževanja in delovanja opreme. Ti stroški se ne morejo zaračunati osebam, vključenim v civilni postopek. Poleg tega je treba plačati še telekomunikacijske pristojbine. Zaprošeno sodišče lahko na podlagi člena 10(4) v povezavi s členom 18(2) Uredbe zahteva povračilo telekomunikacijskih pristojbin.
Sodišče, ki je zaprosilo, mora na podlagi člena 63(2) uredbe o pravni pomoči v civilnih zadevah (ZRHO – Rechtshilfeordnung für Zivilsachen) obvestiti osebo, ki bo zaslišana, da zaslišanje poteka na prostovoljni podlagi.
Kadar obstaja dvom glede istovetnosti osebe, ki bo zaslišana, jo mora sodišče preveriti v kateri koli fazi postopka.
Kadar sodišče nemško sodišče zaprosi za pridobivanje dokazov prek videokonference, se pridobivanje dokazov in torej tudi izrekanje prisege opravita v skladu s postopkovnimi pravili sodišča, ki je zaprosilo. Ker je sodelovanje osebe, ki naj bi zagotovila informacije, pri neposrednem pridobivanju dokazov in torej tudi pri izreku prisege vsekakor prostovoljno (s čimer jo je treba formalno seznaniti), zaprošena država ne more določiti dodatnih zahtev za izrekanje prisege. Vendar mora osrednji organ vsekakor zagotoviti upoštevanje morebitne prepovedi pričanja ali zaslišanja, ki je oseba, ki naj bi zagotovila informacije, ne more prezreti (na podlagi nemškega prava). Sem spadajo prepovedi zaslišanja nemških javnih uslužbencev brez predhodne odobritve organa, za katerega delajo, ali zaslišanja zdravnikov, ne da bi bili ti oproščeni obveznosti molčečnosti.
O tem, ali je mogoče izreči prisego in kakšne informacije mora zagotoviti sodišče, ki je zaprosilo, odloči zadevni osrednji organ. Osrednji organ mora pri odločitvi o odobritvi zagotoviti, da se ne obide prepoved pričanja, ki velja za osebo, ki naj bi zagotovila informacije. Zato lahko osrednji organ na primer ugotovi, v kakšnih okoliščinah je oseba, ki naj bi zagotovila informacije, te pridobila. V skladu z nemškim pravom mora na primer pričanje nemških javnih uslužbencev predhodno odobriti organ, za katerega delajo.
Sodstvo je organizirano zvezno in spada v pristojnost zadevnih deželnih pravosodnih uprav. To pomeni, da v zvezi s tem vprašanjem ne obstajajo standardna pravila na nacionalni ravni ter da postopek pridobivanja dokazov vodijo in izvajajo zadevne deželne pravosodne uprave. Postopki se torej lahko med deželami zelo razlikujejo. V praksi postopkovna pravila pripravi višje deželno sodišče, na območju pristojnosti katerega je zaprošeno sodišče.
Zaprosila za pridobivanje dokazov, poslana iz tujine, in sporočila v skladu z Uredbo (ES) št. 1206/2001 morajo biti v nemškem jeziku ali pa jim mora biti priložen prevod v nemški jezik (člen 1075 ZPO).
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.