Spori majhne vrednosti

Estonija
Vsebino zagotavlja
European Judicial Network
Evropska pravosodna mreža (v civilnih in gospodarskih zadevah)

1 Obstoj posebnega postopka v sporih majhne vrednosti

Postopkovna pravila za obravnavo civilnih zadev na estonskih sodiščih so določena v zakoniku o civilnem postopku (tsiviilkohtumenetluse seadustik (TsMS)). Če se civilna zadeva obravnava na podlagi Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, se v zvezi s poenostavljenim postopkom uporabljajo pravila iz zakonika o civilnem postopku, kolikor to ni urejeno z Uredbo. Zadeve lahko na podlagi Uredbe obravnava okrajno sodišče (maakohus) v skladu s sodno pristojnostjo. V skladu s členom 405 zakonika o civilnem postopku, s katerim je urejen poenostavljeni postopek, sodišča obravnavajo tožbe v poenostavljenem postopku na podlagi poenostavljenih pravil po svoji razumni presoji in ob upoštevanju zgolj splošnih postopkovnih načel, določenih v zakoniku.

1.1 Področje uporabe postopka, mejna vrednost

Če se civilna zadeva obravnava na podlagi Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, se v zvezi s poenostavljenim postopkom uporabljajo pravila iz zakonika o civilnem postopku, kolikor to ni urejeno z navedeno uredbo.

Pravila o poenostavljenem postopku se uporabljajo za nacionalne primere, ki se nanašajo na premoženjske zahtevke in katerih vrednost ne presega zneska v višini 2 000 EUR za glavno terjatev in 4 000 EUR skupaj s stranskimi terjatvami.

1.2 Uporaba postopka

V skladu z odstavkom 3 člena 405 zakonika o civilnem postopku lahko sodišča zadeve obravnavajo na podlagi poenostavljenih pravil, ne da bi jim bilo treba v zvezi s tem izdati poseben sklep. Sodišča obravnavajo tožbe na podlagi poenostavljenih pravil po svoji razumni presoji in ob upoštevanju zgolj splošnih postopkovnih načel. Sodišča v poenostavljenem postopku zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin ter bistvenih procesnih pravic udeležencev v postopku in zaslišanje udeležencev v postopku, če ti to zahtevajo. Za to ni treba razpisati sodne obravnave. Vendar morajo biti udeleženci v postopku obveščeni o tem, da imajo pravico biti zaslišani pred sodiščem. Sodišča lahko postopek poenostavijo, vendar jim tega ni treba storiti.

Sodišče lahko pri obravnavi tožbe v poenostavljenem postopku:

–          vnese procesna dejanja v zapisnik samo, kolikor se mu to zdi potrebno, in zavrne pravico do vložitve ugovora na zapisnik;

–          določi drugačen rok, kot je predviden z zakonom;

–          kot pogodbene zastopnike udeležencev v postopku prizna osebe, ki niso predvidene z zakonom;

–          odstopa od določb zakonodaje v zvezi s formalnimi zahtevami za predložitev in pridobitev dokazov ter sprejme tudi dokaze, ki niso predvideni z zakonom, vključno z izjavo udeleženca v postopku, ki ni dana pod prisego;

–          odstopa od določb zakonodaje v zvezi s formalnimi zahtevami za vročanje procesnih aktov in za dokumente, ki jih je treba predložiti udeležencem v postopku, razen za vročitev tožbe tožencu;

–          opusti predsodni pisni postopek ali sodno obravnavo;

–          pridobi dokaze na lastno pobudo;

–          sodbo izda brez opisa zadeve in obrazložitve;

–          razglasi sklep v zadevi za takoj izvršljiv tudi v zadevah, ki niso predvidene z zakonom, ali brez zakonsko predpisane varščine.

Vloga za začetek evropskega postopka v sporih majhne vrednosti se lahko pri sodišču vloži v elektronski obliki ali po pošti. Vloga v elektronski obliki se lahko odda prek informacijskega sistema, vzpostavljenega v ta namen (E-toimik (sistem za e-vloge), https://www.e-toimik.ee/). Za oddajo vloge prek sistema za e-vloge se je treba prijaviti v informacijski sistem, ki ga je mogoče uporabljati samo z estonsko osebno izkaznico. Elektronska vloga se lahko pri sodišču vloži tudi po elektronski pošti. Kontaktni podatki estonskih sodišč so na voljo na sodnem spletišču na spletnem naslovu https://www.kohus.ee.

Pošiljatelj mora vlogo podpisati. Elektronsko oddano vlogo mora pošiljatelj digitalno podpisati ali pa jo je treba predložiti na drug podobno varen način, ki omogoča identifikacijo pošiljatelja. Elektronska vloga se lahko odda tudi po telefaksu ali v drugi obliki, ki jo je mogoče razmnožiti v pisni obliki, če se izvirnik pisnega dokumenta nemudoma pošlje sodišču. Če se vlaga pritožba zoper sodno odločbo, je treba izvirnik pritožbe vložiti v desetih dneh.

Sodišče lahko šteje, da sta vloga ali drug procesni akt, ki ju je po elektronski pošti predložila stranka v postopku, popolna, tudi če ne izpolnjujeta zahteve po digitalnem podpisu, če sodišče ne dvomi o istovetnosti pošiljatelja in pošiljanju dokumenta, zlasti če je dokumente z digitalnim podpisom v postopku, ki se nanaša na isto zadevo, ista stranka v postopku že prej poslala sodišču z istega elektronskega naslova ali če se je sodišče strinjalo, da se lahko vloge ali drugi dokumenti vložijo tudi na ta način.

Sprejetje iz člena 13(1)(b)(ii) uredbe o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti se lahko sporoči elektronsko prek elektronskega informacijskega sistema za e-vloge (https://www.e-toimik.ee/), po elektronski pošti ali telefaksu pod zgoraj navedenimi pogoji. Tako sprejetje se lahko pri sodišču vloži tudi skupaj z vlogo za začetek evropskega postopka v sporih majhne vrednosti.

Procesne akte je treba odvetnikom, notarjem, sodnim izvršiteljem, stečajnim upraviteljem in državnim ali lokalnim vladnim agencijam vročati elektronsko prek informacijskega sistema, vzpostavljenega za ta namen. Za njihovo vročitev na kakršen koli drug način mora obstajati dober razlog. V poenostavljenem postopku se lahko odstopa od formalnih zahtev za vročanje procesnih aktov, vendar je pri uporabi te možnosti potrebna previdnost. Od pravil o vročanju procesnih aktov ni mogoče odstopati pri vročanju tožbenih zahtevkov tožencem in sodnih odločb udeležencem v postopku.

Višina državne takse se določi na podlagi vrednosti civilne zadeve, ta pa se izračuna glede na višino denarnega zneska, katerega plačilo se zahteva. Pri izračunu vrednosti civilne zadeve je treba znesku glavne terjatve prišteti znesek stranskih terjatev. Če se v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti zahteva kazen za zamudo pri plačilu, vendar kazen ob vložitvi zahtevka še ni zapadla, je treba znesku kazni, izračunanemu na datum vložitve zahtevka, prišteti znesek kazni, ki ustreza znesku, dolgovanemu za eno leto. Višina državne takse se določi na podlagi končnega izračunanega denarnega zneska (vrednost civilne zadeve) in v skladu s preglednico iz odstavka 1 člena 59 Priloge 1 k zakonu o državnih taksah (riigilõivuseadus).

Ob vložitvi pritožbe je treba plačati enak znesek državne takse, kot je bila plačana ob prvotni vložitvi vloge za evropski postopek v sporih majhne vrednosti pri okrajnem sodišču, ob upoštevanju obsega pritožbe. Ob vložitvi pritožbe zoper sodno odločbo pri okrožnem sodišču (ringkonnakohus) je treba plačati državno takso v višini 50 EUR. Za vložitev kasacijske pritožbe ali pritožbe zoper sodno odločbo pri vrhovnem sodišču (Riigikohus) je treba plačati varščino za razveljavitev. Varščina za razveljavitev, ki jo je treba plačati ob vložitvi kasacijske pritožbe, znaša en odstotek vrednosti civilne zadeve, ob upoštevanju obsega pritožbe; vendar varščina ni nižja od 100 EUR in ne presega 3 000 EUR. Varščina za razveljavitev, ki jo je treba plačati ob vložitvi pritožbe zoper sodno odločbo, znaša 50 EUR.

Državne takse in varščine za razveljavitev, ki se plačajo za dejanja v sodnih zadevah, je treba plačati na naslednje bančne račune ministrstva za finance:

SEB Bank – tekoči račun EE571010220229377229 (SWIFT: EEUHEE2X)

Swedbank – tekoči račun EE062200221059223099 (SWIFT: HABAEE2X)

Luminor Bank – tekoči račun EE221700017003510302 (SWIFT: NDEAEE2X)

Če se sodba, ki je bila izdana v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti in je postala pravnomočna, ne upošteva prostovoljno, se mora oseba, ki želi prisilno izvršitev sodbe, obrniti na sodnega izvršitelja, da začne izvršilni postopek.

V skladu s členom 21(2)(b) je sodba, izdana v pravdnem postopku na podlagi Uredbe, v Estoniji izvršljiva samo, če je izdana v estonščini ali angleščini ali če je potrdilu priložen prevod v estonščino ali angleščino. Če je zoper sodbo v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti vložena pritožba, ukrepe, določene v členu 23 Uredbe, sprejme okrožno sodišče, pri katerem je vložena pritožba. Če je izdana zamudna sodba in je vložen predlog za razveljavitev zamudne sodbe na podlagi člena 415 zakonika o civilnem postopku, je treba vlogo za ukrepe vložiti pri sodišču, ki obravnava predlog.

Če pritožba še ni bila vložena, ukrepe, določene v členu 23 Uredbe, sprejme sodišče, ki je odločilo. Ukrep, določen v členu 23(c) Uredbe, lahko sprejme okrajno sodišče, na območju pristojnosti katerega poteka ali bi moral potekati izvršilni postopek.

V primerih, določenih v členu 46 zakonika o izvršilnem postopku (täitemenetluse seadustik), lahko izvršilni postopek poleg sodišča prekine tudi sodni izvršitelj, ki vodi postopek.

1.3 Obrazci

V Estoniji ni standardnih obrazcev, ki bi se na nacionalni ravni uporabljali za poenostavljeni postopek.

1.4 Pomoč

Če je oseba udeležena v sodnem postopku prek pogodbenega zastopnika, mora imeti zastopnik najmanj državno priznani magisterij iz prava, enakovredno izobrazbo v smislu odstavka (22) člena 28 zakona Republike Estonije o izobraževanju (Eesti Vabariigi haridusseadus) ali ustrezno izobrazbo iz tujine. Vendar lahko sodišče v poenostavljenem postopku osebi, ki ne izpolnjuje navedenih zahtev glede izobrazbe, a je po mnenju sodišča vseeno sposobna zastopati drugo osebo na sodišču, dovoli, da nastopa kot zastopnik. Posebna pravila v zvezi s poenostavljenim postopkom veljajo samo za pravdne postopke na prvi stopnji na okrajnih sodiščih. Pogodbeni zastopnik, ki ga je okrajno sodišče sprejelo, vendar ne izpolnjuje zahtev glede izobrazbe, ne more opravljati procesnih dejanj na okrožnem ali vrhovnem sodišču.

Udeležba zastopnika v zadevi udeležencu v postopku s popolno poslovno sposobnostjo v civilnem postopku ne preprečuje osebne udeležbe v zadevi. Šteje se, da zastopnik ravna enako in ima enako znanje kot udeleženci v postopku.

Če sodišče ugotovi, da fizična oseba, ki je udeleženec v postopku, ne more sama zaščititi svojih pravic ali da njeni bistveni interesi brez pomoči odvetnika ne bodo dovolj zaščiteni, ji pojasni možnost pridobitve državne pravne pomoči.

Pravna pomoč se zagotovi v skladu s pravili o postopkovni pomoči, določenimi v zakoniku o civilnem postopku (člen 180 in naslednji), in v skladu s postopkom, določenim v zakonu o državni pravni pomoči (riigi õigusabi seadus). Državna pravna pomoč se odobri na podlagi vloge posamezne osebe.

Državna pravna pomoč se odobri fizični osebi, ki ima ob vložitvi prošnje za dodelitev državne pomoči stalno prebivališče v Republiki Estoniji ali drugi državi članici EU ali ki ima državljanstvo Republike Estonije ali druge države članice EU. Stalno prebivališče se določi na podlagi člena 62 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Drugim fizičnim osebam se pravna pomoč odobri le, če to izhaja iz mednarodne obveznosti, ki je za Estonijo zavezujoča.

Prošnjo stranke za državno pravno pomoč v sodnem postopku v civilni zadevi je treba predložiti sodišču, ki obravnava zadevo, ali sodišču, ki bi bilo pristojno za obravnavanje zadeve.

Fizična oseba je upravičena do državne pravne pomoči, če zaradi svojega finančnega položaja v času, ko potrebuje pravno pomoč, ne more plačati strokovnih pravnih storitev ali če jih lahko plača le delno ali v obrokih ali če zaradi svojega finančnega položaja po plačilu pravnih storitev ne more kriti svojih osnovnih življenjskih potreb.

Fizični osebi se pravna pomoč ne dodeli, če:

(1) stroški postopka domnevno ne presegajo dvakratnika povprečnega mesečnega dohodka osebe, ki prosi za pravno pomoč, izračunanega na podlagi povprečnega mesečnega dohodka v zadnjih štirih mesecih pred vložitvijo prošnje, od katerega se odštejejo morebitni davki in plačila v obvezno zavarovanje, zneski, namenjeni izpolnjevanju preživninskih obveznosti na podlagi zakona, ter razumni stanovanjski stroški in stroški prevoza;

(2) oseba, ki prosi za pravno pomoč, lahko krije stroške postopka iz obstoječega premoženja, ki ga je mogoče brez večjih težav prodati in zoper katero je mogoče po zakonu uveljavljati denarno terjatev;

(3) se postopek nanaša na gospodarsko ali poklicno dejavnost osebe, ki prosi za postopkovno pomoč, in ne zadeva njenih pravic, ki niso povezane z njeno gospodarsko ali poklicno dejavnostjo. To ne velja, kolikor je izključena zagotovitev postopkovne pomoči fizičnim osebam za popolno ali delno oprostitev plačila državne takse ob predložitvi zadeve sodišču ali pritožbi, če postopek zadeva gospodarsko ali poklicno dejavnost osebe, ki prosi za postopkovno pomoč, in se ne nanaša na njene pravice, ki niso povezane z njeno gospodarsko ali poklicno dejavnostjo.

1.5 Pravila o pridobivanju dokazov

Sodišče lahko v poenostavljenem postopku odstopa od določb zakonodaje v zvezi s formalnimi zahtevami za predložitev in pridobitev dokazov ter sprejme tudi dokaze, ki niso predvideni z zakonom (npr. izjavo udeleženca v postopku, ki ni dana pod prisego). V nasprotju z ukrepanjem v rednem postopku lahko sodišče v zadevi, obravnavani v poenostavljenem postopku, pridobi dokaze tudi na lastno pobudo. Vendar pa je treba zagotoviti, da ravnanje sodišča ne ogrozi enakosti strank pred sodiščem. Sodišče mora biti z dejstvi, v zvezi s katerimi pridobiva dokaze, seznanjeno vnaprej.

Pravila o pridobivanju dokazov so določena v poglavju 25 zakonika o civilnem postopku. V tožbah mora vsaka stranka dokazati dejstva, na katerih temeljijo njeni zahtevki in ugovori, razen če je z zakonom določeno drugače. Stranki se lahko, razen če je z zakonom določeno drugače, dogovorita o drugačni delitvi dokaznega bremena, kot določa zakon, in o naravi dokazov, ki potrjujejo določeno dejstvo. Dokaze predložijo udeleženci v postopku. Sodišče lahko udeležencem v postopku predlaga, naj predložijo dodatne dokaze. Če udeleženec v postopku, ki želi predložiti dokaze, tega ne more storiti, lahko predlaga, naj dokaze pridobi sodišče. Udeleženec v postopku, ki predloži dokaze ali predlaga pridobitev dokazov, mora utemeljiti, katera dejstva, pomembna za zadevo, želi dokazati s predložitvijo dokazov ali predlogom za njihovo pridobitev. V predlogu za pridobitev dokazov morajo biti navedene tudi vse informacije, ki omogočajo njihovo pridobitev. Sodišče v predsodnem postopku udeležencem določi rok za predložitev dokazov in vložitev predloga za pridobitev dokazov. Če je predlog udeleženca v postopku za pridobitev dokazov zavrnjen, ker kljub zahtevi sodišča ni vnaprej plačal stroškov, povezanih s pridobitvijo dokazov, udeleženec pozneje nima pravice predlagati pridobitve dokazov, če bi ugoditev takemu predlogu povzročila preložitev obravnave zadeve.

Če je treba dokaze pridobiti zunaj krajevne pristojnosti sodišča, ki obravnava zadevo, lahko to sodišče z zaprosilom odredi izvedbo procesnega dejanja sodišču s krajevno pristojnostjo na območju, na katerem se lahko pridobijo dokazi. Zaprosilo se izpolni v skladu s pravili, določenimi za izvedbo procesnega dejanja, na katero se zaprosilo nanaša. Udeleženci v postopku so obveščeni o času in kraju procesnega dejanja; odsotnost udeleženca v postopku ne preprečuje izpolnitve zaprosila. Zapisnik o procesnih dejanjih in dokazih, pridobljenih v skladu z zaprosilom, se nemudoma pošlje sodišču, ki obravnava zadevo. Če med pridobivanjem dokazov, ki ga izvaja sodišče, ki vodi postopek, na podlagi zaprosila nastane spor, ki ga navedeno sodišče ne more rešiti, nadaljnje pridobivanje dokazov pa je odvisno od rešitve spora, spor reši sodišče, ki obravnava glavno zadevo. Če sodišče, ki izpolni zaprosilo, ugotovi, da bi bilo za boljšo odločitev o zadevi smiselno, da se dolžnost pridobivanja dokazov prenese na drugo sodišče, predloži prošnjo v zvezi s tem drugemu sodišču in o tem obvesti udeležence v postopku.

Dokazi, pridobljeni v drugi državi v skladu z njeno zakonodajo, se na estonskih civilnih sodiščih lahko uporabijo, razen če so procesna dejanja, opravljena za pridobitev dokazov, v nasprotju z načeli estonskega civilnega postopka. Sodni senat, ki je zaprosil za pridobitev dokazov v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah, ali sodnik, ki ravna na podlagi naloga, je lahko v skladu z navedeno uredbo navzoč in sodeluje pri pridobivanju dokazov, ki ga izvaja sodišče druge države. Udeleženci v postopku, njihovi zastopniki in izvedenci lahko pri takem pridobivanju dokazov sodelujejo v enakem obsegu, kot lahko sodelujejo pri pridobivanju dokazov v Estoniji. Sodni senat, ki obravnava zadevo, sodnik, ki deluje na podlagi naloga, ali izvedenec, ki ga je imenovalo sodišče, lahko sodeluje pri takem neposrednem pridobivanju dokazov s strani estonskega sodišča v drugi državi članici EU, kot je dovoljeno s členom 17(3) Uredbe.

Če je treba dokaze pridobiti drugje kot v državi članici EU, sodišče zaprosi za pridobivanje dokazov po pristojnem organu v skladu s Konvencijo o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Sodišče lahko dokaze v drugi državi pridobi tudi s posredovanjem veleposlanika, ki v taki državi zastopa Republiko Estonijo, ali pristojnega konzularnega predstavnika, razen če je to prepovedano z zakonodajo druge države.

Stranka, ki je predložila dokaze ali predlagala njihovo pridobitev, se lahko dokazom odreče ali jih umakne samo s soglasjem nasprotne stranke, razen če ni z zakonom določeno drugače.

1.6 Pisni postopek

Zadeva, obravnavana v poenostavljenem postopku, se lahko preizkusi v pisnem postopku. Sodišče tedaj zagotovi spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin ter bistvenih procesnih pravic udeležencev v postopku in zaslišanje udeleženca v postopku, če ta to zahteva. Za to ni treba razpisati sodne obravnave. Sodišče lahko opusti predsodni pisni postopek ali sodno obravnavo.

1.7 Vsebina sodbe

Sodba vsebuje uvod, izrek, opis zadeve in obrazložitev.

V uvodu sodbe se navedejo:

  • ime sodišča, ki je izdalo sodbo;
  • ime sodnika, ki je izdal sodbo;
  • čas in kraj objave sodbe;
  • številka civilne zadeve;
  • predmet tožbe;
  • vrednost civilne zadeve;
  • imena in osebne identifikacijske oznake ali registracijske številke udeležencev v postopku;
  • naslovi udeležencev v postopku, če je to nedvomno nujno za izvršitev ali priznanje sodbe;
  • imena zastopnikov udeležencev v postopku, in če so bili zastopniki zamenjani, imena zadnjih zastopnikov;
  • čas zadnje sodne obravnave ali sklic na zadevo, ki se preizkuša v pisnem postopku.

V sodbi se v opisu zadeve jedrnato in v logičnem vrstnem redu navedejo relevantna vsebina vloženih zahtevkov in podane trditve, predloženi nasprotni zahtevki in dokazi, predloženi v zvezi s takimi zahtevki.

V obrazložitvi sodbe se navedejo dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče, ugotovitve na podlagi teh dejstev, dokazi, na katerih temeljijo ugotovitve sodišča, in zakoni, ki jih je uporabilo sodišče. Sodišče mora v sodbi obrazložiti, zakaj se ne strinja z navedbo dejstev, ki jo je podal tožnik ali toženec. Vse dokaze mora analizirati v sodbi. Če sodišče katerega od dokazov ne upošteva, mora to utemeljiti v sodbi. Če se enemu od podrednih zahtevkov ugodi, zavrnitve drugega podrednega zahtevka ni treba utemeljiti.

V poenostavljenem postopku lahko sodišče izda sodbo brez opisa zadeve in obrazložitve ali pa v obrazložitvi navede samo pravne razloge in dokaze, na katerih temeljijo njegove ugotovitve.

Sodišče v izreku sodbe jasno in nedvoumno odloči o zahtevkih strank in morebitnih predlogih strank, o katerih še ni bilo odločeno, ter o vseh vprašanjih, povezanih z ukrepi za zavarovanje tožbe, ki so bili uporabljeni. Izrek mora biti jasno razumljiv in izvršljiv tudi brez preostalega besedila sodbe.

V izreku se tudi navedeta postopek in rok za vložitev pritožbe zoper sodbo in med drugim natančno opredeli sodišče, pri katerem je treba vložiti pritožbo, ter opozori na dejstvo, da se lahko pritožba preizkusi v pisnem postopku, razen če se v pritožbi zahteva preizkus zadeve na sodni obravnavi. V zamudni sodbi se navede pravica do vložitve predloga za razveljavitev zamudne sodbe. V izreku se tudi pojasni, da mora pritožnik, ki želi zaprositi za postopkovno pomoč pri vložitvi pritožbe (npr. oprostitev plačila državne takse za pritožbo), ustrezno procesno dejanje, tj. vložitev pritožbe, opraviti v pritožbenem roku, da se upoštevajo procesni roki.

1.8 Povračilo stroškov

Splošna načela:

  • stroške tožbe nosi stranka, ki v pravdi ni uspela;
  • stranka, ki v pravdi ni uspela, mora drugi stranki poleg sodnih stroškov povrniti vse morebitne nujne zunajsodne stroške, nastale zaradi postopka pred sodiščem;
  • sodni stroški vključujejo državno takso, varščino in bistvene stroške postopka. Bistveni stroški postopka so: (a) stroški prič, izvedencev, tolmačev in prevajalcev ter stroški oseb, ki niso udeležene v postopku, nastali v povezavi s preiskavami, ki jih je treba povrniti v skladu z zakonom o forenzičnih preiskavah (kohtuekspertiisiseadus); (b) stroški pridobitve listinskih dokazov in materialnih dokazov; (c) stroški inšpekcijskih pregledov, vključno z nujnimi potnimi stroški sodišča; (d) stroški vročanja in pošiljanja procesnih aktov po izvršitelju ali v drugo državo ali eksteritorialnim državljanom Republike Estonije; (e) stroški izdaje procesnih aktov; (f) stroški določitve vrednosti civilne zadeve. Zunajsodni stroški so med drugim: (a) stroški zastopnikov udeležencev v postopku; (b) potni, poštni, komunikacijski, nastanitveni in drugi taki stroški udeležencev v postopku, nastali v povezavi s postopkom; (c) neprejete plače ali drugi neprejeti stalni dohodki udeležencev v postopku; (d) stroški predsodnega postopka, predvidenega z zakonom, razen če je tožba vložena več kot šest mesecev po koncu predsodnega postopka; (e) honorar izvršitelja za zavarovanje tožbe in stroški, povezani z izvršitvijo sodne odločbe o zavarovanju tožbe; (f) honorar izvršitelja za vročitev procesnih aktov; (g) honorar izvršitelja za izvršitev evropskega naloga za zamrznitev na podlagi Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ter stroški, povezani z izvršitvijo evropskega naloga za zamrznitev, in honorar zbornice izvršiteljev in stečajnih upraviteljev (Kohtutäiturite ja Pankrotihaldurite Koda) za preizkus zahteve za pridobitev informacij, predložene na podlagi istega naloga; (h) stroški obravnave vloge za postopkovno pomoč pri plačilu stroškov postopka; (i) stroški sodelovanja v spravnem postopku, če je sodišče strankama naložilo obvezno sodelovanje v takem postopku;
  • stroški postopka se pravnemu zastopniku stranke povrnejo v skladu z istimi pravili, kot se uporabljajo za povrnitev stroškov postopka stranki;
  • če je tožbi delno ugodeno, stranki krijeta stroške postopka v enakih delih, razen če sodišče stroške postopka razdeli sorazmerno z delom, v katerem je bilo tožbi ugodeno, ali odloči, da morata stranki stroške delno ali v celoti kriti sami.

Razdelitev stroškov postopka se navede v končni odločitvi. Zneski stroškov se določijo v skladu s pravili za določitev stroškov postopka bodisi v končni odločitvi o vsebini spora bodisi v ločenem sklepu, ki se sprejme po pravnomočnosti končne odločitve o vsebini spora.

1.9 Možnost pritožbe

V sodbi v zadevi, obravnavani v poenostavljenem postopku, lahko okrajno sodišče navede, da je dovoljena pritožba zoper sodbo. Okrajno sodišče pritožbo dovoli, če je po njegovem mnenju odločba pritožbenega sodišča nujna za pridobitev njegovega stališča glede pravne določbe. Dovoljenja za pritožbo v sodbi ni treba utemeljiti.

Sodišče v izreku sodbe, izdane v poenostavljenem postopku, navede tudi postopek in rok za pritožbo zoper sodbo. Okrožno sodišče lahko vloženo pritožbo obravnava v poenostavljenem postopku ne glede na dovoljenje okrajnega sodišča za pritožbo, pritožba pa se lahko vloži ne glede na dovoljenje okrajnega sodišča. Če okrajno sodišče ni dovolilo pritožbe, lahko okrožno sodišče pritožbo obravnava, če bi lahko na sodbo, ki jo je izdalo okrajno sodišče, vplivala očitna napaka pri uporabi prava ali ugotavljanju dejstev. Vendar pa lahko okrožno sodišče zavrne obravnavanje pritožbe majhne vrednosti, a samo, če je odločitev okrajnega sodišča najverjetneje pravilna in bi se z nadaljnjo obravnavo zadeve na podlagi pritožbe zgolj po nepotrebnem tratila čas in denar. Okrožno sodišče ne sme zavrniti sprejetja pritožbe samo zato, ker je bila zadeva obravnavana v poenostavljenem postopku. Stranka ali tretja oseba s samostojnim zahtevkom se lahko zoper sodbo prvostopenjskega sodišča v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti pritoži pri okrožnem sodišču na območju pristojnosti okrajnega sodišča, zoper sodbo katerega se vlaga pritožba. Tretja oseba brez samostojnega zahtevka lahko vloži pritožbo, če ta ni v nasprotju s pritožbo tožnika ali toženca, v podporo kateremu je tretja oseba udeležena v postopku. Za tretjo osebo velja enak rok za vložitev pritožbe ali izvedbo drugih procesnih dejanj kot za tožnika ali toženca, v podporo kateremu je tretja oseba udeležena v postopku.

Pritožbe ni mogoče vložiti, če sta se obe stranki z izjavo, predloženo sodišču, odpovedali pravici do pritožbe.

Pritožba se lahko vloži v 30 dneh od vročitve sodbe pritožniku, vendar najpozneje v petih mesecih od datuma objave sodbe sodišča prve stopnje.

Če je v roku za pritožbo izdana dopolnilna sodba v zadevi, začne tudi rok za pritožbo zoper prvotno sodbo znova teči od datuma vročitve dopolnilne sodbe. Če se sodba, izdana brez opisa zadeve ali obrazložitve, dopolni z izpuščenim delom, začne rok za pritožbo znova teči od datuma vročitve popolne sodbe.

Rok za pritožbo se lahko skrajša ali podaljša na največ pet mesecev od objave sodbe, če stranki dosežeta ustrezen dogovor in o tem obvestita sodišče.

V pritožbi se lahko navede samo, da sodba sodišča prve stopnje temelji na kršitvi pravnega pravila ali da bi bilo treba glede na okoliščine in dokaze, ki jih je treba upoštevati v pritožbenem postopku, izdati drugačno sodbo, kot jo je izdalo sodišče prve stopnje.

Med drugim se v pritožbi navedejo: (1) ime sodišča, ki je izdalo sodbo, zoper katero se vlaga pritožba, datum izdaje sodbe in številka civilne zadeve; (2) jasno izražen predlog pritožnika, s katerim se podrobno opredeli, v katerem delu pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, in navede odločitev okrožnega sodišča, ki jo pritožnik predlaga; (3) obrazložitev pritožbe; (4) datum vročitve sodbe, zoper katero se vlaga pritožba.

V obrazložitvi pritožbe je treba natančno opredeliti: (1) pravno pravilo, ki ga je sodišče prve stopnje kršilo v sodbi ali z izrekom sodbe, ali dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje napačno ali nezadostno ugotovilo; (2) razlog za kršitev pravnega pravila ali napačno ali nezadostno ugotovitev dejstva; (3) sklicevanje na dokaze, ki jih želi pritožnik predložiti v potrditev posamezne navedbe dejstev.

Pritožbi se priložijo listinski dokazi, ki niso bili predloženi sodišču prve stopnje in katerih sprejetje pritožnik predlaga sodišču. Če se kot razlog za vložitev pritožbe navedejo nova dejstva in dokazi, je treba v pritožbi pojasniti, zakaj taka dejstva in dokazi niso bili predloženi sodišču prve stopnje.

Če pritožnik želi, da sodišče zasliši pričo, pridobi zapriseženo izjavo udeleženca v postopku ali poskrbi za izvedensko oceno ali pregled, je treba to skupaj z obrazložitvijo navesti v pritožbi. V takem primeru mora pritožba vsebovati imena in naslove prič ali izvedencev ter njihove kontaktne podatke, če so znani.

Če pritožnik želi, da se o zadevi odloči na sodni obravnavi, mora to navesti v pritožbi. V nasprotnem primeru se šteje, da se pritožnik strinja z obravnavo zadeve v pisnem postopku.

Če je sodišče izdalo sodbo brez opisa zadeve ali obrazložitve, je treba o nameri za vložitev pritožbe zoper sodbo v desetih dneh od vročitve sodbe obvestiti okrajno sodišče. Sodišče nato v pisnem postopku sodbi doda izpuščene dele. Če se sodbi dodajo izpuščeni deli, začne rok za vložitev pritožbe znova teči od vročitve dopolnilne sodbe. Udeleženec v pritožbenem postopku lahko zoper sodbo okrožnega sodišča vloži pritožbo pri vrhovnem sodišču, če je okrožno sodišče bistveno kršilo določbo procesnega prava ali nepravilno uporabilo določbo materialnega prava. Tretja oseba brez samostojnega zahtevka lahko kasacijsko pritožbo vloži pod pogoji, določenimi v zakoniku o civilnem postopku.

Kasacijske pritožbe ni mogoče vložiti, če sta se obe stranki z izjavo, predloženo sodišču, odpovedali pravici do pritožbe.

Kasacijska pritožba se lahko vloži v 30 dneh od datuma vročitve sodbe pritožniku, vendar najpozneje v petih mesecih od datuma objave sodbe okrožnega sodišča.

Preizkus sodbe na podlagi člena 18 se zahteva z vložitvijo predloga za razveljavitev zamudne sodbe pri okrajnem sodišču, ki je obravnavalo predlog. Predlog za razveljavitev zamudne sodbe je treba vložiti pri okrajnem sodišču, ki je izdalo zamudno sodbo, in sicer v 30 dneh od vročitve zamudne sodbe. Če se zamudna sodba vroči z javno objavo, se lahko predlog za razveljavitev zamudne sodbe vloži v 30 dneh od datuma, ko se je toženec seznanil z zamudno sodbo ali izvršilnim postopkom, začetim za izvršitev zamudne sodbe.

Zadnja posodobitev: 16/12/2021

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.