Insolvency/bankruptcy

If a company or entrepreneur gets into financial distress, or cannot pay its debts, specific proceedings are available in every country to address the situation inclusively, involving all the creditors (parties who are owed money).

Insolvency proceedings differ according to their objectives:

Companies

  • If the company can be saved or the business is viable – its debts may be restructured (usually in agreement with creditors). This is to safeguard the firm and preserve jobs.
  • If the business cannot be saved, the company must be wound up (it 'goes bankrupt').

Entrepreneurs

  • Can usually apply for a procedure involving an ordered repayment plan for their debts and a debt-discharge following a reasonable period of time (3 years, usually). This ensures they are not personally bankrupted and can launch further ventures in future.

In all cases, as soon as the proceedings are formally opened, creditors can no longer take individual action to reclaim their debts. This is to ensure all creditors are on an equal footing and protect the debtor's assets.

To be paid, creditors must prove their claims, either to the court or to the body (generally an administrator or liquidator) responsible for reorganising or liquidating the debtor's assets. In specific circumstances, this can be done by the debtor themself.

Cross-border insolvency (EU rules)

Insolvency cases involving companies or entrepreneurs with activities, assets or affairs in several countries can be resolved under EU law – specifically Regulation 2015/848 (see here for a summary of how it works).

Forms referred to in Regulation 2015/848

National procedures

Please select the relevant country's flag to obtain detailed national information.

Related link

Insolvency registers

Last update: 11/05/2022

This page is maintained by the European Commission. The information on this page does not necessarily reflect the official position of the European Commission. The Commission accepts no responsibility or liability whatsoever with regard to any information or data contained or referred to in this document. Please refer to the legal notice with regard to copyright rules for European pages.

Plačilna nesposobnost - Bolgarija

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti v Bolgariji ni urejen z ločenim zakonom. Splošne določbe, ki urejajo postopek v primeru insolventnosti, so opredeljene v poglavju o insolventnosti v zakonu o gospodarskih družbah. Insolventnost bank in zavarovalnic je urejena s posebnimi določbami, vključenimi v zakon o insolventnosti bank in zakonik o zavarovalništvu.

Postopek v primeru insolventnosti se uvede zoper insolventne gospodarske subjekte. Uvede se tudi zoper družbe z omejeno odgovornostjo, delniške družbe in komanditne družbe, ki so prezadolžene.

Postopek v primeru insolventnosti se lahko uvede tudi zoper osebo, ki prikrito trguje prek insolventnega dolžnika. Ob začetku postopka v primeru insolventnosti zoper gospodarsko družbo se šteje, da je bil sočasno uveden tudi postopek zoper družbenika z neomejeno odgovornostjo.

Postopek v primeru insolventnosti se uvede tudi zoper samostojne podjetnike, ki so umrli ali bili izbrisani iz poslovnega registra, če so bili ob smrti ali izbrisu insolventni. Uvede se tudi zoper družbenike z neomejeno odgovornostjo, tudi če je družbenik umrl ali bil izbrisan iz poslovnega registra. Predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti se lahko vloži v enem letu od datuma smrti dolžnika ali njegovega izbrisa iz poslovnega registra.

Postopek v primeru insolventnosti se uvede tudi zoper insolventne družbe v likvidaciji. Postopek v primeru insolventnosti zoper banke in zavarovalnice je urejen s pravili in postopkom, določenimi v ločenem zakonu.

Zadeve v zvezi z insolventnostjo gospodarskega subjekta, ki je javno podjetje, ki izvaja državni monopol ali je ustanovljeno na podlagi posebnega zakona, so urejene z ločenim zakonom. Zoper gospodarski subjekt, ki je javno podjetje, ki izvaja državni monopol ali je ustanovljeno na podlagi posebnega zakona, ni mogoče uvesti postopka v primeru insolventnosti.

V nacionalni zakonodaji ni predviden postopek v primeru insolventnosti zoper fizične osebe, razen zoper samostojne podjetnike.

Bolgarsko sodišče lahko uvede pomožni postopek v primeru insolventnosti zoper gospodarski subjekt, ki ga je za insolventnega razglasilo tuje sodišče, če ima v Bolgariji znatno premoženje.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Naslednji osnovni pogoji za začetek postopka v primeru insolventnosti se uporabljajo za vse gospodarske subjekte:

(1) Dolžnik mora biti gospodarski subjekt.

Postopek v primeru insolventnosti se lahko uvede ne samo zoper gospodarski subjekt, ampak tudi zoper osebo, ki prikrito trguje prek insolventnega dolžnika, družbenika z neomejeno odgovornostjo, tudi če je umrl ali bil izbrisan, in samostojnega podjetnika, ki je umrl ali bil izbrisan.

V skladu s členom 612 zakona o gospodarskih družbah postopka v primeru insolventnosti ni mogoče uvesti zoper javno podjetje, ki izvaja državni monopol ali je bilo ustanovljeno na podlagi posebnega zakona.

(2) Predlog mora vložiti ena od oseb iz členov 625 in 742(2) zakona o gospodarskih družbah, in sicer: dolžnik, likvidacijski upravitelj ali upnik dolžnika v okviru trgovskega posla, nacionalna agencija za prihodke (Nacionalna agencija za prihodite) (v primeru javnopravne obveznosti do države ali občin, ki izhaja iz dolžnikove poslovne dejavnosti, ali dolga v obliki zasebne državne terjatve), izvajalska agencija generalnega inšpektorata za delo (Izpalnitelna agencija Glavna inspekcija po truda) (če vsaj dva meseca po zapadlosti v plačilo še vedno niso izpolnjene obveznosti plačila plače ali drugih plačil vsaj tretjini delavcem in zaposlenim) ali član upravnega organa družbe (zaradi prezadolženosti).

Dolžnik, ki postane insolventen ali prezadolžen, mora predlog za dovoljenje za začetek postopka v primeru insolventnosti vložiti v 30 dneh. V primeru samostojnega podjetnika lahko predlog vloži samostojni podjetnik ali njegov naslednik. Če je dolžnik družba, predlog vloži upravni organ, družbenik z neomejeno odgovornostjo ali zastopnik družbe ali likvidacijski upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče. V takem primeru mora biti predlogu priloženo naslednje:

  • kopija zadnjega letnega računovodskega poročila, ki ga je potrdil registrirani revizor, in bilance stanja na dan vložitve predloga, če za gospodarski subjekt velja zakonska obveznost predložitve računovodskih poročil in bilanc stanja;
  • popis in opis sredstev in obveznosti na dan vložitve predloga;
  • seznam upnikov, ki vsebuje njihove naslove, vrsto in znesek njihovih terjatev ter zavarovanje za njihove terjatve;
  • seznam osebnega premoženja in skupnega premoženja zakoncev za samostojne podjetnike in družbenike z neomejeno odgovornostjo;
  • dokazilo, da je bila nacionalna agencija za prihodke uradno obveščena o začetku postopka v primeru insolventnosti;
  • izrecno pooblastilo, če predlog vloži pooblaščenec.

Če predlog vloži upnik ali izvajalska agencija generalnega inšpektorata za delo, morajo biti predlogu priloženi vsa razpoložljiva dokazila v podporo upnikovi terjatvi in domnevni dolžnikovi insolventnosti. Upnik mora predložiti tudi potrdilo o plačilu državne takse in dokazilo, da je bila nacionalna agencija za prihodke uradno obveščena o začetku postopka v primeru insolventnosti.

(3) Pogoji za izvršljivost:

  • denarna obveznost dolžnika, ki se nanaša na trgovski posel ali izhaja iz njega, vključno z veljavnostjo, izpolnitvijo, neizpolnitvijo, prenehanjem, razveljavitvijo in ničnostjo navedenega posla ali posledicami njegovega prenehanja;
  • javnopravna obveznost do države in občin, ki izhaja iz poslovnih dejavnosti dolžnika;
  • dolg, ki izhaja iz zasebne državne terjatve, ali
  • obveznost plačila plače ali drugih plačil vsaj tretjini delavcem in zaposlenim, ki vsaj dva meseca po zapadlosti v plačilo še vedno ni izpolnjena.

„Trgovski posel“ pomeni posel, ki ga gospodarski subjekt sklene pri opravljanju svojega poklica, vključno s posli, ki so izrecno navedeni v členu 1(1) zakona o gospodarskih družbah (nakup blaga ali drugih izdelkov za nadaljnjo prodajo v izvirni, predelani ali končni obliki, prodaja blaga iz lastne proizvodnje, nakup vrednostnih papirjev za nadaljnjo prodajo, trgovsko zastopanje in posredništvo, komisijski, špedicijski in prevozni posli, zavarovalni posli, bančni in valutni posli, menice, zadolžnice in čeki, skladiščni posli, licenčni posli, nadzor nad blagom, posli z intelektualno lastnino, hotelske, turistične, oglaševalske, informacijske, gledališke storitve in storitve zabavne industrije ter druge storitve, nakup, gradnja ali opremljanje nepremičnin za prodajo in najem), ne glede na status oseb, ki opravljajo te posle. V primeru dvoma se šteje, da je gospodarski subjekt posel sklenil pri opravljanju svojega poklica.

Različne vrste javnopravnih obveznosti do države in občin so določene v členu 162(2) zakonika o davčnem postopku in postopku zavarovanja za socialno varnost. Te so naslednje:

  • davki, vključno s trošarinami in carinami, obveznimi prispevki za socialno varnost in drugimi prispevki, ki se plačajo v državni proračun;
  • drugi prispevki, katerih osnova in znesek sta zakonsko določena;
  • zakonsko določene državne in občinske takse;
  • izdatki za socialno varnost, ki niso izvedeni v skladu z zahtevami iz zakona;
  • denarna protivrednost za premoženje, ki je bilo zaseženo v korist države, globe in denarne sankcije ter denarna sredstva, zaplenjena in zasežena v korist države;
  • dolgovi, ki izhajajo iz denarnih sredstev, ki so bila s pravnomočnimi sodnimi odločbami, sodbami in sklepi dodeljena državi ali občinam, in iz sklepov Evropske komisije o vračilu nezakonito odobrene državne pomoči;
  • dolgovi, ki izhajajo iz kaznovalnih nalogov;
  • neupravičeno izplačani ali preplačani zneski in nezakonito prejeti ali nezakonito izplačani zneski v okviru projektov, sofinanciranih iz predpristopnih finančnih instrumentov, operativnih programov, strukturnih skladov in Kohezijskega sklada Evropske unije, Evropskega sklada za ribištvo, schengenskega vira in prehodnega vira, vključno s povezanim nacionalnim sofinanciranjem, izterljivi na podlagi sprejete upravne odločbe, ter druge globe in denarne kazni, določene v nacionalni zakonodaji in zakonodaji Evropske unije;
  • obresti na zgoraj navedene terjatve.

Javne terjatve vključujejo terjatve, ki ji je treba plačati v proračun Evropske unije v skladu s sklepi in odločbami Evropske komisije, Sveta Evropske unije, Sodišča Evropske unije in Evropske centralne banke, s katerimi so naložene denarne obveznosti, izvršljive na podlagi člena 256 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ter terjatve držav članic Evropske unije, izvršljive na podlagi končnih odločb o zaplembi ali zasegu denarnih sredstev ali denarni protivrednosti zaplenjenega ali zaseženega premoženja ter odločb o uporabi finančnih sankcij, naloženih v drugih državah članicah Evropske unije, kadar so priznane in izvršljive v Bolgariji.

Ne glede na to, ali terjatev izhaja iz trgovskega posla ali javnega prava, mora biti potrjena kot veljavna in obstoječa na dan sklepa sodišča o predlogu za začetek postopka v primeru insolventnosti.

(4) Postopek v primeru insolventnosti se uvede zoper insolventne gospodarske subjekte. Uvede se tudi zoper družbe z omejeno odgovornostjo (дружество с ограничена отговорност), delniške družbe (акционерно дружество) in komanditne družbe (командитно дружество с акции), ki so prezadolžene. Insolventnost in prezadolženost sta objektivna dejanska pogoja, ki sta pravno opredeljena v zakonu o gospodarskih družbah.

Gospodarski subjekt je insolventen, kadar ne more plačati:

  • zapadle denarne obveznosti, ki izhaja iz trgovskega posla ali je povezana z njim, vključno z veljavnostjo, izpolnitvijo, neizpolnitvijo, prenehanjem, razveljavitvijo in ničnostjo navedenega posla ali posledicami njegovega prenehanja;
  • javnopravne obveznosti do države in občin, ki izhaja iz poslovnih dejavnosti gospodarskega subjekta;
  • obveznosti v obliki zasebnih državnih terjatev ali
  • obveznost plačila plače ali drugih plačil vsaj tretjini delavcem in zaposlenim, ki vsaj dva meseca po zapadlosti v plačilo še vedno ni izpolnjena.

Predpostavlja se, da gospodarski subjekt ne more plačati zapadlega dolga iz prve alinee, če pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti ni predložil računovodskih poročil za zadnja tri leta za objavo v poslovnem registru.

Dolžnik se šteje za insolventnega, če je ustavil plačila. Za dolžnika se šteje, da je ustavil plačila, tudi če je v celoti ali delno poplačal svoje dolgove do nekaterih upnikov. Insolventnost se predpostavlja tudi, če v okviru postopka izvršbe, uvedenega na podlagi pravnomočnega sklepa, ki ga je pridobil upnik, ki je vložil predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti, dolg ni bil niti delno niti v celoti plačan v šestih mesecih od dneva, ko je dolžnik prejel poziv ali obvestilo za prostovoljno plačilo.

Družba se šteje za prezadolženo, kadar njena sredstva ne zadostujejo za kritje njenih obveznosti.

(5) Težave dolžnika niso začasne, ampak je v položaju objektivne in trajne insolventnosti in prezadolženosti.

Pristojno stečajno sodišče je okrožno sodišče, ki je pristojno na območju, kjer ima gospodarski subjekt sedež ob vložitvi predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti. Sodišče predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti, ki ga je vložil dolžnik ali likvidacijski upravitelj, obravnava nemudoma na sodni obravnavi za zaprtimi vrati, obvestilo pa se objavi v poslovnem registru. Predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti, ki ga je vložil upnik, se obravnava na sodni obravnavi za zaprtimi vrati, na katero sodišče pozove dolžnika in predlagatelja, najpozneje v 14 dneh od datuma vložitve predloga. Sodišče ustavi postopek, uveden na podlagi predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti, ki ga je vložil dolžnik ali likvidacijski upravitelj, če do datuma izdaje sklepa o predlogu upnik vloži predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti. Do konca prve obravnave v postopku, uvedenem na podlagi predloga, ki ga je vložil upnik, se lahko kot stranke vključijo tudi drugi upniki, ki lahko podajo ugovore in predložijo pisne dokaze. Sodišče ob vložitvi predloga zadevi dodeli opravilno številko in določi datum, do katerega mora odločiti o predlogu. Zadevni rok ne sme biti daljši od treh mesecev.

Stečajno sodišče lahko pred odločitvijo o predlogu na predlog upnika ali po uradni dolžnosti odredi naslednje predhodne ukrepe in ukrepe zavarovanja, če so ti potrebni za ohranitev dolžnikovega premoženja:

  • da se imenuje upravitelj;
  • da se dovoli zavarovanje z rubežem, zasegom ali drugimi ukrepi zavarovanja;
  • da se ustavi postopek izvršbe na dolžnikovo premoženje, razen v primeru postopka izvršbe, začetega na podlagi zakonika o davčnem postopku in postopku zavarovanja za socialno varnost;
  • da se dovolijo zakonsko predvideni ukrepi, s katerimi se zavaruje razpoložljivo premoženje dolžnika;
  • da se zapečatijo prostori, oprema, transportna vozila itd., v katerih so shranjeni osebno premoženje in predmeti dolžnika, razen bivalnih in drugih prostorov, potrebnih za nadaljnje opravljanje dejavnosti dolžnika ali shranjevanje pokvarljivega blaga.

Kadar ukrepe predlaga upnik, jih sodišče dopusti, če je predlog upnika podprt s prepričljivimi pisnimi dokazi in/ali če je položena varščina v znesku, ki ga je določilo sodišče, za nadomestilo za kakršno koli škodo dolžniku, če bi bilo pozneje ugotovljeno, da dolžnik ni insolventen ali prezadolžen. Ukrepi zavarovanja se sprejmejo v korist vseh upnikov stečajne mase, sodišče pa jih lahko odpravi, če niso več potrebni za ohranitev premoženja in zavarovanje pravic upnikov.

O odredbi sta uradno obveščeni stranka, za katero veljajo ukrepi, in stranka, ki jih je predlagala. Odredba je nemudoma izvršljiva, zoper njo pa se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od datuma prejema obvestila. Pritožba nima odložilnega učinka. Ukrepi zavarovanja se štejejo za odpravljene od datuma sprejetja sklepa o zavrnitvi predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti. Uporabljajo pa se do datuma sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti.

Ko je ugotovljena insolventnost ali prezadolženost, sodišče s sklepom iz člena 630(1) zakona o gospodarskih družbah razglasi insolventnost ali prezadolženost, določi datum njenega začetka, uvede postopek v primeru insolventnosti, imenuje začasnega upravitelja, dovoli zavarovanje z rubežem, zasegom ali drugimi ukrepi zavarovanja in določi datum prve skupščine upnikov najpozneje v enem mesecu od datuma sklepa.

Kadar je očitno, da bo nadaljnje poslovanje škodovalo stečajni masi, lahko sodišče na predlog dolžnika, upravitelja, nacionalne agencije za prihodke ali upnika s sklepom iz člena 630(2) zakona o gospodarskih družbah dolžnika razglasi za insolventnega in mu odredi prenehanje opravljanja dejavnosti bodisi od datuma sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti bodisi od poznejšega datuma, vendar pred iztekom roka, v katerem je treba predlagati sanacijski načrt. Sodišče pri odločanju o začetku postopka v primeru insolventnosti zoper upravljavca vodovoda in kanalizacije temu ne sme odrediti prenehanja opravljanja dejavnosti, dokler za zadevno območje ni imenovan nov upravljavec vodovoda in kanalizacije.

Sklep o začetku postopka v primeru insolventnosti je zavezujoč za vse stranke.

Ko sodišče uvede postopek v primeru insolventnosti ali naloži predhodne ukrepe in ukrepe zavarovanja, dolžnik nadaljuje svoje dejavnosti pod nadzorom upravitelja ter lahko nove posle sklepa le s predhodnim soglasjem upravitelja in pod pogojem, da še naprej ravna v skladu z ukrepi, odrejenimi v sklepu o začetku postopka v primeru insolventnosti. Sodišče lahko dolžniku odvzame pravico do upravljanja svojega premoženja in razpolaganja z njim ter dodeli to pravico upravitelju, če ugotovi, da dolžnikova dejanja škodujejo interesom upnikov.

Sodišče s sklepom iz člena 631 zakona o gospodarskih družbah zavrne predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti, če ugotovi, da so dolžnikove težave začasne ali da njegova sredstva zadostujejo za poplačilo njegovih dolgov, ne da bi bili ogroženi interesi upnikov.

Če razpoložljiva sredstva ne zadostujejo za kritje začetnih stroškov postopka v primeru insolventnosti in če za stroške ni bil založen predujem, sodišče sprejme sklep v skladu s členom 632(1) zakona o gospodarskih družbah, s katerim razglasi insolventnost ali prezadolženost, uvede postopek v primeru insolventnosti, dovoli zavarovanje z rubežem, zasegom ali drugimi ukrepi zavarovanja, odredi prenehanje poslovanja družbe, dolžnika razglasi za insolventnega in ustavi postopek, ne da bi odredilo izbris gospodarskega subjekta iz poslovnega registra. Ustavljeni postopek se lahko znova odpre na predlog dolžnika ali upnika v enem letu od vpisa sklepa v poslovni register. Postopek se lahko znova odpre, če predlagatelj uspe dokazati, da so na voljo zadostna sredstva, ali če položi ustrezen znesek za kritje začetnih stroškov. Če nobena od strank ne zahteva ponovnega odprtja postopka, sodišče konča postopek in odredi izbris gospodarskega subjekta iz poslovnega registra. Enaka pravila veljajo, če se med postopkom ugotovi, da dolžnikova razpoložljiva sredstva ne zadostujejo za kritje stroškov postopka v primeru insolventnosti.

Zoper sklepe iz členov 630 in 632 zakona o gospodarskih družbah se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od njihovega vpisa v poslovni register, zoper sklep o zavrnitvi predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti pa se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od datuma obvestila o njem v skladu s postopkom iz zakonika o civilnem postopku. Sklep v skladu s členom 630 je nemudoma izvršljiv.

Postopek v primeru insolventnosti se šteje za uveden od datuma sprejetja sklepa iz člena 630(1) zakona o gospodarskih družbah. V primeru razveljavitve sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti se rubež in zaseg štejeta za odpravljena, pravice dolžnika so obnovljene, pooblastila upravitelja pa prenehajo z datumom vpisa pravnomočne sodbe v poslovni register.

Sodišče sanacijski načrt podjetja odobri ali zavrne s posebnim sklepom. Če je sanacijski načrt odobren, sodišče konča postopek v primeru insolventnosti in imenuje nadzorni organ, ki je predlagan v načrtu ali ki ga je izvolila skupščina upnikov. Zoper sklep se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od datuma vpisa v poslovni register.

Sodišče s sklepom iz člena 710 zakona o gospodarskih družbah dolžnika razglasi za insolventnega, če sanacijski načrt ni predlagan v ustreznem zakonsko določenem roku ali če predlagani načrt ni sprejet ali odobren. Enaka pravila se uporabljajo v primerih iz členov 630(2), 632(1) in 709(1) zakona o gospodarskih družbah (ponovno odprtje postopka, če dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti iz sanacijskega načrta). Sodišče z istim sklepom dolžnika razglasi za insolventnega, odredi prenehanje poslovanja insolventnega podjetja, dovoli splošni rubež in zaseg v zvezi z dolžnikovim premoženjem, odpravi pooblastila upravnih organov dolžnika, ki je pravna oseba, dolžniku odvzame pravico do upravljanja stečajne mase in razpolaganja z njo ter odredi unovčenje premoženja iz stečajne mase in razdelitev iztržka. Sklep o razglasitvi insolventnosti se uporablja za vse stranke in se vpiše v poslovni register. Sklep je nemudoma izvršljiv, zoper njega pa se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od datuma vpisa.

Od vpisa sklepa o razglasitvi insolventnosti v poslovni register se dolžnikovo nepremično premoženje, premično premoženje in terjatve do dobrovernih tretjih oseb štejejo za zarubljene. Splošni rubež nepremičnega premoženja in plovil v lasti dolžnika se vpiše v notarske registre ali ladijske registre na podlagi sklepa, s katerim je dolžnik razglašen za insolventnega in ki je bil vpisan v poslovni register. Vse dolžnikove denarne in nedenarne obveznosti postanejo izvršljive zoper njega od datuma sklepa o razglasitvi insolventnosti. Tržna denarna vrednost nedenarnih terjatev se določi na datum sklepa. Nedenarne obveznosti se pretvorijo v denarna sredstva na podlagi njihove tržne vrednosti na datum sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti.

Tuje sodne odločbe, s katerimi je razglašena insolventnost, se v Bolgariji priznajo na podlagi vzajemnosti, če jih je izdal organ države, v kateri ima dolžnik sedež. Bolgarsko sodišče lahko na zahtevo dolžnika, upravitelja, ki ga je imenovalo tuje sodišče, ali upnika začne pomožni postopek v primeru insolventnosti zoper gospodarski subjekt, ki ga je za insolventnega razglasilo tuje sodišče, če ima gospodarski subjekt v Bolgariji znatno premoženje. V takem primeru se sklep uporablja samo za dolžnikovo premoženje v Bolgariji.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Od datuma sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti dolžnikovo premoženje postane stečajna masa, iz katere je treba poplačati vse terjatve upnikov, ki izhajajo iz poslovnih in neposlovnih dolgov.

V skladu z nacionalno zakonodajo stečajna masa vključuje:

  • premoženje v lasti dolžnika na datum sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti;
  • premoženje, ki ga je dolžnik pridobil po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti;
  • premoženje dolžnika, ki je samostojni podjetnik, vključuje polovico osebnega premoženja, lastninskih pravic in denarnih vlog, ki spadajo v skupno premoženje zakoncev;
  • premoženje dolžnika, ki je družbenik z neomejeno odgovornostjo, vključuje polovico osebnega premoženja, lastninskih pravic in denarnih vlog, ki spadajo v skupno premoženje zakoncev.

Delež ali prispevek, ki ga družbenik z omejeno odgovornostjo ni plačal oziroma vplačal, izterja upravitelj za vključitev v stečajno maso. V stečajno maso se vključijo vse dodatne novoizterjane terjatve dolžnika, iztržek od prodaje njegovega premoženja in zneski terjatev, ki so se jim upniki odpovedali.

Kadar prodajna cena premoženja, ki je bilo zastavljeno ali dano v zavarovanje, presega zavarovano terjatev, vključno z natečenimi obrestmi, se preostali znesek vključi v stečajno maso. Enako pravilo se uporablja za upnike, ki jim je bila odobrena pridržna pravica.

Če je sodišče razveljavilo posel v zvezi z upniki stečajne mase, se sredstva, ki jih je zagotovila tretja oseba, vrnejo, in če taka sredstva niso vključena v stečajno maso ali če se dolgujejo denarna sredstva, tretja oseba postane upnik v postopku.

Če iztržek od unovčenja premoženja, za katero veljajo ukrepi zavarovanja, ki so bili naloženi pred začetkom insolventnosti za zavarovanje javnih dolgov, ali zoper katero poteka postopek izvršbe za izterjavo javnih dolgov, presega znesek terjatve, vključno z natečenimi obrestmi in nastalimi stroški izvršbe, javni izvršitelj preostali znesek nakaže na bančni račun stečajne mase. Če javni izvršitelj premoženja ne unovči v šestih mesecih od začetka postopka v primeru insolventnosti, se premoženje prenese z javnega izvršitelja na upravitelja in unovči v postopku v primeru insolventnosti. Če je plačilo v korist vložnika zahtevka izvedeno med datumom ustavitve postopka izvršbe in datumom vpisa sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti, se izplačani znesek vrne v stečajno maso. Če se sprejmejo ukrepi za unovčenje zavarovanja v korist zavarovanega upnika, se delež iztržka, ki presega znesek zavarovanja, doda v stečajno maso.

V stečajno maso ni vključeno naslednje:

  • nezarubljivo premoženje dolžnika in družbenika z neomejeno odgovornostjo;
  • finančna zavarovanja iz členov 22h in 63a(2) zakona o podzemnih naravnih virih;
  • premoženje upravljavcev vodovoda in kanalizacije, ki je potrebno za njihove osnovne dejavnosti, dokler ni imenovan nov upravljavec vodovoda in kanalizacije na zadevnem območju;
  • zneski, položeni na bančni račun iz člena 60(2) zakona o ravnanju z odpadki.

V skladu z nacionalno zakonodajo (členi od 444 do 447 zakonika o civilnem postopku) izvršba ni mogoča na naslednjem osebnem premoženju dolžnika, ki je fizična oseba:

  • predmetih za vsakodnevno uporabo s strani dolžnika in njegove družine, kot so navedeni na seznamu, ki ga je sprejel svet ministrov;
  • hrani, potrebni za preživljanje dolžnika in njegove družine za en mesec ali do novega spravila v primeru kmetijskih proizvajalcev, ali njenem ekvivalentu v drugih kmetijskih proizvodih;
  • gorivu, potrebnem za trimesečno ogrevanje, kuhanje in razsvetljavo;
  • strojih, orodjih, napravah in knjigah, ki se štejejo za bistveno osebno premoženje in samozaposlenim osebam ali obrtnikom omogočajo nadaljnje opravljanje poklica;
  • zemljišču dolžnika, ki je kmetijski proizvajalec, in zlasti: vrtovih in vinogradih s površino do 0,5 ha ali poljih s površino do 3 ha, vključno s potrebnimi kmetijskimi stroji, orodji, gnojili, fitofarmacevtskimi sredstvi in semeni za setev za eno leto;
  • dveh glavah vprežne živine, kravi in petih malih domačih živali, desetih panjih in domači perjadi, vključno s potrebno krmo do novega spravila ali začetka paše;
  • dolžnikovem domu, če niti dolžnik niti člani njegove družine, ki živijo skupaj, nimajo drugega doma, ne glede na to, ali dolžnik živi v njem. Če dom presega stanovanjske potrebe dolžnika in članov njegove družine, kot so opredeljene z uredbo sveta ministrov, se presežek da naprodaj, če so izpolnjeni pogoji iz člena 39(2) zakona o lastništvu;
  • drugem nezarubljivem premoženju in terjatvah, ki so iz izvršbe izvzeti z drugim zakonom.

Zgoraj navedene prepovedi se ne uporabljajo za dolžnike v zvezi s premoženjem, ki je bilo zastavljeno ali zavarovano s hipoteko, če je vložnik zahtevka zastavni ali hipotekarni upnik. Kar zadeva dolžnikovo zemljišče in dom, se prepovedi ne uporabljajo za:

  • dolžnike, ki dolgujejo preživnine, odškodnine, dodeljene na podlagi odškodninskega prava, in finančne dajatve;
  • dolžnike v drugih primerih, izrecno določenih z zakonom.

Kadar je predmet izvršbe dolžnikova plača ali drugo plačilo za opravljeno delo ali pokojnina, ki presega minimalno plačo, se lahko odštejejo naslednji zneski:

  1. če mesečno plačilo osebe, ki ga mora plačati zgoraj navedene stroške, presega minimalno plačo, vendar ne presega dvakratnika minimalne plače: tretjina, če ta oseba nima otrok, in četrtina, če ima ta oseba otroke, ki jih vzdržuje;
  2. če mesečno plačilo osebe, ki ga mora plačati zgoraj navedene stroške, presega dvakratnik minimalne plače, vendar ne presega štirikratnika minimalne plače: polovica, če ta oseba nima otrok, in tretjina, če ima ta oseba otroke, ki jih vzdržuje;
  3. če mesečno plačilo osebe, ki ga mora plačati zgoraj navedene stroške, presega štirikratnik minimalne plače: znesek, ki presega dvakratnik minimalne plače, če ta oseba nima otrok, in znesek, ki presega dve in pol-kratnik minimalne plače, če ima ta oseba otroke, ki jih vzdržuje;

V teh primerih se mesečna plača ali plačilo izračuna po odštetju davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Vendar se te omejitve ne uporabljajo za terjatve, ki izhajajo iz plačil preživnine. V takem primeru se znesek, dodeljen kot preživnina, odšteje v celoti, odbitki od plače ali drugega plačila za delo ali pokojnine za druge obveznosti osebe, ki ji je odrejeno plačilo izostale preživnine, pa se obračunajo od preostalega dela njenega skupnega dohodka. Izvršba na preživninske terjatve ni dovoljena. Izvršba na štipendije je dovoljena samo v zvezi s terjatvami, ki izhajajo iz plačil preživnine.

Vsaka zavrnitev dolžnika, ki je fizična oseba, v zvezi z zavarovanjem z njegovim osebnim premoženjem, plačo ali drugim plačilom za delo ali pokojnino je neveljavna.

Člena 22h in 63a(2) zakona o podzemnih naravnih virih določata zahteve za finančno zavarovanje, ki ga mora upravljavec, imetnik dovoljenja ali koncesionar pred začetkom dejavnosti na podlagi dovoljenja predložiti ministru za energijo, zlasti: nepreklicno bančno garancijo, izdano v korist ministra za energijo; skrbniški račun pri banki, ki ga navede upravljavec in je sprejemljiv za ministra za energijo; zavarovalno polico, v kateri je minister za energijo naveden kot upravičenec; dokumentarni akreditiv, na podlagi katerega se lahko sredstva črpajo samo za opravljanje določenih dejavnosti, ali drugo zakonsko zavarovanje v dogovoru z ministrom za energijo.

Člen 60(2) zakona o ravnanju z odpadki določa zahteve za zavarovanja, ki jih je treba predložiti za kritje prihodnjih stroškov zaprtja odlagališča in upravljanja po zaprtju, in sicer: mesečni odtegljaji, ki se plačujejo na skrbniški račun regionalnega inšpektorata za okolje in vodo (RIOSV), pristojnega za območje, na katerem je odlagališče; mesečni odtegljaji, ki se plačujejo na poseben namenski račun, ki je blokiran, dokler niso vsi ukrepi v zvezi z zaprtjem odlagališča in upravljanjem po zaprtju končani in odobreni, razen kadar je uporaba položenih sredstev izrecno dovoljena, ali bančna garancija, izdana v korist pristojnega RIOSV, odgovornega za območje, na katerem je odlagališče.

Na zaključni skupščini upniki sprejmejo odločitev o osebnem premoženju v stečajni masi, ki ga ni mogoče prodati, in lahko odločijo, da se osebno premoženje zanemarljive vrednosti ali terjatve, katerih izterjava bi bila nerazumno težka, vrnejo dolžniku.

Ko so vsi dolgovi v celoti poplačani, se preostanek stečajne mase vrne dolžniku.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Dolžnik in upravitelj imata v postopku v primeru insolventnosti naslednje pravice:

  • da ugovarjata bilanci stanja in poročilu, ki ju pripravi likvidacijski upravitelj, kadar je bil postopek uveden zoper družbo v likvidaciji. Sodišče o ugovoru odloči v 14 dneh s sklepom, zoper katerega pritožba ni mogoča;
  • da zahtevata, naj sodišče dolžnika razglasi za insolventnega in mu odredi prenehanje opravljanja dejavnosti bodisi od datuma sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti bodisi od poznejšega datuma, ki pa mora biti pred iztekom roka, v katerem je treba predlagati sanacijski načrt, kadar je očitno, da bi nadaljnje poslovanje škodovalo stečajni masi;
  • da zahtevata, naj sodišče dovoli zakonsko predvidene ukrepe za zavarovanje, s katerimi se zavaruje razpoložljivo premoženje dolžnika;
  • da predlagata sanacijski načrt;
  • da zahtevata, naj sodišče skliče skupščino upnikov.

Ukrepi dolžnika in upravitelja se evidentirajo v javnem registru, ki se lahko vodi v elektronski obliki in je na voljo v sodnem tajništvu stečajnega sodišča.

Dolžnik, njegov zastopnik in upravitelj ne smejo sodelovati niti neposredno niti prek vmesne ali druge povezane osebe pri licitiranju ali kot kupci na dražbah za prodajo osebnega premoženja ali lastninskih pravic, vključenih v stečajno maso. Če lastninsko pravico kupi neupravičeni ponudnik, je prodaja nična in neveljavna, denarna sredstva, ki jih je nakazal kupec, pa se zadržijo in uporabijo za poplačilo terjatev upnikov.

Ko sodišče uvede postopek v primeru insolventnosti ali naloži predhodne ukrepe in ukrepe zavarovanja, dolžnik nadaljuje svoje dejavnosti pod nadzorom upravitelja in lahko nove posle sklepa le s predhodnim soglasjem upravitelja in pod pogojem, da še naprej ravna v skladu z ukrepi, odrejenimi v sklepu o začetku postopka v primeru insolventnosti.

Sodišče lahko dolžniku odvzame pravico do upravljanja svojega premoženja in razpolaganja z njim ter dodeli to pravico upravitelju, če ugotovi, da dolžnikova dejanja škodujejo interesom upnikov.

Dolžnik

Dolžnik, ki postane insolventen ali prezadolžen, mora predlog za dovoljenje za začetek postopka v primeru insolventnosti pri sodišču vložiti v 30 dneh. Predlog vloži dolžnik, dolžnikov dedič, upravni organ ali pooblaščenec ali likvidacijski upravitelj gospodarske družbe ali družbenik z neomejeno odgovornostjo. Če predlog vloži pooblaščenec, je za to potrebno izrecno pooblastilo. Dolžnik lahko v predlogu predlaga sanacijski načrt in določi osebo, ki izpolnjuje zahteve za imenovanje upraviteljev, če sodišče odredi začetek postopka v primeru insolventnosti.

Dolžnik lahko v postopku v primeru insolventnosti in v postopku, uvedenem v zvezi z ugotovitvenimi tožbami in zahtevki za konvalidacijo, osebno ali prek pooblaščenega zastopnika izvede vsa potrebna procesna dejanja, razen tistih, ki so strogo v pristojnosti upravitelja.

Dolžnik in njegova družina sta pod nekaterimi pogoji upravičena do preživnine. Znesek preživnine določi sodišče in pomeni stroške postopka v primeru insolventnosti.

Dolžnik se lahko udeležuje skupščin upnikov, če meni, da je to potrebno.

Sodišče lahko na predlog dolžnika razveljavi odločitev skupščine upnikov, če je nezakonita ali zelo škoduje interesom nekaterih upnikov.

Dolžnik lahko vloži pisni ugovor s kopijo za upravitelja zoper katero koli terjatev, ki jo je upravitelj priznal ali zavrnil, v sedmih dneh od objave seznama priznanih in zavrnjenih terjatev v poslovnem registru. Dolžnik lahko vloži ugotovitveno tožbo v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah v 14 dneh od objave sklepa sodišča o odobritvi seznama v poslovnem registru, če sodišče zavrne dolžnikov ugovor zoper terjatev, ki jo je priznal upravitelj, ali če je terjatev vključilo na seznam priznanih terjatev.

Dolžnik lahko sodišče pozove, naj razreši imenovanega upravitelja, če ta ne izpolnjuje svojih dolžnosti ali ravna tako, da škoduje interesom upnika ali dolžnika.

Dolžnik lahko izpodbija sklep o dodelitvi, ki ga je sodišče izdalo pri prodaji osebnega premoženja in lastninskih pravic iz stečajne mase.

Dolžnik lahko pri sodišču vloži pisni ugovor zoper načrt razdelitve in izpodbija odredbo, s katero je bil načrt odobren.

Dolžnik lahko od sodišča zahteva, naj ob odobritvi sanacijskega načrta s posebnim sklepom ali pozneje z namenom, da se zagotovi ohranitev premoženja in omogoči izvajanje načrta, določi premoženje, s katerim lahko dolžnik razpolaga s predhodnim soglasjem nadzornega organa ali, če takega organa ni, s predhodnim soglasjem sodišča, ali naj zamenja enega ali več članov nadzornega odbora.

Dolžnik lahko v skladu s členom 740 zakona o gospodarskih družbah v kateri koli fazi postopka sklene dogovor z vsemi upniki s priznanimi terjatvami za poravnavo njihovih denarnih terjatev. V takem primeru upravitelj ne predstavlja dolžnika kot stranke. Če dolžnik ne izpolni svojih obveznosti na podlagi dogovora, lahko upniki, katerih terjatve predstavljajo vsaj 15 % celotnega zneska terjatev, zahtevajo nadaljevanje postopka v primeru insolventnosti.

Dolžnik lahko v enem letu od datuma vpisa sklepa o ustavitvi postopka v primeru insolventnosti v poslovni register zahteva, naj se postopek nadaljuje, če je ugotovil, da je na voljo dovolj sredstev, ali če je položil potrebni predujem za začetne stroške postopka.

Dolžnik lahko v enem letu od sklepa o ustavitvi postopka od sodišča zahteva, naj nadaljuje ustavljeni postopek, če se v tem obdobju sprostijo zneski, namenjeni za sporne terjatve, ali če se odkrije premoženje, ki med postopkom v primeru insolventnosti ni bilo znano.

Dolžnik lahko pri sodišču zaprosi, naj mu odobri restitutio in integrum v zvezi s pravicami, ki jih je mogoče obnoviti, če je v celoti poplačal vse dolgove, priznane v postopku, vključno z obrestmi in nastalimi stroški. Dolžnikove pravice se obnovijo, ne da bi bili vsi dolgovi v celoti poplačani, če je bila insolventnost posledica neugodnih poslovnih in gospodarskih razmer. Pravice družbenikov z neomejeno odgovornostjo se obnovijo pod enakimi pogoji. Pritožba zoper sklep sodišča, s katerim je odobren restitutio in integrum, ni mogoča. Dolžnik lahko sklep, s katerim je zavrnjena njegova prošnja, izpodbija v sedmih dneh. Pravnomočni sklep se vpiše v spis insolventnega gospodarskega subjekta, ki ga vodi poslovni register.

Dolžnik lahko ugovarja končnemu poročilu upravitelja, ki ga ta pripravi pred prenehanjem svoje funkcije, v sedmih dneh od datuma, ko je poročilo predloženo sodišču. Sodišče o poročilu odloči v 14 dneh, zoper to odločitev pa se ni mogoče pritožiti.

Dolžnik lahko prejme preostanek stečajne mase, če obstaja, potem ko v celoti in dokončno poravna svoje dolgove.

Kadar je upnikov predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti zavrnjen s pravnomočno sodno odločbo, je dolžnik, ne glede na to, ali je fizična ali pravna oseba, upravičen do odškodnine, če je upnik tako ravnal namenoma ali iz hude malomarnosti. Odškodnina se dodeli za vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je neposredna posledica protipravnega dejanja. Če je dolžnik s svojim ravnanjem prispeval k škodi, se lahko odškodnina zniža. Če je predlog za dovoljenje za začetek postopka v primeru insolventnosti vložilo več upnikov, so ti solidarno odgovorni.

Dolžnik mora najpozneje v 14 dneh od začetka postopka v primeru insolventnosti sodišču in upravitelju predložiti naslednje:

  1. potrebne informacije o dejavnosti družbe in dolžnikovem premoženju;
  2. seznam plačil v gotovini ali z bančnim nakazilom v znesku, ki presega 1 200 BGN, izvedenih v zadnjih šestih mesecih pred začetkom insolventnosti;
  3. seznam plačil dolžnika povezanim osebam v zadnjem 12-mesečnem obdobju pred začetkom insolventnosti;
  4. notarsko overjeno izjavo, v kateri so navedeni vse osebno premoženje, lastninske pravice in terjatve ter imena in naslovi njihovih dolžnikov.

Dolžnik sodišču ali upravitelju predloži informacije o svojem premoženju in dejavnosti, vključno z vsemi ustreznimi dokumenti, v sedmih dneh po datumu pisne zahteve za tako predložitev. Informacije morajo biti ažurne na datum zahteve. V nasprotnem primeru sodišče naloži globo.

Dolžnik mora najpozneje v enem mesecu od datuma sklepa o ustavitvi postopka v primeru insolventnosti zaradi neplačila začetnih stroškov postopka v primeru insolventnosti odpovedati pogodbe o zaposlitvi svojih delavcev in zaposlenih, obvestiti pristojni lokalni direktorat nacionalne agencije za prihodke, izdati potrebne dokumente, s katerimi potrjuje delovne izkušnje in delovno dobo za socialno zavarovanje navedenih delavcev in zaposlenih, pripraviti referenčni dokument, v katerem so navedene vse osebe z zajamčenimi terjatvami na podlagi zakona o zajamčenih terjatvah delavcev in zaposlenih v primeru insolventnosti delodajalca ter njegovih izvedbenih predpisov, in izročiti evidence družbe pristojnemu lokalnemu uradu nacionalnega inštituta za socialno varnost.

Dolžnik predloži vsaj eno četrtletno poročilo o svojih dejavnostih in ukrepih, sprejetih za izvajanje sanacijskega načrta, nadzornemu organu, določenemu v načrtu, in ga obvesti o vseh okoliščinah, ki bi lahko bistveno vplivale na sanacijo.

Upravni organi dolžnika morajo pridobiti predhodno soglasje nadzornih organov, preden odločijo o naslednjem:

  • prestrukturiranju dolžnika;
  • zaprtju ali prenosu podjetja ali njegovih bistvenih delov;
  • poslih s premoženjem, ki niso običajna dejanja, in poslih v zvezi z upravljanjem dolžnikove dejavnosti;
  • bistveni spremembi dolžnikove dejavnosti;
  • bistvenih organizacijskih spremembah;
  • vzpostavitvi dolgoročnega sodelovanja, ki je bistvenega pomena za izvajanje sanacijskega načrta, ali prenehanju takega sodelovanja;
  • odprtju ali zaprtju podružnic.

Sanacijski načrt, ki ga odobri sodišče, je za dolžnika zavezujoč, tako da mora nemudoma izvesti predvidene strukturne spremembe.

Dolžnik se mora vzdržati dejanj in poslov iz členov 645, 646 in 647 zakona o gospodarskih družbah v obdobjih in pod pogoji, določenimi v njih, saj se lahko v nasprotnem primeru ta dejanja in posli razglasijo za neveljavne v zvezi z upniki stečajne mase.

Upravitelj

V skladu z bolgarsko zakonodajo je upravitelj fizična oseba, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

  1. kot polnoletna oseba ni bil obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, razen če je bila odobrena popolna sodna rehabilitacija;
  2. ni v zakonski zvezi z dolžnikom ali upnikom in ni njegov krvni sorodnik v ravni črti naprej; ni sorodnik dolžnika ali upnika v stranski črti do šestega kolena in v svaštvu do tretjega kolena;
  3. ni upnik v postopku v primeru insolventnosti;
  4. ni insolventni dolžnik, ki mu ni bil odobren restitutio in integrum;
  5. ni v nobenem razmerju z dolžnikom ali upnikom, zaradi katerega bi lahko obstajal razumen dvom o njegovi nepristranskosti;
  6. ima univerzitetno diplomo iz ekonomije ali prava in vsaj tri leta ustreznih poklicnih izkušenj;
  7. je uspešno opravil strokovni izpit za opravljanje funkcije upravitelja v skladu s pravili in postopkom iz posebne uredbe in je bil vključen na seznam strokovnjakov, ki izpolnjujejo merila za imenovanje kot upravitelji, ki ga je odobril minister za pravosodje in je objavljen v uradnem listu;
  8. ni bil razrešen kot upravitelj zaradi kršitve svojih dolžnosti ali zaradi dejanj, ki so ogrožala interese upnikov ali dolžnika; ni bil izbrisan iz registra, ki ga vodi centralna banka, ali razrešen po presoji sklada ali na predlog ministra za finance zaradi kršitve dolžnosti ali zaradi dejanj, ki so ogrožala interese upnikov;
  9. v zvezi z njim niso bili sprejeti ukrepi iz člena 65(2)(11) zakona o bankah ali člena 103(2)(16) zakona o kreditnih institucijah.

Minister za pravosodje upravitelja izbriše s seznama, če je bila ugotovljena kršitev pooblastil in dolžnosti, dodeljenih upravitelju, ne glede na to, ali je kršitev ugotovilo stečajno sodišče ali ne, ter poskrbi za objavo spremenjenega seznama v uradnem listu.

Pooblastila, podeljena upravitelju, lahko izvaja več oseb. V takem primeru se odločitve sprejemajo soglasno in dejanja se opravljajo skupaj, razen če upniki ali – v primeru spora med strankami, ki izvajajo dolžnosti upravitelja – sodišče ne odloči drugače. Kadar pooblastila, podeljena upravitelju, izvaja več oseb, ki odločitve sprejemajo soglasno in ukrepajo skupaj, je njihova odgovornost solidarna.

Upravitelj mora plačati letno pristojbino za stalno strokovno usposabljanje. Upravitelj, ki zahtevane pristojbine ne plača pravočasno, se izbriše iz registra. Upravitelj mora najpozneje v treh dneh po imenovanju in pred potrditvijo pridobiti zavarovanje poklicne odgovornosti za celotno trajanje postopka v primeru insolventnosti, da se zavaruje pred odškodninskimi zahtevki, ki izhajajo iz kršitve dolžnosti njegove funkcije.

Minister za pravosodje mora skupaj z ministrom za gospodarstvo organizirati letna usposabljanja za upravitelje.

V skladu z zakonom o gospodarskih družbah so upravitelji razdeljeni na naslednje kategorije:

  • začasni upravitelji, imenovani s sklepom o začetku postopka v primeru insolventnosti;
  • začasni upravitelji, imenovani v okviru ukrepa zavarovanja;
  • stalni upravitelji, ki jih lahko izvoli skupščina upnikov ali pa jih določi sodišče, če se upniki na skupščini ne morejo dogovoriti o imenovanju;
  • upravitelji pomočniki;
  • upravitelji po uradni dolžnosti, ki se imenujejo ob razrešitvi stalnega upravitelja in ki svoje funkcije opravljajo do imenovanja novega stalnega upravitelja.

Začasni upravitelj ima enaka pooblastila kot stalni upravitelj. Poleg tega začasni upravitelj v 14 dneh od datuma začetka postopka v primeru insolventnosti pripravi naslednje dokumente:

  • seznam upnikov na podlagi dolžnikovih poslovnih knjig, na katerem so navedeni znesek njihovih terjatev in upniki, ki so ali so bili povezani z dolžnikom v zadnjih treh letih pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, na podlagi informacij, ki so na voljo v poslovnem registru in dolžnikovih poslovnih knjigah;
  • overjeno kopijo dolžnikovih poslovnih knjig;
  • pisno poročilo o razlogih za insolventnost, trenutnem stanju dolžnikovega premoženja, ukrepih, sprejetih za njegovo ohranitev, in možnostih za reševanje družbe.

Začasni upravitelj se mora udeležiti prve skupščine upnikov.

Stečajno sodišče imenuje upravitelja, izvoljenega na prvi skupščini upnikov, če izpolnjuje navedene zahteve in je predložil svoje predhodno pisno soglasje v obliki notarsko overjene izjave, ter določi datum, ko mora upravitelj prevzeti svoje dolžnosti. Upravitelj ob imenovanju predloži notarsko overjeno izjavo, s katero se izreče o obstoju ali neobstoju nekaterih pravnih ovir za opravljanje dolžnosti svoje funkcije, navedenih v zakonu o gospodarskih družbah, kot so lastništvo deležev v družbi z omejeno odgovornostjo ali delniški družbi, sočasno opravljanje dolžnosti likvidatorja in upravitelja ter drugi plačani položaji. Če se pojavi katera koli od teh okoliščin, mora upravitelj o tem nemudoma obvestiti sodišče. Upravitelj mora funkcijo prevzeti na datum, ki ga je določilo sodišče. Če tega ne stori, sodišče imenovanega upravitelja v sedmih dneh zamenja z drugo osebo, izbrano med osebami, ki so kandidirale na prvi skupščini upnikov. Če drugih kandidatov ni bilo, se imenuje upravitelj z ustreznega seznama in skliče nova skupščina upnikov. Če skupščina upnikov ne more doseči dogovora o imenovanju upravitelja ali določiti njegove nagrade, nagrado upravitelja določi sodišče.

Sodišče upravitelja razreši v naslednjih primerih:

  1. na pisno zahtevo upravitelja;
  2. ko upravitelj postane poslovno nesposoben;
  3. če upravitelj ne izpolnjuje več zakonsko določenih zahtev;
  4. na zahtevo upnikov, ki imajo več kot polovico skupne vsote vseh terjatev;
  5. na podlagi odločitve, ki jo je sprejela skupščina upnikov;
  6. če upravitelj ni več sposoben izvajati svojih pooblastil;
  7. v primeru smrti.

Sodišče lahko kadar koli po uradni dolžnosti ali na predlog dolžnika, upniškega odbora ali upnika razreši upravitelja, če ne izpolnjuje svojih dolžnosti ali s svojim ravnanjem ogroža interese upnika ali dolžnika. Upravitelj, razrešen na svojo zahtevo, mora še naprej opravljati svoje dolžnosti, dokler ni imenovan nov upravitelj. Sklep o razrešitvi upravitelja je nemudoma izvršljiv, pritožba zoper njega pa nima odložilnega učinka. Z razveljavitvijo sklepa o razrešitvi razrešena oseba ni znova postavljena kot upravitelj v postopku v primeru insolventnosti. Sodišče skliče skupščino upnikov, ki mora predlagati novega upravitelja. Dokler nadomestni upravitelj ni izbran, funkcije upravitelja opravlja upravitelj po uradni dolžnosti, ki ga imenuje sodišče.

Upravitelj najpozneje v treh dneh po prevzemu funkcije zahteva, naj se premoženje dolžnika, ki je bilo zapečateno, sprosti, in pripravi popis dolžnikovega nepremičnega in premičnega premoženja, gotovine, dragocenosti, vrednostnih papirjev, pogodb, terjatev itd., vključno z osebnim premoženjem v posesti tretjih oseb. Upravitelj pripravi popis, če pa se pozneje odkrije drugo premoženje, se pripravi dodatni popis. Upravitelj je od trenutka priprave popisa odgovoren za premoženje, navedeno v njem, razen če ni izročeno v hrambo dolžniku ali tretji osebi.

Upravitelj ima naslednje pravice:

  1. da zastopa podjetje;
  2. da upravlja njegove tekoče posle;
  3. da nadzoruje dejavnost dolžnika, če je bila njegova pravica do vodenja poslov omejena;
  4. da pridobi in vodi poslovne knjige ter skrbi za poslovno korespondenco podjetja;
  5. da opravi poizvedbe in opredeli dolžnikovo premoženje;
  6. da v zakonsko določenih primerih zahteva prenehanje, preklic ali razveljavitev pogodb, katerih pogodbena stranka je dolžnik;
  7. da sodeluje v sodnih postopkih, v katerih je podjetje stranka, in vlaga tožbe v njegovem imenu;
  8. da izterja denarna sredstva, dolgovana dolžniku, in iztržek položi na poseben račun;
  9. da z dovoljenjem sodišča razpolaga z denarnimi sredstvi dolžnika, položenimi na bančne račune, kadar je to potrebno za upravljanje in ohranitev dolžnikovega premoženja;
  10. da opravi poizvedbe za opredelitev dolžnikovih upnikov;
  11. da v skladu z odredbo sodišča skliče in organizira skupščine upnikov;
  12. da predlaga sanacijski načrt;
  13. da opravi dejanja, potrebna za prenehanje dolžnikove lastniške udeležbe v drugih družbah;
  14. da unovči stečajno maso;
  15. da opravlja druga dejanja, ki so določena z zakonom ali jih je odredilo sodišče.

Vsi državni organi in institucije morajo upravitelju pomagati pri izvajanju njegovih dolžnosti.

Od datuma pravnomočnosti sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti denarna sredstva, plačana za poravnavo dolžnikovih terjatev, sprejema upravitelj.

Upravitelj poskrbi, da so seznami priznanih in zavrnjenih terjatev ter računovodska poročila dolžnika takoj, ko so dokončani, objavljeni v poslovnem registru, ter jih da na voljo upnikom in dolžniku v sodni pisarni sodišča.

Za povečanje stečajne mase upravitelj izterja neplačane deleže in prispevke od družbenikov v družbah z omejeno odgovornostjo ter lahko vloži zahtevek na podlagi členov 645, 646 in 647 zakona o gospodarskih družbah ter člena 135 zakona o obveznostih in pogodbah v povezavi s postopkom v primeru insolventnosti ter ustrezne tožbe za izpolnitev v zvezi z navedenim zahtevkom. Kadar zahtevek vloži upnik, sodišče postavi upravitelja kot sotožnika sua sponte. Upravitelj mora sodelovati v postopku, uvedenem v zvezi z ugotovitveno tožbo, ki jo je dolžnik ali upnik vložil na podlagi člena 694 zakona o gospodarskih družbah.

Upravitelj po pridobitvi dovoljenja sodišča poskrbi za prodajo premoženjskih pravic, vključenih v stečajno maso, pripravi načrt za razdelitev razpoložljivih zneskov med upnike s terjatvami na podlagi člena 722(1) zakona o gospodarskih družbah glede na njihovo razvrstitev, prednostne pravice in zavarovanje, poskrbi za vpis načrta v poslovni register in izvede plačila v skladu z načrtom. Upravitelj na podlagi odredbe sodišča pri banki položi zneske, ki so ob končni razdelitvi namenjeni za neizterjane ali sporne terjatve.

Če se dolžnik dogovori o poravnavi z vsemi upniki s priznanimi terjatvami, upravitelj ne predstavlja dolžnika kot stranke.

Upravitelj mora pooblastila svoje funkcije izvajati preudarno in skrbno. Svojih pooblastil ne sme prenesti na tretjo osebo brez izrecnega dovoljenja sodišča. Upravitelj se ne sme osebno ali prek povezane osebe pogajati v imenu dolžnika. Upravitelj nikakor ne sme neposredno ali prek druge osebe pridobiti osebnega premoženja ali lastninskih pravic iz stečajne mase. Ta omejitev velja za zakonca upravitelja, njegove sorodnike v ravni črti naprej ter njegove sorodnike v stranski črti do šestega kolena in v svaštvu do tretjega kolena. Upravitelj ne sme razkriti nobenih dejstev, podatkov in informacij, s katerimi se je seznanil med izpolnjevanjem pooblastil in dolžnosti, dodeljenih njegovi funkciji.

Če upravitelj ne opravlja svojih dolžnosti ali jih opravlja slabo, mu lahko sodišče naloži globo v višini do enomesečne nagrade. Upravitelj mora plačati odškodnino v znesku, ki je enak zakonskim obrestim za zamudo pri položitvi prejetih zneskov na banko. Upravitelj je odškodninsko odgovoren dolžniku in upniku za vsako škodo, ki je bila protipravno povzročena pri opravljanju njegovih dolžnosti.

Upravitelj mora ob prenehanju svojega mandata poslovne knjige, dnevnike in račune ter premoženje, ki ga je prejel v hrambo, takoj predati novemu upravitelju ali osebi, ki jo je določilo sodišče, in dolžniku, če je bil [s strani skupščine upnikov] v preučitev sprejet sanacijski načrt. S končanjem postopka v primeru insolventnosti prenehajo tudi pooblastila upravitelja. Upravitelj preda poslovne knjige in preostanek dolžnikovega premoženja njegovemu upravnemu organu. Če se sprejme odločitev o ponovnem odprtju postopka v primeru insolventnosti, se pravice upravitelja obnovijo.

Leta 2017 je bil uveden upravitelj pomočnik. Upravitelj pomočnik je fizična oseba, ki izpolnjuje vse zahteve, določene za upravitelje, razen naslednjih zahtev: da ima vsaj dve leti ustreznih poklicnih izkušenj; da je uspešno opravil strokovni izpit v skladu s postopkom iz posebne uredbe in da je vključen na seznam strokovnjakov, ki se lahko imenujejo za upravitelje, ki ga je odobril minister za pravosodje in je objavljen v uradnem listu. Upravitelji pomočniki niso nikoli smeli biti predmet ukrepov iz člena 65(2)(11) zakona o bankah ali člena 103(2)(16) zakona o kreditnih institucijah.

Da bi bili kandidati imenovani za upravitelja pomočnika, morajo opraviti strokovni izpit v skladu s postopkom iz uredbe. Minister za pravosodje izda ukaz za vključitev upraviteljev pomočnikov, ki izpolnjujejo potrebne zahteve glede usposobljenosti, na poseben seznam.

Upravitelj pomočnik lahko opravlja nekatera dejanja, ki spadajo na področje pristojnosti upravitelja, pri čemer ravna po navodilih upravitelja in v skladu z ustreznim postopkom (na podlagi izrecnega dovoljenja sodišča). Podpiše lahko nekatere dokumente, ki se nanašajo na delo upravitelja, pri čemer svojemu podpisu doda besedo „pomočnik“. Upravitelj pomočnik je z upraviteljem solidarno odgovoren za vsako škodo, protipravno povzročeno pri opravljanju svojih dolžnosti. Odnosi med upraviteljem in upraviteljem pomočnikom so urejeni s pogodbo. Če ni posebnih pravil, za dejavnost upraviteljev pomočnikov veljajo pravila, ki se uporabljajo za upravitelje.

Upravitelj, imenovan s tujo sodno odločbo, uveljavlja pravice, dodeljene njegovi funkciji, v državi, kjer je bil postopek v primeru insolventnosti uveden, razen če s svojim ravnanjem ne krši javnega reda v Republiki Bolgariji. Bolgarsko sodišče lahko na zahtevo upravitelja, ki ga je imenovalo tuje sodišče, začne pomožni postopek v primeru insolventnosti zoper gospodarski subjekt, ki ga je za insolventnega razglasilo tuje sodišče, če ima gospodarski subjekt v Bolgariji znatno premoženje. Za odobritev sanacijskega načrta v pomožnem postopku v primeru insolventnosti je potrebno soglasje upravitelja v glavnem postopku. Za predlog za razveljavitev posla, ki ga vloži upravitelj v glavnem ali pomožnem postopku v primeru insolventnosti, se šteje, da je bil vložen v obeh postopkih.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

V postopku v primeru insolventnosti se lahko upnikova terjatev pobota z upnikovo obveznostjo do dolžnika, če sta pred datumom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti obstajala oba dolga, če sta bila vzajemno izvršljiva in iste vrste ter če je upnikova terjatev zapadla. Če upnikova terjatev zapade med postopkom v primeru insolventnosti ali zaradi sklepa o razglasitvi dolžnikove insolventnosti in pod pogojem, da sta zaradi sklepa oba dolga uvrščena v isti razred, lahko upnik svojo terjatev pobota šele, ko je dolg zapadel ali ko sta bila dolgova uvrščena v isti razred. Izjavo o pobotu je treba predložiti upravitelju.

Pobot se lahko razveljavi v zvezi z upniki stečajne mase, če je upnik terjatev pridobil in je dolg nastal pred datumom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti, pri čemer je ob pridobitvi terjatve ali nastanku dolga vedel, da je dolžnik insolventen ali prezadolžen ali da je bil vložen predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti. Ne glede na čas nastanka vzajemnih dolgov je pobot, ki ga dolžnik izvede po razglasitvi insolventnosti ali prezadolženosti, vendar ne prej kot eno leto pred datumom vložitve predloga, neveljaven v zvezi z upniki stečajne mase, razen dela dolga, ki bi ga upnik prejel ob razdelitvi po unovčenju premoženja.

Tožbo za razveljavitev pobota lahko vloži upravitelj ali, če upravitelj ne vloži tožbe, kateri koli upnik stečajne mase v enem letu od datuma začetka postopka v primeru insolventnosti ali datuma sklepa o ponovnem odprtju ustavljenega postopka v primeru insolventnosti. Če je bil dolg pobotan po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti, začne rok za vložitev tožbe za razveljavitev pobota teči od datuma pobota.

Začetek postopka v primeru insolventnosti ima odložilni učinek na vse sodne in arbitražne postopke v zvezi s premoženjskimi, civilnimi in gospodarskimi spori, v katerih je dolžnik stranka (razen v delovnih sporih v zvezi z denarnimi terjatvami dolžnika). Ta določba se ne uporablja, če je sodišče na datum začetka postopka v primeru insolventnosti v drugi zadevi, v kateri je dolžnik nasprotna stranka, privolilo v preučitev ugovora dolžnika zoper pobot.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Dolžnik mora najpozneje v enem mesecu od datuma sklepa o ustavitvi postopka v primeru insolventnosti zaradi neplačila začetnih stroškov postopka v primeru insolventnosti (sklep v skladu s členom 632(1) zakona o gospodarskih družbah) odpovedati pogodbe o zaposlitvi svojih delavcev in zaposlenih, obvestiti pristojni lokalni direktorat nacionalne agencije za prihodke, izdati potrebne dokumente, s katerimi potrjuje delovne izkušnje in delovno dobo za socialno zavarovanje navedenih delavcev in zaposlenih, pripraviti referenčni dokument, v katerem so navedene vse osebe z zajamčenimi terjatvami na podlagi zakona o zajamčenih terjatvah delavcev in zaposlenih v primeru insolventnosti delodajalca ter njegovih izvedbenih predpisov, in izročiti evidence družbe pristojnemu lokalnemu uradu nacionalnega inštituta za socialno varnost.

Upravitelj lahko odpove katero koli pogodbo, katere stranka je dolžnik, zaradi delnega ali bistvenega neizpolnjevanja pogodbe. Upravitelj pogodbo odpove s 15-dnevnim odpovednim rokom in v istem roku odgovori na zahteve nasprotne stranke po informacijah glede tega, ali bo pogodba odpovedana ali pa bo ostala veljavna. Če upravitelj ne odgovori na zahtevo, se pogodba šteje za odpovedano. Če je pogodba odpovedana, ima nasprotna stranka pravico do nadomestila za škodo. Če pogodba, na podlagi kateri dolžnik opravlja redna plačila, ostane veljavna, za upravitelja ne nastane nobena obveznost, da poravna kakršna koli zaostala plačila na podlagi te pogodbe, ki so zapadla pred sklepom o začetku postopka v primeru insolventnosti.

Od datuma pravnomočnosti sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti denarna sredstva, plačana za poravnavo dolžnikovih terjatev, sprejema upravitelj. Poravnava dolžnikove terjatve po datumu sklepa o začetku postopka, vendar pred datumom vpisa navedenega sklepa, je veljavna, če stranka, ki je poravnala terjatev, ni vedela, da je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, ali če je bila, če je vedela za postopek, ekonomska korist, s katero je bila terjatev poravnana, vključena v stečajno maso. Dobra vera se predpostavlja, dokler ni dokazano drugače.

V skladu s členom 646 zakona o gospodarskih družbah je v zvezi z upniki neveljavno naslednje, če je bilo izvedeno po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti v nasprotju z vzpostavljenimi postopkovnimi pravili:

  • poravnava dolga, nastalega pred sklepom o začetku postopka v primeru insolventnosti;
  • zastava ali hipoteka, ustanovljena na pravici ali premoženju iz stečajne mase;
  • posel, v katerega sta vključena pravica ali premoženje iz stečajne mase.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Sodišče lahko pred odločitvijo o predlogu za začetek postopka v primeru insolventnosti na zahtevo upnika ali po uradni dolžnosti in če je to potrebno za ohranitev dolžnikovega premoženja, odredi ustavitev postopka izvršbe zoper dolžnikovo premoženje, razen v primeru postopka izvršbe, začetega na podlagi zakonika o davčnem postopku in postopku zavarovanja za socialno varnost. Kadar ukrepe predlaga upnik, jih sodišče dopusti, če je predlog upnika podprt s prepričljivimi pisnimi dokazi in/ali če je položena varščina v znesku, ki ga je določilo sodišče, za nadomestilo za kakršno koli škodo dolžniku, če bi bilo pozneje ugotovljeno, da dolžnik ni insolventen ali prezadolžen. Sodišče lahko odpravi naloženi ukrep zavarovanja, če ni več potreben za ohranitev premoženja.

O odredbi sta uradno obveščeni stranka, za katero veljajo ukrepi, in stranka, ki jih je predlagala. Odredba je nemudoma izvršljiva, zoper njo pa se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od datuma prejema obvestila. Pritožba nima odložilnega učinka. Ukrepi zavarovanja se štejejo za odpravljene od datuma sprejetja sklepa o zavrnitvi predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti. Naloženi ukrep zavarovanja ostane veljaven do datuma sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti. Od tega datuma je njegov učinek nadomeščen z učinkom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti.

Sklep o začetku postopka v primeru insolventnosti ima odložilni učinek na postopek izvršbe zoper premoženje, vključeno v stečajno maso, razen za premoženje iz člena 193 zakonika o davčnem postopku in postopku zavarovanja za socialno varnost. Če je plačilo v korist vložnika zahtevka izvedeno med datumom ustavitve postopka izvršbe in datumom vpisa sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti, se izplačani znesek vrne v stečajno maso. Če obstaja tveganje, da bi bili interesi upnikov oškodovani, in se izvedejo ukrepi za unovčenje zavarovanja v korist zavarovanega upnika, lahko sodišče dovoli nadaljevanje postopka, če se delež iztržka, ki presega znesek zavarovanja, doda v stečajno maso. Če je terjatev prijavljena in priznana v postopku v primeru insolventnosti, se ustavljeni postopek konča. Rubeži in zasegi, naloženi v postopku izvršbe, se ne morejo izvršiti zoper terjatve upnikov stečajne mase. Uvedba ukrepov zavarovanja v skladu z zakonikom o civilnem postopku ali zakonikom o davčnem postopku in postopku zavarovanja za socialno varnost v zvezi z dolžnikovim premoženjem po začetku postopka v primeru insolventnosti ni dopustna.

Premoženje iz člena 193 zakonika o davčnem postopku in postopku zavarovanja za socialno varnost je premoženje, ki je predmet ukrepov zavarovanja, ki so bili naloženi že v postopku izvršbe za izterjavo javnega dolga, ki se je začel pred začetkom postopka v primeru insolventnosti. Zadevno premoženje unovči javni izvršitelj v skladu s pravili in postopkom, določenimi v zakoniku o davčnem postopku in postopku zavarovanja za socialno varnost. Kadar iztržek od unovčenja premoženja ne zadostuje za kritje celotnega zneska terjatve, natečenih obresti in stroškov, nastalih v postopku javne izvršbe, se preostanek terjatve države ali občine poplača v skladu s splošnimi pravili. Kadar iztržek od unovčenja premoženja presega celotni znesek terjatve, natečenih obresti in stroškov, nastalih v postopku javne izvršbe, javni izvršitelj preostanek iztržka nakaže na račun stečajne mase. Če javni izvršitelj premoženja ne unovči v šestih mesecih od začetka postopka v primeru insolventnosti, se premoženje prenese z javnega izvršitelja na upravitelja in unovči v postopku v primeru insolventnosti.

Po začetku postopka v primeru insolventnosti ni mogoče začeti sodnega ali arbitražnega postopka v zvezi s premoženjskimi spori na podlagi civilnega ali gospodarskega prava, razen v naslednjih primerih:

  • za zaščito pravic tretjih oseb, ki so lastniki premoženja, vključenega v stečajno maso;
  • v delovnih sporih;
  • v primeru denarnih terjatev, zavarovanih s premoženjem tretjih oseb.

Ugotovitvene tožbe na podlagi člena 694 zakona o gospodarskih družbah, s katerimi se zahteva potrditev obstoječe terjatve, ki ni bila priznana v postopku v primeru insolventnosti, ali izpodbija obstoj priznane terjatve, lahko vložijo naslednje osebe:

  • dolžnik, če sodišče zavrne ugovor zoper terjatev, ki jo je priznal upravitelj, ali navedeno terjatev vključi na seznam priznanih terjatev;
  • upnik z nepriznano terjatvijo, če sodišče ugovora ne upošteva ali terjatev izključi s seznama priznanih terjatev;
  • upnik, če sodišče zavrne njegov ugovor zoper priznanje terjatve drugega upnika ali če terjatev drugega upnika vključi na seznam priznanih terjatev.

Zahtevek za konvalidacijo se lahko vloži v 14 dneh od datuma, ko je sklep o odobritvi seznama priznanih terjatev objavljen v poslovnem registru. Upravitelj mora sodelovati v postopku. Pravnomočni sklep ima konstitutivni učinek za dolžnika, upravitelja in vse upnike v postopku v primeru insolventnosti.

Veljavnost prodaje premoženja, vključenega v stečajno maso, zaradi njegovega unovčenja se lahko izpodbija s civilno tožbo, če je premoženje kupila oseba, ki ni imela pravice licitirati na dražbi, ali če prodajna cena ni plačana. V zadnjenavedenem primeru lahko kupec nasprotuje zahtevku, tako da plača dolgovani znesek skupaj z obrestmi od dneva, ko je bil razglašen za kupca prodanega premoženja.

Kadar oseba nima več lastninske pravice takoj po prodaji premoženja zaradi njegovega unovčenja in nakupu navedenega premoženja ter prenosu v posest kupca, lahko pravno varstvo uveljavlja samo z vložitvijo tožbe v zvezi z lastništvom.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Začetek postopka v primeru insolventnosti ima odložilni učinek na vse sodne in arbitražne postopke v zvezi s premoženjskimi spori na podlagi civilnega ali gospodarskega prava, v katerih je dolžnik stranka, razen v delovnih sporih v zvezi z denarnimi terjatvami dolžnika. Ta določba se ne uporablja, če je sodišče na datum začetka postopka v primeru insolventnosti v drugi zadevi, v kateri je dolžnik nasprotna stranka, privolilo v preučitev ugovora dolžnika zoper pobot. Ustavljeni postopek se ponovno odpre, če je terjatev priznana v postopku v primeru insolventnosti, tj. vključena na seznam priznanih dajatev, ki ga je odobrilo sodišče.

Ustavljeni postopek se obnovi in nadaljuje s sodelovanjem: (1) upravitelja in upnika, če terjatev ni vključena na seznam terjatev, ki jih je priznal upravitelj, ali na seznam terjatev, ki ga je odobrilo sodišče, ali (2) upravitelja, upnika in vložnika ugovora, če je terjatev vključena na seznam terjatev, ki jih je priznal upravitelj, vendar je bil zoper njeno vključitev vložen ugovor. V takem primeru ima sklep konstitutivni učinek za dolžnika, upravitelja in vse upnike s terjatvami zoper stečajno maso.

Tekoči postopek zoper dolžnika v zvezi z denarnimi terjatvami, zavarovanimi s premoženjem tretje osebe, se ne sme ustaviti.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Upnik s terjatvijo zoper dolžnika na podlagi trgovskega posla lahko vloži predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti ali se pridruži postopku, začetemu na predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti, ki ga je vložil drug upnik. Dolžnik lahko v predlogu tudi predlaga sanacijski načrt in določi osebo, ki izpolnjuje navedene zahteve za upravitelje in se lahko imenuje, če sodišče odredi začetek postopka v primeru insolventnosti. Upnik lahko sodišču predlaga, naj pred odločitvijo o predlogu za začetek postopka v primeru insolventnosti odredi predhodne ukrepe in ukrepe zavarovanja, da se ohrani premoženje dolžnika.

Kadar je očitno, da bi nadaljnje poslovanje podjetja škodovalo stečajni masi, lahko sodišče na predlog upnika odredi prenehanje opravljanja dejavnosti bodisi od datuma sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti bodisi od poznejšega datuma, vendar pred iztekom roka, v katerem je treba predlagati sanacijski načrt.

Če razpoložljiva sredstva dolžnika ne zadostujejo za kritje začetnih stroškov postopka v primeru insolventnosti, sodišče določi znesek, ki ga mora upnik v določenem roku plačati vnaprej, da se začne postopek v primeru insolventnosti. Če dolžnikova sredstva ne zadostujejo ali če za začetne stroške ni bil založen predujem, lahko upnik v enem letu od vpisa sklepa o ustavitvi postopka zahteva ponovno odprtje ustavljenega postopka v primeru insolventnosti.

Upniki lahko izpodbijajo sodne odločbe in sklepe, izdane v postopku v primeru insolventnosti, ter ukrepe in odločitve upravnih organov dolžnika, če so izpolnjeni osnovni pogoji iz zakona o gospodarskih družbah.

V postopku v primeru insolventnosti se pozivi upnikom, ki so stranke v postopku, vročijo na njihovem zadevnem naslovu v Bolgariji. Če je upnik spremenil svoj naslov, ne da bi obvestil sodišče, se vsi pozivi in listine priložijo spisu in štejejo za ustrezno vročene. Če upnik nima naslova v Bolgariji in je njegov sedež v drugi državi, mora navesti naslov za vročanje v Bolgariji. Če naslov za vročanje v Bolgariji ni naveden, se poziv objavi v poslovnem registru. Po začetku postopka v primeru insolventnosti se za neizpodbojne akte sodišča, ki jih ni treba vpisati v poslovni register ali o katerih ni treba uradno obvestiti strank v skladu z zakonikom o civilnem postopku, šteje, da so bile stranke o njih uradno obveščene z njihovim vpisom v register, ki ga vodi sodišče. Kadar zakon o gospodarskih družbah določa, da se poziv strankam vroči z objavo obvestil v poslovnem registru, morajo biti vabilo, obvestilo ali poziv objavljeni vsaj sedem dni pred predvidenim datumom sestanka ali obravnave.

Prve skupščine upnikov se udeležijo upniki, vključeni na seznam, ki ga začasni upravitelj pripravi na podlagi dolžnikovih poslovnih knjig in izpisov iz teh knjig ter se predloži na prvi skupščini. Upniki se sestanka udeležijo osebno ali po pooblaščencu, ki ima izrecno pooblastilo za zastopanje upnika. Če je upnik fizična oseba, mora biti podpis dajalca pooblastila na pooblastilu notarsko overjen. Odločitve se sprejmejo z navadno večino glasov upnikov na seznamu, in sicer brez glasov upnikov, ki so trenutno povezani z dolžnikom, upnikov, ki so bili povezani z dolžnikom v treh letih pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, in upnikov, ki so v treh letih pred začetkom postopka v primeru insolventnosti pridobili terjatve od oseb, povezanih z dolžnikom. Na prvi skupščini upnikov se:

  • obravnava poročilo, ki ga je pripravil začasni upravitelj;
  • izbere stalni upravitelj in sodišču predlaga njegovo imenovanje;
  • izvoli upniški odbor.

Skupščina upnikov se ne skliče v naslednjih primerih:

  1. če dolžnik pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti v poslovni register ni predložil svojih letnih računovodskih poročil za zadnja tri leta;
  2. če dolžnik ne izpolnjuje svoje obveznosti sodelovanja z začasnim upraviteljem in zavrne izročitev svojih poslovnih knjig ali če so bile njegove poslovne knjige vodene očitno nepravilno.

V takem primeru začasni upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, opravlja svoje dolžnosti, dokler skupščina upnikov ne imenuje stalnega upravitelja, potem ko je sodišče odobrilo terjatve, ki jih je priznal upravitelj.

Skupščina upnikov se lahko skliče na zahtevo dolžnika, upravitelja, upniškega odbora ali upnikov, ki imajo eno petino skupnega zneska priznanih terjatev. Skupščina upnikov poteka ne glede na število udeleženih upnikov, predseduje pa ji sodnik, ki vodi postopek. Za sprejemanje odločitev ima vsak upnik število glasov, ki ustreza deležu njegove terjatve v skupnem znesku priznanih terjatev z glasovalnimi pravicami, ki jih je odobrilo sodišče. Glasovalne pravice se lahko podelijo tudi upnikom v obnovljenih sodnih ali arbitražnih postopkih zoper dolžnika v zvezi s premoženjskimi spori na podlagi civilnega ali gospodarskega prava, če je terjatev podprta s prepričljivimi pisnimi dokazi, upnikom z nepriznanimi terjatvami, ki so vložili ugotovitvene tožbe v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah, ter upnikom s priznanimi terjatvami, zoper katere je bila v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah vložena tožba, s katero se izpodbija obstoj terjatve. Glasovalne pravice se ne podelijo upnikom z nezavarovanimi terjatvami, ki izhajajo iz zakonskih ali pogodbenih obresti, ki so v plačilo zapadle po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti, upnikom s terjatvami v zvezi s posojili, ki jih je dolžniku zagotovil družbenik ali delničar, in upnikom s terjatvami, ki izhajajo iz donacij ali stroškov, ki so upniku nastali v postopku, razen v primeru predhodno plačanih stroškov, kadar dolžnikovo premoženje ne zadostuje za kritje plačanih stroškov. Odločitve se sprejmejo z navadno večino, razen če ni z zakonom o gospodarskih družbah določeno drugače.

Na skupščini upnikov se:

  • obravnava poročilo o dejavnostih upravitelja;
  • obravnava poročilo upniškega odbora;
  • izvoli upravitelj, če ta ni bil izvoljen;
  • sprejmejo sklepi o razrešitvi upravitelja in njegovi zamenjavi;
  • določi sedanja nagrada, spremeni nagrada in določi končna nagrada upravitelja;
  • izvoli upniški odbor, če odbor ni bil izvoljen, ali spremeni njegova sestava;
  • sodišču predlaga znesek preživnine, ki ga je treba odobriti dolžniku in njegovi družini;
  • določijo način unovčenja dolžnikovega premoženja, metoda in pogoji vrednotenja premoženja, izberejo cenilci in določijo njihove nagrade.

Če upniki na skupščini ne morejo odločiti o imenovanju upravitelja, upravitelja imenuje sodišče, če pa ne morejo odločiti o načinu in pravilih za unovčenje dolžnikovega premoženja, to odločitev sprejme upravitelj. Sodišče razreši upravitelja na predlog upnikov, ki imajo več kot polovico celotnega zneska vseh terjatev. Sodišče lahko na predlog upnika kadar koli razreši upravitelja, če ne izpolnjuje dolžnosti svoje funkcije ali če s svojim ravnanjem ogroža interese upnika ali dolžnika.

Skupščina upnikov lahko sprejme odločitev o imenovanju nadzornega organa s pooblastili za nadzor nad dejavnostmi dolžnika za dejansko obdobje sanacijskega načrta ali krajše obdobje, tudi če to ni izrecno predvideno v sanacijskem načrtu.

Sodišče lahko s soglasjem skupščine upnikov upravitelju dovoli, da osebno premoženje dolžnika proda pred odobritvijo unovčenja stečajne mase, če stroški skladiščenja takega osebnega premoženja do odredbe unovčenja premoženja v skladu s splošnim postopkom presegajo njegovo vrednost. Drugo premoženje, vključeno v stečajno maso, se lahko proda s soglasjem skupščine upnikov, če je to potrebno za kritje stroškov postopka v primeru insolventnosti in če nobeden od upnikov ni privolil v predujem za stroške, potem ko je bil pozvan k temu.

Stečajno sodišče na predlog upravitelja in v skladu z odločitvijo, sprejeto na skupščini upnikov, odobri prodajo dolžnikovega premoženja z neposrednimi pogajanji ali prek posrednika, kadar osebnega premoženja in lastninskih pravic, ki so bili dani naprodaj v celoti, kot ločeni deli ali posamezni predmeti in pravice, ni bilo mogoče prodati, ker ni bilo kupcev ali ker se je kupec umaknil.

Odločitve skupščine upnikov so zavezujoče za vse upnike, vključno z upniki, ki niso navzoči na skupščini. Sodišče lahko na predlog upnika razveljavi odločitev skupščine upnikov, če je nezakonita ali zelo škoduje interesom nekaterih upnikov.

Skupščina upnikov lahko izvoli upniški odbor, ki je sestavljen iz vsaj treh in največ devetih članov. Upniški odbor mora vključevati člane, ki predstavljajo zavarovane in nezavarovane upnike, razen upnikov iz člena 616(2) zakona o gospodarskih družbah (upnikov, katerih terjatve se poplačajo šele, ko so terjatve vseh drugih upnikov v celoti poplačane). Upniški odbor pomaga pri ukrepih upravitelja v zvezi z upravljanjem dolžnikovega premoženja in jih nadzoruje, opravlja preglede poslovnih evidenc dolžnika in razpoložljivih denarnih sredstev, izdaja mnenja o nadaljevanju poslovanja dolžnikovega podjetja ter nagradah začasnega upravitelja in upravitelja po uradni dolžnosti, o ukrepih, sprejetih v zvezi z unovčenjem premoženja, in o odgovornosti upravitelja v drugih zadevah. Člani upniškega odbora so upravičeni do nadomestila za račun upnikov v znesku, ki se določi ob njihovi izvolitvi.

Člani upniškega odbora nikakor ne smejo neposredno ali prek druge osebe pridobiti osebnega premoženja ali lastninskih pravic iz stečajne mase. Ta omejitev velja za zakonce članov upniškega odbora, sorodnike v ravni črti ter sorodnike v stranski črti do šestega kolena in v svaštvu do tretjega kolena.

Ustavljeni sodni in arbitražni postopki v zvezi s premoženjskimi spori na podlagi civilnega in gospodarskega prava, v katerih je dolžnik stranka, se obnovijo in nadaljujejo s sodelovanjem upravitelja in upnika, če terjatev ni vključena na seznam terjatev, ki jih je priznal upravitelj, ali na seznam terjatev, ki ga je odobrilo sodišče, ali upravitelja, upnika in vložnika ugovora, če je terjatev vključena na seznam terjatev, ki jih je priznal upravitelj, vendar je bil zoper njeno vključitev vložen ugovor.

Stečajno sodišče lahko na predlog upnika dovoli zakonsko predpisane ukrepe zavarovanja, da se zavaruje razpoložljivo premoženje dolžnika.

Upnik lahko pobota dolg, ki ga dolguje dolžniku, če so izpolnjeni pogoji iz člena 645 zakona o gospodarskih družbah. Za povečanje stečajne mase lahko upravitelj začne sodni postopek na podlagi členov 645, 646 in 647 zakona o gospodarskih družbah ter člena 135 zakona o obveznostih in pogodbah v povezavi s postopkom v primeru insolventnosti ter vloži tožbe za izpolnitev v zvezi z navedenimi zahtevki. Če je upnik vložil zahtevek, drug upnik ne more vložiti istega zahtevka. Vendar lahko drugi upnik sodišče pred prvo obravnavo v zadevi zaprosi, naj ga postavi kot sotožnika.

Upnik lahko od upravitelja zahteva, naj v vpogled predloži dnevnik in poročilo ter sestavi posebno poročilo o pomembnih zadevah, ki niso obravnavane v poročilu za zadevno obdobje. Upnik lahko ugovarja pisnemu poročilu upravitelja v zvezi z njegovo razrešitvijo v sedmih dneh od datuma predložitve poročila.

Upniki lahko svoje terjatve pisno prijavijo pri stečajnem sodišču. Pri sodišču lahko pisne ugovore zoper terjatve, ki jih je upravitelj priznal ali ki jih ni priznal, vložijo v sedmih dneh od datuma objave seznama v poslovnem registru, ugotovitvene tožbe pa v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah v 14 dneh od datuma, ko je sklep sodišča o odobritvi seznama objavljen v poslovnem registru.

Upniki lahko svoje terjatve pisno prijavijo pri stečajnem sodišču. Pri sodišču lahko pisne ugovore zoper terjatve, ki jih je upravitelj priznal ali ki jih ni priznal, vložijo v sedmih dneh od datuma objave seznama v poslovnem registru, nato pa še ugotovitvene tožbe za potrditev nepriznanih terjatev ali izpodbijanje obstoja priznanih terjatev v sedmih dneh od datuma, ko je sklep sodišča o odobritvi seznama objavljen v poslovnem registru.

Sanacijski načrt lahko predlagajo upniki, ki imajo vsaj eno tretjino zavarovanih terjatev, in upniki, ki imajo vsaj eno tretjino nezavarovanih terjatev, razen naslednji upniki: upniki s terjatvami, ki izhajajo iz zakonskih ali pogodbenih obresti na nezavarovane dolgove, ki so zapadli po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti; upniki s terjatvami, ki izhajajo iz posojil, ki jih je dolžniku odobril družbenik ali delničar; upniki s terjatvami, ki izhajajo iz donacij in stroškov, nastalih upniku v postopku v primeru insolventnosti, razen predujma za stroške, kadar dolžnikovo premoženje ne zadostuje za njihovo kritje.

Upnik s priznano terjatvijo ali glasovalno pravico, ki jo je priznalo sodišče, lahko predlaga in glasuje (tudi v odsotnosti na podlagi notarsko overjenega pisma, ki ga je podpisal) o sanacijskem načrtu za nosilce dejavnosti insolventnega podjetja dolžnika. Upniki, vključno z upniki z nepriznanimi terjatvami, za katere je bila v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah vložena ugotovitvena tožba, lahko ugovor zoper sprejeti načrt vložijo v sedmih dneh od datuma sprejetja načrta.

Če dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti na podlagi načrta, lahko upniki, ki imajo vsaj 15 % celotnega zneska terjatev, pretvorjenih na podlagi načrta, zahtevajo ponovno odprtje postopka v primeru insolventnosti.

Upnik lahko vloži pisni ugovor zoper načrt razdelitve in se nato pritoži zoper sklep, s katerim je sodišče odobrilo načrt.

Če dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti na podlagi zunajsodnega dogovora, sklenjenega z upniki na podlagi člena 740 zakona o gospodarskih družbah, lahko upniki, ki imajo vsaj 15 % celotnega zneska vseh terjatev, pri sodišču zahtevajo ponovno odprtje postopka v primeru insolventnosti.

Dolžnik ali upnik, ki ima priznano terjatev ali terjatev, potrjeno s civilno tožbo, lahko v enem letu od sklepa sodišča o ustavitvi postopka v primeru insolventnosti zaprosi za ponovno odprtje postopka, če se v tem obdobju sprostijo zneski, namenjeni spornim terjatvam, ali če se odkrije premoženje, ki med postopkom v primeru insolventnosti ni bilo znano.

V enem mesecu od datuma, ko je dolžnikov predlog za odobritev restitutio in integrum objavljen v poslovnem registru, lahko vsak upnik, ki ima priznano terjatev ali terjatev, potrjeno s civilno tožbo, vloži ugovor zoper navedeni predlog.

Bolgarsko sodišče lahko na zahtevo upnika začne pomožni postopek v primeru insolventnosti zoper gospodarski subjekt, ki ga je za insolventnega razglasilo tuje sodišče, če ima gospodarski subjekt v Bolgariji znatno premoženje. Upnik, ki je prejel delno plačilo v glavnem postopku, sodeluje pri razdelitvi premoženja v pomožnem postopku, če delež, ki bi ga prejel, presega delež, ki naj bi bil razdeljen drugim upnikom v pomožnem postopku.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Upravitelj ima naslednja pooblastila: da opravlja poizvedbe in opredeli premoženje, ki pripada dolžniku; da sodeluje v sodnih postopkih zoper dolžnika ali vlaga tožbe v njegovem imenu; da v zakonsko določenih primerih zahteva prenehanje, preklic ali razveljavitev pogodb, katerih pogodbena stranka je dolžnik; da zbere denarna sredstva, ki se dolgujejo dolžniku, in jih položi na poseben račun; da z dovoljenjem sodišča razpolaga z denarnimi sredstvi dolžnika, položenimi na bančne račune, kadar je to potrebno za upravljanje in ohranitev dolžnikovega premoženja; ter da unovči premoženje, vključeno v stečajno maso.

Upravitelj proda osebno premoženje in lastninske pravice, vključene v stečajno maso, v celoti, kot ločene dele ali posamezne predmete in pravice po pridobitvi dovoljenja sodišča in v skladu z odločitvijo, sprejeto na skupščini upnikov. Če taka odločitev ni bila sprejeta, o načinu in postopku za unovčenje premoženja ter pravilih za njegovo vrednotenje, ki ga opravijo izbrani cenilci, odloči upravitelj.

Upravitelj pripravi obvestilo o prodaji, ki vsebuje informacije o dolžniku, opis premoženja, ki se prodaja, pravila in postopek za prodajo, čas, datum in kraj prodaje, rok za predložitev ponudb med dnevom in oceno premoženja, ki se prodaja. Upravitelj izobesi obvestilo na vidnem mestu v stavbi občine, kjer ima dolžnikovo podjetje sedež, in v prostorih dolžnikovega sedeža vsaj 14 dni pred datumom prodaje, navedenim v obvestilu. Poleg tega upravitelj sestavi zapisnik, v katerem so podrobno navedeni zgornji ukrepi, in poskrbi za njegovo objavo v posebnem biltenu ministrstva za gospodarstvo 14 dni pred datumom prodaje, navedenim v obvestilu.

Prodaja poteka v upraviteljevi pisarni ali na naslovu sedeža dolžnikovega podjetja na datum, naveden v obvestilu. Ponudniki, ki želijo sodelovati v prodaji, morajo položiti predujem v znesku 10 % ocenjene vrednosti. Vsak ponudnik mora ceno, ki jo ponuja, navesti v številkah in z besedami ter ponudbo skupaj s potrdilom o plačanem predujmu predložiti v zapečateni ovojnici. Ponudbe se upravitelju predložijo na dan prodaje do določenega roka ter vpišejo v posebni register po vrstnem redu, kakor so bile prejete. Po izteku določenega roka upravitelj razglasi prejete ponudbe v navzočnosti sodelujočih ponudnikov in sestavi zapisnik o postopku. Ponudbe, ki jih predložijo neupravičeni ponudniki, in ponudbe, v katerih je ponujena cena nižja od ocenjene vrednosti, so nične in neveljavne. Premoženje se proda ponudniku, ki je ponudil najvišjo ceno. Če je najvišjo ceno ponudilo več ponudnikov, se kupec določi z dražbo, ki jo upravitelj izvede nemudoma v navzočnosti sodelujočih ponudnikov. Uspešni ponudnik se zapiše v zapisnik, ki ga sestavi upravitelj ter ga nato podpišejo upravitelj in vsi ponudniki. Kupec mora ponujeno ceno, od katere se odšteje 10-odstotni založeni predujem, plačati v sedmih dneh od datuma prodaje. Kadar je kupec upnik s priznano terjatvijo ali zavarovani upnik, upravitelj pripravi načrt razdelitve, v katerem je naveden delež cene, ki jo mora plačati kupec in se zadrži za poplačilo terjatev drugih upnikov, in delež cene, ki se pobota z upnikovo terjatvijo. V takem primeru mora kupec v sedmih dneh od datuma začetka veljavnosti načrta razdelitve plačati zneske, ki se zadržijo za poplačilo terjatev drugih upnikov, kot je določeno v načrtu, ali znesek, za katerega cena, ki jo je treba plačati, presega njegovo terjatev, če ni drugih upnikov. Če cena ni plačana v sedmih dneh, upravitelj premoženje ponudi ponudniku, ki je ponudil drugo najvišjo ceno, razen če ta ni umaknil svojega pologa. Če se navedeni ponudnik strinja s tem, ga upravitelj nato razglasi za kupca. Če je potrebno, upravitelj ponovi postopek, dokler ni premoženje ponujeno vsem ponudnikom, ki so ponudili ceno, ki ni nižja od ocenjene vrednosti.

Če ni nobenega ponudnika ali če ni prejetih veljavnih ponudb ali če kupec ne plača cene, se objavi novo obvestilo o prodaji in izvede dražba z javnim zbiranjem ponudb z začetno ceno v višini 80 % ocenjene vrednosti. Ponudbe se zapišejo v seznam ponudb, postopek pa določi upravitelj in ga navede v obvestilu.

Če razglašeni kupec pravočasno plača dolgovani znesek, sodišče izda sklep o dodelitvi premoženja kupcu na dan po plačilu. Drugi ponudniki na dražbi in dolžnik lahko sklep izpodbijajo pri pritožbenem sodišču. Če je sklep o dodelitvi premoženja razveljavljen ali če je prodaja razglašena za nično in neveljavno, se po objavi novega obvestila izvede še ena dražba.

Upravitelj kupcu dodeli lastninsko pravico na podlagi veljavnega sklepa o dodelitvi premoženja ter potrdila o plačilu ustreznih taks za prenos in prepis premoženja. Tveganje izgube lastninske pravice nosi kupec, stroški za njeno ohranitev, dokler je ne prevzame kupec, pa se krijejo iz stečajne mase.

Če je bil zoper lastninsko pravico v skupni lasti zaradi dolgov nekaterih lastnikov uveden postopek izvršbe, se zagotovi opis lastninske pravice kot celote, vendar se proda le idealni delež dolžnika. Premoženje se lahko proda v celoti, če drugi solastniki s tem pisno soglašajo.

V primeru prodaje premoženja, ki ga je dolžnik dal pod hipoteko ali zastavil za zavarovanje dolga druge stranke ali pridobil obremenjenega s hipoteko ali zastavno pravico, upravitelj zavarovanemu upniku pošlje obvestilo o času prodaje. Pripravi se ločen načrt razdelitve, v katerem so navedeni zneski, ki jih je treba od prodaje takega premoženja plačati zavarovanemu upniku. Upravitelj zadrži znesek, ki ga je treba zavarovanemu upniku plačati na podlagi navedenega načrta razdelitve, in ga izroči po predložitvi izvršilnega naslova v zvezi z dolgom ali potrdila, da je bila terjatev priznana v postopku v primeru insolventnosti. Upravitelj zadrži znesek, ki ga je treba plačati zavarovanemu upniku s terjatvijo v zvezi z dolgom, zavarovanim z zastavno pravico, in ga izroči po predložitvi potrdila iz registra o vpisu zastavne pravice in notarsko overjene izjave, ki jo je podpisal upnik in s katero je potrjen trenutni znesek zavarovanega posojila.

Stečajno sodišče na predlog upravitelja in v skladu z odločitvijo, sprejeto na skupščini upnikov, odobri prodajo dolžnikovega premoženja z neposrednimi pogajanji ali prek posrednika, kadar osebnega premoženja in lastninskih pravic, ki so bili dani naprodaj v celoti, kot ločeni deli ali posamezni predmeti in pravice, ni bilo mogoče prodati, ker ni bilo kupcev ali ker se je kupec umaknil. Prodajna cena ne sme biti nižja od 80 % ocenjene vrednosti. Nakup deležev, ki jih ima dolžnik v drugih družbah, je treba najprej ponuditi drugim družbenikom. Če ponudba ni sprejeta v enem mesecu, se deleži prodajo. V takem primeru mora biti cena za nakup deležev plačana najpozneje v 60 dneh od datuma izbire kupca, pogodba pa se sklene, ko je cena v celoti plačana.

Če so stanovanjske enote v lasti dolžnika na datum odločitve skupščine upnikov o pravilih in postopkih za njihovo unovčenje oddane v najem dolžnikovim delavcem in zaposlenim, mora upravitelj stanovanjske enote najprej naprodaj ponuditi delavcem in zaposlenim ali drugim osebam s terjatvami, ki izhajajo iz delovnega razmerja z dolžnikom, razen v primeru sodnih postopkov v zvezi z zadevnim premoženjem, ki še potekajo. Upravitelj vsaki osebi pošlje pisni poziv, ki vsebuje opis stanovanja, njegovo oceno vrednosti, rok plačila, ki ne sme biti krajši od 30 dni in ne daljši od 60 dni, ter bančni račun, na katerega je treba nakazati plačilo. Zadevne osebe morajo na obvestilo odgovoriti v 14 dneh in upravitelju sporočiti, ali želijo stanovanje kupiti po ceni, ki je enaka ceni, navedeni v oceni vrednosti, in v določenem roku. Delavci in zaposleni lahko ob plačilu cene pobotajo svoje terjatve v zvezi z neplačanimi plačami, ki jim jih dolguje dolžnik. Prodajna pogodba je sestavljena v obliki notarske listine, ki jo podpiše upravitelj kot prodajalec. Stroške v zvezi s prodajo nosi prodajalec.

Upravitelj zahteva izročitev zastavljenega osebnega premoženja, ki ga ima upnik ali tretja oseba, in ga proda v skladu s postopkom iz poglavja 46 zakona o gospodarskih družbah, razen če zakon omogoča, da upnik premoženje proda brez sodnega posredovanja.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

V postopku v primeru insolventnosti se lahko prijavijo naslednje terjatve:

  • terjatve v zvezi z dolgovi, zavarovanimi z zastavno pravico ali hipoteko, rubežem ali zasegom, vpisane v skladu z zakonom o zastavnih pravicah;
  • terjatve, v zvezi s katerimi se uveljavlja zastavna pravica;
  • stroški, nastali v postopku v primeru insolventnosti (državna taksa, ki se plača ob vložitvi, in vsi drugi stroški, nastali do začetka veljavnosti sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti; nagrada upravitelja; terjatve delavcev in zaposlenih, kadar podjetje dolžnika ni prenehalo poslovati; stroški, nastali zaradi povečanja, upravljanja, ocenjevanja in razdelitve stečajne mase, ter preživnine za dolžnika in njegovo družino);
  • terjatve, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi in so obstajale pred začetkom postopka v primeru insolventnosti;
  • zakonsko nadomestilo, ki ga mora dolžnik plačati tretjim osebam;
  • javnopravni dolgovi do države ali občin, ki med drugim vključujejo davke, carine, takse in druge obvezne prispevke za socialno varnost, če so nastali pred datumom začetka postopka v primeru insolventnosti;
  • terjatve, ki so nastale po začetku insolventnosti in do zadevnega datuma zapadlosti niso bile plačane;
  • kakršne koli preostale nezavarovane terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka v primeru insolventnosti;
  • zakonske ali pogodbene obresti na nezavarovane dolgove, zapadle po datumu začetka postopka v primeru insolventnosti;
  • posojila, ki jih je dolžniku odobril družbenik ali delničar;
  • donacije;
  • stroški, ki so upnikom nastali v povezavi s postopkom v primeru insolventnosti, razen stroškov na podlagi člena 629b zakona o gospodarskih družbah (predujem za začetne stroške postopka).

Upniki, katerih terjatve so nastale po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti, prejmejo plačilo ob zadevnem datumu zapadlosti, če pa plačila ne prejmejo, se njihove terjatve poplačajo v skladu s členom 722(1) zakona o gospodarskih družbah.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Upniki morajo svoje terjatve pisno prijaviti pri stečajnem sodišču v enem mesecu od vpisa sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti v poslovni register, pri tem pa navesti razloge za terjatev in njen znesek, prednostne pravice in zavarovanja ter naslov za vročanje in predložiti pisna dokazila.

Upravitelj najpozneje v sedmih dneh po izteku enomesečnega roka pripravi:

  • seznam prijavljenih terjatev, urejenih po vrstnem redu, kakor so bile prejete, v katerem so navedeni razlogi za terjatve in njihovi zneski, prednostne pravice in zavarovanja ter datum prijave;
  • seznam terjatev, ki jih upravitelj po uradni dolžnosti vključi na seznam, in sicer: terjatve delavcev ali zaposlenih, ki izhajajo iz njihovega delovnega razmerja z dolžnikom, in javni dolgovi, ocenjeni in določeni v pravnomočnem sklepu;
  • seznam nepriznanih prijavljenih terjatev.

Terjatve, prijavljene po izteku enomesečnega roka od vpisa sklepa v poslovni register, vendar najpozneje v dveh mesecih po datumu njegovega izteka, se dodajo na seznam prijavljenih terjatev in priznajo v skladu z zakonsko določenim postopkom. Po izteku drugega obdobja ni mogoče prijaviti terjatev v zvezi z dolgovi, ki so nastali do začetka postopka v primeru insolventnosti.

Ob ponovnem odprtju ustavljenega postopka v primeru insolventnosti rok za prijavo terjatev začne teči od vpisa sklepa v skladu s členom 632(2) zakona o gospodarskih družbah (sklep o nadaljevanju ustavljenega postopka v primeru insolventnosti).

Terjatve v zvezi z dolgom, ki ni bil poravnan do datuma zapadlosti, ki so nastale po začetku postopka v primeru insolventnosti in pred odobritvijo sanacijskega načrta, se prijavijo po istem postopku in dodajo na dodatni seznam, ki ga pripravi upravitelj.

Upravitelj poskrbi, da so seznami hitro objavljeni v poslovnem registru, ter jih da na voljo upnikom in dolžniku v sodni pisarni sodišča.

Dolžnik in vsak upnik lahko pri sodišču vložita pisni ugovor s kopijo za upravitelja zoper priznano ali nepriznano terjatev v sedmih dneh od datuma objave seznama v poslovnem registru. Terjatve, potrjene s pravnomočno sodno odločbo, izdano po sklepu o začetku postopka v primeru insolventnosti, v katerem je sodeloval upravitelj, ni mogoče izpodbijati.

Če zoper sezname ni vloženih ugovorov, sodišče odobri seznam priznanih in po uradni dolžnosti vpisanih terjatev na zaprti seji takoj po izteku sedemdnevnega roka. Če so zoper sezname vloženi ugovori, jih sodišče preuči na javni obravnavi, na katero pozove upravitelja, dolžnika, upnika z izpodbijano priznano ali nepriznano terjatvijo in upnika, ki je vložil ugovor zoper terjatev. Po možnosti se vsi ugovori obravnavajo na eni obravnavi. Če je ugovor utemeljen, sodišče odobri seznam po opravljenih prilagoditvah. V nasprotnem primeru sodišče zavrne ugovore v 14 dneh od datuma obravnave. Sklep sodišča o odobritvi seznama se objavi v poslovnem registru, zoper njega pa se ni mogoče pritožiti.

Upnik, ki je prijavil terjatev po enomesečnem roku od vpisa sklepa v poslovni register, vendar najpozneje v dveh mesecih od datuma izteka navedenega roka, ne sme izpodbijati priznane ali nepriznane terjatve ali zahtevati poravnave dolga iz preostale stečajne mase, če je bilo stečajno premoženje unovčeno.

Naknadno prijavljene terjatve, priznane v skladu z zakonsko določenim postopkom, se dodajo na seznam, ki ga je odobrilo sodišče.

Upnik ali dolžnik, ki je vložil zavrnjeni ugovor zoper seznam, ki ga je pripravil upravitelj, in upnik, katerega terjatev je bila izključena s seznama priznanih terjatev, ali upnik in dolžnik v zvezi s terjatvijo, dodano na seznam priznanih terjatev po ugovoru, ki ga je sodišče sprejelo, lahko vložijo zahtevek v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah za potrditev nepriznane terjatve ali razveljavitev priznane terjatve v sedmih dneh od datuma objave sklepa sodišča o odobritvi seznama priznanih terjatev v poslovnem registru. Pravnomočni sklep ima konstitutivni učinek za dolžnika, upravitelja in vse upnike v postopku v primeru insolventnosti.

Priznana terjatev je v postopku v primeru insolventnosti terjatev, vključena na seznam priznanih terjatev, ki ga je odobrilo sodišče, razen terjatev, ki se izpodbijajo z zahtevkom za konvalidacijo v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

V skladu z zakonom o gospodarskih družbah se razdelitev odobri, ko je na voljo zadosten iztržek iz unovčenja stečajne mase.

Upravitelj pripravi načrt za razdelitev razpoložljivih denarnih sredstev med upnike, ob upoštevanju prednostne razvrstitve, prednostnih pravic in zavarovanja. Načrt razdelitve ostane delen, dokler niso vse terjatve v celoti poplačane ali dokler ni unovčena celotna stečajna masa, razen osebnega premoženja, ki ga ni mogoče prodati. Načrt razdelitve je 14 dni izobešen na vidnem mestu na posebni oglasni deski v javno dostopnih prostorih sodišča. Objavi se v poslovnem registru. V zgoraj navedenem obdobju lahko upniški odbor in vsak upnik pri sodišču vložita pisni ugovor zoper načrt razdelitve. Sodišče odobri načrt razdelitve, potem ko opravi potrebne prilagoditve po uradni dolžnosti ali na predlog druge osebe, ki ugovarja zakonitosti načrta. Sklep o odobritvi načrta razdelitve in ugovori, vloženi zoper njega, se objavijo v poslovnem registru, saj so tako o njih obveščeni upniki in dolžnik. Sklep o odobritvi načrta razdelitve lahko izpodbija upravitelj, upniški odbor ali upnik, ne glede na to, ali je ta upnik vložil ugovor zoper sklep, s katerim je sodišče razveljavilo ali spremenilo načrt razdelitve. Razdelitev na podlagi načrta, ki ga je odobrilo sodišče, opravi upravitelj.

Postopek za poravnavo terjatev z razdelitvami iz unovčenega premoženja, določen v členu 722 zakona o gospodarskih družbah, je naslednji:

  1. terjatve, zavarovane z zastavno pravico ali hipoteko, rubežem ali zasegom, vpisane v skladu z zakonom o zastavnih pravicah – iz iztržka iz unovčenja zavarovanja;
  2. terjatve, v zvezi s katerimi se uveljavlja zastavna pravica – iz vrednosti premoženja, ki je predmet zastavne pravice;
  3. stroški, nastali v postopku v primeru insolventnosti (državna taksa, ki se plača ob vložitvi, in vsi drugi stroški, nastali do začetka veljavnosti sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti; nagrada upravitelja; terjatve delavcev in zaposlenih, kadar podjetje dolžnika ni prenehalo poslovati; stroški, nastali zaradi povečanja, upravljanja, ocenjevanja in razdelitve stečajne mase, ter preživnine za dolžnika in njegovo družino);
  4. terjatve, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi in so obstajale pred začetkom postopka v primeru insolventnosti;
  5. zakonsko nadomestilo, ki ga mora dolžnik plačati tretjim osebam;
  6. javnopravni dolgovi do države ali občin, ki med drugim vključujejo davke, carine, takse in druge obvezne prispevke za socialno varnost, če so nastali pred datumom začetka postopka v primeru insolventnosti;
  7. terjatve, ki so nastale po začetku insolventnosti in do zadevnega datuma zapadlosti niso bile plačane;
  8. kakršne koli preostale nezavarovane terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka v primeru insolventnosti;
  9. zakonske ali pogodbene obresti na nezavarovane dolgove, zapadle po datumu začetka postopka v primeru insolventnosti;
  10. posojila, ki jih je dolžniku odobril družbenik ali delničar;
  11. donacije;
  12. stroški, ki so upnikom nastali v povezavi s postopkom v primeru insolventnosti, razen stroškov na podlagi člena 629b zakona o gospodarskih družbah (predujem za začetne stroške postopka).

Če razpoložljiva sredstva ne zadostujejo za popolno poplačilo terjatev iz odstavkov od 3 do 12, se vsakemu razredu upnikov razdelijo sorazmerno. Če je država prijavila več terjatev istega razreda in so bile te priznane, se zneski izplačajo v enem samem plačilu iz načrta razdelitve, po prejemu pa jih razdeli nacionalna agencija za prihodke v skladu z zakonikom o davčnem postopku in postopku zavarovanja za socialno varnost. Nacionalna agencija za prihodke o razdelitvi nemudoma obvesti stečajno sodišče in upravitelja.

Terjatve, ki izhajajo iz zakonskih ali pogodbenih obresti na nezavarovane dolgove, ki so zapadli po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti; terjatve v zvezi s posojili, ki jih je dolžniku odobril družbenik ali delničar; terjatve, ki izhajajo iz donacij in stroškov, nastalih upniku v postopku v primeru insolventnosti, razen terjatev iz člena 629b zakona o gospodarskih družbah (predujem za začetne stroške postopka), se lahko poplačajo šele, ko so v celoti poplačane terjatve vseh drugih upnikov. Upnik, ki je terjatev prijavil po razdelitvi, se doda na seznam upnikov s terjatvami, ki bodo poplačane pri naslednjih razdelitvah, pri čemer nima pravice, da bi bila njegova terjatev pri poznejših razdelitvah poplačana z večjim deležem unovčenega premoženja kot nadomestilo za to, da ni prejel deleža pri prejšnjih razdelitvah.

Zavarovani upniki ohranijo svoje zavarovanje v postopku v primeru insolventnosti. Njihove terjatve se poplačajo prve, vendar ta prednostna pravica velja le za iztržek iz unovčenja zavarovanja. Kadar prodajna cena osebnega premoženja, ki je bilo zastavljeno ali dano pod hipoteko, ne zadostuje za kritje celotnega zneska dolga skupaj z natečenimi obrestmi, upnik sodeluje pri razdelitvi kot nezavarovani upnik. Kadar prodajna cena osebnega premoženja, ki je bilo zastavljeno ali dano pod hipoteko, presega zavarovani dolg, vključno z natečenimi obrestmi, se preostali znesek vključi v stečajno maso. To pravilo se uporablja tudi za poravnavo terjatev upnikov z zastavno pravico.

Upnik, katerega terjatev je bila delno poplačana v glavnem postopku, v katerem je dolžnika za insolventnega razglasilo tuje sodišče, sodeluje pri razdelitvi premoženja v pomožnem postopku, uvedenem pred bolgarskim sodiščem, če ima gospodarski subjekt v Bolgariji znatno premoženje in če delež, ki bi ga upnik prejel pri razdelitvi premoženja v pomožnem postopku, presega delež drugih upnikov v istem postopku. Premoženje, ki ostane po razdelitvi premoženja v pomožnem postopku, se prenese na premoženje v glavnem postopku.

Terjatev, za katero velja odlog, se vključi v začetno razdelitev kot sporna terjatev, za njeno poplačilo pa se v načrtu razdelitve namenijo ustrezna sredstva. Terjatev je izključena iz končne razdelitve, če pogoj za odlog še velja. Vendar je terjatev, za katero velja peremptorni pogoj, vključena v razdelitev kot brezpogojna terjatev.

V načrtu razdelitve se ustrezna sredstva namenijo tudi za terjatve, ki se izpodbijajo s civilno tožbo. Če se izpodbija samo zavarovanje ali prednostna pravica, se terjatev začasno vključi v razdelitev kot nezavarovana terjatev do odločitve o sporu, v načrtu razdelitve pa se namenijo sredstva, ki so enaka znesku, ki bi ga upnik prejel za zavarovano terjatev. V sanacijskem načrtu ali ob razdelitvi unovčenega premoženja je treba ustrezna sredstva nameniti za nepriznane terjatve, ki se izpodbijajo z zahtevkom za konvalidacijo v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah.

Upravitelj na podlagi odredbe sodišča pri banki položi zneske, ki so ob končni razdelitvi namenjeni za neizterjane ali sporne terjatve. Dolžnik lahko prejme preostanek stečajne mase, če obstaja, potem ko v celoti in dokončno poravna svoje dolgove.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Sodišče odredi, da se postopek v primeru insolventnosti konča v naslednjih primerih:

  • če se v enem letu od vpisa sklepa v skladu s členom 632(1) zakona o gospodarskih družbah (sklep o ustavitvi postopka zaradi nezadostnega premoženja za kritje stroškov postopka v primeru insolventnosti ali neplačila začetnih stroškov, nastalih v postopku) ne zahteva nadaljevanje postopka;
  • če je stečajna masa izčrpana;
  • če so vse terjatve poplačane;
  • če je odobren sanacijski načrt;
  • če je sklenjen dogovor med dolžnikom in vsemi upniki s priznanimi terjatvami, če dogovor izpolnjuje veljavne zakonske zahteve in ni bila vložena ugotovitvena tožba v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah v zvezi z neobstoječo priznano terjatvijo.

V prvih treh primerih stečajno sodišče v sklepu o končanju postopka odredi, da se gospodarski subjekt izbriše, razen če so vse terjatve upnikov poplačane in v stečajni masi ostane neunovčeno premoženje. Zoper sklep se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od njegovega vpisa v poslovni register.

Postopek v primeru insolventnosti se ne konča, če so bile dolžnikove obveznosti zavarovane z zavarovanjem tretjih oseb in postopek izvršbe zoper zavarovanje še poteka ali če je dolžnik stranka v sodnem postopku, ki še poteka.

V skladu z nacionalno zakonodajo je prestrukturiranje z namenom rešitve dolžnikovega podjetja del glavnega postopka v primeru insolventnosti.

Sanacija podjetja je neodvisna neobvezna faza postopka v primeru insolventnosti. Za izvedbo sanacije je potreben pisni zahtevek pri sodišču, v katerem sanacijski načrt predlaga katera koli od naslednjih strank: dolžnik, upravitelj, upniki, ki imajo vsaj eno tretjino zavarovanih terjatev, upniki, ki imajo vsaj eno tretjino nezavarovanih terjatev; družbeniki ali delničarji, ki imajo vsaj eno tretjino lastniškega kapitala dolžnikovega podjetja; družbenik z neomejeno odgovornostjo ali 20 % vseh delavcev in zaposlenih v dolžnikovem podjetju.

Sanacijski načrt (ali sanacijski načrti) se lahko predlaga od vložitve predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti do izteka enega meseca od datuma vpisa sklepa sodišča o odobritvi seznama priznanih terjatev v poslovni register. Stroški, nastali v zvezi s sanacijskim načrtom, ki ga je predlagal dolžnik ali upravitelj, se krijejo iz stečajne mase, v vseh drugih primerih pa jih krije stranka, ki je predlagala načrt.

Vsebina sanacijskega načrta mora biti v skladu z zahtevami iz člena 700(1) zakona o gospodarskih družbah in obravnavati vprašanja, kot so obseg, v katerem bodo poplačane terjatve, ki so na datum predložitve načrta vključene na sezname, ki jih je odobrilo sodišče; način in časovni okvir za poplačilo vsakega razreda terjatev, jamstva za plačilo spornih nepriznanih terjatev, v zvezi s katerimi na datum predložitve načrta še potekajo sodni postopki; pogoji, pod katerimi so komplementarji ali komanditisti v celoti ali delno oproščeni odgovornosti; obseg, v katerem bodo poplačane terjatve vsakega razreda upnikov, v primerjavi s premoženjem, ki bi ga prejeli na podlagi razdelitve v skladu s splošnim zakonsko določenim postopkom; jamstva, zagotovljena vsakemu razredu upnikov v zvezi z izvajanjem načrta; upravni, organizacijski, pravni, finančni, tehnični in drugi ukrepi, ki jih je treba sprejeti za izvedbo načrta, ter vpliv načrta na delavce in zaposlene v dolžnikovem podjetju. Sanacijski načrt lahko poleg tega vključuje predlagane ukrepe ali posle za obnovitev sposobnosti preživetja podjetja, kot so prodaja celotnega podjetja ali njegovega dela, pogoji in način izvedbe prodaje, zamenjava terjatev v lastniški kapital, prenovitev obveznosti ali drugi ukrepi in posli (načrt zlasti izključuje možnost prodaje premoženja upravljavcev vodovoda in kanalizacije, ki je potrebno za njihove osnovne dejavnosti, dokler ni imenovan nov upravljavec vodovoda in kanalizacije na zadevnem območju), imenovanje nadzornega organa s pooblastili za nadzor nad dejavnostmi dolžnika za obdobje sanacijskega načrta ali krajše obdobje; preložitev ali odlog plačila, popolni ali delni odpust dolga, prestrukturiranje družbe ali drugi ukrepi in posli.

Če načrt izpolnjuje zakonsko določene zahteve (člen 700(1) zakona o gospodarskih družbah), sodišče izda sklep, s katerim dopusti, da načrt obravnava skupščina upnikov, in odredi, da se v poslovnem registru objavi obvestilo, v katerem je določen datum skupščine. Po potrebi se predlagatelju načrta pošlje obvestilo, naj odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. Zoper sklep se je mogoče pritožiti v sedmih dneh.

O načrtu lahko glasujejo samo upniki, ki imajo priznane ali potrjene terjatve, ali upniki, ki jim je sodišče dodelilo glasovalne pravice. Upniki glasujejo ločeno v posameznih zakonsko določenih razredih in lahko svoj glas oddajo, ne da bi bili navzoči na skupščini, na podlagi notarsko overjenega pooblastila, ki ga je podpisal upnik. Vsak razred upnikov načrt sprejme z navadno večino terjatev v zadevnem razredu. Ugovori zoper sprejeti načrt se lahko vložijo pri stečajnem sodišču v sedmih dneh od datuma glasovanja. Ugovore lahko vložijo tudi upniki, ki so vložili zahtevke za konvalidacijo v skladu s členom 694 zakona o gospodarskih družbah. Načrt se zavrne, če je proti njemu glasovala več kot polovica upnikov s priznanimi terjatvami, ne glede na razred navedenih terjatev. Obvestilo v zvezi s sprejetjem načrta se objavi v poslovnem registru.

Sodišče odobri sanacijski načrt, če izpolnjuje pogoje iz člena 705(1) zakona o gospodarskih družbah, tj. če so izpolnjene vse zakonsko določene zahteve za njegovo sprejetje s strani različnih razredov upnikov; načrt je sprejela večina upnikov, ki imajo več kot polovico priznanih terjatev, vključenih na sezname, ki jih je odobrilo sodišče; če je z načrtom predvideno delno plačilo, bo vsaj en razred upnikov, ki so sprejeli načrt, prejel delno plačilo; vsi upniki istega razreda se obravnavajo enako, razen če so oškodovani upniki pisno umaknili svoje ugovore zoper sprejetje načrta; načrt zagotavlja, da bosta upnik in dolžnik, ki se ne strinjata z načrtom, prejela enako plačilo, kot bi ga prejela, če bi bilo premoženje razdeljeno v skladu s splošnim zakonsko določenim postopkom; noben upnik ne bo prejel več, kot mu pripada na podlagi njegove priznane terjatve; družbenikom ali delničarjem ne bo izplačan noben dohodek, dokler ne bodo terjatve razreda upnikov, na interese katerih vpliva načrt, v celoti in dokončno poplačane; samostojnim podjetnikom, družbenikom z neomejeno odgovornostjo in njihovim družinam ne bodo izplačane preživnine v znesku, ki presega znesek, ki ga je določilo sodišče, dokler ne bodo terjatve razreda upnikov, na interese katerih vpliva načrt, v celoti in dokončno poplačane. Če je skupščina upnikov sprejela več načrtov in vsi načrti izpolnjujejo zakonsko določene zahteve, sodišče odobri načrt, ki so ga sprejeli upniki, ki imajo več kot polovico priznanih terjatev.

Sanacijski načrt se lahko predloži v pomožnem postopku v primeru insolventnosti, ki ga je začelo bolgarsko sodišče, če ima gospodarski subjekt znatno premoženje v Bolgariji, s soglasjem upravitelja v glavnem postopku, v katerem je gospodarski subjekt za insolventnega razglasilo tuje sodišče.

Sodišče s sklepom o odobritvi sanacijskega načrta odredi končanje postopka in imenuje nadzorni organ, ki je predlagan v načrtu ali ki ga izvoli upniški odbor. Zoper sklep o odobritvi sanacijskega načrta in sklep o zavrnitvi načrta, pripravljenega za sanacijo dolžnikovega podjetja in sprejetega na skupščini upnikov, se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od datuma vpisa v poslovni register.

Načrt, ki ga je odobrilo sodišče, je zavezujoč za dolžnika in vse upnike s terjatvami v zvezi z dolgovi, nastalimi pred datumom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti. Vsak upnik lahko zaprosi za izdajo izvršilnega naslova v skladu s postopkom iz člena 405 zakonika o civilnem postopku za izvršbo pretvorjene terjatve, ne glede na njen znesek.

Če dolžnik ne izvaja sanacijskega načrta, lahko upniki s terjatvami, ki so bile pretvorjene na podlagi načrta in predstavljajo vsaj 15 % celotnega zneska terjatev, ali nadzorni organ, ki ga je imenovalo sodišče, pri sodišču zahtevajo nadaljevanje postopka v primeru insolventnosti, ne da bi bilo treba dokazati insolventnost ali prezadolženost. V takem primeru se učinek pretvorbe, ki ga ima načrt v zvezi s pravicami in zavarovanji upnikov, ohrani. V okviru obnovljenega postopka v primeru insolventnosti se ne izvede noben sanacijski postopek.

Če je v odobrenem sanacijskem načrtu predvidena prodaja celotnega podjetja ali njegovega dela, mora biti prodajna pogodba sklenjena v enem mesecu od datuma začetka veljavnosti sklepa o odobritvi načrta. Če prodajna pogodba ni sklenjena v roku iz odobrenega sanacijskega načrta, lahko vsaka stranka v enem mesecu od izteka enomesečnega roka za sklenitev prodajne pogodbe sodišču predlaga, naj pogodbo razglasi za sklenjeno. Če nobena od strank ne zahteva, naj se pogodba razglasi za sklenjeno, in je upnik vložil zahtevek, stečajno sodišče obnovi postopek in dolžnika razglasi za insolventnega.

V zakonu o gospodarskih družbah je poleg sprejetja sanacijskega načrta predvidena še ena možnost za dosego dogovora med dolžnikom in upniki. Dolžnik lahko v kateri koli fazi postopka sklene pisni dogovor o poravnavi dolga z vsemi upniki s priznanimi terjatvami, ne da bi ga zastopal upravitelj. Če dogovor izpolnjuje zakonsko določene zahteve, sodišče odobri ustavitev postopka, če v skladu s členom 694(1) zakona o gospodarskih družbah niso bile vložene ugotovitvene tožbe, s katerimi se izpodbija obstoj priznanih terjatev. Zoper sodbo se je mogoče pritožiti v sedmih dneh od datuma vpisa v poslovni register.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Upniki na zaključni skupščini sprejmejo sklep o osebnem premoženju, ki je vključeno v stečajno maso in ga ni mogoče prodati, ter lahko odločijo, da se osebno premoženje zanemarljive vrednosti ali terjatve, katerih izterjava bi bila nerazumno težka, dajo na voljo dolžniku. Upravitelj na podlagi odredbe sodišča pri banki položi zneske, ki so ob končni razdelitvi namenjeni za neizterjane ali sporne terjatve.

Ob končanju postopka v primeru insolventnosti se splošna prepoved razpolaganja odpravi, ukrep zavarovanja pa se izbriše po uradni dolžnosti na datum začetka veljavnosti sklepa o končanju postopka v primeru insolventnosti.

Vse terjatve, ki niso bile prijavljene, in pravice, ki se niso uveljavljale v postopku v primeru insolventnosti, prenehajo. Terjatve, ki jih ni bilo mogoče poplačati v postopku v primeru insolventnosti, prenehajo, razen če se postopek nadaljuje v skladu s členom 744(1) zakona o gospodarskih družbah (če se v enem letu od datuma odobritve ustavitve postopka sprostijo zneski, namenjeni za sporne terjatve, ali pa se odkrije premoženje, ki med postopkom v primeru insolventnosti ni bilo znano).

Če je dolžnik sklenil dogovor o poravnavi dolga z vsemi upniki, ki imajo priznane terjatve, in se je postopek v primeru insolventnosti končal, lahko upniki zahtevajo pravno varstvo v skladu s splošnimi pravili iz civilnega prava, razen če ni z zakonom o gospodarskih družbah določeno drugače. Če dolžnik ne izpolni obveznosti na podlagi dogovora o poravnavi dolga, lahko upniki, katerih terjatve predstavljajo vsaj 15 % celotnega zneska terjatev, zahtevajo nadaljevanje postopka v primeru insolventnosti, ne da bi bilo treba dokazati insolventnost ali prezadolženost.

Ob končanju postopka v primeru insolventnosti po odobritvi sanacijskega načrta začne za obveznosti, nastale pred datumom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti, teči nov zakonski zastaralni rok na podlagi člena 110 zakona o obveznostih in pogodbah, in sicer od datuma pravnomočnosti sklepa o odobritvi sanacijskega načrta, če so zadevne obveznosti predmet takojšnje poravnave, ali od datuma zapadlosti in plačljivosti obveznosti, če je v načrtu določen njihov odlog. V skladu s členom 110 zakona o obveznostih in pogodbah vse terjatve prenehajo po izteku petletnega zakonskega zastaralnega roka, razen če ni z zakonom določeno drugače. Če je bil vložen predlog za nadaljevanje postopka v primeru insolventnosti, zakonski zastaralni rok za priznane terjatve preneha teči, dokler traja obnovljeni postopek. Upnik lahko na podlagi sanacijskega načrta, ki ga je odobrilo sodišče, zaprosi za izdajo izvršilnega naslova v zvezi s svojo pretvorjeno terjatvijo, ne glede na njen znesek.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

V skladu z nacionalno zakonodajo stroški v postopku v primeru insolventnosti vključujejo:

  • državno takso za postopek v primeru insolventnosti in vse druge stroške, nastale do pravnomočnosti sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti;
  • nagrado upravitelja;
  • terjatve delavcev in zaposlenih v dolžnikovem podjetju, če to ni prenehalo poslovati;
  • stroške, nastale zaradi povečanja, upravljanja, ocenjevanja in razdelitve stečajne mase;
  • preživnino, plačano dolžniku in njegovi družini.

Kadar predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti vloži dolžnik, se državna taksa ne plača vnaprej. Krije se iz stečajne mase ob razdelitvi premoženja. Kadar predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti vloži upnik in kadar soupnik nastopi kot stranka v postopku, državno takso plača upnik ali stranka, ki se pridruži kot soupnik.

Zaradi uvedbe postopka v primeru insolventnosti, če razpoložljiva sredstva dolžnika ne zadostujejo za kritje začetnih stroškov postopka v primeru insolventnosti ali če se med postopkom v primeru insolventnosti ugotovi, da razpoložljiva sredstva dolžnika ne zadostujejo za kritje stroškov postopka v primeru insolventnosti, sodišče določi znesek, ki ga mora dolžnik ali upnik plačati vnaprej v roku, ki ga določi sodišče. Začetne stroške postopka v primeru insolventnosti oceni sodišče, pri čemer upošteva trenutno nagrado začasnega upravitelja in predvidene stroške postopka v primeru insolventnosti. Kadar je dolžnik osebna družba, sodišče odloči o predplačilu stroškov ob upoštevanju premoženja družbenikov z neomejeno odgovornostjo.

Po začetku postopka v primeru insolventnosti se stroški krijejo iz stečajne mase. V ta namen lahko sodišče izda nalog, s katerim upravitelja pooblasti, da opravi potrebne razporeditve.

Kadar je postopek v fazi povečevanja stečajne mase, se državna taksa ne plača vnaprej. Državna taksa se ne pobere pri vpisu okoliščin v zvezi z insolventnostjo v poslovni register na podlagi sklepov in odredb sodišča ter pri vpisu in izbrisu rubeža ali splošne prepovedi razpolaganja.

V postopku, uvedenem na podlagi predloga za razveljavitev posla na podlagi členov 645, 646 in 647 zakona o gospodarskih družbah in člena 135 zakona o obveznostih in pogodbah, se državna taksa ne plača vnaprej, ne glede na stopnjo sodišča. Če je predlogu ugodeno, mora državno takso plačati stranka, ki ni uspela v postopku. Če je predlog zavrnjen, se državna taksa krije iz stečajne mase. Če je predlog za razveljavitev posla vložil upravitelj in je bil zavrnjen, se stroški postopka v primeru insolventnosti, nastali tretjim osebam, krijejo iz stečajne mase.

Državna taksa se ne plača vnaprej za ugotovitveno tožbo, ki jo je vložil upnik ali dolžnik na podlagi člena 694 zakona o gospodarskih družbah. Če je tožba zavrnjena, mora stroške plačati tožnik.

Terjatev upnika, prijavljena po izteku zakonskega roka za prijavo, vendar najpozneje v dveh mesecih po datumu njegovega izteka, se doda na seznam prijavljenih terjatev in prizna v skladu z zakonsko določenim postopkom. Dodatne stroške, nastale v zvezi s priznanjem, plača upnik, ki je prijavil terjatev.

Stroški, nastali v zvezi s sanacijskim načrtom, ki ga je predlagal dolžnik ali upravitelj, se krijejo iz stečajne mase, v vseh drugih primerih pa jih krije stranka, ki je predlagala načrt. Razen če ni v sanacijskem načrtu določeno drugače, sodišče dolžniku odredi, naj plača državno takso in nastale stroške.

Stroški za ohranitev premoženja, ki je predmet unovčenja, nastali, dokler premoženje ne preide v posest kupca, se krijejo iz stečajne mase. Stroške prodaje stanovanj, ki so v lasti dolžnika in oddana v najem njegovim delavcem in zaposlenim, nosi prodajalec.

Pri razdelitvi unovčenega premoženja se terjatve, ki izhajajo iz stroškov, nastalih v postopku v primeru insolventnosti, poplačajo po poravnavi zavarovanih terjatev in terjatev, v zvezi s katerimi se uveljavlja pridržna pravica.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

V zakonu o gospodarskih družbah so določeni ukrepi, s katerimi so upniki stečajne mase zaščiteni pred dejanji in posli, ki jih dolžnik izvede oziroma sklene z namenom zmanjšanja stečajne mase in škodovanja interesom upnikov. V zakonu je uveden pojem „obdobje izpodbojnosti“ – neizpodbojna domneva, da so bili interesi upnikov oškodovani, če so bila v tem obdobju izvedena nekatera dejanja ali sklenjeni nekateri posli. Dolžina obdobja izpodbojnosti se razlikuje glede na vrsto posla, za katerega se uporablja zakonska domneva škodljivosti. Za nekatere posle in dejanja se obdobje izpodbojnosti začne z datumom insolventnosti ali prezadolženosti, vendar ne prej kot eno leto pred datumom vložitve predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti, in konča z datumom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti. V drugih primerih traja tri leta, dve leti ali eno leto pred datumom vložitve predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti ter vključuje obdobje med datumom vložitve predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti in datumom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti. Za škodljive se štejejo tudi nekatera dejanja in posli, ki so izvedeni oziroma sklenjeni po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti v nasprotju z vzpostavljenim postopkom, tj. brez predhodnega soglasja upravitelja.

Vrste dejanj in poslov, ki se na podlagi zakona o gospodarskih družbah štejejo za škodljive, so izčrpno opredeljene in razdeljene v dve kategoriji: nična in neveljavna dejanja in posli ter neizvršljiva dejanja in posli v zvezi z upniki stečajne mase.

Nične posle ureja člen 646(1) zakona o gospodarskih družbah. Navedeni člen določa, da so v zvezi z upniki nični naslednja dejanja in posli, če so bili izvedeni oziroma sklenjeni po datumu sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti v nasprotju z vzpostavljenimi postopkovnimi pravili:

  1. poravnava dolga, nastalega pred sklepom o začetku postopka v primeru insolventnosti;
  2. zastava ali hipoteka, ustanovljena na pravici ali premoženju iz stečajne mase;
  3. posel, v katerega je vključena pravica ali premoženje iz stečajne mase.

Druge vrste škodljivih dejanj in poslov, ki se lahko razglasijo za neizvršljive, so urejene z določbami členov 645(3), 646(2) in 647 zakona o gospodarskih družbah ter členom 135 zakona o obveznostih in pogodbah. Da bi bili zadevna dejanja in posli neizvršljivi v zvezi z upniki stečajne mase, morajo biti za neizvršljive razglašeni s pravnomočno sodno odločbo.

V skladu s členom 646(2) zakona o gospodarskih družbah se lahko v zvezi z upniki za neizvršljive v zadevnih rokih razglasijo naslednja dejanja ali posli, ki jih dolžnik izvede oziroma sklene po začetku insolventnosti ali prezadolženosti:

  1. predčasna poravnava obveznosti, ne glede na način poravnave, v enem letu pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti;
  2. ustanovitev hipoteke ali zastavne pravice za zavarovanje predhodno nezavarovane terjatve zoper dolžnika v enem letu pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti;
  3. poravnava obveznosti, ki je zapadla in postala plačljiva, s strani dolžnika, ne glede na način poravnave, v šestih mesecih pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti.

Če je upnik vedel, da je dolžnik insolventen ali prezadolžen, se obdobje izpodbojnosti v prvih dveh primerih podaljša na dve leti, v tretjem primeru pa na eno leto. Seznanjenost se predpostavlja, če sta dolžnik in upnik povezani osebi ali če je bil upnik seznanjen ali bi lahko bil seznanjen z okoliščinami, na podlagi katerih bi lahko razumno sklepal, da je dolžnik insolventen ali prezadolžen.

Neizvršljivosti ni mogoče uveljavljati v prvem in tretjem primeru, če je obveznost poravnana v okviru rednega poslovanja dolžnika in če:

  • je v skladu s pogoji, dogovorjenimi med strankami, in izvedena sočasno z zagotovitvijo blaga ali storitev v enaki vrednosti dolžniku ali v 30 dneh od datuma, ko je plačljiva obveznost zapadla, ali
  • je po plačilu upnik dolžniku zagotovil blago ali storitve v enaki vrednosti.

Neizvršljivosti ni mogoče uveljavljati v drugem primeru, če je bila zastavna pravica ali hipoteka ustanovljena:

  • pred odobritvijo posojila dolžniku ali sočasno z njo;
  • za nadomestitev drugega stvarnega zavarovanja, ki ga ni mogoče razglasiti za neizvršljivega v skladu s pravili iz oddelka I poglavja 41 zakona o gospodarskih družbah;
  • za zavarovanje posojila, odobrenega za pridobitev premoženja, ki je bilo zastavljeno ali dano pod hipoteko.

Neveljavnost na podlagi člena 646(2) zakona o gospodarskih družbah ne vpliva na pravice, ki so jih tretje osebe pridobile v dobri veri, preden je bila vpisana vloga, s katero je bila vložena tožba za razveljavitev posla. Slaba vera se domneva, dokler ni dokazano nasprotno, če je tretja oseba povezana z dolžnikom ali osebo, s katero se je dolžnik pogajal.

Javnih in zasebnih terjatev države, ki so predmet zasebne izvršbe in jih je dolžnik plačal, ni mogoče razveljaviti v zvezi z upniki stečajne mase v skladu z zgoraj navedenimi pravili in postopkom.

V skladu s členom 647(1) zakona o gospodarskih družbah se lahko v zvezi z upniki stečajne mase razveljavijo naslednja dejanja in posli dolžnika, če so bili izvedeni v določenih rokih:

  1. posli brez plačila, razen običajnih donacij, sklenjeni z osebo, povezano z dolžnikom, v treh letih pred datumom vložitve predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti;
  2. posli brez plačila, sklenjeni v dveh letih pred datumom vložitve predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti;
  3. posli po prenizki vrednosti, sklenjeni v dveh letih pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti, vendar ne pred začetkom insolventnosti ali prezadolženosti;
  4. hipoteke, zastavne pravice ali osebna zavarovanja, ustanovljena v zvezi z odgovornostjo tretjih oseb v enem letu pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti, vendar ne pred začetkom insolventnosti ali prezadolženosti;
  5. hipoteke, zastavne pravice ali osebna zavarovanja, ustanovljena v zvezi z odgovornostjo tretjih oseb v korist upnika, povezanega z dolžnikom, v dveh letih pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti, vendar ne pred začetkom insolventnosti ali prezadolženosti;
  6. posli, ki so škodljivi za upnike in so sklenjeni z osebo, povezano z dolžnikom, v dveh letih pred vložitvijo predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti.

Člen 647(1) zakona o gospodarskih družbah se uporablja tudi za dejanja in posle, ki jih je dolžnik izvedel oziroma sklenil v obdobju med datumom vložitve predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti in datumom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti. Neveljavnost ne vpliva na pravice, ki so jih tretje osebe pridobile v dobri veri za plačilo, preden je bila vpisana vloga.

V zvezi z upniki stečajne mase se lahko razveljavi tudi pobot, če je upnik terjatev pridobil in je dolžniku obveznost nastala pred datumom sklepa o začetku postopka v primeru insolventnosti, pri čemer je upnik ob pridobitvi terjatve ali nastanku obveznosti vedel, da je dolžnik insolventen ali prezadolžen ali da je bil vložen predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti.

Ne glede na čas nastanka vzajemnih dolgov je pobot, ki ga dolžnik izvede po razglasitvi insolventnosti ali prezadolženosti, vendar ne prej kot eno leto pred datumom vložitve predloga za začetek postopka v primeru insolventnosti, neveljaven v zvezi z upniki stečajne mase, razen dela dolga, ki bi ga upnik prejel ob razdelitvi po unovčenju premoženja.

Člen 135 zakona o obveznostih in pogodbah ureja tožbe, ki jih lahko vloži upravitelj ali upnik in s katerimi predlaga razveljavitev škodljivih dejanj dolžnika, če je dolžnik vedel za škodljivi učinek navedenih dejanj. Kadar je razlog za dejanje dobiček, se tudi za stranko, s katero se je dolžnik pogajal, domneva, da je vedela za škodo. Neveljavnost ne vpliva na pravice, ki so jih tretje osebe pridobile v dobri veri za plačilo, preden je bila vpisana vloga, s katero je bila vložena tožba za razveljavitev posla. Seznanjenost se predpostavlja, dokler ni dokazano nasprotno, če je tretja oseba zakonec, prednik, potomec ali sorojenec dolžnika. Če je dejanje izvedeno pred nastankom terjatve, je neveljavno le, če ga je dolžnik ali oseba, s katero se je dolžnik pogajal, izvedel, da bi škodoval upniku.

Tožbo za razglasitev ničnosti ali neveljavnosti dejanj ali poslov v zvezi z upniki stečajne mase in posledične tožbe za izpolnitev za povečanje stečajne mase lahko vloži upravitelj ali, če upravitelj tega ne stori, kateri koli upnik stečajne mase. Kadar zahtevek vloži upnik, sodišče postavi upravitelja kot sotožnika sua sponte. Če je upnik vložil zahtevek, drug upnik ne more vložiti istega zahtevka. Vendar lahko drugi upnik sodišče pred prvo obravnavo v zadevi zaprosi, naj ga postavi kot sotožnika. Pravnomočna sodna odločba je veljavna in izvršljiva za dolžnika, upravitelja in vse upnike.

Če je sodišče posel razglasilo za ničen in neveljaven v zvezi z upniki stečajne mase, se sredstva, ki jih je zagotovila tretja oseba, vrnejo, in če taka sredstva niso vključena v stečajno maso ali če se dolgujejo denarna sredstva, tretja oseba postane upnik v postopku.

Za tožbo za razveljavitev posla, ki jo je upravitelj vložil v glavnem ali pomožnem postopku v primeru insolventnosti, v katerem je gospodarski subjekt za insolventnega razglasilo tuje sodišče, ali v pomožnem postopku, ki ga je začelo bolgarsko sodišče, če ima gospodarski subjekt znatno premoženje v Bolgariji, se šteje, da je bila vložena v obeh postopkih.

Zadnja posodobitev: 18/02/2021

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Češka

Pravni okvir

Postopek zaradi insolventnosti na Češkem ureja zlasti zakon št. 182/2006 o insolventnosti in postopkih v primeru insolventnosti (Zákon č. 182/2006 Sb., o úpadku a způsobech jeho řešení, v nadaljnjem besedilu: zakon o insolventnosti), subsidiarno pa zakon št. 99/1963, tj. zakonik o civilnem postopku (Zákon č. 99/1963 Sb., občanský soudní řád).

Pomemben instrument je tudi zakon št. 312/2006 o stečajnih upraviteljih (Zákon č. 312/2006 Sb., o insolvenčních správcích), ki (skupaj z zakonom o insolventnosti) določa pravni okvir za poklic stečajnega upravitelja.

Veljavna različica teh določb je na voljo Povezava se odpre v novem oknutukaj.

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti se lahko sproži proti fizičnim in pravnim osebam, ne glede na to, ali so gospodarski subjekti.

Posamezne vrste postopkov zaradi insolventnosti (stečaj, reorganizacija in odpis dolga) se razlikujejo glede na to, katerim subjektom so namenjene. Predlog za stečaj se lahko vloži zoper vse subjekte, reorganizacija je namenjena izključno podjetjem, odpis dolga pa zlasti subjektom, ki niso gospodarski subjekti (kot je pojasnjeno v nadaljevanju).

Postopek zaradi insolventnosti se ne more sprožiti zoper državo, avtonomne lokalne organe, politične stranke in gibanja med volitvami ter druge izbrane subjekte, ki so predvsem javne narave. Za finančne institucije in zavarovalnice se uporabljajo posebna pravila.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Insolventnost ali grozeča insolventnost

Postopek zaradi insolventnosti je sodni postopek, ki obravnava insolventnost dolžnika ali grozečo insolventnost in načine za njeno obravnavanje. Osnovno izhodišče je torej obstoj insolventnosti ali grozeče insolventnosti.

Dolžnik je insolventen, če (pogoji so kumulativni):

  • ima več upnikov;
  • ima denarne obveznosti, ki so zapadle pred več kot 30 dnevi;
  • navedenih obveznosti ne more izpolniti.

Dolžnik se šteje za insolventnega zlasti, če je prenehal odplačevati precejšen delež svojih dolgov ali ne more poravnati takih obveznosti več kot tri mesece po njihovi zapadlosti ali če morebitnih zapadlih denarnih terjatev do dolžnika ni mogoče poravnati z izvršbo ali zaplembo.

Dolžnik, ki je gospodarski subjekt (bodisi pravna bodisi fizična oseba), je insolventen tudi, če je prezadolžen. Prezadolžen je, če ima več upnikov, znesek njegovih obveznosti pa presega vrednost njegovega premoženja.

Grozeča insolventnost pomeni, da je ob upoštevanju vseh okoliščin mogoče razumno predvidevati, da dolžnik ne bo mogel ustrezno in pravočasno izpolniti pomembnega dela svojih denarnih obveznosti.

Vrste postopkov zaradi insolventnosti

Češko pravo razlikuje med tremi osnovnimi načini obravnavanja dolžnikove insolventnosti ali grozeče insolventnosti v postopku zaradi insolventnosti, ki so:

  • stečaj (konkurs),
  • reorganizacija (reorganizace) in
  • odpis dolga (oddlužení).

V zakonu o insolventnosti ni navedeno, katero od metod insolventnosti naj bi posamezni dolžnik uporabljal, zato lahko med njimi izbira. Poleg likvidacijskega postopka (stečaja) obstaja tudi element sanacije (reorganizacija in odpis dolga). Izbira primerne metode za obravnavanje dolžnikove insolventnosti bi morala temeljiti prizadevanju za najboljši možni rezultat za upnike.

Stečaj je splošni način obravnavanja insolventnosti, pri katerem se na podlagi sklepa o začetku stečajnega postopka preverjene terjatve upnikov večinoma poravnajo z izkupičkom od prodaje premoženja. Neporavnane terjatve ali njihovi deli ne prenehajo, razen če to določa zakon. Ta metoda insolventnosti se uporablja vedno, kadar ni mogoče uporabiti reorganizacije ali odpisa dolga kot zmernejših postopkov zoper dolžnika ali če se med postopkom izkaže, da teh metod ni mogoče nadaljevati.

Reorganizacija se lahko uporablja za obravnavanje insolventnosti ali grozeče insolventnosti dolžnika, ki je gospodarski subjekt. Vključuje reorganizacijo podjetja. Običajno se pričakuje, da bodo terjatve upnikov postopoma poravnane, dolžnikovo podjetje pa med tem še naprej posluje v skladu z ukrepi za oživitev njegovega upravljanja iz načrta za reorganizacijo, ki ga odobri stečajno sodišče. Upniki spremljajo, kako načrt napreduje.

Odpis dolga je način obravnavanja insolventnosti ali grozeče insolventnosti dolžnika, ki je fizična oseba (ki opravlja poslovno dejavnost ali ne) ali pravna oseba, ki ni gospodarski subjekt. Pri tej metodi insolventnosti se bolj upoštevajo socialni kot ekonomski vidiki. Cilj je dolžniku omogočiti „nov začetek“ in ga motivirati, naj dejavno sodeluje pri vračanju svojega dolga. Načeloma se od dolžnika zahteva, da je sposoben vsaj v celoti kriti honorar in denarne stroške stečajnega upravitelja, drugim upnikom izplačati najmanj znesek v isti višini ter v celoti kriti morebitne zakonsko določene preživnine in honorar osebe, ki sestavi vlogo za odpis dolga. Nekatere kategorije dolžnikov (prejemniki starostne ali invalidske pokojnine ali osebe, ki so sposobne upnike poplačati do določenega deleža) so lahko upravičene do odpisa dolga v skrajšanem obdobju. Predpostavlja se, da bodo terjatve zavarovanih upnikov poravnane iz zavarovanja s premoženjem. Obenem je cilj tudi zmanjšati javno porabo sredstev za sanacijo subjektov, ki se znajdejo v socialnih težavah. Odpis dolga se lahko doseže z unovčenjem stečajne mase ali časovnim načrtovanjem odplačevanja skupaj z unovčenjem stečajne mase.

Kdo lahko vloži predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnost se lahko začne šele po vložitvi predloga. Začne se na datum, na katerega se predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti vloži na sodišču z ustrezno pristojnostjo v zadevi. Predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti lahko vložijo dolžniki in upniki, le pri grozeči insolventnosti ga lahko vloži le dolžnik.

Dolžnik, ki je gospodarski subjekt (bodisi fizična bodisi pravna oseba), mora predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti vložiti takoj, ko izve ali bi moral ob primerni skrbnosti izvedeti za svojo insolventnost.

Začetek stečaja

Stečajno sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka kot ločeno sodno odločbo. V izjemnih primerih se lahko ta sodna odločba združi s sklepom o insolventnosti (če je dolžnik oseba, ki ne more izkoristiti reorganizacije ali odpisa dolga). Razglasitev stečaja začne veljati, ko je sklep o začetku stečajnega postopka objavljen v registru insolventnosti.

Začetek reorganizacije

Reorganizacija se začne z dovoljenjem stečajnega sodišča, ki se izda na podlagi vloge dolžnika ali registriranega upnika.

Dovoljenje za reorganizacijo se lahko dodeli, če (pogoji niso kumulativni):

  • je skupni letni neto promet dolžnika v zadnjem obračunskem obdobju pred predlogom za začetek postopka zaradi insolventnosti znašal vsaj 50 000 000 CZK ali
  • ima dolžnik vsaj 50 zaposlenih ali
  • stečajnemu sodišču skupaj s predlogom za začetek postopka zaradi insolventnosti oz. najpozneje do datuma sklepa o insolventnosti predloži načrt za reorganizacijo, ki ga je odobrila vsaj polovica vseh zavarovanih upnikov (izračunana glede na skupni znesek terjatev) in vsaj polovica vseh nezavarovanih upnikov (prav tako izračunana na podlagi zneska terjatev).

Reorganizacija ni dopustna, če je dolžnik pravna oseba v postopku likvidacije, trgovec z vrednostnimi papirji ali subjekt z dovoljenjem za trgovanje na blagovni borzi v skladu s posebno zakonodajo.

Stečajno sodišče dovoli reorganizacijo, če so izpolnjeni ustrezni zakonski pogoji. Pritožba ni mogoča.

Stečajno sodišče zavrne vlogo za dovoljenje za reorganizacijo, če (a) je ob upoštevanju vseh okoliščin mogoče razumno domnevati, da je namen nepošten, (b) je vlogo znova predložila oseba, katere preteklo vlogo za dovoljenje za reorganizacijo je sodišče že obravnavalo, ali (c) je upnik vložil vlogo, ki ni bila odobrena na skupščini upnikov. Pritožbe zoper take sodne odločbe lahko vložijo le subjekti, ki so predložili vlogo.

Začetek odpisa dolga

Vlogo za odpis dolga izpolni dolžnik na predpisanem obrazcu in ji po potrebi priloži predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti (če postopka zaradi insolventnosti ni začel upnik). Za vložitev vloge za odpis dolga v imenu dolžnika s strani odvetnika, notarja, sodnega izvršitelja, stečajnega upravitelja ali akreditirane osebe, ki deluje v javnem interesu, veljajo omejitve. Dolžnik lahko vlogo vloži tudi sam, če ima univerzitetno diplomo s področja prava ali ekonomije.

Vloga za odpis dolga in njene priloge morajo vsebovati zlasti podatke o dolžnikovih preteklih in pričakovanih prihodnjih prihodkih, seznam premoženja in zapriseženo izjavo, da je bil dolžnik pri sestavljanju predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti seznanjen s svojimi obveznostmi v postopku zaradi insolventnosti, da bo v okviru odpisa dolga ustrezno poplačal terjatve upnikov, da bo storil vse, kar se lahko razumno zahteva od njega, da bo terjatve upnikov poplačal v celoti, da bo izpolnil vse obveznosti iz zakona o insolventnosti in sklepa o odobritvi odpisa dolga ter da bo v celoti prijavil vse svoje prihodke.

Če so pogoji izpolnjeni, stečajno sodišče izda dovoljenje za odpis dolga. Vlogo za odpis dolga zavrne, če je mogoče ob upoštevanju vseh okoliščin razumno domnevati, da je namen nepošten ali da dolžnik ne bo mogel poplačati minimalnega deleža. Minimalno poplačilo mora v celoti kriti honorar in stroške stečajnega upravitelja, neporavnano in tekočo preživnino, honorar osebe, ki sestavi vlogo za odpis dolga, in določen znesek, ki se plača navadnim nezavarovanim upnikom. Stečajno sodišče vlogo za odpis dolga zavrne tudi, če dosedanji rezultati postopka kažejo, da je dolžnik nepremišljen ali malomaren pri izpolnjevanju obveznosti v postopku zaradi insolventnosti. Sodišče poleg tega zavrne vlogo v primeru, da je bil dolžniku a) v zadnjih desetih letih že odobren odpis dolga, b) v zadnjih petih letih prekinjen odpis dolga zaradi nepoštenega namena ali pa c) je bil postopek v zadnjih treh mesecih ustavljen, ker je dolžnik vlogo umaknil. Vloge se ne zavrnejo iz zgoraj navedenih razlogov, če je dolžnik prevzel obveznost iz upravičenega razloga ali če obstaja znatno neravnovesje med zneskom dolga in vrednostjo blaga ali storitve. Zoper zavrnitev vloge se lahko pritoži samo dolžnik.

Kdaj začne veljati začetek postopka zaradi insolventnosti

Začetek postopka zaradi insolventnosti začne veljati ob objavi obvestila o začetku postopka zaradi insolventnosti v registru insolventnosti (glej v nadaljevanju). Učinki začetka postopka trajajo vsaj do konca postopka zaradi insolventnosti, razen če je za katero od metod insolventnosti v zakonu določeno drugače.

Začasni ukrepi do sprejetja sklepa o insolventnosti

Stečajno sodišče lahko po uradni dolžnosti naloži začasne ukrepe do sprejetja sklepa o predlogu za začetek postopka zaradi insolventnosti, razen če je z zakonom določeno drugače. Če si kdo prizadeva za začasni ukrep, ki bi ga lahko stečajno sodišče sicer naložilo po uradni dolžnosti, mu ni treba položiti varščine. Dolžniku ob predložitvi vloge za začasni ukrep ni treba položiti varščine.

S takimi začasnimi ukrepi lahko stečajno sodišče med drugim:

  • imenuje začasnega upravitelja;
  • omeji nekatere učinke, povezane z začetkom postopka zaradi insolventnosti;
  • naloži kateremu od vložnikov predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti, naj položi varščino, ki krije nadomestilo škode ali druge izgube, nastale dolžniku.

Register insolventnosti

Postopek zaradi insolventnosti je objavljen v registru insolventnosti, ki ga upravlja ministrstvo za pravosodje (Ministerstvo spravedlnosti). Gre za elektronski informacijski sistem javne uprave, dostopen na spletnem naslovu Povezava se odpre v novem oknuhttps://isir.justice.cz/.

Register insolventnosti obstaja predvsem zato, da je javnost lahko čim bolj obveščena o postopkih zaradi insolventnosti in da se lahko spremlja njihov napredek. Register se uporablja za objavo sklepov stečajnega sodišča v postopkih zaradi insolventnosti in povezanih sporih, predloženih vlog in drugih informacij, če je to določeno v zakonu o insolventnosti ali če tako odloči stečajno sodišče.

Register insolventnosti je javno dostopen (razen nekaterih podrobnosti) in vsakdo ima vanj vpogled ter si lahko naredi kopije in izvlečke.

Register insolventnosti ni le vir informacij, temveč je ključen za vročitev dokumentov, kar pomeni, da je sredstvo za objavo večine sodnih odločb in drugih dokumentov. Postopki zaradi insolventnosti so na splošno objavljeni v registru insolventnosti v dveh urah od vložitve predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti (med delovnim časom sodišča). Vse sodne odločbe in drugi dokumenti so nato objavljeni v registru insolventnosti. Tako imajo vsi vpogled v postopke zaradi insolventnosti, ki potekajo na Češkem.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečajna masa

Če predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti vloži dolžnik, je stečajna masa sestavljena iz premoženja, ki je v lasti dolžnika, ko nastanejo učinki, povezani z začetkom postopka zaradi insolventnosti, in premoženja, ki ga dolžnik pridobi med postopkom zaradi insolventnosti.

Če predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti vloži upnik, je stečajna masa sestavljena iz premoženja, ki je v lasti dolžnika ob začetku veljavnosti začasnega ukrepa stečajnega sodišča, s katerim je (delno ali v celoti) omejena dolžnikova pravica do razpolaganja s premoženjem, premoženja, ki je v lasti dolžnika ob začetku veljavnosti sklepov o insolventnosti dolžnika, in premoženja, ki ga dolžnik pridobi med postopkom zaradi insolventnosti po začetku veljavnosti navedenih sklepov.

Če je dolžnik solastnik premoženja, se njegov delež tega premoženja vključi v stečajno maso. To premoženje je del stečajne mase, tudi če je del skupnega premoženja zakoncev.

Premoženje drugih oseb, ki niso dolžniki, je del stečajne mase, če je to določeno z zakonom, zlasti če gre za povračilo na podlagi brezpredmetnih pravnih aktov. To premoženje se za namene prodaje premoženja šteje za del dolžnikovega premoženja.

Če ni drugače določeno z zakonom, stečajno maso sestavljajo zlasti denarna sredstva, premičnine in nepremičnine, obrati in oprema, bančne knjižice, potrdilo o vlogi in druge oblike vlog, delnice, menice, čeki ali drugi vrednostni papirji, deleži, dolžnikove denarne in nedenarne terjatve, vključno s pogojnimi terjatvami in še nezapadlimi terjatvami, dolžnikova plačila in plača, bonusi in prihodki namesto dolžnikovih plačil za delo, druge pravice in drugo premoženje z vrednostjo, ki se lahko izrazi v denarju. Stečajna masa vključuje tudi postavke, kot so obresti, dobički, koristi in ugodnosti, povezani z zgoraj navedenim premoženjem.

Če ni drugače določeno z zakonom, premoženje, ki ga ni mogoče zapleniti v postopku izvršbe ali zaplembe, ni del stečajne mase. To ureja zakon št. 99/1963, tj. zakonik o civilnem postopku. Kar zadeva premoženje v dolžnikovi lasti, se izvršba ne more uporabljati za dolžnike, ki morajo nujno zadostiti svojim in družinskim materialnim potrebam ali opravljati svoje delovne naloge, ter za predmete, katerih prodaja bi bila contra bonos mores (zlasti vsakodnevnih oblačil, običajnih gospodinjskih predmetov, poročnih prstanov in drugih podobnih predmetov, medicinskih pripomočkov in drugih predmetov, ki jih dolžniki potrebujejo zaradi bolezni ali invalidnosti, denarja v znesku, ki je enak dvakratniku življenjskega minimuma za posameznike, in hišnih živali). Vendar predmeti, ki jih dolžnik uporablja pri poslovanju, niso izključeni iz stečajne mase. Če ni drugače določeno z zakonom, stečajna masa ne vključuje premoženja, ki se lahko v skladu s posebno zakonodajo odsvoji le na posebej določen način (npr. ciljno usmerjena nepovratna sredstva in vračljiva pomoč iz državnega ali lokalnega proračuna ali državnega sklada).

Obravnavanje premoženja, ki ga dolžnik pridobi ali se nanj prenese po začetku postopka zaradi insolventnosti

Na splošno se premoženje, ki ga dolžnik pridobi ali se nanj prenese po začetku postopka zaradi insolventnosti, vključi v stečajno maso. To se lahko spremeni glede na uporabljeno metodo insolventnosti. Dolžniki lahko premoženje v stečajni masi odsvojijo samo, če pri tem upoštevajo omejitve v zvezi z navedeno posamezno fazo postopka zaradi insolventnosti in metodo insolventnosti.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Naloga in položaj stečajnega upravitelja

Glavna naloga stečajnega upravitelja je upravljati dolžnikovo stečajno maso ter reševati povezane in druge spore. Stečajni upravitelj si prizadeva za sorazmerno, hitro, gospodarno in čim večje poplačilo upnikov.

Njegova dolžnost je, da ravna vestno in s primerno skrbnostjo. Storiti mora vse, kar se lahko razumno zahteva od njega, da so terjatve upnikov poplačane v čim večjem deležu. Prednost mora dati skupnemu interesu upnikov pred svojim interesi in interesi drugih.

V stečajnem postopku je stečajni upravitelj pooblaščen, da odsvoji stečajno maso, izvršuje pravice in izvaja obveznosti, povezane z dolžnikom, v zadevah, povezanih s stečajno maso. Zlasti izvršuje pravice delničarjev, povezane z deleži v stečajni masi, opravlja naloge delodajalca v zvezi z zaposlenimi pri dolžniku ter je odgovoren za poslovanje dolžnikovega podjetja, knjigovodstvo in spoštovanje davčnih predpisov. Praviloma je naloga stečajnega upravitelja, da unovči premoženje.

V postopkih reorganizacije predvsem nadzoruje dejavnosti dolžnika, ki sam nadaljuje vodenje poslov, še naprej opredeljuje premoženje in sestavlja njegov popis, obravnava povezane spore, pripravlja seznam upnikov in jih dodaja nanj ter poroča odboru upnikov. Stečajni upravitelj tudi deluje v imenu skupščine delničarjev ali skupščine članov dolžnika.

V postopku odpisa dolga stečajni upravitelj sodeluje s stečajnim sodiščem in upniki pri nadzorovanju dolžnika in njegovih dejavnosti, prodaji njegovega premoženja in razdeljevanju mesečnih plačil upnikom v okviru časovnega načrta vračil.

Status dolžnika

V stečajnem postopku dolžnik izgubi pooblastilo za odsvojitev svoje stečajne mase, izvrševanje drugih pravic in izpolnjevanje obveznosti, povezanih s stečajno maso. To pooblastilo se prenese na stečajnega upravitelja. Po zakonu pravni akti, ki jih izvrši dolžnik v teh zadevah, potem ko se pooblastilo za odsvojitev stečajne mase prenese na stečajnega upravitelja, nimajo učinka v razmerju do upnikov.

V postopku reorganizacije dolžnik sam še naprej vodi stečajno maso, vendar pri tem veljajo nekatere omejitve. Pravne akte, ki so bistveni za odsvojitev in upravljanje stečajne mase, izvršuje dolžnik, ki sam nadaljuje vodenje poslov, vendar le s soglasjem odbora upnikov. Dolžnik, ki krši to obveznost, je odgovoren za škodo ali vse druge izgube, povzročene upnikom ali tretjim osebam. Člani upravne skupščine dolžnika so solidarno odgovorni za tako škodo ali vse druge izgube. „Pravni akti, ki so bistveni“ pomenijo akte, ki bistveno spremenijo vrednost stečajne mase, položaj upnikov ali raven poplačila upnikov. Stečajni upravitelj deluje v imenu skupščine delničarjev ali skupščine članov dolžnika.

V postopku odpisa dolga dolžnik tudi ohrani v posesti stečajno maso, vendar pri tem veljajo nekatere omejitve. Dolžnika nadzorujejo stečajno sodišče, stečajni upravitelj in upniki.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Na splošno pobot ureja civilni zakonik. Splošno pravilo je, da če imata stranki druga do druge iste vrste terjatev, lahko katera koli stranka drugo obvesti, da bo pobotala svojo terjatev do nasprotne stranke. Pobot se lahko začne takoj, ko ima stranka pravico zahtevati poravnavo terjatve in plačati svoj dolg. Pobot izniči dve terjatvi v obsegu, v katerem sovpadata. Če se ne ujemata popolnoma, se terjatev pobota podobno kot pri izpolnitvi terjatve. Ti učinki nastanejo, ko terjatvi postaneta upravičeni do pobota.

V postopku zaradi insolventnosti se lahko medsebojne terjatve dolžnika in upnika pobotajo po sklepu o insolventnosti, če so zakonski pogoji za pobot izpolnjeni (v skladu s civilnim zakonikom), preden je sprejeta odločitev o metodi insolventnosti, in sicer če ni drugače določeno v zakonu o insolventnosti (npr. pri podaljšanju roka za terjatve, ki izhajajo iz najema stanovanja).

Pobot v postopku zaradi insolventnosti ni dopusten, zlasti če:

  • dolžnikov upnik ni postal registrirani upnik za terjatev, ki se lahko prizna, ali
  • je dolžnikov upnik pridobil terjatev, ki se lahko prizna, na podlagi pravnega akta, ki nima učinkov, ali
  • je dolžnikov upnik vedel za dolžnikovo insolventnost ob pridobitvi terjatve, ki se lahko prizna, ali
  • mora dolžnikov upnik še plačati dolžnikovo zapadlo terjatev v obsegu, ki presega upnikovo terjatev, ki se lahko prizna, ali
  • v primerih, ki jih določi stečajno sodišče, ali pri začasnem ukrepu stečajnega sodišča.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Vzajemne pogodbe

Če je dolžnik ob razglasitvi stečaja ali odobritvi reorganizacije ali odpisa dolga pogodbena stranka pri vzajemni pogodbi, vključno s predpogodbo, ki jo mora dolžnik ali nasprotna stranka ob razglasitvi stečaja ali odobritvi reorganizacije ali odpisa dolga še v celoti izvesti, velja naslednje:

– v stečajnem postopku ali postopku odpisa dolga lahko stečajni upravitelj izvede pogodbo namesto dolžnika in si prizadeva, da druga pogodbena stranka izpolni obveznosti po pogodbi, lahko pa izpolnitev pogodbe zavrne;

– v postopku reorganizacije ima dolžnik, ki sam nadaljuje vodenje poslov, enako pooblastilo, vendar mora pridobiti soglasje odbora upnikov.

V stečajnem postopku ali postopku odpisa dolga se šteje, da je stečajni upravitelj, ki ne navede, da se bo pogodba izvedla v 30 dneh od sklepa o začetku stečajnega postopka ali dovoljenja za odpis dolga, zavrnil izvajanje pogodbe. Do takrat nasprotna stranka ne more odstopiti od pogodbe, razen če to omogočajo pogodbene določbe. V postopku reorganizacije mora dolžnik, ki sam nadaljuje vodenje poslov in v 30 dneh od odobritve reorganizacije ne navede, da zavrača izvedbo vzajemne pogodbe, to izvesti.

Nasprotna stranka, ki mora prva zagotoviti izvajanje, lahko to odloži, dokler se ne izvrši ali zagotovi vzajemno izvajanje, razen če je nasprotna stranka pogodbo sklenila po objavi sklepa o insolventnosti.

Če stečajni upravitelj ali dolžnik, ki sam nadaljuje vodenje poslov, zavrne izvajanje pogodbe, lahko nasprotna stranka zahteva odškodnino za nastalo škodo, tako da v 30 dneh od zavrnitve izvajanja prijavi terjatev. Terjatve nasprotne stranke, ki izhajajo iz nadaljevanja pogodbe po razglasitvi stečaja, so terjatve do stečajne mase.

Nasprotna stranka ne more zahtevati odškodnine za delno izpolnitev pogodbe, izvedeno pred sklepom o insolventnosti, ker dolžnik ni izvedel svojega dela pogodbe.

Fiksne pogodbe

Če se dogovori, da se dobavljiv predmet po tržni ceni dobavi ob točno določenem času ali v določenem obdobju in če se pogodba izvede ali če rok poteče šele po razglasitvi stečaja, ni mogoče zahtevati izpolnitve obveznosti, temveč se lahko zahteva le odškodnina za škodo, ki je nastala, ker dolžnik ni izpolnil obveznosti. „Škoda“ pomeni razliko med dogovorjeno ceno in plačano tržno ceno na dan začetka veljavnosti razglasitve stečaja v kraju, ki je v pogodbi določen kot kraj izvajanja. Nasprotna stranka lahko zahteva odškodnino kot upnica, če terjatev prijavi v 30 dneh od razglasitve stečaja.

Posojilna pogodba

Če je dolžnik sklenil posojilno pogodbo, lahko stečajni upravitelj po razglasitvi stečaja zahteva vračilo posojila pred iztekom pogodbenega posojilnega obdobja.

Zakup, podzakup

O zakupnih in podzakupnih pogodbah obstajajo podrobne določbe. Stečajni upravitelj je po razglasitvi stečaja med drugim upravičen do odstopa od zakupne ali podzakupne pogodbe, ki jo je sklenil dolžnik, v obdobju, določenem z zakonom ali pogodbo, tudi če je sklenjena za določeno obdobje. Odpovedni rok ne sme biti daljši od treh mesecev. To ne posega v določbe civilnega zakonika o tem, kdaj in pod katerimi pogoji lahko zakupodajalec odstopi od zakupa.

Osnutek pogodb dolžnika, ki jih mora nasprotna stranka ob razglasitvi stečaja šele sprejeti

Ob razglasitvi stečaja prenehajo zahtevki dolžnika za sklenitev pogodb, ki jih je treba šele sprejeti, in vsi osnutki pogodb, ki jih je dolžnik sprejel, a jih še ni sklenil, če vključujejo stečajno maso. Osnutke pogodb, ki jih dolžnik ob razglasitvi stečaja še ni sprejel, lahko sprejme le stečajni upravitelj.

Pridržek lastninske pravice

Če je dolžnik predmet prodal s pridržkom lastninske pravice in ga kupcu dobavil pred razglasitvijo stečaja, lahko kupec bodisi vrne predmet bodisi zahteva nadaljnje izvajanje pogodbe. Če dolžnik pred razglasitvijo stečaja kupi predmet s pridržkom lastninske pravice in prejme račun, prodajalec ne more zahtevati vračila predmeta, če stečajni upravitelj obveznosti iz pogodbe izpolni takoj, ko ga prodajalec k temu pozove.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Začetek postopka zaradi insolventnosti ima naslednje učinke:

  • terjatve in druge pravice, povezane s stečajno maso, se ne morejo uveljavljati z vložitvijo tožbe, če se lahko uveljavljajo s prijavo;
  • pravica do poplačila iz zavarovanja, povezanega s premoženjem v dolžnikovi lasti ali premoženjem v stečajni masi, se lahko uveljavlja in na novo pridobi le pod pogoji, določenimi v zakonu o insolventnosti. To velja tudi za uveljavljanje sodne pridržne pravice ali zastavne pravice do zaplembe nepremičnine, predlagane po začetku postopka zaradi insolventnosti;
  • izvršba ali zaplemba premoženja v dolžnikovi lasti ter drugega premoženja v stečajni masi se lahko odredi ali začne, vendar se ne more izvesti. Vendar se za terjatve do stečajne mase in enakovredne terjatve izvršba ali zaplemba premoženja v dolžnikovi stečajni masi lahko izvede na podlagi sodne odločbe stečajnega sodišča ob upoštevanju omejitev, določenih v njej;
  • ni mogoče uveljavljati pravice do izvršbe na denarno terjatev dolžnika, določene s sporazumom med upnikom in dolžnikom, v zvezi s plačami ali drugimi prihodki, ki se pri izvrševanju sodne odločbe obravnavajo kot plače ali prihodki.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

S sklepom o insolventnosti se ustvari moratorij na sodni in arbitražni postopek v zvezi s terjatvami in drugimi pravicami, povezanimi s stečajno maso, ki se uveljavljajo s prijavo v postopku zaradi insolventnosti ali ki se štejejo za prijavljene v postopku zaradi insolventnosti, ali v zvezi s terjatvami, ki v postopku zaradi insolventnosti niso bile poravnane. Če ni drugače določeno, ni mogoče nadaljevati teh postopkov, dokler velja sklep o insolventnosti.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Načela, povezana s sodelovanjem upnikov

Postopki zaradi insolventnosti med drugim temeljijo na naslednjih načelih, ki vplivajo na sodelovanje upnikov:

  • postopki zaradi insolventnosti se morajo izvajati tako, da nobena stranka ni nepravično oškodovana ali deležna nezakonite prednosti ter da se doseže hitro, gospodarno in čim večje poplačilo upnikov;
  • upniki, ki so po zakonu v enakem ali podobnem položaju, imajo enake možnosti v postopku zaradi insolventnosti;
  • če zakon ne določa drugače, pravic, ki jih je upnik pridobil v dobri veri pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, ni mogoče omejiti s sodno odločbo stečajnega sodišča ali na podlagi postopka, ki ga izvaja stečajni upravitelj;
  • upniki se morajo izogibati dejanjem, ki so namenjena poravnavi njihovih terjatev zunaj postopka zaradi insolventnosti, razen če je to dovoljeno z zakonom.

Organi upnikov

Organa upnikov sta:

  • skupščina upnikov,
  • odbor upnikov (ali predstavnik upnikov).

Skupščina upnikov je odgovorna za izvolitev in odstavitev članov in nadomestnih članov odbora upnikov (ali predstavnika upnikov). Pristojnost lahko zadrži za vse zadeve, ki spadajo v pristojnost organov upnikov. Če odbor upnikov ali predstavnik upnikov ni imenovan, njegove pristojnosti opravlja skupščina upnikov, če ni drugače določeno z zakonom.

Če je registriranih več kot 50 upnikov, mora skupščina upnikov ustanoviti odbor upnikov. Če tega ni dolžna storiti, lahko odbor nadomesti predstavnik upnikov.

Odbor upnikov izvršuje pooblastila organov upnikov, razen v zadevah, ki so v pristojnosti skupščine upnikov ali jih je skupščina upnikov zadržala v svoji pristojnosti. Zlasti nadzoruje dejavnosti stečajnega upravitelja in ima pravico, da stečajnemu sodišču predlaga predloge v zvezi s postopkom zaradi insolventnosti. Ščiti skupni interes upnikov in v sodelovanju s stečajnim upraviteljem pomaga doseči cilj postopka zaradi insolventnosti. Določbe o odborih upnikov se smiselno uporabljajo za predstavnike upnikov.

Kategorije upnikov

Zakon razlikuje med zavarovanimi in nezavarovanimi upniki.

Zavarovani upnik je upnik, katerega terjatev je zavarovana s premoženjem v stečajni masi v obliki zastavne pravice, pridržne pravice, omejitve prenosa, fiduciarne cesije pravice, dodelitve terjatve v zavarovanje s premoženjem ali podobne pravice v skladu s tujim pravom.

Zavarovani upniki lahko precej vplivajo na potek postopka zaradi insolventnosti. Če je dolžnik gospodarski subjekt, ki se lahko reorganizira v skladu z zakonom o insolventnosti, mora za sprejetje odločitve o metodi insolventnosti (stečaj ali reorganizacija) glasovati vsaj polovica vseh zavarovanih (in enako tudi nezavarovanih) upnikov, navzočih na skupščini upnikov, pri čemer se zadevna polovica izračuna na podlagi zneskov njihovih terjatev, razen če za sklep glasuje vsaj 90 % navzočih upnikov, pri čemer se ta delež izračuna na podlagi zneskov njihovih terjatev. Zavarovani upnik lahko tudi naroči osebi, ki sama nadaljuje vodenje poslov, kako naj upravlja zavarovanje s premoženjem, zavezujoče za navedeno osebo, pod pogojem da so taka navodila namenjena dobremu upravljanju. Tudi stečajnega upravitelja zavezujejo navodila zavarovanih upnikov, ki so namenjena unovčenju zavarovanja s premoženjem. Stečajni upravitelj lahko taka navodila zavrne, če meni, da se lahko predmet zavarovanja s premoženjem unovči ugodneje, ter v tem primeru v okviru svoje nadzorne dejavnosti na stečajnem sodišču vloži predlog za pregled navodil. Z unovčenjem predmeta, pravice, terjatve ali drugega premoženja v postopku zaradi insolventnosti preneha zavarovanje upnikove terjatve s premoženjem, tudi če navedeni upnik terjatve ni prijavil.

Terjatve zavarovanih upnikov se praviloma poravnajo iz celotnega zneska prihodkov iz unovčenja, odštejejo se le honorar stečajnega upravitelja ter stroški upravljanja in unovčenja, in sicer kadar koli med postopkom, pri čemer se upošteva čas nastanka zavarovanja s premoženjem. Neporavnani del terjatev zavarovanih upnikov v stečaju ne preneha, temveč se poravna na sorazmerni osnovi istočasno s terjatvami nezavarovanih upnikov.

Vsi drugi upniki so nezavarovani. Njihov položaj v postopku zaradi insolventnosti je slabši in napovedana raven, po kateri bodo njihove terjatve poravnane, je po statističnih podatkih običajno precej nižja.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Stečajni upravitelj lahko premoženje v stečajni masi uporabi v stečajnem postopku. Stečajni upravitelj je pooblaščen, da odsvoji stečajno maso, izvršuje pravice in izpolnjuje obveznosti, povezane z dolžnikom, v zadevah, povezanih s stečajno maso. Zlasti izvršuje pravice delničarjev, povezane z delnicami v stečajni masi, sprejema odločitve o poslovnih skrivnostih in drugih zaupnih zadevah, deluje kot delodajalec v zvezi z zaposlenimi pri dolžniku ter je odgovoren za vodenje dolžnikovih poslov, knjigovodstvo in spoštovanje davčnih predpisov. Praviloma je naloga stečajnega upravitelja, da unovči premoženje.

V postopku reorganizacije in odpisa dolga ima dolžnik še naprej te pravice, za katere pa veljajo precejšnje omejitve.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Terjatve do stečajne mase in enakovredne terjatve se lahko v celoti poplačajo kadar koli po sprejetju sklepa o insolventnosti.

Razlikuje se med naslednjimi terjatvami:

  • terjatvami do stečajne mase, ki nastanejo po začetku postopka zaradi insolventnosti ali po razglasitvi moratorija (zlasti vračilo denarnih stroškov in honorarja začasnega upravitelja, dolžnikovega upravitelja in članov odbora upnikov ter terjatve, ki izhajajo iz kreditnega financiranja);
  • terjatvami do stečajne mase, ki nastanejo po sklepu o insolventnosti (zlasti denarni stroški in honorar stečajnega upravitelja, davki, dajatve, prispevki za socialno varnost, prispevki, ki izhajajo iz državne politike zaposlovanja, in prispevki za javno zdravstveno zavarovanje);
  • terjatvami, ki so enakovredne terjatvam do stečajne mase (zlasti terjatve v zvezi z delovnim pravom zaposlenih pri dolžniku in terjatve upnikov za zakonsko določeno preživnino).

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Prijava terjatev

Upniki prijavijo terjatve na stečajnem sodišču s predpisanim obrazcem, to pa lahko storijo od začetka postopka zaradi insolventnosti do izteka roka iz sklepa o insolventnosti, ki je za vse vrste postopkov dva meseca. Terjatev, prijavljenih po roku, stečajno sodišče ne upošteva niti niso poravnane v postopku zaradi insolventnosti. Prijavijo se tudi terjatve, ki jih je sodišče že obravnavalo, in izvršljive terjatve, vključno s terjatvami, v zvezi s katerimi poteka postopek izvršbe ali zaplembe. Upnik, ki prijavi terjatev ali se obravnava kot registrirani upnik, lahko kadar koli med postopkom zaradi insolventnosti terjatev umakne.

V vlogi za prijavo terjatve je treba pojasniti, kako je terjatev nastala, in navesti njen znesek. Terjatev mora biti vedno količinsko opredeljena v denarnem znesku, tudi če gre za nedenarno premoženje. Vlogi za terjatev je treba priložiti vse dokumente, na katere se nanaša. Izvršljivost terjatve je treba dokazati z javno listino.

Za namene zastaralnega roka ali roka, ko prenehajo pravice, ima vloga za prijavo terjatve enake učinke kot tožba ali drugo uveljavljanje pravice na sodišču. To obdobje se začne na datum, na katerega je bila vloga predložena stečajnemu sodišču.

Upnik je odgovoren za točnost informacij v vlogi za prijavo terjatve. Stečajno sodišče lahko na priporočilo stečajnega upravitelja naloži kazni, če je znesek dejanske terjatve precenjen (za več kot 100 %), tako da odredi plačilo zneska v stečajno maso, ki se določi ob upoštevanju vseh okoliščin, povezanih s prijavo terjatve in pregledom same terjatve, in sicer do zneska, za katerega je znesek prijavljene terjatve presegal ugotovljeno dejansko vrednost.

Pravica upnika do poravnave terjatve iz zavarovanja s premoženjem se ne upošteva, če je bila terjatev prijavljena v drugačnem vrstnem redu, kot bi morala biti, ali če se ob pregledu ugotovi, da je navedena raven za več kot 100 % presegala raven, po kateri je bila zavarovana. V tem primeru lahko stečajno sodišče kaznuje upnika tako, da mora plačati (denarni) znesek v dobro zavarovanih upnikov, ki so prijavili terjatve z zavarovanjem za premoženje, ki se nanašajo na isto premoženje. Stečajno sodišče znesek navedenega plačila določi ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih je bila izvršena in pregledana pravica do poravnave terjatve iz zavarovanja s premoženjem, in sicer do zneska, za katerega je vrednost zavarovanja s premoženjem, navedena v vlogi, presegala ugotovljeno vrednost zavarovanja s premoženjem.

Preverjanje prijavljenih terjatev

Prijavljene terjatve najprej pregleda stečajni upravitelj. Ta jih predvsem navzkrižno preveri s spremnimi listinami in dolžnikovimi računovodskimi izkazi ali evidencami, ki se vodijo v skladu s posebno zakonodajo. Nato pozove dolžnika, naj predloži pripombe o teh terjatvah. Po potrebi navedene terjatve preveri v sodelovanju z organi, ki takega sodelovanja ne smejo zavrniti.

Če je prijavljena terjatev nepravilna ali nepopolna, stečajni upravitelj pozove upnika, naj jo v 15 dneh popravi ali dopolni (lahko se določi daljši rok), in mu pri tem svetuje. Stečajni upravitelj predloži terjatve, ki se ustrezno in pravočasno ne dopolnijo ali popravijo, stečajnemu sodišču, in to odloči, da se vloga ne bo upoštevala. O tem je treba upnika ustrezno obvestiti.

Stečajni upravitelj pripravi seznam prijavljenih terjatev. Zavarovani upniki so navedeni posebej. Če stečajni upravitelj terjatve zavrne, mora to izrecno navesti. Za vse upnike je treba navesti informacije, ki so potrebne za njihovo identifikacijo in oceno, kako je terjatev nastala, ter opredeliti njihov znesek in razvrstitev. Poleg tega je treba za zavarovane upnike navesti razlog za zavarovanje s premoženjem in metodo zavarovanja s premoženjem.

Stečajno sodišče objavi seznam terjatev v registru insolventnosti pred obravnavo za preverjanje. Takoj objavi tudi morebitne spremembe seznama prijavljenih terjatev v registru insolventnosti.

Prijavljene terjatve se nato preverijo na obravnavi za preverjanje, ki jo odredi stečajno sodišče. Stečajno sodišče določi datum in kraj obravnave v sklepu o insolventnosti. Upniki lahko do konca obravnave za preverjanje spremenijo znesek prijavljene terjatve, razen če je zavarovana s premoženjem. Ne morejo pa spremeniti razloga za nastanek prijavljene terjatve ali njene razvrstitve.

Zavrnitev terjatev

Avtentičnost, znesek in razvrstitev vseh prijavljenih terjatev lahko zavrne (a) stečajni upravitelj, (b) dolžnik ali (c) prijavljeni upnik.

Če upnikovo terjatev zavrne drug registrirani upnik, mora zavrnitev vsebovati enake dokaze kot tožba na podlagi civilnega zakonika, v njej pa mora biti jasno navedeno, ali zavrača avtentičnost, znesek ali razvrstitev terjatve. Zavrnitev se vroči na predpisanem obrazcu.

V zakonu o insolventnosti so priznane naslednje vrste zavrnitve:

  • zavrnitev avtentičnosti terjatve – terjatev naj ne bi nikoli nastala ali je v celoti prenehala ali zastarala;
  • zavrnitev zneska terjatve – dolžnikova obveznost naj bi bila nižja od prijavljenega zneska (oseba, ki zavrne znesek terjatve, mora navesti tudi dejanski znesek terjatve);
  • zavrnitev razvrstitve terjatve – terjatev naj bi bila manj ugodno razvrščena, kot je navedeno v prijavljeni terjatvi, ali pa se zavrne pravica do poravnave terjatve iz zavarovanja s premoženjem (oseba, ki zavrne razvrstitev terjatve, mora navesti tudi razvrstitev, v skladu s katero naj bi se terjatev poravnala).

Če registrirani upnik zavrne terjatev drugega registriranega upnika, ta upnika postaneta stranki v povezanem sporu. Stečajni upravitelj, ki želi pomagati stranki v povezanem sporu, v katerem ne sodeluje, ima pravico posredovati.

Sklepe o avtentičnosti, znesku in razvrstitvi zavrnjenih terjatev sprejme stečajno sodišče.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Stečajna masa se unovči v stečajnem postopku. To pomeni, da se vse premoženje, povezano s stečajno maso, pretvori v denarna sredstva za sorazmerno poplačilo upnikov. Stečajno maso unovči stečajni upravitelj. Ta korak je mogoč šele po tem, ko sklep o začetku stečajnega postopka postane pravnomočen in ko je že bila prva skupščina upnikov. Premoženje, za katero obstaja neposredno tveganje, da bo izginilo ali propadlo, je izvzeto, stečajno sodišče pa lahko dovoli izvzetje tudi iz drugih razlogov. Z unovčenjem stečajne mase prenehajo vsi učinki sklepa o izvršbi ali zaplembi in drugih napak, povezanih z unovčenjem premoženja, če ni drugače določeno z zakonom.

Stečajna masa se lahko unovči z:

  • javno dražbo;
  • prodajo premičnin in nepremičnin v skladu z določbami o izvrševanju zakonika o civilnem postopku;
  • prodajo premoženja zunaj dražbe.
  • dražbo, ki jo izvede sodni izvršitelj.

Če izkupiček od unovčenja stečajne mase na zadostuje za poravnavo vseh terjatev, se najprej poravnajo honorar stečajnega upravitelja in denarni stroški, nato terjatve upnikov, ki so nastale med moratorijem, in terjatve upnikov iz kreditnega financiranja, nato pa sledijo (sorazmerni) stroški, povezani z vzdrževanjem in upravljanjem stečajne mase, terjatve zaposlenih pri dolžniku v zvezi z delovnim pravom, preživninske terjatve upnikov in nazadnje terjatve v zvezi z odškodnino za okvaro zdravja. Druge terjatve se poravnajo sorazmerno.

Ko je sklep o odobritvi končnega poročila pravnomočen, stečajni upravitelj stečajnemu sodišču predloži osnutek sklepa o razdelitvi stečajne mase, v katerem navede, koliko bi bilo treba plačati za vsako terjatev z revidiranega seznama prijavljenih terjatev. Stečajno sodišče na podlagi tega izda sklep o razdelitvi stečajne mase, v katerem določi zneske, ki se plačajo upnikom. Vsi upniki iz načrta razdelitve se poplačajo sorazmerno z ugotovljenim zneskom njihove terjatve. Pred razdelitvijo se poravnajo še neplačane terjatve, ki se lahko poravnajo kadar koli med stečajnim postopkom, zlasti:

  • terjatve do stečajne mase – denarni stroški in honorar stečajnega upravitelja, stroški, povezani z vzdrževanjem in upravljanjem dolžnikove stečajne mase, davki, dajatve, prispevki za socialno varnost, prispevki, ki izhajajo iz državne politike zaposlovanja, in prispevki za javno zdravstveno zavarovanje itd.;
  • enakovredne terjatve – terjatve zaposlenih pri dolžniku v zvezi z delovnim pravom, terjatve upnikov v zvezi z odškodnino za okvaro zdravja, državne terjatve itd.;
  • zavarovane terjatve.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Zaključek stečaja

Stečajni upravitelj po unovčenju stečajne mase stečajnemu sodišču predloži končno poročilo. V njem morajo biti opisane vse dejavnosti stečajnega upravitelja in opredeljeni njegovi finančni rezultati. Količinsko mora biti naveden znesek, razdeljen med upnike, in opredeljeni zadevni upniki, pri čemer je naveden znesek njihovih deležev v celotnem znesku. Stečajni upravitelj končnemu poročilu priloži izjavo o honorarju in stroških ter jo predloži stečajnemu sodišču.

Stečajno sodišče pregleda končno poročilo stečajnega upravitelja in račun ter po zaslišanju stečajnega upravitelja popravi morebitne napake ali izpuste v končnem poročilu. Stranke o revidiranem končnem poročilu stečajnega upravitelja obvesti tako, da ga javno objavi. Ko je sklep o odobritvi končnega poročila pravnomočen, stečajni upravitelj stečajnemu sodišču predloži osnutek sklepa o razdelitvi stečajne mase, v katerem navede, koliko bi bilo treba plačati za vsako terjatev z revidiranega seznama prijavljenih terjatev. Stečajno sodišče nato izda sklep o razdelitvi stečajne mase, v katerem določi zneske, ki se plačajo upnikom. Vsi upniki iz načrta razdelitve se poplačajo sorazmerno z ugotovljenim zneskom njihove terjatve. Stečajno sodišče v sklepu o razdelitvi stečajnemu upravitelju določi rok za izpolnitev sklepa, ki ne sme biti daljši od dveh mesecev od začetka pravne veljavnosti sklepa o razdelitvi.

Stečajni postopek se konča tako, da stečajni upravitelj predloži poročilo o izpolnitvi sklepa o razdelitvi, stečajno sodišče pa sprejme sklep o zaključku postopka. Sodišče lahko stečajni postopek zaključi tudi v nekaterih drugih primerih, predpisanih z zakonom, na primer če se ugotovi, da dolžnikovo premoženje očitno ne zadostuje za poplačilo upnikov. Ko sklep o zaključku stečajnega postopka postane pravnomočen, se postopek zaradi insolventnosti zaključi.

Zaključek reorganizacije

Reorganizacija se zaključi s sklepom stečajnega sodišča, v katerem je potrjena izpolnitev načrta za reorganizacijo ali njegovih bistvenih delov. Zoper navedeni sklep se ni mogoče pritožiti.

Reorganizacija se lahko zaključi tudi s sklepom stečajnega sodišča, da se reorganizacija spremeni v stečaj, kar se zgodi v primerih, določenih z zakonom, zlasti kadar nastanejo težave pri odobritvi načrta za reorganizacijo ali skladnosti z njim. Stečajno sodišče ne more spremeniti reorganizacije v stečaj, če so bili izvedeni pomembni vidiki načrta za reorganizacijo. Pritožbo zoper sklep sodišča, da se reorganizacija spremeni v stečaj, lahko vložijo dolžnik, vlagatelj zahtevka za reorganizacijo, stečajni upravitelj ali odbor upnikov. Če se stečajno sodišče odloči, da bo reorganizacijo spremenilo v stečaj, nastanejo učinki, povezani z razglasitvijo stečaja, razen če stečajno sodišče v sklepu določi drugačne pogoje za to spremembo.

Zaključek odpisa dolga

Odpis dolga se zaključi s sklepom stečajnega sodišča, v katerem je bodisi priznana izvedba odpisa dolga bodisi njegova neizvedba. Pritožbo zoper navedeni sklep lahko vložijo dolžnik, stečajni upravitelj ali upniki. Če stečajno sodišče sprejme sklep o priznanju izvedbe odpisa dolga in dolžnik ustrezno in pravočasno izpolni vse obveznosti iz odobrene metode odpisa dolga, stečajno sodišče navedenemu sklepu doda sklep, s katerim dolžnika oprosti plačila terjatev, vključenih v postopek odpisa dolga, v obsegu, v katerem še niso bile plačane. Tak sklep se ne uporablja za terjatve, ki nastanejo po sklepu o insolventnosti.

Odpis dolga se lahko zaključi tudi tako, da sodišče razveljavi odobreni odpis dolga. Sodišče v takem primeru odloči, ali bo dolžnikovo insolventnost obravnavalo s stečajnim postopkom ali pa bo prekinilo postopek zaradi insolventnosti, če dolžnik nima nobenih sredstev. Odobreni odpis dolga se lahko razveljavi v primerih, določenih z zakonom, zlasti če dolžnik ne izpolni pogojev odpisa dolga.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

V stečajnem postopku v zvezi s premoženjem fizične osebe (kadar koli po zaključku stečajnega postopka) ali pravne osebe (do njenega prenehanja z izbrisom iz javnega registra) je mogoče po zaključku postopka izdati sklep o zaplembi ali izvršbi za terjatev, ki je bila ugotovljena in je dolžnik ni zavrnil ter ni bila poravnana v stečajnem postopku. Ko se predloži zahtevek za izvršbo, je treba predložiti le potrdilo in poročilo o potrditvi zadevne terjatve v stečajnem postopku. Ta pravica zastara deset let po zaključku stečajnega postopka, zastaralni rok pa začne teči na datum začetka veljavnosti sklepa o zaključku postopka.

Pri reorganizaciji se lahko po začetku veljavnosti načrta za reorganizacijo zoper dolžnika odredi in izvede izvršba ali zaplemba, da se izterja terjatev, določena v načrtu za reorganizacijo. Če je bila terjatev zavrnjena, pa je izvršba ali zaplemba mogoča le, če je sklep stečajnega sodišča o ugotovitvi terjatve postal pravnomočen, ta sklep pa je treba priložiti zahtevku.

V primeru odpisa dolga ob zaključku odpisa dolga in oprostitvi plačila preostalih terjatev ni več mogoče zahtevati poravnave preostalih terjatev upnikov z izvršbo ali zaplembo. Pri tem ni pomembno, ali so bili upniki v postopku odpisa dolga delno poplačani oziroma ali so sploh prijavili terjatev v postopku zaradi insolventnosti.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stroški, in sicer zlasti honorar stečajnega upravitelja in denarni stroški, se morajo pokriti iz stečajne mase, kar pomeni, da jih mora kriti dolžnik.

Ker stečajna masa ni vedno dovolj velika, da bi se z njo lahko krili stroški, lahko stečajno sodišče pred sprejetjem odločitve o predlogu za začetek postopka zaradi insolventnosti odredi, da vložnik predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti do določenega roka vnaprej plača stroške postopka zaradi insolventnosti, kadar je to potrebno za kritje stroškov postopka in kadar potrebnih sredstev ni mogoče drugače zagotoviti. To velja tudi, če je jasno, da dolžnik nima premoženja. Zakon določa zgornjo mejo za taka predplačila. Če je vložnikov predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti več, morajo solidarno plačati predplačilo.

Če s stečajno maso ni mogoče kriti stroškov, se preostali del krije iz predplačila stroškov postopka zaradi insolventnosti, kar pomeni, da ta del krije vložnik predloga.

Če se tudi iz predplačila ne pokrijejo stroški, račun plača država, vendar največ do 50 000 CZK za honorar stečajnega upravitelja in do 50 000 CZK za denarne stroške stečajnega upravitelja.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Pravni akti dolžnika, s katerimi poskuša zmanjšati verjetnost, da bodo upniki poplačani ali da bodo nekateri upniki imeli prednost pred drugimi, so neizvršljivi. Kot pravni akt se obravnava tudi vsaka opustitev dejanja s strani upnika v zvezi s tem. Obstajajo tri kategorije takih neizvršljivih aktov, in sicer (a) pravni akti brez ustreznega povračila, (b) preferenčni pravni akti, zaradi katerih en upnik v škodo drugih upnikov prejme večje plačilo, kot bi ga sicer v stečajnem postopku, in (c) pravni akti, pri katerih dolžnik namerno zmanjša plačilo upniku, če je bila njegova namera znana nasprotni strani ali če bi ob upoštevanju vseh okoliščin morala vedeti zanjo.

Če zakon o insolventnosti ne določa drugače, je neizvršljivost dolžnikovih pravnih aktov (vključno s tistimi, ki so v zakonu o insolventnosti opisani kot neizvršljivi in ki jih je dolžnik izvršil po tem, ko so nastali učinki, povezani z začetkom postopka zaradi insolventnosti) določena s sodno odločbo stečajnega sodišča o tožbi, ki jo je vložil stečajni upravitelj in v kateri izpodbija dolžnikove pravne akte (tožba za razveljavitev posla). Stečajni upravitelj lahko vloži tožbo za razveljavitev posla v enem letu od datuma, na katerega začne veljati sklep o insolventnosti. Če se v tem roku tožba ne vloži, pravica do razveljavitve posla zapade. Dolžnikovo povračilo, ki izhaja iz neizvršljivih pravnih aktov, je del stečajne mase, ko sodna odločba o ugoditvi tožbi za razveljavitev posla postane pravnomočna.

Neizvršljivost pravnega akta ne posega v njegovo veljavnost. Vendar je v postopku zaradi insolventnosti dolžnikovo povračilo iz neizvršljivih pravnih aktov del stečajne mase. Če dolžnikovega izvirnega povračila iz neizvršljivega pravnega akta ni mogoče vrniti v stečajno maso, je treba zagotoviti enakovredno nadomestilo.

Stečajnega sodišča ne zavezuje sklep drugega sodišča ali drugega organa, ki bi v postopku zaradi insolventnosti ugotovil, da je pravni akt, ki se nanaša na dolžnikovo premoženje ali obveznosti, ničen, ali če bi se do take ugotovitve prišlo drugače. Med postopkom zaradi insolventnosti lahko le stečajno sodišče prouči ničnost takega pravnega akta. Če je s pravnomočno sodno odločbo nato ugotovljeno, da je pravni akt, povezan z dolžnikovim premoženjem ali obveznostmi, ničen, je treba gospodarsko korist, pridobljeno v obliki povračila, vrniti v stečajno maso.

Če je s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, ugotovljeno, da je pravni akt, povezan z dolžnikovim premoženjem ali obveznostmi, ničen, se pravni akt, obravnavan v sodni odločbi, za ničnega šteje tudi v postopku zaradi insolventnosti.

Posebna pravila o nekaterih kategorijah terjatev

Posebna pravila se uporabljajo za naslednje kategorije terjatev:

  • terjatve do stečajne mase, ki nastanejo po začetku postopka zaradi insolventnost ali razglasitvi moratorija;
  • terjatve do stečajne mase, ki nastanejo po sklepu o insolventnosti;
  • terjatve, enakovredne terjatvam do stečajne mase;
  • podrejene terjatve;
  • terjatve dolžnikovih delničarjev ali članov, ki nastanejo zaradi njihove udeležbe v podjetju ali zadrugi;
  • terjatve, ki so popolnoma izključene iz poravnave v postopku zaradi insolventnosti.
Zadnja posodobitev: 03/11/2021

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Nemčija

Uvod

Insolvenčno pravo in postopek v primeru insolventnosti v Nemčiji ureja zakonik o insolventnosti (Insolvenzordnung, v nadaljnjem besedilu: InsO), ki je začel veljati 1. januarja 1999. Zakonik o insolventnosti se od drugih postopkovnih pravil razlikuje v tem, da poleg postopkovnih določb vsebuje tudi materialne določbe. Na primer, določbe o učinkih uvedbe postopka v primeru insolventnosti so materialne določbe (členi 80 do 147 InsO).

Glavni cilj zakonika o insolventnosti je skupno poplačilo dolžnikovih upnikov, in sicer z unovčenjem dolžnikovega premoženja in razdelitvijo izkupička ali s sklenitvijo alternativnega dogovora, določenega v insolvenčnem načrtu, zlasti za zagotovitev nadaljnjega preživetja podjetja (člen 1, prvi stavek, InsO). „Skupno poplačilo“ (gemeinschaftliche Befriedigung) pomeni, da se upniki načeloma poplačajo sorazmerno s svojimi terjatvami. Poleg tega je namen postopka v primeru insolventnosti poštenim dolžnikom omogočiti, da se razbremenijo preostalih dolgov (člen 1, drugi stavek, InsO).

Poleg načela enakega obravnavanja upnikov je temeljno načelo nemškega postopka v primeru insolventnosti načelo avtonomije upnikov (Gläubigerautonomie). Upniki imajo na voljo obsežne pravice, na podlagi katerih lahko vplivajo na postopek, zlasti glede načina unovčenja dolžnikovega premoženja. Upniki tudi odločijo o konkretni obliki postopka v primeru insolventnosti, saj zakonik poleg standardnega postopka zavarovanim in navadnim upnikom omogoča tudi, da uveljavijo svojo avtonomijo in pripravijo insolvenčni načrt, ki odstopa od določb zakonika o insolventnosti in s katerim se uredijo unovčenje stečajne mase, razdelitev zadevnim strankam, potek postopka v primeru insolventnosti in dolžnikova odgovornost po koncu postopka v primeru insolventnosti. Insolvenčni načrt je pomemben zlasti v primeru reorganizacije podjetja, čeprav lahko zagotavlja tudi okvir za njegovo prenehanje.

Za nemško pravo o postopku v primeru insolventnosti je značilno tudi načelo enotnosti. To pomeni, da zakon o reorganizaciji in prenehanju (Gesetz für Sanierung und Liquidation) ne določa posebnih vrst postopkov. Oba, prenehanje in reorganizacija, se lahko vodita po standardnem postopku ali postopku na podlagi insolvenčnega načrta.

Pri vsaki reorganizaciji podjetja je treba upoštevati tudi zakon o okviru za stabilizacijo in prestrukturiranje podjetij (Gesetz über den Stabilisierungs- und Restrukturierungsrahmen für Unternehmen, znan tudi kot Unternehmensstabilisierungs- und -restrukturierungsgesetz ali StaRUG), ki je začel veljati 1. januarja 2021. StaRUG zagotavlja vrsto instrumentov, ki podjetjem, ki so se znašla v težavah, vendar še niso insolventna ali prezadolžena, omogočajo reorganizacijo na podlagi načrta prestrukturiranja, ki ga sprejme večina upnikov, ne da bi morala začeti postopek v primeru insolventnosti v skladu z InsO. Postopki, določeni v StaRUG, so trenutno nejavni, tj. ne izpolnjujejo zahtev za postopek v primeru insolventnosti v skladu s členom 1(1) Uredbe (EU) 2015/848 o postopkih v primeru insolventnosti. Z začetkom veljavnosti dodatnih določb StaRUG bo od 17. julija 2022 mogoče te postopke izvajati javno. Z vključitvijo te različice postopka v prilogo k uredbi EU o postopkih v primeru insolventnosti bo zakon nato urejal tudi postopek v primeru insolventnosti v smislu navedene uredbe.

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti se lahko uvede v zvezi s premoženjem, ki je v lasti katere koli pravne ali fizične osebe, tudi če ta oseba ne opravlja gospodarske ali samozaposlitvene poklicne dejavnosti (fizična oseba, ki ne opravlja take dejavnosti, se imenuje „potrošnik“). Uvesti ga je mogoče tudi v zvezi s premoženjem osebne družbe brez pravne osebnosti (npr. družbe z neomejeno odgovornostjo (offene Handelsgesellschaft)) ali komanditne družbe (Kommanditgesellschaft) ali za poseben sklad, kot je zapuščina. Za pravne osebe javnega prava se uporablja posebna določba iz člena 12 zakonika, v skladu s katero postopka v primeru insolventnosti ni mogoče uvesti v zvezi s premoženjem, ki je v lasti zvezne vlade ali dežele (Land) (člen 12(1), pododstavek 1, InsO).

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti se lahko uvede le na podlagi predloga, saj ga samodejno ne uvede noben javni organ. Predlog lahko vloži dolžnik ali upnik. Upnik, ki vlaga predlog, mora prepričljivo dokazati, da obstajajo razlogi za insolventnost in da ima dejansko terjatev do dolžnika; namen tega je sodišče in dolžnika zaščititi pred predlogi, vloženimi prezgodaj ali izključno za povzročanje škode.

V primeru insolventnosti kapitalske družbe morajo njeni upravljavski organi vložiti predlog, sicer jim grozi kazen. Če je navedena zahteva kršena, lahko upniki vložijo odškodninski zahtevek. Če dolžnik v težavah ravna krivdno, ga je mogoče v določenih okoliščinah kazensko preganjati (člen 283 in naslednji kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch)).

Splošni razlog za uvedbo postopka v primeru insolventnosti je plačilna nesposobnost. Plačilna nesposobnost pomeni, da dolžnik ni zmožen izpolniti plačilnih obveznosti, ki so že zapadle; insolventnost se praviloma domneva, če je dolžnik ustavil plačila (člen 17(2) InsO). Če je dolžnik pravna oseba ali družba, v kateri nobeden od partnerjev ni fizična oseba z neomejeno odgovornostjo, se lahko postopek uvede tudi na podlagi prezadolženosti. Prezadolženost pomeni, da dolžnikovo premoženje več ne krije obstoječih obveznosti, razen če je glede na okoliščine zelo verjetno, da bo podjetje preživelo naslednjih 12 mesecev (člen 19(2) InsO). Če je glede na okoliščine nadaljnji obstoj podjetja zelo verjeten, je treba pri oceni vrednosti dolžnikovega premoženja izhajati iz tega. Predlog lahko vloži tudi dolžnik, če mu grozi skorajšnja plačilna nesposobnost (člen 18(1) InsO). Šteje se, da dolžniku grozi skorajšnja plačilna nesposobnost, če je verjetno, da ne bo zmožen izpolniti obstoječih plačilnih obveznosti ob njihovi zapadlosti (člen 18(2) InsO). Za oceno, ali dolžniku grozi skorajšnja plačilna nesposobnost, se za osnovo običajno vzame 24-mesečno obdobje, zajeto v napovedi. Za uvedbo postopka je treba zagotoviti tudi financiranje postopka v primeru insolventnosti. Predlog za uvedbo postopka v primeru insolventnosti se torej zavrne, če dolžnikovo premoženje verjetno ne bo zadostovalo za kritje stroškov postopka (člen 26(1), prvi stavek, InsO).

Če so pogoji izpolnjeni, sodišče, pristojno za zadeve v zvezi z insolventnostjo („stečajno sodišče“ (Insolvenzgericht)), izda sklep o začetku postopka, ki se objavi. Javno naznanitev sodišče objavi na spletu (Povezava se odpre v novem oknuhttps://www.insolvenzbekanntmachungen.de/). Sodišče v sklepu o začetku postopka navadne upnike pozove, naj v določenem roku prijavijo terjatve pri upravitelju v postopku zaradi insolventnosti. Razpiše tudi datum skupščine, na kateri upniki na podlagi poročila upravitelja v postopku zaradi insolventnosti odločijo o poteku postopka in določijo datum obravnave za preverjanje prijavljenih terjatev (člen 29(1) InsO).

Kot je bilo navedeno že v uvodu, zakonik o insolventnosti ne določa posebnih vrst postopkov za reorganizacijo in prenehanje. Zakonik poleg standardnega postopka omogoča tudi prenehanje ali reorganizacijo na podlagi insolvenčnega načrta.

Stečajno sodišče mora potrditi, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka, kar lahko traja nekaj časa, in v predhodnem postopku sprejme vse začasne ukrepe, ki se zdijo potrebni, da se preprečijo spremembe dolžnikovega finančnega položaja, ki bi pred odločitvijo o predlogu lahko škodovale upnikom (člen 21(1), prvi stavek, InsO). V praksi sodišče imenuje začasnega upravitelja v postopku zaradi insolventnosti (vorläufiger Insolvenzverwalter), ki je lahko opredeljen kot upravitelj z manj ali več pooblastili. Če je imenovan začasni upravitelj v postopku zaradi insolventnosti z manj pooblastili, dolžnik ohrani pravico do razpolaganja, sodišče pa določi posamezne naloge upravitelja, vendar te ne smejo presegati nalog začasnega upravitelja v postopku zaradi insolventnosti z več pooblastili (člen 22(2), drugi stavek, InsO). Sodišče lahko na primer odredi, da je dolžnikovo razpolaganje veljavno samo z odobritvijo upravitelja. V nasprotju z imenovanjem začasnega upravitelja v postopku zaradi insolventnosti z več pooblastili se z imenovanjem začasnega upravitelja v postopku zaradi insolventnosti z manj pooblastili ne prekinejo sodni spori, ki že potekajo (zvezno sodišče, sodba z dne 21. junija 1999 – IX ZR 70/98 – točka 4). Če se imenuje začasni upravitelj v postopku zaradi insolventnosti z več pooblastili, sodišče naloži splošno prepoved, s katero dolžniku prepreči kakršno koli razpolaganje, tako da se pravica do upravljanja dolžnikovega premoženja in razpolaganja z njim prenese na upravitelja (člen 22(1), prvi stavek, InsO).

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečajna masa (Insolvenzmasse) vključuje premoženje, ki je bilo v lasti dolžnika na datum uvedbe postopka, in premoženje, ki ga je pridobil med postopkom (tj. dokler se postopek ne konča ali prekine). Iz stečajne mase so izključeni strogo osebne pravice dolžnika in predmeti, ki jih ni mogoče zaseči, saj se zanje ne bi uporabljal niti individualni postopek izvršbe. Tako je na primer dohodek iz dela del stečajne mase samo v obsegu, ki presega dolžnikova minimalna sredstva za preživljanje. Upravitelj v postopku zaradi insolventnosti lahko sprosti tudi premoženje, ki takrat spada med dolžnikova lastna sredstva in ga ni mogoče zaseči.

V nemškem pravu se pravica do upravljanja premoženja v stečajni masi in razpolaganja z njim ob uvedbi postopka načeloma prenese na upravitelja v postopku zaradi insolventnosti (izjema je upravljanje po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov (Eigenverwaltung), člen 270 in naslednji InsO), tako da na primer o zagotavljanju zavarovanja v korist posojilodajalcev, ki zagotavljajo financiranje dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov, odloča upravitelj v postopku zaradi insolventnosti. Upravitelj v postopku zaradi insolventnosti za posebno pomembne posle, kot je sklenitev posojilne pogodbe, ki znatno obremeni stečajno maso, potrebuje odobritev skupščine upnikov ali imenovanega upniškega odbora (člen 160 InsO). Posojilne obveze in druge obveznosti, ki jih prevzame upravitelj v postopku zaradi insolventnosti, bremenijo stečajno maso in se prednostno, tj. pred navadnimi upniki, poplačajo iz stečajne mase. Tako se zagotovi, da so po uvedbi postopka v primeru insolventnosti pogodbeni partnerji pripravljeni poslovati z insolventnim dolžnikom.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Ker upravitelj v primeru insolventnosti z uvedbo postopka praviloma prevzame pomembno vlogo (izjema je upravljanje po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov), ima stečajno sodišče v tej fazi postopka predvsem pooblastila za spremljanje in usmerjanje (glej člena 58 in 76 InsO) (poleg posebnih pooblastil, na primer v postopku na podlagi insolvenčnega načrta ali v okviru upravljanja po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov). Po uvedbi postopka v primeru insolventnosti so ključne odločitve (unovčenje, prenehanje, reorganizacija in insolvenčni načrt) prepuščene upnikom. Vendar ima sodišče posebna pooblastila in naloge v fazi uvedbe postopka. Tako odloči o uvedbi postopka, začasnih ukrepih glede zavarovanja in imenovanju upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Sodišče je odgovorno tudi za nadzor nad upraviteljem v postopku zaradi insolventnosti. Nadzoruje zakonitost njegovih dejanj, ne pa tudi njihove primernosti, in ne sme dajati navodil. Za pospešitev postopka v primeru insolventnosti se je mogoče zoper odločitve stečajnega sodišča pritožiti samo v primerih, v katerih zakonik določa neposredno pritožbo (sofortige Beschwerde) (glej člen 6(1) InsO). Neposredno pritožbo je mogoče vložiti pri samem stečajnemu sodišču ali pri hierarhično višjem deželnem sodišču (Landgericht), in sicer pisno ali ustno v sodnem tajništvu (Geschäftstelle). Pritožba nima odložilnega učinka, vendar lahko sodišče, ki obravnava pritožbo, ali stečajno sodišče kljub temu odredi začasen odlog izvršitve.

Upravitelj v postopku zaradi insolventnosti je ključni akter v postopku. Za takega upravitelja se lahko imenujejo samo fizične osebe, ne pa tudi pravne osebe (člen 56(1), prvi stavek, InsO). Na to funkcijo se imenujejo zlasti odvetniki, računovodje ali davčni svetovalci. Z uvedbo postopka v primeru insolventnosti se pravica do upravljanja dolžnikovega premoženja in razpolaganja z njim prenese na upravitelja (člen 80(1) InsO). Upravitelj mora iz premoženja, ki ga ugotovi ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti, izključiti vse predmete, ki niso v lasti dolžnika. Prav tako mora med dolžnikovo premoženje prenesti predmete, ki se štejejo za njegovo premoženje v skladu s predpisi o odgovornosti, vendar ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti še niso bili vpisani med dolžnikovo premoženje. Tako ugotovljeno dolžnikovo premoženje sestavlja stečajno maso (Insolvenzmasse, člen 35 InsO), ki jo bo upravitelj unovčil in iz katere bodo poplačani upniki. Druge naloge upravitelja v postopku zaradi insolventnosti vključujejo:

  • izplačevanje plač zaposlenim pri insolventnem dolžniku,
  • odločanje o tem, ali naj se pravni spori, ki že potekajo, nadaljujejo ali zaključijo (člen 85 in naslednji InsO) in kako obravnavati pogodbe, ki niso bile v celoti izpolnjene (člen 103 in naslednji InsO),
  • pripravo izkaza sredstev in obveznosti (člen 153(1), prvi stavek, InsO),
  • izpodbijanje poslov, sklenjenih pred uvedbo postopka v primeru insolventnosti, ki bi verjetno škodovali navadnim upnikom (člen 129 in naslednji InsO).

Upravitelja v postopku zaradi insolventnosti nadzoruje stečajno sodišče (člen 58(1) InsO). Če je ustanovljen upniški odbor, ta podpira in spremlja upravitelja pri izpolnjevanju njegovih nalog (člen 69, prvi stavek, InsO).

Po uvedbi postopka v primeru insolventnosti, ko se pravica do razpolaganja z dolžnikovim premoženjem prenese na upravitelja, lahko ta načeloma prosto razpolaga z vsem premoženjem v stečajni masi. Obstajajo omejitve glede posebno pomembnih poslov, kot je prodaja podjetja ali celotne zaloge. Take posebno pomembne posle mora odobriti skupščina upnikov ali upniški odbor. Vendar kršitev zahteve po odobritvi ne vpliva na tretje osebe, temveč povzroči samo odgovornost upravitelja. Upravitelj mora upoštevati tudi odločitev skupščine upnikov o prenehanju podjetja ali nadaljevanju njegovega poslovanja (člena 157 in 159 InsO).

Če upravitelj v postopku zaradi insolventnosti krivdno krši obveznosti, ki so mu naložene na podlagi zakonika o insolventnosti, je odškodninsko odgovoren vsem strankam v postopku (člen 60(1) InsO). Člen 60(1) zakonika določa: upravitelj v postopku zaradi insolventnosti mora povrniti škodo, ki jo je utrpela katera koli stranka v postopku, če krivdno krši svoje naloge na podlagi tega zakonika. Ravnati mora s skrbnostjo, ki se pričakuje od primernega in vestnega upravitelja v postopku zaradi insolventnosti.

Upravitelj v postopku zaradi insolventnosti je upravičen do nagrade za opravljanje svoje funkcije in do povračila ustreznih izdatkov (člen 63(1), prvi stavek, InsO). Nagrada je urejena z uredbo o nagradah v okviru insolvenčnega prava (Insolvenzrechtsvergütungsverordnung, v nadaljnjem besedilu: InsVV) in se določi glede na vrednost stečajne mase ob koncu postopka v primeru insolventnosti. Uredba InsVV določa lestvico splošnih stopenj, ki pa se lahko zvišajo glede na obseg in težavnost nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti.

Dolžnik, zoper katerega so prijavljene terjatve navadnih upnikov, tudi po uvedbi postopka v primeru insolventnosti ostane lastnik premoženja, ki naj bi se unovčilo (člena 38 in 39 InsO). Načeloma je odgovoren z vsem svojim premoženjem. Vendar se pravica do upravljanja premoženja in razpolaganja z njim v okviru postopka v primeru insolventnosti prenese na upravitelja. V sklepu sodišča o začetku postopka se lahko na zahtevo dolžnika odredi tudi upravljanje po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov, v skladu s členom 270 in naslednjimi InsO. Dolžnik mora svoji zahtevi priložiti načrt upravljanja po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov, katerega podrobnosti ureja člen 270a InsO. Odredba se izda, če je načrt upravljanja po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov, skladen in popoln ter če niso znane okoliščine, ki bi kazale, da načrt upravljanja po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov, v bistvenih vidikih temelji na napačnih dejstvih (člena 270b(1) in 270f(1) InsO). Poleg tega ni mogoče uporabiti nobenega od razlogov za prenehanje začasne ureditve upravljanja po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov, iz člena 270e (člen 270b(1) InsO). Načeloma se tudi v takem primeru uporabljajo splošne določbe insolvenčnega prava (člen 270(1), drugi stavek, InsO). Vendar dolžnik v primeru upravljanju po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov, ohrani pravico do upravljanja svojega premoženja in razpolaganja z njim ter jo izvaja pod nadzorom opazovalca (Sachverwalter), ki ga imenuje sodišče (člen 270(1), prvi stavek, InsO). V primeru upravljanja po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov, si dolžnik in opazovalec delita pooblastila, ki jih ima običajno upravitelj v postopku zaradi insolventnosti.

Z uvedbo postopka v primeru insolventnosti se dolžniku naložijo številne obveznosti zagotavljanja informacij in sodelovanja. Vendar je dolžnik hkrati tudi upravičen do sodelovanja v postopku.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Vprašanje, ali lahko navadni upnik pobota terjatev do insolventnega dolžnika, je obravnavano v členu 94 in naslednjih InsO. Zakonik določa temeljno razlikovanje med tem, ali je možnost pobota obstajala že ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti ali pa je nastala šele pozneje. V prvem primeru je pobot načeloma dopusten, kar pomeni, da navadnemu upniku ni treba prijaviti terjatve za vključitev na seznam dolgov (Tabelle), temveč je lahko poplačan tako, da pobot prijavi upravitelju v postopku zaradi insolventnosti. Vendar pa je prijava pobota neveljavna, če je upnik dobil možnost za pobot terjatve na podlagi izpodbojnega posla (člen 96(1), pododstavek 3, InsO).

V drugem primeru, če je možnost pobota nastala pozneje, je treba razlikovati med naslednjima situacijama:

Če je ob uvedbi postopka terjatev, ki naj bi se pobotala, že obstajala, vendar še ni zapadla, še ni določala podobnega nadomestila ali pa je bila še vedno pogojna, je po uvedbi postopka pobot dopusten takoj, ko je odstranjena ovira za pobot.

Če ob uvedbi postopka terjatev še ni bila ugotovljena ali če je upnik pridobil terjatev zoper dolžnika šele po uvedbi postopka, je pobot prepovedan (člen 96(1), pododstavka 1 in 2, InsO), kar pomeni, da lahko dolžnik od upnika zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti v korist stečajne mase, upnik pa lahko zgolj prijavi terjatev za vključitev na seznam dolgov, vendar bo poplačan zgolj sorazmerno z deležem, ki ga ima v skupnih terjatvah.

Če pa upnik terjatve ni pridobil od drugega upnika po uvedbi postopka v primeru insolventnosti, temveč jo je po uvedbi postopka v primeru insolventnosti pridobil v svojem imenu, na primer tako, da je sklenil pogodbo z upraviteljem, ima pravico do pobota kot upnik same stečajne mase.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Učinki postopka v primeru insolventnosti na obstoječe pogodbe so v nemškem pravu urejeni v členu 103 in naslednjih InsO. Načeloma lahko ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti obstoječa pogodbena razmerja prenehajo ali se nadaljujejo, ali pa se upravitelju omogoči, da izbere med izpolnitvijo in odpovedjo pogodbe.

Za nekatere posle so učinki postopka v primeru insolventnosti izrecno urejeni z zakonom (členi 103 do 118 InsO). Na primer naročila, pogodbe za delo ali storitve ali pooblastila za ukrepanje v zvezi s premoženjem, ki je del stečajne mase, ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti prenehajo veljati, medtem ko pogodbe, ki jih je dolžnik sklenil za oddajo premoženja v najem, in pogodbe o zaposlitvi ostanejo veljavne in bremenijo stečajno maso.

Pri pogodbah, ki jih dolžnik in druga stranka nista izpolnila ali jih nista izpolnila v celoti, lahko upravitelj na podlagi člena 103(1) InsO izbira med izpolnitvijo in neizpolnitvijo pogodbe. Če se upravitelj odloči za izpolnitev pogodbe za račun stečajne mase, je treba upnikovo nasprotno terjatev poplačati prednostno, ker se v skladu s členom 55(1), pododstavek 2, InsO šteje za dolg, ki bremeni stečajno maso. Če se upravitelj ne odloči za izpolnitev pogodbe, na podlagi pogodbe ne more več zahtevati ničesar. Upnik lahko zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve samo kot navadni upnik, tako da svojo terjatev prijavi za vključitev na seznam dolgov (člen 103(2), prvi stavek, InsO). Če upravitelj ne izbere ničesar, lahko to od njega zahteva pogodbeni partner. V tem primeru mora upravitelj nemudoma izjaviti, ali namerava zahtevati izpolnitev ali ne. Če tega ne stori, ne more več vztrajati pri izpolnitvi pogodbe. Pri finančnih storitvah in poslih s fiksnim datumom zakonik izključuje upraviteljevo pravico do izbire (člen 104 InsO).

Če usoda pogodbenega razmerja ni izrecno urejena v členih 103 do 118 InsO, pogodba ostane veljavna tudi po uvedbi postopka v primeru insolventnosti.

Zanesljivost odpovednih klavzul v pogodbah je sporna. Izhodišče je določba člena 119 InsO, v skladu s katero so sporazumi, ki vnaprej izključujejo ali omejujejo uporabo člena 103 in naslednjih, neveljavni. V skladu s to določbo so odpovedne klavzule, ki niso povezane z insolventnostjo in uvedbo postopka v primeru insolventnosti ali vložitvijo predloga, temveč na primer z dolžnikovim neplačilom, dopustne. Vendar so odpovedne klavzule, ki so povezane z insolventnostjo, problematične, zlasti glede na sodbo zveznega sodišča (Bundesgerichtshof) z dne 15. novembra 2012 (IX ZR 169, 11, BGHZ 195, 348). Zvezno sodišče je v navedeni sodbi ugotovilo, da je odpovedna klavzula v pogodbi o oskrbi z energijo, ki je bila povezana z zadevno insolventnostjo, neveljavna. Vendar je navedlo, da odpovedne klavzule, povezane z insolventnostjo, niso same po sebi neveljavne: odpovedne klavzule, ki ustrezajo možnosti odpovedi, določeni z zakonom, so dopustne. O presoji odpovednih klavzul, povezanih z insolventnostjo, tako še ni bilo dokončno odločeno. Člen 104(3) in (4) InsO vsebuje posebna pravila glede pogodbenih klavzul v pogodbah o finančnih storitvah in poslih s fiksnim datumom.

Če sta se dolžnik in upnik v skladu s pravili splošnega prava učinkovito dogovorila o prepovedi prenosa, to zavezuje tudi upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Vendar je pri poslovnih transakcijah taka prepoved prenosa praviloma neučinkovita, ker prenos denarne terjatve kljub obstoju pogodbeno dogovorjene prepovedi prenosa vseeno učinkuje, če sta upnik in dolžnik trgovca (člen 354a(1) trgovinskega zakonika (Handelsgesetzbuch)).

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Ker je namen postopka v primeru insolventnosti enakopravno poplačilo vseh upnikov, člen 87 InsO jasno določa, da lahko navadni upniki uveljavljajo svoje terjatve zgolj v skladu z določbami, ki urejajo postopek v primeru insolventnosti. Uvedba postopka v primeru insolventnosti torej povzroči prepoved izvršbe, kar navadnim upnikom preprečuje, da bi med postopkom v primeru insolventnosti uveljavljali terjatve zoper stečajno maso ali dolžnikovo drugo premoženje (člen 89(1) InsO). Prepoved izvršbe je treba upoštevati po zakonu, tako da se izvršba, ki se je že začela, samodejno odloži, ne glede na to, ali je upnik vedel za uvedbo postopka v primeru insolventnosti in ali je dolžnik predlagal odlog izvršbe.

Člen 88 InsO določa, da ima uvedba postopka v primeru insolventnosti retroaktivni učinek (Rückschlagsperre) na predhodne izvršilne ukrepe in, podrobneje, da pravice iz zavarovanja, ki so bile na podlagi izvršbe pridobljene v zadnjem mesecu pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti ali po vložitvi takega predloga, ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti izgubijo pravni učinek. Tudi v tem primeru je brezpredmetno, ali je upnik vedel za nameravano vložitev predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti.

Če je bilo zavarovanje pridobljeno na podlagi izvršilnega ukrepa nekaj časa pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, zavarovanje ne izgubi učinka v skladu s členom 88(1) InsO, vendar se lahko pod nekaterimi pogoji izpodbija (zvezno sodišče, sodba z dne 22. januarja 2004 – IX ZR 39/03).

Ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti dolžnik izgubi sposobnost biti stranka v sodnih postopkih v imenu stečajne mase. Ta pravica se prenese na upravitelja, ki ima v skladu s svojo funkcijo pravico nastopati kot stranka v sodnem postopku. Upravitelj zato lahko uveljavlja zahtevke v zvezi s stečajno maso v svojem imenu.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Ker insolventni dolžnik z uvedbo postopka v primeru insolventnosti izgubi sposobnost biti stranka v sodnem postopku, se postopek, ki teče pred sodiščem, če se nanaša na stečajno maso, najprej prekine (člen 240, prvi stavek, zakonika o civilnem postopku (Zivilprozessordnung – ZPO)).

Če je dolžnik tožnik (npr. v sodnem postopku, v katerem je dolžnik vložnik zahtevka ali v katerem poda ugovore zoper že izvršljivo terjatev), lahko upravitelj v postopku zaradi insolventnosti obnovi postopek ali pa tega ne stori (člen 85(1), prvi stavek, InsO). Če to stori, se postopek nadaljuje. Če tega ne stori, se premoženje sprosti iz stečajne mase, postopek pa lahko nadaljuje dolžnik ali toženec (člen 85(2) InsO).

Če je dolžnik toženec, je potrebno razlikovanje: če ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti na sodišču poteka postopek v zvezi z zahtevkom v okviru insolventnosti, ga treba prijaviti za vključitev na seznam dolgov (glej člen 87 InsO). Če upravitelj ali navadni upnik ugovarja, je treba zahtevek ugotoviti z nadaljevanjem prekinjenega sodnega postopka (člen 180(2) InsO).

Nasprotno pa lahko, če zahtevek ne spada v okvir insolventnosti, temveč gre na primer za zahtevek za izločitev ali za dolg, ki bremeni stečajno maso, sodni postopek nadaljuje bodisi upravitelj bodisi tožnik (člen 86 InsO).

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Kot je bilo že pojasnjeno v uvodu, zakonik o insolventnosti upnikom omogoča velik vpliv na postopek v primeru insolventnosti. Upniki svoje pravice uveljavljajo prek skupščine upnikov (Gläubigerversammlung, člen 74 in naslednji InsO) ali upniškega odbora (Gläubigerausschuss), ki ga lahko ustanovi skupščina upnikov (člen 68 in naslednji InsO). Skupščina upnikov je osrednji organ, prek katerega upniki sprejemajo odločitve, upniški odbor pa je organ, prek katerega izvajajo nadzor. Skupščino upnikov skliče stečajno sodišče (člen 74(1), prvi stavek, InsO), ki ji tudi predseduje (člen 76(1) InsO). Pravico do udeležbe na skupščini upnikov imajo vsi prednostni upniki, vsi navadni upniki, upravitelj, člani upniškega odbora in dolžnik (člen 74(1), drugi stavek, InsO). Odločitve skupščine upnikov se načeloma sprejemajo z navadno večino, pri čemer večine ne določa število glasov, temveč vsota terjatev upnikov, ki glasujejo (člen 76(2) InsO). Če podjetje presega merila za določeno velikost, mora stečajno sodišče imenovati začasni upniški odbor še pred uvedbo postopka v primeru insolventnosti (člen 22a InsO). Ta odbor sodeluje pri imenovanju upravitelja in ima vlogo pri vseh odločitvah glede odreditve upravljanja po dolžniku, ki sam nadaljuje vodenje poslov (člen 56a in člen 270b(3) InsO).

Dejstvo, da skupščina upnikov odloča o poteku postopka in zlasti o načinu unovčenja dolžnikovega premoženja, kaže, kako pomembna je skupščina upnikov. Druge naloge skupščine upnikov so:

  • izvolitev drugega upravitelja (člen 57, prvi stavek, InsO),
  • nadzor nad upraviteljem (člena 66 in 79 ter člen 197(1), pododstavek 1, InsO),
  • odločanje o prenehanju ali nadaljnjem poslovanju podjetja (člen 157 InsO),
  • odobritev nekaterih posebno pomembnih poslov, ki jih sklene upravitelj (člen 160(1) InsO).

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Kar zadeva pooblastila upravitelja v zvezi s premoženjem iz stečajne mase, glej odgovor na zgornje vprašanje „Kakšna pooblastila imata dolžnik in upravitelj?“.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

  1. Upniki z izločitveno pravico

Upniki z izločitveno pravico (aussonderungsberechtigte Gläubiger) lahko zahtevajo izločitev premoženja iz stečajne mase na podlagi stvarne ali osebne pravice (člen 47, prvi stavek, InsO). Upniki z izločitveno pravico niso navadni upniki, zato jim terjatve ni treba prijaviti za vključitev na seznam dolgov, temveč jo lahko uveljavljajo z vložitvijo tožbe v skladu s splošnimi pravnimi pravili (člen 47, drugi stavek, InsO). Vendar take tožbe ne vložijo zoper dolžnika, temveč zoper upravitelja, ki je stranka v postopku na podlagi svoje funkcije. Izločitvena pravica lahko izhaja iz lastništva premoženja (če to lastništvo ni preneseno na podlagi zavarovanja, saj s tem lastnik postane zgolj zavarovani upnik (člen 51, pododstavek 1, InsO)), ali iz preprostega pridržka lastninske pravice, pa tudi iz zahtevka za povračilo na podlagi obligacijskega prava (npr. najemodajalec zoper najemnika).

  1. Zavarovani upniki

Zavarovani upniki (absonderungsberechtigte Gläubiger, v nadaljnjem besedilu: upniki z ločitveno pravico) imajo pravico do prednostnega poplačila pri unovčenju premoženja iz stečajne mase. Ne sodelujejo v postopku preverjanja terjatev, temveč so obravnavani prednostno, saj so do poplačila iz izkupička za zadevno premoženje upravičeni pred drugimi podrejenimi ali nezavarovanimi navadnimi upniki. Morebiten presežek izkupička na podlagi unovčenja se nameni v stečajno maso in samo ta del je na voljo za poplačilo preostalih upnikov. Pravica do zavarovanja take vrste lahko med drugim izhaja iz pravic na predmetu zavarovanja, zastavnih pravic na premičninah ali lastništva na podlagi zavarovanja (členi 49, 50 in 51 InsO).

Če dobljeni izkupiček ne zadostuje za poplačilo in ima zavarovani upnik poleg stvarne pravice tudi osebno terjatev do dolžnika, lahko poleg zavarovane terjatve zahteva tudi sorazmerno poplačilo iz stečajne mase, tako da prijavi osebno upravičenje, v kolikor še ni bilo poplačano, za vključitev na seznam dolgov (člen 52, drugi stavek, InsO).

  1. Upniki s terjatvami zoper samo stečajno maso

Upnikom s terjatvami zoper samo stečajno maso (Massegläubiger) ni treba prijaviti terjatev in te se poplačajo vnaprej. V skladu s členom 53 InsO dolgovi, ki bremenijo stečajno maso, vključujejo stroške postopka v primeru insolventnosti in druge obveznosti, ki jih je upravitelj po uvedbi postopka ustvaril v zvezi z obravnavanjem insolventnosti (npr. terjatve iz naslova plač delavcev, ki so še zaposleni v podjetju, ali terjatve odvetnika, ki ga je upravitelj obdržal, da obravnava zadeve v zvezi z uveljavljanjem terjatev pred sodišči). Razlog za prednostno poplačilo teh terjatev je, da lahko upravitelj ustrezno vodi postopek le, če lahko sklepa nove zaveze, katerih popolna izpolnitev je zagotovljena. Poleg tega obveznosti iz neupravičene obogatitve stečajne mase in nekatere obveznosti iz začasnega postopka v primeru insolventnosti bremenijo stečajno maso.

  1. Navadni upniki

V postopku preverjanja terjatev sodelujejo samo navadni upniki (Insolvenzgläubiger, v nadaljnjem besedilu: stečajni upniki) (člen 174(1), prvi stavek, InsO). V skladu s členom 38 InsO navadni upniki vključujejo vse osebne upnike, ki imajo na datum uvedbe postopka v primeru insolventnosti utemeljene terjatve do dolžnika. V členu 39(1) InsO so navedeni podrejeni navadni upniki (nachrangige Insolvenzgläubiger), ki morajo svoje terjatve prijaviti samo, če to od njih izrecno zahteva stečajno sodišče (člen 174(3), prvi stavek, InsO). Podrejene terjatve v primeru insolventnosti se poplačajo za drugimi terjatvami navadnih upnikov. Vključujejo na primer globe ter zamudne obresti in kazni v zvezi s terjatvami navadnih upnikov od uvedbe postopka v primeru insolventnosti.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Terjatve je treba prijaviti pisno pri upravitelju v roku, ki ga stečajno sodišče določi v sklepu o uvedbi postopka, pri čemer se navedeta vzrok in znesek terjatve ter priložijo kopije dokazil o terjatvi (člen 174(1), prvi in drugi stavek, in (2) InsO). Vendar se terjatve v primeru prepozne prijave kljub temu upoštevajo (člen 177 InsO). Prijaviti je treba vse terjatve v primeru insolventnosti, ne glede na to, ali zadevno pravno razmerje ureja splošno civilno pravo ali javno pravo (kot so na primer davčne obveznosti).

Za tuje upnike veljajo naslednje posebnosti: člen 55 Uredbe (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljnjem besedilu: uredba EU o postopkih v primeru insolventnosti) tujim upnikom omogoča prijavo terjatev z uporabo standardnega obrazca. Terjatve je mogoče prijaviti v katerem koli uradnem jeziku institucij EU. Vendar se lahko od upnika zahteva prevod v uradni jezik države članice, v kateri je bil uveden postopek, ali v drug jezik, za katerega je ta država navedla, da je zanjo sprejemljiv. Načeloma je treba terjatve prijaviti v roku, ki ga določa pravo države, v kateri je bil uveden postopek. V primeru tujega upnika ta rok ni krajši od 30 dni po objavi uvedbe postopka v primeru insolventnosti v registru insolventnosti države, v kateri je bil postopek uveden.

Upravitelj mora vsako pravilno prijavljeno terjatev vpisati na seznam dolgov (Tabelle). Vsebina terjatve se v tej fazi ne preverja. Preverjanje terjatev ter ugotavljanje njihovega zneska in razvrstitve se opravita šele na obravnavi za preverjanje pri stečajnem sodišču (člen 176, prvi stavek, InsO). Če na obravnavi za preverjanje niti upravitelj niti navadni upnik ne ugovarja terjatvi ali če je morebitni ugovor zavrnjen, se terjatev šteje za sprejeto in upnik bo prejel svoj delež izkupička od unovčenja stečajne mase. Ugovor dolžnika ne vpliva na ugotovitev terjatve (člen 178(1), drugi stavek, InsO), vendar navadni upnik po koncu postopka v primeru insolventnosti ne more uveljavljati preostanka svoje terjatve na podlagi vpisa na seznam, temveč mora zoper dolžnika vložiti ločeno tožbo (člen 201(2), prvi stavek, InsO).

Če pa, nasprotno, na obravnavi za preverjanje upravitelj ali drug navadni upnik vloži ugovor, lahko upnik zoper stranko, ki je vložila ugovor, vloži tožbo za priznanje terjatve (člen 179(1) InsO). Delež v izkupičku od stečajne mase taki osebi pripada samo, če se na podlagi tožbe za priznanje terjatve ugotovi, da je njena terjatev dejansko veljavna (člen 180 in naslednji InsO). Upravitelj pred razdelitvijo izkupička sestavi razdelitveni seznam (Verteilungsverzeichnis) (člen 188 InsO). Taka oseba mora v dveh tednih od objave razdelitvenega seznama dokazati, da je bila vložena tožba za priznanje terjatve (člen 189(1) InsO). Če tega ne stori, se terjatev ne upošteva pri razdelitvi izkupička, tudi če je medtem pravnomočno priznana (člen 189(3) InsO). Če pa dokaže, da je pravočasno vložila tožbo, se delež, dodeljen terjatvi, ne razdeli, dokler ni odločeno o tožbi (člen 189(2) InsO). Če je tožba za priznanje terjatve pravnomočno zavržena, se zadržani delež razdeli preostalim navadnim upnikom. Če za izpodbijano terjatev že obstaja izvršilni naslov, tožbe ne vloži upnik, ampak jo mora vložiti oseba, ki terjatev izpodbija (člen 179(2) InsO). Sodna odločba, s katero se ugotovi terjatev ali sprejme ugovor, ne učinkuje samo inter partes, temveč zavezuje tudi upravitelja in vse navadne upnike (člen 183(1) InsO).

Če navadni upnik terjatve ni prijavil za vključitev na seznam, ni upravičen do deleža izkupička od unovčenja, prav tako pa terjatve ne more uveljavljati kako drugače (člen 87 InsO). Terjatve za plačilo zoper upravitelja je treba zavreči kot nedopustne.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Razen če ni drugače določeno v insolvenčnem načrtu, upravitelj unovči premoženje v stečajni masi, tako da stečajno maso pretvori v denar in ta denar razdeli upnikom. Upravitelj po svoji presoji odloči o načinu unovčenja, tako da zagotovi čim večji izkupiček. Odloči se lahko za prodajo dolžnikovega podjetja ali posameznih obratov kot celote ali za razdelitev podjetja in ločeno prodajo posameznih delov premoženja.

Preden se lahko izkupiček od unovčenja razdeli navadnim upnikom, je treba najprej poplačati terjatve zavarovanih upnikov in upnikov s terjatvami do same stečajne mase. Razdelitev izkupička temelji na razdelitvenem seznamu (člen 188 InsO), ki ga upravitelj sestavi na podlagi seznama dolgov (člen 175 InsO). Seznam mora vsebovati vse terjatve v primeru insolventnosti, ki se upoštevajo pri razdelitvi. Izkupiček se nato razdeli upnikom sorazmerno z zneskom njihovih terjatev. Podrejeni navadni upniki so razvrščeni za navadnimi upniki. Poplačajo se samo, če so bili v celoti poplačani vsi preostali navadni upniki. Ker so njihove možnosti za poplačilo majhne, morajo svoje terjatve prijaviti le, če to od njih zahteva stečajno sodišče (člen 174(3) InsO).

Praviloma se z razdelitvijo ne počaka do dokončnega unovčenja stečajne mase, temveč se takoj, ko je v stečajni masi na voljo dovolj denarnih sredstev, izvedejo nakazila na račun (člen 187(2), prvi stavek, InsO). Po končanem unovčenju se opravi končna razdelitev (člen 196(1) InsO). Zanjo je potrebna odobritev stečajnega sodišča (člen 196(2) InsO). Če je mogoče terjatve vseh navadnih upnikov (vključno s podrejenimi upniki) poplačati v celoti (kar se v praksi redko zgodi), upravitelj morebitni preostanek nakaže dolžniku (člen 199, prvi stavek, InsO).

Če ima upnik pravico do zavarovane terjatve nad delom premoženja v stečajni masi in dobljeni izkupiček ne zadostuje za poplačilo njegove terjatve v celoti, lahko prijavi dodatno osebno terjatev za vključitev na seznam, vendar samo v delu, v katerem njegova zavarovana terjatev ni poravnana (druga možnost je, da se odpove svoji zavarovani terjatvi in namesto nje prijavi osebno terjatev zoper dolžnika za vključitev na seznam v celotnem znesku) (člen 52, drugi stavek, InsO).

Če tretja oseba poplača terjatev upnika, ki ima stvarno pravico iz zavarovanja zoper dolžnika, tretja oseba samodejno ne nadomesti zavarovanega upnika. Vendar je v nekaterih primerih subrogacija določena z zakonom, lahko pa je dogovorjena tudi pogodbeno. To ni posebnost postopka v primeru insolventnosti, temveč izhaja iz pravil splošnega prava. Če ima upnik na primer stvarno pravico iz zavarovanja in ga ne poplača dolžnik, ampak tretja oseba, ki nastopa kot porok za terjatev zoper insolventnega dolžnika, se upnikova terjatev zoper dolžnika prenese na poroka na podlagi subrogacije po zakonu (člen 774(1), prvi stavek, civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch – BGB)). Za akcesorne pravice iz zavarovanja, kot sta na primer hipoteka ali zastavna pravica, civilni zakonik izrecno določa, da se prenesejo na poroka (člena 412 in 401 BGB). Neakcesorne pravice iz zavarovanja, kot je zemljiški dolg, namenjen zavarovanju terjatve, se po zakonu ne prenesejo na poroka. Vendar mora upnik s pogodbeno terjatvijo po analogiji v skladu s členoma 412 in 401 civilnega zakonika neakcesorne pravice iz zavarovanja prenesti na poroka, razen če se stranki dogovorita drugače. Porok nato nadomesti upnika s stvarno pravico iz zavarovanja.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

  1. Standardni postopek

Po dokončni razdelitvi je treba postopek v primeru insolventnosti končati (člen 200(1) InsO). Sklep o končanju postopka se objavi. S končanjem postopka v primeru insolventnosti dolžnik znova pridobi pravico do upravljanja premoženja, vključenega v ta postopek, in razpolaganja z njim.

Po koncu postopka v primeru insolventnosti lahko navadni upniki načeloma uveljavljajo preostale terjatve do dolžnika brez omejitev, saj terjatev ugasne samo do zneska izplačanega deleža. Kar zadeva uveljavljanje dela terjatve, ki ni poplačan, člen 201(2) InsO določa, da lahko navadni upniki uveljavljajo svoje terjatve do dolžnika na podlagi svojega vpisa na seznam in da je ta pravna podlaga enakovredna izvršljivi sodni odločbi, če so bile terjatve ugotovljene in jih dolžnik na obravnavi za preverjanje ni izpodbijal. Nasprotno pa je mogoče na podlagi istega člena 201(2) InsO sklepati, da mora upnik v drugih primerih svojo terjatev do dolžnika uveljavljati z vložitvijo tožbe.

Za fizične osebe velja izjema. Te imajo možnost, da zaprosijo za razbremenitev preostalega dolga (Restschuldbefreiung, člen 201(3) in člen 286 ter naslednji InsO). Razbremenitev preostalega dolga se lahko odobri po obdobju dobrega ravnanja, ki navadno traja tri leta in v katerem mora dolžnik ves zarubljivi del dohodka odstopiti skrbniku (Treuhänder); razbremenitev je zavezujoča za vse navadne upnike, vključno z upniki, ki niso prijavili terjatev (člen 301(1) InsO). To pomeni, da je navadnim upnikom dokončno preprečeno uveljavljanje terjatev do dolžnika (izjema so terjatve iz člena 302 InsO, ki so izključene iz odobritve razbremenitve preostalega dolga).

Pravna oseba, ki je bila predmet postopka v primeru insolventnosti in nima več nobenega premoženja, se samodejno izbriše iz poslovnega registra in preneha obstajati.

  1. Postopek na podlagi insolvenčnega načrta

Postopek na podlagi insolvenčnega načrta zavarovanim upnikom in navadnim upnikom omogoča, da sami odločijo o unovčenju stečajne mase, njeni razdelitvi med upnike, vodenju postopka in odgovornosti dolžnika po koncu postopka v primeru insolventnosti; to storijo v insolvenčnem načrtu z odstopanjem od določb zakonika o insolventnosti (člen 217(1), prvi stavek, InsO). Načrt reorganizacije ni isto kot insolvenčni načrt. Insolvenčni načrt ima ključno vlogo pri vsaki reorganizaciji podjetja, lahko pa je tudi podlaga za prenehanje podjetja in lahko na primer določa unovčenje stečajne mase in njeno razdelitev vpletenim strankam z odstopanjem od določb zakonika o insolventnosti.

Poleg možnosti za razbremenitev preostalega dolga insolvenčni načrt dolžniku zagotavlja pomembno sredstvo za prevlado nad obstruktivnimi upniki. Člen 245 InsO določa, da se lahko privolitev glasovalne skupine pod določenimi pogoji šteje za dano, tudi če ni bila dosežena potrebna večina.

Insolvenčni načrt lahko predloži upravitelj ali dolžnik (člen 218(1), prvi stavek, InsO). Sestavljata ga ugotovitveni del (darstellender Teil) in ureditveni del (gestaltender Teil) (člen 219, prvi stavek, InsO). V ugotovitvenem delu je opisano, kateri ukrepi so bili že sprejeti po uvedbi postopka v primeru insolventnosti in katere je treba še sprejeti, da se vzpostavi podlaga za predvideno ureditev pravic zadevnih strank (člen 220(1) InsO). V ureditvenem delu je določeno, kako naj bi se spremenil pravni položaj vpletenih strank (člen 221, prvi stavek, InsO). Če dolžnik ni fizična oseba, se lahko v skladu s členom 217, drugi stavek, InsO v insolvenčni načrt vključijo tudi članske pravice in deleži v lastniškem kapitalu dolžnika. Člen 225a(2) InsO omogoča pretvorbo dolga v lastniški delež, s čimer se terjatve upnikov preoblikujejo v lastniške deleže, ki jih ureja pravo družb. Mehanizem glasovanja iz člena 243 in naslednjih InsO je še posebno zanimiv. V ureditvenem delu insolvenčnega načrta so opredeljene različne glasovalne skupine. Insolvenčni načrt je sprejet samo, če ga odobri večina upnikov, ki glasujejo v posamezni skupini (večina upnikov), in vsota terjatev upnikov, ki glasujejo zanj, presega polovico skupnega zneska terjatev vseh upnikov, ki glasujejo (večina vseh terjatev). Vendar se pod nekaterimi pogoji v skladu z zakonikom šteje, da je glasovalna skupina glasovala za načrt, tudi če nista doseženi potrebni večini (člen 245 InsO). Namen te „prepovedi obstrukcije“ (Obstruktionsverbot) je preprečiti posameznim upnikom ali družbenikom, da bi preprečili sprejetje načrta. V skladu s členom 247 InsO se mora z načrtom strinjati tudi dolžnik. Vendar je njegovo nasprotovanje brezpredmetno, če ni verjetno, da bo zaradi načrta v slabšem položaju, kot bi bil brez njega, in če noben upnik ne prejme ekonomske vrednosti, ki bi presegala polni znesek njegove terjatve.

Ko insolvenčni načrt sprejmejo vpletene stranke in se z njim strinja dolžnik, ga mora potrditi stečajno sodišče. Sodišče insolvenčni načrt potrdi, če so izpolnjene vse bistvene postopkovne zahteve in upniki ali družbeniki niso vložili predloga, v katerem bi trdili, da bodo zaradi načrta najverjetneje v slabšem položaju, kot bi bili brez njega (člen 251 InsO). Da bi se preprečilo nesprejetje načrta zaradi takega nasprotovanja, lahko ureditveni del načrta določa finančna sredstva, ki se dajo na voljo, če stranka dokaže, da bo v slabšem položaju (člen 251(3) InsO).

Odločitev o potrditvi načrta je mogoče izpodbijati samo v omejenem obsegu (člen 253 InsO).

Ko potrditve insolvenčnega načrta ni več mogoče izpodbijati in v insolvenčnem načrtu ni določeno drugače, stečajno sodišče konča postopek v primeru insolventnosti (člen 258(1) InsO). Dolžnik ponovno pridobi pravico do razpolaganja s svojim premoženjem. Učinki, predvideni v ureditvenem delu načrta, postanejo zavezujoči za vse vpletene stranke in v razmerju do njih, ne glede na to, ali so prijavile terjatve ali nasprotovale insolvenčnemu načrtu kot zainteresirane stranke (člen 254b InsO). To pomeni, da odpoved izterjavi, odlog ali podobno, določeni v insolvenčnem načrtu, začnejo učinkovati ipso jure, ne da bi bila potrebna ločena izjava o nameri (člen 254a(1) InsO). Insolvenčni načrt načeloma ne vpliva na pravice navadnih upnikov do tretjih oseb. Če je tako določeno v načrtu, velja izjema za zavarovanje s strani tretjih oseb znotraj skupine (gruppeninterne Drittsicherheiten), ki ga je upniku zagotovilo podjetje, ki je z dolžnikom povezano v smislu člena 15 zakona o delniških družbah (AktG) (na primer odvisna družba) (člen 217(2) in člen 223a InsO).

Za zagotovitev, da dolžnik izpolni obveznosti, ki so mu naložene z insolvenčnim načrtom, lahko načrt določa, da mora dolžnika spremljati upravitelj. V obdobju spremljanja mora upravitelj sodišču in upniškemu odboru, če je bil ta imenovan, vsako leto poročati o trenutnem stanju in obetih za izpolnitev insolvenčnega načrta (člen 261(2), prvi stavek, InsO).

Ne glede na to, ali je odrejeno tako spremljanje, je namen „obnovitvene klavzule“ (Wiederauflebensklausel) iz člena 255 InsO zagotoviti, da dolžnik ravna v skladu z načrtom. Če se terjatve navadnega upnika odložijo ali delno opustijo na podlagi ureditvenega dela insolvenčnega načrta, je določeno, da tak odlog ali opustitev za upnika nista več zavezujoča, če dolžnik bistveno zaostaja z izvajanjem načrta v zvezi z navedenim upnikom (člen 255(1) InsO). Enako velja v zvezi z vsemi navadnimi upniki, če je med fazo izvajanja načrta v zvezi z dolžnikovim premoženjem uveden nov postopek v primeru insolventnosti (člen 255(2) InsO). Navadni upniki s sprejetimi terjatvami, ki jih dolžnik na obravnavi za preverjanje ni izpodbijal, ki so vpisane na seznam dolgov ter vključene v potrjen in dokončni insolvenčni načrt, lahko navedene terjatve uveljavljajo zoper dolžnika enako kot na podlagi izvršljive sodne odločbe (člen 257(1), prvi stavek, InsO).

Če je insolvenčni načrt podlaga za reorganizacijo podjetja, so za njegovo delovanje pogosto potrebna posojila. V ureditvenem delu insolvenčnega načrta se lahko za zaščito posojilodajalcev določi zgornja meja posojil (člen 264 InsO). Če terjatev novega posojilodajalca ostane pod zgornjo mejo, to pomeni, da so v morebitnem novem postopku v primeru insolventnosti navadni upniki razvrščeni za novim posojilodajalcem.

Postopek na podlagi insolvenčnega načrta dolžniku omogoča, da doseže razbremenitev preostalega dolga ne glede na postopek za razbremenitev tega dolga, ki je predstavljen zgoraj. V zakoniku je navedeno, da je dolžnik razbremenjen preostalih dolgov do upnikov, če upnike poplača na način, določen v insolvenčnem načrtu, če insolvenčni načrt ne določa drugače (člen 227(1) InsO).

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Za podrobnosti o pravicah upnikov po koncu postopka v primeru insolventnosti glej odgovor na vprašanje „Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?“.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Po nemškem pravu je treba stroške postopka v primeru insolventnosti plačati vnaprej iz stečajne mase, poleg tega pa imajo prednost pred terjatvami navadnih upnikov kot obveznosti, ki bremenijo stečajno maso (člen 53 InsO). Stroški postopka v primeru insolventnosti vključujejo sodne takse v zvezi s postopkom v primeru insolventnosti ter nagrado in izdatke začasnega upravitelja, upravitelja in članov upniškega odbora (člen 54 InsO).

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Da se preprečijo dejanja v škodo upnikov velja, da je vsaka pridobitev premoženja iz stečajne mase po uvedbi postopka v primeru insolventnosti načeloma nična, medtem ko je pridobitev premoženja, ki bi po uvedbi postopka v primeru insolventnosti spadalo v stečajno maso, pred njegovo uvedbo načeloma veljavna, vendar jo je mogoče pod nekaterimi pogoji izpodbijati.

Ker se ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti pravica dolžnika do razpolaganja s svojim premoženjem prenese na upravitelja, je kakršno koli dolžnikovo razpolaganje s premoženjem v stečajni masi po uvedbi postopka v primeru insolventnosti načeloma absolutno neveljavno (glavna izjema je, kadar gre za pridobitev zemljišča v dobri veri, čeprav je tudi to mogoče izpodbijati) (člen 81(1), prvi stavek, InsO). Prav tako ni mogoče pridobiti pravic do premoženja v stečajni masi, če je dolžnik razpolagal s premoženjem v stečajni masi, še preden je bil uveden postopek v primeru insolventnosti, vendar rezultat nastopi šele po uvedbi postopka (člen 91(1) InsO) (glavna izjema je pridobitev zemljišča, člen 91(2) InsO). Pravice iz zavarovanja, ki so bile na podlagi postopka izvršbe pridobljene v zadnjem mesecu pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti ali po njegovi vložitvi, po uvedbi postopka v primeru insolventnosti prav tako izgubijo pravni učinek (člen 88(1) InsO).

Pridobitev iz stečajne mase pred uvedbo postopka je v nasprotju s pridobitvijo po uvedbi postopka načeloma veljavna, vendar jo je mogoče pod nekaterimi pogoji izpodbijati (člen 129 in naslednji InsO). Pravica do izpodbijanja poslov insolventnega dolžnika je odločilnega pomena za delovanje insolvenčnega prava, saj upravitelju omogoča vpogled v odlive iz dolžnikovega premoženja, ki so se zgodili pred uvedbo postopka v primeru insolventnosti. To lahko precej pripomore k povečanju stečajne mase in s tem k zagotavljanju, da insolvenčno pravo uresniči svoj zatrjevani cilj zagotavljanja urejenega enakopravnega poplačila upnikov in preprečevanja prednostne obravnave posameznih upnikov. Če upravitelj uspešno uveljavlja pravico do izpodbijanja, mora stranka, ki je imela korist od izpodbijanega posla, vrniti vse, kar je bilo na podlagi posla odvzeto iz premoženja insolventnega dolžnika. Če tega ne more storiti v naravi, mora plačati nadomestilo. Upravitelj lahko vloži tožbo za izvršitev pravice do vračila, pri čemer lahko pravico do vračila uveljavlja zoper vse morebitne nasprotne terjatve upnika. Če oseba, ki je korist prejela na podlagi izpodbojnega posla, vrne prejeto premoženje, se kakršna koli nasprotna terjatev, ki jo morda ima, obnovi (člen 144 InsO).

Posel, sklenjen pred uvedbo postopka v primeru insolventnosti, je izpodbojen, če škoduje navadnim upnikom (člen 129 InsO), poleg tega mora obstajati eden od razlogov iz členov 130 do 136 InsO. Izpodbijati je mogoče vsako pravno dejanje, tj. vsako ravnanje (vključno z opustitvijo, člen 129(2) InsO), ki ima pravni učinek (zvezno sodišče, sodba z dne 12. februarja 2004 – IX ZR 98/03 – točka 12). Brezpredmetno je, ali tako pravno dejanje izvede dolžnik, razen če zakonik določa drugače. Poleg tega ni odločilnega pomena, ali gre za pogodbeni ali pravni učinek (zvezno sodišče, sodba z dne 7. maja 2013 – IX ZR 191/12 – točka 6).

Podlaga za izpodbijanje posla so zlasti:

  • brezplačna korist, ki jo omogoči dolžnik, razen če je bila zagotovljena več kot štiri leta pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti (člen 134 InsO);
  • pravno dejanje, ki ga je dolžnik izvedel v zadnjih desetih letih pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, da bi škodoval svojim upnikom, če je druga stranka vedela za njegov namen (člen 133 InsO); ta rok je le štiri leta, če je dejanje drugi stranki omogočilo predložitev jamstva ali plačilo;
  • pravno dejanje, ki ga je dolžnik namerno izvedel v zadnjih treh mescih pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti in ki neposredno škoduje navadnim upnikom, če je bil dolžnik že insolventen in je druga stranka za to vedela (člen 132(1), pododstavek 1, InsO);
  • pravno dejanje, s katerim se je navadnemu upniku namerno omogočilo zavarovanje ali poplačilo, do katerega ni upravičen, če je bilo to dejanje izvedeno v zadnjem mesecu pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti (člen 131(1), pododstavek 1, InsO;
  • pravno dejanje, s katerim se je navadnemu upniku namerno omogočilo zavarovanje ali poplačilo, do katerega ni upravičen, če je bilo to dejanje izvedeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti in je bil dolžnik na dan takega dejanja insolventen, druga stranka pa je bila s tem seznanjena (člen 130(1), pododstavek 1, InsO).

V vseh navedenih primerih sta lahko dolžnik in upnik, ki je prejel korist, tudi kazensko odgovorna (členi 283 do 283d kazenskega zakonika).

Postopek v primeru insolventnosti potrošnikov

V postopku v primeru insolventnosti potrošnikov (Verbraucherinsolvenzverfahren) se obravnavajo zadeve fizičnih oseb, ki ne opravljajo in niso opravljale samozaposlitvene poslovne dejavnosti, ali fizičnih oseb, ki so opravljale samozaposlitveno poslovno dejavnost, vendar je njihov finančni položaj jasen in zoper njih ni terjatev, ki bi izhajale iz zaposlitvenega razmerja (člen 304(1), prvi stavek, InsO). V nasprotju s standardnim postopkom v primeru insolventnosti v tem primeru ni glavni cilj unovčenje premoženja, ampak da se potrošnik razbremeni dolgov.

Postopek se razlikuje od standardnega, predvsem kadar predlog vloži dolžnik sam ali skupaj z drugimi. V takem primeru se pred odločitvijo o uvedbi postopka v primeru insolventnosti zunajsodno poskuša doseči dogovor z upniki glede poplačila dolga na podlagi načrta (člen 305(1), pododstavek 1, InsO). Če poskus za dosego zunajsodnega dogovora ne uspe, lahko dolžnik vloži predlog za uvedbo postopka v primeru insolventnosti.

Sledi faza, v kateri se uvedba postopka odloži in stečajno sodišče da upnikom priložnost, da z dolžnikom dosežejo dogovor o načrtu za poplačilo dolga (Schuldenbereinigungsplan). Če se načrt za poplačilo dolga sprejme, terjatve upnikov ureja samo navedeni načrt, ki je izvršljiv enako kot poravnava, dosežena v sodnem postopku (Prozessvergleich) (člen 308(1), drugi stavek, InsO). Predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti in za odobritev razbremenitve preostalega dolga se štejeta za umaknjena (člen 308(2) InsO). Če ni dosežen dogovor o načrtu za poplačilo dolga, se nadaljuje uvedba postopka.

Zadnja posodobitev: 24/03/2022

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Estonija

V estonski zakonodaji so določeni trije različni postopki v primeru insolventnosti: stečajni postopek, postopek reorganizacije in postopek prestrukturiranja dolga. Stečajni postopek je urejen z zakonom o stečaju, pravila o reorganizaciji so določena v zakonu o reorganizaciji, pravila o prestrukturiranju dolga pa v zakonu o prestrukturiranju in zaščiti dolga. Zakoni so v estonščini in angleščini na voljo v estonski uradni spletni publikaciji Povezava se odpre v novem oknuRiigi Teataja (Uradni list).

Namen stečajnega postopka je poplačilo terjatev upnikov iz dolžnikovega premoženja s prenosom tega premoženja ali sanacijo dolžnikovega podjetja. Dolžniku, ki je fizična oseba, se omogoči, da je s stečajnim postopkom oproščen svojih obveznosti. Med stečajnim postopkom se ugotovi vzrok dolžnikove insolventnosti.

Namen postopka reorganizacije je upoštevati interese podjetij, upnikov in tretjih oseb ter zaščititi njihove pravice med reorganizacijo podjetja. Reorganizacija podjetja pomeni uporabo sklopa ukrepov, da bi podjetje premagalo finančne težave, obnovilo svojo likvidnost, izboljšalo dobičkonosnost in zagotovilo trajnostno upravljanje.

Namen postopka prestrukturiranja dolga je olajšati prestrukturiranje dolgov fizične osebe, ki ima težave s solventnostjo (dolžnik), rešiti te težave in preprečiti stečajni postopek. Ta postopek dolžniku omogoča, da prestrukturira svoje finančne obveznosti (osebne dolgove), tako da se mu podaljša rok za izpolnitev obveznosti, omogoči odplačevanje v obrokih ali zmanjša obveznost.

Področje uporabe Uredbe (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (prenovitev) zajema stečajne postopke in postopke prestrukturiranja dolga.

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

V skladu z estonskim pravom je fizična oseba človek, v insolvenčnem pravu pa ni nobenega razlikovanja med naravnimi osebami glede tega, ali delujejo komercialno ali poklicno (z drugimi besedami, ni razlike med samozaposlenimi in potrošniki). Pravna oseba pravni subjekt, ustanovljen v skladu s pravom. Pravna oseba je bodisi pravna oseba zasebnega prava bodisi pravna oseba javnega prava. „Pravna oseba zasebnega prava“ pomeni pravno osebo, ustanovljeno v zasebnem interesu in v skladu z zakonom o ustrezni vrsti pravne osebe. Pravne osebe zasebnega prava so družbe z neomejeno odgovornostjo, komanditne družbe, zasebne delniške družbe, javne delniške družbe, trgovinska združenja, fundacije in neprofitna združenja. Država, lokalni organi in druge pravne osebe, ustanovljene v javnem interesu in v skladu z zakonom o zadevni pravni osebi, pa so pravne osebe javnega prava.

1. Stečajni postopek

Stečajni postopek se uvede v zvezi z insolventnimi pravnimi in fizičnimi osebami. Država ali lokalni organ ne more razglasiti stečaja.

2. Postopek reorganizacije

Postopek reorganizacije se lahko uvede samo zoper pravne osebe zasebnega prava.

3. Postopek prestrukturiranja dolga

Postopek prestrukturiranja dolga poteka zoper fizične osebe, ki imajo težave s solventnostjo.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

1. Stečajni postopek

Stečaj pomeni dolžnikovo insolventnost, kot je razglašena s sklepom sodišča. Prvi glavni pogoj za uvedbo stečajnega postopka je torej dejstvo, da je dolžnik insolventen.

Dolžnik je insolventen, če ne more poravnati terjatev upnikov in če ta nezmožnost zaradi njegovega finančnega položaja ni začasna. Dolžnik, ki je pravna oseba, je insolventen tudi, če njegovo premoženje ne zadostuje za pokritje njegovih obveznosti in če ta nezadostnost zaradi njegovega finančnega položaja ni začasna. Če predlog za stečaj vloži dolžnik, sodišče stečaj razglasi tudi, če je insolventnost verjetna v prihodnosti. Če predlog za stečaj vloži dolžnik, se domneva, da je insolventen.

Drugi glavni pogoj za uvedbo stečajnega postopka je vložitev predloga za stečaj, ki ga lahko vloži dolžnik ali upnik. Poleg tega lahko v primeru smrti dolžnika predlog za stečaj v zvezi z dolžnikovim premoženjem vloži tudi njegov naslednik, izvršitelj njegove oporoke ali upravitelj njegove zapuščine. V tem primeru se za predlog za stečaj uporabljajo določbe v zvezi s predlogom za stečaj za dolžnika. V zakonsko določenih primerih lahko tudi druge osebe začnejo stečajni postopek, pri čemer se za te osebe uporabljajo določbe, ki se nanašajo na upnike, razen če zakon ne določa drugače.

Če predlog za stečaj vloži dolžnik, mora v njem utemeljiti svojo insolventnost. Če ga vloži upnik, mora v njem utemeljiti dolžnikovo insolventnost in dokazati obstoj terjatve.

Sodišče lahko od upnika, ki je vložil predlog, zahteva plačilo denarnega zneska, ki ga sodišče določi kot sodni polog za kritje nagrad in stroškov začasnega upravitelja, če obstajajo razlogi za mnenje, da stečajna masa ne bo zadostovala za njihovo kritje. Če upnik pologa ne plača, se postopek konča. Kadar so upniki, ki so predlagali stečaj, zaposleni pri insolventnem delodajalcu, ki ne plača zneska, ki je določen kot polog za nadaljevanje stečajnega postopka, imajo pravico državo zaprositi za nadomestilo zaradi insolventnosti (pri Eesti Töötukassa (estonski sklad za zavarovanje za primer brezposelnosti)).

Sodišče ne ugodi upnikovemu predlogu za stečaj, če iz predloga ni razvidno, da ima vložnik predloga terjatev zoper dolžnika, če v predlogu ni utemeljena dolžnikova insolventnost ali če predlog temelji na terjatvi, ki je predmet načrta reorganizacije ali načrta prestrukturiranja dolga. Sodišče predlog za stečaj zavrne tudi, če obstajajo drugi razlogi iz zakonika o civilnem postopku.

Pred razglasitvijo stečaja in uvedbo stečajnega postopka se izvede tako imenovani predhodni postopek. Če sodišče odloči, da se predlogu za stečaj ugodi, imenuje začasnega upravitelja. Sodišče lahko ob upoštevanju dolžnikovega finančnega položaja tudi zavrne imenovanje začasnega upravitelja in razglasi stečaj dolžnika. Če ne imenuje začasnega upravitelja, se postopek na podlagi predloga za stečaj ne nadaljuje, ampak se konča. Začasni upravitelj določi dolžnikovo premoženje, vključno z njegovimi obveznostmi in izvršilnimi postopki v zvezi z njegovim premoženjem, ter preveri, ali njegovo premoženje zadostuje za kritje stroškov in izdatkov, nastalih v stečajnem postopku. Oceni tudi dolžnikov finančni položaj in solventnost ter obete za nadaljevanje dejavnosti dolžnikovega podjetja in, če je dolžnik pravna oseba, za sanacijo dolžnika ter poskrbi, da se njegovo premoženje ohrani, itd. Na podlagi dejavnosti začasnega upravitelja se mora pokazati, ali naj se predlogu za stečaj ugodi oziroma ali naj se ta zavrne.

Sodišče konča postopek z ustavitvijo brez razglasitve stečaja ne glede na dolžnikovo insolventnost, če dolžnikovo premoženje ne zadostuje za kritje stroškov in izdatkov, nastalih v stečajnem postopku, in če ni mogoče izterjati ali zahtevati vračila premoženja ali vložiti zahtevka zoper člana upravnega odbora.

Sodišče stečaj razglasi s sklepom (sklep o stečaju). V tem sklepu mora biti naveden čas razglasitve stečaja. Stečajni postopek se začne z razglasitvijo stečaja.

Če sodišče razglasi stečaj, o tem nemudoma objavi obvestilo (obvestilo o stečaju) v uradni publikaciji Ametlikud Teadaanded (uradne objave).

Sklep o stečaju se izvrši takoj. Izvršitve sklepa o stečaju ni mogoče začasno ustaviti ali odložiti, prav tako ni mogoče spremeniti načina ali postopka, ki je v zakonu določen za izvršitev sklepa o stečaju. Če višje sodišče razveljavi sklep o stečaju, to ne vpliva na veljavnost pravnih dejanj, ki jih je izvedel upravitelj ali so bila izvedena v zvezi z njim. Dolžnik in upnik, ki je predlagal stečaj, lahko v 15 dneh od objave obvestila o stečaju vložita pritožbo zoper sklep o stečaju. Dolžnik in upnik, ki je predlagal stečaj, lahko pri vrhovnem sodišču vložita pritožbo zoper sklep okrožnega sodišča o pritožbi zoper sklep o stečaju. Upravitelj ne sme vložiti pritožbe v imenu dolžnika ali ga zastopati na obravnavi pritožbe.

Če je treba v stečajnem postopku objaviti obvestilo ali procesni dokument, se objavi v Ametlikud Teadaanded. Sodišče lahko v Ametlikud Teadaanded objavi obvestilo o času in kraju obravnave predloga za stečaj. Tam tudi nemudoma objavi obvestilo v zvezi s sklepom o stečaju, s katerim je razglašen stečaj dolžnika (obvestilo o stečaju).

2. Postopek reorganizacije

Za uvedbo postopka reorganizacije podjetja podjetje vloži ustrezen predlog.

Sodišče uvede postopek reorganizacije, če je predlog za reorganizacijo v skladu z zahtevami iz zakonika o civilnem postopku in zakona o reorganizaciji ter če je podjetje navedlo utemeljen argument, da:

  1. bo v prihodnosti verjetno postalo insolventno;
  2. podjetje potrebuje reorganizacijo;
  3. bo po reorganizaciji verjetno mogoče trajnostno upravljanje podjetja.

Postopek reorganizacije se ne uvede, če:

  1. je bil zoper podjetje uveden stečajni postopek;
  2. je bil izdan sklep sodišča o prisilnem prenehanju podjetja ali se izvaja dodatna likvidacija;
  3. sta od končanja postopka reorganizacije v zvezi s podjetjem pretekli manj kot dve leti.

Če podjetje predlaga reorganizacijo podjetja, lahko sodišče ugoditev predlogu zavrne tudi, če podjetje ni navedlo utemeljenega argumenta, da podjetje potrebuje reorganizacijo in da bo po reorganizaciji verjetno mogoče trajnostno upravljanje podjetja.

Sodišče postopek reorganizacije začne s sklepom o reorganizaciji v sedmih dneh po prejemu predloga za reorganizacijo.

Sklep o reorganizaciji med drugim določa:

  1. podatke o osebi, ki je imenovana za svetovalca za reorganizacijo;
  2. rok za sprejetje načrta reorganizacije;
  3. rok, do katerega je treba sodišču v odobritev predložiti načrt za reorganizacijo (ne več kot 60 dni);
  4. znesek, ki ga mora podjetje plačati na namenski račun kot polog za kritje plačil in stroškov svetovalca za reorganizacijo, ter rok, v katerem mora podjetje ta znesek plačati.

Učinki začetka postopka reorganizacije so:

  1. sodišče začasno ustavi izvršilni postopek v zvezi s premoženjem podjetja, dokler ni načrt reorganizacije odobren ali postopek reorganizacije končan, razen v primeru izvršilnega postopka, ki poteka za poplačilo terjatve, nastale na podlagi delovnega razmerja, ali terjatve za plačilo preživnine;
  2. obračunavanje zamudnih obresti ali pogodbene kazni, ki se povečuje s časom, v zvezi s terjatvijo zoper podjetje se začasno ustavi, dokler ni načrt reorganizacije odobren;
  3. sodišče, ki obravnava zadevo, lahko na podlagi predloga podjetja in s soglasjem svetovalca za reorganizacijo, ki je priloženo predlogu, začasno ustavi sodni postopek v zvezi s finančno terjatvijo zoper podjetje, dokler ni reorganizacija odobrena ali postopek reorganizacije končan, razen v primeru terjatve, prijavljene na podlagi delovnega razmerja, ali terjatve za plačilo preživnine, v zvezi s katero sodba še ni bila izdana;
  4. sodišče na podlagi predloga za stečaj, ki ga vloži upnik, odloži odločitev o uvedbi stečajnega postopka, dokler ni načrt reorganizacije odobren ali postopek reorganizacije končan.

Če se je sodišče odločilo za uvedbo postopka reorganizacije in je izdalo sklep o reorganizaciji, svetovalec za reorganizacijo upnikom nemudoma pošlje obvestilo o začetku postopka reorganizacije in višini terjatev, ki jih imajo zoper podjetje glede na seznam dolgov.

3. Postopek prestrukturiranja dolga

Postopek prestrukturiranja dolga dolžniku omogoča, da prestrukturira svoje finančne obveznosti. Za dolžnika se šteje, da ima težave s solventnostjo, če ne more ali verjetno ne bo mogel izpolniti svojih zapadlih obveznosti.

Dolžnik za začetek postopka prestrukturiranja dolga pri sodišču vloži ustrezen predlog, ki mu mora med drugim priložiti načrt prestrukturiranja dolga, v katerem navede obveznosti, ki bodo prestrukturirane, in način prestrukturiranja ter rok za izvedbo načrta prestrukturiranja. Dolžnik mora pred vložitvijo predloga za prestrukturiranje dolga sprejeti potrebne ukrepe za izvensodno prestrukturiranje dolga.

Sodišče ugodi predlogu za prestrukturiranje dolga, če je v skladu z zahtevami iz zakonika o civilnem postopku ter zakona o prestrukturiranju in zaščiti dolga. Sklep o dopustnosti predloga se pošlje dolžniku in vsem upnikom, katerih terjatve si dolžnik prizadeva prestrukturirati. Sklep se tudi objavi v Ametlikud Teadaanded.

Sodišče ne ugodi predlogu za prestrukturiranje dolga, če:

  1. je bil razglašen stečaj dolžnika;
  2. je sodišče v desetih letih pred vložitvijo predloga ugodilo dolžnikovemu predlogu za prestrukturiranje dolga ali njegovemu predlogu za odpis dolgov v stečajnem postopku;
  3. dolžnik nima težav s solventnostjo ali je te očitno mogoče rešiti brez prestrukturiranja dolgov, med drugim s prodajo dolžnikovega premoženja za poplačilo njegovih dolgov v obsegu, ki ga je mogoče razumno pričakovati od njega;
  4. predlog ali priloge k predlogu niso v skladu z zakonskimi zahtevami.

Sodišče lahko zavrne ugoditev predlogu za prestrukturiranje dolga, če:

  1. ni verjetno, da bo načrt prestrukturiranja dolga, ki ga je predlagal dolžnik, odobren ali izpolnjen, med drugim ob upoštevanju dolžnikove solventnosti v treh letih pred vložitvijo predloga za prestrukturiranje dolga in dolžnikove sposobnosti za opravljanje razumno pridobitne dejavnosti v obdobju veljavnosti načrta prestrukturiranja dolga glede na njegovo starost, poklic in izobrazbo;
  2. dolžnik pred vložitvijo predloga za prestrukturiranje dolga ni sprejel potrebnih ukrepov za izvensodno prestrukturiranje dolga;
  3. je dolžnik namerno ali iz hude malomarnosti predložil stvarno nepravilne ali nepopolne informacije o svojem premoženju, dohodku, upnikih ali obveznostih;
  4. dolžnik noče zapriseči glede resničnosti predloženih informacij ali predložiti dodatnih informacij, ki jih zahteva sodišče;
  5. je bil dolžnik obsojen zaradi kaznivega dejanja v zvezi s stečajnim postopkom ali izvršilnim postopkom, davčnega kaznivega dejanja ali posebnega kaznivega dejanja v zvezi z družbami ter informacije o obsodbi niso bile izbrisane iz podatkovne zbirke kazenske evidence;
  6. je dolžnik v treh letih pred vložitvijo predloga ali po vložitvi predloga namerno ali iz hude malomarnosti predložil nepravilne ali nepopolne informacije o svojem finančnem položaju, da bi od države, lokalnega organa ali fundacije pridobil pomoč ali druge koristi ali da bi se izognil plačilu davkov;
  7. je dolžnik očitno namerno sklenil posle, ki škodujejo upnikom.

Če sodišče pri presoji dolžnikovega predloga odloči, da je treba uvesti postopek prestrukturiranja dolga, sklep o dopustnosti predloga pošlje dolžniku in vsem upnikom, katerih terjatve si dolžnik prizadeva prestrukturirati. Sklep se tudi objavi v Ametlikud Teadaanded.

Če je predlogu za prestrukturiranje dolga ugodeno, se obračunavanje zamudnih obresti ali pogodbene kazni, ki se povečuje s časom, v zvezi s terjatvijo zoper dolžnika začasno ustavi, dokler ni načrt prestrukturiranja odobren ali postopek končan. To ne velja za terjatve, ki si jih dolžnik ne prizadeva prestrukturirati. Če je predlogu ugodeno, upnik ne more s sklicevanjem na kršitev finančne obveznosti, nastale pred vložitvijo predloga za prestrukturiranje dolga, odpovedati pogodbe, ki je bila sklenjena z dolžnikom in iz katere izhajajo terjatve, ki si jih dolžnik prizadeva prestrukturirati, ali iz teh razlogov zavrniti izpolnitve svojih obveznosti. Vsak dogovor, v skladu s katerim lahko upnik ob vložitvi predloga za prestrukturiranje dolga ali odobritvi načrta prestrukturiranja dolga odpove pogodbo, je neveljaven. Ko je predlogu ugodeno, sodišče začasno ustavi izvršilni postopek (ali prisilno izvršbo) za izterjavo denarja, ki poteka v zvezi z dolžnikovim premoženjem, dokler ni načrt prestrukturiranja dolga odobren ali postopek končan. Sodišče lahko tudi začasno ustavi sodni postopek v zvezi s finančno terjatvijo zoper dolžnika, v zvezi s katero sodba še ni bila izdana; prekliče ukrepe za zavarovanje zahtevka, vključno z rubežem bančnega računa, in upnikom prepove uveljavljanje njihovih pravic, ki izhajajo iz zavarovanja, ki ga je dal dolžnik, vključno s prodajo zastavljenega predmeta ali zahtevo po njegovi prodaji.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Ob razglasitvi stečaja dolžnikovo premoženje postane stečajna masa, njegova pravica do upravljanja stečajne mase in razpolaganja z njo pa se prenese na stečajnega upravitelja.

Dolžnikovo premoženje postane stečajna masa na podlagi sklepa o stečaju in se uporabi kot premoženje, namenjeno poplačilu terjatev upnikov in izvedbi stečajnega postopka. Stečajna masa vključuje dolžnikovo premoženje ob razglasitvi stečaja, vrnjeno ali izterjano premoženje in premoženje, ki ga dolžnik pridobi med stečajnim postopkom. V stečajno maso ni vključeno dolžnikovo premoženje, ki v skladu z zakonom ne more biti predmet zahtevka za plačilo.

Premoženje, ki v skladu z zakonom ne more biti predmet zahtevka za plačilo, je urejeno z zakonikom o izvršilnem postopku. V zakonodaji je določen neizčrpen seznam predmetov, ki jih ni mogoče zarubiti. Glavni cilj tega seznama je dolžniku zagotoviti minimalno socialno varstvo. Prepoved prodaje premoženja, ki ga ni mogoče zarubiti, izhaja tudi iz varstva drugih temeljnih pravic: pravice do svobodne izbire področja dejavnosti, poklica in položaja, pravice do opravljanja podjetniške dejavnosti, pravice do izobraževanja, svobode veroizpovedi, varstva zasebnega in družinskega življenja itd. Poleg tega je rubež nekaterih predmetov v nasprotju s sprejetimi moralnimi načeli.

V skladu z estonsko zakonodajo se omejitve uporabljajo tudi za rubež dohodkov, glavni cilj pa je zagotoviti, da ima dolžnik minimalna sredstva za preživljanje sebe in svojih vzdrževanih družinskih članov v skladu s pogoji postopka, ki se izvaja v zvezi z dolžnikom.

Po razglasitvi stečaja je vsako dolžnikovo razpolaganje s predmeti, ki so del stečajne mase, neveljavno. Premoženje, ki ga na podlagi razpolaganja prenese druga stranka, se vrne stranki, če premoženje ostane v stečajni masi, ali pa se zagotovi nadomestilo, če se je stečajna masa zaradi prenosa povečala. Če je dolžnik pred razglasitvijo stečaja razpolagal s svojimi prihodnjimi terjatvami, razpolaganje ob razglasitvi stečaja postane neveljavno v zvezi s terjatvami, ki so nastale po razglasitvi stečaja. Dolžnik, ki je fizična oseba, lahko razpolaga s stečajno maso s soglasjem upravitelja. Vsako razpolaganje brez soglasja upravitelja je neveljavno.

Po razglasitvi stečaja lahko izpolnitev obveznosti, ki je vključena v stečajno maso in dolgovana dolžniku, sprejme le upravitelj. Če je bila obveznost izpolnjena v korist dolžnika, se šteje, da je bila izpolnjena le, če se premoženje, ki je bilo preneseno za izpolnitev obveznosti, ohrani v stečajni masi ali če se je zaradi prenosa stečajna masa povečala. Če je bila obveznost v korist dolžnika izpolnjena pred objavo obvestila o stečaju, se šteje, da je bila izpolnjena, če oseba, ki jo je izpolnila, ob izpolnitvi ni vedela in ji ni bilo treba vedeti za razglasitev stečaja.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Ob razglasitvi stečaja dolžnik, ki je fizična oseba, izgubi pravico do sklepanja poslov v zvezi s stečajno maso, dolžnik, ki je pravna oseba, pa izgubi pravico do sklepanja kakršnih koli poslov.

Dolžnik sodišču, upravitelju in stečajnemu odboru predloži informacije, ki jih potrebujejo v zvezi s stečajnim postopkom, zlasti v zvezi z dolžnikovim premoženjem, pa tudi obveznostmi in poslovnimi ali poklicnimi dejavnostmi. Dolžnik mora upravitelju predložiti bilanco stanja in popis svojega premoženja, vključno z obveznostmi, ki ga je imel na dan razglasitve stečaja.

Sodišče lahko dolžnika pozove, naj na sodišču priseže, da so informacije, ki mu jih je predložil v zvezi s svojim premoženjem, dolgovi in poslovnimi ali poklicnimi dejavnostmi, po njegovem najboljšem vedenju pravilne.

Dolžnik mora pomagati začasnemu upravitelju in upravitelju pri opravljanju njunih nalog.

Dolžnik po razglasitvi stečaja in pred zaprisego ne sme zapustiti Estonije brez dovoljenja sodišča.

Sodišče lahko v primeru neupoštevanja odredbe sodišča ali za zagotovitev izpolnitve obveznosti, določene z zakonom, naloži denarno kazen, prisilno privedbo ali prijetje dolžnika.

Dolžnik ima pravico do vpogleda v upraviteljev spis in sodni spis v zvezi s stečajem. Upravitelj lahko iz utemeljenih razlogov zavrne vpogled dolžnika v dokument, vključen v upraviteljev spis, če bi to škodovalo poteku stečajnega postopka.

Stečajni upravitelj

  • Stečajni upravitelj sklepa posle v zvezi s stečajno maso in opravlja druga dejanja. Pravice in obveznosti, ki nastanejo zaradi upraviteljevih dejavnosti, pripadajo dolžniku. Upravitelj v skladu s svojimi dolžnostmi namesto dolžnika sodeluje na sodišču kot stranka v sporih v zvezi s stečajno maso.
  • Ob razglasitvi stečaja se dolžnikova pravica do upravljanja stečajne mase in razpolaganja z njo prenese na stečajnega upravitelja. Upravitelj v stečajnem postopku dolžnika, ki je pravna oseba, lahko sklepa kakršne koli posle in opravlja kakršna koli pravna dejanja v zvezi s stečajno maso. V primeru stečaja dolžnika, ki je fizična oseba, pa lahko sklepa le take posle in opravlja taka pravna dejanja v zvezi s stečajno maso, ki so potrebna za dosego cilja stečajnega postopka in izvajanje upraviteljevih dolžnosti.
  • Upravitelj ščiti pravice in interese vseh upnikov in dolžnika ter poskrbi, da je stečajni postopek zakonit, hiter in finančno razumen. Svoje obveznosti mora izvajati s skrbnostjo, ki se pričakuje od vestnega in poštenega upravitelja, ter upoštevati interese vseh upnikov in dolžnika.
  • Upravitelj opredeli terjatve upnikov, upravlja stečajno maso, organizira njeno oblikovanje in prodajo ter poplačilo terjatev upnikov iz stečajne mase; ugotovi vzroke za dolžnikovo insolventnost in čas njenega nastanka; po potrebi poskrbi za nadaljevanje dolžnikovih poslovnih dejavnosti; po potrebi izvede likvidacijo dolžnika, ki je pravna oseba; v primerih, določenih z zakonom, upnikom in dolžniku zagotovi informacije; o svojih dejavnostih poroča sodišču, nadzornemu uradniku in stečajnemu odboru ter jim predloži informacije o stečajnem postopku; opravlja druge obveznosti, določene z zakonom. Če je insolventnost posledica resne napake v upravljanju, mora upravitelj vložiti odškodninski zahtevek zoper osebo, odgovorno za napako, takoj ko se pokažejo zadostni razlogi za vložitev zahtevka. Upravitelj ima poleg pravic, določenih z zakonom, tudi pravice začasnega upravitelja.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

V estonskem stečajnem postopku so poboti dovoljeni. Za pobote terjatev v stečajnem postopku veljajo naslednji pogoji:

  1. terjatve, ki bodo pobotane, morajo biti finančne obveznosti ali druge obveznosti iste vrste;
  2. upnikova pravica do izpolnitve njegove obveznosti je morala dospeti, dolžnikova obveznost pa zapasti;
  3. upnik mora dolžniku predložiti izjavo o pobotu, preden je končni predlog razdelitve predložen sodišču, izjava pa ne sme biti pogojena ali določati roka;
  4. upnikova pravica do pobota terjatve z dolžnikovo terjatvijo je morala nastati pred razglasitvijo stečaja.

Če je bila dolžnikova terjatev povezana z odložnim pogojem ali ob razglasitvi stečaja še ni zapadla ali ni usmerjena v izpolnitev obveznosti iste vrste, se lahko pobota šele, ko je odložni pogoj izpolnjen, dolžnikova terjatev zapade ali obveznosti postanejo obveznosti iste vrste. Pobot ni dovoljen, če je odložni pogoj dolžnikove terjatve izpolnjen ali če terjatev zapade, preden bi lahko upnik pobotal svojo terjatev.

Če je upnikova terjatev potekla, jo lahko še vedno pobota, če je pravica do pobota nastala pred potekom terjatve. Upnik lahko pobota tudi terjatev, ki izhaja iz dolžnikovega neizpolnjevanja pogodbe, ki je posledica dejstva, da je upravitelj po razglasitvi stečaja odpovedal dolžnikovo obveznost. Če je predmet pogodbene obveznosti deljiv in je upnik do razglasitve stečaja delno izpolnil svojo obveznost, lahko upnik opravi pobot v zvezi z dolžnikovo finančno obveznostjo, ki ustreza delu upnikove obveznosti, ki je bil izpolnjen. Če je dolžnik najemodajalec stanovanjske ali poslovne nepremičnine in je najemnik stanovanjske ali poslovne nepremičnine dolžniku vnaprej plačeval najemnino za nepremičnino ali prostore, preden je bil razglašen stečaj, to pomeni terjatev zaradi neupravičene obogatitve zoper dolžnika, ki jo lahko najemnik stanovanjske ali poslovne nepremičnine pobota z dolžnikovo terjatvijo zoper najemnika stanovanjske ali poslovne nepremičnine, najemnik stanovanjske ali poslovne nepremičnine pa lahko pobota tudi odškodninsko terjatev zaradi predčasnega prenehanja ali odpovedi pogodbe.

Terjatev, pridobljena s prenosom, se lahko v stečajnem postopku pobota le, če je bila terjatev prenesena in je bil dolžnik o tem pisno obveščen najpozneje tri mesece pred razglasitvijo stečaja. Terjatve zoper dolžnika, ki je pridobljena na podlagi prenosa, ni mogoče pobotati, če je bila prenesena v treh letih pred imenovanjem začasnega upravitelja in je bil dolžnik takrat insolventen ter je oseba, ki je pridobila terjatev, ob prenosu vedela ali bi morala vedeti za insolventnost.

Terjatve, ki jih ni mogoče pobotati, vključujejo terjatve za preživnino, terjatve za odškodnino zaradi okvare zdravja ali smrti osebe in terjatve, ki izhajajo iz nezakonite in namerne povzročitve škode, ki jih ima druga stranka zoper stranko, ki predlaga pobot; terjatve druge stranke, ki v skladu z zakonom ne morejo biti predmet zahtevka za plačilo; zarubljeno terjatev zoper terjatev stranke zoper drugo stranko, če je stranka, ki predlaga pobot, terjatev pridobila po rubežu ali če je njena terjatev zapadla po rubežu in pozneje od zarubljene terjatve; terjatev, zoper katero lahko druga stranka vloži ugovor, ali terjatev druge stranke, katere pobot ni dovoljen iz drugih razlogov, določenih v zakonu.

Poboti v postopku reorganizacije in prestrukturiranja dolga niso urejeni posebej, zato se zanje uporablja splošni postopek iz zakona o obligacijskem pravu.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Stečajni postopek

Upravitelj ima pravico izpolniti neizpolnjeno obveznost, izhajajočo iz pogodbe, ki jo je sklenil dolžnik, in od druge stranke zahtevati, naj izpolni svoje obveznosti, ali odpovedati dolžnikovo obveznost, izhajajočo iz pogodbe, razen če je z zakonom določeno drugače. Upravitelj ne sme odpovedati dolžnikove obveznosti, izhajajoče iz pogodbe, če je obveznost zavarovana s predhodnim obvestilom v zemljiški knjigi. Če upravitelj nadaljuje izpolnjevanje dolžnikove obveznosti ali sporoči, da namerava izpolniti obveznost, izpolnjevanje svojih obveznosti nadaljuje tudi druga stranka. V takem primeru upravitelj izgubi pravico do zavrnitve izpolnitve dolžnikove obveznosti. Če upravitelj od druge stranke zahteva izpolnitev pogodbe, lahko druga stranka od upravitelja zahteva, naj zagotovi izpolnitev dolžnikove obveznosti. Druga stranka lahko zavrne izpolnitev obveznosti, odstopi od pogodbe ali jo razdre, dokler upravitelj ne zagotovi izpolnitve dolžnikove obveznosti. Terjatev druge stranke zoper dolžnika, ki je nastala iz obveznosti, izpolnjene po tem, ko je upravitelj od druge stranke zahteval izpolnitev obveznosti, je konsolidirana obveznost. Če je upravitelj dolžnikovo obveznost odpovedal po razglasitvi stečaja, lahko druga stranka kot upnik v stečajnem postopku prijavi terjatev, ki izhaja iz neizpolnitve pogodbe. Če je predmet pogodbene obveznosti deljiv in je druga stranka do razglasitve stečaja delno izpolnila svojo obveznost, lahko druga stranka le kot upnik v stečajnem postopku zahteva, naj se dolžnikova finančna obveznost izpolni v obsegu, ki ustreza izpolnjenemu deležu obveznosti druge stranke.

V zakonodaji so določeni tudi posebni primeri za nekatere vrste pogodb:

  1. če je dolžnik pred razglasitvijo stečaja prodal premično premoženje s pridržkom lastninske pravice in posest nad premičnim premoženjem prenesel na kupca, ima kupec pravico zahtevati izpolnitev prodajne pogodbe. V takem primeru upravitelj ne sme odpovedati dolžnikovih obveznosti, ki izhajajo iz prodajne pogodbe;
  2. stečaj najemodajalca stanovanjske ali poslovne nepremičnine ni podlaga za prenehanje pogodbe o najemu stanovanjske ali poslovne nepremičnine, razen če je s pogodbo določeno drugače. Če je v njej stečaj določen kot podlaga za prenehanje pogodbe, jo lahko upravitelj odpove z enomesečnim ali krajšim odpovednim rokom, če je ta določen v pogodbi. Stečaj najemodajalca stanovanja ni podlaga za prenehanje pogodbe o najemu stanovanja. Če se je najemnina za nepremičnino ali prostore dolžniku plačevala vnaprej, preden je bil razglašen stečaj, lahko najemnik stanovanjske ali poslovne nepremičnine pobota terjatev zaradi neupravičene obogatitve z dolžnikovo terjatvijo zoper njega;
  3. v primeru stečaja najemnika stanovanjske ali poslovne nepremičnine lahko najemodajalec zadevne nepremičnine pogodbo o najemu stanovanjske ali poslovne nepremičnine odpove le v skladu s splošnim postopkom, ne sme pa je odpovedati zaradi zamude s plačilom najemnine, če se zamuda nanaša na plačilo najemnine, dolgovane pred vložitvijo predloga za stečaj. Upravitelj ima pravico odpovedati pogodbo o najemu stanovanjske ali poslovne nepremičnine, ki jo je sklenil dolžnik, z enomesečnim ali krajšim odpovednim rokom, če je ta določen v pogodbi. Če nepremičnina ali prostori do razglasitve stečaja niso bili preneseni v posest dolžnika, lahko od pogodbe odstopita upravitelj in druga pogodbena stranka. V primeru odstopa od pogodbe ali njene odpovedi lahko druga stranka kot upnik v stečajnem postopku ali s pobotom zahteva odškodnino za izgube, nastale zaradi predčasnega prenehanja pogodbe;
  4. postopek za pogodbo o najemu stanovanjske ali poslovne nepremičnine se uporablja tudi za pogodbe o zakupu, ki jih je sklenil dolžnik.

Upravitelj ima pravico odločiti o nadaljevanju ali prenehanju pogodbe. Če pa druga pogodbena stranka upravitelju predlaga, naj se odloči, mora upravitelj takoj, najpozneje pa v sedmih dneh sporočiti, ali bo dolžnikovo obveznost izpolnil ali odpovedal. Sodišče lahko na zahtevo upravitelja ta rok tudi podaljša. Če upravitelj ne sporoči pravočasno, ali bo obveznost izpolnil ali odpovedal, nima pravice od druge pogodbene stranke zahtevati, naj izvaja pogodbo, dokler sam ne izpolni dolžnikove obveznosti.

Poleg tega se lahko nekatere pogodbe, ki jih je sklenil dolžnik, razveljavijo. Sodišče na primer razveljavi pogodbe, ki so bile sklenjene v obdobju od imenovanja začasnega upravitelja do razglasitve stečaja. Poleg časovnega pogoja je osnovni pogoj za razveljavitev, da je pogodba škodovala interesom upnikov. Če interesi upnikov niso bili oškodovani in se stečajna masa zaradi razveljavitve ne poveča, razveljavitev nima smisla.

Na splošno dolžnik, ki je v stečaju, ali njegov upravitelj nima pravice spreminjati pogodb. Vendar pa se pogodbe lahko spremenijo, če je po razglasitvi stečaja sklenjena poravnava. V takem primeru se lahko na podlagi dogovora med dolžnikom in upniki dolgovi zmanjšajo ali pa se rok za plačilo podaljša. Enak rezultat je mogoče doseči tudi s postopkom reorganizacije ali postopkom prestrukturiranja dolga. Zakon o stečaju, zakon o reorganizaciji in zakon o prestrukturiranju dolga ne obravnavajo posebej prenosa terjatev ali prevzema obveznosti, zato se uporablja splošni postopek, ki je določen v zakonu o obligacijskem pravu.

Postopek reorganizacije in postopek prestrukturiranja dolga

V postopku reorganizacije je prestrukturiranje pogodb dovoljeno. Dogovor, v skladu s katerim lahko upnik ob uvedbi postopka reorganizacije ali odobritvi načrta reorganizacije odpove pogodbo, je neveljaven. Terjatve, nastale na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali posla z izvedenimi finančnimi instrumenti, v načrtu reorganizacije ni mogoče prestrukturirati.

Če je predlogu za prestrukturiranje dolga ugodeno, upnik ne more s sklicevanjem na kršitev finančne obveznosti, nastale pred vložitvijo predloga za prestrukturiranje dolga, odpovedati pogodbe, ki je bila sklenjena z dolžnikom in iz katere izhajajo terjatve, ki si jih dolžnik prizadeva prestrukturirati, ali iz teh razlogov zavrniti izpolnitve svojih obveznosti. Dogovor, v skladu s katerim lahko upnik ob vložitvi predloga za prestrukturiranje dolga ali odobritvi načrta prestrukturiranja dolga odpove pogodbo, je neveljaven. Obveznosti, ki izhajajo iz nadaljnjega izvajanja pogodbe in nastanejo ali zapadejo po vložitvi predloga za prestrukturiranje dolga, se lahko prestrukturirajo v postopku prestrukturiranja dolga. V načrtu prestrukturiranja se lahko določi, da kreditna ali druga veljavna pogodba, ki jo je dolžnik sklenil, preden je bil vložen predlog za prestrukturiranje dolga, in s katero so dolžniku naložene finančne obveznosti, ki zapadejo po vložitvi predloga za prestrukturiranje dolga, preneha, ko je načrt prestrukturiranja odobren. Prenehanje pogodbe ima enake posledice kot izredna odpoved pogodbe zaradi okoliščin, za katere je odgovoren dolžnik. Dolžnikove obveznosti, nastale zaradi prenehanja pogodbe, se lahko na podlagi načrta prestrukturiranja prestrukturirajo vnaprej. Če bodo prestrukturirane obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zakupu, lahko zakupodajalec, ki je upnik, izredno odpove pogodbo v enem tednu od odobritve načrta prestrukturiranja.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Po razglasitvi stečaja lahko upniki v stečajnem postopku terjatve zoper dolžnika prijavijo samo v stečajnem postopku. Upravitelj mora biti obveščen o vseh njihovih terjatvah zoper dolžnika, ki so nastale pred razglasitvijo stečaja, ne glede na razloge ali datume zapadlosti za poplačilo terjatev. Če je razglašen stečaj, se izvršilni postopek zoper dolžnika konča, upnik pa mora terjatev prijaviti stečajnemu upravitelju.

V postopku reorganizacije in postopku prestrukturiranja dolga ne morejo novega postopka med veljavnostjo načrta reorganizacije oziroma načrta prestrukturiranja dolga začeti samo tisti upniki, na katerih terjatve se zadevni načrt nanaša. V primeru reorganizacije se izvršilni postopek začasno ustavi, razen če se izvaja za poplačilo terjatve, ki je nastala na podlagi delovnega razmerja, ali terjatve za plačilo preživnine. V postopku prestrukturiranja dolga lahko sodišče začasno ustavi izvršilni postopek kot ukrep začasnega pravnega varstva celo pred vložitvijo predloga ali njegovo presojo. Ko je predlogu ugodeno, sodišče začasno ustavi izvršilni postopek (ali prisilno izvršbo) za izterjavo denarja, ki poteka v zvezi z dolžnikovim premoženjem, dokler ni načrt prestrukturiranja dolga odobren ali postopek končan.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Stečajni postopek

V sporih glede stečajne mase ali premoženja, ki se lahko vključi vanjo, se pravica biti stranka v sodnem postopku z dolžnika prenese na upravitelja. Če se v sodnem postopku, ki se je začel pred razglasitvijo stečaja, obravnava tožba ali drug zahtevek v zvezi s stečajno maso, ki ga je dolžnik vložil zoper drugo osebo, ali če dolžnik v sodnem postopku sodeluje kot tretja oseba, se lahko v sodni postopek namesto dolžnika vključi upravitelj v skladu s svojimi dolžnostmi. Če je upravitelj seznanjen s takim postopkom, vendar se ne vključi vanj, lahko dolžnik še naprej nastopa kot tožnik, vložnik zahtevka ali tretja oseba.

Če zoper dolžnika v sodnem postopku, ki se je začel pred razglasitvijo stečaja, obstaja lastninska terjatev, vendar sodba v zvezi s tem še ni bila izdana, sodišče v postopku v zvezi s tožbo ne obravnava terjatve. Sodišče znova začne postopek na podlagi predloga tožnika, če je višje sodišče razveljavilo sklep o stečaju in je sklep o zavrnitvi predloga za stečaj postal pravnomočen ali če se je stečajni postopek končal z ustavitvijo po razglasitvi stečaja.

Če je bil zoper dolžnika v sodnem postopku, ki se je začel pred razglasitvijo stečaja, vložen zahtevek za izključitev predmeta iz stečajne mase, sodišče obravnava zahtevek. V takem primeru se lahko namesto dolžnika v postopek vključi stečajni upravitelj. Upravitelj ima pravice in obveznosti dolžnika kot toženca. Če se upravitelj ne vključi v postopek, se ta lahko na zahtevo tožnika nadaljuje.

Če zoper dolžnika v sodnem postopku obstaja lastninska terjatev in se zoper sodbo, izdano v zvezi s terjatvijo, lahko vloži pritožba, lahko upravitelj po razglasitvi stečaja vloži pritožbo v imenu dolžnika. Dolžnik lahko vloži pritožbo s soglasjem upravitelja.

Če se na sodišču izpodbija upravni akt zoper dolžnika, se rok za izpodbijanje navedenega upravnega akta začasno ustavi.

Postopek reorganizacije in postopek prestrukturiranja dolga

Po vložitvi predloga za reorganizacijo lahko sodišče, ki obravnava zadevo, na podlagi predloga podjetja in s soglasjem svetovalca za reorganizacijo, ki je priloženo predlogu, začasno ustavi sodni postopek v zvezi s finančno terjatvijo zoper podjetje, dokler ni načrt reorganizacije odobren ali postopek reorganizacije končan, razen v primeru terjatve, prijavljene na podlagi delovnega razmerja, ali terjatve za plačilo preživnine, v zvezi s katero sodba še ni bila izdana. Sodišče ob ugoditvi predlogu za prestrukturiranje dolga začasno ustavi sodni postopek v zvezi s finančno terjatvijo zoper dolžnika, v zvezi s katero sodba še ni bila izdana, dokler ni načrt reorganizacije odobren ali postopek končan.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Udeležba upnikov v stečajnem postopku

Upnik zastopa svojo terjatev v stečajnem postopku. Upniki morajo upravitelja najpozneje v dveh mesecih od datuma objave obvestila o stečaju v Ametlikud Teadaanded obvestiti o vseh svojih terjatvah zoper dolžnika, ki so nastale pred razglasitvijo stečaja, in to ne glede na razloge ali datume zapadlosti za poplačilo terjatev. Upravitelj mora biti o terjatvi obveščen s pisno izjavo (dokazilo o terjatvi). Upniki morajo svoje terjatve utemeljiti na skupščini upnikov (skupščina za utemeljitev terjatev). Pravice do zavarovanja se utemeljujejo skupaj s terjatvami, ki se zavarujejo z njimi. Terjatev, njena razvrstitev in pravica do zavarovanja terjatve se štejejo za priznane, če je niti upravitelj niti nobeden od upnikov na skupščini za utemeljitev terjatev ne prereka. Terjatev ali njena razvrstitev, priznana na skupščini za utemeljitev terjatev, se pozneje ne more izpodbijati.

Poleg dejstva, da vsak upnik zastopa svojo terjatev in jo utemeljuje, upniki prek skupščine upnikov tudi sodelujejo pri vodenju stečajnega postopka. Skupščina upnikov je pristojna za potrditev upravitelja in izvolitev stečajnega odbora, odločanje o nadaljevanju ali prenehanju dolžnikovega podjetja, odločanje o dolžnikovi razpustitvi, če je dolžnik pravna oseba, sklenitev poravnave, odločanje o vprašanjih v zvezi s prodajo stečajne mase v obsegu, določenem z zakonom, utemeljitev terjatev, reševanje pritožb zoper dejavnosti upravitelja, odločanje o nagradah za člane stečajnega odbora in reševanje drugih vprašanj, ki so v skladu z zakonom v pristojnosti skupščine upnikov. Če se skupščina upnikov odloči izvoliti stečajni odbor, je njegova dolžnost med drugim ščititi interese vseh upnikov v stečajnem postopku.

Udeležba upnikov v postopku reorganizacije

Svetovalec za reorganizacijo upnike nemudoma obvesti o začetku postopka reorganizacije in višini terjatev, ki jih imajo zoper podjetje glede na seznam dolgov. V ta namen jim predloži obvestilo o reorganizaciji. Če se upnik, katerega terjatev naj bi bila prestrukturirana na podlagi načrta reorganizacije, ne strinja z informacijami v obvestilu o reorganizaciji, svetovalcu za reorganizacijo v roku, določenem v zadevnem obvestilu, predloži pisno vlogo in v njej navede, v katerem pogledu se ne strinja s terjatvijo v obvestilu o reorganizaciji, in predloži dokaze v podporo tem dejstvom. Če upnik vloge ne predloži v roku, se šteje, da se strinja z višino terjatve. Če se svetovalec za reorganizacijo ne strinja s trditvijo v upnikovi vlogi, vlogo skupaj z dokazi nemudoma predloži sodišču in obrazloži, zakaj se ne strinja z informacijami v vlogi. Svetovalec za reorganizacijo utemelji svoje trditve. Sodišče na podlagi predloženih trditev in dokazov odloči o višini upnikove glavne terjatve in stranske terjatve ter obstoju in obsegu zavarovanja.

Udeležba upnikov v postopku prestrukturiranja dolga

Postopek prestrukturiranja dolga zadeva upnike, katerih terjatve so zapadle do takrat, ko je vložen predlog za prestrukturiranje dolga. Odločitev o ugoditvi predlogu za prestrukturiranje sprejme sodišče, ki lahko po potrebi tudi pridobi mnenje upnikov in zahteva dodatne informacije ali dokumente. Sklep o dopustnosti predloga se pošlje dolžniku in vsem upnikom, katerih terjatve si dolžnik prizadeva prestrukturirati. Če je predlogu ugodeno, upnik ne more s sklicevanjem na kršitev finančne obveznosti, nastale pred vložitvijo predloga za prestrukturiranje dolga, odpovedati pogodbe, ki je bila sklenjena z dolžnikom in iz katere izhajajo terjatve, ki si jih dolžnik prizadeva prestrukturirati, ali iz teh razlogov zavrniti izpolnitve svojih obveznosti. Sodišče ob vročitvi načrta prestrukturiranja upniku temu omogoči, da sodišču ali svetovalcu sporoči svoje mnenje, za kar ima po prejemu načrta prestrukturiranja na voljo najmanj dva, vendar največ štiri tedne. Upnik izrazi mnenje o tem, ali se strinja z dolžnikovimi informacijami v zvezi s terjatvijo in zavarovanjem, dolžnikovim izračunom dolga in prestrukturiranjem dolga na način, ki ga predlaga dolžnik. Če se ne strinja s prestrukturiranjem dolga na način, ki ga predlaga dolžnik, mora navesti, ali bi se strinjal s prestrukturiranjem dolga na drug način. Če se upnik, katerega terjatev naj bi bila prestrukturirana, ne strinja z informacijami, ki jih je dolžnik navedel v seznamu dolgov, v roku, ki ga določi sodišče, obvesti sodišče, ali če tako določi sodišče, svetovalca, v katerem pogledu se ne strinja s terjatvijo, in predloži dokaze v podporo tem dejstvom. Če upnik vloge ne predloži v roku, se šteje, da se strinja z višino terjatve. Če se dolžnik ali svetovalec ne strinja s trditvijo v upnikovi vlogi, vlogo skupaj z dokazi nemudoma predloži sodišču in obrazloži, zakaj se ne strinja z informacijami v vlogi. Sodišče na podlagi predloženih trditev in dokazov odloči o višini upnikove glavne terjatve in stranske terjatve ter obstoju zavarovanja.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Dolžnikovo premoženje postane stečajna masa na podlagi sklepa o stečaju in se uporabi kot premoženje, namenjeno poplačilu terjatev upnikov in izvedbi stečajnega postopka. Stečajna masa vključuje dolžnikovo premoženje ob razglasitvi stečaja, vrnjeno ali izterjano premoženje in premoženje, ki ga dolžnik pridobi med stečajnim postopkom. Dolžnikovo premoženje, ki v skladu z zakonom ne more biti predmet zahtevka za plačilo, ni vključeno v stečajno maso.

Ob razglasitvi stečaja se dolžnikova pravica do upravljanja stečajne mase in razpolaganja z njo prenese na stečajnega upravitelja. Po razglasitvi stečaja je vsako dolžnikovo razpolaganje s predmeti, ki so del stečajne mase, neveljavno. Pred razglasitvijo stečaja lahko sodišče dolžniku prepove razpolaganje s celotnim premoženjem ali delom premoženja brez soglasja začasnega upravitelja.

Upravitelj mora takoj po izdaji sklepa o stečaju dolžnikovo premoženje prevzeti v posest in začeti upravljati stečajno maso. Za stečajno maso mora zahtevati vračilo dolžnikovega premoženja, ki je v posesti tretje osebe, razen če je z zakonom določeno drugače. Upravljanje stečajne mase obsega opravljanje dejanj v zvezi s stečajno maso, ki so potrebna za ohranitev stečajne mase in izvedbo stečajnega postopka, ter upravljanje dolžnikovih dejavnosti, če je dolžnik pravna oseba, ali organiziranje dolžnikovih poslovnih dejavnosti, če je dolžnik samozaposlena oseba. V stečajnem postopku dolžnika, ki je pravna oseba, ima upravitelj take pravice in obveznosti upravnega odbora ali organa, ki nadomešča upravni odbor pravne osebe, ki niso v nasprotju s ciljem stečajnega postopka. Odgovornost upravitelja je enaka odgovornosti člana upravnega odbora.

Upravitelj lahko posel s stečajno maso v gotovini sklene samo z dovoljenjem sodišča. Upnikom ne nakazuje gotovinskih plačil na podlagi razdelitvenega razmerja. Posle, ki so še zlasti pomembni za stečajni postopek, lahko sklepa le s soglasjem stečajnega odbora. Posli, ki so še zlasti pomembni, so predvsem najem posojila in v primeru podjetja, ki je vključeno v stečajno maso, vsi posli, ki ne spadajo med redne poslovne dejavnosti podjetja. Upravitelj ne sme v zvezi s stečajno maso ali na račun stečajne mase sklepati poslov s samim seboj ali osebami, ki so povezane z njim, niti drugih podobnih poslov ali poslov, ki vključujejo navzkrižje interesov, ali zahtevati nadomestila za stroške, nastale v takih poslih.

Upravitelj lahko začne prodajo stečajne mase po prvi skupščini upnikov, razen če so upniki na skupščini odločili drugače. Če se je dolžnik pritožil zoper sklep o stečaju, se dolžnikovo premoženje pred obravnavo pritožbe, vložene pri okrožnem sodišču, ne sme prodati brez dolžnikovega soglasja. Te omejitve ne veljajo za prodajo premoženja, ki je zelo pokvarljivo, hitro izgublja vrednost ali je bistveno predrago za skladiščenje ali shranjevanje. Če se dejavnosti dolžnikovega podjetja nadaljujejo, se premoženje ne sme prodati, če to ovira nadaljevanje dejavnosti podjetja. Če je vložen predlog za poravnavo, se premoženje ne sme prodati pred sklenitvijo poravnave, razen če skupščina upnikov odloči, da se lahko proda ne glede na zadevni predlog. Stečajna masa se proda na dražbi v skladu s postopkom, določenim v zakoniku o izvršilnem postopku.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Terjatve, ki jih je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso

Zoper dolžnikovo stečajno maso je treba prijaviti vse terjatve, ki so zoper dolžnika nastale pred razglasitvijo stečaja, in to ne glede na razloge ali datume zapadlosti za poplačilo terjatev. Ko je razglašen stečaj, se za vse terjatve upnikov zoper dolžnika šteje, da so zapadle, razen če je z zakonom določeno drugače. Če je upnik pri sodišču vložil ustrezno terjatev, vendar to še ni sprejelo odločitve, sodišče začasno ustavi postopek v zvezi s tožbo, upnik pa mora terjatev prijaviti pri stečajnem upravitelju. Če je upnik vložil terjatev pri sodišču in je to izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna, mora upnik svojo terjatev prav tako prijaviti pri stečajnem upravitelju, vendar se zanjo šteje, da je bila utemeljena. Če bi dolžnik lahko izpodbijal sodno odločbo, lahko to stori tudi stečajni upravitelj.

Obravnava terjatev, nastalih po uvedbi stečajnega postopka

Po razglasitvi stečaja lahko upniki v stečajnem postopku terjatve zoper dolžnika prijavijo samo v skladu s postopkom, določenim v zakonu o stečaju. Terjatve se lahko prijavijo samo pri stečajnem upravitelju, in to samo tiste, ki so nastale pred razglasitvijo stečaja. Terjatev, ki nastanejo po razglasitvi stečaja, ni mogoče prijaviti pred končanjem stečajnega postopka. Upoštevati je treba dejstvo, da pri pravnih osebah končanje stečajnega postopka večinoma vključuje likvidacijo pravne osebe, posledica česar je, da po stečajnem postopku ni osebe, zoper katero je mogoče prijaviti terjatve. Zato sta pri sklepanju poslov s pravno osebo, ki je v stečaju, potrebna previdnost in upoštevanje zadevnega tveganja. Terjatve zoper fizično osebo, ki nastanejo med stečajnim postopkom, se lahko prijavijo po stečajnem postopku v skladu s splošnim postopkom. Obveznosti nadomestila škode, ki je bila med stečajnim postopkom povzročena z nezakonitim ravnanjem dolžnika, ki je pravna oseba, so konsolidirane obveznosti, zato se lahko od dolžnika zahteva, da jih med stečajnim postopkom izpolni v skladu s splošnim postopkom. V zvezi s stečajno maso se lahko za izpolnitev obveznosti izvede tudi izvršilni postopek.

Lahko se zgodi tudi, da dolžnik po razglasitvi stečaja razpolaga s predmetom, ki spada v stečajno maso. Tako razpolaganje je neveljavno, saj je bila ob razglasitvi stečaja dolžnikova pravica do upravljanja premoženja in razpolaganja z njim prenesena na stečajnega upravitelja. Če dolžnik vseeno razpolaga s premoženjem, se premoženje, ki ga na podlagi razpolaganja prenese druga stranka, vrne stranki, če je bilo premoženje ohranjeno v stečajni masi, ali pa se zagotovi nadomestilo, če se je stečajna masa zaradi prenosa povečala. Če je dolžnik s predmetom razpolagal na dan razglasitve stečaja, se domneva, da je razpolaganje potekalo po razglasitvi stečaja. Če je dolžnik pred razglasitvijo stečaja razpolagal s svojimi prihodnjimi terjatvami, razpolaganje ob razglasitvi stečaja postane neveljavno v zvezi s terjatvami, ki nastanejo po tem. Dolžnik, ki je fizična oseba, lahko razpolaga s stečajno maso s soglasjem upravitelja. Vsako razpolaganje brez soglasja upravitelja je neveljavno.

Obravnava terjatev, nastalih po uvedbi postopka reorganizacije in postopka prestrukturiranja dolga

Med veljavnostjo načrta reorganizacije ni mogoče vložiti tožbenega zahtevka na podlagi terjatve, ki je predmet načrta reorganizacije. V zvezi z drugimi terjatvami se tožbeni zahtevek lahko vloži. Med veljavnostjo načrta prestrukturiranja ni mogoče vložiti tožbenega zahtevka ali vloge v nepravdnem postopku na podlagi terjatve, ki je predmet načrta prestrukturiranja. V zvezi z drugimi terjatvami se tožbeni zahtevek lahko vloži. Z odobritvijo načrta prestrukturiranja se ne omeji upnikova pravica, da v sodnem postopku izpodbija terjatve, ki v načrtu prestrukturiranja niso priznane. Upnik lahko v sodnem postopku izpodbija tudi višino terjatve v deležu, ki ni priznan.

S predložitvijo dolžnikovega predloga za reorganizacijo ali predloga za prestrukturiranje dolga se prekine zastaralni rok v zvezi s terjatvami zoper dolžnika. Po vložitvi predloga za reorganizacijo lahko sodišče, ki obravnava zadevo, na podlagi predloga podjetja in s soglasjem svetovalca za reorganizacijo, ki je priloženo predlogu, začasno ustavi sodni postopek v zvezi s finančno terjatvijo zoper podjetje, dokler ni načrt reorganizacije odobren ali postopek reorganizacije končan, razen v primeru terjatve, prijavljene na podlagi delovnega razmerja, ali terjatve za plačilo preživnine, v zvezi s katero sodba še ni bila izdana. Sodišče ob ugoditvi predlogu za prestrukturiranje dolga začasno ustavi sodni postopek v zvezi s finančno terjatvijo zoper dolžnika, v zvezi s katero sodba še ni bila izdana, dokler ni načrt reorganizacije odobren ali postopek končan.

Z načrtom reorganizacije oseba, ki je solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti podjetja, ni oproščena izpolnitve obveznosti navedene osebe. Z odobritvijo načrta prestrukturiranja oseba, ki je solidarno odgovorna za izpolnitev dolžnikove obveznosti, ni oproščena izpolnitve obveznosti navedene osebe.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev v stečajnem postopku

Upniki morajo upravitelja najpozneje v dveh mesecih od datuma objave obvestila o stečaju v Ametlikud Teadaanded obvestiti o vseh svojih terjatvah zoper dolžnika, ki so nastale pred razglasitvijo stečaja, in to ne glede na razloge ali datume zapadlosti za poplačilo terjatev. Ko je razglašen stečaj, se za vse terjatve upnikov zoper dolžnika šteje, da so zapadle. Upravitelj mora biti o terjatvi obveščen s pisno izjavo (dokazilo o terjatvi). V dokazilu o terjatvi so navedeni vsebina, podlaga in višina terjatve ter ali je terjatev zavarovana z zastavno pravico. Dokazilu o terjatvi so priloženi dokumenti, s katerimi se dokazujejo okoliščine, navedene v njem. Upravitelj mora preveriti, ali so prijavljene terjatve utemeljene in ali pravice do zavarovanja terjatev obstajajo. Upniki in dolžnik lahko pri upravitelju pred skupščino za utemeljitev terjatev vložijo pisne ugovore v zvezi s terjatvami ali pravicami do zavarovanja terjatev.

Terjatve se utemeljujejo na skupščini upnikov (skupščina za utemeljitev terjatev). Pravice do zavarovanja se utemeljujejo skupaj s terjatvami, ki se zavarujejo z njimi. Na skupščini za utemeljitev terjatev se terjatve obravnavajo v vrstnem redu, v katerem so bile prijavljene. Terjatev, njena razvrstitev in pravica do zavarovanja terjatve se štejejo za priznane, če jih niti upravitelj niti nobeden od upnikov na skupščini za utemeljitev terjatev ne prereka ali če upravitelj ali upnik, ki je vložil ugovor, na skupščini za utemeljitev terjatev ugovor umakne. Upravitelj mora na skupščini za utemeljitev terjatev prerekati terjatev ali pravico do zavarovanja, če obstajajo razlogi za to. Na skupščini za utemeljitev terjatev se terjatve, priznane s sodno ali arbitražno odločbo, ki je postala pravnomočna, pravice do zavarovanja, priznane s sodno ali arbitražno odločbo, ki je postala pravnomočna, in pravice do zavarovanja, vpisane v zemljiško knjigo, ladijski register, register komercialnih jamstev ali estonski centralni register vrednostnih papirjev, štejejo za priznane brez utemeljevanja. Pripravi se seznam priznanih terjatev.

V zapisniku skupščine za utemeljitev terjatev je navedeno, ali je bila vsaka posamezna terjatev ali pravica do zavarovanja terjatve priznana ali ne in kdo jo je prerekal, navedena pa je tudi njena razvrstitev ali pravica do zavarovanja terjatve. V njem je navedeno tudi, kdo je umaknil vloženi ugovor. Če upnikova terjatev ni bila priznana in upnik ni vložil tožbe za priznanje terjatve ali je sodišče tožbo zavrnilo, se upnikovi ugovori zoper terjatve drugega upnika ne upoštevajo. Če zoper terjatev drugega upnika niso bili vloženi drugi ugovori, se terjatev šteje za priznano. Terjatev ali njena razvrstitev, priznana na skupščini za utemeljitev terjatev, se pozneje ne more izpodbijati.

Pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev v postopku reorganizacije in postopku prestrukturiranja dolga

V postopku reorganizacije dolžnik predloži seznam dolgov ter v njem navede vse terjatve zoper njega in ustrezne upnike. Upniki sami torej ne prijavljajo terjatev. Upnik, katerega terjatev naj bi bila prestrukturirana na podlagi načrta reorganizacije in ki se ne strinja z višino svoje terjatve v postopku reorganizacije, lahko svetovalcu za reorganizacijo predloži pisno vlogo in v njej navede, v katerem pogledu se ne strinja s terjatvijo v obvestilu o reorganizaciji, ter predloži dokaze v podporo tem dejstvom. Če upnik vloge ne predloži v roku, se šteje, da se strinja z višino terjatve. Dolžnik lahko ugovarja trditvam, ki jih je navedel upnik, vendar mora svoja stališča utemeljiti. Sodišče na podlagi predloženih trditev in dokazov odloči o višini upnikove glavne terjatve in stranske terjatve ter obstoju in obsegu zavarovanja.

V postopku prestrukturiranja dolga dolžnik predloži načrt prestrukturiranja dolga ter v njem navede obveznosti, ki bodo prestrukturirane, in način prestrukturiranja, ki ga predlaga. Podobno kot v postopku reorganizacije tudi v tem postopku upniki terjatev ne prijavljajo sami. Če se upnik, katerega terjatev naj bi bila prestrukturirana, ne strinja z informacijami, ki jih je dolžnik navedel v seznamu dolgov, v roku, ki ga določi sodišče, obvesti sodišče, ali če tako določi sodišče, svetovalca, v katerem pogledu se ne strinja s terjatvijo, in predloži dokaze v podporo tem dejstvom. Če upnik vloge ne predloži v roku, se šteje, da se strinja z višino terjatve. Če se dolžnik ali svetovalec ne strinja s trditvijo v upnikovi vlogi, vlogo skupaj z dokazi nemudoma predloži sodišču in obrazloži, zakaj se ne strinja z informacijami v vlogi. Sodišče na podlagi predloženih trditev in dokazov odloči o višini upnikove glavne terjatve in stranske terjatve ter obstoju zavarovanja.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Veljavno načelo je, da se vsi upniki obravnavajo enako. Vendar pa se uporabljajo nekatere izjeme, na podlagi katerih imajo nekateri upniki prednostno pravico.

Preden se denar izplača na podlagi razdelitvenih razmerij, se iz stečajne mase izvedejo plačila v zvezi s stečajnim postopkom v naslednjem vrstnem redu:

  1. terjatve, ki izhajajo iz posledic izključitve ali izterjave premoženja;
  2. preživnina, ki se plačuje dolžniku in njegovim vzdrževanim družinskim članom;
  3. konsolidirane obveznosti;
  4. stroški in izdatki, nastali v stečajnem postopku.

Po teh izplačilih se terjatve upnikov poplačajo v naslednjem vrstnem redu:

  1. priznane terjatve, zavarovane z zastavno pravico;
  2. druge priznane terjatve, ki so bile prijavljene v določenem roku;
  3. druge terjatve, ki niso bile prijavljene v določenem roku, vendar so bile priznane.

Za dolžnikove obveznosti se lahko v primeru solidarnih dolžnikov uveljavlja odgovornost tretje osebe. V takem primeru je solidarni dolžnik odgovoren do upnika, in to ne glede na dolžnikovo insolventnost. Če solidarni dolžnik plača delež dolga, ki ga je upnik prijavil tudi zoper dolžnika, se ta delež odšteje od terjatve.

Prav tako je mogoče, da se dolžnikova obveznost v skladu z zakonom prenese na tretjo osebo. Če delodajalec postane insolventen, tj. če razglasi stečaj ali če se stečajni postopek konča z ustavitvijo, delojemalec prejme nadomestilo za vsako plačilo, ki ga ni prejel, preden je bil delodajalec razglašen za insolventnega, regres, ki ga ni prejel, preden je bil delodajalec razglašen za insolventnega, in vse dodatke, ki jih ni prejel, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, preden je bil delodajalec razglašen za insolventnega ali po tem. Če je delodajalec insolventen, je upnik v stečajnem postopku v zvezi s premijami za zavarovanje za primer brezposelnosti, ki niso bile prejete do datuma zapadlosti, država.

V postopku reorganizacije in postopku prestrukturiranja dolga ni mogoče govoriti o stečajni masi, terjatve pa se poplačajo v skladu z načrtom reorganizacije ali načrtom prestrukturiranja dolga. Z načrtom reorganizacije oseba, ki je solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti podjetja, ni oproščena izpolnitve obveznosti navedene osebe. Če je oseba, ki je solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti podjetja, izpolnila obveznost, ima pravico do povrnitve zneskov od podjetja samo v obsegu, v katerem je podjetje odgovorno za izpolnitev obveznosti na podlagi načrta reorganizacije. Z odobritvijo načrta prestrukturiranja oseba, ki je solidarno odgovorna za izpolnitev dolžnikove obveznosti, ni oproščena izpolnitve obveznosti navedene osebe. Če je oseba, ki je solidarno odgovorna za izpolnitev dolžnikove obveznosti, izpolnila obveznost, ima pravico do povrnitve zneskov od dolžnika samo v obsegu, v katerem je dolžnik odgovoren za izpolnitev obveznosti na podlagi načrta prestrukturiranja.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Končanje stečajnega postopka in učinki končanja

Stečajni postopek se konča z zavrnitvijo predloga za stečaj, ustavitvijo stečajnega postopka, prenehanjem razlogov za stečaj, soglasjem upnikov, odobritvijo končnega poročila, odobritvijo poravnave ali iz drugih razlogov, določenih z zakonom.

Sodišče konča postopek z ustavitvijo s sklepom brez razglasitve stečaja, in to ne glede na dolžnikovo insolventnost, če dolžnikova sredstva ne zadostujejo za kritje stroškov in izdatkov, nastalih v stečajnem postopku, in če ni mogoče izterjati ali zahtevati vračila premoženja ali vložiti zahtevka zoper člana upravnega odbora. Sodišče lahko postopek prav tako konča z ustavitvijo brez razglasitve stečaja, in to ne glede na dolžnikovo insolventnost, če dolžnikovo premoženje vključuje predvsem terjatve za izterjavo ali terjatve zoper tretje osebe in je poplačilo teh terjatev malo verjetno. Sodišče postopka ne konča z ustavitvijo, če dolžnik, upnik ali tretja oseba nakaže znesek, ki ga je sodišče določilo kot polog za kritje stroškov in izdatkov, nastalih v stečajnem postopku, na za to namenjen račun. Če se stečajni postopek v zvezi z dolžnikom, ki je pravna oseba, konča z ustavitvijo, začasni upravitelj likvidira pravno osebo v dveh mesecih od pravnomočnosti sklepa o končanju postopka brez likvidacijskega postopka. Če ima dolžnik ob ustavitvi stečajnega postopka kakršno koli premoženje, se najprej plačajo nagrade za začasnega upravitelja in pokrijejo potrebni izdatki.

Sodišče konča stečajni postopek na podlagi predloga dolžnika, če ni več razlogov za stečajni postopek, pod pogojem, da dolžnik dokaže, da ni insolventen ali da ni verjetno, da bo postal insolventen v prihodnosti, če je bil stečaj razglašen, ker je bilo verjetno, da bo dolžnik v prihodnosti postal insolventen. Če se stečajni postopek konča, ker ni več razlogov zanj, se pravna oseba ne razpusti.

Sodišče konča stečajni postopek na podlagi predloga dolžnika, če so vsi upniki, ki so v določenem roku prijavili svoje terjatve, soglašali s končanjem postopka. Če je dolžnik, ki je pravna oseba, trajno insolventen, sodišče odloči o likvidaciji dolžnika, ki je pravna oseba, s sklepom o končanju postopka.

Stečajni postopek se konča z odobritvijo končnega poročila, ki ga upravitelj predloži stečajnemu odboru in sodišču. Upravitelj vanj vključi informacije o stečajni masi in izkupičku od njene prodaje, plačilih, terjatvah, ki so jih priznali upniki, vloženih in še ne vloženih tožbah itd. Upniki lahko pri sodišču vložijo ugovor zoper končno poročilo. Sodišče odloči o odobritvi končnega poročila in končanju stečajnega postopka. Sodišče zavrne odobritev končnega poročila in ga s sklepom vrne upravitelju za nadaljevanje stečajnega postopka, če je iz končnega poročila razvidno, da so bile v stečajnem postopku kršene pravice dolžnika ali upnikov.

Stečajni postopek se lahko konča tudi z razglasitvijo poravnave. Poravnava je dogovor med dolžnikom in upniki o plačilu dolgov, vključuje pa zmanjšanje dolgov ali podaljšanje roka za plačilo. V stečajnem postopku se sklene na predlog dolžnika ali upravitelja po razglasitvi stečaja. Sklep o poravnavi sprejme skupščina upnikov. O odobritvi poravnave odloči sodišče. Sodišče stečajni postopek zaključi s sklepom o odobritvi poravnave.

Če se stečajni postopek ne konča v dveh letih od razglasitve stečaja, upravitelj do končanja stečajnega postopka vsakih šest mesecev stečajnemu odboru in sodišču predloži poročilo. V njem navede razloge, zakaj stečajni postopek ni končan, ter informacije o prodani in neprodani stečajni masi in njenem upravljanju. Sodišče razreši upravitelja, ko je stečajni postopek končan, razen če je z zakonom določeno drugače. Sodišče lahko zavrne razrešitev upravitelja, če do končanja stečajnega postopka stečajna masa ni bila v celoti prodana, če je treba za stečajno maso denar še prejeti, če tožbe, ki jih je vložil upravitelj, še niso bile obravnavane ali če upravitelj namerava ali mora vložiti tožbo. V takem primeru upravitelj še naprej opravlja svoje dolžnosti tudi po končanem stečajnem postopku. Če po koncu stečajnega postopka in razrešitvi upravitelja v stečajno maso prispe denar, se sprostijo denarni zneski, položeni ob razdelitvi, ali če se izkaže, da stečajna masa vključuje predmete, ki ob pripravi predloga za razdelitev niso bili upoštevani, sodišče na lastno pobudo ali predlog upravitelja ali upnika izda sklep o nadaljnji razdelitvi.

Končanje postopka reorganizacije in učinki končanja

Postopek reorganizacije se konča, če je predčasno ustavljen, če je načrt reorganizacije razveljavljen ali izveden pred rokom ali če se izteče rok za izvedbo načrta reorganizacije, kot je določen v njem. Če je načrt reorganizacije izveden pred rokom, se postopek reorganizacije konča, če je podjetje vse obveznosti, ki jih je prevzelo na podlagi načrta reorganizacije, izpolnilo pred iztekom roka za izvedbo načrta reorganizacije.

Postopek reorganizacije se lahko predčasno konča le pred odobritvijo načrta reorganizacije. Sodišče predčasno konča postopek reorganizacije, če podjetje krši svojo obveznost sodelovanja ali ne plača zneska, ki ga je sodišče določilo kot polog za kritje nagrad in stroškov svetovalca ali strokovnjaka za reorganizacijo, če načrt reorganizacije ni odobren, če podjetje vloži predlog v zvezi s tem, če ni več razlogov za uvedbo postopka reorganizacije, če je premoženje podjetja zapravljeno ali so interesi upnikov oškodovani, če načrt reorganizacije ni predložen do roka ali če je zahtevek dvoumen. Če sodišče predčasno konča postopek reorganizacije, vse posledice uvedbe postopka reorganizacije retroaktivno prenehajo obstajati.

Ko se izteče rok za izvedbo načrta reorganizacije, se postopek reorganizacije konča.

Postopek reorganizacije se lahko konča tudi z razveljavitvijo načrta reorganizacije. Načrt reorganizacije se razveljavi, če je bilo podjetje obsojeno zaradi kaznivega dejanja v zvezi s stečajem ali kaznivega dejanja v zvezi z izvršilnim postopkom po odobritvi načrta reorganizacije, če podjetje v bistvenem obsegu ne izpolni svojih obveznosti na podlagi načrta reorganizacije, če je ob izteku vsaj polovice obdobja veljavnosti načrta reorganizacije jasno, da podjetje ne more izpolniti obveznosti, ki jih je prevzelo na podlagi načrta reorganizacije, na predlog svetovalca za reorganizacijo, če taksa za nadzor ni plačana ali če podjetje svetovalcu za reorganizacijo ne pomaga pri izvajanju nadzorne obveznosti ali mu ne zagotovi informacij, ki jih ta potrebuje za izvajanje nadzora, če podjetje vloži predlog za razveljavitev načrta reorganizacije ali če se za podjetje razglasi stečaj. Če je načrt reorganizacije razveljavljen, vse posledice uvedbe postopka reorganizacije retroaktivno prenehajo obstajati.

Končanje postopka prestrukturiranja dolga in učinki končanja

Postopek prestrukturiranja dolga se konča, če je predlog za prestrukturiranje dolga zavrnjen, če je načrt prestrukturiranja dolga razveljavljen, če je postopek ustavljen ali če se izteče rok za izvedbo, kot je določen v načrtu prestrukturiranja dolga. Če je načrt prestrukturiranja izveden pred rokom, se postopek konča, če je dolžnik vse obveznosti, ki jih je prevzel na podlagi načrta prestrukturiranja, izpolnil pred iztekom roka za izvedbo načrta prestrukturiranja.

Sodišče razveljavi načrt prestrukturiranja na predlog dolžnika in če se za dolžnika razglasi stečaj. Sodišče lahko razveljavi načrt prestrukturiranja, če dolžnik v bistvenem obsegu ne izpolni obveznosti na podlagi načrta prestrukturiranja, če je ob izteku vsaj polovice obdobja veljavnosti načrta prestrukturiranja jasno, da dolžnik ne more izpolniti obveznosti, ki jih je prevzel na podlagi načrta, če dolžnik nima težav s solventnostjo ali jih je rešil, če je dolžnik namerno ali iz hude malomarnosti predložil stvarno nepravilne ali nepopolne informacije o svojem premoženju, dohodku, upnikih ali obveznostih, če je dolžnik izvedel plačila upnikom, ki niso navedeni v načrtu prestrukturiranja, s čimer je bistveno škodoval interesom drugih upnikov, če dolžnik ne pomaga sodišču ali svetovalcu pri izvajanju nadzorne obveznosti ali mu ne zagotovi informacij, potrebnih za izvajanje nadzora, ali če dolžnik ne plača zneska, ki ga je sodišče določilo kot polog za kritje nagrad in stroškov svetovalca ali strokovnjaka. Če je načrt prestrukturiranja razveljavljen, vse posledice ugoditve predlogu za prestrukturiranje dolga retroaktivno prenehajo obstajati.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Pravice upnikov po končanju stečajnega postopka

Po končanju stečajnega postopka lahko upniki terjatve, ki bi lahko bile prijavljene med stečajnim postopkom, vendar niso bile, in terjatve, ki so bile prijavljene, vendar niso bile poplačane, ali zoper katere je dolžnik vložil ugovor, prijavijo zoper dolžnika v skladu s splošnim postopkom. V takem primeru se obresti in zamudne obresti za obdobje stečajnega postopka ne zaračunajo.

Če je dolžnik, ki je fizična oseba, oproščen svojih obveznosti, ki med stečajnim postopkom niso bile izpolnjene, terjatve upnikov v stečajnem postopku zoper dolžnika, vključno s terjatvami upnikov v stečajnem postopku, ki med stečajnim postopkom terjatev niso prijavili, ugasnejo, razen obveznosti odškodnine za škodo, namerno povzročeno z nezakonitim ravnanjem, ali plačila preživnine za otroka ali starša.

Upniki lahko po končanju stečajnega postopka prijavijo tudi terjatve, ki izhajajo iz konsolidiranih obveznosti, ki v stečajnem postopku zoper dolžnika niso bile poravnane. V skladu s splošnim postopkom se lahko zoper dolžnika prijavijo tudi terjatve, nastale med stečajnim postopkom, ki jih v stečajnem postopku ni bilo mogoče prijaviti. V takem primeru začne zastaralni rok teči od končanja stečajnega postopka. Kolikor upnikova terjatev, priznana v stečajnem postopku, ni bila poplačana v stečajnem postopku, sklep pomeni izvršilni naslov, razen če je dolžnik vložil ugovor zoper terjatev ali je sodišče priznalo upnikovo terjatev.

Pravice upnikov po končanju postopka reorganizacije

Če se postopek reorganizacije konča, ko se izteče rok za izvedbo načrta reorganizacije, lahko upnik terjatev, prestrukturirano na podlagi načrta reorganizacije, uveljavlja le v obsegu, ki je bil dogovorjen v načrtu reorganizacije, vendar ni bil izpolnjen v skladu z navedenim načrtom.

Če je načrt reorganizacije razveljavljen ali predčasno ustavljen, posledice uvedbe postopka reorganizacije retroaktivno prenehajo obstajati. Pravica do terjatve upnika, katerega terjatev je bila prestrukturirana na podlagi načrta reorganizacije, se zoper podjetje obnovi v prvotnem znesku. Upoštevati je treba tudi upnikove pridobitve med izvajanjem načrta reorganizacije.

Pravice upnikov po končanju postopka prestrukturiranja dolga

Če je predlog zavrnjen ali postopek ustavljen, vse posledice ugoditve predlogu retroaktivno prenehajo obstajati. Pravica do terjatve upnika, katerega terjatev je bila prestrukturirana na podlagi načrta prestrukturiranja, se zoper dolžnika obnovi v prvotnem znesku. Upoštevati je treba tudi upnikove pridobitve med izvajanjem načrta prestrukturiranja.

Po izteku roka za izvedbo načrta prestrukturiranja lahko upnik terjatev, prestrukturirano na podlagi načrta prestrukturiranja, uveljavlja le v obsegu, ki je bil dogovorjen v načrtu prestrukturiranja, vendar ni bil izpolnjen v skladu z navedenim načrtom.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stečajni postopek

Če je predlogu za stečaj ugodeno ali če se stečajni postopek konča s poravnavo, se stroški in izdatki, nastali v stečajnem postopku, plačajo iz stečajne mase. Če sodišče zavrne upnikov predlog za stečaj ali če se postopek konča, ker upnik umakne predlog za stečaj, stroške in izdatke, nastale v stečajnem postopku, povrne upnik. V primeru ustavitve stečajnega postopka sodišče odloči o razdelitvi stroškov in izdatkov, nastalih v stečajnem postopku, ob upoštevanju okoliščin.

Če se postopek, uveden na podlagi dolžnikovega predloga, konča z ustavitvijo brez razglasitve stečaja in dolžnikovo premoženje ne zadostuje za potrebna izplačila, sodišče dolžniku odredi, naj plača nagrade in stroške začasnega upravitelja, ki se povrnejo, lahko pa odredi, naj se povrnejo iz državnih sredstev. Povračilo nagrad in stroškov začasnega upravitelja iz državnih sredstev ne presega 397 EUR (vključno z davki, določenimi z zakonom, razen davka na dodano vrednost). Sodišče ne odredi povračila nagrad in stroškov začasnega upravitelja iz državnih sredstev, če je dolžnik, upnik ali tretja oseba nakazal znesek, ki ga je sodišče določilo kot polog za kritje nagrad in stroškov začasnega upravitelja, ki se povrnejo, na za to namenjen račun.

Postopek reorganizacije

Če je uveden postopek reorganizacije, sodišče določi rok, v katerem mora podjetje nakazati znesek, ki ga je sodišče določilo kot polog za kritje začetnih nagrad in začetnih stroškov svetovalca za reorganizacijo, na za to namenjen račun. Če podjetje tega zneska ne plača, sodišče konča postopek reorganizacije. Znesek nagrad in stroškov svetovalca za reorganizacijo, ki se povrne, določi sodišče ob razrešitvi svetovalca za reorganizacijo ali odobritvi načrta reorganizacije na podlagi poročila o dejavnostih in stroških svetovalca za reorganizacijo.

Če sodišče v postopek reorganizacije vključi strokovnjake, imajo ti pravico do povračila nujnih in upravičenih stroškov, nastalih med izpolnjevanjem njihovih obveznosti, in nagrade za izpolnitev svojih dolžnosti. Znesek nagrad in stroškov strokovnjaka, ki se povrne, določi sodišče ob razrešitvi strokovnjaka na podlagi poročila o dejavnostih in stroških strokovnjaka, ki je bilo predloženo v roku, ki ga je določilo sodišče. Sodišče lahko pri določitvi nagrad za strokovnjaka tudi zasliši podjetje.

Postopek prestrukturiranja dolga

Stroške in izdatke, nastale v postopku prestrukturiranja dolga, nosi dolžnik. Stroške postopka upnikov nosijo upniki sami. Sodišče lahko dolžniku odredi, naj plača stroške postopka upnikov, če je dolžnik vede predložil neutemeljen predlog za prestrukturiranje dolga ali upnikom povzročil stroške postopka tako, da je vede predložil napačne informacije ali neutemeljen predlog ali ugovor. Dolžniku se ne odobri državna postopkovna pomoč za plačilo državne takse. Če je načrt prestrukturiranja dolga izveden, dolžniku ni treba povrniti stroškov postopkovne pomoči, ki jo je odobrila država. Če je imenovan svetovalec ali strokovnjak, sodišče določi znesek, ki ga mora dolžnik nakazati kot polog za kritje nagrad in stroškov svetovalca ali strokovnjaka na za to namenjen račun.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Stečajni postopek

Ob razglasitvi stečaja se dolžnikova pravica do upravljanja stečajne mase in razpolaganja z njo prenese na stečajnega upravitelja. Po razglasitvi stečaja je vsako dolžnikovo razpolaganje s predmeti, ki so del stečajne mase, neveljavno. Dolžnik, ki je fizična oseba, lahko razpolaga s stečajno maso s soglasjem upravitelja. Vsako razpolaganje brez soglasja upravitelja je neveljavno.

Sodišče v postopku izpodbijanja razveljavi vsak posel ali drugo dejanje dolžnika, ki je bil sklenjen oziroma izvedeno pred razglasitvijo stečaja in ki škoduje interesom upnikov. Če je bil v obdobju od imenovanja začasnega upravitelja do razglasitve stečaja sklenjen izpodbojni posel ali izvedeno katero koli drugo izpodbojno dejanje, se zanj šteje, da so bili z njim oškodovani interesi upnikov.

Dolžnik, upnik ali upravitelj lahko pri sodišču predlaga, naj za ničen razglasi sklep skupščine upnikov, če ta ni v skladu z zakonom ali je bil sprejet v nasprotju s postopkom, določenim z zakonom, ali če je pravica do izpodbijanja sklepa neposredno določena z zakonom. Razglasitev ničnosti sklepa skupščine upnikov se lahko predlaga tudi, če so s sklepom oškodovani skupni interesi upnikov.

Če je bil uveden postopek za odpust obveznosti dolžnika, ki je fizična oseba, lahko sodišče na zahtevo upnika sklep, s katerim so dolžniku odpuščene obveznosti, ki med stečajnim postopkom niso bile izpolnjene, v enem letu od izdaje sklepa razglasi za ničen, če se izkaže, da je dolžnik med postopkom za odpust obveznosti dolžnika namerno kršil svoje obveznosti in tako bistveno oviral poplačilo terjatev upnikov.

Če dolžnik in upniki po razglasitvi stečaja sklenejo poravnavo, jo lahko sodišče razveljavi, če dolžnik ne izpolni svojih obveznosti, ki izhajajo iz poravnave, če je obsojen zaradi kaznivega dejanja v zvezi s stečajem ali kaznivega dejanja v zvezi z izvršilnim postopkom ali če je ob izteku vsaj polovice obdobja veljavnosti poravnave jasno, da dolžnik ne more izpolniti njenih pogojev. Razveljavitev poravnave vpliva na vse upnike, ki so sodelovali v njej, in s tem ščiti vse upnike.

Postopek reorganizacije

Sodišče razveljavi načrt reorganizacije, če je bilo podjetje po odobritvi načrta reorganizacije obsojeno zaradi kaznivega dejanja v zvezi s stečajem ali kaznivega dejanja v zvezi z izvršilnim postopkom, če podjetje v bistvenem obsegu ne izpolni svojih obveznosti na podlagi načrta reorganizacije, če je ob izteku vsaj polovice obdobja veljavnosti načrta reorganizacije jasno, da podjetje ne more izpolniti obveznosti, ki jih je prevzelo na podlagi načrta reorganizacije, na predlog svetovalca za reorganizacijo, če taksa za nadzor ni plačana ali če podjetje svetovalcu za reorganizacijo ne pomaga pri izvajanju nadzorne obveznosti ali mu ne zagotovi informacij, ki jih ta potrebuje za izvajanje nadzora, ali na podlagi predloga podjetja ali če se za podjetje razglasi stečaj. Pravica do terjatve upnika, katerega terjatev je bila prestrukturirana na podlagi načrta reorganizacije, se zoper podjetje obnovi v prvotnem znesku, upoštevati pa je treba tudi upnikove pridobitve med izvajanjem načrta reorganizacije.

Postopek prestrukturiranja dolga

Sodišče razveljavi načrt prestrukturiranja na predlog dolžnika ali če se za dolžnika razglasi stečaj, če dolžnik v bistvenem obsegu ne izpolni obveznosti na podlagi načrta prestrukturiranja, če je ob izteku vsaj polovice obdobja veljavnosti načrta prestrukturiranja jasno, da dolžnik ne more izpolniti obveznosti, ki jih je prevzel na podlagi načrta, če dolžnik nima težav s solventnostjo ali jih je rešil in prestrukturiranje terjatev upnikov ni več pošteno za upnike zaradi bistvene spremembe okoliščin, če je dolžnik namerno ali iz hude malomarnosti predložil stvarno nepravilne ali nepopolne informacije o svojem premoženju, dohodku, upnikih ali obveznostih, če je dolžnik izvedel plačila upnikom, ki v načrtu prestrukturiranja niso navedeni, s čimer je bistveno škodoval interesom drugih upnikov, če dolžnik ne pomaga sodišču ali svetovalcu pri izvajanju nadzorne obveznosti ali ne zagotovi informacij, potrebnih za izvajanje nadzora, ali če dolžnik ne plača zneska, ki ga je sodišče določilo kot polog. Pravica do terjatve upnika, katerega terjatev je bila prestrukturirana na podlagi načrta prestrukturiranja, se zoper dolžnika obnovi v prvotnem znesku. Upoštevati je treba tudi upnikove pridobitve med izvajanjem načrta prestrukturiranja.

Zadnja posodobitev: 05/06/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Irska

Irsko zakonodajo o osebni insolventnosti urejajo zakon o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen) in zakoni o osebni insolventnosti, sprejeti v letih 2012 do 2015 (v nadaljnjem besedilu: zakon o osebni insolventnosti). Z zakonom o osebni insolventnosti so določene tri metode reševanja dolga in uvedene spremembe zakonodaje o stečaju.

Vse postopke v primeru osebne insolventnosti, vključno s stečajem, vodi irska služba za postopke v primeru insolventnosti (Insolvency Service of Ireland (ISI)), ki je neodvisen z zakonom določen organ, ustanovljen leta 2013, deluje pa pod okriljem ministrstva za pravosodje in enakost (Department of Justice and Equality).

Postopki v primeru osebne insolventnosti, ki so urejeni z zakonom o osebni insolventnosti, zajemajo naslednje tri ureditve:

  1. obvestilo o odpisu dolgov (Debt Relief Notice (DRN)): za dolgove do 35 000 EUR za osebe, ki so praktično brez premoženja in imajo zelo nizke dohodke;
  2. ureditev za poravnavo dolgov (Debt Settlement Arrangement (DSA)): za dogovorjeno poravnavo neomejenih nezavarovanih dolgov v največ petletnem obdobju (ki se lahko v nekaterih okoliščinah podaljša na šest let);
  3. ureditev v primeru osebne insolventnosti (Personal Insolvency Arrangement (PIA)): za dogovorjeno poravnavo ali prestrukturiranje zavarovanega dolga v višini do 3 milijonov EUR (ob dogovoru z upniki se lahko ta meja dvigne) in neomejenega nezavarovanega dolga v največ šestletnem obdobju (ki se lahko v nekaterih okoliščinah podaljša na sedem let).

Za ureditev za poravnavo dolgov in ureditev v primeru osebne insolventnosti je značilen postopek v treh fazah:

1. faza: pristojno sodišče izda potrdilo o zaščiti (Protective Certificate (PC)), s katerim je ob izdaji nekaterim imenovanim ali „opredeljenim“ upnikom onemogočeno, da bi zaradi izterjave dolga začeli sodni postopek zoper dolžnika, vključno z vložitvijo predloga za stečaj. Potrdilo o zaščiti, ki ga izda pristojno sodišče, velja 70 dni, vendar se lahko iz nekaterih razlogov podaljša za dodatnih 40 dni; [i]

2. faza: ta faza vključuje pogajanje upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti (Personal Insolvency Practitioner (PIP)) v imenu dolžnika z njegovimi opredeljenimi upniki in odobritev predloga z glasovanjem na uradnem zboru upnikov. Z nedavno zakonodajo je, samo pri ureditvi v primeru osebne insolventnosti, dolžniku omogočeno, da predlaga sodno presojo predloga, če so upniki na zboru zavrnili predlog za ureditev v primeru osebne insolventnosti; [ii]

3. faza: izvajanje ureditev, vključno z rednimi razdelitvami upnikom in morebitnimi letnimi pregledi, kar oboje izvaja upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti.

Dolžnik lahko samo enkrat izkoristi obvestilo o odpisu dolgov, ureditev za poravnavo dolgov ali ureditev v primeru osebne insolventnosti.

Stečaj je možnost za dolžnike, ki zaradi svojih okoliščin ne izpolnjujejo meril za upravičenost do treh zgoraj navedenih reševanj dolga ali so že vstopili v eno od reševanj dolga, vendar se je za ureditev z upniki izkazalo, da ni vzdržna.

Če posameznik izkaže, da njegovega finančnega položaja ni mogoče rešiti z ureditvijo v primeru insolventnosti, in ima v zvezi s tem dopis upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti, lahko višjemu sodišču (High Court) predlaga, naj razglasi njegov stečaj. Posameznik mora predlog za sklep o razglasitvi stečaja (sklep o začetku stečajnega postopka) vložiti pri preiskovalnem uradu višjega sodišča (Examiner’s Office of the High Court) in plačati začetno takso v višini 200 EUR. Vložnike predloga bo zaslišalo višje sodišče; ko je razglašen stečaj posameznika, mora ta po zakonu ravnati v skladu z navodili uradnega stečajnega upravitelja (Official Assignee in Bankruptcy) in njegovega urada (oddelek za stečaje pri irski službi za postopke v primeru insolventnosti), ki sta odgovorna za upravljanje stečajne mase.

Takoj ko je za dolžnika razglašen stečaj, se njegovi nezavarovani dolgovi v celoti odpišejo, vendar pa vse njegovo premoženje postane last uradnega stečajnega upravitelja, ki je upravitelj stečajne mase, ki ga je imenovalo višje sodišče.

Stečajni postopek se lahko začne v naslednjih dveh primerih:

  1. lahko ga začne upnik, tako da pri višjem sodišču vloži predlog za razglasitev stečaja posameznika, ki ima dolgove do njega, pri čemer dokaže, da je upnik posameznika in da posameznik ni zadostno poskušal poravnati svojih dolgov;
  2. lahko se začne na predlog samega posameznika, kar se imenuje razglasitev stečaja na lastni predlog.

Stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika se samodejno ustavi po enem letu od datuma sklepa o razglasitvi stečaja, če ni bil zoper njega izdan sklep o podaljšanju stečajnega postopka (ki ga v primeru neupoštevanja navodil sprejme uradni stečajni upravitelj).

Z zakonom o osebni insolventnosti je uveden nov poklic, ki ga regulira irska služba za postopke v primeru insolventnosti in zajema dve kategoriji:

1. odobrene posrednike (Approved Intermediaries (AI)): osebe ali skupni organi, ki jih je irska služba za postopke v primeru insolventnosti pooblastila za podporo dolžnikom, ki želijo vložiti predlog za obvestilo o odpisu dolgov;

2. upravitelje v postopku zaradi osebne insolventnosti (Personal Insolvency Practitioners (PIP)): osebe, ki jih je irska služba za postopke v primeru insolventnosti pooblastila, da delujejo kot zveza med dolžnikom in njegovimi upniki zaradi zagotovitve ureditve za poravnavo dolgov ali ureditve v primeru osebne insolventnosti. Upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti je po zakonu obvezan ravnati v skladu z zakonom o osebni insolventnosti in s tem povezanimi predpisi. [iii]

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Na Irskem postopek v primeru osebne insolventnosti začnejo posamezniki (vključno s partnerstvi posameznikov) s postopki, določenimi v zakonu o osebni insolventnosti. Stečajni postopek zoper dolžnika lahko začnejo upniki, lahko pa dolžnik na lastno pobudo vloži predlog za začetek stečajnega postopka.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti

Prvi pogoj za začetek postopka v primeru osebne insolventnosti je, da je dolžnik insolventen, kar pomeni, da ne more plačati svojih dolgov ob njihovi zapadlosti. Katera od treh ureditev je ustrezna, je nato odvisno od vrste in obsega dolgov ter dolžnikovih dohodkov.

Da lahko posameznik, ki je v postopku v primeru insolventnosti, še vedno ohranja razumen življenjski standard, je irska služba za postopke v primeru insolventnosti (po obsežnem posvetovanju) pripravila smernice, ki se nanašajo na „razumne življenjske stroške“. Te smernice zagotavljajo vzdržnost ureditve v primeru insolventnosti, obenem pa tudi pomagajo zaščititi dolžnikovo zakonsko pravico do razumnega življenjskega standarda, s tem da zagotavljajo pošteno in pregledno metodo standardiziranja vsakodnevnih življenjskih stroškov za dolžnike v težavah. Dolžnikove razumne življenjske stroške na podlagi predloge, ki jo je določila irska služba za postopke v primeru insolventnosti, izračuna njegov odobreni posrednik ali upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti ob vložitvi predloga za ureditev v primeru insolventnosti.

1. Obvestilo o odpisu dolgov

Da bi lahko dolžnik zaprosil za obvestilo o odpisu dolgov, mora:

  • biti nezmožen v celoti poravnavati svoje dolgove ob njihovi zapadlosti;
  • imeti po odštetih razumnih življenjskih stroških neto mesečni razpoložljivi dohodek v višini 60 EUR ali manj;
  • imeti premoženje v vrednosti 400 EUR ali manj. Dolžniki imajo lahko tudi:
    • en kos nakita v vrednosti največ 750 EUR;
    • eno motorno vozilo, vredno največ 2 000 EUR, in
    • stanovanjsko opremo ali pripomočke, če njihova skupna vrednost ne presega 6 000 EUR;
  • imeti stalno prebivališče v Republiki Irski ali so morali imeti v preteklem letu običajno prebivališče ali kraj poslovanja na Irskem;
  • izpolniti in podpisati predpisano finančno poročilo (Prescribed Financial Statement (PFS)) in podati uradno izjavo, da je resnično in točno.

Običajni primeri dolgov, vključenih v obvestilo o odpisu dolgov, so dolgovi na podlagi kreditnih kartic, prekoračitve limita, osebna posojila, posojila kreditne zadruge, računi za komunalne storitve in trgovinske kreditne kartice.

2. Ureditev za poravnavo dolgov

Dolžnik lahko predlaga ureditev za poravnavo dolgov, če:

  • ni zmožen v celoti poravnavati svojih dolgov ob njihovi zapadlosti;
  • ima enega ali več nezavarovanih upnikov;
  • ima stalno prebivališče v Republiki Irski ali je v preteklem letu imel običajno prebivališče ali kraj poslovanja na Irskem;
  • je izpolnil in podpisal predpisano finančno poročilo in podal uradno izjavo, da so navedene informacije resnične in točne;
  • je pridobil izjavo upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti, s katero upravitelj potrjuje svoje mnenje, da:
    • so informacije v predpisanem finančnem poročilu resnične in točne;
    • je dolžnik upravičen do vložitve predloga za ureditev za poravnavo dolgov;
    • glede na dolžnikovo predpisano finančno poročilo ni verjetno, da bo dolžnik v naslednjih petih letih postal solventen;
    • če dolžnik vstopi v ureditev za poravnavo dolgov, obstajajo razumne možnosti, da bo v naslednjih petih letih postal solventen.

Poleg dolgov, navedenih pri obvestilu o odpisu dolgov, lahko dolgovi v ureditvi za poravnavo dolgov običajno vključujejo posojila in osebna jamstva.

3. Ureditev v primeru osebne insolventnosti

Dolžnik lahko predlaga ureditev v primeru osebne insolventnosti, če:

  • ni zmožen v celoti poravnavati svojih dolgov ob njihovi zapadlosti;
  • ima dolgove do vsaj enega zavarovanega upnika, ki so zavarovani z nepremičninami ali premoženjem na Irskem;
  • ima zavarovane dolgove v višini do 3 milijonov EUR (če se vsi zavarovani upniki strinjajo, se lahko ta meja dvigne);
  • je v postopku v zvezi z zamudami pri odplačevanju hipotekarnih posojil (npr. postopku za reševanje zamud pri odplačevanju hipotekarnih posojil, ki ga vodi centralna banka Irske) šest mesecev sodeloval z zavarovanim upnikom v zvezi z glavnim zasebnim prebivališčem in:
    • ni bila sprejeta nobena alternativna ureditev odplačila, ali
    • je zavarovani upnik potrdil, da ne bo sprejel take ureditve, ali
    • je dolžnik vstopil v alternativno ureditev odplačila in si jo prizadeval upoštevati, kar je potrdil upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti;
  • ima stalno prebivališče v Republiki Irski ali je v preteklem letu imel običajno prebivališče ali kraj poslovanja na Irskem;
  • je izpolnil in podpisal predpisano finančno poročilo ter podal uradno izjavo, da je resnično in točno;
  • je pridobil izjavo upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti, s katero upravitelj potrjuje svoje mnenje, da:
    • so informacije v predpisanem finančnem poročilu resnične in točne;
    • je dolžnik upravičen do vložitve predloga za ureditev v primeru osebne insolventnosti;
    • glede na dolžnikovo predpisano finančno poročilo ni verjetno, da bo dolžnik v naslednjih petih letih postal solventen;
    • če dolžnik vstopi v ureditev v primeru osebne insolventnosti, obstajajo razumne možnosti, da bo v naslednjih petih letih postal solventen.

Poleg dolgov, navedenih pri obvestilu o odpisu dolgov in ureditvi za poravnavo dolgov, dolgovi, običajno vključeni v ureditev v primeru osebne insolventnosti, vključujejo stanovanjska posojila za glavno zasebno prebivališče, posojila za naložbe v nepremičnine, hipoteke/posojila za nakup z namenom oddajanja.

Stečaj

Na Irskem imajo posamezniki pravico, da sami predlagajo razglasitev svojega stečaja, tj. pri višjem sodišču lahko vložijo predlog, naj se razglasi njihov stečaj. Pogoji za vložitev takega predloga so:

  • posameznik ali dolžnik mora biti nezmožen plačati svoje dolgove ob njihovi zapadlosti;
  • dolžnikovi dolgovi morajo presegati vrednost njegovega premoženja za vsaj 20 000 EUR;
  • dolžnik je moral za poravnavo svojih dolgov razumno poskušati uporabiti eno od zgoraj navedenih treh ureditev v primeru insolventnosti. To je treba pred sodišči dokazati s sklicevanjem na dopis upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti ali odobrenega posrednika.

Predlog za začetek stečajnega postopka lahko vloži tudi upnik. Če upnik predlaga začetek stečajnega postopka, ni smel predhodno neutemeljeno zavrniti predloga za ureditev za poravnavo dolgov ali ureditev v primeru osebne insolventnosti.

Za sklep o začetku stečajnega postopka je treba vložiti predlog, pri čemer mora vložnik preiskovalnemu uradu višjega sodišča predložiti različne dokumente in zaprisežene izjave, ki jih predpiše višje sodišče. Izdani sklep o začetku stečajnega postopka velja od dejanskega datuma samega sklepa in nima retroaktivnega učinka do datuma vložitve predloga za stečaj, kot to lahko velja v nekaterih jurisdikcijah.

Dokler ni izdan sklep o začetku stečajnega postopka, upnik na podlagi zakona o stečaju nima posebnega pravnega sredstva za imenovanje začasnega upravitelja – s členom 23 zakona o stečaju je dovoljeno prijetje stečajnega dolžnika po razglasitvi stečaja, če ima namen zapustiti jurisdikcijo, da bi se izognil stečajnemu postopku.

Dolžnik ali upnik lahko ugovarja sklepu o začetku stečajnega postopka tako, da pri višjem sodišču vloži predlog in zaprisežene izjave, v katerih so navedeni razlogi za ugovor.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Splošni cilj, na katerem temelji zakon o osebni insolventnosti, je zaščititi, kolikor je mogoče, dolžnikovo glavno zasebno prebivališče, in ob upoštevanju tega cilja so oblikovane tudi ustrezne določbe zakonodaje.

Premoženje v okviru postopka v primeru insolventnosti

V primeru ureditve za poravnavo dolgov ali ureditve v primeru osebne insolventnosti upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti dolžnikovega premoženja običajno ne prevzame v fizično posest ali last, ampak za obdobje veljavnosti ureditve prevzame nadzor nad dolžnikovim virom dohodkov in po pogojih ureditve iz njega poplača upnikove terjatve. Razpoložljivi vir dohodkov pomeni dohodke, ki so na voljo po odštetju razumnih življenjskih stroškov, plačil najemnine ali hipotekarnega posojila in drugih plačil v posebnih okoliščinah, kot so zdravstveni stroški. Zavarovana posojila običajno plača neposredno dolžnik svojemu upniku glede na pogoje njune ureditve. Če je treba v okviru ureditve prodati del premoženja, ga običajno proda sam dolžnik.

Premoženje v okviru stečajnega postopka

Na podlagi zakonodaje o stečaju se vse premoženje, ki na datum razglasitve stečaja pripada stečajnemu dolžniku, nemudoma prenese na uradnega stečajnega upravitelja (to pomeni, da ima uradni stečajni upravitelj zdaj v lasti vse premoženje v stečajni masi). Med to premoženje spadajo:

  • gotovina;
  • računi pri finančnih institucijah, vključno s tekočimi, varčevalnimi, naložbenimi računi itd.;
  • vsa zemljišča in stavbe, vključno s tistimi, ki se štejejo za družinske domove;
  • stroji, oprema, poklicna orodja, pohištvo, gospodinjski predmeti in aparati;
  • vsa vozila;
  • pokojnine (z nekaterimi izjemami), naložbeni produkti, delnice in vrednostni papirji;
  • zaloga iz katere koli poslovne dejavnosti, ki jo ima stečajni dolžnik v svojem imenu ali v okviru partnerstva;
  • dolgovi do stečajnega dolžnika.

V zvezi z zgornjim obstajajo izjeme:

  • dolžniki lahko uveljavljajo izvzeto osebno premoženje v vrednosti do 6 000 EUR in lahko pri višjem sodišču zaprosijo za zvišanje te meje;
  • iz stečajnega postopka je izključeno premoženje, ki izhaja iz kršitve osebnih pravic, saj to niso pravice, ki bi jih bilo treba prenesti na upravitelja za upnike, saj je to osebno premoženje posameznika;
  • nekatere pokojninske pravice (za dodatna pojasnila glej zakonodajo).

Stečajni dolžnik mora uradnega stečajnega upravitelja obvestiti, če med stečajnim postopkom prejme kakršno koli premoženje, ne glede na to, kako ga je pridobil. Tako premoženje se prenese na uradnega stečajnega upravitelja, ko ga zahteva, in vključi v stečajno maso.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Postopek v primeru insolventnosti

Ko dolžnik najame upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti, ta deluje kot pogajalec med dolžnikom in njegovimi upniki. Upravitelji v postopku zaradi osebne insolventnosti morajo po zakonu delovati v najboljšem interesu dolžnika in upnikov, zato morajo v ureditvi v primeru insolventnosti oblikovati najboljšo možno ureditev za vse zadevne stranke.

Upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti ima naslednje vloge in funkcije:

  • sodeluje z dolžnikom, ki razmišlja o vložitvi predloga za ureditev v primeru insolventnosti;
  • sprejme imenovanje za strokovnjaka za insolventnost;
  • pregleda predpisano finančno poročilo, ki ga pripravi dolžnik, ter svetuje dolžniku o možnostih in njegovi upravičenosti do vložitve predloga za ureditev za poravnavo dolgov ali ureditev v primeru osebne insolventnosti;
  • prepriča se, da so finančne informacije, ki mu jih je predložil dolžnik, točne in popolne;
  • na podlagi meril iz zakonodaje zagotovi mnenje, katera vrsta ureditve v primeru insolventnosti (ureditev za poravnavo dolgov ali ureditev v primeru osebne insolventnosti) najbolj ustreza dolžnikovemu položaju;
  • zagotovi informacije v zvezi z izbranim postopkom, splošnim učinkom pridobitve statusa stranke v ureditvi v primeru insolventnosti in verjetnimi stroški, povezanimi s tem;
  • v imenu dolžnika zaprosi za potrdilo o zaščiti;
  • vse upnike obvesti o potrdilu o zaščiti in imenovanju upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti, pri čemer priloži kopijo dolžnikovega predpisanega finančnega poročila;
  • pripravi predlog za upnike ter skliče uradni zbor upnikov za obravnavo predloga in glasovanje o njem;
  • če je predlog odobren, o rezultatu obvesti irsko službo za postopke v primeru insolventnosti in vse upnike;
  • ko sodišče odobri ureditev ali je odobrena po sodni presoji, med trajanjem ureditve izvaja pogoje ureditve, vključno z izterjavo finančnih sredstev od dolžnika in plačilom upnikom;
  • spremlja ureditev ves čas njenega trajanja;
  • vsaj enkrat letno pregleda ureditev.

Dolžnikova naloga v postopku v primeru insolventnosti je, da pošteno sodeluje v postopku, se strinja z ureditvijo, o kateri se je dogovoril s svojim upraviteljem v postopku zaradi osebne insolventnosti, in izpolnjuje potrebne pogoje ureditve.

Stečaj

Ob razglasitvi stečaja se vse premoženje prenese s stečajnega dolžnika na uradnega stečajnega upravitelja. Uradni stečajni upravitelj je neodvisni z zakonom določeni uradnik, katerega naloga je upravljati stečajno premoženje in voditi oddelek za stečaje pri irski službi za postopke v primeru insolventnosti.

Na Irskem je lahko fizična oseba imenovana za stečajnega upravitelja, ki nadomesti uradnega stečajnega upravitelja višjega sodišča. V praksi so taka imenovanja izjemno redka. V zakonu o stečaju niso opredeljene nobene kvalifikacije za tako imenovanje.

Dolžnikove pravice v stečajnem postopku so omejene na to, da lahko pri višjem sodišču izpodbija nekatere odločitve uradnega stečajnega upravitelja. Dolžnik mora upoštevati zahteve urada uradnega stečajnega upravitelja v zvezi z upravljanjem stečajnega premoženja.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Uporaba pobotov je dovoljena z zakonom o osebni insolventnosti in zakonom o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen). Določeno, je da se lahko pri določitvi vrednosti premoženja ali dolgovanega zneska kakršen koli debetni ali kreditni saldo (b) pri istem upniku pobota s prvotnim zneskom (a). Preostanek se nato šteje za dolg ali premoženje, ki se lahko dolguje dolžniku v ureditvi ali njegovim upnikom. [iv]

Če ima dolžnik prihranke v kreditni zadrugi, do katere ima tudi dolg, kreditna zadruga s temi prihranki pobota znesek, ki ji ga dolguje dolžnik. [v]

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Postopek v primeru insolventnosti

Potrdilo o zaščiti upniku preprečuje, da bi v obdobju veljavnosti tega potrdila kakor koli ukrepal. Dogovori v zvezi s predhodno obstoječimi pogodbami bodo navedeni v končni ureditvi.

Stečaj

Stečaj ne vpliva na pravice zavarovanega upnika glede njegovega zavarovanja, tj. zavarovani upnik ohrani vse pravice, ki jih je imel na podlagi zavarovanja pred stečajnim postopkom. Edina razlika je, da je zdaj lastnik premoženja uradni stečajni upravitelj in ne stečajni dolžnik.

Uradni stečajni upravitelj mora unovčiti (prodati ali oddati) vse premoženje v stečajni masi, da bi v čim večjem obsegu poplačal obveznosti stečajne mase. Vse terjatve v zvezi z obveznostmi dolžnika, ki temeljijo na pogodbi, torej postanejo obveznosti stečajne mase. Uradni stečajni upravitelj bo samo v izjemnih okoliščinah nadaljeval izvajanje kakršne koli pogodbe za storitve, katerih stranka je stečajni dolžnik.

Če uradni stečajni upravitelj nadaljuje izvajanje pogodbe, postane osebno odgovoren s pravico do nadomestila iz stečajne mase. [vi]

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Postopek v primeru insolventnosti

Ureditev za poravnavo dolgov ali ureditev v primeru osebne insolventnosti: prvi korak, ki ga naredi dolžnik, ki predlaga ureditev za poravnavo dolgov/ureditev v primeru osebne insolventnosti, je, da pri pristojnem sodišču zaprosi za potrdilo o zaščiti. Če je izdano, je z njim nekaterim imenovanim ali opredeljenim upnikom, ki so predmet potrdila o zaščiti, onemogočeno, da bi zoper dolžnika kakor koli ukrepali zaradi izterjave ali izvršbe opredeljenih dolgov. Dejansko upnik ne more:

  • začeti sodnega postopka v zvezi s svojim dolgom;
  • nadaljevati nobenega sodnega postopka, vključno s sodnimi sklepi/sodbami itd., ki se je začel pred izdajo potrdila o zaščiti, tj. tak sodni postopek se šteje za začasno ustavljen za čas veljavnosti potrdila;
  • izvesti nobenega ukrepa za izterjavo ali zavarovanje plačila dolga;
  • stopiti v stik z dolžnikom v zvezi z dolgom, razen če to zahteva dolžnik;
  • spremeniti ali odpovedati nobenega dogovora z dolžnikom ali
  • začeti stečajnega postopka zoper dolžnika.

Ko dolžnik vstopi v ureditev, se za upnike med njenim trajanjem uporabljajo podobne omejitve glede uveljavljanja, kot so navedene zgoraj.

Obvestilo o odpisu dolgov: ko pristojno sodišče izda obvestilo o odpisu dolgov, se med veljavnostjo obvestila uporabljajo enaki zaščitni ukrepi, kot so navedeni zgoraj pri ureditvi za poravnavo dolgov/ureditvi v primeru osebne insolventnosti.

Stečaj

Zavarovani in nezavarovani upniki se v stečajnem postopku obravnavajo različno. Edina možnost, ki je nezavarovanim upnikom stečajnega dolžnika na voljo za izterjavo dolgov, je, da prijavijo terjatev v stečajnem postopku v znesku, ki jim je dolgovan. Nezavarovani upniki ne morejo začeti sodnega postopka zoper stečajnega dolžnika po datumu razglasitve stečaja. To je neposredna in samodejna posledica sklepa o začetku stečajnega postopka, ki ga je izdalo višje sodišče. Stečajni postopek ne vpliva na pravice zavarovanih upnikov.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti

Ureditev za poravnavo dolgov, ureditev v primeru osebne insolventnosti in obvestilo o odpisu dolgov

Glej odgovor na vprašanje 7.

Stečaj

Kot velja za premoženje v stečajni masi, uradni stečajni upravitelj nadomesti stečajnega dolžnika kot toženca v vseh obstoječih pravdah, ki so jih upniki začeli zoper stečajnega dolžnika. Uradni stečajni upravitelj se lahko spusti v postopek in brani pred sodiščem, dogovori za poravnavo ali opusti postopek. Če je uspešen pri obrambi, se kakršna koli nasprotna terjatev ali stroški vplačajo v stečajno maso v korist vseh upnikov. Če je postopek uspešen ali je dosežena poravnava, dogovorjeni znesek postane priznana terjatev v stečajnem postopku.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Irska služba za postopke v primeru insolventnosti je s povezovanjem deležnikov pripravila (predhodni) dokument o standardnem protokolu za ureditev za poravnavo dolgov in ureditev v primeru osebne insolventnosti. V njem so določene obveznosti dolžnikov in upnikov med izvajanjem ureditve. Vzorčna dokumenta o protokolu za ureditev za poravnavo dolgov in ureditev v primeru osebne insolventnosti sta priložena temu dokumentu.

Upnik sodeluje tako:

1. Dokazilo o dolgu: v primeru ureditve za poravnavo dolgov in ureditve v primeru osebne insolventnosti mora upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti, potem ko je sodišče dolžniku izdalo potrdilo o zaščiti, pisati zadevnim upnikom in jih obvestiti o svojem imenovanju ter jih pozvati, naj predložijo dokazilo o dolgovih in navedejo, kako bi morale biti njihove terjatve obravnavane na podlagi pogojev ureditve.

V stečajnem postopku morajo vsi upniki predložiti formalno dokazilo o dolgu, preden se jim izplača delež stečajne mase.

2. Glasovanje: ko upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti, ki deluje za dolžnika, ki želi vstopiti v ureditev za poravnavo dolgov ali ureditev v primeru osebne insolventnosti, skliče zbor upnikov, imajo zadevni upniki pravico glasovati o pogojih ureditve, če so dokazali dolgovani jim dolg.

3. Ugovori: upnik lahko pri sodišču vloži ugovor, preden začnejo veljati pogoji ureditve za poravnavo dolgov ali ureditve v primeru osebne insolventnosti. Posebni pogoji so določeni v zakonodaji. [vii]

4. Ponudba za poravnavo: upniki so upravičeni do glasovanja o ponudbi za poravnavo, ki jo je dal stečajni dolžnik. To se zgodi, kadar želi stečajni dolžnik doseči poravnavo z nekaterimi ali vsemi svojimi upniki pred potekom stečajnega postopka, da bi ohranil vse svoje premoženje.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

-

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti

V zvezi z ureditvijo za poravnavo dolgov ali ureditvijo v primeru osebne insolventnosti upnik ne prijavi formalno terjatev zoper dolžnika. Prva faza v postopku je izpolnitev dolžnikovega predpisanega finančnega poročila. V njem so navedeni vsi upniki in zneski, dolgovani posameznim upnikom, to poročilo pa je dejanska podlaga za izdajo potrdila o zaščiti. Po izdaji potrdila o zaščiti lahko upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti pozove upnike, naj predložijo dokazilo o dolgu, preden bo navedeni upravitelj pripravil ureditev v primeru insolventnosti. Če upnik ne predloži dokazila o dolgu, čeprav je bil k temu pozvan, ima to posledice za glasovalne pravice v zvezi z ureditvijo in izplačilo deleža stečajne mase.

V zvezi s predlogom za obvestilo o odpisu dolgov upnik ne prijavi formalno terjatve, vendar pa ga lahko odobreni posrednik pozove, naj potrdi, ali je znesek, ki ga je dolžnik razkril kot dolgovan, pravilen.

Novi dolgovi, ki nastanejo po datumu ureditve, z ureditvijo niso zajeti. Če se spremeni obseg predhodno obstoječih dolgov, bo morda treba spremeniti celotno ureditev (npr. izkaže se pogojna obveznost).

Stečaj

V stečajnem postopku je oblika stečajne mase (vsa sredstva in obveznosti stečajnega dolžnika) predstavljena na dveh obrazcih, ki ju mora stečajni dolžnik izpolniti in predložiti stečajnemu inšpektorju (Bankruptcy Inspector) na dan razglasitve njegovega stečaja: računovodskem poročilu o stanju sredstev in obveznosti ter izjavi z osebnimi informacijami. Vse vrste obveznosti so v stečajni postopek vključene kot nedokazane terjatve, če so dolžniku nastale pred datumom razglasitve njegovega stečaja, tj. datumom začetka stečajnega postopka. Dolgovi, ki stečajnemu dolžniku nastanejo po datumu razglasitve stečaja, ne morejo biti vključeni kot terjatev v stečajni postopek. [viii]

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Postopek v primeru insolventnosti

Po izdaji potrdila o zaščiti v ureditvi za poravnavo dolgov ali ureditvi v primeru osebne insolventnosti so opredeljeni upniki obveščeni o izdaji potrdila o zaščiti in prejmejo kopijo dolžnikovega predpisanega finančnega poročila. Upnik je pozvan, naj pove, kako bi želel, da se obravnava dolgovani mu dolg, lahko pa je tudi pozvan, naj predloži dokazilo o dolgu. Dolg do upnika se dokaže enako, kot se na podlagi zakona o stečaju dokaže dolg stečajnega dolžnika.

Ko upnik dokaže dolg, ima pravico glasovati na uradnem zboru upnikov, sklicanem za odobritev dolžnikovega predloga. Če upnik ne predloži dokazila o dolgu ali sicer ne dokaže ustrezno dolgovanega mu dolga, ne more sodelovati na zboru upnikov ali biti udeležen pri izplačilu deleža stečajne mase, določenem v ureditvi.

Stečaj

Oddelek za stečaje pri irski službi za postopke v primeru insolventnosti pošlje obvestilo o posameznikih, za katere je bil razglašen stečaj, finančnim institucijam na seznamu in vladnim oddelkom dan po tem, ko je za posameznike razglašen stečaj. Obvestilo o teh razglasitvah stečaja je objavljeno tudi na spletišču irske službe za postopke v primeru insolventnosti in v Iris Oifigiul, ki je uradna publikacija irske države.

Vsi zavarovani upniki stečajne mase so (pisno ali po e-pošti) obveščeni o 30-dnevnem roku, ki začne teči od datuma razglasitve stečaja in v katerem morajo predložiti dokazilo o svojih terjatvah v stečajni masi. Tako dokazilo o dolgu je lahko v obliki hipotekarnih listin, faktur, izjav in računov, v nekaterih okoliščinah pa se lahko zahteva zaprisežena izjava upnika.

Preden se deleži stečajne mase izplačajo upnikom stečajne mase, irska služba za postopke v primeru insolventnosti objavi prihodnja plačila in zadeve, na katere se nanašajo. Upnikom (zavarovanim in nezavarovanim) je znova na voljo 30 dni za prijavo terjatev pri irski službi za postopke v primeru insolventnosti, pri čemer se zahtevajo enaka dokazila.

V vseh primerih oddelek za stečaje pri irski službi za postopke v primeru insolventnosti zahteva, da upniki izpolnijo standardne obrazce za dokazilo dolga, ki so na voljo na spletišču navedene službe.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Prednostni dolg

Pri ureditvi v primeru osebne insolventnosti in ureditvi za poravnavo dolgov se prednostni dolgovi poplačajo po pogojih iz ureditve, v stečajnem postopku pa se prednostni dolgovi poplačajo takoj za taksami za stečajni postopek in kakršnimi koli stroški ali izdatki, nastalimi uradnemu stečajnemu upravitelju pri upravljanju stečajne mase. Dolgovi, ki se štejejo za prednostne, so:

  • nekateri zneski, dolgovani davčni upravi, kot so dohodnina, davek na kapitalski dobiček, DDV, davek od dohodkov iz zaposlitve (PAYE)/prispevki za socialno zavarovanje (PRSI) itd.;
  • nekatere takse lokalnih organov, nastale v 12 mesecih pred datumom razglasitve dolžnikovega stečaja ali njegovega vstopa v ureditev (začetni datum). Sem spadajo takse in stroški lokalnega sveta;
  • plače, dolgovane dolžnikovim zaposlenim za štiri mesece pred začetnim datumom;
  • kakršno koli plačilo, povezano s pokojnino, dopustom ali bolniško odsotnostjo, dolgovano tem zaposlenim. [ix]

Zavarovani dolg

Pri ureditvi v primeru osebne insolventnosti je zavarovani upnik vezan na pogoje ureditve. Pri običajni ureditvi v primeru osebne insolventnosti se zavarovani posojilodajalec poplača iz dolžnikovega dohodka v znesku, kot je dogovorjen v ureditvi. Morebitni preostali mesečni dohodek dolžnika se po odštetju razumnih življenjskih stroškov in nagrad za upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti izplača nezavarovanim upnikom z deleži stečajne mase.

Stečaj ne vpliva na pravice zavarovanega upnika. Tak upnik se lahko v zvezi s svojim zavarovanim dolgom odloči za eno od naslednjih treh možnosti:

  • zanese se na svoje zavarovanje – to pomeni, da dejansko ostane zunaj stečajnega postopka;
  • unovči svoje zavarovanje in prijavi razliko (če obstaja) – upnik bo izračunal pošteno tržno vrednost zavarovanega premoženja in to odštel od celotnega zneska, ki mu je dolgovan. Posledična razlika (če obstaja) se vključi v stečajno maso kot nezavarovana terjatev. Med tem postopkom lahko zavarovani upnik proda zadevno premoženje;
  • odpove se svojemu zavarovanju – zavarovani upnik se lahko v celoti odpove svojemu zavarovanju in svojo terjatev vključi v stečajno maso kot nezavarovano terjatev.

Nezavarovani dolg

Tako pri ureditvi v primeru osebne insolventnosti kot tudi pri ureditvi za poravnavo dolgov se dolgovi do nezavarovanih upnikov poplačajo po dogovorjenih pogojih ureditve. Pri obvestilu o odpisu dolgov mora oseba, katere okoliščine se v obdobju nadzora izboljšajo, to sporočiti irski službi za postopke v primeru insolventnosti, in je lahko glede na raven sprememb pozvana, naj nekoliko prispeva k poravnavi dolgov.

Terjatve nezavarovanih upnikov stečajne mase niso prednostno razvrščene. Poplačajo se z razdelitvijo kakršnih koli sredstev, ki ostanejo po plačilu taks za stečajni postopek, stroškov uradnega stečajnega upravitelja in prednostnih dolgov.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Postopek v primeru insolventnosti

Splošni pogoj za zadovoljivo končanje postopka v primeru insolventnosti je, da je dolžnik ves čas trajanja ureditve upošteval obveznosti na podlagi ureditve. Po tem je dolžnik oproščen nezavarovanih dolgov. Status zavarovanega dolga je odvisen od posebnih pogojev ureditve.

Če dolžnik krši pogoje obvestila o odpisu dolgov, ureditve za poravnavo dolgov ali ureditve v primeru osebne insolventnosti, se lahko ureditev prekine. Če dolžnik šest mesecev zamuja s plačili, se ureditev šteje za neuspešno. V obeh primerih mora dolžnik plačati vse svoje dolgove, vključno z vsemi zamudami, stroški in obrestmi, nastalimi v obdobju neplačila v zvezi z navedenimi dolgovi.

Stečaj

Za stečajnega dolžnika, ki je ravnal v skladu s stečajnim postopkom, se stečajni postopek samodejno ustavi po enem letu. Stečajni dolžnik lahko kadar koli med stečajnim postopkom upnikom ponudi (poravnavo), da poplača svoje dolgove. Stečajni dolžnik mora pri višjem sodišču vložiti predlog za ustavitev stečajnega postopka; s tem se uradnemu stečajnemu upravitelju prepreči nadaljnje unovčevanje premoženja iz stečajne mase. Stečajni dolžnik lahko nato na višjem sodišču upnikom ponudi poravnavo. O ponudbi za poravnavo glasujejo upniki stečajnega dolžnika; če se vsaj 60 % upnikov (po številu in vrednosti dolga) strinja s pogoji ponudbe, je ponudba sprejeta.

Znesek, dogovorjen na podlagi ponudbe za poravnavo, se lahko poplača iz deležev stečajne mase ali s sredstvi samega stečajnega dolžnika. Plačati je treba vse takse ali stroške, nastale uradu uradnega stečajnega upravitelja pri vodenju stečajnega postopka, in tudi morebitne prednostne dolgove. Ko se uradni stečajni upravitelj strinja s ponudbo za poravnavo, pri kateri je posredovalo višje sodišče, se stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika ustavi.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti

Nezavarovani upniki – ni relevantno.

Zavarovani upniki – status zavarovanega dolga je odvisen od posebnih pogojev ureditve.

Stečaj

Pri stečaju upniki po datumu razglasitve stečaja ne morejo zoper stečajnega dolžnika uveljavljati nobenih obstoječih dolgov (dolgovi, ki stečajnemu dolžniku nastanejo po razglasitvi stečaja, se lahko uveljavljajo običajno); namesto tega se morajo povezati neposredno z uradnim stečajnim upraviteljem. Ko je stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika ustavljen, kar je v večini primerov po enem letu (v primerih neupoštevanja navodil itd. se lahko ta rok podaljša na največ 15 let), so vsi nezavarovani dolgovi (vključno s prednostnimi dolgovi) odpisani. Dolgovi, povezani z zavarovanimi upniki, ki uveljavljajo svojo možnost zanašanja na zavarovanje, po datumu ustavitve postopka ne bodo odpisani. Stečajni postopek ne vpliva na pravice zavarovanih upnikov glede zavarovanega premoženja.

Če zavarovani upnik uveljavi svoje zavarovanje in v stečajnem postopku prijavi razliko (kot nezavarovani dolg), se delež, ki ostane po izplačilu kakršnih koli deležev stečajne mase, po ustavitvi postopka odpiše. Navesti je treba, da tudi če zavarovani upnik uveljavlja samo možnost zanašanja na svoje zavarovanje (in ne prijavi razlike v stečajnem postopku), po ustavitvi postopka zoper stečajnega dolžnika ne bo mogel zoper njega uveljavljati nobene razlike. V tem scenariju je neto učinek stečaja na zavarovano posojilo (ali hipoteko) ta, da se kakršen koli delež posojila nad vrednostjo povezanega premoženja (na datum razglasitve stečaja) obravnava kot nezavarovani dolg.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti

Ureditev za poravnavo dolgov ali ureditev v primeru osebne insolventnosti: v postopku v primeru insolventnosti stroške ureditve običajno nosijo upniki. Nagrade za upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti, kot so dogovorjene z upniki ob izglasovanju in sprejetju ureditve ali poznejši odobritvi po presoji sodišča, se odštejejo od razpoložljivih sredstev dolžnika. Če upnik vloži ugovor zoper izdajo potrdila o zaščiti ali ureditev, običajno nosi svoje stroške. [x] Če upnik vloži ugovor zoper predlagano ureditev v primeru osebne insolventnosti, lahko sodišču predlaga, naj odredi povračilo stroškov, če bo njegovemu ugovoru ugodeno. [xi] Pri običajnem poteku dogodkov stroški sledijo ukrepu, tj. stroške mora plačati stranka, katere ukrepi jih povzročijo.

Obvestilo o odpisu dolgov: obvestilo o odpisu dolgov ne povzroči stroškov.

Stečaj

Stroške stečajnega postopka nosijo upniki, plačajo pa se iz kakršnih koli sredstev, ki so na voljo v stečajni masi.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Postopek v primeru insolventnosti

Med pogoji, ki jih mora izpolnjevati dolžnik, preden lahko vstopi v postopek v primeru insolventnosti, je določba, da mora zagotoviti popolno in točno računovodsko poročilo o stanju sredstev in obveznosti ter podpisati uradno izjavo, s katero potrjuje te informacije. Upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti se mora tudi prepričati, da dolžnik govori resnico in da mu je razkril vse pomembne informacije v zvezi s svojim finančnim položajem. Upnik ali upravitelj v postopku zaradi osebne insolventnosti – ali irska služba za postopke v primeru insolventnosti samo v zvezi z obvestilom o odpisu dolgov – lahko pri sodišču predlaga ustavitev postopka v primeru insolventnosti iz nekaterih razlogov, določenih v zakonu o osebni insolventnosti, med katerimi so:

  • dolžnik je s svojim ravnanjem svoje finančne zadeve uredil tako, da je postal upravičen do ureditve ali obvestila o odpisu dolgov;
  • postopkovne zahteve iz zakona niso bile izpolnjene;
  • netočnosti ali izpustitve v dolžnikovem predpisanem finančnem poročilu, ki so ali bi lahko privedle do materialne škode za upnika;
  • dolžnik ne izpolnjuje zahtev za upravičenost;
  • dolžnik je prednostno obravnaval tretjo osebo, s čimer je znižal znesek, ki je na voljo za plačilo njegovih dolgov, ali
  • dolžnik je storil katero koli kaznivo dejanje iz zakona o insolventnosti iz leta 2012 (kakor je bil spremenjen).

Upniki nimajo pravice zahtevati razveljavitve kakršnih koli poslov ali prenosov premoženja pred začetkom postopka v primeru insolventnosti. Če pa se za dolžnika lahko šteje, da je v pokojninski sklad vplačal čezmerne prispevke, lahko upnik pri sodiščih zahteva izterjavo presežnih prispevkov. To lahko privede do odredbe sodišče, naj skrbnik sklada zagotovi polno povračilo zneska, da se razdeli med upnike, ki so vključeni v ureditev.

Stečaj

Predhodne prenose premoženja in plačila, ki jih je stečajni dolžnik izvedel za upnike ali druge posameznike, je mogoče razveljaviti na podlagi zakonodaje o stečaju. To vključuje primere, v katerih:

  • je stečajni dolžnik plačal znesek ali prenesel premoženje na katerega koli upnika in mu s tem dal prednost pred vsemi drugimi upniki, do katerih ima dolgove. Uradni stečajni upravitelj lahko zahteva, naj se taka plačila, izvedena v treh letih pred datumom razglasitve stečaja, razveljavijo. Če je uradni stečajni upravitelj uspešen, se zadevni znesek vplača nazaj v stečajno maso v korist vseh upnikov; [xii]
  • je stečajni dolžnik prenesel ali podaril premoženje tretji osebi za znesek, ki je nižji od poštene tržne vrednosti. Po uspešnem predlogu pri višjem sodišču, ki ga je vložil uradni stečajni upravitelj, se lahko taki prenosi v treh letih pred datumom razglasitve stečaja razglasijo za nične in neveljavne, razlika pa se vključi v stečajno maso v korist vseh upnikov; [xiii]
  • je stečajni dolžnik prenesel premoženje ali izvedel plačilo, za katero se lahko šteje, da pomeni „transakcijo z namenom izogibanja“, tj. stečajni dolžnik se je želel izogniti temu, da bi se premoženje ali denarni znesek štela za del njegove stečajne mase. V teh primerih se uporabljata dva roka:
    • vse take transakcije, izvedene tri leta pred stečajem, lahko uradni stečajni upravitelj razveljavi na podlagi uspešnega predloga pri višjem sodišču in
    • vse take transakcije, izvedene pet let pred stečajem, če stečajni dolžnik ne dokaže, da je bil v času transakcije solventen. [xiv]

V vseh zgoraj navedenih scenarijih mora uradni stečajni upravitelj z zapriseženo izjavo pri višjem sodišču dokazati, da so se te transakcije dejansko zgodile, tako da je višje sodišče prepričano glede na pogoje iz zakonodaje; te transakcije/prenosi bi se torej šteli za škodljive za upnike stečajne mase.



[i] Glede zakonodaje o potrdilih o zaščiti glej člene 59 do 64 poglavja 3 (ureditev za poravnavo dolgov) in člene 93 do 98 poglavja 4 (ureditev v primeru osebne insolventnosti) zakona o insolventnosti iz leta 2012 (kakor je bil spremenjen).

[ii] Člen 115A zakona o insolventnosti iz leta 2012 (kakor je bil spremenjen).

[iii] Glede zakonodajne podlage za upravitelja v postopku zaradi osebne insolventnosti glej del 5 zakona o osebni insolventnosti iz leta 2012, glede meril za usposobljenost, regulativnih standardov in zahtev za dovoljenje pa izvedbene predpise iz leta 2013 (dovoljenje za upravitelje v postopku zaradi osebne insolventnosti in nadzor nad njimi) zakona o osebni insolventnosti iz leta 2012 (S.I. št. 209 iz leta 2013).

[iv] Člen 135 zakona o insolventnosti iz leta 2012 (kakor je bil spremenjen) in člen 17 prve priloge k zakonu o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen).

[v] Člen 135(2) zakona o insolventnosti iz leta 2012 (kakor je bil spremenjen).

[vi] Člena 61 in 136 zakona o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen).

[vii] Člen 87 (ureditev za poravnavo dolgov) in člen 120 (ureditev v primeru osebne insolventnosti) zakona o insolventnosti iz leta 2012 (kakor je bil spremenjen).

[viii] Člen 75 zakona o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen).

[ix] Člena 81 in 101 zakona o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen).

[x] Člen 97 zakona o insolventnosti iz leta 2012 (kakor je bil spremenjen).

[xi] Člen 115(a) zakona o insolventnosti iz leta 2012 (kakor je bil spremenjen).

[xii] Člen 57 zakona o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen).

[xiii] Člen 58 zakona o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen).

[xiv] Člen 59 zakona o stečaju iz leta 1988 (kakor je bil spremenjen).

Zadnja posodobitev: 17/12/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Grčija

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti je mogoče uvesti zoper gospodarske subjekte in združenja oseb s pravno osebnostjo, ki sledijo ekonomskemu cilju.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Predlog za začetek postopka mora na prvostopenjskem sodišču (eisangeléas protodikón) vložiti sam dolžnik, upnik s pravnim interesom ali državni tožilec, če za to obstaja javni interes. Pogoji za začetek postopka: (a) kadar predlog vloži upnik, je moral dolžnik ustaviti plačila; (b) kadar vlogo vloži dolžnik, zadostuje verjetnost, da ne bo zmožen poplačati svojih dolgov. Sodišče določi datum ustavitve plačil, ki je največ dve leti pred datumom objave sodbe. Predsednik sodišča lahko na zahtevo katere koli osebe, ki ima pravni interes, odredi kakršen koli ukrep, ki naj bi bil nujen za preprečitev morebitnih sprememb dolžnikovega premoženja v škodo upnikov. Taki ukrepi samodejno prenehajo z izdajo sodbe o razglasitvi insolventnosti.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečajno maso (ptocheutikí periousía) sestavlja vse premoženje – ne glede na njegovo lokacijo –, ki je na datum razglasitve insolventnosti v lasti dolžnika. Ne vključuje (a) morebitnega nezasegljivega premoženja, tj. stvari, ki so neizogibno potrebne za osnovno preživetje dolžnika in njegove družine, in stvari, ki jih dolžnik potrebuje za delo, s katerim se preživlja, ali (b) morebitnega premoženja, ki je izključeno s posebnimi zakonskimi določbami. Prav tako ne vključuje premoženja, ki ga je dolžnik pridobil po razglasitvi insolventnosti.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Dolžnik z razglasitvijo insolventnosti samodejno izgubi pravico do upravljanja premoženja, tj. da z njim razpolaga in ga odtuji. Kakršen koli dolžnikov posel upravljanja premoženja brez soglasja upravitelja (sýndikos) je neizvršljiv. Premoženje upravlja upravitelj. Dolžnik lahko upravlja svoje premoženje samo v izjemnih primerih, določenih v zakonu. Imenovani upravitelj mora biti odvetnik z vsaj petletnimi izkušnjami. Njegovo delo nadzoruje sodnik poročevalec sodišča (eisigitís dikastís). Za nekatere posle upravljanja upravitelj potrebuje dovoljenje sodišča, ki obravnava zadevo v zvezi z insolventnostjo (stečajno sodišče, ptocheutikó dikastírio). Stečajno sodišče je zadnji nadzornik, pristojen za usmerjanje postopka v primeru insolventnosti.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Razglasitev insolventnosti ne vpliva na upnikovo pravico, da uveljavlja pobot zoper nasprotni zahtevek dolžnika, če so bili pogoji za pobot izpolnjeni pred razglasitvijo insolventnosti. Morebitna prepoved pobota velja tudi v postopku v primeru insolventnosti.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Vse dvostranske pogodbe, ki na datum razglasitve insolventnosti še niso izpolnjene in katerih stranka je dolžnik, ostanejo veljavne, razen če zakonik o insolventnosti določa drugače. Upravitelj ima na podlagi dovoljenja sodnika poročevalca pravico izpolniti obveznosti vseh veljavnih pogodb in od nasprotnih strank zahtevati njihovo izpolnitev. Vse trajne pogodbe ostanejo veljavne, razen če zakon določa drugače. Finančne pogodbe so izključene. Določbe insolvenčnega prava ne vplivajo na pravico do odpovedi pogodbe v skladu z zakonom ali pogodbo. Razglasitev insolventnosti je podlaga za odpoved pogodb osebne narave, katerih stranka je dolžnik. Upravitelj lahko prenese pogodbeno razmerje, v katerem je dolžnik stranka, na tretjo osebo. Delovno razmerje z razglasitvijo insolventnosti preneha.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Z razglasitvijo insolventnosti se vsi postopki, ki so jih posamezni upniki zoper dolžnika uvedli za poravnavo ali izpolnitev zahtevkov, v okviru insolventnosti samodejno prekinejo, brez poseganja v določbe o zavarovanih upnikih, v zvezi s katerimi prekinitev ne velja za zavarovanje s premoženjem v stečajni masi. Vendar lahko za navedene upnike pod nekaterimi pogoji velja nekajmesečni odlog. Natančneje, z razglasitvijo insolventnosti so prepovedana naslednja dejanja: nadaljevanje izvršbe, vlaganje tožb za izpolnitev ali ugotovitvenih tožb, nadaljevanje takih pravd, vlaganje ali obravnavanje pritožb ter izdajanje upravnih ali davčnih aktov oziroma njihovo izvrševanje v zvezi s premoženjem v stečajni masi.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Upravitelj nadaljuje vse pravde, ki na datum razglasitve insolventnosti še niso končane, če je dolžnik v njih upnik. Če je dolžnik, se pravde prekinejo, sledi pa postopek prijave in preverjanja terjatev.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Upniki morajo terjatve do dolžnika prijaviti pri sodnem uradniku za stečaje (grammatéas ton ptocheúseon). Vsi upniki, ne glede na prednostne pravice ali zavarovanje, vključno s tistimi, katerih terjatve so pogojne, oblikujejo skupščino upnikov (synéleusi ton pistotón). Prva skupščina se skliče s sodbo, s katero se razglasi insolventnost. Skupščina lahko izvoli tričlanski upniški odbor (epitropí pistotón), ta pa lahko nato imenuje skupnega predstavnika vseh članov. Tričlanski upniški odbor spremlja potek postopka v primeru insolventnosti.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Po popisu dolžnikovega premičnega in nepremičnega premoženja se lahko upravitelj posvetuje s sodnikom poročevalcem in zaprosi za dovoljenje za prodajo blaga ali premičnih predmetov, ki so vključeni v stečajno maso, vendar je namen take prodaje samo kritje tekočih potreb. Šele ko je preverjanje upnikov končano in če ni sprejet ali potrjen načrt reorganizacije podjetja ali če je tako sprejetje ali potrditev preklicana, lahko upravitelj unovči dolžnikovo premoženje in izkupiček razdeli med upnike, pri čemer odproda podjetje kot celoto ali posamezne dele njegovega premoženja. Dolžnikovo nepremično premoženje se lahko odproda samo z dovoljenjem stečajnega sodišča, danim na zahtevo upravitelja in na podlagi poročila sodnika poročevalca.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Terjatve lahko prijavijo in dokumentacijo sodnemu uradniku za stečaje predložijo vsi dolžnikovi upniki, ne glede na to, ali so njihove terjatve prednostne ali ne, in ne glede na to, ali so zavarovane s premoženjem ali ne. V postopek v primeru insolventnosti se vključijo upniki, ki imajo na datum razglasitve insolventnosti pogodbeno denarno terjatev do dolžnika, ki je že nastala in jo je mogoče uveljavljati na sodišču. Terjatev, ki nastanejo po začetku postopka v primeru insolventnosti, ni mogoče prijaviti. Sodni stroški upravitelja, stroški, ki nastanejo pri upravljanju stečajne mase, nagrada upravitelju in morebitne terjatve v zvezi s stečajno maso (omadiká pistómata) se odštejejo vnaprej, po odločitvi za unovčenje stečajne mase, in poplačajo pred razvrstitvijo dolžnikovih upnikov.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Terjatve je treba pisno prijaviti pri sodnem uradniku za stečaje, pri čemer je treba podrobno navesti vrsto, razlog, datum nastanka itd., v enem mesecu po objavi sodbe o razglasitvi insolventnosti v biltenu sodnih objav odvetniškega sklada (Deltío Dikastikón Dimosieúseon tou Tameíou Nomikón). Če se zgoraj navedeni rok izteče, lahko upnik še vedno vloži ugovor (anakopí) in zahteva, naj stečajno sodišče preveri njegovo terjatev. Za preverjanje velja naslednje: (a) upravitelj ga v navzočnosti sodnika poročevalca opravi tri dni po izteku roka, določenega za prijavo terjatev; (b) upnik, katerega terjatev se preverja, se lahko preverjanja udeleži osebno ali po ustrezno pooblaščeni tretji osebi; (c) preverjanje se opravi tako, da se upnikova dokumentacija primerja z dolžnikovimi knjigami in dokumentacijo; (d) sodnik poročevalec sestavi poročilo o preverjanju upnikov; (e) v primeru dvoma sodnik poročevalec odloči o sprejetju terjatve, ki jo lahko sprejme tudi začasno; (f) med preverjanjem lahko dolžnik, upravitelj in upniki, katerih terjatve so bile že sprejete, podajo ugovore. Posebno spletno mesto, na katerem bi bili objavljeni posebni obrazci za zgoraj navedeni postopek, ne obstaja. So pa posebni obrazci na voljo pri sodnem uradniku za stečaje na prvostopenjskem sodišču (protodikeío).

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Ko je sprejeta odločitev o unovčenju stečajne mase, upravitelj brez nepotrebnega odlašanja sestavi razdelitveni seznam in ga predloži sodniku poročevalcu. Ta razglasi seznam za izvršljiv in ga da razobesiti v svojem uradu. Pri razdelitvi se upoštevajo naslednje splošne prednostne pravice: (i) terjatve, ki izhajajo iz najrazličnejših vrst financiranja za zagotovitev nadaljnjega poslovanja dolžnika; (ii) terjatve za stroške dolžnikovega zdravljenja in pogrebne stroške; (iii) terjatve za preskrbo s potrebno hrano; (iv) terjatve zaposlenih v zvezi z njihovo zaposlitvijo, odvetniški honorarji; (v) terjatve kmetov; (vi) terjatve Helenske države in lokalnih organov; (vii) terjatve jamstvenega sklada (synengyitikó) in posebne prednostne pravice upnikov, tj. prednostne terjatve na določenih dolžnikovih premičninah ali nepremičninah ali znesku denarja. Če se prednostne pravice v primeru izkupička od odprodaje premoženja ali zneska denarja prekrivajo, se smiselno uporabijo ustrezne določbe zakonika o civilnem postopku.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Dolžnik in upravitelj lahko stečajnemu sodišču predložita načrt reorganizacije. Vključevati mora informacije o finančni zmogljivosti in predlaganem poplačilu upnikov, opis ukrepov, ki naj bi se sprejeli, kot so organizacijske spremembe in poslovni načrti, oblikovanje pravic in splošno razvrstitev vsakega upnika itd. Stečajno sodišče načrt samodejno predhodno prouči v 20 dneh po predložitvi in ga lahko zavrne iz posebnih razlogov, določenih z zakonom. Če sodišče načrta ne zavrne, določi najmanj trimesečni rok, v katerem morajo upniki načrt sprejeti ali ne, in datum, na katerega se morajo sestati. Razprava in glasovanje o načrtu potekata v navzočnosti sodnika poročevalca. Za sprejetje načrta je potrebna posebna večina. Ko upniki sprejmejo načrt reorganizacije, se ta predloži sodišču v potrditev. Ko je izdana pravnomočna sodba o odobritvi načrta, postane ta zavezujoč za vse upnike, ne glede na njihovo razvrstitev in ne glede na to, ali so prijavili terjatve ali ne. Postopek v primeru insolventnosti se konča. Upniki lahko začnejo individualni postopek.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Ko se razglasi, da je postopek v primeru insolventnosti končan, se odvzem premoženja dolžniku prekliče, dolžnik spet prevzame razpolaganje s svojim premoženjem in upniki lahko začnejo individualni postopek. Natančneje, postopek v primeru insolventnosti se konča z odprodajo premoženja, upravitelj pa v enem mesecu predloži poročilo.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stroški in izdatki, nastali v postopku v primeru insolventnosti, bremenijo stečajno maso.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Vsa dejanja dolžnika v obdobju od ustavitve plačil do razglasitve insolventnosti („obdobje izpodbojnosti“, ýpopti períodos), ki so v škodo vseh upnikov, se lahko razveljavijo (dejanja, ki se lahko razveljavijo, práxeis dynitikís anáklisis) ali jih je treba razveljaviti (dejanja, ki se obvezno razveljavijo, práxeis ypochreotikís anáklisis), odvisno od pogojev, določenih z insolvenčnim pravom. Tožbo za razveljavitev lahko pri stečajnem sodišču vloži upravitelj ali pod določenimi pogoji upnik. Vsak, ki je dolžnikovo premoženje pridobil na podlagi razveljavljenega dejanja, ga mora vrniti v stečajno maso.

Zadnja posodobitev: 13/02/2018

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani španščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Plačilna nesposobnost - Španija

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti, imenovan concurso de acreedores („skupščina upnikov“), se uporablja za civilne dolžnike in trgovce, ne glede na to, ali gre za fizične ali pravne osebe. Predpisi, s katerimi je urejen, so določeni v prečiščenem besedilu zakona o insolventnosti (Texto Refundido de la Ley Concursal), odobrenega s kraljevim zakonodajnim odlokom št. 1/2020 z dne 5. maja 2020. To prečiščeno besedilo poleg tega vključuje in pojasnjuje spremembe in posebnosti razglasitve insolventnosti fizičnih oseb, ki so bile v špansko zakonodajo o insolventnosti uvedene z zakonom št. 25/2015, da bi lahko bili dolžniki razbremenjeni dolgov, ki niso poravnani med postopkom v primeru insolventnosti.

Vsakega dolžnika je mogoče razglasiti za insolventnega, ne glede na to, ali gre za fizično osebo (vključno z mladoletniki ali osebami, ki niso poslovno sposobne) ali pravno osebo, za podjetnika ali potrošnika, čeprav zakon vsebuje nekaj specifikacij v zvezi z vrsto zadevnega dolžnika, zlasti v primeru gospodarskih družb ali potrošnikov.

Pravne osebe je mogoče razglasiti za insolventne tudi, če so v likvidaciji. Pri tem ni pomembno, ali so del skupine podjetij, saj se lahko za insolventno razglasi eno ali več podjetij, ki so del skupine, ne pa skupina kot taka.

Postopek v primeru insolventnosti se lahko začne v zvezi z dediščino, če se ta ne sprejme brezpogojno.

Organov, ki predstavljajo ozemeljsko organiziranost države, organov javnega sektorja in drugih oseb javnega prava ni mogoče razglasiti za insolventne.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

2.1 Pogoji za začetek postopka v primeru insolventnosti

V zakonu so določeni nekateri subjektivni in objektivni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za začetek postopka v primeru insolventnosti:

A) Subjektivni pogoj: vsakega dolžnika je mogoče razglasiti za insolventnega, ne glede na to, ali gre za fizično ali pravno osebo, podjetnika ali potrošnika, čeprav zakon vsebuje nekaj specifikacij v zvezi z vrsto zadevnega dolžnika, zlasti v primeru gospodarskih družb ali potrošnikov.

Organov, ki predstavljajo ozemeljsko organiziranost države, organov javnega sektorja in drugih oseb javnega prava ni mogoče razglasiti za insolventne.

B) Objektivni pogoj: insolventnost dolžnika, opredeljena kot nesposobnost rednega plačevanja njegovih obveznosti.

2.2 Strani, ki lahko vložijo zahtevek za začetek postopka

Zahteve za vložitev zahtevka se razlikujejo glede na to, ali zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti vloži dolžnik ali upniki.

Če zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti vloži dolžnik (prostovoljni postopek), mora pred sodiščem dokazati, da je že insolventen ali da mu grozi insolventnost, tj. da ne more redno plačevati svojih obveznosti. Če je dolžnik že insolventen, mora v dveh mesecih, potem ko izve ali bi moral izvedeti za svojo insolventnost, vložiti zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti.

Vendar pa lahko dolžnik v skladu z zakonom v tem dvomesečnem obdobju obvesti sodišče, da se z upniki pogaja o sporazumu za refinanciranje dolga; v tem primeru se to obdobje med pogajanji prekine in upniki ne morejo začeti ločenih izvršilnih postopkov v zvezi s premoženjem, ki ga dolžnik tri mesece potrebuje za svoje delovanje. Po izteku tega obdobja morajo dolžniki, če ne sklenejo sporazuma z upniki, v enem mesecu vložiti zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti.

Zahtevku morajo priložiti nekatere dokumente, kot so poročilo o njihovi gospodarski dejavnosti, popis sredstev, seznam upnikov z navedenimi kreditnimi jamstvi, seznam zaposlenih in njihovih računov, če so jih obvezani voditi.

Dolžniki, ki so lahko fizične ali pravne osebe, morajo vložiti zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti, če so že insolventni, kar pomeni, da ne morejo redno plačevati svojih obveznosti. Po drugi strani so dolžniki ob grozeči insolventnosti (insolventnost še ne obstaja, vendar se pričakuje) zgolj upravičeni do vložitve zahtevka za izdajo sklepa o insolventnosti.

Vložitev zahtevka pri gospodarskem sodišču (juzgado de lo mercantil) mora izpolnjevati nekatere obvezne zahteve iz členov 6 in 7 prečiščenega besedila zakona o insolventnosti: poročilo o finančni in pravni zgodovini dolžnika; navedba, ali opravlja gospodarsko dejavnost; če je pravna oseba, mora navesti svoje delničarje ali upravitelje in uradnega revizorja; popis sredstev in pravic z ustreznimi informacijami za njihovo identifikacijo; abecedni seznam upnikov, z navedbo naslova ter zneska in zapadlosti terjatev, ter obstoječa jamstva; če je ustrezno, seznam zaposlenih; če mora dolžnik voditi račune, mora predložiti poslovne knjige; če je dolžnik del skupine podjetij, mora to navesti in predložiti konsolidirane računovodske izkaze skupine.

Dolžniki morajo sodelovati s sodnikom, pristojnim za postopek v primeru insolventnosti, in upravitelji, ne le v pasivnem smislu izpolnjevanja njihovih zahtev, ampak tudi v aktivnem smislu sporočanja vsega pomembnega. Ta obveznost vključuje tudi obveznost nastopa pred sodiščem in upravitelji, sodelovanja in obveščanja. Te obveznosti vplivajo na dolžnike, ki so fizične osebe in dejanski ali pravni direktorji pravnih oseb, bodisi trenutno bodisi so to funkcijo opravljali v preteklih dveh letih. Če ta obveznost ni izpolnjena, se za namene razglasitve krivdne insolventnosti predvideva, da je prišlo do namerne kršitve ali hude malomarnosti (v primerih, za katere se uporablja oddelek o krivdnosti, tj. zaradi odobritve škodljivega dogovora ali začetka likvidacijskega postopka).

Dolžnik je lahko razglašen za odgovornega za insolventnost in kaznovan. Eden od namenov postopka v primeru insolventnosti je proučiti vzroke za insolventnost in zlasti, ali je ravnanje dolžnika ali drugih oseb, ki so z njim neposredno ali postransko povezane, prispevalo k njenemu nastanku ali jo še povečalo. To vključuje obrazložitev ustreznih obveznosti z uporabo preglednice sankcij iz členov 455 in 456 prečiščenega besedila zakona o insolventnosti.

2.3 Začetek postopka in datum začetka veljavnosti postopka

Sodnik mora proučiti predloženo dokumentacijo in če je insolventnost ali grozeča insolventnost utemeljena, razglasiti dolžnika za insolventnega z dnem vložitve zahtevka ali naslednjim dnem. Če je predložena dokumentacija nepopolna, lahko sodnik dovoli enkratno petdnevno obdobje za njeno dopolnitev.

Zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti lahko vloži tudi kateri koli upnik; v tem primeru gre za obvezni postopek (concurso necesario). Upniki, ki vložijo zahtevek za izdajo sklepa o insolventnosti, morajo zagotoviti dokaze o obstoječi insolventnosti dolžnika in predložiti dokazilo o nalogu za izvršbo zoper dolžnika, ki dokazuje, da za izterjavo dolga niso bila pridobljena zadostna sredstva, ali pa morajo zagotoviti dokaze o nekaterih dejstvih, na podlagi katerih je mogoče domnevati o insolventnosti, na primer: dolžnik je na splošno prenehal plačevati obveznosti; obstoj obsežnega rubeža dolžnikovega premoženja; hitra utaja ali likvidacija premoženja ali neplačilo nekaterih dolgov (davkov, nadomestil za socialno varnost, terjatev delavcev).

Če zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti vloži upnik, je dolžnik pozvan in lahko ugovarja sklepu o insolventnosti. V takih primerih sodnik skliče obravnavo, na kateri lahko stranke predložijo dokaze z nekaterimi omejitvami; sodnik mora odločiti, ali je dolžnik že insolventen ali ne, in, če je ustrezno, izdati sklep o insolventnosti. Postopek se začne tudi, če dolžnik sprejme sklep o insolventnosti, ga ne izpodbija ali se ne udeleži obravnave.

Dolžniki, ki so fizične osebe in insolventni ali jim grozi insolventnost, njihove ocenjene obveznosti pa ne presegajo pet milijonov evrov, lahko vložijo zahtevek za začetek postopka za sklenitev izvensodnega dogovora o plačilu. To lahko storijo tudi pravne osebe, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 631 prečiščenega besedila zakona o insolventnosti.

Sklep o začetku postopka v primeru insolventnosti začne veljati takoj po izdaji, tudi če je vložena pritožba.

2.4 Objava sklepa o insolventnosti

Sklep o insolventnosti mora biti po možnosti objavljen v elektronskih medijih, v Uradnem listu Španije pa mora biti objavljen povzetek sklepa, kljub temu pa lahko sodnik odredi njegovo objavo v več medijih, če se mu to zdi nujno potrebno.

2.5 Začasni ukrepi

Sodnik lahko po sprejetju zahtevka za začetek postopka v primeru insolventnosti na zahtevo osebe, ki je vložila zahtevek, in če je ustrezno, po zagotovitvi jamstva za kritje morebitnih obveznosti, v skladu s splošnim procesnim pravom sprejme potrebne ukrepe za preprečitev odtujitve premoženja.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

3.1 Premoženje, ki je del stečajne mase

Vse premoženje in pravice, ki jih ima dolžnik ob izdaji sklepa o insolventnosti, so del stečajne mase ali „premoženja, zajetega v postopku“, tudi premoženje in pravice, ki jih dolžnik pridobi ali ponovno pridobi med postopkom. Izvzeto je premoženje, ki je z zakonom razglašeno za nezasegljivo.

Upniki s prednostnimi pravicami na ladjah ali zrakoplovih lahko to premoženje ločijo od stečajne mase s sprejetjem ukrepov, ki jih dovoljuje sektorska zakonodaja.

Če so dolžniki v postopku v primeru insolventnosti fizične osebe in so poročeni, je njihovo ločeno premoženje del premoženja, zajetega v postopku, če pa imajo režim skupnega premoženja, se vključi tudi skupno premoženje, če je potrebno za kritje dolžnikovih obveznosti.

Postopek v primeru insolventnosti ne zahteva prekinitve dolžnikove dejavnosti in dolžnik lahko nadaljuje poslovanje družbe v skladu z dogovorom o podelitvi dovoljenja ali začasnem odvzemu njegovih pooblastil. Načeloma je treba od upraviteljev pridobiti dovoljenje za upravljanje ali odtujitev sredstev v primerih nadzora dolžnikovih pooblastil, vendar so lahko nekatera splošna dejanja dovoljena, če so del običajne dejavnosti podjetja. Načeloma do odobritve dogovora z upniki ali začetka likvidacijskega postopka premoženja ni mogoče bremeniti za financiranje insolventne družbe brez dovoljenja sodnika. V naslednjem oddelku so pojasnjeni dogovori za začasen odvzem ali nadzor dolžnikovih pooblastil.

Polovica financiranja z novimi gotovinskimi prihodki v okviru postopka refinanciranja se šteje za terjatev do stečajne mase.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

4.1 Pooblastila dolžnika

Načeloma se izhaja iz razlikovanja med prostovoljnim in obveznim postopkom (člen 29). Pri prvem dolžnik še naprej upravlja svoje premoženje in z njim razpolaga ter je pod nadzorom upravitelja, od katerega mora pridobiti dovoljenje ali privolitev. Pri obveznem postopku pa se dolžniku začasno odvzamejo pooblastila za upravljanje njegovega premoženja in razpolaganje z njim in nadomesti ga upravitelj. Namen ureditve ni kaznovati dolžnika, ampak ohraniti premoženje in zaščititi rezultat postopka.

Vendar je merilo nadaljevanje dolžnikove gospodarske dejavnosti, glede katere člen 111 določa, da lahko upravitelj pripravi katalog dejavnosti, ki so zaradi svoje narave in obsega izvzete iz potrebnega nadzora. Sistem je prilagodljiv, saj lahko sodnik v primeru prostovoljnega postopka z obrazloženim sklepom odredi začasni odvzem pooblastil, v primeru obveznega postopka pa zgolj nadzor v okviru ureditve na podlagi dovoljenja ali soglasja, pri čemer navede tveganja, za katera upa, da se jim bo mogoče izogniti, in koristi, za katere upa, da bodo pridobljene.

Enako se lahko na zahtevo upravitelja prvotni dogovor o omejitvi ali izmenjavi pooblastil spremeni v kateri koli poznejši fazi, prav tako z obrazloženim sklepom in po zaslišanju dolžnika (sprememba ni samodejna), pri čemer mora biti ta sprememba objavljena enako kot sklep o insolventnosti.

Po končanju postopka preneha veljati tudi omejitev pooblastil. Sicer se podaljša do odobritve dogovora z upniki, s katerim se lahko določijo ukrepi za omejitev ali prepoved dolžnikovih pooblastil. Če se postopek zaradi insolventnosti konča z likvidacijo, začetek te faze pomeni začasen odvzem dolžnikovih pooblastil.

Praviloma je namen prečiščenega besedila zakona o insolventnosti, da premoženje dolžnika, zajeto v postopku v primeru insolventnosti, ostane nespremenjeno, vendar je mogoče v nekaterih primerih del dolžnikovega premoženja med postopkom v primeru insolventnosti prodati z dovoljenjem sodnika, ki se v nekaterih primerih ne zahteva. Med postopkom v primeru insolventnosti je mogoče prodati tudi proizvodne enote, in sicer na način, kot je določen v členu 215 in naslednjih prečiščenega besedila zakona o insolventnosti.

Kot izjema od splošnega pravila o nadaljevanju dejavnosti dolžnika je določeno, da se lahko na zahtevo upravitelja in po zaslišanju dolžnika in predstavnikov delavcev dolžnikove pisarne zaprejo ali prekine njegova dejavnost. Če to vključuje kolektivno prenehanje, zadržanje izvajanja ali spremembo pogodb o zaposlitvi, mora sodnik ravnati v skladu s posebnimi pravili.

Zakon tudi določa posebne obveznosti v zvezi z računi dolžnika, učinki postopka v primeru insolventnosti na upravljavske organe insolventnih pravnih oseb pa se urejajo ločeno.

4.2 Imenovanje in pooblastila upraviteljev v postopku v primeru insolventnosti

Upravitelj je oseba ali organ, ki je potreben za pomoč sodniku in mu je zaupano vodenje postopka v primeru insolventnosti. Po začetku postopka v primeru insolventnosti sodnik odredi začetek druge faze postopka, ki vključuje vse v zvezi z imenovanjem, ureditvenimi določbami, pooblastili in odgovornostmi upravitelja.

Upravitelj se v skladu z zakonsko določenimi pogoji izbere med fizičnimi in pravnimi osebami, prostovoljno vpisanimi v javni register insolventnosti (Registro Público Concursal). Za te namene se razlikuje med postopki v primeru insolventnosti majhnega, srednjega in velikega obsega. Prvo imenovanje s seznama se izvede z žrebom, nato pa po zaporednem vrstnem redu, razen pri postopkih v primeru insolventnosti velikega obsega, v katerih lahko sodnik imenuje upravitelja, ki se mu zdi najprimernejši, pri čemer navede razloge in upošteva zakonsko določena merila. Če postopek v primeru insolventnosti vključuje kreditne institucije, mora sodnik imenovati upravitelja med osebami, ki jih predlaga sklad za urejeno prestrukturiranje bank (Fondo de Reestructuración Ordenada Bancaria). Sodnik mora imenovati upravitelje med osebami, ki jih predlaga nacionalna komisija za trg vrednostnih papirjev (Comisión Nacional del Mercado de Valores), če obravnava postopek, ki vključuje institucije, ki so pod njenim nadzorom, ali konzorcij za zavarovalniške odškodnine (Consorcio de Compensación de Seguros) v primeru zavarovalnic.

Po navadi je imenovan samo en upravitelj. Izjemoma lahko sodnik v postopku v primeru insolventnosti, če to upravičuje javni interes, kot drugega upravitelja imenuje upnika, ki je javna uprava, ali upnika, ki je oseba javnega prava, povezana z zadevno javno upravo ali njej podrejena.

V členu 57 in naslednjih prečiščenega besedila zakona o insolventnosti je podrobno opredeljen pravni položaj upravitelja, ki opravlja naslednje vrste nalog: naloge postopkovne narave; naloge v zvezi z dolžnikom ali njegovimi upravljavskimi organi; naloge v zvezi z zadevami s področja dela; naloge v zvezi s pravicami upnikov; naloge, povezane s poročanjem in vrednotenjem; naloge v zvezi z unovčenjem ali likvidacijo premoženja ter tajniške naloge. Njegova najpomembnejša naloga je predložitev poročila iz člena 292, ki mu mora dodati predlog popisa premoženja in seznam upnikov.

Plačilo upraviteljev določi sodnik v skladu z lestvico honorarjev, določeno v kraljevem odloku št. 1860/2004 z dne 6. septembra 2004.

Imenovani upravitelj mora sprejeti funkcijo, sodnik pa ga lahko zavrne ali razreši, če za to obstaja utemeljen razlog. Upravitelji lahko imenujejo tudi pooblaščene pomočnike, da jim pomagajo pri opravljanju nalog.

4.3 Stečajni sodnik

Vodenje postopka v primeru insolventnosti spada v pristojnost gospodarskega pravosodja kot specializirane veje civilnega pravosodja. Sodnik razglasi insolventnost in vodi postopek. V členu 86b sistemskega zakona št. 6/1985 z dne 1. julija 1985 o sodstvu (Ley Orgánica del Poder Judicial) je naveden seznam pristojnosti sodnikov gospodarskega sodišča, med katere spadajo zlasti vsa vprašanja v zvezi s postopkom v primeru insolventnosti.

Sodnik lahko v sklepu o insolventnosti ali pred tem kot previdnostni ukrep omeji temeljne pravice dolžnika. Te omejitve lahko vključujejo: (a) prestrezanje poštnih in telefonskih komunikacij; (b) obveznost prebivanja na istem območju, kot je njegov naslov, z možnostjo hišnega pripora ter (c) vstop v stanovanje in hišno preiskavo. Če je dolžnik pravna oseba, se lahko ti ukrepi sprejmejo tudi v zvezi z vsemi ali nekaterimi njegovimi trenutnimi direktorji ali upravitelji in tistimi, ki so to funkcijo opravljali v prejšnjih dveh letih.

Člena 52 in 53 stečajnemu sodniku podeljujeta izključno in izključevalno pristojnost glede sklopa zadev, ki na splošno obsegajo vse ukrepe, usmerjene v dolžnikovo premoženje ali z njim neposredno povezane. Sodnik je pristojen tudi za sprejemanje odločitev v zvezi s kolektivnim začasnim prenehanjem pogodb o zaposlitvi, kadar je delodajalec razglašen za insolventnega, in za obravnavanje tožb zaradi odgovornosti zoper direktorje ali upravitelje insolventne družbe.

Za predhodno odločanje in zgolj za namene postopka v primeru insolventnosti so pristojnosti sodnika razširjene tudi na upravne ali socialne zadeve, neposredno povezane s postopkom v primeru insolventnosti.

Zakon o insolventnosti določa pravila o mednarodni in krajevni pristojnosti ter posebna pravila o postopku, ki ga je treba upoštevati, ki imajo prednost pred pravili, določenimi v splošni procesni zakonodaji.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Po začetku postopka v primeru insolventnosti pobot terjatev ali dolgov dolžnika ni več mogoč. Vendar pa je pobot dovoljen, če so bile zahteve zanj izpolnjene pred sprejetjem sklepa o insolventnosti, tudi če je odločba izdana pozneje. Te zahteve so na splošno določene v členu 1196 civilnega zakonika (Código Civil) (vzajemnost terjatev, enotnost dolgov ter njihova zapadlost in izterljivost).

Postopki v primeru insolventnosti s tujim elementom so izvzeti iz tega pravila, če zakonodaja, ki se uporablja za vzajemno terjatev dolžnika, to dovoljuje v primerih insolventnosti.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

6.1 Učinki na pogodbe, katerih stranka je dolžnik

Prečiščeno besedilo zakona o insolventnosti ureja učinke postopkov v primeru insolventnosti na pogodbe, ki jih dolžnik sklene s tretjimi osebami, v členu 156 in naslednjih, katerih določbe vplivajo na tiste pogodbe, ki do izdaje sklepa o insolventnosti niso bile izpolnjene. Vprašanje se obravnava v zvezi z dvostranskimi pogodbami, saj enostranske pogodbe določajo priznavanje terjatev upnikov, ki so tretje osebe, ali zahteve za vključitev njihovih terjatev v premoženje, zajeto v postopku, kot je navedeno v členu 157. Pogodbe, sklenjene z javnimi upravami, ureja posebno upravno pravo.

V členu 156 je načeloma določeno, da sam sklep o insolventnosti ne vpliva na pogodbe z vzajemnimi obveznostmi, ki jih mora dolžnik ali druga stranka še izpolniti. Obveznosti dolžnika bremenijo stečajno maso. Kakršno koli nadomestilo, ki izhaja iz prekinitve, se prav tako šteje za terjatev do stečajne mase.

Po zakonu se vsaka klavzula, ki določa pravico do razveljavitve ali prekinitve pogodbe zgolj zato, ker je bila ena od strank razglašena za insolventno, šteje za neveljavno, kar še utrjuje veljavnost teh pogodb.

Če je to v interesu postopka v primeru insolventnosti, lahko upravitelj (v primeru začasnega odvzema) ali dolžnik (v primeru nadzora) zahteva, da stečajni sodnik prekine pogodbo. V takih primerih mora sodnik pozvati dolžnika, upravitelja in drugo pogodbeno stranko, da nastopijo pred sodiščem. Če ti pred sodiščem dosežejo dogovor, sodnik izda sklep o prekinitvi pogodbe. V nasprotnem primeru se spor obravnava v okviru incidenčnega postopka v primeru insolventnosti in sodnik odloči o vsem, kar je povezano z vračilom plačil in nadomestilom, ki bremenijo stečajno maso, kar je vsekakor lahko pomembno, če je znesek visok.

6.2 Prekinitev zaradi kršitve pogodbe

Sklep o insolventnosti ne vpliva na prekinitev dvostranskih pogodb zaradi poznejše kršitve s strani katere koli stranke. V primeru pogodb o neprekinjenem izvajanju se lahko pooblastilo za prekinitev uporabi tudi, če je do kršitve prišlo pred izdajo sklepa o insolventnosti. Vendar tudi če obstajajo razlogi za prekinitev, lahko sodnik ob upoštevanju interesov postopka v primeru insolventnosti odredi izpolnitev pogodbe, pri čemer plačila dolgovanih zneskov ali plačila, ki jih mora izvesti dolžnik, bremenijo stečajno maso.

Postopke za prekinitev pogodb je treba začeti pred stečajnim sodnikom v okviru incidenčnega postopka v primeru insolventnosti. Ko je zahtevi ugodeno (in s tem odobrena prekinitev pogodbe), morebitne neporavnane obveznosti prenehajo veljati. Kar zadeva zapadle obveznosti, postopek v primeru insolventnosti vključuje terjatve upnikov, ki so izpolnili svoje pogodbene obveznosti, če je do kršitve dolžnika prišlo pred izdajo sklepa o insolventnosti; če je do kršitve prišlo po izdaji sklepa, terjatve strank, ki so izpolnile svoje obveznosti, bremenijo stečajno maso. Terjatve vključujejo morebitne odškodnine.

Člen 169 in naslednji prečiščenega besedila zakona o insolventnosti vsebujejo določbe, ki urejajo učinke na pogodbe o zaposlitvi, naslednji člen pa ureja učinke na pogodbe višjega vodstva (sic).

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

7.1 Prepoved novih ugotovitvenih tožb

Sodniki civilnih in delovnih sodišč ne smejo sprejeti tožb, ki bi jih moral obravnavati stečajni sodnik (predvsem tistih zoper dolžnikovo premoženje).

Če se taka tožba pomotoma sprejme, se odredi končanje vseh postopkov in vsi sprejeti ukrepi so neveljavni. Sodniki gospodarskega sodišča se morajo prav tako vzdržati sprejemanja tožb, vloženih po začetku postopka v primeru insolventnosti in do njegovega zaključka, če te tožbe vključujejo terjatve, povezane z obveznostmi družb, do direktorjev insolventnih kapitalskih družb, ki so kršile svoje obveznosti, če obstajajo razlogi za likvidacijo.

7.2 Učinki sklepa o insolventnosti na izvršilne postopke in izterjave zoper dolžnikovo premoženje

Na splošno velja, da po začetku postopka v primeru insolventnosti ni dovoljeno začeti individualnega sodnega ali izvensodnega postopka, prav tako se ne sme nadaljevati upravni postopek ali postopek davčne izterjave zoper dolžnikovo premoženje. Če je ta prepoved kršena, se tožba razglasi za nično in neveljavno. Pravilo določa dve izjemi, ko se lahko izvršba nadaljuje kljub sklepu o insolventnosti, in sicer do odobritve načrta likvidacije: (a) upravni izvršilni postopki, v katerih so bili izdani sklepi o rubežu, ter (b) izvršilni postopki, povezani z delom, ki vključujejo rubež dolžnikovega premoženja pred izdajo sklepa, in če zarubljeno premoženje ni nujno za nadaljevanje poslovanja ali poklicne dejavnosti dolžnika.

Za tekoče izvršilne postopke člen 55(2) določa, da je treba začete postopke ustaviti z dnem izdaje sklepa o insolventnosti, vendar pa se lahko zadevne terjatve obravnavajo v okviru postopka v primeru insolventnosti.

Obstajajo posebna pravila za izvršitev zavarovanja, ki so opisana v naslednjem oddelku, saj to vključuje obravnavanje učinkov na nekatere terjatve.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

8.1 Učinki na ugotovitvene postopke, ki ob izdaji sklepa o insolventnosti še niso končani

Ugotovitveni postopki, ki vključujejo dolžnika in ob izdaji sklepa o insolventnosti še niso končani, se nadaljujejo do pravnomočne sodbe, ne glede na to pa se odškodninski postopki pravnih oseb zoper njihove direktorje, upravitelje ali revizorje združijo s postopkom v primeru insolventnosti in se nadaljujejo.

Arbitražni postopki: arbitražni sporazumi, ki vključujejo dolžnika, med postopkom v primeru insolventnosti postanejo neveljavni (člen 52), zato je prepovedano začeti arbitražni postopek po izdaji sklepa o insolventnosti. Tekoči postopki se nadaljujejo do pravnomočne arbitražne odločbe.

8.2 Pravica dolžnika do vložitve tožb

Zakon določa pravico dolžnika, da vlaga tožbe v skladu s svojimi pooblastili. Na splošno velja, da če je dolžnik pod upravljanjem, ima upravitelj pravico vložiti tožbe neosebne narave, če pa je dolžnik pod nadzorom, ima pravico vložiti tožbe z ustreznim dovoljenjem upravitelja, če tožbe vplivajo na dolžnikovo premoženje. V primeru nadzora lahko sodnik, če upravitelj meni, da je vložitev tožbe priporočljiva v interesu postopka v primeru insolventnosti, in če je dolžnik ne vloži, za to pooblasti upravitelja.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

9.1 Udeležba upnikov v postopku v primeru insolventnosti

Upniki lahko pri sodniku vložijo zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti, ki ga lahko dolžnik izpodbija; v tem primeru se opravi obravnava, sodnik pa odloči s sklepom. Če sodnik začne postopek v primeru insolventnosti, se ta šteje za „obveznega“, kar po navadi pomeni, da dolžnik začasno ne sme več upravljati svojega premoženja in z njim razpolagati, nadomesti pa ga upravitelj.

Po začetku postopka v primeru insolventnosti imajo upniki na voljo en mesec od objave sklepa v Uradnem listu Španije za prijavo terjatev, upravitelj pa mora vse upnike, opredeljene v dolžnikovi dokumentaciji, obvestiti o odgovornosti obveščanja o njihovih terjatvah. Enak rok velja tudi za upnike s stalnim prebivališčem v tujini. Taka obvestila morajo biti v pisni obliki in naslovljena na upravitelja, v njih pa mora biti navedena terjatev s potrebnimi informacijami o znesku, datumih nastanka in zapadlosti terjatve, značilnostih in pričakovani razvrstitvi; če se zatrjuje obstoj posebne prednostne pravice, je treba navesti premoženje ali pravice, ki so predmet plačila, ter podrobnosti o njihovi vknjižbi. Vključiti je treba tudi dokazila. Ta obvestila so lahko v elektronski obliki.

Upravitelj mora odločiti o vključitvi ali nevključitvi posamezne terjatve in njenega zneska ter njeni razvrstitvi na seznam upnikov, ki bo priložen njegovemu poročilu. Upniki, ki niso zadovoljni z razvrstitvijo ali zneskom terjatve, ali tisti, ki niso bili vključeni, lahko izpodbijajo poročilo v 10 dneh z vložitvijo zahtevka za začetek incidenčnega postopka v primeru insolventnosti, glede katerega sodnik izda odločbo. Upravitelj pred predložitvijo poročila (v 10 dneh pred predložitvijo) pošlje elektronsko sporočilo upnikom, katerih naslov ima, s katerim jih obvesti o osnutku seznama upnikov in popisu. Upniki, ki niso zadovoljni, lahko pišejo upravitelju za odpravo morebitnih napak ali zagotovitev drugih potrebnih informacij.

Upniki sodelujejo tudi v fazah prisilne poravnave in likvidacije. V fazi prisilne poravnave lahko predložijo predlog prisilne poravnave in lahko tudi pristanejo na upoštevanje prejšnjega predloga prisilne poravnave, ki ga je predložil dolžnik. Vsekakor bodo povabljeni na skupščino upnikov, kjer se bo razpravljalo o prisilni poravnavi in glasovalo o njeni odobritvi. Za to je potrebna večinska udeležba, določena v členu 124 zakona o insolventnosti. Ta postopek lahko poteka tudi v pisni obliki, če je upnikov več kot 300.

Nekateri upniki morda nasprotujejo odobritvi prisilne poravnave (tisti, ki se ne udeležijo skupščine, ali tisti, ki jim je nezakonito odvzeta pravica do glasovanja) in lahko po odobritvi prisilne poravnave zahtevajo, da se ta ne izvede.

V fazi likvidacije lahko upniki predložijo pripombe glede načrta likvidacije, ki ga je predložil upravitelj, in glede končnega poročila, preden se postopek v primeru insolventnosti razglasi za končan.

V fazi razvrščanja terjatev imajo upniki status strank ter lahko predložijo pripombe o poročilu upravitelja in mnenju državnega tožilstva, vendar pa ne morejo zakonito vložiti ločenih zahtevkov v zvezi z razvrstitvijo.

Nazadnje, kar zadeva končanje postopkov v primeru insolventnosti, lahko upniki predložijo tudi pripombe, s katerimi izpodbijajo končanje v nekaterih primerih.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

10.1 Razpolaganje s premoženjem v stečajni masi v začetni fazi

Ker se s postopkom v primeru insolventnosti dolžnikova dejavnost ne prekine, lahko dolžnik po razglasitvi insolventnosti še naprej razpolaga s svojim premoženjem v skladu z uveljavljeno ureditvijo nadzora: če je pod nadzorom, potrebuje dovoljenje ali privolitev upravitelja, če pa je pod upravljanjem, je za razpolaganje z njegovim premoženjem odgovoren upravitelj.

Do odobritve prisilne poravnave ali začetka faze likvidacije načeloma ni dovoljeno razpolagati s premoženjem v stečajni masi ali ga obremeniti brez dovoljenja sodnika. To ne vključuje: (a) prodaje premoženja, ki ga upravitelj šteje za nepogrešljivo za zagotovitev preživetja družbe ali zadovoljitev denarnih potreb postopka; (b) prodaje premoženja, ki ni nujno za nadaljevanje dejavnosti dolžnika, z zagotovilom, da cena v glavnem ustreza vrednosti, pripisani premoženju v popisu, ter (c) razpolaganja s premoženjem, nujnim za nadaljevanje dejavnosti dolžnika.

V tem zadnjem primeru, ko dolžnik začasno ne sme več upravljati svojega premoženja in z njim razpolagati, lahko upravitelj vnaprej določi ukrepe ali postopke, ki so del poslovanja ali trgovanja družbe in ki jih dolžnik lahko izvaja sam, odvisno od njihove narave in števila. Dolžnik lahko te ukrepe izvaja tudi od izdaje sklepa o insolventnosti do prevzema njegovih obveznosti s strani upravitelja.

10.2 Razpolaganje s premoženjem v stečajni masi v fazi likvidacije

V postopku likvidacije obstajata dve glavni fazi:

(a) upravljanje postopkov likvidacije v skladu z načrtom, ki ga pripravi upravitelj in na katerega lahko dolžnik, upniki in predstavniki delavcev predložijo pripombe ter za katerega je potrebna odobritev sodišča. Če je le mogoče, si zakon prizadeva za zaščito družbe, zato določa posebna pravila za prodajo proizvodnih enot. Načrt se lahko izpodbija pred sodnikom, postopke likvidacije pa je treba izvesti v skladu z določbami načrta. Če načrt ni odobren, zakon določa standardna pravila;

(b) poplačilo upnikov, pri čemer se plačila lahko začnejo izvajati tudi, če postopek likvidacije še ni končan.

Vendar je treba navesti, da se v tej fazi postopka ne izvedejo vsi postopki likvidacije. Določeno premoženje se lahko unovči v začetni fazi za druge namene in ne za poplačilo upnikov, kot na primer v naslednjih primerih: premoženje, zajeto v postopku, se lahko ohrani s ciljem ohranitve gospodarske dejavnosti dolžnika; upniki s prednostnimi pravicami na ladjah ali zrakoplovih lahko to premoženje ločijo od stečajne mase v okviru ukrepov, do katerih so upravičeni v skladu s posebno zakonodajo, in, nazadnje, nekateri izvršilni postopki, ki so jih posamezni prednostni upniki začeli pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, se lahko nadaljujejo, kot tudi upravni izvršilni postopki, če je bil sklep o rubežu izdan pred sklepom o insolventnosti.

Prodaja premoženja med likvidacijo načeloma poteka precej svobodno v skladu z določbami načrta likvidacije, ki ga odobri sodnik. Upravitelj lahko za prodajo določenega premoženja najame tudi specializirani subjekt, ki je navadno plačan iz njegovega plačila. Vendar so bila z reformo, izvedeno na podlagi zakona št. 9/2015 z dne 25. maja 2015, določena obvezna pravila, zlasti v zvezi s premoženjem in pravicami, ki so predmet prednostnih terjatev. V zadevah, ki niso zajete v načrtu, se uporabljajo pravila o razpolaganju s premoženjem v posameznih izvršilnih ukrepih v civilnih postopkih. Navadno se premoženje proda po sistemu neposredne prodaje z nekaterimi jamstvi glede obveščanja, odvisno od narave zadevnega premoženja. Dovoljen je tudi prenos za poplačilo nejavnih upnikov.

Zakon določa posebna pravila za prodajo proizvodnih enot v vseh fazah postopka v primeru insolventnosti (na podlagi načela ohranitve družbe), tako da se z eno samo prodajno pogodbo prenese vse premoženje ob upoštevanju posebnih pravil za prenos obveznosti zadevne dejavnosti.

Načeloma prodaja proizvodnih enot pomeni prenos vseh pogodb, neločljivo povezanih z dejavnostjo, ne pa tudi prevzema dolgov iz obdobja pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, razen če so kupci povezani z dolžnikom ali se uporabljajo delovnopravni predpisi o nasledstvu podjetja. V takih primerih lahko sodnik izda soglasje, da kupec ne prevzame zneska plač ali nadomestila, ki ga je treba izplačati pred odtujitvijo, in da se to krije iz jamstvenega sklada za plače (Fondo de Garantía Salarial). Za zagotovitev preživetja družbe lahko novi kupec in delavci sklenejo sporazume za spremembo kolektivnih delovnih pogojev.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Po začetku postopka v primeru insolventnosti se terjatve vseh upnikov, nezavarovanih ali prednostnih ter ne glede na njihovo državljanstvo in stalno prebivališče, vključijo med obveznosti dolžnika. Cilj na podlagi načel par condicio creditorum in skladnosti z zakonom o dividendah (ley del dividendo) je zagotoviti enako obravnavanje vseh terjatev v okviru preverjene insolventnosti dolžnika in pri poravnavi vseh njegovih dolgov.

Obstaja bistveno začetno razlikovanje med stečajnimi upniki in upniki, na katere ne vpliva postopek v primeru insolventnosti: upniki stečajne mase.

Terjatve do stečajne mase so izčrpno navedene v členu 242 prečiščenega besedila zakona o insolventnosti, kar pomeni, da se terjatve, ki niso vključene, štejejo za stečajne terjatve. Načeloma in v veliki večini primerov so to terjatve, ki nastanejo po izdaji sklepa o insolventnosti kot rezultat postopkov ali nadaljevanja dejavnosti dolžnika, ali terjatve, ki nastanejo zaradi nepogodbene odgovornosti. Vendar pa so vključeni tudi drugi primeri, kot so terjatve iz naslova plač za zadnjih 30 delovnih dni pred izdajo sklepa o insolventnosti v znesku, ki ni višji od dvakratnika minimalne zajamčene plače za vse poklice, in terjatve iz naslova preživnine dolžnika ali oseb, ki jim je zakonsko obvezan plačevati preživnino.

V drugih primerih te terjatve izhajajo iz odločb, izdanih med postopkom, na primer pri ugotavljanju posledic tožb za preklic pravnih dejanj ali kot rezultat preklica pogodb.

Polovica zneska terjatev, ki izhajajo iz novega denarnega dohodka, odobrenega v okviru sporazuma o refinanciranju, se prav tako lahko šteje za terjatve do stečajne mase.

V primeru likvidacijskih postopkov so terjatve, priznane dolžniku v okviru prisilne poravnave in v skladu z določbami zadevnega člena prav tako terjatve do stečajne mase.

Terjatve do stečajne mase so terjatve z največjo prednostjo pri poplačilu, kar pomeni, da imajo prednost pred vsemi drugimi terjatvami in da nanje ne vpliva zadržanje natečenih obresti.

Terjatve iz naslova plač za zadnjih 30 delovnih dni je treba poplačati takoj. Preostale terjatve do stečajne mase se poplačajo glede na njihovo zapadlost, vendar lahko upravitelj to pravilo spremeni, če je to potrebno v interesu postopka v primeru insolventnosti in če obstaja zadostno premoženje za poplačilo vseh terjatev do stečajne mase.

Vendar pa zakon določa posebna pravila (člen 473) za primere, v katerih premoženje dolžnika domnevno ne zadošča za poplačilo terjatev do stečajne mase. V takih primerih je obvezno končanje postopka v primeru insolventnosti. Če upravitelj to pričakuje, mora o tem obvestiti sodnika in poplačati terjatve do stečajne mase v skladu s posebno odredbo.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Po začetku postopka v primeru insolventnosti imajo upniki na voljo en mesec od objave sklepa v Uradnem listu Španije za prijavo terjatev, upravitelj pa mora vse upnike, opredeljene v dolžnikovi dokumentaciji, obvestiti o odgovornosti obveščanja o njihovih terjatvah. Za to ni nobenega posebnega obrazca. Enak rok velja tudi za upnike s stalnim prebivališčem v tujini, čeprav se uporabljajo določbe členov 53 in 55 Uredbe (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti.

Obvestilo o terjatvi mora biti v pisni obliki in naslovljeno na upravitelja, v njem pa mora biti opredeljena terjatev s potrebnimi informacijami o znesku, datumih nastanka in zapadlosti terjatve, značilnostih in pričakovani razvrstitvi, če pa se zatrjuje obstoj posebne prednostne pravice, je treba navesti premoženje ali pravice, ki so predmet plačila, in podrobnosti o njihovi vknjižbi. Vključiti je treba tudi dokazila. Ta obvestila so lahko v elektronski obliki.

Upravitelj mora odločiti o vključitvi ali nevključitvi posamezne terjatve in njenega zneska ter njeni razvrstitvi na seznam upnikov, ki bo priložen njegovemu poročilu. Upniki, ki niso zadovoljni z razvrstitvijo ali zneskom terjatve, ali tisti, ki niso bili vključeni, lahko izpodbijajo poročilo v 10 dneh z vložitvijo zahtevka za začetek incidenčnega postopka v primeru insolventnosti, glede katerega sodnik izda odločbo. Upravitelj pred predložitvijo poročila (v 10 dneh pred predložitvijo) pošlje elektronsko sporočilo upnikom, katerih naslov ima, s katerim jih obvesti o osnutku seznama upnikov in popisu. Upniki, ki niso zadovoljni, lahko pišejo upravitelju za odpravo morebitnih napak ali zagotovitev drugih potrebnih informacij.

Če upniki svojih terjatev ne sporočijo pravočasno, jih lahko upravitelj ali sodnik vseeno vključi na seznam ob odločanju o ugovorih v zvezi s seznamom upnikov, vendar bodo imeli podrejeni status. Vendar pa terjatve iz člena 86(3), terjatve, ki izhajajo iz dokumentacije dolžnika, terjatve, evidentirane v izvršljivi listini, terjatve, zavarovane s premoženjem in evidentirane v javnem registru, terjatve, evidentirane na drug način v postopkih v primeru insolventnosti ali drugih pravnih postopkih, ter terjatve, ki jih je treba preveriti v skladu z zahtevami javnih uprav, na podlagi navedenega niso podrejene in se ustrezno razvrstijo.

Terjatve, ki ne izpolnjujejo niti teh meril za vključitev na seznam, potem ko so bile sporočene po roku, izgubijo vse možnosti za poplačilo v postopku v primeru insolventnosti.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Po zakonu so stečajne terjatve razvrščene v tri kategorije (člen 269): prednostne, nezavarovane in podrejene. Prednostne terjatve se delijo na posebne in splošne ter nato v različne razrede na način, določen v členu 287. Terjatve so v zakonu o insolventnosti razvrščene na podlagi samodejnega pristopa. Kategorija nezavarovanih terjatev je rezidualna: vse terjatve, ki niso vključene v kategorijo prednostnih ali podrejenih terjatev, so nezavarovane.

A) Terjatve s posebno prednostno pravico (člen 270) vključujejo:

1. terjatve, zavarovane s hipoteko na nepremičnino, hipoteko na premičnino ali vpisano zastavno pravico na s hipoteko obremenjenem ali zastavljenem premoženju ali pravicah;

2. terjatve, zavarovane z zastavitvijo prihodka od obremenjene nepremičnine;

3. terjatve iz posojil na osnovna sredstva, vključno s terjatvami delavcev na predmetih, ki so jih izdelali in so v lasti ali posesti dolžnika;

4. terjatve iz naslova plačil finančnega najema ali obročnega nakupa premičnega in nepremičnega premoženja v korist najemodajalcev ali prodajalcev ter, če je ustrezno, finančnih podpornikov, iz naslova premoženja, najetega ali prodanega s pridržkom lastninske pravice, s prepovedjo razpolaganja ali razveljavitvenim pogojem v primeru neplačila;

5. terjatve, zavarovane z vknjiženimi vrednostnimi papirji, na obremenjenih vrednostnih papirjih;

6. terjatve, zavarovane z zastavo, določeno v javni listini, na zastavljenem premoženju ali pravicah, ki so v lasti upnika ali tretje osebe.

Posebna prednostna pravica vpliva le na tisti del terjatve, ki ne presega vrednosti ustreznega jamstva, evidentiranega na seznamu upnikov. Znesek terjatve, ki presega znesek, za katerega je priznana posebna prednostna pravica, se razvrsti glede na njegovo naravo.

B) Terjatve s splošno prednostno pravico (člen 280) vključujejo:

1. terjatve iz naslova plač, ki nimajo posebne prednostne pravice, v znesku, ki je zmnožek trikratne minimalne zajamčene plače za vse poklice in števila dni, za katere plača ni bila izplačana; nadomestilo, ki izhaja iz prekinitve pogodb, v znesku, ki ustreza zakonskemu minimumu, izračunanemu na podlagi največ trikratne minimalne zajamčene plače za vse poklice; nadomestilo, ki izhaja iz nezgod pri delu in poklicnih bolezni, obračunano pred izdajo sklepa o insolventnosti;

2. zneske, ki ustrezajo davčnim odtegljajem in odtegljajem za socialno varnost, ki jih dolguje dolžnik v skladu s pravno obveznostjo;

3. terjatve fizičnih oseb, ki izhajajo iz samostojne dejavnosti, in tiste, ki ustrezajo avtorjem za dodelitev pravic do izkoriščanja del, ki so predmet varstva intelektualne lastnine, nastale v šestih mesecih pred izdajo sklepa o insolventnosti;

4. davčne terjatve, druge javnopravne terjatve in terjatve iz naslova socialne varnosti, ki nimajo posebne prednostne pravice. Ta prednostna pravica se lahko uporabi za največ 50 % vseh terjatev davčnega organa oziroma za vse terjatve sistema socialne varnosti;

5. terjatve za nepogodbeno civilno obveznost;

6. terjatve, ki izhajajo iz novega denarnega dohodka, zagotovljenega v okviru sporazuma o refinanciranju, ki izpolnjuje pogoje iz člena 71(6), v znesku, ki ni priznan kot terjatev do stečajne mase;

7. do 50 % zneska terjatev upnika, ki je vložil zahtevek za začetek postopka v primeru insolventnosti, ki se ne štejejo za podrejene.

C) Podrejene terjatve so vsebovane v členu 281:

1. terjatve, ki so bile sporočene prepozno, razen terjatev, ki se obvezno priznajo, ali terjatev, ki so obvezne zaradi sodnih odločb;

2. terjatve, ki so na podlagi pogodbenega sporazuma podrejene;

3. terjatve iz naslova kakršnih koli pribitkov in obresti;

4. terjatve iz naslova glob in drugih denarnih kazni;

5. terjatve oseb, ki imajo poseben odnos z dolžnikom v skladu z določbami tega zakona;

6. terjatve, ki izhajajo iz tožb za preklic pravnih dejanj v korist osebe, za katero je bilo razglašeno, da je pri izpodbijanem dejanju ravnala v slabi veri;

7. terjatve, ki izhajajo iz pogodb z vzajemnimi obveznostmi ali, v primeru obnovitve, iz okoliščin, določenih v zadevni določbi.

13.1 Plačilo terjatev

Plačilo terjatev s posebno prednostno pravico bremeni premoženje in pravice, zajete v postopku, ne glede na to, ali so predmet posamezne ali kolektivne izvršbe. V zvezi s temi terjatvami obstajajo posebna pravila, ki upravitelju dovoljujejo, da jih poplača iz stečajne mase brez unovčenja posebnega premoženja, z oprostitvijo bremenitev. Premoženje se lahko tudi proda z nadaljnjim obstojem zastave in prevzemom obveznosti dolžnika s strani kupca. Za prodajo tega premoženja zakon v členu 429 in naslednjih določa posebna pravila.

Terjatve s splošno prednostno pravico se plačajo v skladu z njihovim vrstnim redom in sorazmerno znotraj posamezne kategorije. Nato se plačajo nezavarovane terjatve, čeprav lahko sodnik na zahtevo upravitelja in pod določenimi pogoji spremeni vrstni red plačil. Nezavarovane terjatve se plačajo sorazmerno in v skladu z likvidnostjo premoženja iz stečajne mase.

Podrejene terjatve se plačajo zadnje in v skladu z vrstnim redom iz člena 309.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

14.1 Postopek reorganizacije

Postopek reorganizacije se lahko nanaša na dva različna primera: dogovor z upniki kot način za rešitev postopka v primeru insolventnosti in možnost, da se dolžnik izogne postopku v primeru insolventnosti s sporazumom o reorganizaciji ali prestrukturiranju dolga z upniki. Oba primera ureja zakon o insolventnosti.

(A) Dogovor z upniki

Po začetni fazi postopka v primeru insolventnosti, ko so premoženje in obveznosti, zajeti v postopku, dokončno določeni, obstajata dve možni rešitvi: dogovor z upniki ali likvidacija. Sklenitev dogovora z upniki ima prednost, saj zakon določa, da je treba vedno začeti fazo dogovarjanja, razen če je dolžnik zahteval izvedbo postopka likvidacije.

Dolžnik in upniki, ki presegajo petino njegovih obveznosti, lahko po koncu začetne faze predložijo predlog za dogovor. Dolžnik lahko predloži tudi predlog za predčasni dogovor, čeprav so nekateri dolžniki izključeni iz te možnosti (dolžniki, obsojeni določenih kaznivih dejanj, in tisti, ki ne predložijo letnih računovodskih izkazov, kadar so to dolžni storiti).

Cilj predloga za predčasni dogovor je hitra sklenitev dogovora med dolžnikom in upniki, brez izvedbe vseh faz postopka v primeru insolventnosti. Da bi se predlog obravnaval, mora z njim soglašati določen odstotek upnikov. Ko je predlog predložen, ga mora upravitelj oceniti, potrdijo pa ga lahko tudi drugi upniki; če je dosežena potrebna večina, sodnik izda odločbo o odobritvi predloženega dogovora.

Običajna faza dogovarjanja se začne z odločbo sodišča, s katero se zaključi začetna faza in v kateri sodnik določi datum skupščine upnikov, če pa je upnikov več kot tristo, lahko postopek poteka pisno. Takrat začne teči obdobje, v katerem morajo dolžnik in upniki predložiti svoje predloge za dogovor, ki morajo imeti osnovno minimalno vsebino. Če izpolnjujejo vse pogoje, sodnik sprejme predloge, ki se pošljejo upravitelju v oceno.

Skupščini upnikov predseduje sodnik, da pa bi se štela za veljavno sklicano, se je morajo udeležiti upniki, ki predstavljajo več kot polovico nezavarovanih terjatev. Udeležiti se je morata tudi dolžnik in upravitelj. Na skupščini se razpravlja in glasuje o predlogih za dogovor; za njihovo odobritev je potrebna večina, kot je določena v členu 124 zakona, odvisno od njihove vsebine. Nato sodnik izda odločbo o odobritvi predloga, sprejetega na skupščini, za upravitelja in upnike, ki se niso udeležili skupščine ali so jim bile odvzete pravice do izpodbijanja predloga, pa obstaja predhodni postopek.

Dogovor začne veljati z datumom izdaje odločbe o njegovi odobritvi ter ko učinki postopka v primeru insolventnosti prenehajo in jih nadomestijo učinki, določeni v dogovoru. Preneha tudi funkcija upravitelja. Dogovor zavezuje dolžnika ter nezavarovane in podrejene upnike, pa tudi prednostne upnike, ki so zanj glasovali. Zavezuje lahko tudi prednostne upnike, odvisno od večine, dosežene pri njegovi odobritvi. Po izvedbi dogovora sodnik to razglasi in odredi zaključek postopka v primeru insolventnosti.

Če se dogovor ne upošteva, lahko vsak upnik od sodnika zahteva razglasitev neizpolnitve dogovora.

(B) Reorganizacija dolga s sporazumi o refinanciranju za izognitev postopku v primeru insolventnosti

Izkušnje, pridobljene od objave zakona o insolventnosti, kažejo, da postopki v primeru insolventnosti niso uspešni kot sredstvo za doseganje neprekinjenega poslovanja na podlagi dogovorjene rešitve. Zato so bile države članice s priporočilom Komisije z dne 12. marca 2014 o novem pristopu k poslovnemu neuspehu in insolventnosti pozvane k sprejetju ukrepov za izognitev postopku v primeru insolventnosti s sporazumom o refinanciranju dolga med dolžnikom in upniki. Z najnovejšimi reformami zakona o insolventnosti je španski zakonodajalec v zvezi s tem uvedel štiri vrste ukrepov: (a) vzpostavitev sistema predhodnega obveščanja, z uporabo katerega dolžnik obvesti sodnika gospodarskega sodišča, da je začel pogajanja z upniki za sklenitev sporazuma o refinanciranju, s katerim se odloži izvajanje obveznosti vložitve zahtevka za začetek postopka v primeru insolventnosti ter dovoli zadržanje posameznih izvršilnih ukrepov v nekaterih primerih in za določeno obdobje; (b) vzpostavitev zaščitnih mehanizmov za zaščito sporazumov o refinanciranju pred tožbami za preklic pravnih dejanj; (c) vzpostavitev postopka za uradno odobritev sporazumov o refinanciranju, da bi se okrepili njihovi učinki, ter (d) spodbujevalne ukrepe za pretvorbo dolga v lastniški kapital. V tem oddelku se osredotočamo na ureditev sodne odobritve sporazumov o refinanciranju, vsebovanih v četrti dodatni določbi zakona o insolventnosti.

Sodišče lahko odobri sporazume o refinanciranju, ki jih podpišejo upniki, ki predstavljajo vsaj 51 % finančnih obveznosti. Zakon določa posebna pravila v zvezi z izračunom deleža finančnih obveznosti in sindiciranimi posojili.

Postopek vključuje vložitev vloge s strani dolžnika ali upnikov, ki ji je priloženo potrdilo revizorja o udeležbi potrebne večine v posameznem primeru – glede na raven zahtevane zaščite – z najmanj 51 % finančnih obveznosti. Sodnik vlogo pregleda in, če je sprejeta, izda sklep o zadržanju posameznih izvršilnih ukrepov med postopkom odobritve.

Po objavi sklepa o odobritvi se začne 15-dnevno obdobje, v katerem mu lahko finančni upniki ugovarjajo. Edina dopustna razloga za ugovarjanje sta neizpolnjevanje formalnih zahtev ali nesorazmernost zahtevanega žrtvovanja. Ugovori se obravnavajo v incidenčnem postopku v primeru insolventnosti, ki vključuje dolžnika in druge upnike, ki so podpisniki sporazuma, ter izda se sodna odločba, zoper katero se ni mogoče pritožiti. Poleg tega je izrecno določeno, da lahko sodnik v zvezi z učinki sporazuma, ki ga odobri sodišče, ki začnejo veljati dan po objavi sodne odločbe v Uradnem listu Španije, odredi preklic vseh rubežev v okviru posameznih izvršilnih postopkov na dolgove, na katere vpliva sporazum o refinanciranju.

Učinki sodne odobritve niso omejeni na razširitev – z odstopanjem od načela relativnosti pogodb – učinkov dogovorjene razširitve. Splošni učinek je zaščita pred tožbami za preklic pravnih dejanj, vendar je razširitev učinkov na upnike, ki ne soglašajo, odvisna od deleža odobritve. Zato: (a) se zaščita upnikov z zavarovanjem odpravi; (b) se učinki sporazuma prilagodijo na podlagi večine, dosežene pri njegovi odobritvi, in glede na to, ali je terjatev dejansko vključena v zavarovanje.

Upniki s finančnimi terjatvami, ki niso podpisali sporazuma, vendar nanje vpliva odobritev sodišča, ohranijo pravice nad tistimi, ki so solidarno odgovorni z dolžnikom, ter nad poroki ali garanti, ki se ne morejo sklicevati na sprejetje sporazuma o refinanciranju ali učinke sodne odobritve. Kar zadeva finančne upnike, ki so podpisali sporazum, bo ohranitev njegovih učinkov za poroke ali garante odvisna od dogovora v okviru njihovih zadevnih pravnih razmerij.

Vsak upnik, ne glede na to, ali je podpisal sporazum ali ne, lahko od sodnika, ki ga je odobril, zahteva razglasitev neizpolnjevanja sporazuma, in sicer v okviru incidenčnega postopka v primeru insolventnosti. Pritožba zoper sodno odločbo ni mogoča. Če je razglašeno neizpolnjevanje sporazuma, lahko upniki zahtevajo začetek postopka v primeru insolventnosti ali začnejo posamezne izvršilne postopke.

Če se pri terjatvah, na katere vpliva sporazum, uveljavljajo pravice iz zavarovanja s premoženjem in razen če ni dogovorjeno drugače, lahko upnik zaseže zneske, pridobljene pod določenimi pogoji.

14.2 Izvzetje iz plačila neplačanih terjatev za dolžnike, ki so fizične osebe

Z zakonom št. 25/2015 z dne 28. julija 2015 je bil v novem členu 178a zakona o insolventnosti uveden tako imenovani mehanizem „druge priložnosti“.

S to določbo so fizične osebe izvzete iz splošnega pravila iz člena 178(2), v skladu s katerim so v primeru končanja postopka v primeru insolventnosti zaradi likvidacije ali nezadostnega premoženja, zajetega v postopku, dolžniki, ki so fizične osebe, odgovorni za plačilo preostalih terjatev.

Da bi bil dolžnik upravičen do tega izvzetja, je moral ravnati v dobri veri, za kar veljajo naslednje zahteve:

1. da insolventnost ni bila razglašena za krivdno;

2. da dolžnik v desetih letih pred izdajo sklepa o insolventnosti ni bil pravnomočno obsojen zaradi premoženjskega kaznivega dejanja, goljufije ali gospodarskega kaznivega dejanja, ponarejanja, kaznivih dejanj zoper davčni organ in sistem socialne varnosti ali zoper pravice delavcev;

3. da je dolžnik z izpolnitvijo zahtev iz člena 231 sklenil ali vsaj poskušal skleniti izvensodni dogovor o plačilu;

4. da je dolžnik v celoti poplačal terjatve do stečajne mase in prednostne stečajne terjatve ter, če ni poskušal doseči predhodnega izvensodnega dogovora o plačilu, vsaj 25 % zneska nezavarovanih stečajnih terjatev;

5. da dolžnik kot nadomestno možnost za prejšnjo točko:

i) predloži načrt plačil;

ii) ni kršil obveznosti sodelovanja s sodnikom in upraviteljem;

iii) tega izvzetja ni izkoristil v zadnjih desetih letih;

iv) v štirih letih pred izdajo sklepa o insolventnosti ni zavrnil ponudbe za zaposlitev, ki je bila ustrezna glede na njegove sposobnosti;

v) v zahtevku za izvzetje iz plačila neplačanih terjatev izrecno soglaša, da bo njegov dostop do izvzetja pet let evidentiran v posebnem oddelku javnega registra insolventnosti.

Za odobritev tega izvzetja so potrebni postopki, ki se začnejo na zahtevo dolžnika ter vključujejo sodelovanje upravitelja in upnikov, ki so vložili tožbo. Dolžnik mora predložiti načrt plačil za terjatve, ki so izključene iz izvzetja in jih je treba plačati najpozneje v petih letih.

Po izteku obdobja, določenega za izpolnitev načrta plačil, ne da bi bilo izvzetje preklicano, stečajni sodnik na zahtevo dolžnika izda sklep o dokončni odobritvi izvzetja za terjatve, ki niso plačane med postopkom v primeru insolventnosti. Poleg tega lahko sodnik, odvisno od okoliščin primera in po zaslišanju upnikov, odredi dokončno izvzetje iz plačila neplačanih terjatev dolžnikov, ki niso v celoti upoštevali načrta plačil, vendar so zanj namenili vsaj polovico prihodka (ki se ne šteje za nezarubljivega) v petletnem obdobju od začasne odobritve izvzetja ali četrtino zadevnega prihodka, če dolžnik izpolnjuje pogoje, določene v zakonodaji o zaščiti imetnikov hipoteke, ki nimajo sredstev, kar zadeva prihodek družinske enote in zlasti ranljive družinske razmere.

Izvzetje vpliva na vse nezavarovane in podrejene terjatve, ki na datum končanja postopka v primeru insolventnosti še niso plačane, razen na javnopravne terjatve in terjatve iz naslova preživnine. Kar zadeva terjatve s posebno prednostno pravico, izvzetje vpliva na del takih terjatev, ki ga ni bilo mogoče poravnati z uveljavljanjem pravic iz zavarovanja.

Izvzetje se lahko prekliče na zahtevo katerega koli stečajnega upnika, če se v petih letih po njegovi odobritvi potrdi obstoj nerazkritega prihodka, premoženja ali pravic, ki pripadajo dolžniku.

Preklic se lahko zahteva tudi, če se v obdobju, določenem za izpolnitev načrta plačil: (a) dolžnik znajde v eni od okoliščin, ki v skladu z določbami člena 178a(3) preprečujejo odobritev izvzetja iz plačila neplačanih terjatev; (b) kjer je ustrezno, obveznost plačila neizvzetih dolgov ni izpolnjena v skladu z vsebino načrta plačil ali (c) se finančno stanje dolžnika močno izboljša zaradi dediščine, zapuščine ali donacije, iger na srečo ali loterij, tako da bi lahko poplačal vse neporavnane dolgove brez posledic za preživninske obveznosti.

Če sodnik odredi preklic izvzetja, upniki v celoti znova pridobijo pravico do vložitve tožbe zoper dolžnika za izvršbo terjatev, ki ob končanju postopka v primeru insolventnosti ostanejo neplačane.

14.3 Končanje postopka v primeru insolventnosti

Vzroki za končanje postopka v primeru insolventnosti so določeni v členu 465 prečiščenega besedila zakona o insolventnosti. V osnovi se postopek v primeru insolventnosti konča iz naslednjih razlogov:

(a) deželno sodišče (Audiencia provincial) prekliče sklep o insolventnosti;

(b) razglašena je skladnost z dogovorom;

(c) potrjeno je, da premoženje, zajeto v postopku, ne zadostuje za plačilo terjatev do stečajne mase;

(d) potrjeno je plačilo vseh priznanih terjatev ali celotno poplačilo upnikov z drugimi sredstvi;

(e) po zaključku začetne faze se vsi upniki umaknejo iz postopka ali ga opustijo.

Končanje mora odobriti sodnik, pri čemer ga lahko zadevne strani v posebnem postopku izpodbijajo. Zakon vsebuje posebne določbe za primer, ko se postopek v primeru insolventnosti konča zaradi nezadostnega premoženja dolžnika, ko gre za plačilo terjatev do stečajne mase. To se lahko preveri z zahtevkom dolžnika za začetek postopka, pri čemer sodnik razglasi postopek v primeru insolventnosti in njegovo končanje sočasno z isto odločbo.

Po razglasitvi končanja postopka v primeru insolventnosti prenehajo vse omejitve pooblastil dolžnika. Če je dolžnik fizična oseba, zakon določa posebna pravila, v skladu s katerimi lahko dolžnik uveljavlja izvzetje iz plačila terjatev, ki niso bile plačane v postopku v primeru insolventnosti. Zahteve za to izvzetje so določene v členu 486 in naslednjih. Dolžnik je moral ravnati v dobri veri in mora izpolniti nekatere obveznosti. Za to izvzetje mora zaprositi dolžnik sam, upravitelj in upniki pa lahko predložijo pripombe. Izvzetje se lahko prekliče v nekaterih primerih, na primer če se finančno stanje dolžnika izboljša ali če ne izpolni načrta plačil, s katerim se je zavezal, da bo plačal dolgove, na katere izvzetje ne vpliva.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

V primeru končanja postopka v primeru insolventnosti pravnih oseb zaradi likvidacije te osebe izgubijo status pravne osebe.

Če je končanje posledica izvajanja dogovora, se terjatve upnikov plačajo v skladu z njegovimi določbami. Prednostni upniki, ki niso podpisali dogovora z upniki, lahko v nekaterih okoliščinah nadaljujejo ali začnejo posamezne izvršilne postopke.

Med izvajanjem dogovora z upniki lahko dolžnik izgubi status pravne osebe tudi v okviru procesa strukturne spremembe, ki je rezultat prevzema obveznosti s strani nove družbe ali prevzemne družbe.

V primeru dolžnikov, ki so fizične osebe, končanje postopka v primeru insolventnosti zaradi likvidacije ali nezadostnega premoženja pomeni, da lahko upniki začnejo posamezne izvršilne ukrepe zoper dolžnika, razen če je bil izvzet iz plačila neplačanih terjatev na način, določen v členu 178a.

15.1 Ponovna uvedba postopka v primeru insolventnosti

Če se v petih letih po končanju prejšnjega postopka v primeru insolventnosti zaradi likvidacije ali nezadostnega premoženja izda sklep o insolventnosti za dolžnika, ki je fizična oseba, se to šteje za ponovno uvedbo prejšnjega postopka.

V primeru dolžnikov, ki so pravne osebe, ponovno uvedbo postopka v primeru insolventnosti, končanega zaradi likvidacije ali nezadostnega premoženja, odredi isto sodišče, ki je vodilo prvi postopek, poleg tega se obravnava v okviru istega postopka ter je omejena na fazo likvidacije premoženja in pravic, ki so nastale pozneje.

V letu po datumu izdaje odločbe o končanju postopka v primeru insolventnosti zaradi nezadostnega premoženja lahko upniki zahtevajo ponovno uvedbo postopka za začetek postopkov izterjave, pri čemer navedejo posebne ukrepe, ki jih je treba izvesti, ali v pisni obliki predložijo ustrezna dejstva, na podlagi katerih bi lahko bila insolventnost razvrščena med krivdno, razen če je bila sodna odločba o razvrstitvi izdana v končanem postopku v primeru insolventnosti.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

V skladu s členom 242 prečiščenega besedila zakona o insolventnosti so vsi sodni stroški, potrebni za vložitev zahtevka za začetek postopka v primeru insolventnosti in njegovo izvedbo, terjatve do stečajne mase. To vključuje zlasti vse terjatve, ki izhajajo iz sodnih stroškov, potrebnih za vložitev zahtevka za začetek postopka v primeru insolventnosti in njegovo odreditev, sprejetje previdnostnih ukrepov, objavo odločb iz tega zakona ter navzočnost in zastopanje dolžnika in upravitelja skozi celoten postopek v primeru insolventnosti in incidenčni postopek, kadar je njihova udeležba pravno obvezna ali v interesu stečajne mase, dokler ne začne veljati dogovor ali do končanja postopka v primeru insolventnosti, razen za terjatve, ki izhajajo iz pritožb, vloženih zoper odločbe sodišča, če se v celoti ali delno zavrnejo z izrecno odredbo o plačilu stroškov.

Med terjatve do stečajne mase spadajo v skladu s členom 84(2)(3) tudi sodni stroški, ki izhajajo iz navzočnosti in zastopanja dolžnika, upravitelja ali upravičenih upnikov v postopkih, ki se v interesu stečajne mase nadaljujejo ali začnejo v skladu z vsebino tega zakona, razen za določbe v zvezi s primeri umika, sprejetja, poravnave ali ločene obrambe dolžnika in, če je ustrezno, do količinskih omejitev iz navedenega člena.

Kadar se postopek v primeru insolventnosti konča zaradi nezadostne stečajne mase, se terjatve za sodne stroške plačajo pred drugimi terjatvami do stečajne mase, z izjemo terjatev delavcev in terjatev iz naslova preživnine (člen 473).

Plačila upravitelju se izterjajo iz stečajne mase, določi pa jih sodnik v skladu z zakonsko odobreno lestvico honorarjev; trenutno je še vedno veljavna lestvica honorarjev, odobrena s kraljevim odlokom št. 1860/2004 z dne 6. septembra 2004. Člen 84 določa posebna pravila za njihovo določitev in učinek.

Zakon določa možnost imenovanja pooblaščenih pomočnikov za pomoč upravitelju, ki tudi krije njihovo plačilo.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Tožbe za preklic pravnih dejanj v postopkih v primeru insolventnosti urejajo člen 226 in naslednji prečiščenega besedila zakona o insolventnosti. Te določbe so bile naknadno spremenjene, večinoma v zvezi z naravo sporazumov o refinanciranju kot zaščitnih mehanizmov.

Člen 226 vsebuje pravni sistem za vračilne ukrepe, ki temelji na splošni klavzuli, s katero so vsa dolžnikova dejanja, ki „škodijo premoženju, zajetemu v postopku“, razglašena za „preklicljiva“, ne glede na to, ali je obstajala „namera zavajanja“. Za zaščito učinkov preklica je določeno posebno obdobje: dve leti pred datumom sklepa o insolventnosti.

(A) Obdobje preklica

Zakon določa posebno obdobje preklica: dve leti pred datumom sklepa o insolventnosti.

(B) Pojem „gmotna škoda“

Ukrepe, ki jih v „obdobju izpodbojnosti“ izvede dolžnik, je mogoče preklicati, če škodijo premoženju, zajetemu v postopku. Gmotno škodo mora zadovoljivo dokazati stranka, ki vloži pritožbo. Vendar glede na težave, navadno povezane z dokazovanjem škodljivih dejanj, zakon o insolventnosti olajšuje vložitev tožb z vzpostavitvijo sklopa domnev. Tako kot na drugih področjih prava so domneve lahko neizpodbojne ali izpodbojne. Tako: (a) se gmotna škoda šteje za neizpodbojno v dveh primerih: (i) kadar gre za prosto razpolaganje s premoženjem, razen donacij za uporabo, ter (ii) kadar gre za plačila in druga dejanja za poravnavo obveznosti, ki zapadejo po izdaji sklepa o insolventnosti, razen če so zavarovane – v tem primeru obstaja domneva o sprejemanju nasprotnih dokazov; (b) se gmotna škoda šteje za izpodbojno v treh primerih: (i) kadar gre za razpolaganje s premoženjem za plačilo osebam, ki imajo s stečajnim dolžnikom poseben odnos, (ii) kadar gre za določanje dajatev na premoženje v korist predhodno obstoječih obveznosti ali novih obveznosti, nastalih za nadomestitev prejšnjih, ter (iii) kadar gre za plačila in druga dejanja za poravnavo zavarovanih obveznosti, ki zapadejo po izdaji sklepa o insolventnosti.

(C) Postopek

Procesno sposobnost za vložitev tožb za preklic pravnih dejanj v postopkih v primeru insolventnosti ima upravitelj. Vendar pa zakon zaradi zaščite upnikov pred nedejavnostjo upraviteljev določa drugotno ali sekundarno procesno sposobnost za upnike, ki so pisno pozvali upravitelja, naj vloži tožbo za preklic pravnih dejanj, če upravitelj v dveh mesecih od datuma zahtevka ne vloži tožbe. Zakon vsebuje pravila, namenjena zagotavljanju, da upravitelji učinkovito izpolnjujejo nalogo zagotavljanja, da se ne razpolaga s premoženjem, zajetim v postopku. Procesno sposobnost za tožbe zoper sporazume o refinanciranju ima izključno upravitelj, kar izključuje kakršno koli pomožno procesno sposobnost.

Za zaščito sporazumov o refinanciranju obstajajo posebna pravila, ki izhajajo iz nedavnih zakonodajnih sprememb in določajo zaščitne mehanizme, ki zagotavljajo odpornost teh sporazumov (odobrenih pod določenimi pogoji) na tožbe za preklic pravnih dejanj (člen 604 prečiščenega besedila zakona o insolventnosti).

Zadnja posodobitev: 28/10/2021

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Francija

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek reševanja, prisilne poravnave ali sodne likvidacije se lahko uporabi za vsako osebo, ki opravlja gospodarsko ali obrtno dejavnost, vsakega kmeta ter vsako drugo fizično osebo, ki opravlja neodvisno poklicno dejavnost, vključno s svobodnim poklicem, ki je reguliran z zakonom ali drugim predpisom ali katerega naziv je zaščiten, in vsako pravno osebo zasebnega prava.

Postopek v primeru insolventnosti se lahko uvede za samostojnega podjetnika.

Postopek reševanja se lahko uvede samo za osebo, ki opravlja dejavnost. V primeru prisilne poravnave ali sodne likvidacije je lahko oseba ob uvedbi postopka že prenehala opravljati dejavnost.

Pravne osebe zasebnega prava, za katere se lahko uporabi postopek v primeru insolventnosti, so gospodarske družbe, družbe civilnega prava, gospodarske interesne skupine, društva, poklicna združenja ali sveti delavcev.

Postopka v primeru insolventnosti ni mogoče uvesti za skupine zasebnega prava, ki nimajo pravne osebnosti, kot so mešane družbe ali družbe v ustanavljanju.

Izključene so tudi vse pravne osebe javnega prava.

Hitri postopek reševanja in hitri postopek finančnega reševanja:

Za dolžnika se lahko uporabi hitri postopek reševanja ali hitri postopek finančnega reševanja, če je njegove računovodske izkaze potrdil revizor ali jih je pripravil računovodja in če ima več kot 20 zaposlenih ali več kot 3 milijone EUR prometa brez davkov ali več kot 1,5 milijona EUR bilančne vsote. Hitri postopek reševanja in hitri postopek finančnega reševanja se lahko uvedeta tudi za dolžnika, ki je pripravil konsolidirane računovodske izkaze.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Postopek reševanja se uvede, če se dolžnik srečuje z nepremostljivimi težavami in plačila še niso bila ustavljena.

Postopek prisilne poravnave se uvede, če je dolžnik ustavil plačila, ker z razpoložljivimi sredstvi ne more več poravnavati zapadlih obveznosti.

Namen prisilne poravnave je, da se omogočijo nadaljnje poslovanje podjetja, ohranitev delovnih mest in poravnava obveznosti. Uvedbo tega postopka mora direktor podjetja predlagati v 45 dneh po ustavitvi plačil.

Sodna likvidacija se uvede, če je podjetje ustavilo plačila in je očitno, da prisilna poravnava ni mogoča.

Uvedbo postopka reševanja lahko predlaga samo dolžnik.

Nasprotno pa lahko uvedbo postopka prisilne poravnave ali sodne likvidacije poleg dolžnika predlaga tudi upnik ali državno tožilstvo, če ne poteka spravni postopek (predinsolvenčni postopek).

Sodna odločba o začetku postopka v primeru insolventnosti začne veljati z datumom izdaje, torej ob 00.00 na dan, ko je izdana.

Sodna odločba o začetku postopka se vroči dolžniku v osmih dneh po izdaji, poleg tega se pošlje upraviteljem in državnemu tožilstvu, tudi v druge države članice, v katerih ima dolžnik poslovno enoto.

Sodna odločba začne takoj učinkovati za vse.

V 15 dneh po datumu sodne odločbe se zaznamek o sodni odločbi o začetku postopka vnese v register gospodarskih družb, obrtni register ali poseben register, ki se vodi v sodnem tajništvu okrožnega sodišča.

Izvleček sodne odločbe se objavi v uradnem biltenu obvestil v civilnih in gospodarskih zadevah (Bodacc – Bulletin officiel des annonces civiles et commerciales) in v registru pravnih obvestil v kraju sedeža ali poslovnega naslova dolžnika.

Hitri postopek reševanja in hitri postopek finančnega reševanja

Obstajata tudi hitri postopek reševanja in hitri postopek finančnega reševanja.

Hitri postopek reševanja se lahko uvede na predlog dolžnika, ki sodeluje v spravnem postopku in dokaže, da je pripravil osnutek načrta za zagotovitev nadaljnjega obstoja podjetja.

Dolžnikova ustavitev plačil ni ovira za uvedbo hitrega postopka reševanja, če plačila niso bila ustavljena več kot 45 dni pred vložitvijo predloga za začetek spravnega postopka.

Hitri postopek finančnega reševanja se lahko uvede pod enakimi pogoji kot hitri postopek reševanja, kadar je iz računovodskih izkazov dolžnika razvidno, da lahko glede na njegovo zadolženost načrt sprejmejo samo upniki, ki so člani odbora kreditnih institucij.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

S postopkom v primeru insolventnosti je zajeto celotno premoženje dolžnika.

Če je dolžnik pravna oseba, je zajeto samo premoženje te osebe.

Če je dolžnik samostojni podjetnik, je vključeno tudi njegovo osebno premoženje.

Vendar poslovni upniki po zakonu ne morejo zaseči glavnega domovanja samostojnega podjetnika, ki opravlja komercialno, industrijsko, obrtno, kmetijsko ali svobodno dejavnost.

Druga pozidana ali nepozidana zemljišča, ki niso namenjena poslovni uporabi, se lahko razglasijo za izključena iz zasega. Ta razglasitev, ki jo je treba notarsko overiti in objaviti, učinkuje le v razmerju do poslovnih upnikov, katerih pravice nastanejo po objavi.

Namen tega, da poslovni upniki ne morejo zaseči glavnega domovanja dolžnika, je zaščititi dolžnika in njegovo družino.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Odvzem dolžnikovega premoženja

Reševanje in prisilna poravnava

V primeru uvedbe postopka reševanja ali prisilne poravnave se dolžniku ne odvzame premoženje in lahko še naprej vodi svoje podjetje.

V postopku reševanja lahko sodišče imenuje sodnega upravitelja, ki nadzoruje dolžnika ali mu pomaga pri vodenju podjetja v skladu z nalogo, ki jo sodišče določi v sodni odločbi. V nekaterih primerih (podjetje z najmanj 20 zaposlenimi in najmanj 3 milijoni EUR prometa brez davkov) je to imenovanje obvezno.

V postopku prisilne poravnave lahko sodišče prav tako imenuje sodnega upravitelja, ki pomaga dolžniku pri vodenju ali pa vodenje namesto dolžnika v celoti ali deloma zagotavlja sam. To imenovanje je obvezno v enakih primerih kot v postopku reševanja.

Sodna likvidacija

V primeru uvedbe postopka sodne likvidacije se dolžniku odvzameta upravljanje njegovega premoženja in razpolaganje z njim. Njegove pravice in dejavnosti v zvezi z njegovim poslovnimi sredstvi prevzame upravitelj. Upravitelj tako zagotavlja upravljanje njegovega premoženja.

Upravitelji v postopkih v primeru insolventnosti

Upravitelji v postopkih v primerih insolventnosti so sodni pooblaščenci, ki so pod nadzorom državnega tožilstva in spadajo med regulirane poklice.

Ti specializirani strokovnjaki, ki opravljajo svobodni poklic, morajo biti vpisani na nacionalne sezname ter izpolnjevati stroge pogoje glede usposobljenosti in osebnostne primernosti.

Imenovane so lahko tudi osebe, ki niso vpisane na sezname, vendar imajo glede na zadevo posebne izkušnje ali usposobljenost.

Upravitelje v postopkih v primeru insolventnosti imenuje sodišče ob uvedbi postopka.

Upravitelji v postopkih v primeru insolventnosti so lahko civilno in kazensko odgovorni pod pogoji običajnega prava.

Nagrade upraviteljev se določijo na podlagi lestvic, določenih z odlokom; plačilo njihovih tako določenih nagrad sodnik naloži dolžniku.

Pooblastila upraviteljev v postopkih v primeru insolventnosti in dolžnika

Sodni upravitelj

Načeloma sodišče, ki začne postopek reševanja ali prisilne poravnave, imenuje sodnega upravitelja, ki ga lahko predlaga dolžnik, ki je v postopku reševanja, ali državno tožilstvo.

Njegovo imenovanje ni obvezno, če ima dolžnik manj kot 20 zaposlenih in če je njegov promet nižji od 3 milijonov EUR brez davkov.

V primeru hitrega postopka reševanja in hitrega postopka finančnega reševanja je imenovanje sodnega upravitelja vedno obvezno.

V postopku reševanja se dolžniku ne odvzame premoženje ter lahko še naprej razpolaga s svojim premoženjem in ga upravlja, razen če sodišče ne odloči drugače.

Sodni upravitelj, če je imenovan, nadzoruje dolžnika ali mu pomaga pri vodenju podjetja v skladu z nalogo, ki jo določi sodišče.

V postopku prisilne poravnave pomaga dolžniku pri vodenju ali pa vodenje namesto dolžnika v celoti ali deloma zagotavlja sam.

Sodni upravitelj mora storiti vse, kar je potrebno, ali to zahtevati od dolžnika, da se zavarujejo pravice podjetja do njegovih dolžnikov in ohranijo proizvodne zmogljivosti.

Sodni upravitelj ima lastna pooblastila, kot so pooblastila, da s svojim podpisom zagotovi poslovanje bančnih računov dolžnika, ki mu je prepovedano izdajanje čekov, da zahteva nadaljnje izvajanje veljavnih pogodb in da izvede potrebna odpuščanja.

Sodni pooblaščenec

Sodnega pooblaščenca obvezno imenuje sodišče v vseh kolektivnih postopkih.

Njegova naloga je, da zastopa upnike in njihov skupni interes.

Sestavi seznam prijavljenih terjatev, vključno s terjatvami iz naslova plač, skupaj s svojimi predlogi za priznanje, zavrnitev ali predložitev pristojnemu sodišču, in seznam pošlje stečajnemu sodniku.

Likvidacijski upravitelj

V sodni odločbi o sodni likvidaciji sodišče imenuje likvidacijskega upravitelja.

Likvidacijski upravitelj mora preveriti terjatve in izvesti postopke za unovčenje premoženja dolžnika za poplačilo upnikov.

Izvede postopke odpuščanja in se lahko odloči za nadaljnje izvajanje veljavnih pogodb.

Zastopa dolžnika, ki mu je bilo odvzeto premoženje, ter tako izvršuje večino njegovih pravic in večino dejanj v zvezi z njegovim premoženjem med postopkom sodne likvidacije. Nasprotno pa ne more izvrševati nepremoženjskih pravic dolžnika.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Pobot je način prenehanja medsebojnih obveznosti do višine najnižje obveznosti.

Uporabi se lahko samo med dvema osebama, ki imata druga do druge terjatve in dolgove.

S pobotom se tako vzajemno poplačata medsebojni terjatvi.

Načeloma je dolžniku prepovedano, da bi plačal terjatve, nastale pred izdajo sodne odločbe o začetku postopka reševanja ali prisilne poravnave.

Vendar prepoved plačila predhodnih terjatev ne velja za plačilo povezanih terjatev s pobotom. Za povezane terjatve se štejejo medsebojne terjatve iste vrste, ki izhajajo ali izvirajo iz izpolnitve ali neizpolnitve iste pogodbe ali pogodbenega sklopa.

Če terjatev, povezana s predhodno terjatvijo, nastane po sodni odločbi o začetku postopka, jo je mogoče pobotati s predhodno terjatvijo, če je bila ta prijavljena.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Postopek nadaljevanja izvajanja veljavnih pogodb

Uvedba postopka v primeru insolventnosti ne vpliva na obstoj pogodb, ki dolžnika vežejo na njegove partnerje (dobavitelje, stranke) in so v teku ob uvedbi postopka.

Veljavna pogodba je pogodba, ki obstaja in se izvaja ob uvedbi postopka, pogodba, ki se izvaja postopno in dotlej še ni prenehala, ali neposredno izvršljiva pogodba, ki je že bila sklenjena, a še ni bila izvršena.

Posebne določbe v zvezi z veljavnimi pogodbami se ne uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi.

Reševanje in prisilna poravnava

Pogodba se a priori samodejno nadaljuje.

Pogodbena stranka mora tako izpolnjevati svoje obveznosti, čeprav dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti, nastalih pred izdajo sodne odločbe o začetku postopka.

Storitve, opravljene po izdaji sodne odločbe o začetku postopka, se ji plačajo ob zapadlosti.

Sodni upravitelj ima na podlagi javnega reda edini možnost zahtevati nadaljevanje izvajanja pogodbe z obveznostjo plačila storitev, ki mu bodo opravljene.

Če ni sodnega upravitelja, lahko dolžnik zahteva izvršitev veljavnih pogodb po pridobitvi soglasja sodnega pooblaščenca.

Sodni upravitelj lahko tudi odpove pogodbo s časovno porazdeljenim izvajanjem ali plačili, kadar ugotovi, da ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za izpolnitev obveznosti dolžnika.

Pogodbena stranka lahko sodnega upravitelja (ali dolžnika, če upravitelja ni) pozove, naj se izreče glede prihodnosti pogodbe.

Veljavna pogodba se odpove po pravu samem, če ob izteku enomesečnega roka sodni upravitelj (ali dolžnik) ni odgovoril na poziv.

Enako velja v primeru neplačila in neobstoja soglasja pogodbene stranke za nadaljevanje pogodbenih razmerij.

Sodni upravitelj (ali dolžnik, če upravitelja ni) lahko od stečajnega sodnika zahteva tudi razglasitev odpovedi veljavne pogodbe, če je odpoved nujna za reševanje ali sanacijo dolžnika in če ne škoduje pretirano interesom pogodbene stranke.

Sodna likvidacija

Tako kot pri reševanju in prisilni poravnavi se vse veljavne pogodbe načeloma ohranijo. Pogodbena stranka mora tako izpolnjevati svoje obveznosti, čeprav dolžnik ne izpolnjuje svojih obveznosti, nastalih pred izdajo sodne odločbe o začetku postopka.

Storitve, opravljene po izdaji sodne odločbe o začetku postopka, se ji plačajo ob zapadlosti.

Likvidacijski upravitelj edini lahko zahteva izvršitev veljavnih pogodb z zagotovitvijo obljubljenih storitev dolžniku.

Pogodbena stranka lahko sodnega upravitelja pozove, naj se izreče glede prihodnosti pogodbe.

Pogodba se odpove po pravu samem, če ob izteku enomesečnega roka likvidacijski upravitelj ni odgovoril na poziv. Enako velja, kadar dolžnikova izpolnitev pogodbe zadeva plačilo denarnega zneska, na dan, ko je pogodbena stranka obveščena o odločitvi likvidacijskega upravitelja, da ne nadaljuje izvajanja pogodbe, in v primeru neplačila, kadar se pogodbena stranka ne strinja z nadaljevanjem pogodbenih razmerij.

Če se izpolnitev pogodbe ne nanaša na plačilo denarnega zneska, lahko likvidacijski upravitelj od stečajnega sodnika zahteva tudi razglasitev odpovedi pogodbe, če je to potrebno za likvidacijske postopke in ne škoduje pretirano interesom pogodbene stranke.

Prenos veljavnih pogodb

Če je v postopku reševanja, prisilne poravnave ali sodne likvidacije odrejen popolni ali delni prenos podjetja, lahko sodišče določi pogodbe o zakupu, najemu ali dobavi blaga ali storitev, potrebne za ohranitev dejavnosti, ki bodo prenesene.

Pogodbena stranka, katere pogodba ni bila predmet takega prenosa, lahko stečajnemu sodniku predlaga, naj razglasi njeno odpoved, če upravitelj, dolžnik, če upravitelja ni, ali likvidacijski upravitelj ne zahtevajo njenega nadaljnjega izvajanja.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

V postopku v primeru insolventnosti morajo upniki svoje pravice zoper dolžnika uveljavljati izključno v okviru navedenega postopka in zoper dolžnika ne morejo vložiti individualnih tožb za plačilo.

S sodno odločbo o končanju postopka sodne likvidacije zaradi nezadostnih sredstev upniki ne pridobijo pravice do vložitve individualnih tožb zoper dolžnika.

Izjeme od tega pravila so:

  • tožbe, ki se nanašajo na premoženje, pridobljeno v zapuščinskem postopku, začetem med postopkom sodne likvidacije;
  • kadar terjatev nastane na podlagi kršitve, ki jo je dokazano storil dolžnik, ali kadar se nanaša na osebne pravice upnika;
  • kadar terjatev nastane zaradi goljufivih ravnanj, storjenih v škodo ustanov socialne varnosti. Goljufiv nastanek terjatve se ugotovi bodisi s sodno odločbo bodisi s sankcijo, ki jo izreče ustanova socialne varnosti.

Upniki pridobijo pravico do zasebnega pregona tudi v naslednjih primerih:

  • če je bil za dolžnika razglašen osebni stečaj;
  • če je bil dolžnik spoznan za krivega goljufivega stečaja;
  • če je bil zoper dolžnika v zvezi s katerim koli njegovim premoženjem ali pravno osebo, ki jo je vodil, uveden predhodni postopek sodne likvidacije, ki je bil zaradi nezadostnosti sredstev končan manj kot pet let pred začetkom zadevnega postopka zoper njega, ter če so bili dolžniku v petih letih pred tem datumom izbrisani dolgovi;
  • če je bil postopek uveden kot teritorialni postopek v smislu člena 3(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti.

Poleg tega v primeru goljufije do enega ali več upnikov sodišče dovoli vsakemu upniku, da znova vloži individualno tožbo proti dolžniku. Sodišče odloči ob koncu postopka, potem ko zasliši ali ustrezno povabi dolžnika, likvidacijskega upravitelja in nadzornike. Na zahtevo zainteresirane stranke lahko pod enakimi pogoji odloči tudi po koncu postopka.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

S sodno odločbo o začetku postopka v primeru insolventnosti se prekinejo ali prepovejo tožbe, vložene zoper dolžnika, za plačilo denarnega zneska ali odpoved pogodbe zaradi neplačila denarnih zneskov.

Prav tako se začasno ustavijo izvršilni postopki in ukrepi zavarovanja.

Tožba, ki so jo upniki vložili pred začetkom kolektivnega postopka, se prekine ali začasno ustavi.

To zadeva vse prejšnje upnike ne glede na to, ali so zavarovani ali ne.

Prekinitev in prepoved pregona veljata v vseh postopkih v primeru insolventnosti.

Postopki, ki potekajo, se prekinejo, dokler upnik kot tožeča stranka ne prijavi svoje terjatve.

Nato se nadaljujejo po pravu samem, vendar se nanašajo izključno na ugotovitev terjatve in določitev njenega zneska, ne pa tudi na dolžnikovo obsodbo.

Sodni postopki in izvršilni postopki, razen zgoraj navedenih, se nadaljujejo tudi v obdobju opazovanja dolžnika, potem ko se v zadevo vključita sodni pooblaščenec in sodni upravitelj, kadar ta pomaga dolžniku ali ga zastopa, ali po nadaljevanju postopka na pobudo sodnega pooblaščenca ali upravitelja.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Reševanje in prisilna poravnava

Da bi se sprejel načrt reševanja, se z upniki opravi posvetovanje o plačilnih rokih ali odpisu dolgov.

Predlogi se prek sodnega upravitelja (ali dolžnika, če upravitelja ni) pošljejo sodnemu pooblaščencu, ki zastopa upnike.

Sodni pooblaščenec pridobi individualno ali skupno soglasje vseh upnikov, ki so prijavili terjatve.

Sodnemu pooblaščencu se ni treba posvetovati z upniki, za katere se z osnutkom načrta ne spreminjajo plačilni pogoji ali za katere je takoj po odobritvi načrta ali priznanju terjatev predvideno popolno poplačilo v gotovini.

Upniški odbori

Kadar ima dolžnik več kot 150 zaposlenih in njegov promet presega 20 milijonov EUR, se ustanovijo upniški odbori, ki se morajo izreči o osnutkih načrta za poravnavo obveznosti. Sodišče lahko tudi odloči, da se te določbe uporabijo pod tema pragoma.

V upniških odborih se na ločenih skupščinah zberejo različne kategorije upnikov, da se jim predložijo predlogi, o katerih lahko razpravljajo in se o njih izrečejo skupaj, to pomeni, da se morajo manjšinski upniki ukloniti odločitvi večinskih upnikov.

Obstajata odbor kreditnih institucij, ki ga sestavljajo finančne družbe, kreditne institucije ali podobni, ter odbor, ki ga sestavljajo glavni dobavitelji blaga ali storitev. Kadar obstajajo imetniki obveznic, se skliče generalna skupščina, ki jo sestavljajo vsi upniki, ki so imetniki obveznic, izdanih v Franciji ali na tujem, da bi razpravljali o osnutku načrta, ki sta ga sprejela upniška odbora.

Sodni upravitelj se mora o osnutku načrta posvetovati z upniškima odboroma in ta morata glasovati za načrt, preden lahko sodišče odloči.

V primeru upniških odborov lahko vsak upnik, ki je član odbora, navede alternativne predloge k osnutku načrta, ki ga je predložil dolžnik.

Osnutek načrta tako lahko pripravi dolžnik (po potrebi s pomočjo sodnega upravitelja) ali v postopku prisilne poravnave upravitelj, ki mu pomaga dolžnik, lahko pa se pripravi tudi na pobudo upnikov, ki so člani odborov. Načrt, ki ga sprejmeta odbora, in če gre za ločen načrt, tisti, ki ga podpira dolžnik ali upravitelj, se nato lahko sodišču predložita hkrati.

Hitri postopek reševanja

V primeru uvedbe hitrega postopka reševanja se obvezno ustanovita upniška odbora – odbor kreditnih institucij in odbor dobaviteljev blaga in storitev –, po potrebi pa se skliče tudi generalna skupščina imetnikov obveznic.

Posamična posvetovanja potekajo tudi z upniki zunaj odborov.

Hitri postopek finančnega reševanja

V primeru uvedbe hitrega postopka finančnega reševanja se obvezno ustanovi samo odbor kreditnih institucij, po potrebi pa se skliče tudi generalna skupščina imetnikov obveznic.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Premoženje dolžnika se lahko unovči v okviru popolnega ali delnega prenosa podjetja ali v okviru posamičnih prenosov. Ti postopki se izvajajo v skladu z različnimi ureditvami.

Prenos podjetja odredi sodišče in ga ne izvede upravitelj v postopku v primeru insolventnosti.

V postopku reševanja je prenos podjetja lahko samo delen. V postopkih prisilne poravnave in sodne likvidacije je lahko delen ali popoln.

V tem primeru sodišče izda odločbo, s katero določi rok, v katerem morajo sodni pooblaščenec, likvidacijski upravitelj ali, kjer je to ustrezno, stečajni upravitelj prejeti ponudbe za prevzem. Ponudbe morajo biti pisne in vsebovati vrsto obveznih podatkov.

Za posamične prenose premoženja se uporabljajo drugačna pravila.

Med postopkom reševanja in prisilne poravnave se dolžniku ne odvzame premoženje, temveč lahko ob upoštevanju nalog upravitelja sam razpolaga s svojim premoženjem.

Če razpolaganje s premoženjem, pri katerem se premoženje unovči, ni povezano s tekočim poslovodenjem podjetja, mora predhodno pridobiti dovoljenje stečajnega sodnika.

Dolžnik v obdobju načrta reševanja ali prisilne poravnave znova pridobi vse svoje pravice na svojem premoženju.

V postopku sodne likvidacije mora likvidacijski upravitelj pridobiti dovoljenje stečajnega sodnika za izvedbo prenosa sredstev.

Nepremičnina se proda po postopku sodne dražbe. Stečajni sodnik določi izklicno ceno in bistvene pogoje prodaje. Lahko tudi dovoli prodajo na prostovoljni dražbi z izklicno ceno, ki jo določi. Nazadnje lahko dovoli sporazumno prodajo po cenah in pogojih, ki jih določi.

Likvidacijski upravitelj nato iztržek od prodaje razdeli glede na prednostni vrstni red upnikov.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Vse terjatve, ki nastanejo pred sodno odločbo o začetku postopka, je treba prijaviti ne glede na njihovo naravo ali vrsto: poslovno, civilno, upravno (uprava za javne prihodke, ustanove za socialno varnost in socialno zavarovanje) ali kazensko (globa). Pri tem ni pomembno, ali je terjatev nezavarovana ali prednostna, izvršljiva ali zapadla, gotova ali pogojna. Te določbe se ne nanašajo na zaposlene.

Terjatve, ki po sprejetju sodne odločbe o začetku postopka veljavno nastanejo zaradi potreb vodenja postopka ali plačila storitve, ki je bila dolžniku opravljena v okviru njegove poslovne dejavnosti, se plačajo ob zapadlosti.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Vsi upniki, katerih terjatev nastane pred sodno odločbo o začetku postopka, morajo svoje terjatve v primeru reševanja ali prisilne poravnave prijaviti pri sodnem pooblaščencu, v primeru likvidacije pa pri likvidacijskem upravitelju.

Rok za prijavo terjatev je dva meseca po zakonsko predpisani objavi sodne odločbe o začetku postopka.

Dolžnik lahko pod enakimi pogoji tudi sam prijavi terjatev enega od svojih upnikov.

Prijaviti je treba tudi nekatere terjatve, nastale po sprejetju sodne odločbe o začetku postopka, ki se ne poplačajo prednostno kot terjatve, ki koristijo podjetju ali so povezane s potrebami postopka. Pri prijavi terjatve je treba navesti vsoto zapadlih zneskov ali zneskov, ki bodo zapadli, datume zapadlosti, vrsto prednostne pravice ali obstoječega zavarovanja in podrobna pravila za izračun obresti.

Za prijavo terjatve ni predpisana posebna oblika. V prijavi mora biti namreč sama po sebi in nedvoumno izražena volja upnika, da zahteva plačilo terjatve, da se vključi na seznam terjatev in da sodeluje v postopku.

Ko sodni pooblaščenec zbere pripombe dolžnika, sestavi seznam prijavljenih terjatev, skupaj s svojimi predlogi za priznanje, zavrnitev ali predložitev pristojnemu sodišču.

Ta seznam se pošlje stečajnemu sodniku in sodnemu upravitelju.

Preden se terjatev prizna ali zavrne, stečajni sodnik preveri njen obstoj, znesek in vrsto glede na dokaze, ki jih predloži prijavitelj, in po potrebi glede na dokaze, ki jih zagotovijo zaslišane osebe in sodni pooblaščenec.

Upniki, ki terjatev niso prijavili v roku, so izključeni zaradi prekluzije in torej ne morejo sodelovati pri razdelitvi niti zahtevati deleža izkupička v primeru sprejetja načrta ali unovčenja sredstev dolžnika, razen če pri stečajnem sodniku dosežejo, da prekluzija zanje ne velja.

Če dosežejo, da prekluzija zanje ne velja, lahko sodelujejo pri razdelitvah, ki potekajo po vložitvi njihove prošnje.

Hitri postopek reševanja in hitri postopek finančnega reševanja

Dolžnik sestavi seznam terjatev vsakega upnika, ki je sodeloval v spravnem postopku, te terjatve pa je treba prijaviti. Seznam potrdi dolžnikov računovodja, nato se vloži v sodnem tajništvu sodišča.

Sodni pooblaščenec vsakemu upniku pošlje izpisek iz seznama, ki se nanaša na njegovo terjatev.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Prednostni upnik je zavarovan, to pomeni, da je v primeru uvedbe kolektivnega postopka zoper dolžnika prednostno poplačan pred dolžnikovimi drugimi navadnimi, tako imenovanimi nezavarovanimi upniki.

Upnik je tako lahko prednostni, ker:

  • ima zavarovanje, ki mu ga je dodelil dolžnik ali ga je pridobil po sodni poti, ali
  • ima po zakonu prednostno pravico na podlagi svojega statusa.

Vsi prednostni upniki niso enakovredni. Kadar je prednostnih upnikov več, so poplačani po vrstnem redu, določenem z zakonom, vendar še vedno pred nezavarovanimi upniki.

Nezavarovani upniki so poplačani iz sredstev dolžnika, ki ostanejo po plačilu prednostnih upnikov. Razdelitev se izvede sorazmerno.

Razvrstitev prednostnih pravic

Reševanje in prisilna poravnava

Izkupiček od prodaje nepremičnine se med upnike razdeli po naslednjem vrstnem redu:

  1. „nadrejene prednostne“ terjatve iz plač: izplačilo plače za zadnjih 60 dni dela pred sodno odločbo o začetku postopka;
  2. sodni stroški, ki veljavno nastanejo po sodni odločbi o začetku postopka za potrebe vodenja postopka: stroški v zvezi z zavarovanjem, unovčenjem premoženja in razdelitvijo izkupička med upnike (stroški popisa in oglaševanja, nagrada sodnim pooblaščencem itd.);
  3. terjatve, zajamčene s prednostno pravico na podlagi spravnega postopka: prednostna pravica upnikov, ki privolijo v nov kapitalski vložek ali dobavijo novo blago ali opravijo novo storitev za zagotovitev nadaljnjega poslovanja podjetja in njegovega obstoja;
  4. prednostna pravica za terjatve, nastale po sodni odločbi o začetku postopka: terjatve, ki nastanejo za potrebe vodenja postopka ali začasno ohranitev poslovanja, ali terjatve, ki nastanejo v zameno za storitev, ki se dolžniku opravi v obdobju ohranitve poslovanja ali zaradi izpolnitve veljavne pogodbe, katere veljavnost je ohranil likvidacijski upravitelj, ali terjatve, nastale za tekoče vsakodnevne potrebe dolžnika kot fizične osebe;
  5. terjatve, zajamčene s splošno prednostno pravico zaposlenih: izplačilo plače za šest mesecev dela pred sodno odločbo o začetku postopka;
  6. terjatve, zajamčene s posebno prednostno pravico ali hipoteko;
  7. nezavarovane terjatve.

Izkupiček od prodaje premičnine se med upnike razdeli po naslednjem vrstnem redu:

  1. terjatve, zajamčene s posebnim zavarovanjem premičnine s pridržno pravico;
  2. „nadrejene prednostne“ terjatve iz plač: izplačilo plače za zadnjih 60 dni dela pred sodno odločbo o začetku postopka;
  3. sodni stroški, ki redno nastanejo po sodni odločbi o začetku postopka za potrebe vodenja postopka: stroški v zvezi z zavarovanjem, unovčenjem premoženja in razdelitvijo izkupička med upnike (stroški popisa in oglaševanja, nagrada sodnim pooblaščencem itd.);
  4. terjatve, zajamčene s prednostno pravico na podlagi spravnega postopka: prednostna pravica upnikov, ki privolijo v nov kapitalski vložek ali dobavijo novo blago ali opravijo novo storitev za zagotovitev nadaljnjega poslovanja podjetja in njegovega obstoja;
  5. prednostna pravica za terjatve, nastale po sodni odločbi o začetku postopka: terjatve, ki nastanejo za potrebe vodenja postopka ali začasno ohranitev poslovanja, ali terjatve, ki nastanejo v zameno za storitev, ki se dolžniku opravi v obdobju ohranitve poslovanja ali zaradi izvrševanja veljavne pogodbe, katere veljavnost je ohranil likvidacijski upravitelj, ali terjatve, nastale za tekoče vsakodnevne potrebe dolžnika kot fizične osebe;
  6. prednostna pravica uprave za javne prihodke;
  7. terjatve, zajamčene s posebno prednostno pravico na premičnini brez pridržne pravice;
  8. terjatve, zajamčene z drugimi splošnimi prednostnimi pravicami na premičninah;
  9. nezavarovane terjatve.

Sodna likvidacija

Izkupiček od prodaje nepremičnine se med upnike razdeli po naslednjem vrstnem redu:

  1. „nadrejene prednostne“ terjatve iz plač: izplačilo plače za zadnjih 60 dni dela pred sodno odločbo o začetku postopka;
  2. sodni stroški, ki redno nastanejo po sodni odločbi o začetku postopka za potrebe vodenja postopka: stroški popisa in oglaševanja, nagrada sodnim pooblaščencem;
  3. terjatve, zajamčene s prednostno pravico na podlagi spravnega postopka: prednostna pravica upnikov, ki privolijo v nov kapitalski vložek ali dobavijo novo blago ali opravijo novo storitev za zagotovitev nadaljnjega poslovanja podjetja in njegovega obstoja;
  4. terjatve, zajamčene s posebnimi zavarovanji na nepremičninah;
  5. prednostna pravica za terjatve, nastale po sodni odločbi o začetku postopka: terjatve, ki nastanejo za potrebe vodenja postopka ali začasno ohranitev poslovanja, ali terjatve, ki nastanejo v zameno za storitev, ki se dolžniku opravi v obdobju ohranitve poslovanja ali zaradi izvrševanja veljavne pogodbe, katere veljavnost je ohranil likvidacijski upravitelj, ali terjatve, nastale za tekoče vsakodnevne potrebe dolžnika kot fizične osebe;
  6. nezavarovane terjatve.

Izkupiček od prodaje premičnine se med upnike razdeli po naslednjem vrstnem redu:

  1. terjatve, zajamčene s posebnim zavarovanjem na premičnini s pridržno pravico;
  2. „nadrejene prednostne“ terjatve iz plač: izplačilo plače za zadnjih 60 dni dela pred sodno odločbo o začetku postopka;
  3. sodni stroški, ki veljavno nastanejo po sodni odločbi o začetku postopka za potrebe vodenja postopka: stroški popisa in oglaševanja, nagrada sodnim pooblaščencem;
  4. terjatve, zajamčene s prednostno pravico na podlagi spravnega postopka;
  5. prednostna pravica za terjatve, nastale po sodni odločbi o začetku postopka: terjatve, ki nastanejo za potrebe vodenja postopka ali začasno ohranitev poslovanja, ali terjatve, ki nastanejo v zameno za storitev, ki se dolžniku opravi v obdobju ohranitve poslovanja ali zaradi izvrševanja veljavne pogodbe, katere veljavnost je ohranil likvidacijski upravitelj, ali terjatve, nastale za tekoče vsakodnevne potrebe dolžnika kot fizične osebe;
  6. terjatve, zajamčene s hipoteko na premičnini, ali terjatve, zajamčene z zastavno pravico na strojih ali opremi;
  7. prednostna pravica uprave za javne prihodke;
  8. terjatev, zajamčena s posebnim zavarovanjem na premičnini brez pridržne pravice;
  9. druge prednostne pravice na premičninah (člen 2331 civilnega zakonika) in splošna prednostna pravica na plačah;
  10. nezavarovane terjatve.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Reševanje in prisilna poravnava

Postopka reševanja in prisilne poravnave sta bila vzpostavljena, da se na podlagi načrta omogočijo reševanje podjetja, ohranitev poslovanja in delovnih mest ter poravnava obveznosti. Načrt reševanja ali prisilne poravnave se sprejme samo, če so izpolnjeni ti pogoji.

Dolžnik v postopku reševanja, upravitelj v postopku prisilne poravnave ali upnik, če so bili ustanovljeni upniški odbori, pripravi osnutek načrta, če obstaja realna možnost za rešitev podjetja. Načrt je sestavljen iz treh delov:

  • ekonomskega in finančnega dela, v katerem se določijo obeti za sanacijo na podlagi poslovnih priložnosti in pogojev, razmer na trgu in razpoložljivih virov financiranja;
  • opredelitve pogojev za poravnavo obveznosti in morebitnih jamstev, ki jih mora direktor podjetja prevzeti za zagotovitev njihove izpolnitve;
  • socialnega dela, v katerem se navedejo in utemeljijo stopnja zaposlenosti in zaposlitveni obeti ter socialni pogoji, predvideni za nadaljevanje poslovanja. Kadar se v osnutku predvidijo odpuščanja iz ekonomskih razlogov, se navedejo že sprejeti ukrepi in opredelijo tisti, ki jih je treba izvesti za olajšanje ponovne zaposlitve in zagotovitve nadomestila delavcem, katerih zaposlitev je ogrožena.

V načrtu se navedejo vse zaveze, ki so jih prevzele osebe, odgovorne za njegovo izvajanje, in ki so potrebne za sanacijo podjetja.

Sodišče nato odloči o osnutku načrta, ki mu ga je predložil dolžnik ali eden od upnikov.

Odločitev sodišča o sprejetju načrta reševanja ali prisilne poravnave ali načrta prodaje se šteje za sodno odločbo. Načrt vključuje tudi pogodbeni vidik, če so bili ustanovljeni upniški odbori.

Načrt lahko traja največ 10 let, za kmete pa 15 let.

Sodišče za obdobje trajanja načrta imenuje upravitelja ali sodnega pooblaščenca za nadzor nad izvajanjem načrta.

S sprejetjem načrta se konča obdobje opazovanja. Dolžnik znova razpolaga s svojim imetjem in lahko znova vodi svoje podjetje ob upoštevanju ukrepov, ki mu jih je sodišče naložilo v načrtu.

Dolžnik mora namreč v vseh vidikih upoštevati določbe načrta.

Če tega ne stori, v primeru neizpolnitve zavez ali v primeru ustavitve plačil med izvajanjem načrta reševanja ali prisilne poravnave dolžnik tvega razveljavitev načrta in nadaljevanje postopka.

Pretvorba v sodno likvidacijo

Sodna likvidacija se lahko razglasi med obdobjem opazovanja, začetim na podlagi sodne odločbe o reševanju ali na podlagi sodne odločbe o prisilni poravnavi, ali ob izteku navedenega obdobja.

Sodišče mora razglasiti sodno likvidacijo takoj, ko se izkaže, da nadaljnji obstoj podjetja ni mogoč, ali ko v okviru postopka prisilne poravnave ni mogoče sprejeti načrta prodaje.

Prenehanje obveznosti dolžnika kot fizične osebe v postopku sodne likvidacije

Dolžniku je premoženje odvzeto z dnem razglasitve sodne likvidacije do zaključka likvidacije. Takrat znova pridobi svoje pravice in lahko znova izvaja dejavnosti.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Dokončanje izvajanja načrta reševanja ali prisilne poravnave upnikom, ki niso prijavili terjatev, ne omogoča pregona dolžnika.

Izjemoma je nadaljevanje individualnega pregona izrecno predvideno samo, če se sodna likvidacija konča zaradi nezadostnosti sredstev.

Kdaj se postopek v primeru insolventnosti šteje za končan

Obdobje opazovanja je obdobje, ki traja od dneva sodne odločbe o začetku postopka do dneva sodne odločbe o sprejetju načrta reševanja ali prisilne poravnave ali razglasitvi sodne likvidacije.

Tako v postopku reševanja kot v postopku prisilne poravnave se dejavnost nadaljuje tudi v obdobju opazovanja in dolžnik načeloma še naprej vodi svoje podjetje, vendar z nekaterimi omejitvami.

Kadar obstaja realna možnost za rešitev podjetja, se obdobje opazovanja navadno konča z načrtom reševanja ali prisilne poravnave.

S sprejetjem načrta reševanja ali prisilne poravnave dolžnik znova prevzame nadzor nad svojim poslovanjem, čeprav se postopek ne konča.

Postopek se namreč konča, ko stečajni sodnik odobri končno poročilo upravitelja in sodnega pooblaščenca. Predsednik sodišča nato izda sklep o končanju postopka, ki je ukrep sodne uprave, zoper katerega ni pritožbe.

V sodnem smislu je postopek torej končan, ko je izdan sklep o končanju.

Vendar učinki postopka z izdajo sklepa o končanju ne prenehajo, saj se načrt reševanja ali prisilne poravnave še vedno izvaja.

Dolžnik mora v vseh vidikih upoštevati določbe načrta.

Če tega ne stori, v primeru neizpolnitve zavez ali v primeru ustavitve plačil med izvajanjem načrta reševanja ali prisilne poravnave dolžnik tvega razveljavitev načrta in nadaljevanje postopka.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stroške in izdatke v zvezi s postopkom krije podjetje, zoper katero je uveden postopek v primeru insolventnosti.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Kadar sodišče začne postopek prisilne poravnave ali sodne likvidacije, se za datum, ko je dolžnik ustavil plačila, načeloma šteje datum izdaje sodne odločbe o začetku postopka.

Lahko pa sodišče določi datum ustavitve plačil, ki je največ 18 mesecev pred datumom začetka postopka v primeru insolventnosti.

Obdobje od datuma ustavitve plačil do datuma začetka postopka prisilne poravnave ali sodne likvidacije se v tem primeru imenuje „obdobje izpodbojnosti“.

Nekatera dejanja, ki jih je dolžnik opravil v obdobju izpodbojnosti in ki se zdijo goljufiva, se razveljavijo.

Za obravnavo tožbe za razglasitev ničnosti aktov, sklenjenih v obdobju izpodbojnosti, je izključno pristojno sodišče, ki odloča v postopku.

Tožbo lahko vloži samo sodni upravitelj, sodni pooblaščenec, likvidacijski upravitelj ali državno tožilstvo.

Upniki lahko individualno ali kolektivno prek sodnega pooblaščenca vložijo tožbo za razglasitev ničnosti aktov, ki jih je sklenil dolžnik.

Akt je ničen v razmerju do vseh in razveljavljen za nazaj.

Obstaja 12 primerov obvezne ničnosti neobičajnih aktov:

  • vsi akti, s katerimi se brezplačno prenese lastništvo nad premičnim ali nepremičnim premoženjem;
  • vsaka komutativna pogodba, v kateri dolžnikove obveznosti bistveno presegajo obveznosti druge stranke;
  • vsako plačilo dolgov, ne glede na način plačila, ki na dan plačila še niso zapadli;
  • vsako plačilo zapadlih dolgov, ki ni bilo izvedeno v gotovini, z menicami, bančnimi nakazili, listinami o prenosu ali s kakim drugim plačilnim sredstvom, ki je splošno sprejeto v poslovnih odnosih;
  • vsaka vloga in vsak depozit zneskov na podlagi zastavitve premoženja, če ni pravnomočne sodne odločbe;
  • vsaka pogodbena hipoteka, vsaka sodna hipoteka in pravna hipoteka zakoncev ter vsaka zastavitev ali zastavna pravica na dolžnikovem premoženju za predhodno prevzete dolgove;
  • vsak ukrep zavarovanja, razen če je vpis ali nalog za zaseg predhoden datumu ustavitve plačil;
  • vsako dovoljenje in uveljavitev opcij s strani zaposlenih podjetja;
  • vsak prenos premoženja ali pravic v fiduciarno premoženje, razen če je ta prenos izveden kot jamstvo za sočasno prevzet dolg;
  • vsak aneks k fiduciarni pogodbi, ki vpliva na pravice ali imetje, ki so že preneseni v fiduciarno premoženje kot jamstvo za dolgove, prevzete pred tem aneksom;
  • kadar je dolžnik samostojni podjetnik z omejeno odgovornostjo, vsak prenos ali sprememba prenosa premoženja, ob upoštevanju izplačila dohodkov, ki niso namenjeni za poslovno dejavnost, s katerim se osiromaši premoženje, na katero se nanaša postopek, v korist drugega premoženja tega podjetnika;
  • notarsko overjena izjava dolžnika o izključitvi iz zasega.

Te akte mora sodišče razveljaviti ne glede na to, ali so stranke ravnale v dobri ali slabi veri.

Poleg tega lahko sodišče razveljavi vse akte o brezplačnem prenosu lastništva premičnega ali nepremičnega premoženja in izjavo o izključitvi iz zasega, ki so bili sprejeti v šestih mesecih pred datumom ustavitve plačil. V teh primerih velja neobvezna ničnost.

Zadnja posodobitev: 11/05/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Hrvaška

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Predstečajni in stečajni postopek se lahko uvedeta zoper pravne osebe in zoper premoženje posameznega dolžnika, razen če zakon ne določa drugače. Posamezni dolžnik je za namene zakona o stečaju (Stečajni zakon – v nadaljnjem besedilu: SZ) opredeljen kot fizična oseba, ki mora za dohodke iz samostojne dejavnosti plačevati dohodnino v skladu z določbami zakona o davku na dohodek (Zakon o porezu na dohodak), ali fizična oseba, ki mora plačevati davek od dohodkov pravnih oseb v skladu z določbami zakona o davku na dohodek pravnih oseb (Zakon o porezu na dobit).

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

(a) Predstečajni postopek se lahko uvede, če sodišče ugotovi obstoj neizbežne insolventnosti, tj. sodišče ugotovi, da dolžnik na dan zapadlosti ne bo mogel izpolniti svojih obstoječih obveznosti.

Za insolventnost se šteje, da je skorajšnja, če se okoliščine, zaradi katerih se dolžnik šteje za insolventnega, še niso uresničile in če:

– ima dolžnik v registru prednostnega vrstnega reda obveznosti plačila, ki ga vodi finančna agencija (Financijska agencija), eno ali več prijavljenih neporavnanih obveznosti, za katere je obstajala veljavna podlaga za plačilo in ki bi morale biti trgane s katerega koli računa dolžnika brez njegovega dodatnega soglasja, ali

– dolžnik več kot 30 dni zamuja z izplačilom plač zaposlenim, ki bi jih moral izplačati v skladu s pogodbo o zaposlitvi, delovnimi predpisi, kolektivno pogodbo, posebnimi predpisi ali drugim dokumentom, ki ureja obveznosti delodajalcev do zaposlenih, ali

– dolžnik v 30 dneh ne plača prispevkov in davkov za plače iz prejšnjega pododstavka, pri čemer ta rok teče od datuma, ko bi moral dolžnik zaposlenim izplačati plače.

(b) Stečajni postopek se lahko začne, če sodišče ugotovi obstoj razlogov za stečaj, tj. obstoj insolventnosti ali prezadolženosti.

Insolventnost obstaja, če dolžnik stalno ne more poravnati svojih neplačanih finančnih obveznosti. Dejstvo, da je dolžnik poravnal ali morda lahko v celoti ali delno poravna terjatve nekaterih upnikov, ne pomeni, da se šteje za solventnega.

Dolžnik se šteje za insolventnega:

– če ima v registru prednostnega vrstnega reda obveznosti plačila, ki ga vodi finančna agencija, eno ali več prijavljenih neporavnanih obveznosti, zapadlih več kot 60 dni, za katere obstaja veljavna podlaga za plačilo in ki bi morale biti trgane s katerega koli računa dolžnika brez njegovega dodatnega soglasja;

– če zaposlenim ni izplačal treh zaporednih plač, ki bi jih moral izplačati v skladu s pogodbo o zaposlitvi, delovnimi predpisi, kolektivno pogodbo, posebnimi predpisi ali drugim dokumentom, ki ureja obveznosti delodajalcev do zaposlenih.

Dolžnik se šteje za prezadolženega, če kot pravna oseba nima več dovolj sredstev, da bi pokril svoje obstoječe obveznosti.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečajna masa v stečajnem postopku vključuje celotno premoženje, ki je bilo ob začetku stečajnega postopka v lasti dolžnika, in premoženje, ki ga je dolžnik pridobil med stečajnim postopkom. Stečajna masa se uporabi za kritje stroškov stečajnega postopka ter za poravnavo terjatev upnikov dolžnika in terjatev, katerih poravnava je bila zagotovljena z določenimi pravicami do dolžnikovega premoženja.

Prosta uporaba premoženja v stečajni masi s strani oseb, ki so bile po zakonu predhodno pooblaščene za zastopanje dolžnika, ali s strani posameznega dolžnika po začetku stečajnega postopka nima pravnih učinkov, razen v primeru uporabe, ki jo urejajo splošna pravila o ohranjanju načela zaupanja v javne registre. Plačilo se nasprotni stranki vrne iz stečajne mase, če se je z njim povečala vrednost stečajne mase.

Če je posamezni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka ali med njim pridobil dediščino ali volilo, ima samo dolžnik pravico sprejeti to dediščino ali volilo ali se jima odpovedati.

Če dolžnik s tretjo osebo vzpostavi skupno lastništvo ali kakršno koli drugo pravno razmerje ali partnerstvo, se razdelitev premoženja izvede zunaj stečajnega postopka. Za poravnavo obveznosti, ki izhajajo iz takega razmerja, se lahko zahteva ločena poravnava iz dolžnikovega deleža.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

(a) Predstečajni postopek – zahteve za imenovanje skrbnika so enake kot za imenovanje likvidacijskega upravitelja. Sodišče s sklepom o začetku predstečajnega postopka imenuje skrbnika, če meni, da je to potrebno. Dolžnosti skrbnika prenehajo na dan sprejetja sklepa o potrditvi predstečajnega sporazuma, na dan začetka stečajnega postopka ali na podlagi sklepa upnikov.

Skrbnik mora v predstečajnem postopku:

1. preučiti poslovanje dolžnika;

2. preučiti seznam sredstev in obveznosti dolžnika;

3. preučiti verodostojnost prijavljenih terjatev;

4. izpodbijati terjatve, če na podlagi izjav upnikov ali iz drugih razlogov ti dvomijo o njihovi verodostojnosti;

5. nadzorovati poslovanje dolžnika, zlasti njegovo finančno poslovanje, določitev obveznosti do tretjih oseb, izdajo instrumentov za zavarovanje plačil in poslovne dejavnosti na področju prodaje blaga ali storitev, ter hkrati zagotavljati, da premoženje dolžnika ni oškodovano;

6. vložiti pritožbo pri sodišču, če dolžnik krši določbe člena 67 SZ;

7. izdajati navodila in potrdila v skladu s členoma 69 in 71 SZ;

8. zagotoviti, da se stroški predstečajnega postopka plačajo v celoti in pravočasno;

9. izvajati druge dejavnosti v skladu s SZ.

Od datuma začetka predstečajnega postopka do njegovega zaključka lahko dolžnik izvaja le plačila, potrebna za redno poslovanje. V tem obdobju dolžnik ne sme poravnati obveznosti, ki so nastale in zapadle pred začetkom predstečajnega postopka, razen bruto obveznosti plačila do svojih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, ki izhajajo iz delovnega razmerja, če so terjatve zapadle pred začetkom predstečajnega postopka, odpravnin, ki ne presegajo zneska, določenega z zakonom in kolektivnimi pogodbami, odškodninskih zahtevkov zaradi škode, ki je nastala na delovnem mestu, ali z delom povezanih bolezni ter terjatev na podlagi plač zaposlenih, povečanih za znesek osnovnih prispevkov, in na podlagi drugih materialnih pravic zaposlenih v skladu s pogodbami o zaposlitvi in kolektivnimi pogodbami, če so te terjatve zapadle po predložitvi predloga za začetek predstečajnega postopka, ter drugih plačil, potrebnih za redno poslovanje, kot je določeno s posebnim zakonom.

Dolžnik od datuma predložitve predloga za začetek predstečajnega postopka do izdaje odločbe o njegovem začetku ne more odtujiti ali obremeniti svojega premoženja, razen na podlagi predhodne odobritve skrbnika ali sodišča, če skrbnik ni bil imenovan.

(b) Stečajni postopek – likvidacijski upravitelj v stečajnem postopku se izbere naključno s seznama likvidacijskih upraviteljev „A“ za ozemlje v pristojnosti pristojnega sodišča, razen če v SZ ni določeno drugače. Sodišče na podlagi te izbire z odločbo o začetku stečajnega postopka imenuje likvidacijskega upravitelja. Če je bil v predstečajnem postopku pred stečajnim postopkom imenovan skrbnik ali če je bil v stečajnem postopku imenovan začasni likvidacijski upravitelj, sodišče za likvidacijskega upravitelja izjemoma imenuje skrbnika ali začasnega likvidacijskega upravitelja.

Likvidacijski upravitelj ima pravice in obveznosti organov podjetja dolžnika, razen če ni v SZ določeno drugače. Če dolžnik v stečajnem postopku v skladu s členom 217(2) SZ še naprej posluje, likvidacijski upravitelj upravlja njegovo poslovanje.

Likvidacijski upravitelj zastopa dolžnika. Likvidacijski upravitelj upravlja le tiste poslovne dejavnosti posameznega dolžnika, ki zadevajo stečajno maso, in zastopa dolžnika na podlagi pooblastil pravnega zastopnika.

Likvidacijski upravitelj mora ravnati vestno in organizirano ter zlasti:

1. urediti računovodske evidence za poslovanje do datuma začetka stečajnega postopka;

2. pripraviti predhodno oceno stroškov stečajnega postopka in jo predložiti upniškemu odboru v odobritev;

3. ustanoviti komisijo za popis sredstev;

4. pripraviti otvoritveno bilanco stanja dolžnikovega premoženja;

5. s potrebno skrbnostjo upravljati zaključek začetih, a nedokončanih poslov dolžnika in upravljati poslovne dejavnosti, potrebne za preprečevanje škode na dolžnikovem premoženju;

6. zagotoviti uveljavitev dolžnikovih terjatev;

7. vestno voditi dolžnikove poslovne dejavnosti iz člena 217(2) SZ;

8. hrvaškemu zavodu za pokojninsko zavarovanje predložiti dokumente v zvezi z delovnopravnim statusom upravičencev;

9. s potrebno skrbnostjo unovčiti ali zbrati premoženje in pravice dolžnika, ki so del stečajne mase;

10. pripraviti razdelitev upnikom in jo izvesti po odobritvi;

11. upniškemu odboru predložiti zaključni račun;

12. izvesti naknadne razdelitve upnikom;

13. po koncu stečajnega postopka zastopati stečajno maso v skladu s SZ.

Likvidacijski upravitelj mora vsaj vsake tri mesece na standardnem obrazcu predložiti pisna poročila o poteku stečajnega postopka in stanju stečajne mase.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Če je bil upnik ob začetku stečajnega postopka v skladu z zakonom ali pogodbo upravičen do pobota, začetek stečajnega postopka ne vpliva na to pravico.

Če ob začetku stečajnega postopka obstaja ena ali več terjatev, ki jih je treba pobotati na podlagi odložnega pogoja, ali pa te terjatve niso zapadle ali niso namenjene pobotu na tak način, se pobot izvede, ko so izpolnjeni potrebni pogoji. Za pobot ne velja pravilo, da neporavnane terjatve zapadejo ob začetku stečajnega postopka in da se za nedenarne terjatve ali terjatve za nedoločen denarni znesek določi denarna vrednost, kot je ocenjena ob začetku stečajnega postopka. Če terjatev, ki bi jo bilo treba pobotati, postane brezpogojna in zapade, preden je mogoče izvesti pobot, se pobot izključi.

Pobot se ne izključi pri terjatvah, denominiranih v drugačnih valutah ali obračunskih enotah, če je mogoče te valute ali obračunske enote v kraju poravnave terjatve, uporabljene za pobot, enostavno zamenjati. Pretvorba se izvede v skladu z deviznim tečajem, veljavnim v kraju poravnave v trenutku prejema izjave o pobotu.

Pobot je nedopusten, če:

1. je obveznost upnika do stečajne mase nastala šele po začetku stečajnega postopka;

2. je drug upnik prenesel terjatev na zadevnega upnika šele po začetku stečajnega postopka;

3. je upnik terjatev pridobil z dodelitvijo v zadnjih šestih mesecih pred začetkom stečajnega postopka ali če predstečajni postopek ni bil začet v zadnjih šestih mesecih pred začetkom stečajnega postopka in če je upnik vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik postal insolventen ali da je bil zoper dolžnika vložen predlog za začetek predstečajnega postopka ali stečajnega postopka. Pobot je izjemoma dovoljen, če je bila terjatev dodeljena v zvezi z izpolnitvijo neizpolnjene pogodbe ali če je bila pravica do poplačila terjatve ponovno pridobljena z uspešnim izpodbijanjem pravnega posla dolžnika;

4. je upnik pravico do pobota pridobil na podlagi izpodbojnega pravnega akta.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Če dolžnik in njegova nasprotna stranka, s katero ima sklenjeno pogodbo, do začetka stečajnega postopka nista izpolnila ali nista v celoti izpolnila dvostransko zavezujoče pogodbe, jo lahko likvidacijski upravitelj izpolni namesto dolžnika in od druge stranke zahteva, naj jo prav tako izpolni. Če likvidacijski upravitelj zavrne izpolnitev pogodbe, lahko druga stranka svoje terjatve zaradi neplačila uveljavlja le kot stečajni upnik. Če druga stranka pogodbe likvidacijskega upravitelja pozove, naj predloži pripombe o njeni pravici do izbire, mora likvidacijski upravitelj takoj in najpozneje po obravnavi za poročanje drugo stranko s priporočeno pošto obvestiti, ali namerava zahtevati izpolnitev pogodbe. Če bi druga stranka pred obravnavo za poročanje utrpela večjo škodo in je o tem obvestila likvidacijskega upravitelja, jo mora ta izjemoma v osmih dneh s priporočeno pošto obvestiti, ali bo zahteval izpolnitev pogodbe. Če likvidacijski upravitelj tega ne stori, ne bo imel pooblastila, da zahteva izpolnitev pogodbe.

Če je mogoče dolgovane izpolnitvene obveznosti razdeliti in če je druga stranka ob začetku stečajnega postopka delno izpolnila svoje izpolnitvene obveznosti, ima ta stranka pravico, da kot stečajni upnik uveljavlja svoje pravice do plačila, ki ustreza delni izpolnitvi, tudi če je likvidacijski upravitelj zahteval izpolnitev preostalega dela pogodbenih obveznosti. Druga stranka zaradi neuveljavljanja pravice do nadomestila nima pravice zahtevati vračila vrednosti, ki je bila premoženju dolžnika dodana zaradi njene delne izpolnitve obveznosti.

Če je bila v zemljiško knjigo vpisana rezervacija za zavarovanje zahtevka za pridobitev ali razveljavitev pravic na eni od dolžnikovih nepremičnin ali ene od pravic, vpisanih v korist dolžnika, ali za zavarovanje zahtevka za spremembo vsebine ali prednostne razvrstitve te pravice, lahko upnik doseže poravnavo svojega zahtevka kot upnik iz stečajne mase. To velja tudi, če je dolžnik prevzel vse druge obveznosti do upnika, ki jih pozneje v celoti ali delno ni izpolnil. Ta določba se po analogiji uporablja za rezervacije v registru ladij, registru ladij v gradnji ali registru letal.

Če je dolžnik pred začetkom stečajnega postopka prodal svojo premičnino s pridržkom lastninske pravice in jo predal v posest kupca, lahko kupec zahteva izpolnitev kupoprodajne pogodbe. To velja tudi, če je dolžnik prevzel dodatne obveznosti do kupca, ki jih ni v celoti izpolnil ali jih je izpolnil le delno. Če je dolžnik pred začetkom stečajnega postopka kupil nepremičnino s pridržkom lastninske pravice in mu jo je prodajalec predal v posest, ima likvidacijski upravitelj pravico do izbire v skladu s členom 181 SZ.

Najem in zakup nepremičnine ali prostorov z začetkom stečajnega postopka ne prenehata. To velja tudi za najemna in zakupna razmerja, ki jih je dolžnik sklenil kot najemodajalec v zvezi s predmeti, ki so bili zaradi zavarovanja preneseni na tretjo osebo, ki je financirala njihovo pridobitev ali proizvodnjo. Pravice, ki se nanašajo na čas pred začetkom stečajnega postopka in na škodo, nastalo zaradi predčasne prekinitve pogodbe, lahko uveljavlja le druga stranka v vlogi stečajnega upnika.

Likvidacijski upravitelj lahko prekliče pogodbo o najemu ali zakupu nepremičnine ali prostorov, ki jo je dolžnik sklenil kot najemojemalec, in sicer ne glede na pogodbeno obdobje, pri čemer mora upoštevati zakonsko določeni odpovedni rok. Če prekliče pogodbo, lahko druga stranka kot stečajni upnik zahteva odškodnino zaradi predčasne prekinitve pogodbe. Če dolžnik ob začetku stečajnega postopka ni prevzel nepremičnine ali prostorov, lahko likvidacijski upravitelj in druga stranka odstopita od pogodbe. Če likvidacijski upravitelj odstopi, lahko druga stranka kot stečajni upnik zahteva odškodnino zaradi predčasne prekinitve pogodbe. Vsaka stranka mora drugo stranko na njeno zahtevo v 15 dneh obvestiti, da namerava odstopiti od pogodbe. Če stranka tega ne stori, izgubi pravico do odstopa.

Če je imel dolžnik kot najemodajalec nepremičnine ali prostorov pred začetkom stečajnega postopka terjatve v zvezi z najemnimi in zakupnimi razmerji za prihodnje obdobje, ima to v tekočem koledarskem mesecu, v katerem se začne stečajni postopek, pravni učinek, kolikor se nanaša na najem ali zakup. Če se stečajni postopek začne po petnajstem dnevu v mesecu, imajo terjatve pravni učinek tudi v naslednjem koledarskem mesecu ter se nanašajo posebej na plačilo najemnine in zakupnine. Zahtevki, ki temeljijo na izvršbi, so enakovredni pogodbenim zahtevkom.

Likvidacijski upravitelj lahko v imenu dolžnika kot najemodajalca v zakonsko določenem odpovednem roku prekliče zakupno ali najemno razmerje ne glede na pogodbeni odpovedni rok.

Tretja oseba, kateri je likvidacijski upravitelj dal na voljo nepremičnino ali prostore, ki jih je prej zakupil dolžnik in so bili odsvojeni, in ki tako vstopi v zakupno ali najemno razmerje namesto dolžnika, lahko navedeno pogodbo prekliče v zakonsko določenem odpovednem roku.

Če je dolžnik zakupnik, druga stranka pogodbe po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ne sme prekiniti zakupne pogodbe:

1. zaradi zamude pri plačilu najemnine ali zakupnine, za katero je obveznost plačila nastala pred začetkom stečajnega postopka;

2. zaradi poslabšanja finančnega položaja dolžnika.

Začetek stečajnega postopka ne povzroči prenehanja pogodb o zaposlitvi ali pogodb o storitvah, sklenjenih z dolžnikom, vendar je poseben upravičen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Likvidacijski upravitelj, ki deluje v imenu dolžnika (kot delodajalca), in zaposleni lahko po začetku stečajnega postopka odpovesta pogodbo o zaposlitvi ne glede na trajanje pogodbe in ne glede na pravne ali pogodbene določbe o varstvu delavcev. Odpovedni rok je en mesec, razen če zakon določa krajši rok. Če zaposleni menijo, da odpoved njihove pogodbe o zaposlitvi ni v skladu z zakonom, lahko uveljavljajo zaščito svojih pravic v skladu z zakonom o delovnih razmerjih (Zakon o radu).

Da bi se zaključile že začete poslovne dejavnosti in preprečila morebitna škoda, lahko likvidacijski upravitelj s soglasjem sodišča sklene nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer ne veljajo omejitve iz splošnih pravil o delu za pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Likvidacijski upravitelj s soglasjem sodišča ter v skladu z zakonodajo in kolektivno pogodbo določi plače in druge prejemke, ki izhajajo iz zaposlitve. Plače in drugi prejemki iz zaposlitve, do katerih zaposleni postanejo upravičeni po začetku stečajnega postopka, se poravnajo kot obveznosti iz stečajne mase.

Pravica zaposlenih do soodločanja preneha ob odprtju stečajnega postopka. Sporazumi s svetom delavcev za likvidacijskega upravitelja niso zavezujoči.

Naročila dolžnika, povezana s sredstvi, ki so del stečajne mase, ob začetku stečajnega postopka prenehajo veljati. Če oseba, ki je prejela naročilo, ni bila seznanjena s stečajnim postopkom, za kar ni kriva sama, in zato nadaljuje svoje dejavnosti, se naročilo še naprej šteje za veljavno. Terjatve osebe, ki je prejela naročilo in nadaljevala z njim povezane dejavnosti, se poravnajo kot terjatve stečajnih upnikov. Oseba, ki je prejela naročilo, mora zaradi odprave škode po začetku stečajnega postopka nadaljevati svoje dejavnosti, dokler likvidacijski upravitelj ne prevzame dejavnosti dolžnikove družbe. Terjatve osebe, ki je prejela naročilo v zvezi s takimi dejavnostmi, se poravnajo iz stečajne mase kot terjatve upnikov.

Ponudbe, ki jih prejme dolžnik, ali dolžnikove ponudbe prenehajo veljati na dan začetka stečajnega postopka, razen če so bile sprejete pred tem dnevom.

Kar zadeva poslovne pogodbe, s katerimi se je nekdo zavezal k izvajanju določenih storitev v imenu dolžnika, in kar zadeva dovoljenje dolžnika v zvezi s sredstvi, ki se vključijo v stečajno maso, pri čemer tako dovoljenje preneha veljati ob začetku stečajnega postopka, mora oseba, ki prejme naročilo, zaradi odprave škode nadaljevati svoje dejavnosti tudi po začetku stečajnega postopka, dokler likvidacijski upravitelj ne prevzame izvajanja dejavnosti. Terjatve prejemnika naročila, ki izhajajo iz dejavnosti, ki so se nadaljevale, se poravnajo iz stečajne mase kot terjatve upnikov.

Pogodbene določbe, ki vnaprej izključujejo ali omejujejo uporabo določb SZ, nimajo pravnega učinka.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

(a) Predstečajni postopek – od začetka do zaključka predstečajnega postopka se proti dolžniku ne sme uvesti noben izvršilni ali upravni postopek ali postopek zavarovanja. Vsi taki tekoči postopki se na dan začetka predstečajnega postopka prekinejo. Prekinjeni postopki se na predlog upnikov nadaljujejo:

– po sklenitvi predstečajnega sporazuma – v zvezi s terjatvami ali delom terjatev, ki so bile izpodbijane v predstečajnem postopku;

– po sprejetju dokončne odločbe o ustavitvi predstečajnega postopka.

Te določbe se ne uporabljajo za postopke, na katere ne vpliva predstečajni postopek, ali za postopke za poravnavo terjatev, nastalih po začetku predstečajnega postopka.

V postopku na sodišču, v katerem je bila zaradi začetka predstečajnega postopka odrejena prekinitev postopka in v katerem je bila nato izdana dokončna odločba o potrditvi predstečajnega sporazuma, ki se je nanašal na terjatev upnika, sodišče nadaljuje postopek in zavrne tožbo ali prekine postopek izvršbe ali zavarovanja, razen v zvezi s terjatvami ali delom terjatev, ki so bile izpodbijane v predstečajnem postopku.

(b) Stečajni postopek – po začetku stečajnega postopka posamezni upniki ne smejo zahtevati izvršbe ali zavarovanja zoper dolžnika v zvezi s tistimi deli svojih sredstev, ki so del stečajne mase, ali zoper druga sredstva dolžnika. Upniki, ki niso stečajni upniki, ne smejo zahtevati izvršbe ali zavarovanja zoper prihodnje terjatve posameznih dolžnikov na podlagi njihovega delovnega razmerja ali druge storitve ali zoper njihove terjatve na navedeni podlagi v stečajnem postopku, razen izvršbe ali zavarovanja za poravnavo terjatev iz naslova preživnine in drugih terjatev, ki se lahko poravnajo z delom dolžnikovega dohodka iz zaposlitve, s katerim se terjatve drugih upnikov ne smejo poravnati. Taki postopki izvršbe in zavarovanja, ki potekajo ob začetku stečajnega postopka, se prekinejo. Ko se ta postopek nadaljuje, izvršilno sodišče ustavi postopek.

Po začetku stečajnega postopka lahko upniki, ki imajo pravico zahtevati, da se deli premoženja dolžnika izključijo iz insolvenčne mase (izlučni vjerovnici), zaradi uveljavljanja svojih pravic začnejo postopke izvršbe in zavarovanja zoper dolžnika v skladu s splošnimi pravili o izvršilnem postopku. Ustavljeni postopki izvršbe in zavarovanja, ki so jih upniki začeli pred začetkom stečajnega postopka, se nadaljujejo in jih izvršilno sodišče izvede v skladu s pravili o izvršilnem postopku.

Upniki z ločitvenimi pravicami (razlučni vjerovnici) po začetku stečajnega postopka ne smejo začeti postopkov izvršbe ali zavarovanja. Postopki izvršbe in zavarovanja, ki potekajo ob začetku stečajnega postopka, se prekinejo. Sodišče, ki vodi stečajni postopek, prekinjene postopke izvršbe in zavarovanja nadaljuje z uporabo pravil o unovčenju predmetov, na katerih je prijavljena ločitvena pravica, v stečajnem postopku.

Po začetku stečajnega postopka je vpis v javne registre dovoljen, če so bili pogoji zanj izpolnjeni, preden so začele veljati pravne posledice začetka stečajnega postopka.

Šest mesecev po začetku stečajnega postopka izvršba za poravnavo terjatev iz stečajne mase, ki ne temeljijo na pravnih dejanjih likvidacijskega upravitelja, ni dovoljena.

Ta določba se ne uporablja za:

1. obveznosti stečajne mase, ki izhajajo iz dvostransko zavezujoče pogodbe, za katero se je likvidacijski upravitelj zavezal, da jo bo izpolnil;

2. obveznosti iz stalnega pogodbenega razmerja po izteku prvega roka, do katerega bi lahko likvidacijski upravitelj odstopil od pogodbe;

3. obveznosti iz stalnega pogodbenega razmerja, če je likvidacijski upravitelj prejel plačilo v korist stečajne mase.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

(a) Predstečajni postopek – od začetka do zaključka predstečajnega postopka se proti dolžniku ne sme uvesti civilni postopek. Vsi taki tekoči postopki se na dan začetka predstečajnega postopka prekinejo. Prekinjeni postopki se na predlog upnika nadaljujejo:

– po sklenitvi predstečajnega sporazuma – v zvezi s terjatvami ali delom terjatev, ki so bile izpodbijane v predstečajnem postopku;

– po sprejetju dokončne odločbe o ustavitvi predstečajnega postopka.

Te določbe se ne uporabljajo za postopke, na katere predstečajni postopek ne vpliva, ali za postopke za poravnavo terjatev, ki so nastale po začetku predstečajnega postopka.

V postopku na sodišču, v katerem je bila zaradi začetka predstečajnega postopka odrejena prekinitev postopka in v katerem je bila nato izdana dokončna odločba o potrditvi predstečajnega sporazuma, ki se je nanašal na terjatev upnika, sodišče nadaljuje postopek in zavrne tožbo ali prekine postopek izvršbe ali zavarovanja, razen v zvezi s terjatvami ali delom terjatev, ki so bile izpodbijane v predstečajnem postopku.

(b) Stečajni postopek – likvidacijski upravitelj prevzame tožbe, vključno z arbitražnimi postopki, v zvezi s premoženjem v stečajni masi, ki potekajo ob začetku stečajnega postopka, pri čemer deluje v imenu in za račun dolžnika. Tožb v zvezi s terjatvami, prijavljenimi v stečajnem postopku, ni mogoče nadaljevati, dokler se ne preučijo na obravnavi za preveritev.

Likvidacijski upravitelj v imenu dolžnika prevzame tožbe zoper dolžnika, ki so ob začetku stečajnega postopka nerešene, če se nanašajo na:

1. izključitev premoženja iz stečajne mase;

2. ločitvene pravice;

3. obveznosti stečajne mase.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

(a) Predstečajni postopek – upniki dolžnika v predstečajnem postopku so osebe, ki imajo ob začetku stečajnega postopka zoper dolžnika denarne terjatve. Pravila SZ, ki določajo pravico do glasovanja v dogovorih v okviru stečajnega postopka, se ustrezno uporabljajo za pravico upnikov do glasovanja o načrtu prestrukturiranja.

Upniki glasujejo pisno na predpisanem obrazcu za glasovanje. Obrazec za glasovanje je treba sodišču predložiti najpozneje na začetku obravnave za glasovanje, podpisati in potrditi pa ga mora pooblaščena oseba. Če upniki do začetka obravnave ne predložijo obrazca za glasovanje ali predložijo obrazec za glasovanje, iz katerega ni mogoče nedvoumno ugotoviti, kako so glasovali, se šteje, da so glasovali proti načrtu prestrukturiranja.

Upniki, prisotni na obravnavi, glasujejo na predpisanem obrazcu za glasovanje. Če upniki, ki imajo pravico do glasovanja, na tej obravnavi ne glasujejo, se šteje, da so glasovali proti načrtu prestrukturiranja.

Vsaka skupina upnikov, ki imajo pravico do glasovanja, ločeno glasuje o načrtu prestrukturiranja. Pravila o razvrstitvi udeležencev v dogovorih v stečajnem postopku se ustrezno uporabljajo za razvrstitev upnikov v predstečajnem postopku.

Šteje se, da so upniki sprejeli načrt prestrukturiranja, če je večina vseh upnikov glasovala za njegovo sprejetje in če je vsota vseh terjatev upnikov, ki so glasovali za načrt, v vsaki skupini vsaj dvakrat višja od vsote terjatev upnikov, ki so glasovali proti sprejetju načrta.

Upniki, ki imajo skupno pravico ali katerih pravice so do nastanka razlogov za začetek predstečajnega postopka tvorile eno združeno pravico, se pri glasovanju štejejo kot en upnik. Imetniki ločenih pravic ali pravic užitka se ustrezno obravnavajo.

(b) Stečajni postopek – upniški odbor – sodišče lahko za zaščito interesov upnikov v stečajnem postopku pred prvim zaslišanjem upnikov ustanovi upniški odbor in imenuje njegove člane.

V upniškem odboru morajo biti zastopani upniki z najvišjimi terjatvami in upniki s terjatvami majhne vrednosti. Vanj mora biti vključen tudi predstavnik nekdanjih zaposlenih dolžnika, razen če ti v postopku ne sodelujejo kot upniki z zanemarljivimi terjatvami.

Upniki z ločitvenimi pravicami (razlučni vjerovnici) in osebe, ki niso upniki, vendar bi lahko zaradi svojega strokovnega znanja prispevali k delu odbora, se lahko imenujejo za člane upniškega odbora.

Upniški odbor mora imeti liho število članov, največ pa jih je lahko devet. Če je upnikov manj kot pet, se vsem dodelijo pooblastila upniškega odbora.

Če se na obravnavi za preveritev terjatev ugotovi, da vrednost priznanih terjatev upnikov presega 50 milijonov HRK, in če ima dolžnik na dan začetka stečajnega postopka sklenjene pogodbe o zaposlitvi z več kot 20 zaposlenimi, je sodišče odgovorno, da upnikom dovoli sprejetje sklepa o ustanovitvi upniškega odbora.

Upniški odbor mora nadzorovati likvidacijskega upravitelja in mu pomagati pri izvajanju poslovnih dejavnosti, spremljati poslovanje v skladu s členom 217 SZ, preučiti knjige in druge evidence v zvezi s poslovanjem ter naročiti preverjanje prometa in zneska denarnih sredstev. Posamezne člane odbora lahko pooblasti za opravljanje posameznih dejavnosti, ki spadajo v njegovo pristojnost.

Upniški odbor v okviru svojih pristojnosti zlasti:

1. preuči poročila likvidacijskega upravitelja o poteku stečajnega postopka in stanju stečajne mase;

2. pregleda poslovne knjige in celotno dokumentacijo, ki jo je prevzel likvidacijski upravitelj;

3. pri sodišču vloži ugovore zoper dejanja likvidacijskega upravitelja;

4. odobri ocene stroškov za stečajni postopek;

5. sodišču na zahtevo predloži mnenje o likvidaciji premoženja dolžnika;

6. sodišču na zahtevo predloži mnenje o nadaljevanju tekočega poslovanja ali o dejavnostih dolžnika;

7. sodišču na zahtevo predloži mnenje o priznanju upravičenih izgub, ugotovljenih pri popisu sredstev.

(3) Upniški odbor mora upnike obveščati o poteku postopka in stanju stečajne mase.

Zbor upnikov

Sodišče skliče zbor upnikov. Pravica do sodelovanja se dodeli vsem stečajnim upnikom, vsem stečajnim upnikom z ločitvenimi pravicami, likvidacijskemu upravitelju in posameznim dolžnikom.

Zbor upnikov lahko na obravnavi za poročanje ali poznejši obravnavi:

1. ustanovi upniški odbor, če še ni bil ustanovljen, ali spremeni njegovo sestavo ali ga razreši;

2. imenuje novega likvidacijskega upravitelja;

3. odloča o nadaljevanju ali prenehanju dejavnosti dolžnika ter o načinu in pogojih za likvidacijo premoženja dolžnika;

4. likvidacijskemu upravitelju naroči, naj pripravi stečajni sporazum;

5. sprejme morebitne sklepe, ki spadajo v pristojnost upniškega odbora;

6. odloča o drugih vprašanjih, pomembnih za izvajanje in zaključek stečajnega postopka v skladu s SZ.

Zbor upnikov ima pravico, da likvidacijskega upravitelja prosi, naj predloži obvestila ter poročila o stanju in poslovanju. Če upniški odbor ni bil ustanovljen, lahko zbor upnikov naroči preverjanje prometa in zneskov denarnih sredstev, ki jih upravlja likvidacijski upravitelj.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Ob začetku stečajnega postopka pravice dolžnika kot pravne osebe prenehajo in se prenesejo na likvidacijskega upravitelja. Ob začetku stečajnega postopka se pravice posameznega dolžnika, da upravlja sredstva, ki so del stečajne mase, in razpolaga z njimi, prenesejo na likvidacijskega upravitelja.

Po začetku stečajnega postopka mora likvidacijski upravitelj takoj prevzeti v posest in začeti upravljati celotno premoženje v stečajni masi.

Likvidacijski upravitelj lahko na podlagi izvršilnega sklepa o začetku stečajnega postopka zahteva, da sodišče dolžniku odredi, naj preda premoženje, in določi izvršilne ukrepe za prisilno izvršitev odredbe.

Ko sklep o začetku stečajnega postopka postane pravnomočen, lahko likvidacijski upravitelj od sodišča zahteva, naj tretjim osebam, ki posedujejo premoženje iz stečajne mase, odredi, naj to premoženje predajo. Skupaj z navedeno zahtevo mora predložiti dokument, ki dokazuje lastništvo nad premoženjem. Sodišče po zaslišanju oseb, ki posedujejo premoženje iz stečajne mase, sprejme odločitev o predlogu likvidacijskega upravitelja.

Likvidacijski upravitelj sestavi seznam posameznih sredstev v stečajni masi. Posamezni dolžnik in osebe, ki so bile po zakonu predhodno pooblaščene za zastopanje dolžnika, morajo pri tej zadevi sodelovati z likvidacijskim upraviteljem. Likvidacijski upravitelj mora od navedenih oseb pridobiti potrebne informacije, razen če bi to povzročilo neupravičene zamude v postopku.

Likvidacijski upravitelj sestavi seznam vseh dolžnikovih upnikov, ki jih pozna iz poslovnih knjig in poslovne dokumentacije dolžnika, drugih informacij dolžnika, prijav terjatev ali drugih informacij.

Likvidacijski upravitelj pripravi sistematični pregled glede na čas začetka stečajnega postopka, pri čemer navede in primerja sredstva v stečajni masi in dolžnikove obveznosti ter jih oceni.

Popis stečajne mase, seznam upnikov ter pregled sredstev in obveznosti je treba vložiti v sodnem tajništvu najpozneje osem dni pred obravnavo za poročanje.

Začetek stečajnega postopka ne spremeni dolžnosti dolžnika v skladu z gospodarskim in davčnim pravom, da vodi poslovne knjige in predloži računovodske izkaze. Likvidacijski upravitelj mora te naloge opravljati v zvezi s stečajno maso.

Likvidacijski upravitelj mora najpozneje 15 dni pred obravnavo za poročanje sodišču predložiti poročilo o ekonomskem položaju dolžnika in razlogih za tak položaj, ki se najpozneje osem dni pred obravnavo za poročanje objavi na elektronski oglasni deski sodišča (e-Oglasna ploča suda).

Po obravnavi za poročanje mora likvidacijski upravitelj nemudoma unovčiti sredstva, ki sestavljajo stečajno maso, če to ni v nasprotju s sklepom zbora upnikov.

Likvidacijski upravitelj mora sredstva iz stečajnega postopka unovčiti v skladu s sklepi zbora upnikov in upniškega odbora.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Ob začetku stečajnega postopka pravice dolžnika kot pravne osebe prenehajo in se prenesejo na likvidacijskega upravitelja. Ob začetku stečajnega postopka se pravice posameznega dolžnika, da upravlja sredstva, ki so del stečajne mase, in razpolaga z njimi, prenesejo na likvidacijskega upravitelja.

Po začetku stečajnega postopka mora likvidacijski upravitelj takoj prevzeti v posest in začeti upravljati celotno premoženje v stečajni masi.

Likvidacijski upravitelj lahko na podlagi izvršilnega sklepa o začetku stečajnega postopka zahteva, da sodišče dolžniku odredi, naj preda premoženje, in določi izvršilne ukrepe za prisilno izvršitev odredbe.

Ko sklep o začetku stečajnega postopka postane pravnomočen, lahko likvidacijski upravitelj od sodišča zahteva, naj tretjim osebam, ki posedujejo premoženje iz stečajne mase, odredi, naj to premoženje predajo. Skupaj z navedeno zahtevo mora predložiti dokument, ki dokazuje lastništvo nad premoženjem. Sodišče po zaslišanju oseb, ki posedujejo premoženje iz stečajne mase, sprejme odločitev o predlogu likvidacijskega upravitelja.

Likvidacijski upravitelj sestavi seznam posameznih sredstev v stečajni masi. Posamezni dolžnik in osebe, ki so bile po zakonu predhodno pooblaščene za zastopanje dolžnika, morajo pri tej zadevi sodelovati z likvidacijskim upraviteljem. Likvidacijski upravitelj mora od navedenih oseb pridobiti potrebne informacije, razen če bi to povzročilo neupravičene zamude v postopku.

Likvidacijski upravitelj sestavi seznam vseh dolžnikovih upnikov, ki jih pozna iz poslovnih knjig in poslovne dokumentacije dolžnika, drugih informacij dolžnika, prijav terjatev ali drugih informacij.

Likvidacijski upravitelj pripravi sistematični pregled glede na čas začetka stečajnega postopka, pri čemer navede in primerja sredstva v stečajni masi in dolžnikove obveznosti ter jih oceni.

Popis stečajne mase, seznam upnikov ter pregled sredstev in obveznosti je treba vložiti v sodnem tajništvu najpozneje osem dni pred obravnavo za poročanje.

Začetek stečajnega postopka ne spremeni dolžnosti dolžnika v skladu z gospodarskim in davčnim pravom, da vodi poslovne knjige in predloži računovodske izkaze. Likvidacijski upravitelj mora te naloge opravljati v zvezi s stečajno maso.

Likvidacijski upravitelj mora najpozneje 15 dni pred obravnavo za poročanje sodišču predložiti poročilo o ekonomskem položaju dolžnika in razlogih za tak položaj, ki se najpozneje osem dni pred obravnavo za poročanje objavi na elektronski oglasni deski sodišča (e-Oglasna ploča suda).

Po obravnavi za poročanje mora likvidacijski upravitelj nemudoma unovčiti sredstva, ki sestavljajo stečajno maso, če to ni v nasprotju s sklepom zbora upnikov.

Likvidacijski upravitelj mora sredstva iz stečajnega postopka unovčiti v skladu s sklepi zbora upnikov in upniškega odbora.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

(a) Predstečajni postopek – terjatve se prijavijo pri pristojni enoti finančne agencije na standardnem obrazcu, ki se mu priložijo kopije dokumentov, iz katerih izhaja terjatev ali ki jo dokazujejo.

Ministrstvo za finance – davčna uprava (Ministarstvo financija – Porezna uprava) lahko prijavi terjatve, ki izhajajo iz davka, dodatnega davka ali prispevkov za obvezno zavarovanje, ki jih je treba v skladu z zakonom odbiti od zaslužkov in plač, ter druge terjatve, za katere je na podlagi posebnih predpisov pooblaščena, da jih izterja, razen terjatev, ki izhajajo iz davka in dodatnega davka na dohodek iz zaposlitve ter prispevkov iz osnovnega zneska za osebe, zavarovane v okviru delovnega razmerja.

V predstečajnem postopku dolžnikovi zaposleni in nekdanji zaposleni ter ministrstvo za finance – davčna uprava ne smejo prijaviti terjatev iz delovnega razmerja ali odpravnine do zneska, določenega z zakonom ali kolektivno pogodbo, in terjatev na podlagi odškodnine zaradi poškodbe na delovnem mestu ali z delom povezane bolezni; te terjatve ne morejo biti predmet predstečajnega postopka. Če vložnik v predlogu za začetek predstečajnega postopka teh terjatev ni prijavil ali jih je napačno navedel, imajo dolžnikovi zaposleni in nekdanji zaposleni ter ministrstvo za finance – davčna uprava pravico vložiti ugovor.

Pri prijavi terjatev morajo upniki z ločitvenimi pravicami (razlučni vjerovnici) predložiti informacije o svojih pravicah, pravni podlagi za ločitvene pravice in delu dolžnikovega premoženja, na katerega se nanašajo njihove ločitvene pravice, ter izjavo o tem, ali se odpovedujejo ločitveni pravici.

Pri prijavi terjatev morajo upniki, ki imajo pravico, da se deli dolžnikovega premoženja izključijo iz stečajne mase (izlučni vjerovnici), predložiti informacije o svojih pravicah, pravni podlagi za izločitveno pravico in delu dolžnikovega premoženja, na katerega se nanašajo njihove izločitvene pravice.

Pri prijavi terjatev morata obe navedeni vrsti upnikov (razlučni vjerovnici in izlučni vjerovnici) za namene izvajanja načrta prestrukturiranja izdati izjavo o svojem soglasju ali zavrnitvi soglasja za začasno odložitev poravnave s sredstvi, na katera se nanaša njihova ločitvena pravica, ali začasno odložitev ločitve sredstev, na katera se nanaša njihova izločitvena pravica.

Predstečajni sporazum ne sme posegati v ločitveno pravico upnikov v zvezi s sredstvi, na katera se nanaša ta pravica, razen če navedeni sporazum ne določa drugače. Če predstečajni sporazum izrecno določa drugače, je treba v njem določiti, kateri del pravic teh upnikov se bo zmanjšal, za koliko časa bo odložena poravnava in katere druge določbe predstečajnega postopka se uporabljajo za te pravice.

Če upnik ne prijavi terjatve, ki je navedena v predlogu za začetek predstečajnega postopka, se taka terjatev šteje za prijavljeno.

Dolžnik in skrbnik, če je bil imenovan, morata navesti stališče o prijavljenih terjatvah upnikov. To stališče se predloži pristojni enoti finančne agencije na standardnem obrazcu, na katerega se za vsako terjatev navedejo naslednje informacije:

1. številka terjatve iz preglednice prijavljenih terjatev;

2. informacije za identifikacijo upnikov;

3. znesek prijavljene terjatve;

4. izjava dolžnika in skrbnika, če je bil imenovan, o priznanju ali izpodbijanju terjatve;

5. izpodbijani znesek terjatve;

6. dejstva, ki podpirajo neobstoj izpodbijane terjatve ali dela terjatve.

Po izteku roka za navedbo stališča o prijavljenih terjatvah dolžnik in skrbnik, če je bil imenovan, ne moreta več nasprotovati terjatvam, ki sta jih priznala.

Upnik lahko izpodbija prijavljeno terjatev drugega upnika.

Izpodbijanje terjatve se predloži pristojni enoti finančne agencije na standardnem obrazcu in mora vsebovati naslednje informacije:

1. informacije za identifikacijo upnika, ki izpodbija terjatev;

2. referenčno številko izpodbijane terjatve iz preglednice prijavljenih terjatev;

3. informacije za identifikacijo upnika, ki je prijavil izpodbijano terjatev;

4. znesek prijavljene terjatve, ki se izpodbija;

5. izjavo upnika, ki izpodbija terjatev;

6. izpodbijani znesek terjatve;

7. dejstva, ki podpirajo neobstoj izpodbijane terjatve ali dela terjatve.

Finančna agencija na standardnem obrazcu pripravi preglednico prijavljenih terjatev in preglednico izpodbijanih terjatev.

(b) Stečajni postopek – terjatve se prijavijo pri likvidacijskem upravitelju na standardnem obrazcu v dveh izvodih, ki se jima priložijo kopije dokumentov, iz katerih izhaja terjatev ali ki jo dokazujejo.

Likvidacijski upravitelj sestavi seznam vseh terjatev dolžnikovih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih do začetka stečajnega postopka, ki jih je treba navesti v bruto in neto zneskih; dve kopiji dokumenta s prijavljenimi terjatvami je treba predložiti v podpis.

Terjatve upnikov, ki imajo manj prednosti, se prijavijo le na posebno povabilo sodišča. Pri prijavi takih terjatev je treba navesti, da imajo manj prednosti in na katero mesto je upnik uvrščen glede na prednostni vrstni red.

Upniki z izločitveno pravico (izlučni vjerovnici) morajo likvidacijskega upravitelja obvestiti o svoji izločitveni pravici in pravni podlagi zanjo ter navesti sredstva, na katera se pravica nanaša, ali v svojem uradnem obvestilu navesti pravico do nadomestila za izločitveno pravico.

Upniki z ločitveno pravico (razlučni vjerovnici) morajo likvidacijskega upravitelja obvestiti o svoji ločitveni pravici in pravni podlagi zanjo ter navesti sredstva, na katera se ta pravica nanaša. Če taki upniki prijavijo terjatev tudi kot stečajni upniki, morajo pri prijavi navesti del premoženja stečajnega dolžnika, na katerega se nanaša njihova ločitvena pravica, in znesek svoje terjatve, ki predvidoma ne bo poravnan na podlagi navedene ločitvene pravice.

Upniki z ločitveno pravico, ki likvidacijskega upravitelja ne obvestijo ustrezno o navedeni pravici, ne izgubijo ločitvene pravice. Ti upniki izjemoma izgubijo svojo ločitveno pravico in od stečajnega dolžnika ali upnika nimajo pravice zahtevati odškodnino ali kakršno koli drugo nadomestilo, če je bil predmet ločitvene pravice v stečajnem postopku unovčen brez njih in ločitvena pravica ni bila vnesena v javni register ali likvidacijski upravitelj ni vedel ali ni mogel vedeti, da taka pravica obstaja.

Prijavljene terjatve se na obravnavi za preveritev terjatev preučijo glede na zneske in prednostno razvrstitev.

Likvidacijski upravitelj mora za vsako prijavljeno terjatev posebej navesti, ali jo priznava ali izpodbija.

Terjatve, ki jih izpodbija likvidacijski upravitelj, posamezni dolžnik ali eden od stečajnih upnikov, je treba pregledati ločeno. Izločitvene in ločitvene pravice niso predmet preučitve.

Terjatev se šteje za potrjeno, če jo likvidacijski upravitelj na obravnavi za preveritev prizna, stečajni upnik pa je ne izpodbija, ali če se prijavljeno izpodbijanje zavrne. Če posamezni dolžnik izpodbija terjatev, to ne prepreči njene potrditve.

Sodišče pripravi preglednico preučenih terjatev, v katero za vsako prijavljeno terjatev vnese potrjeni znesek terjatve, njegovo prednostno razvrstitev in osebo, ki je terjatev izpodbijala. V preglednico se vnesejo tudi informacije o izpodbijanju terjatev s strani posameznega dolžnika. Potrditev terjatve navede tudi sodišče na menicah in drugih dokumentih o dolgu.

Sodišče na podlagi preglednice preučenih terjatev sprejme odločbo o določitvi zneska in razvrstitve posameznih potrjenih ali izpodbijanih terjatev. S to odločbo sodišče odloči tudi o napotitvi na tožbo za potrditev ali izpodbijanje terjatev.

Če je likvidacijski upravitelj izpodbijal terjatev, bo sodišče upnika napotilo na tožbo zoper dolžnika za potrditev izpodbijane terjatve.

Če je eden od stečajnih upnikov izpodbijal terjatev, ki jo je likvidacijski upravitelj priznal, bo sodišče tega upnika napotilo na tožbo za potrditev izpodbijane terjatve. V taki tožbi oseba, ki nasprotuje terjatvi, deluje v imenu in za račun dolžnika.

Če so bile terjatve dolžnikovih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih izpodbijane, se tožba za potrditev izpodbijanih terjatev uvede v skladu s splošnimi določbami za postopke pred sodiščem in posebnimi določbami za postopke v delovnih sporih.

Če je bil za izpodbijano terjatev izdan nalog za izvršbo, sodišče stranko, ki izpodbija terjatev, napoti na tožbo, da bi dokazala utemeljenost izpodbijanja.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Terjatve upnikov se poravnajo na podlagi denarnega toka. Podrejeni upniki se pri delni razdelitvi ne upoštevajo. Razdelitev izvede likvidacijski upravitelj. Pred vsako razdelitvijo mora pridobiti soglasje upniškega odbora ali sodišča, če upniški odbor ni bil ustanovljen.

Najvišje razvrščene nadrejene terjatve vključujejo terjatve dolžnikovih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, ki so nastale do dneva začetka stečajnega postopka ter izhajajo iz delovnega razmerja, za skupni bruto znesek, in iz odpravnine v znesku, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo, ter terjatve, ki izhajajo iz odškodnine zaradi poškodbe na delovnem mestu ali z delom povezane bolezni.

Nadrejene terjatve, uvrščene na drugo mesto, vključujejo vse druge terjatve do dolžnika, razen terjatev, razvrščenih kot podrejene.

Po poravnavi nadrejenih terjatev se terjatve, razvrščene kot podrejene, poravnajo v naslednjem vrstnem redu:

1. obresti na terjatve stečajnih upnikov od začetka stečajnega postopka;

2. stroški posameznih upnikov, ki nastanejo zaradi njihovega sodelovanja v postopku;

3. denarne kazni, naložene zaradi kaznivih dejanj ali kršitev, in stroški, ki so nastali zaradi kazenskih postopkov ali postopkov za ugotavljanje kršitev;

4. zahtevki, s katerimi se zahteva brezplačna izvedba storitev dolžnika;

5. zahtevki za odplačilo posojil za nadomestitev kapitala člana družbe ali ustrezne terjatve.

Neporavnane terjatve zapadejo ob začetku stečajnega postopka.

Terjatve v zvezi z razveznim pogojem, ki začne veljati ob začetku stečajnega postopka, se štejejo za brezpogojne terjatve, dokler tak pogoj ne začne veljati.

Stroški stečajnega postopka in druge obveznosti stečajne mase se najprej poravnajo iz stečajne mase. Likvidacijski upravitelj terjatve poravna po vrstnem redu glede na zapadlost.

Likvidacijski upravitelj pred razdelitvijo sestavi seznam terjatev, ki se bodo upoštevale pri razdelitvi (razdelitveni seznam). Terjatve dolžnikovih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter so nastale do dneva začetka stečajnega postopka, se upoštevajo v bruto znesku. Seznam mora vsebovati vsoto terjatev in razpoložljivi znesek iz stečajne mase, ki se bo razdelil med upnike.

Upnik z ločitveno pravico, ki mu je dolžnik tudi osebno odgovoren, mora najpozneje v 15 dneh po objavi razdelitvenega seznama likvidacijskemu upravitelju predložiti dokaze, da se je odpovedal ločitveni pravici – in navesti, za kakšen znesek – ali da ni bilo ločene poravnave. Če dokazov ne predloži pravočasno, se njegova terjatev pri delni razdelitvi ne bo upoštevala.

Terjatve, za katere velja odložni pogoj, se pri delni razdelitvi upoštevajo v celotnem znesku. Delež sredstev, povezan s temi terjatvami, se pri razdelitvi rezervira.

Pri končni razdelitvi se terjatve, za katere velja odložni pogoj, ne upoštevajo, če je možnost izpolnitve tega pogoja tako majhna, da v času razdelitve nima materialne vrednosti. V tem primeru se zneski, ki so bili pri prejšnjih razdelitvah rezervirani za poravnavo te terjatve, vključijo v stečajno maso, ki se bo uporabila za končno razdelitev.

Upnikom, ki so izključeni iz delne razdelitve ter ki naknadno izpolnijo pogoje iz členov 275 in 276 SZ, se iz preostale stečajne mase pri naslednji razdelitvi plača enak znesek kot drugim upnikom. Šele nato je mogoče nadaljevati poravnavo terjatev drugih upnikov.

Končna razdelitev se začne takoj po zaključku unovčevanja stečajne mase. Končna razdelitev se lahko začne le s soglasjem sodišča.

Če je mogoče pri končni razdelitvi v celoti poravnati terjatve vseh upnikov, bo likvidacijski upravitelj morebitna preostala sredstva nakazal posameznemu dolžniku. Če je dolžnik pravna oseba, likvidacijski upravitelj vsaki osebi, ki ima v dolžniku delež, dodeli del presežka, do katerega bi bila ta oseba upravičena v postopku prenehanja zunaj stečajnega postopka.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

(a) Predstečajni postopek – če upniki sprejmejo načrt prestrukturiranja, sodišče z odločbo potrdi odobritev tega načrta in potrdi predstečajni sporazum, razen če:

– eden od upnikov z zadostno gotovostjo ugotovi, da bo načrt prestrukturiranja zmanjšal pravice pod raven, ki bi jo lahko upravičeno pričakovali v odsotnosti prestrukturiranja;

– se na podlagi načrta prestrukturiranja ne zdi verjetno, da bo njegovo izvajanje dolžniku omogočilo, da do konca tekočega leta in v dveh naslednjih koledarskih letih ponovno postane solventen;

– v načrtu prestrukturiranja ni opredeljena poravnava zneskov, ki bi jih upniki prejeli, če se njihove terjatve ne bi izpodbijale, ali

– je v načrtu prestrukturiranja predlagana kapitalizacija terjatev enega ali več upnikov in člani dolžnika niso izdali sklepa, v katerem bi v skladu z zakonom o gospodarskih družbah (Zakon o trgovačkim društvima) izrazili soglasje za tako dejavnost.

Če pogoji za potrditev predstečajnega sporazuma niso izpolnjeni, sodišče z odločbo določi, da je potrditev predstečajnega sporazuma zavrnjena, in ustavi postopek.

Potrjen predstečajni sporazum ima pravni učinek v zvezi z upniki, ki niso sodelovali v postopku, in upniki, ki so v postopku sodelovali, naknadno pa se potrdijo njihove izpodbijane terjatve.

Dolžnik, ki je zaradi obveznosti, ki so bile na podlagi potrjenega predstečajnega sporazuma odpisane, ustvaril dobiček, mora tak dobiček zadržati do izteka roka za izpolnitev vseh obveznosti, ki izhajajo iz predstečajnega sporazuma.

Če upnik v skladu s potrjenim predstečajnim sporazumom odpiše dolg dolžnika, se znesek odpisanega dolga pripozna kot odhodek upnika, ki se odšteje pred plačilom davka.

(b) Stečajni postopek – takoj po zaključku končne razdelitve sodišče izda odločbo o zaključku stečajnega postopka, ki se predloži organu, ki upravlja register, v katerem je registriran dolžnik. Ko je dolžnik, ki je pravna oseba, izbrisan iz registra, preneha obstajati, dolžniku, ki je fizična oseba, pa se odvzame status samostojnega trgovca ali podjetnika ali samozaposlene osebe.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Stečajni upniki lahko po zaključku stečajnega postopka zoper posameznega upnika še naprej neomejeno uveljavljajo svoje preostale terjatve.

Stečajni upniki lahko svoje terjatve do dolžnika uveljavljajo z odločbo o potrditvi svojih terjatev, če so bile terjatve potrjene in jih dolžnik na obravnavi za preveritev ni izpodbijal. Terjatev, ki je bila neuspešno izpodbijana, je enakovredna neizpodbijani terjatvi.

Sodišče na predlog likvidacijskega upravitelja ali katerega koli upnika ali po uradni dolžnosti odredi nadaljevanje postopka za namene naknadne razdelitve, če se po končni obravnavi:

1. izpolnijo pogoji za razdelitev rezerviranih zneskov upnikom;

2. zneski, ki so bili plačani iz stečajne mase, ponovno vključijo v stečajno maso;

3. odkrijejo sredstva, ki so del stečajne mase.

Sodišče nadaljevanje postopka za namene naknadne razdelitve odredi ne glede na to, da je bil postopek zaključen.

Sodišče se lahko vzdrži odreditve naknadne razdelitve in na upnike prenese znesek, ki je na voljo za razdelitev, ali na posameznega dolžnika prenese predmet, ki je bil odkrit, če glede na to, da je zadevni znesek zanemarljiv ali da je vrednost predmeta majhna, in ob upoštevanju stroškov nadaljevanja postopka za naknadno razdelitev meni, da je to ustrezno. Sodišče lahko za nadaljevanje postopka za naknadno razdelitev določi pogoj, da se s predplačilom pokrijejo stroški tega postopka.

Po izvedbi naknadne razdelitve sodišče izda odločbo o zaključku stečajnega postopka.

Po odreditvi naknadne razdelitve likvidacijski upravitelj v skladu s končnim seznamom razdeli znesek, s katerim lahko prosto razpolaga, ali znesek, ki ga pridobi z unovčenjem dela stečajne mase, ki je bil naknadno odkrit. Likvidacijski upravitelj sodišču predloži zaključni račun.

Upniki stečajne mase, katerih terjatve je likvidacijski upravitelj ugotovil:

1. v postopku delne razdelitve, po določitvi dela stečajne mase za razdelitev;

2. v postopku končne razdelitve, po zaključku končne obravnave;

3. v postopku naknadne razdelitve, po objavi seznama za to razdelitev;

lahko zahtevajo poravnavo le iz preostale stečajne mase po razdelitvi.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Vsak upnik krije svoje stroške predstečajnih in stečajnih postopkov, razen če SZ ne določa drugače.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Likvidacijski upravitelj v imenu dolžnika in upniki v stečajnem postopku lahko v skladu z določbami SZ izpodbijajo pravna dejanja, ki so bila storjena pred začetkom stečajnega postopka in ovirajo enotno poravnavo terjatev stečajnih upnikov (kar upnikom povzroča škodo) ali ki nekaterim upnikom dajejo prednost pred drugimi (prednostna obravnava upnikov). Opustitve, zaradi katerih je dolžnik izgubil pravico ali na podlagi katerih so bile denarne terjatve do dolžnika utemeljene, ohranjene ali zavarovane, se štejejo za enakovredne takim pravnim dejanjem.

Pravno dejanje, ki zagotavlja ali omogoča zavarovanje ali poplačilo upnika na način in v času, ki sta skladna z vsebino njegovih pravic (skladna poravnava), in ki je bilo storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, se lahko izpodbija, če je bil dolžnik v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, insolventen in če je bil upnik seznanjen s to insolventnostjo.

Pravno dejanje, ki zagotavlja ali omogoča zavarovanje ali poplačilo upnika v skladu z vsebino njegovih pravic, se lahko izpodbija, če je bilo storjeno po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka in če je bil upnik v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, seznanjen z insolventnostjo ali predlogom za začetek stečajnega postopka.

Šteje se, da je bil upnik seznanjen z insolventnostjo ali predlogom za začetek stečajnega postopka, če je vedel ali bi moral vedeti za okoliščine, iz katerih bi moralo biti očitno, da je dolžnik postal insolventen ali da je bil vložen predlog za začetek stečajnega postopka.

Za osebe, ki so bile v trenutku, ko je bilo storjeno dejanje, v tesnem razmerju z dolžnikom, se šteje, da so bile seznanjene z insolventnostjo in predlogom za začetek stečajnega postopka.

Pravno dejanje, ki zagotavlja ali omogoča zavarovanje ali poplačilo upnika, ki ni imel pravice do vložitve terjatve ali ni imel pravice do vložitve terjatve na tak način ali v zgoraj navedenem trenutku, se lahko izpodbija:

1. če je bilo storjeno v zadnjem mesecu pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka ali po njej ali

2. če je bilo storjeno v tretjem ali drugem mesecu pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka in če je bil dolžnik takrat insolventen ali

3. če je bilo dejanje storjeno v tretjem ali drugem mesecu pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka in če je upnik v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, vedel, da bo to dejanje škodilo stečajnim upnikom.

Šteje se, da je upnik vedel, da bo dejanje škodilo drugim upnikom, če je vedel ali bi moral vedeti za okoliščine, iz katerih bi moralo biti očitno, da bodo upniki utrpeli škodo. Za osebe, ki so bile v trenutku pravnega dejanja v tesnem razmerju z dolžnikom, se šteje, da so vedele, da bo stečajnim upnikom povzročena škoda.

Pravno dejanje dolžnika, ki stečajnim upnikom neposredno škoduje, se lahko izpodbija:

1. če je bilo storjeno v treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, če je bil dolžnik v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, insolventen in če je druga stranka vedela za insolventnost, ali

2. če je bilo storjeno po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka in če je bila druga oseba v trenutku, ko je bilo pravno dejanje storjeno, seznanjena z insolventnostjo ali predlogom za začetek stečajnega postopka.

Vsako pravno dejanje dolžnika, ki povzroči izgubo katere koli dolžnikove pravice ali ki preprečuje uveljavljanje katere koli dolžnikove pravice, ali vsako dejanje, na podlagi katerega lahko denarna terjatev do dolžnika ostane veljavna ali se izvrši, se obravnava enako kot dejanje, ki upnikom neposredno škoduje.

Pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjih desetih letih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka ali po tem, da bi upnikom povzročil škodo, se lahko izpodbija, če je bila druga stranka v trenutku, ko je bilo dejanje storjeno, seznanjena z namero dolžnika. Domneva se, da je bila druga stranka seznanjena z navedeno namero, če je vedela, da dolžniku grozi insolventnost in da bi to dejanje upnikom povzročilo škodo.

Šteje se, da je upnik vedel, da dolžniku grozi insolventnost in da bi tako dejanje upnikom povzročilo škodo, če je vedel ali bi moral vedeti za okoliščine, iz katerih bi moralo biti očitno, da je bil upnik insolventen in da bi tako dejanje upnikom povzročilo škodo.

Odplačne pogodbe, ki jih sklenejo dolžnik in osebe, ki so z njim v tesnem razmerju, se lahko izpodbijajo, če neposredno škodujejo upnikom. Taka pogodba se ne sme izpodbijati, če je bila sklenjena več kot dve leti pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka ali če druga stranka dokaže, da ob sklenitvi pogodbe ni vedela, da namerava dolžnik škoditi upnikom.

Pravno dejanje dolžnika brez nadomestila ali z zanemarljivim nadomestilom se lahko izpodbija, razen če ni bilo storjeno štiri leta pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. V primeru občasnih daril zanemarljive vrednosti se dejanje ne sme izpodbijati.

Pravno dejanje, s katerim član družbe zahteva odplačilo posojila, uporabljenega za nadomestitev kapitala, ali vloži podoben zahtevek, je neveljavno:

1. če zagotavlja zavarovanje in če je bilo dejanje storjeno v zadnjih petih letih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka ali pozneje;

2. če jamči za poravnavo in če je bilo dejanje storjeno v zadnjem letu pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka ali pozneje.

Pravno dejanje, s katerim se tihemu družbeniku v celoti ali delno vrne njegov delež v družbi ali s katerim se v celoti ali delno opusti njegov delež ustvarjene izgube, se lahko izpodbija, če je bila pogodba, na kateri temelji tako dejanje, sklenjena v zadnjem letu pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka proti družbi ali pozneje. Enako velja, če je tihi družbenik prenehal v skladu s to pogodbo.

V primeru skladne poravnave se od prejemnikov plačil dolžnika, poravnanih z menico, ne sme zahtevati vračilo, če bi prejemnik v skladu s pravom o prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjih izgubil možnost uveljavljanja terjatve do drugih dolžnikov, če bi zavrnil sprejetje navedenega plačila.

Za pravno dejanje se šteje, da je bilo storjeno takrat, ko so nastali njegovi pravni učinki.

Če se za pravno veljavnost pravnega dejanja zahteva vpis v javno knjigo, register ali dnevnik, se za pravno dejanje šteje, da je bilo storjeno, takoj ko so izpolnjeni drugi predpogoji za veljavnost, ko dolžnikova izjava o nameri glede takega vpisa postane zavezujoča in ko druga stranka vloži zahtevek za vnos pravne spremembe. Ta določba velja tudi za zahtevke za predhodni vpis za zavarovanje pravice do pravne spremembe.

Če za pravno dejanje velja pogoj ali rok, se upošteva trenutek, ko je bilo storjeno, in ne trenutek, ko je bil izpolnjen pogoj ali ko se je iztekel rok.

Pravno dejanje, za katero je bil pridobljen sklep o izvršbi, in pravno dejanje, storjeno med izvršilnim postopkom, se lahko izpodbijata.

Če je dolžnik za izvedbo sprejel plačilo v enaki vrednosti, ki je bilo neposredno vključeno v njegovo premoženje, se lahko pravno dejanje, na katerem temelji ta izvedba, izpodbija le pod pogojem namerne škode.

Likvidacijski upravitelj lahko v imenu dolžnika izpodbija pravna dejanja dolžnika na podlagi soglasja sodišča. Pritožba se vloži zoper osebo, zoper katero je bilo storjeno izpodbijano dejanje.

Likvidacijski upravitelj lahko v enem letu in pol od začetka stečajnega postopka vloži pritožbo za izpodbijanje pravnih dejanj.

Vsak stečajni upnik lahko za svoj račun in na lastne stroške vloži tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj, če:

– likvidacijski upravitelj ni vložil tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj v roku iz člena 212(3) SZ – v treh mesecih od izteka roka iz člena 212(3) SZ;

– likvidacijski upravitelj umakne tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj – v treh mesecih od objave dokončne odločbe, s katero je bil potrjen umik tožbe, na elektronski oglasni deski sodišča (e-Oglasna ploča suda);

– je upnik od likvidacijskega upravitelja predhodno zahteval izjavo, v kateri je likvidacijski upravitelj izjavil, da ne bo vložil tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj – v treh mesecih od objave izjave likvidacijskega upravitelja na elektronski oglasni deski sodišča;

– je upnik od likvidacijskega upravitelja predhodno zahteval izjavo, likvidacijski upravitelj pa v treh mesecih po tem ni izjavil, ali bo vložil tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj – v treh mesecih od objave poziva k taki izjavi.

Če je bilo zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj ugodeno, izpodbijano pravno dejanje nima pravnega učinka na stečajno maso, druga stranka pa mora v stečajno maso vrniti vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila z izpodbijano transakcijo, razen če SZ ne določa drugače. Predlog za izvršitev, ki temelji na odločitvi za ugoditev zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj, lahko vložita likvidacijski upravitelj v imenu in na račun dolžnika ali stečajne mase ter stečajni upnik v svojem imenu in v korist stečajnega dolžnika ali stečajne mase.

Oseba, ki sprejme izvedbo brez nadomestila ali proti zanemarljivemu nadomestilu, mora tisto, kar je prejela, vrniti le, če je s tem pridobila premoženjsko korist, razen če je vedela ali bi morala vedeti, da bi taka izvedba upnikom povzročila škodo.

Dokončna odločba, izdana v tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj, velja za stečajnega dolžnika, stečajno maso in vse stečajne upnike, razen če SZ ne določa drugače.

Če je sodišče ugodilo zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj, mora nasprotna stranka v stečajno maso vrniti vse premoženjske koristi, pridobljene z izpodbijano transakcijo. Ko se te koristi vrnejo v stečajno maso, so upniki, ki so tožniki, upravičeni do prednostne poravnave iz navedenih koristi v sorazmerju z zneskom njihovih potrjenih terjatev.

Pravna dejanja dolžnika se lahko izpodbijajo z vložitvijo ugovora v okviru tožbe, pri čemer ni roka za vložitev.

Pravno dejanje se lahko izpodbija celo v postopku zoper dediča ali drugega univerzalnega pravnega naslednika nasprotne stranke.

Pravni posli se lahko izpodbijajo v postopku zoper druge pravne naslednike nasprotne stranke:

1. če je bil pravni naslednik ob pridobitvi seznanjen z okoliščinami, na katerih temelji izpodbojnost pridobitve pravnega predhodnika;

2. če je bil pravni naslednik ob pridobitvi oseba v tesnem razmerju z dolžnikom, razen če dokaže, da ob pridobitvi ni bil seznanjen z okoliščinami, na katerih temelji izpodbojnost pridobitve pravnega predhodnika;

3. če je bilo pridobljeno sredstvo na pravnega naslednika preneseno brez nadomestila ali proti zanemarljivemu nadomestilu.

Pravno dejanje, ki je bilo storjeno po začetku stečajnega postopka in ki ostane veljavno v skladu s pravili o varstvu zaupanja v javne registre, se lahko izpodbija v skladu s pravili o izpodbijanju pravnih dejanj, storjenih pred začetkom stečajnega postopka.

Zadnja posodobitev: 14/12/2021

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Italija

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti je mogoče uvesti zoper gospodarske subjekte (posameznike ali družbe), če imajo:

(a) v treh letih pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti ali poravnavo premoženje v višini najmanj 300 000,00 EUR, ali

(b) v vsakem od treh let pred vložitvijo predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti ali poravnavo bruto letne prihodke v višini najmanj 200 000,00 EUR, ali

(c) skupne dolgove (na datum vložitve predloga za uvedbo postopka v primeru insolventnosti ali poravnavo) v višini najmanj 500 000,00 EUR (ne glede na datum njihovega nastanka).

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

(a) Pogoj za postopek v primeru insolventnosti je, da je podjetje insolventno; njegovo uvedbo lahko predlaga:

– dolžnik,

– upnik,

– državni tožilec.

(b) Pogoj za dogovor z upniki (concordato preventivo) je, da je podjetje v težavah (tj. ima finančne težave, ki niso dovolj resne, da bi povzročile insolventnost); predlaga ga lahko samo dolžnik.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečajno maso sestavlja vse premoženje, razen:

(1) strogo osebne lastnine in pravic;

(2) preživnin, plač, pokojnin in tega, kar insolventne osebe zaslužijo s svojim delom, v mejah tega, kar potrebujejo za vzdrževanje sebe in svoje družine;

(3) dohodka od premoženja otrok insolventne osebe, ki jim pripada po zakonu, premoženja v sredstvih, namenjenih potrebam družine (fondo patrimoniale), in dohodka od teh sredstev, razen kot je določeno s členom 170 civilnega zakonika;

(4) predmetov, ki jih po zakonu ni mogoče zaseči.

Stečajna masa vključuje tudi vse premoženje, ki ga insolventna oseba pridobi po začetku postopka, vendar ne vključuje obveznosti, prevzetih za pridobitev in ohranitev navedenega premoženja.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Stečajni upravitelj (upravitelj) ima pravico/dolžnost, da premoženje upravlja, proda in izkupiček razdeli upnikom.

Upravitelj lahko zasliši insolventno osebo, da ta razkrije informacije, poleg tega ta lahko izpodbija ukrepe, ki sta jih sprejela upravitelj in stečajni upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, vendar samo, če so bili sprejeti v nasprotju z zakonom (torej ne zgolj kot izhod v sili).

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Vsak, ki mora plačati denar stečajnemu upravitelju, lahko ta dolg pobota s terjatvijo (controcredito) v istem postopku, vendar samo, če sta oba (dolg in terjatev) nastala pred uvedbo postopka.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Upravitelj lahko odloči, ali pogodbe, ki so veljale ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti, veljajo še naprej ali se odpovejo.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Upniki lahko tožbe po uvedbi postopka v primeru insolventnosti vložijo samo, če upravitelj ne ukrepa, tj. (namerno ali zgolj iz malomarnosti) ne vloži take tožbe.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Pravde, ki jih upnik začne zoper osebo, ki je pozneje razglašena za insolventno, lahko nadaljuje samo upravitelj.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Upniški odbor sestavljajo trije ali pet upnikov in ima precejšnja pooblastila, saj lahko:

– odobri transakcije, poravnave, opustitev pravd, priznanje pravic tretjih oseb, izbris hipotek, vračilo vrednostnih papirjev, sprostitev obveznic, sprejem dediščine in daril ter vsa druga dejanja v okviru posebnega upravljanja;

– pri sodišču predlaga zamenjavo upravitelja;

– odobri likvidacijski načrt;

– dovoli upravitelju, da prevzame pogodbe, veljavne na datum razglasitve insolventnosti;

– prisostvuje popisu premoženja insolventne osebe;

– dostopa do vseh dokumentov v zvezi s postopkom;

– dovoli upravitelju, da iz premoženja izključi ali opusti likvidacijo enega ali več delov premoženja, če se likvidacija zdi očitno slabša možnost;

– stečajnemu upravitelju, ki ga je imenovalo sodišče, predlaga ustavitev prodaje premoženja.

Poleg izvajanja zgoraj navedenih upravnih pooblastil upniški odbor izraža mnenja o ukrepih, ki jih sprejmeta stečajni upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, ali sodišče, in sicer mnenja:

– o dovoljenju zavarovanim upnikom, da prodajo premoženje, ki je v posesti kot jamstvo;

– o dovoljenju stečajnemu upravitelju, ki ga je imenovalo sodišče, da še naprej začasno vodi podjetje (nadaljnje vodenje mora odobriti upniški odbor);

– o dovoljenju stečajnemu upravitelju, ki ga je imenovalo sodišče, da podjetje odda v najem (oddajo v najem mora odobriti upniški odbor).

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Upravitelj lahko (ob predhodnem dovoljenju):

– nadaljuje vodenje podjetja;

– podjetje odda v najem;

– proda vse premoženje in izkupiček razdeli upnikom;

– odloči, da ne proda premoženja majhne vrednosti.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Vsak upnik lahko pri sodišču zahteva, naj se dolžnik razglasi za insolventnega. Ni nujno, da ima upnik izvršilni naslov; pomembno je, da obstajajo listinski dokazi o terjatvi.

Vsi upniki (torej vključno s tistimi, ki so zahtevali in dosegli razglasitev insolventnosti) morajo svoje terjatve prijaviti po začetku postopka v primeru insolventnosti.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Upniki lahko svoje terjatve prijavijo brez pravnega zastopanja.

Njihove prijave morajo vključevati listinske dokaze o terjatvi in biti vložene elektronsko (z uporabo certificiranega sistema elektronske pošte).

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Izkupiček od prodaje premoženja se razdeli med vse upnike po prednostnem vrstnem redu. Zakon daje prednostne pravice številnim terjatvam (hipoteke, vrednostni papirji, splošne ali posebne prednostne terjatve) na nekaterih delih premoženja ali celotnem premoženju.

Če (kot se skoraj vedno zgodi) izkupiček od prodaje ne zadošča za poplačilo vseh terjatev, se ne razdeli sorazmerno z zneskom terjatve, ampak po prednostnem vrstnem redu iz civilnega zakonika.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Postopek v primeru insolventnosti se konča, ko:

– ni prijavljena nobena terjatev;

– so vse terjatve poplačane;

– je razdeljen ves izkupiček od prodaje premoženja;

– je potrjeno, da ni premoženja za prodajo ali drugega izkupička.

Ko se postopek v primeru insolventnosti konča, insolventna oseba znova pridobi sposobnost biti stranka v postopku ter lahko pridobi premoženje brez vednosti upravitelja.

Dogovori z upniki se končajo, ko je odobren sporazum med dolžnikom in upniki. Kadar pa se s sporazumom zahteva likvidacija premoženja (concordato liquidatorio), se dogovor z upniki nadaljuje zaradi prodaje in se tako konča, ko je prodano vse premoženje in je izkupiček razdeljen upnikom.

Ko je dogovor z upniki končan, je insolventna oseba razbremenjena vseh dolgov.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Ko se postopek v primeru insolventnosti konča, lahko upniki zoper dolžnika vložijo tožbo za izterjavo preostalega dolga (tj. del dolga, ki ga upravitelj ni poplačal), razen če je bil izveden postopek za razbremenitev obveznosti; v tem primeru upniki od insolventne osebe ne morejo izterjati ničesar.

Ko je dogovor z upniki končan, upniki od dolžnika ne morejo izterjati ničesar. Če pa dolžnik ne izpolni obveznosti, lahko upniki zahtevajo odpoved dogovora; zahtevo je treba vložiti v enem letu.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stroški postopka v primeru insolventnosti se krijejo s samim postopkom v primeru insolventnosti, plačajo pa se iz izkupička od prodaje premoženja.

Če premoženja ni, upravitelja in njegove stroške plača država.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Pravna dejanja, ki jih insolventna oseba izvede pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, se lahko razveljavijo, če so bila izvedena v določenem obdobju (eno leto ali šest mesecev) pred začetkom postopka.

Pravna dejanja, ki jih insolventna oseba izvede po začetku postopka v primeru insolventnosti, so nična.

Dejanja, ki se v okviru posebnega upravljanja izvedejo v času veljavnosti dogovorov z upniki in brez dovoljenja sodišča, so nična.

Zadnja posodobitev: 16/03/2021

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Ciper

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Stečaj (ptóchevsi): sklep o začetku stečajnega postopka (diátagma ptóchevsis) se sprejme le zoper fizično osebo, ki je insolventna.

Prenehanje (ekkathárisi): sklep o prenehanju (diátagma ekkathárisis) se sprejme v zvezi s katero koli pravno osebo. Izvensodno ali sodno prostovoljno prenehanje (ekoúsia ekkathárisi) se prav tako nanaša na pravno osebo.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Stečaj: zakonodajne določbe o stečaju fizičnih oseb so navedene v zakonu o stečaju (perí Ptóchevsis Nómos, poglavje 5), ki je bil v zadnjih dveh letih precej spremenjen, da bi se upoštevale spreminjajoče se gospodarske in družbene razmere.

Predlog za stečaj lahko predloži upnik ali sam dolžnik, in sicer za dolgove nad 15 000 EUR, če je bilo storjeno dejanje, ki je razlog za razglasitev stečaja, in če je bil dolžnik osebno na Cipru ali je običajno prebival ali posloval na Cipru ali pa je bil član podjetja ali partnerstva, ki je poslovalo na Cipru.

Dolžnik stori dejanje, ki je razlog za razglasitev stečaja (práxi ptóchevsis), če na primer:

(a) se upniku izda pravnomočna sodba zoper dolžnika za kakršen koli znesek, dolžnik pa tega zneska ne plača;

(b) dolžnik predloži izjavo o nezmožnosti poplačila svojih dolgov;

(c) dolžnik predloži predlog za stečaj;

(d) se šteje, da osebni načrt za odplačilo dolgov dolžnika ni bil uspešen ali je bil razveljavljen v skladu z določbami zakona o insolventnosti fizičnih oseb (perí Aferengyótitas Fysikón Prosópon Nómos).

Prenehanje družb: družba lahko preneha poslovati, ker ne more poplačati svojih dolgov ali če je sprejela poseben sklep o prenehanju z likvidacijo svojega premoženja in poplačilom vseh ali nekaterih dolgov. Sklep o prenehanju se lahko sprejme, če družba ne more poplačati svojih dolgov. Zapadli znesek mora presegati 5 000 EUR. Predlog za prenehanje sodišču predloži upnik ali družbeniki.

Prostovoljno prenehanje:

obstajajo tri vrste prostovoljnega prenehanja:

  • prostovoljno prenehanje na predlog upnikov (ekoúsia ekkathárisi apó pistotés): to je izvensodno prenehanje, ki se izvede, če je družba insolventna in če se njen upravni odbor odloči za prenehanje. Prostovoljno prenehanje na predlog upnikov se začne s sklicem skupščine upnikov, da preuči poseben sklep o prostovoljnem prenehanju, ki ga je sprejela skupščina družbenikov družbe;
  • prostovoljno prenehanje na predlog družbenikov (ekoúsia ekkathárisi apó méli): to je prav tako izvensodno prenehanje, ki se začne s posebnim sklepom skupščine družbenikov, ko je družba solventna;
  • prostovoljno prenehanje pod nadzorom sodišča (ekoúsia ekkathárisi ypó tin epopteía tou Dikastiríou): če je družba sprejela sklep o prostovoljnem prenehanju, lahko sodišče odredi, da mora prenehanje potekati pod nadzorom sodišča.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečaj: stečajna masa je sestavljena iz vsega premoženja, ki ob začetku stečajnega postopka pripada osebi v stečaju ali je bilo preneseno nanjo ali ki ga je oseba v stečaju pridobila ali je bilo preneseno nanjo pred odpisom dolgov, razen tistega premoženja, ki je nujno za preživetje osebe v stečaju in njenih družinskih članov.

Premoženje, pridobljeno po začetku stečajnega postopka in pred odpisom dolgov ali razveljavitvijo stečaja, je del stečajne mase.

Prenehanje: premoženje, vključeno v likvidacijski postopek, je premoženje, ki je bilo v lasti družbe pred sprejetjem sklepa o prenehanju ali pred datumom posebnega sklepa o prostovoljnem prenehanju.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Stečaj: ko se sprejme sklep o začetku stečajnega postopka, uradno imenovani likvidator (epísimos paralíptis) postane upravitelj premoženja osebe v stečaju. Pozneje se lahko za upravitelja (diacheiristís) imenuje kateri koli stečajni upravitelj z veljavnim dovoljenjem (adeiodotiménos sýmvoulos aferengyótitas). Naloga upravitelja je, da proda premoženje osebe v stečaju in izkupiček razdeli upnikom. Ko uradno imenovani likvidator ali stečajni upravitelj prevzame naloge upravitelja, oseba v stečaju obdrži lastništvo nad vsem premoženjem, ki je nanjo preneseno, vendar pa bo s tem premoženjem od začetka stečajnega postopka upravljal le upravitelj.

Prenehanje: ko se sprejme sklep o prenehanju, uradno imenovani likvidator samodejno postane likvidacijski upravitelj (ekkatharistís), če upniki niso imenovali likvidacijskega upravitelja, razen če na njegovo mesto ni imenovan stečajni upravitelj z veljavnim dovoljenjem na podlagi vloge, ki jo je uradno imenovani likvidator predložil sodišču, ali na podlagi sklepa, sprejetega na sestankih upnikov in vlagateljev družbe. Naloga likvidacijskega upravitelja je, da proda premoženje družbe, ki je v postopku prenehanja, izkupiček pa razdeli upnikom in vlagateljem. Ko uradno imenovani likvidator ali stečajni upravitelj prevzame naloge upravitelja premoženja pravne osebe v postopku likvidacije, čeprav družba obdrži lastništvo nad vsem premoženjem, ki je nanjo preneseno, s premoženjem od datuma začetka postopka prenehanja upravlja ta upravitelj z namenom, da ga unovči.

Prostovoljno prenehanje: v primeru prostovoljnega prenehanja družba od začetka postopka prenehanja preneha poslovati, razen kolikor je potrebno za njeno ugodno prenehanje. Naloga likvidacijskega upravitelja je, da unovči premoženje likvidirane družbe, izkupiček pa razdeli upnikom in vlagateljem.

  • Prostovoljno prenehanje na predlog upnikov: upniki in družba na ločenih sestankih predlagajo stečajnega upravitelja, ki ga želijo imenovati za upravitelja družbe, vendar se v primeru nesoglasja med njimi za upravitelja imenuje stečajni upravitelj, ki so ga predlagali upniki.
  • Prostovoljno prenehanje na predlog članov: družba na podlagi sklepa generalne skupščine za upravitelja imenuje stečajnega upravitelja z veljavnim dovoljenjem, ki prevzame odgovornost za upravljanje poslovanja družbe in razdelitev njenega premoženja. Ob imenovanju upravitelja pooblastila direktorja prenehajo, razen če generalna skupščina družbe ali upravitelj odobri njihovo nadaljevanje.
  • Prostovoljno prenehanje pod nadzorom sodišča: ko sodišče izda sklep o prenehanju pod nadzorom sodišča, lahko z istim ali poznejšim sklepom imenuje dodatnega likvidacijskega upravitelja. Likvidacijski upravitelj, ki ga imenuje sodišče, ima enaka pooblastila, enake obveznosti in enak položaj kot likvidacijski upravitelj, imenovan s posebnim sklepom ali sklepom upnikov, kot je opisano zgoraj.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Stečaj: zakonodaja določa, da se lahko pobot uveljavlja, če imata oseba v stečaju in katera koli druga oseba pred sprejetjem sklepa o začetku stečajnega postopka vzajemne terjatve, vzajemne dolgove ali druge vzajemne posle, razen če je bila druga oseba ob dajanju posojila seznanjena z dejanjem osebe v stečaju, ki je razlog za stečaj.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Stečaj: obstoječe zakonite pogodbe, katerih stranka je oseba v stečaju, ostanejo veljavne, oseba v stečaju pa ostane osebno odgovorna za izpolnjevanje njihovih določb.

Prenehanje: obstoječe zakonite pogodbe, katerih stranka je družba v stečaju, ostanejo veljavne. Enako velja za zakonite pogodbe, ki so jih sklenile družbe v postopku prostovoljnega prenehanja.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Stečaj: če je proti osebi v stečaju po izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka vložena tožba, je treba za nadaljevanje tožbe pridobiti dovoljenje sodišča.

Prenehanje: če je proti družbi v postopku likvidacije po izdaji sklepa o prenehanju vložena tožba, je treba za nadaljevanje tožbe pridobiti dovoljenje sodišča.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Stečaj: nerešene tožbe zoper osebo v stečaju se navadno nadaljujejo, ne da bi moralo sodišče dati dovoljenje za njihovo nadaljevanje.

Prenehanje: nerešene tožbe zoper družbo, ki je v postopku likvidacije, se lahko nadaljujejo le z dovoljenjem sodišča. Urejanje zadev v zvezi s takimi tožbami v celoti postane odgovornost uradno imenovanega likvidatorja ali upravitelja družbe.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Stečaj: če želi biti upnik vključen v stečajni postopek, mora izpolniti obrazce za dokazovanje dolga (epalíthevsi chréous) in predložiti vsa dokazila. Uradno imenovani likvidator ali stečajni upravitelj, ki deluje kot upravitelj, se nato odloči, ali bo dokaze sprejel ali zavrnil. Pozneje se upnikom izplačajo poplačila, in sicer v prednostnem vrstnem redu, kot je določen v zakonu o stečaju. Upniki se lahko po vnosu svojih dokazov udeležujejo sestankov, ki jih skliče uradno imenovani likvidator ali stečajni upravitelj, ki upravlja likvidacijo družbe.

Prenehanje: če želi biti upnik vključen v postopek prenehanja, mora izpolniti obrazce za dokazovanje dolga in predložiti vsa dokazila. Pri prenehanju se uporabljajo enaki postopki kot pri stečaju, razen da se poplačila razdelijo v skladu z zakonom o gospodarskih družbah (perí Etaireión Nómos, poglavje 113).

Enako velja za prostovoljno prenehanje in zlasti prostovoljno prenehanje na predlog upnikov, pri katerem upniki neposredno sodelujejo od samega začetka postopka, ko se skličejo, da bi predlagali upravitelja po svoji izbiri.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Stečaj: upravitelj je pooblaščen, da nepremičnine proda na kakršen koli način, ki se mu zdi ustrezen in koristen za postopek. Pozneje se upnikom izplačajo poplačila, in sicer v prednostnem vrstnem redu, določenem v zakonu o stečaju. V primeru premoženja pod hipoteko je treba pridobiti sodno odredbo.

Prenehanje: upravitelj družbe, ki je v postopku likvidacije, lahko nepremičnine družbe proda na kakršen koli način, ki se mu zdi koristen za postopek. Nato se upnikom izplačajo poplačila, in sicer v prednostnem vrstnem redu, določenem v zakonu o gospodarskih družbah. V primeru premoženja pod hipoteko je treba pridobiti sodno odredbo. Enaka pravila se uporabljajo tudi za prostovoljno prenehanje.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečaj: ko se sprejme sklep o začetku stečajnega postopka, lahko upniki predložijo dokaze o dolgovih, ki so nastali do datuma sklepa o začetku stečajnega postopka ali sklepa o prenehanju ter se nanašajo na zahtevke v fiksnem znesku. Terjatve, ki nastanejo po sprejetju sklepa o začetku stečajnega postopka, ne spadajo v okvir stečajnega postopka, zato morajo upniki sami ukrepati proti osebi v stečaju.

Prenehanje: po sprejetju sklepa o prenehanju ali posebnega sklepa o prostovoljnem prenehanju lahko upniki predložijo dokaze o dolgovih, ki so nastali do datuma sklepa o prenehanju ali posebnega sklepa ter se nanašajo na zahtevke v fiksnem znesku. Terjatve, ki nastanejo po sprejetju sklepa o prenehanju ali posebnega sklepa, ne spadajo v okvir postopka prenehanja, zato morajo upniki sami ukrepati proti predstavnikom družbe, ki je v postopku likvidacije.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Stečaj: po sprejetju sklepa o začetku stečajnega postopka mora vsak upnik v 35 dneh od datuma objave sklepa uradno imenovanemu likvidatorju ali upravitelju predložiti pisne dokaze o dolgu. Dokazi morajo vključevati podrobnosti o dolgu, imena vseh garantov in informacije o tem, ali ima upnik zavarovanje. Uradno imenovani likvidator ali upravitelj mora za namene poplačila v desetih dneh pisno sprejeti ali zavrniti dokaze. Upnik ali garant, ki ni zadovoljen z odločitvijo uradno imenovanega likvidatorja ali upravitelja, jo lahko v 21 dneh izpodbija na sodišču.

Prenehanje: po sprejetju sklepa o prenehanju mora vsak upnik v 35 dneh od datuma objave sklepa uradno imenovanemu likvidatorju ali likvidacijskemu upravitelju predložiti pisne dokaze o dolgu. Dokazi morajo vključevati podrobnosti o dolgu, imena vseh garantov in informacije o tem, ali ima upnik zavarovanje. Uradno imenovani likvidator ali likvidacijski upravitelj mora za namene poplačila v desetih dneh pisno sprejeti ali zavrniti dokaze. Upnik ali garant, ki ni zadovoljen z odločitvijo uradno imenovanega likvidatorja ali likvidacijskega upravitelja, jo lahko v 21 dneh izpodbija na sodišču. Enaka pravila se uporabljajo tudi za prostovoljno prenehanje.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Stečaj: pri razdelitvi stečajne mase se dolgovi v vsaki kategoriji razvrstijo enakovredno in sorazmerno (pravilo „pari passu“), razen če premoženje zadostuje za popolno poplačilo vseh. Terjatve se razvrstijo, kot sledi:

  • dejanski izdatki in nagrade za upravitelja;
  • pristojbine, ki jih je treba plačati uradno imenovanemu likvidatorju;
  • stroški upnika, ki je vložil predlog;
  • prednostni dolgovi;
  • nezavarovani dolgovi.

Prenehanje: pri razdelitvi likvidacijske mase se dolgovi v vsaki kategoriji razvrstijo enakovredno in sorazmerno (pravilo „pari passu“), razen če premoženje zadostuje za popolno poplačilo vseh. Terjatve se razvrstijo, kot sledi:

  • dejanski izdatki in nagrade za likvidacijskega upravitelja;
  • pristojbine, ki jih je treba plačati uradno imenovanemu likvidatorju ali likvidacijskemu upravitelju;
  • stroški upnika, ki je vložil predlog;
  • prednostni dolgovi;
  • spremenljivo zavarovanje;
  • nezavarovani upniki.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Stečaj: oseba v stečaju lahko uradno imenovanemu likvidatorju ali upravitelju predloži pisni predlog za poravnavo z upniki (symvivasmós). Skliče se sestanek upnikov, na katerem mora program odobriti večina vseh upnikov in število upnikov, ki ustreza trem četrtinam vrednosti terjatev vseh upnikov, ki so dokazali svoje terjatve. Če upniki sprejmejo predlog, oseba v stečaju ali uradno imenovani likvidator ali upravitelj predlaga sodišču, naj ga odobri. Odobritev sodišča zavezuje vse upnike, ki so dokazali svoje terjatve. Ko so pogoji sporazuma o poravnavi izpolnjeni, se šteje, da so dokazani dolgovi v celoti poravnani.

Stečajni postopek se v celoti konča, ko se sklep o začetku stečajnega postopka razveljavi.

Prenehanje: postopek prenehanja se konča, ko družba dokončno preneha poslovati ali ko se sklep o prenehanju razveljavi.

Postopek prostovoljnega prenehanja se konča in likvidirana družba dokončno preneha poslovati tri mesece po predložitvi zaključnega računa družbe, ki se pripravi po zaključku morebitne likvidacije in razdelitve premoženja družbe, uradno imenovanemu likvidatorju.

Kdor ima pravni interes, da družba, ki je po prostovoljnem prenehanju ali na podlagi sodne odločbe prenehala, ponovno začne poslovati, lahko družbo ponovno ustanovi v dveh letih po prenehanju, tako da sodišču predloži vlogo za to.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Stečaj: če se sklep o začetku stečajnega postopka razveljavi in so upniki dali soglasje, ne da bi bili v celoti poplačani, imajo pravico, da po razveljavitvi sklepa izterjajo dolgovane zneske.

Prenehanje: če se sklep o prenehanju razveljavi in so upniki dali soglasje, ne da bi bili v celoti poplačani, imajo pravico, da po razveljavitvi sklepa izterjajo dolgovane zneske.

Kdor ima pravni interes, da družba, ki je po prostovoljnem prenehanju ali na podlagi sodne odločbe prenehala, ponovno začne poslovati, lahko družbo ponovno ustanovi v dveh letih po prenehanju, tako da sodišču predloži vlogo za to.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stečaj: stroške izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka krije upnik, ki vloži predlog za izdajo sklepa. Stroški, ki se plačajo uradno imenovanemu likvidatorju, znašajo 500 EUR. Stroški, ki nastanejo v stečajnem postopku, se krijejo s sredstvi iz stečajne mase.

Prenehanje: stroške izdaje sklepa o prenehanju krije upnik, ki vloži predlog za izdajo sklepa. Stroški, ki se plačajo uradno imenovanemu likvidatorju, znašajo 500 EUR. Stroški, ki nastanejo v postopku prenehanja, likvidacije in razdelitve premoženja družbe, se plačajo iz stečajne mase.

Stroški predložitve in evidentiranja dokumentov v zvezi s postopkom prostovoljnega prenehanja pri uradno imenovanemu likvidatorju skupaj znašajo približno 440 EUR. Stroški, ki nastanejo v postopku prenehanja, likvidacije in razdelitve premoženja družbe, se plačajo iz stečajne mase.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Stečaj: nekatere določbe, ki se uporabljajo za stečajni postopek, upravitelju omogočajo, da pri sodišču vloži vlogo za izterjavo premoženja v korist upnikov. Glavne določbe so:

Α. nepošten prenos (dólia metavívasi):

če ima upravitelj ali likvidacijski upravitelj dokaze, da je bilo premoženje družbe ali fizične osebe preneseno brez plačila ali po ceni, bistveno nižji od njegove dejanske vrednosti, lahko zaprosi sodišče za izdajo sklepa o razveljavitvi nepoštenega prenosa ali dejanja.

Ta določba se uporablja, če je bilo premoženje preneseno: (a) v treh letih pred datumom začetka stečajnega postopka, razen če je bilo preneseno v dobri veri in za denarno nadomestilo, ali (b) v desetih letih pred datumom začetka stečajnega postopka, če zadevna fizična oseba ob prenosu ni mogla plačati vseh svojih dolgov, ne da bi uporabila preneseno premoženje. V primeru družbe v postopku likvidacije se dejanje šteje za nepošteno, če je bilo storjeno v šestih mesecih pred začetkom postopka prenehanja, tj. v šestih mesecih pred datumom predložitve predloga za prenehanje;

B. nepošteno dajanje prednosti (dólia protímisi):

če ima upravitelj ali likvidacijski upravitelj dokaze, da je bila upniku dana prednost, lahko sodišče zaprosi za izdajo sklepa o razveljavitvi navedene obravnave.

Prenehanje: nekatere določbe, ki se uporabljajo za postopek prenehanja, likvidacijskemu upravitelju omogočajo, da pri sodišču vloži vlogo za izterjavo premoženja v korist upnikov. Glavne določbe so:

Α. goljufivi prenos:

če ima upravitelj ali likvidacijski upravitelj dokaze, da je bilo premoženje družbe ali fizične osebe preneseno brez plačila ali po ceni, bistveno nižji od njegove dejanske vrednosti, lahko zaprosi sodišče za izdajo sklepa o razveljavitvi nepoštenega prenosa ali dejanja.

Ta določba se uporablja, če je bilo premoženje preneseno: (a) v treh letih pred datumom začetka stečajnega postopka, razen če je bilo preneseno v dobri veri in za denarno nadomestilo, ali (b) v desetih letih pred datumom začetka stečajnega postopka, če zadevna fizična oseba ob prenosu ni mogla plačati vseh svojih dolgov, ne da bi uporabila preneseno premoženje. V primeru družbe v postopku likvidacije se dejanje šteje za nepošteno, če je bilo storjeno v šestih mesecih pred začetkom postopka prenehanja, tj. v šestih mesecih pred datumom predložitve predloga za prenehanje;

B. nepošteno dajanje prednosti:

če ima upravitelj ali likvidacijski upravitelj dokaze, da je bila upniku dana prednost, lahko zaprosi sodišče za izdajo sklepa o razveljavitvi navedene obravnave.

Zadnja posodobitev: 19/07/2021

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Litva

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti se lahko uvede zoper pravne in fizične osebe.

Za pravne osebe se uporabljajo stečajni postopek, zunajsodni stečajni postopek in postopek prestrukturiranja.

Stečajni postopek ali zunajsodni stečajni postopek se lahko uvede zoper pravne subjekte vseh vrst, razen zoper proračunske organe, politične stranke, sindikate ter verske skupnosti in združenja.

Po uvedbi stečajnega postopka ali zunajsodnega stečajnega postopka se premoženje pravnega subjekta proda in izkupiček nameni poplačilu upnikov, sam pravni subjekt pa preneha zaradi stečaja.

Postopek prestrukturiranja se lahko začne zoper pravne subjekte vseh vrst, razen zoper proračunske organe, politične stranke, sindikate, verske skupnosti in združenja, kreditne institucije, plačilne organe, institucije za izdajo elektronskega denarja, zavarovalnice in pozavarovalnice, družbe za upravljanje, naložbene družbe in borzne posrednike, ki trgujejo z državnimi vrednostnimi papirji. Postopek prestrukturiranja naj bi pravnim subjektom, ki se srečujejo s finančnimi težavami, omogočal, da znova vzpostavijo solventnost, ohranijo in razvijejo dejavnosti, poplačajo dolgove in se izognejo stečaju, hkrati pa nadaljujejo poslovne dejavnosti. V ta namen se obveznosti pravnega subjekta, ki je v postopku prestrukturiranja, porazdelijo na štiriletno obdobje na podlagi načrta prestrukturiranja, ki ga morajo potrditi člani in upniki pravnega subjekta. Izvajanje načrta se lahko podaljša še za eno leto. Zunajsodni postopek prestrukturiranja ni mogoč.

Stečajni postopek lahko fizična oseba uvede zoper drugo fizično osebo, vključno s kmeti in samozaposlenimi osebami. Zunajsodni stečajni postopek v zvezi s fizičnimi osebami ni mogoč.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Stečajni postopek se lahko uvede zoper pravno osebo, če sodišče ugotovi obstoj vsaj ene od naslednjih okoliščin:

  • družba je insolventna;
  • družba zamuja s plačili v zvezi z delovnimi razmerji z zaposlenimi;
  • družba ni ali ne bo zmožna izpolniti svojih obveznosti.

Insolventnost družbe pomeni, da je družba v položaju, ko ni zmožna izpolnjevati svojih obveznosti (ne odplačuje dolgov, ne opravlja vnaprej plačanega dela itd.) in ko njene zapadle obveznosti (dolgovi, zamude pri delu itd.) presegajo polovico knjigovodske vrednosti njenih sredstev.

V zvezi s pravnim subjektom je mogoč tudi zunajsodni stečajni postopek, če ne potekajo sodni postopki, v katerih so zoper družbo vloženi premoženjski zahtevki, in če zoper družbo ne poteka izterjava na podlagi izvršilnih naslovov, ki so jih izdala sodišča ali drugi organi. V zunajsodnem stečajnem postopku se o zadevah, za katere je pristojno sodišče, odloča na skupščini upnikov družbe.

Postopek prestrukturiranja se lahko uvede zoper pravno osebo, ki:

  • še ni prenehala poslovati;
  • ne gre v stečaj ali še ni v stečaju;
  • je bila ustanovljena vsaj tri leta pred vložitvijo predloga za prestrukturiranje pri sodišču;
  • v zvezi s katero je preteklo vsaj pet let od:

(a) sodne odločbe o končanju prestrukturiranja;

(b) odredbe sodišča, da se prestrukturiranje ustavi, ker so vsi upniki umaknili svoje terjatve ali ker je družba v prestrukturiranju izpolnila zahteve vseh upnikov pred rokom, določenim v načrtu prestrukturiranja.

Stečajni postopek se lahko uvede v zvezi s fizično osebo, ki je insolventna in ravna v dobri veri. Fizična oseba se lahko razglasi za insolventno, če ne more izpolniti zapadlih dolžniških obveznosti v znesku, ki presega 25 minimalnih mesečnih plač, kot jih odobri litovska vlada.

Ravnanje fizične osebe v dobri veri se ugotovi na podlagi presoje, ali je predložila popolne in točne informacije ter ali je postala insolventna med ravnanjem v dobri veri, tj. ali so dejanja fizične osebe v zadnjih treh letih izpolnjevala merili ustrezne skrbnosti in vestnosti ter fizična oseba ni zavestno dopuščala kopičenja neporavnanih dolgov.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečajno maso družbe sestavlja celotno premoženje družbe, ki gre v stečaj ali je v postopku prestrukturiranja, ne glede na vrsto premoženja (premično ali nepremično, opredmeteno ali neopredmeteno, premoženjske pravice itd.) ali njegovo lokacijo. Premoženje ali prihodki, ki jih družba pridobi med stečajem ali prestrukturiranjem, se prav tako štejejo v njeno stečajno maso in porabijo za poplačilo terjatev upnikov. V primeru stečaja je razvrstitev terjatev upnikov določena z zakonom, pri prestrukturiranju pa prikazana v načrtu prestrukturiranja. V stečajnem postopku se unovči celotna stečajna masa, dobljena sredstva pa se porabijo za kritje stroškov stečajnega postopka in poplačilo terjatev upnikov. Nasprotno pa se v primeru prestrukturiranja unovči samo premoženje, določeno v načrtu prestrukturiranja.

Za prihodke iz poslovanja podjetja v stečaju se uporablja poseben postopek: ti prihodki se porabijo za kritje zadevnih stroškov poslovanja. Vsa plačila, povezana s poslovnimi dejavnostmi, se obdelajo prek posebnega računa družbe, namenjenega poslovnim dejavnostim (poslovni račun družbe), ki se ne sme uporabiti za plačila drugim upnikom.

Če gre v stečaj fizična oseba, se upošteva celotno njeno premoženje, ne glede na njegovo vrsto (premično/nepremično, opredmeteno/neopredmeteno, lastninske pravice itd.) ali lokacijo. Izključena je samo gotovina, ki jo ima fizična oseba in ne presega minimalne mesečne plače. Upniki se poplačajo iz prihodkov od prodaje celotnega premoženja te osebe (s spodaj naštetimi izjemami).

V stečajnem postopku za fizične osebe ima fizična oseba, ki gre v stečaj, pravico, da določen del svojega dohodka porabi za kritje svojih osnovnih potreb. Ta znesek določi sodišče ob uvedbi stečajnega postopka, pri čemer upošteva potrebe fizične osebe in njenih vzdrževanih članov; ko sodišče potrdi načrt za ponovno vzpostavitev solventnosti fizične osebe, se v načrtu določi znesek, ki ga ima na voljo fizična oseba.

Poseben status imata tudi edino prebivališče fizične osebe, ki ga ta oseba in/ali njeni vzdrževani družinski člani potrebujejo za osnovne potrebe, in morebitno premoženje, potrebno za samozaposlitvene in/ali kmetijske dejavnosti fizične osebe. Fizična oseba v stečaju lahko prav tako obdrži pravico do zadevnega premoženja, tudi če je to pod hipoteko, če se tako dogovori s hipotekarnim upnikom in s tem niso kršene pravice drugih upnikov.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

V postopku stečaja družbe imenovani stečajni upravitelj prevzame upravljanje družbe, razpolaga z njeno stečajno maso, organizira odprodajo stečajne mase in z izkupičkom poplača upnike ter sprejme vse potrebne ukrepe za prenehanje družbe. Glavne naloge stečajnega upravitelja družbe so, da:

  • zastopa družbo ter zagovarja njene interese in interese njenih upnikov;
  • prevzame upravljanje družbe v stečaju in stečajne mase;
  • prekine pogodbe družbe, ki se ne bodo več izvajale (tudi pogodbe s člani upravnih organov in zaposlenimi);
  • zaprosi za denarna sredstva iz jamstvenega sklada za poplačilo upnikov/zaposlenih;
  • po potrebi sklene začasne pogodbe o delu ali storitvah, potrebne za namene stečajnega postopka;
  • preveri prijavljene terjatve upnikov in njihov seznam predloži v potrditev sodišču;
  • nadzoruje poslovne dejavnosti družbe v stečaju;
  • preveri posle, ki jih je družba sklenila v treh letih pred uvedbo stečajnega postopka;
  • izpodbija posle družbe pred sodiščem, če so v nasprotju z njenimi operativnimi cilji in so morda prispevali k njeni nezmožnosti za poplačilo upnikov;
  • kadar je to upravičeno, sodišču predlaga, naj za stečaj razglasi, da je bil naklepno povzročen;
  • sklicuje skupščine upnikov;
  • pripravi osnutke poročil o dejavnostih in jih predloži skupščini upnikov;
  • zbere in predloži letne in vmesne računovodske izkaze družbe;
  • izvrši sklepe sodišča in skupščine upnikov;
  • zagotavlja informacije o stečajnem postopku;
  • organizira prodajo premoženja družbe v stečaju;
  • s sredstvi, pridobljenimi v stečajnem postopku, poplača upnike;
  • opravi dejanja, potrebna za prenehanje družbe in njen izbris iz registra.

V primeru prestrukturiranja družbe imenovani upravitelj prestrukturiranja deluje kot strokovni svetovalec in neodvisni nadzornik postopkov prestrukturiranja. Glavne naloge upravitelja prestrukturiranja so, da:

  • pomaga pri pripravi in upoštevanju načrta prestrukturiranja družbe ter poskrbi za pripravo osnutka načrta prestrukturiranja, njegovo predložitev v potrditev in izvedbo v roku, ki ga določi sodišče;
  • pripravi pisni sklep o izvedljivosti osnutka načrta prestrukturiranja;
  • nadzoruje dejavnosti upravnih organov družbe v prestrukturiranju, kolikor so povezane z izvajanjem načrta prestrukturiranja, člane upravnih odborov družbe obvešča o ugotovljenih pomanjkljivostih pri njihovih dejavnostih in določi datum za njihovo odpravo ter sodišču predlaga odstavitev upravnih organov družbe;
  • sklicuje skupščine upnikov družbe, njenih družbenikov, lastnikov ali zastopnikov institucije, ki izvršuje pravice in obveznosti lastnika državnega ali občinskega podjetja, ter da sodeluje na teh skupščinah brez glasovalnih pravic;
  • zagotavlja informacije v zvezi s postopkom prestrukturiranja in sodišče obvešča o napredku pri izvajanju načrta prestrukturiranja.

Upravitelj prestrukturiranja je skupaj z upravnimi organi družbe v prestrukturiranju odgovoren za izvajanje načrta prestrukturiranja, ki ga je potrdilo sodišče.

V primeru stečaja fizične osebe imenovani stečajni upravitelj razpolaga s premoženjem fizične osebe, organizira njegovo prodajo in z izkupičkom poplača upnike. Glavne naloge upravitelja v primeru stečaja fizične osebe so, da:

  • razpolaga s premoženjem fizične osebe in sredstvi na depozitnem računu;
  • vknjiži vsa sredstva, ki jih prejme fizična oseba, in njihovo porabo;
  • organizira prodajo premoženja fizične osebe in poplača upnike;
  • sklicuje skupščine upnikov in na njih sodeluje brez glasovalnih pravic;
  • zagotavlja informacije o postopku stečaja fizične osebe in predloži poročilo o izvajanju načrta za ponovno vzpostavitev solventnosti;
  • predlaga spremembe načrta za ponovno vzpostavitev solventnosti;
  • fizično osebo zastopa v postopku izterjave premoženja v imenu fizične osebe v stečaju in ukrepa za izterjavo dolgov od dolžnikov;
  • brani pravice in legitimne interese fizične osebe in vseh upnikov;
  • oceni primernost samozaposlitvenih in/ali kmetijskih dejavnosti fizične osebe.

Fizična oseba, ki gre v stečaj, si mora po najboljših močeh prizadevati za poplačilo terjatev upnikov. V ta namen mora fizična oseba v stečaju, če je le mogoče, imeti službo ali se ukvarjati z drugimi dejavnostmi za ustvarjanje dohodka, biti dejavna pri iskanju zaposlitve ali bolje plačane službe, dohodek nameniti poplačilu terjatev upnikov ter pripraviti osnutek načrta za ponovno vzpostavitev solventnosti, ga po potrditvi sodišča izvajati in sodelovati z imenovanim stečajnim upraviteljem.

Med stečajnim postopkom ima fizična oseba v stečaju pravico, da dobiva informacije od stečajnega upravitelja, da se udeležuje skupščin upnikov in ugovarja njihovim nezakonitim sklepom, zahteva zamenjavo stečajnega upravitelja in terja odškodnino, če upravitelj ne izpolnjuje ustrezno svojih nalog.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

V primeru stečaja družbe in tudi osebnega stečaja je od izdaje sklepa sodišča o začetku stečajnega postopka prepovedan pobot terjatev med osebo v stečaju in terjatvami upnikov, razen pobotov, dovoljenih z določbami davčne zakonodaje v zvezi s poboti v primeru preplačila davka (davčna razlika).

Od dneva začetka postopka prestrukturiranja družbe na podlagi sklepa sodišča do dneva izdaje sodnega sklepa o odobritvi načrta prestrukturiranja se morebitni poboti terjatev družbe s terjatvami njenih upnikov začasno ustavijo. Pozneje so taki poboti dovoljeni v skladu z načrtom prestrukturiranja, ki ga je potrdilo sodišče.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

V primeru stečaja družbe imenovani stečajni upravitelj v 30 dneh od začetka veljavnosti sklepa sodišča o začetku stečajnega postopka zadevne osebe obvesti, da se obstoječe pogodbe družbe (razen pogodb o zaposlitvi in pogodb, ki družbi v stečaju dajejo pravico do terjatve) ne bodo izvajale in da je treba zanje šteti, da so se iztekle.

Z začetkom veljavnosti sklepa sodišča o začetku stečajnega postopka upravni organi družbe izgubijo pooblastila, upravitelj družbe pa članom odborov in direktorju družbe s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi ali civilnopravne pogodbe.

Stečajni upravitelj preostale zaposlene obvesti o skorajšnji odpovedi njihovih pogodb o zaposlitvi v treh delovnih dneh od začetka veljavnosti sklepa sodišča o začetku stečajnega postopka zoper družbo in v 15 delovnih dneh od navedenega obvestila odpove pogodbe o zaposlitvi z zaposlenimi. Z odpuščenimi delavci, ki so še naprej potrebni za dokončanje postopka stečaja družbe, se sklenejo pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Potrebno število takih članov osebja po delovnih mestih se določi na skupščini upnikov.

Prestrukturiranje družbe ne vpliva na veljavne dogovore pravnega subjekta. Vse podpisane pogodbe se ocenijo z vidika koristnosti, v načrtu prestrukturiranja pa se predvidi odpoved neizvedljivih pogodb. Te pogodbe se odpovedo po običajnem postopku, saj zakon ne vsebuje posebnih določb za prenehanje pogodb med postopkom prestrukturiranja.

V postopku stečaja fizične osebe se v načrtu za ponovno vzpostavitev solventnosti določijo pogodbe, ki bodo prekinjene, in pogodbe, katerih izvajanje se bo nadaljevalo. Ko sodišče potrdi načrt za ponovno vzpostavitev solventnosti, mora fizična oseba, ki gre v stečaj, zadevne osebe obvestiti o pogodbah, ki bodo v skladu z načrtom za ponovno vzpostavitev solventnosti prekinjene.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

V primeru stečaja družbe ali fizične osebe je treba terjatve posameznih upnikov prenesti na imenovanega stečajnega upravitelja. Terjatve nato potrdi sodišče, spor glede dejanske podlage ali zneska posamezne terjatve pa se obravnava v stečajnem postopku.

V primeru postopka prestrukturiranja družbe se terjatve, nastale pred uvedbo postopka prestrukturiranja, prijavijo pri imenovanem upravitelju za prestrukturiranje v roku, ki ga določi sodišče. Terjatve nato potrdi sodišče, spor glede dejanske podlage ali zneska posamezne terjatve pa se obravnava v postopku prestrukturiranja. Terjatve posameznih upnikov, ki nastanejo po uvedbi postopka prestrukturiranja, se prijavijo, zadevni spori pa se rešujejo po običajnem postopku.

Sodni izvršitelj mora po uvedbi stečajnega postopka ali postopka prestrukturiranja ustaviti izvršilne ukrepe in postopke izvršbe ter izvršilne naslove posredovati sodišču, ki je začelo zadevni stečajni postopek ali postopek prestrukturiranja.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Če se pred izdajo sklepa sodišča o razpisu obravnave v zadevi, v kateri so bili zoper toženo stranko vloženi premoženjski zahtevki, izkaže, da je bil zoper toženo stranko uveden stečajni postopek, se postopek v zvezi s premoženjskimi zahtevki zoper toženo stranko ustavi in predloži sodišču, ki obravnava stečaj.

V drugih primerih, npr. (a) če je bil v trenutku, ko se izve, da je stečajnega postopka zoper toženo stranko uveden stečajni postopek, že izdan sklep sodišča o razpisu obravnave v zadevi, ali (b) če se v zvezi s toženo stranko uvede postopek prestrukturiranja, dejstvo, da je bil v zvezi s toženo stranko uveden postopek prestrukturiranja, ni podlaga za predložitev zadeve sodišču, ki odloča o zadevni pravdi v okviru stečaja ali prestrukturiranja.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Ključne pravice upnikov v postopku stečaja družbe so naslednje:

  • da pri sodišču predlagajo stečajni postopek zoper insolventno družbo;
  • da se odločijo za uvedbo zunajsodnega stečajnega postopka;
  • da svoje terjatve v roku, ki ga določi sodišče, prijavijo pri imenovanem stečajnem upravitelju družbe;
  • da se udeležijo skupščin upnikov in glasujejo o:
    • potrditvi poročil o dejavnosti, ki jih predstavi upravitelj;
    • potrditvi in spremembi ocene stroškov postopka;
    • potrditvi cene prodaje premoženja družbe;
    • potrditvi letnih računovodskih izkazov, sestavljenih med postopki stečaja družbe;
    • poslovnih dejavnostih družbe (njihovem nadaljevanju, podaljšanju, omejitvi in prenehanju, potrditvi ocene stroškov itd.);
    • številu in delovnih mestih članov osebja, ki jih je treba zaposliti med postopki stečaja družbe;
    • nagradi upravitelju;
    • dogovorih z upniki;
    • predlogu za odstavitev upravitelja;
    • drugih zadevah;
  • da v okviru postopka, določenega na skupščini upnikov, od upravitelja prejemajo informacije o napredku stečajnega postopka družbe;
  • da izpodbijajo posle, ki jih je sklenila družba (paulijanska tožba);
  • da pri sodišču vložijo pritožbo za razglasitev, da je bil stečaj naklepno povzročen;
  • da izpodbijajo sklepe skupščine upnikov;
  • da pri sodišču vložijo pritožbo za odstavitev upravitelja;
  • da se njihove terjatve poplačajo iz premoženja in prihodkov, ki jih prejme družba v stečaju.

Ključne pravice upnikov v postopku stečaja fizične osebe so naslednje:

  • da v roku, ki ga določi sodišče, pri stečajnem upravitelju prijavijo svoje terjatve, ki so nastale pred uvedbo stečajnega postopka zoper fizično osebo;
  • da zahtevajo poplačilo terjatev v skladu s postopkom, določenim v načrtu;
  • da se udeležujejo skupščin upnikov (ko se za fizično osebo v stečaju sprejme načrt za ponovno vzpostavitev solventnosti, je treba vsaj vsakih šest mesecev sklicati skupščino upnikov) in glasujejo o:
    • pritožbah upnikov zoper dejanja stečajnega upravitelja;
    • zahtevi, naj stečajni upravitelj predloži poročila o dejavnostih;
    • potrditvi in spremembi ocene stroškov stečajnega postopka;
    • potrditvi cene prodaje dolžnikovega premoženja;
    • samozaposlitvenih in/ali kmetijskih dejavnostih fizične osebe (njihovem nadaljevanju, začetku, podaljšanju, omejitvi, prenehanju itd.);
    • predlogih za posodobitev načrta za ponovno vzpostavitev solventnosti;
    • predlogu za zamenjavo stečajnega upravitelja;
    • drugih zadevah;
  • da v okviru postopka, določenega na skupščini upnikov, od stečajnega upravitelja prejemajo informacije o napredku stečajnega postopka;
  • da pomagajo pri izpolnjevanju dolžniških obveznosti;
  • da predlagajo predloge v zvezi z načrtom za ponovno vzpostavitev solventnosti;
  • da se obrnejo na upniški odbor glede dejavnosti ali zamenjave stečajnega upravitelja ali da predlagajo drugega kandidata za stečajnega upravitelja;
  • da vložijo pritožbo zoper sklepe skupščine upnikov v 14 dneh od dneva, ko so bili ali bi morali biti seznanjeni z njimi;
  • da pri sodišču predlagajo prenehanje stečajnega postopka zoper fizično osebo;
  • da pri sodišču predlagajo odstavitev stečajnega upravitelja;
  • da se njihove terjatve poplačajo iz premoženja in prihodkov, ki jih prejme fizična oseba v stečaju.

Ključne pravice upnikov v postopku prestrukturiranja družbe so naslednje:

  • da pri imenovanem upravitelju prestrukturiranja prijavijo terjatve, ki so nastale pred uvedbo postopka prestrukturiranja zoper dolžnika;
  • da se udeležujejo skupščin upnikov in glasujejo o:
    • potrditvi načrta prestrukturiranja;
    • odstavitvi upravitelja prestrukturiranja in predlogu drugega kandidata za upravitelja prestrukturiranja;
    • pobudi za omejitev pristojnosti upravnih organov družbe;
    • pobudi za prenehanje postopka prestrukturiranja družbe v primeru neizvajanja ali neustreznega izvajanja načrta prestrukturiranja;
    • zahtevi za podaljšanje obdobja izvajanja načrta prestrukturiranja;
    • drugih zadevah;
  • da od upravnega organa družbe in upravitelja prestrukturiranja prejemajo informacije o prestrukturiranju družbe, razen informacij, ki so poslovna/panožna skrivnost;
  • da pomagajo pri izpolnjevanju dolžniških obveznosti;
  • da upravitelju prestrukturiranja ali upravnemu organu družbe predlagajo predloge v zvezi z načrtom prestrukturiranja;
  • da se obrnejo na upniški odbor glede dejavnosti upravitelja prestrukturiranja ali njegove zamenjave;
  • da vložijo pritožbo zoper sklepe skupščine/odbora upnikov v 14 dneh od dneva, ko so bili ali bi morali biti seznanjeni z njimi;
  • da se jim med postopkom prestrukturiranja poplačajo terjatve.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Ko v primeru družbe v stečaju začne veljati sklep sodišča o uvedbi stečajnega postopka zoper družbo, njeni upravni organi izgubijo pooblastila, imenovani stečajni upravitelj pa upravlja in uporablja premoženje družbe v stečaju ter razpolaga s sredstvi družbe na bančnih računih. Upravitelj organizira prodajo premoženja družbe v stečaju in ga proda ali prenese na upnike. Za prodajo različnih vrst premoženja se uporabljajo različni postopki. Tako se nepremičnine ali premoženje pod hipoteko in premoženje, katerega vrednost presega 250-kratnik osnovnih socialnih prejemkov, prodajo na javni dražbi, pokvarljivo blago pa se proda po ceni, ki jo upravitelj določi na podlagi tržnih cen. Postopek in prodajna cena za drugo premoženje se določita na skupščini upnikov družbe v stečaju. V zvezi s prodajo nekaterih vrst premoženja (kot so vrednostni papirji in radioaktivne snovi) veljajo še dodatne regulativne zahteve.

Ko je družba v postopku prestrukturiranja, njeni upravni organi še naprej nadzorujejo njene dejavnosti in razpolagajo z njenimi sredstvi, vendar morajo upoštevati potrjeni načrt prestrukturiranja. Med prestrukturiranjem dejavnosti upravnih organov družbe nadzoruje upravitelj prestrukturiranja, ki ga imenuje sodišče. V obdobju od začetka postopka prestrukturiranja do potrditve načrta prestrukturiranja (to je v obdobju priprave načrta prestrukturiranja) je brez dovoljenja sodišča prepovedano prodati, prenesti lastništvo ali dati na voljo v brezplačno uporabo družbo ali njen del, njena dolgoročna sredstva, nepremičnine, razvrščene med kratkoročna sredstva ali lastninske pravice, družba, ki se prestrukturira, pa ne sme dajati poroštev ali jamstev ali kako drugače jamčiti za izpolnitev obveznosti drugih strank.

Fizični osebi, ki gre v stečaj, ni dovoljeno razpolagati s premoženjem, ki je v njeni lasti. S premoženjem fizične osebe, ki gre v stečaj, razpolaga stečajni upravitelj na podlagi načrta za ponovno vzpostavitev solventnosti fizične osebe, ki ga je potrdilo sodišče. Fizična oseba, ki gre v stečaj, lahko porabi samo mesečni znesek, namenjen njenim osnovnim potrebam, in sredstva, ki jih potrebuje za nadaljevanje dejavnosti. Znesek, potreben za izpolnjevanje osnovnih potreb v obdobju od uvedbe stečajnega postopka do potrditve načrta za ponovno vzpostavitev solventnosti, določi sodišče; ko je načrt za ponovno vzpostavitev solventnosti potrjen, je v njem opredeljen navedeni znesek.

Med postopkom stečaja fizične osebe stečajni upravitelj organizira prodajo premoženja, potrebnega za poplačilo terjatev upnikov, po vrstnem redu in v rokih, ki so opredeljeni v načrtu za ponovno vzpostavitev solventnosti. Začetna prodajna cena premoženja se glede na njegovo prodajno ceno, določeno v načrtu za ponovno vzpostavitev solventnosti, in tržno ceno premoženja, ki se prodaja, odobri na skupščini upnikov. Premoženje se lahko po nižji ceni, kot je določena v načrtu za ponovno vzpostavitev solventnosti, proda samo s soglasjem fizične osebe v stečaju.

Nepremičnine in premoženje pod hipoteko se prodata na javni dražbi (razen premoženja, katerega začetna cena je nižja od nadomestila za organizacijo javne dražbe). Cena premoženja, ki ga ni bilo mogoče prodati na dveh javnih dražbah, ter prodajna cena in postopek za preostalo premoženje se določijo na skupščini upnikov. Neprodano premoženje se lahko na zahtevo upnikov izroči upnikom, če se s tem soglaša na skupščini upnikov.

Če s fizično osebo živijo mladoletni otroci (posvojeni otroci) in/ali osebe v skrbništvu/varstvu in vzgoji, se njihovo edino prebivališče (ne glede na to, ali je pod hipoteko) na podlagi sodne odločbe ne sme prodati prej kot šest mesecev po potrditvi načrta. V tem obdobju mora fizična oseba kupiti ali najeti nov dom. Fizična oseba se lahko s hipotekarnim upnikom dogovori, da bo med stečajnim postopkom obdržala pravico do premoženja, ki je pod hipoteko (običajno je to prebivališče). Tako premoženje se ne sme prodati.

Za prodajo nekaterih vrst premoženja (kot so vrednostni papirji in radioaktivne snovi) lahko veljajo še dodatne regulativne zahteve.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Po uvedbi stečajnega postopka zoper družbo njene poslovne dejavnosti navadno prenehajo, zato na njihovi podlagi ne morejo nastati nove terjatve v zvezi z družbo. Če družba po uvedbi stečaja posluje še naprej (to je mogoče, če se s poslovanjem zmanjšujejo izgube), se terjatve, nastale na podlagi navedenih dejavnosti, krijejo iz prihodkov od takih dejavnosti. Vse terjatve, ki jih ni bilo mogoče kriti iz navedenih prihodkov, so terjatve tretjega reda, ki morajo biti poplačane po običajnem postopku (glej tudi odgovor na vprašanje 13).

Terjatve, ki nastanejo po začetku prestrukturiranja družbe, se poplačajo po običajnem postopku, saj zakonodaja ne vsebuje posebnih določb v zvezi s tem.

Po začetku stečajnega postopka za fizično osebo sodišče sprejme in potrdi terjatve upnikov zoper samozaposlitvene in/ali kmetijske dejavnosti in dolžniške obveznosti, ki jih je fizična oseba v stečaju prevzela za izvedbo navedenih dejavnosti in/ali stečajnih postopkov. Ko so navedene terjatve potrjene, se načrt za ponovno vzpostavitev solventnosti fizične osebe v stečaju posodobi. Druge terjatve, prijavljene po uvedbi stečajnega postopka zoper fizično osebo, se poplačajo po običajnem postopku, saj zakonodaja ne vsebuje posebnih določb v zvezi s tem.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

V primeru stečaja družb in fizičnih oseb ter v primeru prestrukturiranja družbe sodišče, ki začne stečaj ali prestrukturiranje, določi rok, do katerega lahko upniki prijavijo terjatve pri imenovanem stečajnem upravitelju ali upravitelju prestrukturiranja in predložijo ustrezne dokaze za utemeljitev terjatev. Pri stečaju ali prestrukturiranju družbe je določeno največ 45-dnevno obdobje, pri stečaju fizične osebe pa najmanj 15- in največ 30-dnevno obdobje. Imenovani upravitelj preizkusi prijavljene terjatve, in če njihov obstoj ali znesek nista sporna, jih predloži sodišču v potrditev. Če upravitelj prereka terjatve ali njihov del, o tem odloči sodišče. Zoper sklep sodišča o potrditvi upnikove terjatve je mogoče vložiti pritožbo. Če se terjatve prijavijo po roku, ki ga za njihovo prijavo določi sodišče, se lahko rok podaljša, če se razlogi za zamudo roka priznajo kot veljavni.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Terjatve upnikov, zavarovane z zastavo ali hipoteko, se najprej poplačajo iz sredstev, dobljenih s prodajo dolžnikovega premoženja pod hipoteko, ali s prenosom premoženja pod hipoteko na upnika. Če vrednost premoženja pod hipoteko ne zadostuje za kritje terjatve hipotekarnega upnika, se preostali neporavnani del terjatve v primeru stečaja družbe šteje za terjatev tretjega reda, v primeru prestrukturiranja ali stečaja fizične osebe pa za terjatev drugega reda. V primeru stečaja fizične osebe se lahko sklene dogovor o tem, da se premoženje pod hipoteko ne proda. V takem primeru se v načrtu za ponovno vzpostavitev solventnosti določijo mesečna plačila hipotekarnemu upniku.

Če se s prodajo premoženja pod hipoteko dobi več sredstev, kot je potrebno za poplačilo hipotekarnega upnika, se preostali del sredstev nameni poplačilu terjatev drugih upnikov.

Terjatve drugih upnikov se poplačajo na podlagi razvrstitve terjatev in po stopnjah.

V primeru stečaja družbe se terjatve upnikov poplačajo v dveh stopnjah. Na prvi stopnji se terjatve upnikov poplačajo brez obresti in kazni za zamudo; obresti in kazni se plačajo na drugi stopnji. Na vsaki stopnji se terjatve upnika nižjega reda poplačajo po tem, ko se na zadevni stopnji v celoti poplačajo terjatve upnika višjega reda. Če premoženje ne zadostuje za popolno poplačilo terjatev enega reda na eni stopnji, je treba navedene terjatve poplačati sorazmerno glede na znesek posameznega upnika.

Terjatve prvega reda so terjatve zaposlenih, ki izhajajo iz zaposlitvenega razmerja; terjatve za odškodnino zaradi pohabljenja, druge telesne poškodbe, poklicne bolezni ali smrti zaradi nezgode pri delu (te terjatve se lahko krijejo iz jamstvenega sklada) in terjatve kmetijskih podjetij, ki zahtevajo plačilo za prodane kmetijske proizvode (do 40 % takih terjatev se lahko poplača iz državnih proračunskih sredstev, ki jih za to nameni ministrstvo za kmetijstvo).

Terjatve drugega reda so terjatve v zvezi z davki in drugimi prispevki v državni proračun in proračun za socialno varnost ter prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje; v zvezi z denarjem, izposojenim v imenu države, in posojili, zavarovanimi s poroštvom države ali jamstvene ustanove, za katero jamči država; in v zvezi s podporo, dodeljeno iz sredstev Evropske unije in sredstev državnega proračuna.

Vse druge terjatve upnikov so terjatve tretjega reda.

V primeru prestrukturiranja družbe se terjatve upnikov poplačajo v dveh stopnjah. Na prvi stopnji se terjatve upnikov poplačajo brez obresti in kazni za zamudo; obresti in kazni se plačajo na drugi stopnji.

Terjatve prvega reda so terjatve zaposlenih, ki izhajajo iz zaposlitvenega razmerja; terjatve za odškodnino zaradi pohabljenja, druge telesne poškodbe, poklicne bolezni ali smrti zaradi nezgode pri delu; terjatve fizičnih in pravnih oseb, ki zahtevajo plačilo za kmetijske pridelke, dobavljene za predelavo; in terjatve upnikov, zavarovane z zastavo in/ali hipoteko, ki ne presegajo vrednosti premoženja, ki je bilo zastavljeno in med prestrukturiranjem ni naprodaj.

Terjatve drugega reda so preostale terjatve upnikov, razen terjatev tretjega reda in zavarovanih terjatev, če zastavljeno premoženje med prestrukturiranjem ni naprodaj.

Terjatve v zvezi s posojili, ki se odobrijo med prestrukturiranjem in niso zavarovana, se poplačajo za terjatvami prvega reda in pred terjatvami drugega reda.

Terjatve tretjega reda so terjatve – ki ne izhajajo iz zaposlitvenega razmerja – članov podjetja v prestrukturiranju, ki so postali upniki podjetja pred uvedbo postopka prestrukturiranja in ki sami ali skupaj z drugimi člani nadzorujejo podjetje v prestrukturiranju.

Na vsaki stopnji se terjatve upnikov nižjega reda poplačajo po tem, ko se na zadevni stopnji v celoti poplačajo terjatve upnikov višjega reda. Če premoženje ne zadostuje za popolno poplačilo terjatev enega reda na eni stopnji, je treba navedene terjatve poplačati sorazmerno glede na znesek, dolgovan posameznemu upniku.

V primeru stečaja fizične osebe se terjatve upnikov poplačajo v dveh stopnjah. Na prvi stopnji se terjatve upnikov poplačajo brez obresti in kazni za zamudo; obresti in kazni se plačajo na drugi stopnji.

Terjatve prvega reda so terjatve zaposlenih, ki izhajajo iz zaposlitvenega razmerja; terjatve za odškodnino zaradi pohabljenja, druge telesne poškodbe, poklicne bolezni ali smrti zaradi nezgode pri delu (te terjatve se lahko krijejo iz jamstvenega sklada); denarne terjatve za preživnino za otroka in terjatve kmetijskih podjetij, ki zahtevajo plačilo za prodane kmetijske proizvode (take terjatve se lahko poplačajo iz posebnih sredstev, ki jih za to nameni litovsko ministrstvo za kmetijstvo).

Med prvi in drugi red se uvrščajo terjatve upnikov, ki izhajajo iz samozaposlitvenih in/ali kmetijskih dejavnosti med stečajnim postopkom zoper fizično osebo, in terjatve, ki izhajajo iz dolžniških obveznosti v zvezi s samozaposlitvijo ali stroški stečajnega postopka.

Vse druge terjatve upnikov so terjatve drugega reda.

Na vsaki stopnji se terjatve upnikov nižjega reda poplačajo po tem, ko se na zadevni stopnji v celoti poplačajo terjatve upnikov višjega reda. Če premoženje ne zadostuje za popolno poplačilo terjatev upnikov enega reda na eni stopnji, je treba navedene terjatve poplačati sorazmerno glede na znesek, dolgovan posameznemu upniku.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Med postopkom stečaja družbe se lahko sklene dogovor z upniki. Po podpisu takega dogovora se stečajni postopek konča in družba nadaljuje redno poslovanje ob hkratnem izvajanju dogovora.

V stečaju družbe so dogovori z upniki mogoči na vseh stopnjah stečajnega postopka do začetka veljavnosti sklepa sodišča o prenehanju družbe zaradi stečaja. Take dogovore lahko predlagajo upniki, upravitelj in lastniki družbe. Stečajni upravitelj mora predlagati dogovor z upniki, preden se začne izterjava iz premoženja lastnika podjetja z neomejeno odgovornostjo (če tako podjetje nima premoženja ali njegovo premoženje ne zadostuje za kritje sodnih in upravnih stroškov ter za poplačilo terjatev upnikov). V dogovoru je treba navesti olajšave, ki jih upniki priznavajo družbi, njihove terjatve, zaveze družbe, načine in roke za poplačilo terjatev upnikov ter odgovornost za neupoštevanje poravnave.

Dogovor z upniki se šteje za sklenjen, če ga podpišejo upniki, katerih neporavnane terjatve pomenijo vsaj dve tretjini vrednosti vseh preostalih neporavnanih terjatev pred datumom dogovora. Dogovor potrdi sodišče, pri zunajsodnem stečajnem postopku pa notar.

V primeru prestrukturiranja družbe ali stečaja fizične osebe dogovori z upniki niso mogoči, čeprav se lahko postopek prestrukturiranja in stečajni postopek v zvezi s fizično osebo končata, če se upniki odpovedo svojim terjatvam ali dolžnik poplača vse njihove terjatve, ki jih je potrdilo sodišče in so vključene v načrt prestrukturiranja ali načrt ponovne vzpostavitve solventnosti za fizično osebo.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Po prodaji premoženja družbe v primeru stečaja družbe se družba likvidira in izbriše iz registra pravnih subjektov. Morebitne preostale neporavnane terjatve upnikov se ne poplačajo. Če se po likvidaciji družbe pojavi premoženje, se njegova vrednost uporabi za poplačilo morebitnih preostalih neporavnanih terjatev upnikov.

V primeru prestrukturiranja družba nadaljuje običajno poslovanje, upniki pa imajo enake pravice kot pri družbi, ki običajno posluje.

Po koncu stečajnega postopka za fizično osebo imajo upniki pravico zahtevati, naj fizična oseba poplača morebitne preostale neporavnane terjatve za odškodnino zaradi pohabljenja ali druge telesne poškodbe, za preživnino za otroka, za plačilo glob državi zaradi morebitnih upravnih kršitev ali kaznivih dejanj fizične osebe in nadomestilo za škodo, povzročeno s kaznivimi dejanji, ter poplačilo morebitnih preostalih neporavnanih terjatev, zavarovanih z zastavo ali hipoteko (če zastavljeno premoženje ni bilo namenjeno prodaji med stečajnim postopkom). Morebitne druge terjatve upnikov, navedene v načrtu za ponovno vzpostavitev solventnosti, ki ostanejo neporavnane, se odpišejo, upniki pa izgubijo pravico zahtevati njihovo poplačilo.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

V primeru stečaja podjetja se upravni stroški krijejo iz sredstev družbe, vključno z morebitnimi stroški, nastalimi med stečajnim postopkom. Če družba nima nobenih ali zadostnih sredstev za kritje stroškov stečajnega postopka, lahko te stroške plača oseba, ki je vložila predlog za stečaj, ali pa se imenuje stečajni upravitelj, ki se strinja s prevzemom tveganja, da sredstva, pridobljena med stečajnim postopkom, morda ne bodo zadostovala za kritje sodnih in upravnih stroškov, pri čemer se v takem primeru stroški stečajnega postopka krijejo iz sredstev upravitelja.

Ob uvedbi stečajnega postopka zoper družbo sodišče določi znesek, ki ga lahko upravitelj porabi za kritje upravnih stroškov družbe, ki gre v stečaj, dokler se na skupščini upnikov ne potrdi ocena upravnih stroškov. Za naslednja obdobja se ocena stroškov stečajnega postopka potrdi na skupščini upnikov družbe v stečaju. Stečajni upravitelj nima pravice prekoračiti potrjene ocene upravnih stroškov, razen če so iz nepredvidenih razlogov potrebni nujni ukrepi za zaščito interesov družbe in njenih upnikov.

V primeru prestrukturiranja družbe se upravni stroški krijejo iz sredstev družbe, vključno z morebitnimi stroški, nastalimi med postopkom prestrukturiranja.

Ob uvedbi postopka prestrukturiranja sodišče potrdi oceno upravnih stroškov za obdobje od datuma začetka veljavnosti sklepa sodišča o uvedbi postopka prestrukturiranja do datuma začetka veljavnosti sklepa sodišča o potrditvi načrta prestrukturiranja. Znesek stroškov prestrukturiranja za naslednje obdobje je določen v potrjenem načrtu prestrukturiranja.

Stroški stečajnega postopka fizične osebe se krijejo iz katere koli vrste sredstev fizične osebe, vključno s sredstvi, prejetimi med stečajnim postopkom. Ocena stroškov stečajnega postopka se potrdi in spremeni na skupščini upnikov, znesek nagrade stečajnega upravitelja pa se določi v izvajalski pogodbi med fizično osebo in stečajnim upraviteljem.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Vsak posel dolžnika, s katerim se kršijo pravice upnikov, lahko imenovani upravitelj v postopku zaradi insolventnosti ali posamezni upnik izpodbija na podlagi paulijanske tožbe; zastaralni rok za vložitev tožbe, ki začne teči na dan, ko je posel postal ali bi moral postati znan, je eno leto. Za uspešno izpodbijanje posla na podlagi paulijanske tožbe morajo biti izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

  1. upnik mora imeti nesporno in veljavno terjatev, to pomeni, da dolžnik bodisi ni v celoti izpolnil svoje obveznosti bodisi jo je izpolnil neustrezno;
  2. z zadevnim poslom morajo biti kršene pravice upnika. Pravice upnika so kršene, če dolžnik zaradi posla postane insolventen, ali če solventni dolžnik da prednost drugemu upniku, ali če se s poslom, zaradi katerega dolžnik sicer ne postane insolventen, spremeni (zmanjša) zmožnost dolžnika, da izpolni obveznost do upnika, na primer če se zmanjša vrednost dolžnikovega premoženja (to se na primer lahko zgodi, če je cena, prejeta za prodano premoženje, znatno nižja od tržne);
  3. dolžniku ni bilo treba skleniti izpodbijanega posla;
  4. dolžnik ni ravnal v dobri veri, ker je vedel, da bodo s poslom kršene pravice upnikov;
  5. tretja oseba, ki je z dolžnikom sklenila dvostranski posel v zameno za nadomestilo, ni ravnala v dobri veri.

Prav tako je v času stečaja ali prestrukturiranja z zakonom prepovedano razpolaganje z dolžnikovim premoženjem (glej tudi odgovor na vprašanje 10), posli, ki jih je dolžnik sklenil ob kršitvi navedenih prepovedi, pa so neveljavni od trenutka sklenitve.

Zadnja posodobitev: 10/06/2020

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Luksemburg

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Veliko vojvodstvo Luksemburg pozna osem postopkov v primeru insolventnosti.

Trije od teh se nanašajo samo na trgovce (fizične in pravne osebe).

  1. Stečajni postopek, določen v trgovinskem zakoniku (Code de Commerce), je postopek, namenjen odprodaji premoženja trgovca, ki je postal insolventen in katerega kreditna sposobnost je omajana.
  2. Poravnalni dogovor z upniki za preprečitev stečaja, določen z zakonom z dne 14. aprila 1886 o poravnalnem dogovoru z upniki za preprečitev stečaja, je postopek, ki je pod nekaterimi pogoji na voljo dolžniku, ki izpolnjuje pogoje za stečaj. Kadar se dogovor izvede s prepustitvijo sredstev, je cilj tega postopka – tako kot stečajnega postopka – omogočiti odprodajo sredstev trgovca, ki je prepustil sredstva. Vendar se ta postopek od stečajnega postopka razlikuje po tem, da se trgovec izogne učinkom stečajnega postopka.
  3. Postopek nadzorovanega upravljanja, določen z uredbo Velikega vojvodstva z dne 24. maja 1935 o uvedbi nadzorovanega upravljanja, je postopek, namenjen reorganizaciji poslovanja trgovca, ki je za to zaprosil. Vendar se lahko za uvedbo tega postopka zaprosi tudi, kadar želi trgovec doseči kar najboljše unovčenje svojih sredstev.

Poleg teh postopkov v luksemburškem pravu obstaja postopek iz člena 593 in naslednjih trgovinskega zakonika, ki trgovcu omogoča, da se mu pod nekaterimi pogoji odobri odlog plačila.

  1. Četrti postopek je na voljo izključno fizičnim osebam, ki niso trgovci: gre za postopek v primeru prezadolženosti, določen z zakonom z dne 8. januarja 2013 o prezadolženosti, ki prosilcu omogoča, da izboljša svoj finančni položaj z izdelavo načrta odplačila dolgov.

Poleg tega obstajajo posebni postopki v primeru insolventnosti za notarje, kreditne institucije, zavarovalnice in kolektivne naložbene podjeme (ker se ti nanašajo izključno na eno poklicno kategorijo ali sektor dejavnosti, ne bodo obravnavani v tem informativnem listu).

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

1. Stečaj

Stečajni postopek se začne na predlog dolžnika, na predlog enega ali več upnikov ali po uradni dolžnosti.

Trgovec mora predlog za začetek stečajnega postopka vložiti v sodnem tajništvu okrožnega sodišča (tribunal d’arrondissement), pristojnega za gospodarske zadeve, v kraju svojega stalnega prebivališča oziroma sedeža družbe. Predlog je treba vložiti v enem mesecu od trenutka, ko so izpolnjeni pogoji za stečaj.

Če se za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka odloči eden ali več upnikov trgovca dolžnika, se morajo ti obrniti na sodnega izvršitelja, ki trgovcu s pozivom odredi, da se mora v osmih dneh (sodni poziv s fiksnim datumom) zglasiti na okrožnem sodišču, pristojnem za gospodarske zadeve, ki bo odločalo o upravičenosti predloga za začetek stečajnega postopka.

Stečajni postopek lahko po uradni dolžnosti uvede tudi sodišče na podlagi informacij, ki jih ima. V takem primeru mora sodišče prek sodnega tajništva pozvati stečajnega dolžnika, da bi ga v zunajobravnavnem senatu zaslišalo o njegovem položaju.

Okrožno sodišče, pristojno za gospodarske zadeve (v nadaljnjem besedilu: gospodarsko sodišče), mora, preden razglasi stečaj trgovca, preveriti, ali oseba ali zadevna družba izpolnjuje naslednje tri pogoje:

  • status trgovca: fizična oseba, ki kot svoj običajni poklic (primarno ali dopolnilno) opravlja dejanja, ki so z zakonom opredeljena kot trgovinska (na primer dejanja iz člena 2 trgovinskega zakonika), ali pravna oseba, ustanovljena v eni od oblik družbe, določenih s spremenjenim zakonom z dne 10. avgusta 1915 o gospodarskih družbah (npr. delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo, zadruga itd.);
  • ustavitev plačil: ustavitev plačil predpostavlja, da so neplačani dolgovi, ki so gotovi, izterljivi in zapadli (npr. plače, socialno zavarovanje itd.), pri čemer terminski ali pogojni dolgovi in zgolj naravne obveznosti ne zadostujejo, ter
  • izguba kreditne sposobnosti: trgovcu ne uspe več pridobiti kredita pri bankah ali svojih dobaviteljih ali upnikih.

Čeprav zavrnitev ali nezmožnost plačila enega samega dolga (ne glede na znesek), ki je gotov, izterljiv in zapadel, načeloma zadostuje za ugotovitev stanja ustavitve plačil, zgolj prehodna težava z likvidnostjo ne pomeni stečaja, če trgovcu uspe pridobiti potreben kredit za nadaljnje poslovanje in izpolnjevanje obveznosti.

2. Poravnalni dogovor z upniki za preprečitev stečaja

Poravnalni dogovor z upniki za preprečitev stečaja je pridržan za „nesrečnega dolžnika, ki ravna v dobri veri“. O teh lastnostih presodi sodišče na podlagi okoliščin zadeve.

Po vložitvi zahteve gospodarsko sodišče pooblasti enega od svojih sodnikov, da preveri položaj prosilca in sestavi poročilo.

Sodišče lahko na podlagi tega poročila odobri ali ne obdobje odloga, da bi trgovcu omogočilo, da svojim upnikom predlaga poravnalne dogovore.

3. Nadzorovano upravljanje

Trgovec dolžnik mora vložiti obrazložen predlog pri gospodarskem sodišču v okrožju, kjer ima svoj glavni kraj poslovanja ali, če je to družba, svoj sedež.

Trgovec je upravičen do nadzorovanega upravljanja, če je omajana njegova kreditna sposobnost ali če je v celoti ogroženo izpolnjevanje njegovih obveznosti. Poleg tega se mora predlog nanašati bodisi na reorganizacijo poslovanja dolžnika bodisi na dobro unovčenje njegovih sredstev. Nazadnje, s sodno prakso se zahteva, da mora trgovec dolžnik ravnati v dobri veri. V tem okviru ima sodišče diskrecijsko pravico, da glede na dejstva in okoliščine zadeve presodi, ali trgovec ravna v dobri veri, kot se zahteva za odobritev tega postopka, ali ne.

4. Prezadolženost

Za položaj prezadolženosti fizičnih oseb je značilna očitna nezmožnost dolžnika s stalnim prebivališčem v Velikem vojvodstvu Luksemburg, da poravna vse svoje dolgove, ki ne izvirajo iz poslovnih dejavnosti ter so zapadli ali dospevajo v plačilo, in da izpolni obveznost, ki jo je dal, da bo solidarno jamčil ali poravnal dolg samostojnega podjetnika ali družbe, če ni bil dejansko ali pravno njen direktor.

Postopek skupne poravnave dolgov vključuje tri faze, in sicer:

  • fazo dogovorjene poravnave, ki poteka pred komisijo za mediacijo na področju prezadolženosti (Commission de médiation en matière de surendettement);
  • fazo prisilne poravnave, ki poteka pred mirovnim sodnikom (juge de paix) v kraju stalnega prebivališča prezadolženega dolžnika;
  • fazo sanacije osebnega finančnega položaja, imenovano „osebni stečaj“ (faillite civile), ki poteka pred mirovnim sodnikom v kraju stalnega prebivališča prezadolženega dolžnika.

Navesti je treba, da je mogoče tako imenovano fazo sanacije osebnega finančnega položaja, ki je podredna glede na drugi dve fazi postopka skupne poravnave dolgov, uvesti le, če je prezadolženi dolžnik v nepopravljivo ogroženem položaju, za katerega je značilna nezmožnost izvedbe:

  • ukrepov iz načrta dogovorjene poravnave ali
  • ukrepov, ki jih je predlagala komisija za mediacijo v okviru dogovorjene poravnave, in
  • ukrepov, predvidenih v okviru postopka prisilne poravnave.

Navesti je treba tudi, da je treba predloge za odobritev postopka dogovorjene poravnave dolgov nasloviti na predsednika komisije za mediacijo.

Obrazec predloga za odobritev postopka dogovorjene poravnave dolgov je mogoče prenesti na naslednjem spletnem naslovu: Povezava se odpre v novem oknuhttps://justice.public.lu/fr/creances/surendettement.html.

Poleg tega morajo upniki prezadolženega dolžnika svoje terjatve prijaviti službi za informacije in svetovanje na področju prezadolženosti (Service d’information et de conseil en matière de surendettement). Obrazec za prijavo terjatev je mogoče prenesti na naslednjem spletnem naslovu: Povezava se odpre v novem oknuhttps://justice.public.lu/fr/creances/surendettement.html.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

1. Stečaj

Z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka je stečajnemu dolžniku po samem zakonu odvzeta pravica do upravljanja z vsem svojim premoženjem, tudi s tistim, ki ga morda pridobi po izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka.

Odvzem pravice se nanaša na vse premoženje stečajnega dolžnika, tako premično kot tudi nepremično. Namen tega mehanizma je zaščititi interese obstoječih upnikov, združene v stečajni masi.

Običajno stečajni upravitelj obišče prostore stečajnega dolžnika, da bi izdelal popis premoženja, ki je v teh prostorih. Pri tem mora paziti, da razlikuje med premoženjem, ki in fine pripada stečajnemu dolžniku, in premoženjem, v zvezi s katerim lahko tretje osebe uveljavljajo različne stvarne pravice.

Stečajni upravitelj nato pri unovčenju premičnega in nepremičnega premoženja poskrbi, da se morebitno premoženje stečajnega dolžnika proda v čim večjo korist stečajne mase. Za prodajo tega premoženja potrebuje dovoljenje sodišča. Prodaja premičnega in nepremičnega premoženja mora potekati v oblikah, določenih s trgovinskim zakonikom. Izkupiček je treba položiti na bančni račun, odprt v imenu postopka v primeru insolventnosti.

2. Prezadolženost

Sodnik poskrbi, da se izdela ocena finančnega in socialnega položaja dolžnika, preverijo terjatve ter ovrednotijo sredstva in obveznosti.

Po odločitvi o uvedbi postopka za sanacijo osebnega finančnega položaja in ugotovitvi obstoja premoženja, ki ga je treba likvidirati, sodnik opravi sodno likvidacijo dolžnikovega premoženja.

Mirovni sodnik odloči o morebitnih prerekanih terjatvah in odredi likvidacijo osebnega premoženja dolžnika. Izključena sta le stanovanjska oprema, ki je potrebna za vsakodnevno življenje, in premoženje, ki ne izvira iz poslovnih dejavnosti in je nujno za opravljanje dolžnikove poklicne dejavnosti. Sodna likvidacija premoženja prezadolženega dolžnika v okviru postopka za sanacijo osebnega finančnega položaja se opravi v skladu s ciljem zakona, ki je izboljšati finančni položaj dolžnika, tako da se njemu in osebam, ki živijo z njim v skupnem gospodinjstvu, omogoči človeka dostojno življenje.

Dolžnikove pravice in dejanja na njegovem premoženju ves čas likvidacije izvršuje likvidacijski upravitelj, ki ga imenuje sodišče.

Likvidacijski upravitelj ima na voljo šest mesecev, da sporazumno proda dolžnikovo premoženje ali da organizira prisilno prodajo.

Učinki postopka za sanacijo osebnega finančnega položaja:

  1. izkupiček iz sodne likvidacije premoženja zadostuje za poplačilo upnikov: sodnik odredi končanje postopka;
  2. izkupiček iz sodne likvidacije premoženja ne zadostuje za poplačilo upnikov: sodnik odredi končanje postopka zaradi nezadostnih sredstev;
  3. dolžnik nima drugega kot stanovanjsko opremo, ki je potrebna za vsakodnevno življenje, in premoženje, ki ne izvira iz poslovnih dejavnosti in je nujno za opravljanje njegove poklicne dejavnosti: sodnik odredi končanje postopka zaradi nezadostnih sredstev;
  4. sredstva vključujejo le premoženje, ki je brez tržne vrednosti ali katerega stroški prodaje bi bili očitno nesorazmerni glede na njegovo tržno vrednost: sodnik odredi končanje postopka zaradi nezadostnih sredstev.

Posledica končanja postopka zaradi nezadostnih sredstev je, da se izbrišejo vsi dolgovi, ki ne izvirajo iz dolžnikovih poslovnih dejavnosti.

Vendar pa so iz izbrisa dolgov, ki ne izvirajo iz dolžnikovih poslovnih dejavnosti, izvzeti:

  • dolgovi, ki jih je namesto dolžnika plačal porok ali sodolžnik;
  • dolgovi iz člena 46 zakona, tj. tekoča plačila preživninskih dolgov in denarne odškodnine za žrtve naklepnih nasilnih dejanj za utrpele telesne poškodbe.

Vendar se lahko dolgovi iz člena 46 zakona izbrišejo, če se je zadevni upnik strinjal z odpisom, reprogramiranjem ali izbrisom zadevnih dolgov.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

1. Stečaj

Z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka je stečajnemu dolžniku po samem zakonu odvzeta pravica do upravljanja z vsem svojim premoženjem, tudi s tistim, ki bi ga morda pridobil po tem.

Z izdajo zgoraj navedenega sklepa je upravljanje njegovega premoženja zaupano stečajnemu upravitelju.

Če je stečajni dolžnik pravna oseba, so v stečajno maso vključena vsa sredstva in obveznosti družbe, ne da bi se upoštevale pravice, ki jih imajo družbeniki kot taki.

Stečajni upravitelji se izberejo izmed oseb, ki ponujajo najboljša jamstva v smislu znanja in poštenosti pri upravljanju.

V praksi sodniki okrožnega sodišča, pristojnega za gospodarske zadeve, izberejo stečajne upravitelje s seznama odvetnikov. Vendar pa lahko sodišče, če je to potrebno v interesu stečaja, imenuje tudi notarje ali računovodje/revizorje podjetij.

Tako kot v vseh postopkih v zvezi s trgovci je za stečaj pristojno gospodarsko sodišče.

Gospodarsko sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka, določi datum ustavitve plačil, imenuje različne posrednike (stečajni sodnik, stečajni upravitelj), določi datum za prijavo terjatev in datum za končanje zapisnika o preveritvi terjatev ter odredi končanje stečajnega postopka.

Upravljanje premoženja je zaupano stečajnemu upravitelju, ki ga imenuje sodišče ter ki je zadolžen za unovčenje dolžnikovega premoženja in razdelitev izkupička od unovčenja med različne upnike ob upoštevanju pravil o prednostnih terjatvah in zavarovanih terjatvah.

Stečajni sodnik je zadolžen za spremljanje postopkov, upravljanje in vodenje stečaja. Na obravnavi poroča o vseh prerekanjih, ki bi lahko nastala, in odredi vse nujne ukrepe, potrebne za zavarovanje in ohranitev stečajne mase. Predseduje tudi sestankom upnikov stečajnega dolžnika.

Z odreditvijo začetka stečajnega postopka je trgovcu v stečaju odvzeta pravica do upravljanja svojega premoženja, tako da ne more več izvrševati plačil in opravljati poslov ali drugih dejanj v zvezi s tem premoženjem.

2. Prezadolženost

Kar zadeva obveznosti dolžnika in posledice uvedbe postopka skupne poravnave dolgov za njegovo premoženje, je treba navesti, da za dolžnika velja obveznost dobrega ravnanja.

V obdobju dobrega ravnanja mora dolžnik:

  • sodelovati z organi, vključenimi v postopek, in spontano sporočati vse informacije o svojem premoženju, dohodkih, dolgovih in spremembah svojega položaja;
  • kolikor je mogoče, opravljati plačano dejavnost v skladu s svojimi zmožnostmi;
  • ne poslabšati svoje insolventnosti in delovati pošteno s ciljem zmanjšanja svojih dolgov;
  • ne dajati prednosti upniku, razen preživninskim upnikom za tekoča plačila, najemodajalcem za tekoča plačila najemnine v zvezi s stanovanjem, ki ustreza osnovnim potrebam dolžnika, ponudnikom storitev in dobaviteljem proizvodov, ki so bistveni za dostojno življenje, ter upnikom za tekoča plačila v zvezi z izvršitvijo dolžnikovega plačila odškodnine, dodeljene zaradi naklepnih nasilnih dejanj za utrpele telesne poškodbe;
  • spoštovati obveznosti, sprejete v okviru postopka.

Vključeni sta dve vrsti organov, odvisno od tega, ali je postopek v fazi dogovora ali sodni fazi.

Faza dogovorjene poravnave dolgov poteka pred komisijo za mediacijo. Komisijo za mediacijo sestavljajo člani, ki jih imenuje minister. Komisija ima predsednika in tajnika, sestane pa se najmanj enkrat na četrtletje. Za sprejem v komisijo za mediacijo morajo kandidati med drugim predložiti izpisek iz kazenske evidence, po imenovanju pa imajo zakonsko obveznost, da ministra obveščajo o vseh kazenskih pregonih ali obsodbah zoper njih, da se poskrbi za njihovo zamenjavo. Člani komisije za mediacijo prejmejo nadomestilo v višini 10 EUR na sejo, predsednik pa prejme nadomestilo v višini 20 EUR na sejo.

Komisija za mediacijo med drugim odloča o ugoditvi predlogom za začetek postopka in o dopustnosti prijavljenih terjatev ter odobri ali spremeni osnutke načrtov dogovorjene poravnave, ki so ji predloženi po preiskavi, ki jo opravi služba za informacije in svetovanje na področju prezadolženosti (v nadaljnjem besedilu: služba).

Če v največ šestih mesecih od ugoditve predlogu za začetek postopka s strani komisije zadevne stranke ne sprejmejo predlaganega načrta, komisija sestavi zapisnik o opustitvi ukrepanja, s katerim ugotovi neuspeh postopka dogovorjene poravnave. V dveh mesecih od datuma objave zapisnika o opustitvi ukrepanja v registru lahko dolžnik začne postopek prisilne poravnave pri mirovnem sodniku v kraju svojega stalnega prebivališča. Če dolžnik tega predloga ne vloži v navedenem roku, lahko nov postopek za skupno poravnavo dolgov začne šele po preteku dveh let od datuma objave zapisnika o opustitvi ukrepanja v registru.

Če se začne faza prisilne poravnave, so stranke pozvane pred mirovnega sodnika, ki lahko zahteva, da predložijo vse dokumente ali elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti dolžnikovo premoženje (sredstva in obveznosti).

Sodnik na podlagi elementov, ki so mu predloženi, sprejme sanacijski načrt, ki vključuje ukrepe, ki dolžniku omogočajo, da izpolni svoje obveznosti.

Sanacijski načrt, ki ga sprejme sodišče, traja največ sedem let in se lahko v omejenem številu primerov razveljavi (zlasti če dolžnik ne izpolnjuje obveznosti, ki so mu naložene s sanacijskim načrtom).

3. Nadzorovano upravljanje

V okviru postopka nadzorovanega upravljanja dolžnik izgubi svoja pooblastila za odločanje v korist upraviteljev, ki so zadolženi za izdelavo popisa in pripravo bodisi načrta reorganizacije bodisi načrta unovčenja in razdelitve sredstev. Dolžnik torej s svojim ravnanjem ne sme ovirati dela upraviteljev, imenovanih v okviru tega postopka.

4. Poravnalni dogovor z upniki

Med postopkom poravnalnega dogovora z upniki dolžnik ne sme ničesar odtujiti, obremeniti s hipoteko ali se obvezati brez dovoljenja pooblaščenega sodnika. Pooblaščeni sodnik pripravi popis in analizo stanja podjetja, po potrebi pa mu lahko pomagajo strokovnjaki.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Z različnimi zgoraj navedenimi postopki prednostne terjatve upnikov ne prenehajo, razen v postopku poravnalnega dogovora z upniki.

1. Poravnalni dogovor z upniki

S sodelovanjem pri glasovanju o poravnalnem dogovoru z upniki prednostni upniki izgubijo svoj prednostni položaj v primerjavi z upniki z zavarovanimi terjatvami (člen 10 zakona z dne 14. aprila 1886).

2. Stečaj

„Iz sodne prakse na področju stečaja izhaja, da od izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka ni več mogoč noben zakonski, sodni ali pogodbeni pobot, niti med predhodno obstoječimi terjatvami, če do tedaj niso imele ene od treh lastnosti, in sicer izterljivosti, zapadlosti in zamenljivosti. Čeprav lahko sklep o začetku stečajnega postopka prepreči zakonski pobot, se iz tega ne sme sklepati, da to velja absolutno ali retroaktivno. Sklep o začetku stečajnega postopka ne vpliva na zakonski pobot, če so bili pogoji za to izpolnjeni pred začetkom stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče (Cour d’appel) je razsodilo, da ‚obdobje izpodbojnosti ne preprečuje uveljavljanja tovrstnega pobota. Zakonski pobot je mogoč kljub ustavitvi plačil. To ni dolžnikovo dejanje, temveč se izvede brez njegove vednosti; v členu 445 trgovinskega zakonika ni zajeto.‘

Kar zadeva sodni pobot, ga ni mogoče odrediti po uvedbi kolektivnega postopka. Vendar pa se lahko izvede v obdobju izpodbojnosti, če sodna odločba, s katero je odrejen, postane pravnomočna (izčrpana pravna sredstva). V takem primeru lahko pobot učinkuje šele od dneva sodne odločbe.

Kar zadeva pogodbeni pobot, ta seveda ni mogoč po uvedbi kolektivnega postopka. Prav tako ni mogoč v obdobju izpodbojnosti, saj se v skladu s členom 445 trgovinskega zakonika šteje za neobičajni način plačila, ki se sankcionira z neveljavnostjo.“ [1]

Vendar je treba navesti, da zakon z dne 5. avgusta 2005 o finančnih jamstvih določa posebne izjeme od zgoraj opisanih pravil, kar zadeva na primer pogodbe o pobotu, morebiti sklenjene med strankami na dan začetka postopka v primeru insolventnosti (ali celo po tem; glej člen 18 in naslednje zakona z dne 5. avgusta 2005 o finančnih jamstvih).

3. Nadzorovano upravljanje

Na področju nadzorovanega upravljanja, poravnalnega dogovora z upniki in odloga plačila takšni poboti niso mogoči, če so opravljeni po tem, ko dolžnik ne razpolaga več prosto s svojimi pravicami in premoženjem.


[1] „La compensation comme garantie d’une créance sur un débiteur en faillite“, Pierre HURT, J. T., 2010, str. 30.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Ena od prvih težav, s katero se stečajni upravitelj sreča po začetku stečajnega postopka, so veljavne pogodbe, ki so bile sklenjene pred razglasitvijo stečaja. Razen pogodb o zaposlitvi, ki samodejno prenehajo na dan razglasitve stečaja (člen 12-1 delovnega zakonika (Code du travail)), je tradicionalno priznano, da veljavne pogodbe še naprej veljajo, dokler jih stečajni upravitelj ne odpove.

Stečajni upravitelj mora pretehtati zadevne interese in odločiti, ali je treba zadevne pogodbe začasno ohraniti v veljavi ali ne. Če pogodba vsebuje določbe o odpovedi pogodbe v primeru stečaja ene od pogodbenih strank, je treba odločiti, ali namerava stečajni upravitelj izpodbijati upoštevnost teh določb ali ne (ob upoštevanju, da je veljavnost teh določb lahko sporna; na primer, te določbe se v Belgiji na področju poslovnega najema štejejo za nične).

Vsekakor je stečajni upravitelj načeloma edini pristojen, da izbere med izvršitvijo in odpovedjo pogodb. V primeru prerekanja druge pogodbene stranke, ki se sklicuje na samodejno odpoved pogodbe zaradi stečaja, se stečajni upravitelj izpostavi sodnim postopkom z negotovim izidom in nastanku novih stroškov v breme stečajne mase. [1]


[1] Vir: „Les procédures collectives au Luxembourg“, Yvette HAMILIUS in Brice HELLINCKX (avtorja 3. poglavja), Editions Larcier, 2014, str. 86.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

1. Postopki poravnalnega dogovora z upniki, stečaja, odloga plačil in nadzorovanega upravljanja

V postopkih poravnalnega dogovora z upniki, stečaja, odloga plačil in nadzorovanega upravljanja se izvršilni ukrepi zoper trgovca in njegovo premoženje ustavijo. Nasprotno pa ni z nobenim veljavnim pravnim besedilom v Velikem vojvodstvu upnikom preprečeno, da bi sprejeli ukrepe za ohranitev celovitosti premoženja svojega dolžnika.

V nobenem od teh postopkov dolžnik ne more več prosto razpolagati s svojim premoženjem. „Od sklepa o začetku stečajnega postopka do konca tega postopka ni mogoče zoper samega stečajnega dolžnika veljavno vložiti nobene tožbe glede premoženja, v zvezi s katerim je bila odvzeta pravica do razpolaganja.“ (Lux., 12. januar 1935, Pas. 14, str. 27). „Nezavarovani upniki in upniki s splošno prednostno pravico med stečajem ne morejo pozvati stečajnega dolžnika ali celo stečajnega upravitelja na sodišče in predlagati njegove obsodbe, ampak lahko ukrepajo samo s prijavo terjatve ali vložitvijo tožbe za priznanje svoje terjatve.“ (kasacijsko sodišče, 13. november 1997, Pas. 30, str. 265).

Vendar pa se v nekaterih primerih še vedno lahko opravijo razpolaganja, za kar je potrebna odobritev osebe, ki jo je pooblastilo gospodarsko sodišče (na področju odloga plačila ali nadzorovanega upravljanja).

Poleg tega s sklepom o začetku stečajnega postopka nezapadli dolgovi postanejo izterljivi, obresti pa prenehajo teči.

2. Prezadolženost

Na področju skupne poravnave dolgov odločba komisije o ugoditvi predlogu dolžnika samodejno povzroči ustavitev izvršilnih ukrepov zoper njegovo premoženje, razen tistih, ki se nanašajo na preživninske obveznosti, prenehanje teka obresti in izterljivost nezapadlih dolgov.

V primeru neuspeha faze dogovorjene poravnave lahko mirovni sodnik, pri katerem bo potekala sodna faza, ustavi izvršilne ukrepe pod enakimi pogoji, kot so navedeni zgoraj.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Pravdo, ki teče ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti, veljavno nadaljuje stečajni upravitelj, ki deluje v tej vlogi. Vendar morajo tožeče stranke v teh zadevah poskrbeti za zakonitost postopka, tako da vključijo stečajnega upravitelja, ki je edini pristojen, da zakonito zastopa stečajnega dolžnika.

V primeru obsodbe dolžnika upniki, ki so začeli pregon pred njegovim stečajem, prejmejo potrdilo, ki ga lahko uveljavljajo v okviru vodenja stečaja. Vendar pa izvršba tega potrdila ni mogoča, saj je bila s sklepom o začetku stečajnega postopka dolžniku odvzeta pravica do razpolaganja z vsem svojim premoženjem.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

1. Stečaj

Z objavo stečaja v enem ali več časopisih, ki se distribuirajo v Luksemburgu, so upniki obveščeni o stečaju njihovega dolžnika. Nato morajo v sodnem tajništvu okrožnega sodišča, pristojnega za gospodarske zadeve, vložiti prijavo svojih terjatev z njihovimi dokazili, in sicer v roku, določenem v sklepu o začetku stečajnega postopka. Sodni tajnik jih evidentira in izda potrdilo.

Prijave terjatev morajo biti podpisane in morajo med drugim vključevati ime, priimek, poklic in stalno prebivališče upnikov, znesek terjatve in razloge zanjo ter z njo povezana jamstva oziroma dokazila. Nato se različne prijavljene terjatve preverijo v prisotnosti stečajnega upravitelja, stečajnega dolžnika in stečajnega sodnika.

V okviru tega postopka se lahko v primeru prerekanja upniki pozovejo, da med navzkrižnimi zaslišanji pojasnijo podrobnosti glede svoje terjatve, na primer njeno utemeljenost ali natančni znesek.

Če je stečajni upravitelj ugotovil prisotnost sredstev, ki bi jih bilo mogoče razdeliti med upnike, zadnjenavedene pozove na sejo za predstavitev obračuna, na kateri lahko upniki izrazijo stališče glede načrta razdelitve.

V primeru nezadostnih sredstev se odredi končanje stečajnega postopka.

Če upniki niso zadovoljni z izpolnjevanjem nalog stečajnega upravitelja, se lahko pritožijo pri stečajnem sodniku, ki lahko stečajnega upravitelja po potrebi zamenja.

2. Nadzorovano upravljanje

V okviru nadzorovanega upravljanja morajo upravitelji upnike seznaniti s podrobnostmi o načrtu reorganizacije oziroma unovčenja sredstev.

V takem primeru so lahko upniki povabljeni k predložitvi pripomb. Upniki morajo v 15 dneh od seznanitve z načrtom sodno tajništvo obvestiti o tem, ali se z njim strinjajo ali ne, pri čemer se lahko ta načrt uresniči samo, če se z njim strinja več kot polovica upnikov, katerih terjatve predstavljajo več kot polovico obveznosti.

3. Poravnalni dogovor z upniki

V okviru poravnalnega dogovora z upniki se skliče skupščina upnikov, na kateri lahko ti razpravljajo o predlogih za poravnalni dogovor, ki jih je izdelal pooblaščeni sodnik. Upniki morajo v tem okviru prijaviti svoje terjatve in poleg tega navesti, ali se strinjajo s predlogi poravnalnega dogovora ali ne.

Upniki lahko nato med obravnavo za potrditev poravnalnega odgovora tudi navedejo svoje pripombe. Prav tako lahko vložijo pritožbo zoper sodno odločbo o odobritvi poravnalnega dogovora z upniki, če niso bili povabljeni na skupščino upnikov ali če so glasovali proti predlogom poravnalnega dogovora.

4. Prezadolženost

Upniki morajo najprej v fazi dogovorjene poravnave prijaviti svoje terjatve službi za informacije in svetovanje na področju prezadolženosti. Nato lahko dejavno sodelujejo pri sprejemanju načrta dogovorjene poravnave s strani navedene službe.

Komisija za mediacijo na področju prezadolženosti nato povabi upnike in jim predstavi predloge, pripravljene v okviru dogovorjene poravnave. Najmanj 60% upnikov, katerih terjatve predstavljajo 60 % mase terjatev, mora nato izjaviti, da se strinjajo z načrtom dogovorjene poravnave, da bi se ta lahko štel za sprejetega. Molk upnikov se razlaga kot strinjanje z načrtom.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Stečajni upravitelji zastopajo tako osebo v stečaju kot tudi njene upnike; v tej dvojni vlogi so ne samo zadolženi, da upravljajo stečajno premoženje, ampak tudi pooblaščeni, da kot tožniki ali toženci spremljajo vse tožbe, katerih cilj je ohraniti sredstva, ki jih je treba uporabiti kot jamstvo za upnike, pa tudi povrniti ali povečati to premoženje v skupnem interesu upnikov (pritožbeno sodišče, 2. julij 1880, Pas. 2, str. 49).

Stečajni upravitelj izvaja ukrepe, ki se nanašajo na skupno jamstvo za upnike, ki ga pomeni premoženje stečajnega dolžnika, tj. ukrepe za povrnitev, zavarovanje ali odprodajo tega premoženja (pritožbeno sodišče, 25. februar 2015, Pas. 37, str. 483).

Kar zadeva pogodbe v teku po razglasitvi stečaja, mora stečajni upravitelj odločiti, ali jih je treba odpovedati, ali pa bi bilo bolje, da se, če omogočajo sprostitev sredstev, njihovo izvajanje nadaljuje za poznejšo izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Vsi upniki morajo svojo terjatev prijaviti ne glede na njeno vrsto in ne glede na to, ali imajo prednostno pravico ali ne. Vendar so iz tega postopka izvzete terjatve zoper stečajno maso, tj. terjatve nastale pozneje in v interesu stečajnega postopka (npr. stroški stečajnega upravitelja, najemnine, zapadle po sklepu o začetku stečajnega postopka itd.).

Terjatve zoper stečajno maso, ki so nastale po začetku postopka v primeru insolventnosti in ki izhajajo iz upravljanja stečajnega postopka oziroma nadaljevanja nekaterih dejavnosti podjetja v stečaju, se plačajo, preden so preostala sredstva razdeljena med upnike stečajne mase. Terjatve zoper stečajno maso se torej vsekakor plačajo prednostno pred drugimi upniki.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

1. Stečaj

V okviru stečajnega postopka se sklep o začetku stečajnega postopka objavi na različne načine (v tisku, z vpisom pri gospodarskem sodišču), s čimer se upnikom stečajnega dolžnika omogoči, da se seznanijo s položajem in se razkrijejo (člen 472 trgovinskega zakonika).

Upniki morajo nato v sodnem tajništvu gospodarskega sodišča prijaviti terjatev in predložiti listinske dokaze (člen 496 trgovinskega zakonika).

Ustrezen obrazec, s katerim lahko upniki prijavijo terjatev, je na voljo na spletu na naslednjem naslovu: Povezava se odpre v novem oknuhttps://justice.public.lu/fr/creances/declaration-creance.html.

Terjatve preveri stečajni upravitelj, ki je pooblaščen za vodenje stečajnega postopka in ki jih lahko tudi prereka (člen 500 trgovinskega zakonika).

Vsaka prijavljena terjatev, ki se prereka, se predloži sodišču.

Vendar če obstajajo prerekanja, ki zaradi svojega predmeta ne spadajo v pristojnost okrožnega sodišča, pristojnega za gospodarske zadeve, se predložijo pristojnemu sodišču za odločitev po temelju in okrožnemu sodišču, pristojnemu za gospodarske zadeve, da v skladu s členom 504 odloči, do katere višine lahko upnik s prerekano terjatvijo sodeluje v razpravah glede poravnalnega dogovora (člen 502).

2. Poravnalni dogovor z upniki

V okviru poravnalnega dogovora z upniki mora dolžnik, ki vlaga predlog za poravnalni dogovor z upniki, v svoji vlogi navesti identiteto in naslove svojih upnikov ter znesek njihovih terjatev (člen 3 zakona z dne 14. aprila 1886).

Upniki so obveščeni s priporočenim pismom (člen 8 zakona z dne 14. aprila 1886), v katerem so povabljeni, naj se udeležijo skupščine poravnalnega dogovora z upniki.

To vabilo se objavi tudi v tisku.

Med skupščino poravnalnega dogovora z upniki upniki navedejo znesek svojih terjatev.

Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, upniki s sodelovanjem pri glasovanju izgubijo svoj prednostni položaj v primerjavi z upniki z zavarovanimi terjatvami (člen 10 zakona z dne 14. aprila 1886).

3. Odlog izvršbe

Na področju odloga izvršbe mora dolžnik tudi priložiti seznam z imeni svojih upnikov, zneskom njihovih terjatev in njihovimi naslovi.

Upniki so na sestanek vabljeni s priporočeno pošto (člen 596 trgovinskega zakonika) in z objavo v tisku.

Na sestanku, na katerega so vabljeni, morajo navesti znesek svojih terjatev (člen 597 trgovinskega zakonika).

4. Nadzorovano upravljanje

Pri nadzorovanem upravljanju postopek prijave terjatev in priznanja ne obstaja. Dolžnik v svojem predlogu sodišču navede podatke o svojih upnikih.

Te sodišče pozneje obvesti o načrtu reorganizacije ali unovčenja sredstev, ki ga pripravijo upravitelji, ki jih imenuje sodišče.

5. Postopek glede prezadolženosti

Upniki prezadolženega dolžnika morajo v enem mesecu od objave obvestila o skupni poravnavi dolgov v registru svoje terjatve prijaviti službi za informacije in svetovanje na področju prezadolženosti.

Terjatev se prijavi v skladu s členoma 6 in 7 uredbe Velikega vojvodstva z dne 17. januarja 2014 o izvajanju zakona z dne 8. januarja 2013 o prezadolženosti.

Upnikom je na voljo Povezava se odpre v novem oknuvzorec prijave.

Komisija za mediacijo preuči dopustnost prijavljenih terjatev.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Temeljno načelo v stečajnem pravu je, da mora vsak upnik prejeti enak delež, sorazmeren z zneskom njegove terjatve.

Nekateri upniki z zavarovanimi ali prednostnimi terjatvami so poplačani prvi.

Prednostni upniki se razvrstijo po zakonskem vrstnem redu v skladu z javnim redom (najemodajalci nepremičnin, hipotekarni upniki, upniki z zastavnimi pravicami na poslovnih sredstvih in zlasti uprava za javne prihodke v širšem pomenu besede).

Na splošno se stečajni upravitelj sklicuje na člene od 2096 do 2098, 2101 in 2102 civilnega zakonika (Code civil).

Stečajni upravitelj mora preveriti vsak primer posebej, pri tem pa upoštevati zakonske določbe in sodno prakso.

Neto sredstva, ki so na voljo nezavarovanim upnikom, se razdelijo sorazmerno v skladu s prvim odstavkom člena 561 trgovinskega zakonika.

Ko je stečajni upravitelj seznanjen z zneskom nagrad, ki jih je določilo sodišče, ko je razvrstil prednostne upnike in ko pozna preostali znesek, ki ga je treba razdeliti med nezavarovane upnike, pripravi načrt razdelitve sredstev in ga najprej predloži stečajnemu sodniku. Stečajni upravitelj v skladu s členom 533 trgovinskega zakonika s priporočenim pismom povabi vse upnike na predstavitev obračuna, vabilu pa priloži kopijo načrta razdelitve sredstev.

Stečajni dolžnik mora biti vabljen s pozivom sodnega izvršitelja ali z objavo v luksemburškem časopisu.

Razen če eden od upnikov ne izpodbija predstavitve obračuna stečajnega upravitelja, stečajni upravitelj predloži zapisnik o predstavitvi obračuna, sestavljen na podlagi načrta razdelitve sredstev, v podpis stečajnemu sodniku in sodnemu tajniku.

Po predstavitvi obračuna stečajni upravitelj poplača upnike.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

1. Stečaj

V primeru stečajnega postopka lahko stečajni upravitelj, ko so plačila izvedena, vloži predlog za končanje postopka, ki mu sledi sklep o končanju postopka, s katerim se, kot pove že njegovo ime, konča stečajni postopek.

V skladu s členom 536 trgovinskega zakonika upniki ne morejo več začeti postopka proti stečajnemu dolžniku, za katerega ni bilo ugotovljeno, da je stečaj povzročil z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, razen če se njegov finančni položaj izboljša v sedmih letih po sklepu o končanju postopka zaradi nezadostnih sredstev.

Na podlagi člena 586 trgovinskega zakonika lahko stečajni dolžnik, ki v celoti poplača vse dolgovane zneske v smislu glavnice, obresti in stroškov, doseže povrnitev pravic, tako da pri vrhovnem sodišču (Cour supérieure de justice) vloži predlog v zvezi s tem.

2. Poravnalni dogovor z upniki, odlog plačila, nadzorovano upravljanje

V primeru poravnalnega dogovora z upniki, odloga plačila in nadzorovanega upravljanja se z odločbo, s katero sodišče odobri predlagani ukrep, konča postopek.

Sodišče lahko stečajnemu dolžniku naloži civilne in kazenske sankcije.

Če sodišče ugotovi, da je stečaj posledica hudih in očitnih napak stečajnega dolžnika, lahko prepove opravljanje gospodarske dejavnosti bodisi neposredno bodisi prek druge osebe. Ta prepoved vključuje tudi prepoved opravljanja funkcije, ki vključuje pooblastilo za odločanje v družbi.

Med drugimi civilnimi sankcijami obstajajo pri stečaju gospodarskih družb možnost, da se stečaj razširi na vodilno osebje gospodarske družbe, ter možnosti tožbe na podlagi členov 1382 in 1383 civilnega zakonika (splošna pravna odgovornost) ter na podlagi členov 59 in 192 zakona o gospodarskih družbah.

Stečajnemu dolžniku se lahko naložijo tudi kazenske sankcije (zaradi povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem).

Pri poravnalnem dogovoru z upniki mora oseba, ki je bila upravičena do tega postopka, poplačati svoje upnike, če se njen finančni položaj izboljša (člen 25 zakona z dne 14. aprila 1886 o poravnalnem dogovoru z upniki za preprečitev stečaja).

Poravnalni dogovor z upniki nima učinka v zvezi z naslednjimi dolgovi:

  • davki in drugimi državnimi dajatvami;
  • terjatvami, zavarovanimi s prednostnimi pravicami, hipotekami ali zastavami;
  • terjatvami iz preživninskih obveznosti.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Po končanju postopka v primeru insolventnosti upniki, če so na voljo sredstva, prejmejo celotni znesek oziroma del zneska svoje terjatve v skladu s pogoji razdelitve, uporabljenimi v sklepu o končanju postopka.

Če za stečajnega dolžnika ni bilo ugotovljeno, da je stečaj povzročil z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, upniki ne morejo več začeti postopka proti njemu, razen če se njegov finančni položaj izboljša v sedmih letih po sklepu o končanju stečajnega postopka.

Upniki lahko tudi vložijo tožbo na podlagi členov 1382 in 1383 civilnega zakonika in tako uveljavljajo splošno pravno odgovornost vodilnega osebja stečajnega dolžnika ali tožbo na podlagi členov 59 in 192 zakona o gospodarskih družbah (odgovornost članov upravnega odbora in poslovodij v okviru izvajanja njihovega mandata).

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stroški v zvezi s predlogom za začetek stečajnega postopka so del stroškov stečajne mase.

Ker so to stroški, nastali v interesu stečajnega postopka, se plačajo iz stečajnega premoženja, preden stečajni upravitelj razdeli preostala sredstva različnim upnikom.

V členih 1 in 2 zakona z dne 29. marca 1893 o pravni pomoči in postopku za poplačilo so določeni različni stroški, ki lahko izhajajo iz formalnosti, zahtevanih s postopkom v primeru insolventnosti, in določen je vrstni red njihovega plačila v primeru nezadostnih sredstev.

Pristojno okrožno sodišče določi nagrade stečajnega upravitelja na podlagi uredbe Velikega vojvodstva z dne 18. julija 2003.

Stečajni upravitelj mora okrožnemu sodišču, pristojnemu za gospodarske zadeve, predložiti svoj stroškovnik, pri čemer se opre na izterjana sredstva.

Člen 536-1 trgovinskega zakonika v drugem odstavku določa, da stroške in nagrade v zvezi s stečajem, ki se je končal zaradi nezadostnih sredstev, vnaprej plača uprava za register pod pogoji, določenimi z zakonom z dne 29. marca 1893 o pravni pomoči in postopku za poplačilo.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

1. Stečaj

S sklepom o začetku stečajnega postopka je lahko kot datum ustavitve plačil stečajnega dolžnika določen datum pred izdajo tega sklepa. Vendar je lahko ta datum največ šest mesecev pred tem sklepom.

Zaradi zaščite interesov upnikov se obdobje od ustavitve plačil do sklepa o začetku stečajnega postopka šteje za „obdobje izpodbojnosti“.

Nekatera dejanja, opravljena v tem obdobju, ki bi lahko bila v škodo pravicam upnikov, so nična in brez učinka. To so zlasti:

  • vsa dejanja, ki se nanašajo na premično ali nepremično premoženje, ki bi ga stečajni dolžnik odsvojil brezplačno ali po ceni, ki je očitno nižja od vrednosti zadevnega premoženja;
  • vsa plačila, izvedena v gotovini ali z nakazilom, prodajo, pobotom ali kako drugače, za dolgove, ki še niso zapadli;
  • vsa plačila, izvedena drugače kot v gotovini ali z menicami, za zapadle dolgove;
  • vse hipoteke ali druge stvarne pravice, ki jih dolžnik odobri za dolgove, nastale pred ustavitvijo plačil.

Pri drugih dejanjih pa načelo ničnosti ni samodejno.

Tako se lahko nekatera plačila, ki jih stečajni dolžnik izvrši za zapadle dolgove, in vsa druga dejanja proti plačilu, izvedena v obdobju izpodbojnosti, razglasijo za nična, če se izkaže, da so tretje osebe, ki so prejele plačila ali so poslovale s stečajnim dolžnikom, vedele, da je ta v položaju ustavitve plačil.

Če upnik ve, da njegov dolžnik ne more izpolnjevati svojih obveznosti, ne sme poskušati doseči prednostne obravnave v škodo drugih upnikov.

Zakonito pridobljene Povezava se odpre v novem oknuhipotekarne in prednostne pravice se lahko vpišejo do dneva sklepa o začetku stečajnega postopka. Vendar se lahko vpisi, izvedeni v desetih dneh pred obdobjem ustavitve plačil ali pozneje, razglasijo za nične, če je od ustanovitve hipoteke do njenega vpisa preteklo več kot 15 dni.

Nazadnje, vsa dejanja ali plačila, izvedena z namenom goljufanja upnikov, tj. ki jih je dolžnik izvedel zavedajoč se škode, ki jo bo povzročil upniku (tj. z zmanjšanjem mase, ob neupoštevanju vrstnega reda terjatev itd.), se štejejo za nična, ne glede na datum, ko so bila izvedena.

Pojem obdobja izpodbojnosti se ne uporablja za pogodbe o finančnih jamstvih in v primeru prihodnjih terjatev, odstopljenih subjektu za listinjenje.

2. Poravnalni dogovor z upniki

Dolžnik med postopkom za dosego poravnalnega dogovora z upniki ne sme ničesar odtujiti, obremeniti s hipoteko ali se obvezati brez dovoljenja pooblaščenega sodnika.

3. Nadzorovano upravljanje

Od datuma odločbe o imenovanju pooblaščenega sodnika za popis premoženja podjetja trgovec ne sme odtujiti, ustanoviti zastavne pravice ali hipoteke, se obvezati ali prejeti premičnih osnovnih sredstev brez pisnega dovoljenja pooblaščenega sodnika.

Navesti je treba tudi, da so z zakonom o nadzorovanem upravljanju določene kazenske sankcije za trgovca, ki bi prikril del svojih sredstev ali prikazal pretiran znesek svojih obveznosti ali ki bi dopustil ukrepanje upnikov s pretiranimi terjatvami.

4. Prezadolženost

Sodnik lahko po potrebi imenuje osebe, odgovorne za pomoč na socialni ravni, ravni izobraževanja ali upravljanja financ, s čimer se zagotovi, da se del dohodkov, ki se ne nameni za poplačilo dolgov, uporabi za namene, za katere je predviden.

Te osebe so pri izpolnjevanju svoje naloge pooblaščene, da sprejmejo vse ukrepe za preprečitev, da ta del dohodkov ne bi bil uporabljen za običajni namen ali da bi bili interesi dolžnikovega gospodinjstva oškodovani.

Zadnja posodobitev: 29/10/2019

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Madžarska

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek v primeru insolventnosti za pravne osebe je urejen z zakonom XLIX iz leta 1991 o stečajnih in likvidacijskih postopkih (stečajni zakon).

Stečajni zakon ureja dve vrsti postopkov v primeru insolventnosti, in sicer stečajni in likvidacijski postopek.

Stečajni postopek je postopek reorganizacije, katerega namen je, da se insolventnemu dolžniku odobri odlog plačil, da sklene prostovoljni dogovor in da skuša skleniti tak dogovor za ponovno vzpostavitev solventnosti.

Likvidacijski postopek je postopek, katerega namen je, da upniki v skladu s posebnimi pravili dobijo zadoščenje, če insolventni dolžnik preneha in nima pravnega naslednika, in sicer v postopku, namenjenem razdelitvi celotnega premoženja v dolžnikovi stečajni masi med upnike. Vendar je treba likvidacijski postopek prekiniti, če je dolžnik v celoti plačal svoj dolg in stroške postopka ali če je bil z njegovimi upniki sklenjen prostovoljni dogovor o pogojih za poravnavo dolgov, ki ga je odobrilo sodišče.

Zakoni, ki urejajo madžarske podružnice podjetij s sedežem v tujini, organizacije civilne družbe in podjetja v finančnem sektorju (kreditne institucije, finančna podjetja, zavarovalnice, investicijska podjetja in javna skladišča), na primer vključujejo posebna pravila o odstopanju.

Stečajni postopki se ne uporabljajo za podjetja v finančnem sektorju, vendar pa imajo nadzorni organi možnost posredovanja že v zgodnjih fazah morebitnega poslabšanja finančnega položaja teh podjetij, da bi preprečili insolventnost, poleg tega pa je treba za zaščito strank in njihovo kompenzacijo ustanoviti sklade (sklad za poravnavo škode, sklad za zaščito vlagateljev, jamstveni sklad za vloge).

Pri podjetjih v finančnem sektorju lahko madžarska nacionalna banka v skladu s svojimi pristojnostmi finančnega nadzornega organa sodišču predloži predlog za likvidacijo, potem ko jim prekliče dovoljenje za opravljanje takih dejavnosti.

Zakon o organizacijah civilne družbe vsebuje nekatera pravila o odstopanju glede stečajnih in likvidacijskih postopkov v zvezi z organizacijami civilne družbe (združenji, fundacijami), sicer pa se uporabljajo določbe zakona o stečaju.

Postopek za poplačilo dolgov fizičnih oseb (osebni stečaj)

Zakon CV iz leta 2015 o poplačilu dolgov fizičnih oseb je začel veljati 1. septembra 2015. Namen zakona je poleg zagotavljanja stečajne zaščite s sodelovanjem med dolžnikom in njegovimi upniki določiti pravni okvir za poravnavo dolgov. Zakon ščiti predvsem hipotekarne dolžnike, zlasti tiste z dolgoročno zaostalimi plačili, tiste, ki so zadolženi pri več upnikih, in tiste, katerih stanovanjsko lastnino ogroža prisilna prodaja.

Postopek se začne kot izvensodni postopek in ga usklajuje prvi hipotekarni posojilodajalec. Stečajni postopek na sodišču se začne, če se ne doseže izvensodna poravnava. Namen sodnega postopka je prav tako najprej doseči dogovor, če pa do tega ne pride, sodišče določi pogoje za poravnavo dolga.

Vlada je ustanovila državno službo za insolventnost družine. Ta organizacija ima pomembno vlogo v postopkih za poplačilo dolgov. Služba za insolventnost družine preverja, ali dolžnik izpolnjuje zakonske zahteve, vodi državno evidenco podatkov o postopkih in zaposluje družinske upravitelje. Družinski upravitelji za sodišče opravljajo pripravljalne in skupne naloge v postopku za poplačilo dolgov pred sodiščem, izvršujejo sodne odločbe, podpirajo dolžnika, nadzirajo vodenje dolžnikovega gospodinjstva, prodajajo sredstva dolžnika s tržno vrednostjo in poplačajo upnike.

Izid uspešnega postopka za poplačilo dolgov je, da dolga, ki se odplača v postopku, pozneje ni mogoče terjati od dolžnika in da upniki prejmejo določen delež svoje terjatve v predvidljivem času.

Za postopke za poplačilo dolgov fizičnih oseb še ne velja obveznost priglasitve v skladu z Uredbo (EU) št. 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta.

V skladu z zakonom o stečaju lahko organizacija dolžnica s soglasjem svojega glavnega organa odločanja začne stečajni postopek, pri čemer uporabi obrazec – v tem postopku je pravno zastopanje obvezno. Dolžnik take vloge ne sme predložiti, če je v tekočem stečajnem postopku ali če je bila na prvi stopnji sprejeta odločba, s katero je bila odrejena likvidacija dolžnika. Pogoji in roki za dopustnost vložitve ponovne vloge za začetek stečajnega postopka so poplačilo terjatev upnika, ki so obstajale ali nastale med prejšnjim stečajnim postopkom, iztek obdobja dveh let od konca prejšnjega stečajnega postopka ali, če je bila prejšnja vloga po uradni dolžnosti zavrnjena, iztek enoletnega obdobja od sporočila o pravnomočni odredbi v navedeni zadevi.

Praviloma se lahko zoper dolžnika, ki je insolventen, likvidacijski postopek uvede na zahtevo dolžnika ali njegovih upnikov, v nekaterih primerih, določenih v zakonu o stečaju, pa ga lahko po uradni dolžnosti uvede tudi sodišče. Zakon o stečaju izrecno določa, kdo lahko sproži likvidacijski postopek, in ureja pravila za uvedbo postopka bodisi na zahtevo bodisi po uradni dolžnosti.

Obe vrsti postopka sta kolektivna postopka za poplačilo dolgov, saj morajo dolžnikovi upniki sodelovati v postopku in med tem postopkom ne smejo zahtevati, da se njihovi zahtevki izvršijo na drug način ali v drugih postopkih zoper dolžnika.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Stečajni postopek:

stečajni postopek lahko predlaga direktor dolžnika, zastopanje s strani odvetnika ali pravnega zastopnika pa je obvezno.

Zoper dolžnika se lahko uvede samo en stečajni postopek naenkrat, pri čemer v zvezi z njim ne sme potekati postopek likvidacije. Obnovljen stečajni postopek se lahko začne šele, ko je dolžnik poravnal svoje dolgove iz prejšnjega postopka in če od takrat še nista minili dve leti. Če je sodišče zaradi formalnih napak po uradni dolžnosti zavrnilo predhodni stečajni postopek, se v enem letu po tem ne sme začeti noben obnovljen stečajni postopek.

Likvidacijski postopek

Likvidacijski postopek lahko uvedejo dolžnik, upnik ali upravitelj, ki je sodeloval v prejšnjem postopku prostovoljnega prenehanja, v primerih, določenih z zakonom, pa tudi sodišče ali upravni organ. Sodišče na primer uvede likvidacijski postopek, če v stečajnem postopku ni bil dosežen prostovoljni dogovor ali če sodišče prenehanje podjetja, ki resno krši zakon, odredi na podlagi svojih pooblastil za pravni nadzor, ki jih ima kot gospodarsko sodišče.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Dolžnikovo premoženje v stečajni masi je vsota vseh osnovnih sredstev in kratkoročnih sredstev v smislu računovodske zakonodaje.

Vsako povečanje sredstev med stečajnim postopkom prav tako postane del stečajne mase.

Dolžnik zadrži pravice v zvezi z upravljanjem stečajne mase, vendar jo upravlja pod nadzorom upravitelja. V likvidacijskem postopku dolžnik ne zadrži pravic v zvezi z upravljanjem stečajne mase, saj se te prenesejo na likvidacijskega upravitelja. Likvidacijski upravitelj je pravni zastopnik organizacije dolžnice, ki prijavi in oceni zahtevke upnikov, unovči premoženje in izkupiček razdeli upnikom pod nadzorom sodišča.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Dolžnik v stečajnih in likvidacijskih postopkih je lahko v smislu zakona o stečaju gospodarski subjekt, naveden v tem zakonu. Stečajni postopek začne dolžnik, ki lahko med postopkom nadaljuje svoje gospodarske dejavnosti. Izvršni direktorji in lastniki dolžnika niso omejeni pri uveljavljanju svojih pravic, vendar jih lahko uveljavljajo le tako, da ne kršijo pravic, ki so z zakonom dodeljene upravitelju. Dolžnik prijavi in razvrsti terjatve v sodelovanju z upraviteljem, s katerim sodeluje tudi pri pripravi programa in predloga za pogajanja o poravnavi, da bi dosegel poravnavo, usmerjeno v ponovno vzpostavitev ali ohranitev solventnosti. Poravnava vključuje dogovor med dolžnikom in upniki o pogojih poravnave dolga ter o vseh drugih zadevah, ki se jim zdijo pomembne za reorganizacijo.

Do začetka stečajnega ali likvidacijskega postopka upnik pomeni osebo z zapadlimi denarnimi terjatvami ali terjatvami, izraženimi v denarju, ki temeljijo na pravnomočni in izvršljivi odločbi sodišča ali javnega organa ali ki jih dolžnik prizna ali ne izpodbija. V stečajnem postopku upnik pomeni tudi vsako osebo, katere terjatve, ki zapadejo med stečajnim postopkom ali pozneje, je prijavil upravitelj, ali vsako osebo, katere terjatve je prijavil likvidacijski upravitelj v likvidacijskem postopku.

Upravitelj v stečajnem postopku je pravna oseba, ki jo imenuje sodišče in je pooblaščena za opravljanje nalog stečajnega upravitelja. Upravitelj mora imenovati svojega zaposlenega, ki ima ustrezne kvalifikacije za opravljanje dejavnosti upravitelja. Dolžnost te osebe je, da spremlja dolžnikove gospodarske dejavnosti z namenom dogovora o poravnavi, pri čemer mora upoštevati interese upnikov, prijavi terjatve upnikov, sodeluje pri pripravi predloga za poravnavo in sopodpiše zapisnik sklepov, sprejetih na pogajanjih o poravnavi.

Likvidacijski upravitelj pomeni likvidacijsko organizacijo (pravno osebo, pooblaščeno za opravljanje nalog stečajnega upravitelja), ki jo imenuje sodišče ter ki je pravni zastopnik organizacije v likvidaciji in hkrati zagotavlja spoštovanje interesov upnikov ter opravlja zakonsko predpisane naloge. Zakonodaja za likvidacijske organizacije predpisuje stroge osebne in strokovne zahteve, vključno z rednim strokovnim usposabljanjem.

Likvidacijska organizacija imenuje stečajnega upravitelja za opravljanje nalog likvidacijskega upravitelja.

Imeni likvidacijske organizacije in stečajnega upravitelja se vpišeta v sodni register pravnih oseb.

Stečajni in likvidacijski postopki so nepravdni civilni postopki pred sodiščem. V zadevah, ki niso urejene z zakonom o stečaju, se uporabljajo pravila zakonika o civilnem postopku, pri čemer veljajo odstopanja, ki izhajajo iz posebnosti nepravdnega postopka. Stečajni postopek odredi sodišče, likvidacijski postopek pa sodišče odredi, ker je dolžnik razglašen za insolventnega ali v drugih primerih, določenih z zakonom, ali na podlagi zahteve drugega sodišča, javnega organa ali upravitelja. Na začetku postopka sodišče imenuje upravitelja ali likvidacijskega upravitelja s seznama likvidacijskih upraviteljev. Ko se začne likvidacijski postopek, sodišče na zahtevo upnikov imenuje likvidacijskega upravitelja s pristojnostjo začasnega upravitelja, ki nadzoruje dejavnosti dolžnika, dokler se ne odredi likvidacija.

O ugovorih, vloženih zoper morebitne nezakonite ukrepe ali opustitve upravitelja ali likvidacijskega upravitelja, odloča sodišče, ki v primeru nezakonitega ukrepa ali opustitve od upravitelja ali likvidacijskega upravitelja zahteva, naj svoje dejavnosti opravlja v skladu z zakonom. Če upravitelj ali likvidacijski upravitelj to zahtevo krši, ga sodišče umakne iz postopka in imenuje novega upravitelja ali likvidacijskega upravitelja.

V stečajnem postopku je dolžnik upravičen do stečajne zaščite, izvršilni postopek se začasno ustavi, dolžniku pa se odobri odlog plačila ali moratorij na plačilo predhodno nastalih dolgov.

Če večina, predpisana z zakonom o stečaju, sprejme prostovoljni dogovor in je ta v skladu z zakonskimi zahtevami, sodišče dogovor odobri in ta postane za dolžnika zavezujoč.

Če se tak dogovor ne sklene, sodišče po uradni dolžnosti odredi likvidacijo dolžnika.

Sporazum med dolžnikom in upniki se lahko doseže tudi v likvidacijskem postopku. Sodišče določi datum pogajanj o poravnavi v okviru likvidacijskega postopka in odobri prostovoljni dogovor, če so rezultati glasovanja o njem ugodni in če je v skladu z zakonodajo. Pogoji za odobritev prostovoljnega dogovora v likvidacijskem postopku so, da bo dolžnik prek dogovora odpravil svojo insolventnost, da bodo prednostne terjatve poravnane ali da je na voljo kritje za take terjatve.

Sodišče odloča, kdaj se stečajni ali likvidacijski postopek registrira kot zaključen, ali o ustavitvi postopka.

Če se likvidacijski postopek zaključi brez pravnega naslednika dolžnika, gospodarsko sodišče po uradnem obvestilu sodišča dolžnika, ki je z likvidacijo prenehal poslovati, izbriše iz poslovnega registra, organizacijo civilne družbe pa iz registra organizacij civilne družbe.

V likvidacijskem postopku je izplačilo plač zaposlenih zagotovljeno s sredstvi iz plačnega jamstvenega sklada, pri čemer veljajo pogoji iz zakona o plačnem jamstvenem skladu.

Pravne posledice začetka postopka:

V stečajnem postopku sodišče v skladu z zakonom o stečaju na zahtevo dolžnika sprejme ukrepe za objavo takojšnjega začasnega odloga plačil v gospodarskem vestniku. Nato se preuči vsebina zahtevka, pri čemer sodišče v primerih, določenih z zakonom, po uradni dolžnosti sprejme odločitev o njegovi zavrnitvi, v drugih primerih pa se odloči odrediti stečajni postopek. Stečajni postopek se začne z objavo te odredbe v gospodarskem vestniku. Zaradi začetka stečajnega postopka je dolžnik upravičen do odloga plačil za poravnavo denarnih terjatev do 0:00 na drugi delovni dan, ki sledi 120. dnevu (z nekaj izjemami), moratorij pa se lahko podaljša celo za do 365 dni. V obdobju odloga plačila se lahko izvede le plačilo terjatev, navedenih v pravnem aktu, pri čemer ni pravnih posledic, povezanih z neizpolnitvijo ali zamudo pri izpolnitvi plačilnih obveznosti, izterjava denarnih terjatev do dolžnika pa se začasno ustavi, tako da dolžnik dobi realno priložnost za pripravo programa za ponovno vzpostavitev solventnosti in poravnavo svojih dolgov.

Če sodišče razglasi, da je dolžnik insolventen iz katerega koli razloga za insolventnost, opredeljenega s pravnim aktom, se likvidacija dolžnika odredi z odredbo, po začetku njene veljavnosti pa se z odredbo, ki se objavi v gospodarskem vestniku in vsebuje tudi poziv upnikom, naj prijavijo svoje terjatve, imenuje likvidacijski upravitelj. Ko se odredi likvidacijski postopek, lastninske pravice prenehajo, s čimer se zaščitijo sredstva v stečajni masi, od datuma začetka likvidacije pa lahko pravne dokumente v zvezi z dolžnikovim premoženjem predloži le likvidacijski upravitelj, ki deluje kot zastopnik dolžnika. Na dan začetka likvidacije potečejo (zapadejo) vsi dolgovi gospodarskega subjekta.

Cilj likvidacije je celotno dolžnikovo premoženje razdeliti med njegove upnike, prekiniti pa je treba celo izvršilne postopke zoper premoženje, ki je predmet likvidacijskega postopka. Pravdni in nepravdni postopki, ki so se začeli pred začetkom likvidacije, se nadaljujejo pred sodiščem, ki je prejelo vlogo. Po začetku likvidacije se lahko vsaka denarna terjatev, ki se nanaša na sredstva iz stečajne mase, uveljavlja le v likvidacijskem postopku. Vsaka omejitev odtujitve in obremenitve, ki velja za nepremičnino ali druga sredstva dolžnika, preneha na dan začetka likvidacije, medtem ko pravice do ponovnega odkupa, možnosti nakupa in zastavne pravice prenehajo, ko se sredstvo proda. Upravičena oseba si lahko do začetka likvidacije svojo terjatev poplača z zavarovanjem, ki ga je zagotovil dolžnik, po tem pa mora preostali znesek predati likvidacijskemu upravitelju.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Med likvidacijskim postopkom lahko vsak upnik uveljavlja terjatev do dolžnika samo s prijavo v postopek, zunajsodni pobot pa se ne sme začeti, razen če gre za pobot zaradi predčasnega prenehanja, ki se uporabi na podlagi mednarodnih trgovinskih konvencij. Če med upnikom in dolžnikom še teče predhodna tožba, lahko upnik pobota vse zahtevke, ki se uveljavljajo v tožbi zoper njegov dolg do dolžnika.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Začetek likvidacijskega postopka sam po sebi nima pravnega učinka, ki bi povzročil prekinitev pogodb, ki jih je predhodno sklenil dolžnik. Pogodbe je mogoče prekiniti v okviru postopka; v primeru stečajnega postopka se prekinejo pod nadzorom upravitelja, v primeru likvidacijskega postopka pa likvidacijski upravitelj pogodbe prekine kot pravni zastopnik dolžnika. Likvidacijski upravitelj ima pravico prekiniti pogodbe s takojšnjim učinkom ali jih odpovedati.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Premoženje dolžnika ne more biti predmet izvršbe, zastavni upnik ne more prodati zastavne pravice, dolgovi pa se poravnajo v okviru likvidacijskega postopka.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Predhodno vložene tožbe zaključi sodišče, pri katerem je bila predhodno vložena vloga. Če dolžnik v tožbi ni uspel, uspešna stranka sodeluje kot upnik v likvidacijskem postopku. Če je bil dolžnik v tožbi uspešen, se vsa materialna ali finančna sredstva, ki so mu dolgovana, vključijo v stečajno maso. Zakon o stečaju na več mestih določa, da je zagotavljanje informacij upnikom naloga upravitelja ali likvidacijskega upravitelja.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Upniki lahko sestavijo upniške odbore ali izvolijo predstavnika upnikov, s katerim se mora likvidacijski upravitelj posvetovati, ga obveščati in od njega pridobiti tiho ali izrecno soglasje za nekatere ukrepe.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Likvidacijski upravitelj lahko dolžnikovo premoženje proda kupcu, ki je v javnem prodajnem postopku na nadzorovanem spletnem prodajnem portalu predložil najboljšo ponudbo.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Dolgove, ki so nastali pred postopkom, in dolgove, ki nastanejo po začetku postopka v primeru insolventnosti, lahko upnik uveljavlja tako, da svoje terjatve prijavi kot upnik v stečajnem postopku ali likvidacijskem postopku.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Stečajni upravitelj (upravitelj v stečajnem postopku ali likvidacijski upravitelj v likvidacijskem postopku) prijavi terjatve upnikov, sporne zahtevke pa predloži sodišču, ki vodi stečajni ali likvidacijski postopek za odločbo.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Likvidacijski upravitelj izkupiček od prodaje zastavne pravice – po odštetju določenih izdatkov – uporabi za plačilo zastavnemu upniku. Preostali znesek se razdeli upnikom glede na razdelitev premoženja ob upoštevanju razvrstitve za poplačilo upnikov, določene z zakonom o stečaju, in na podlagi vmesne likvidacijske bilance stanja ali končne likvidacijske bilance stanja.

Po prodaji drugih sredstev se lahko izkupiček razdeli po sprejetju vmesne ali končne likvidacijske bilance stanja, pri čemer se upoštevata razdelitev premoženja, ki jo je odobrilo sodišče, in razvrstitev za poplačilo upnikov, določena z zakonom o stečaju.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Dolžnik lahko v stečajnem postopku ali likvidacijskem postopku z upniki sklene prostovoljni dogovor. Če je dogovor v skladu z zakonodajo, ga sodišče odobri in razglasi, da je postopek zaključen. V tem primeru dolžnik posluje naprej. Terjatve upnikov se poplačajo na način in v obsegu, določenem v dogovoru, dolžniku pa ni treba plačati nobenega zneska, ki presega dogovorjeni znesek.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

V stečajnem postopku, ki se zaključi s prostovoljnim dogovorom, ki ga odobri sodišče, se terjatve upnikov poravnajo, kot je določeno v dogovoru in v skladu s časovnim razporedom, določenim v dogovoru. Če dolžnik ne spoštuje dogovora, lahko upniki vložijo izvršilni postopek ali začnejo likvidacijski postopek proti dolžniku.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Upniki plačajo takso za registracijo. Za vložitev predloga za postopek v primeru insolventnosti (stečajni postopek, likvidacijski postopek) se plača taksa. Sicer vse stroške krije dolžnik.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Likvidacijski upravitelj ali upniki lahko izpodbijajo take transakcije, tako da vložijo predlog, in lahko zahtevajo, da se transakcija razglasi za neveljavno. Vsa sredstva, ki se tako vrnejo dolžniku, pomenijo povečanje stečajne mase.

Likvidacijski upravnik ali upniki lahko vložijo tožbe zoper nekdanje direktorje dolžnika za dejavnosti, ki so škodovale interesom upnikov, ker nekdanji direktorji pri opravljanju svojih vodstvenih funkcij niso upoštevali interesov upnikov, ko je nastala nevarnost insolventnosti, ki je povzročila zmanjšanje premoženja gospodarskega subjekta, ali so onemogočili polno poravnavo terjatev upnikov ali niso poravnali okoljskih dajatev. Če se to dokaže, mora nekdanji direktor dolžnika upnikom plačati odškodnino za tako nastalo škodo.

Zadnja posodobitev: 03/12/2018

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Malta

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe) in stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

V skladu z nacionalnim pravom je mogoče opredeliti dve obliki oseb, za katere se lahko uporabi postopek zaradi solventnosti, in sicer osebne družbe in gospodarske subjekte. Zanje se uporabljajo različne ureditve. Osebne družbe je mogoče nadalje razdeliti na družbe z neomejeno odgovornostjo (en nom collectif), komanditne družbe (en commandite) in družbe z omejeno odgovornostjo.

Postopek zaradi insolventnosti se lahko uvede zoper vse zgoraj navedene (fizične in pravne) osebe, vendar se zanje uporabljajo različni postopki, pravila in zakonodaja. Stečajni postopek (poglavje 13 malteške zakonodaje) se namreč lahko uvede zoper družbe z neomejeno odgovornostjo, komanditne družbe in gospodarske subjekte. V stečajnem postopku se družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe za vse namene obravnavajo kot gospodarski subjekti. Izraz „gospodarski subjekt“ je v poglavju 13 opredeljen kot vsaka oseba, ki poklicno izvaja gospodarske dejavnosti v svojem imenu, vključuje pa vse osebne družbe.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Postopek prisilne poravnave se lahko uvede zoper kapitalske družbe v skladu s členi od 327 do 329B poglavja 386 zakona o gospodarskih družbah iz leta 1995.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Kapitalska družba lahko na podlagi sklepa skupščine delničarjev, upravnega odbora, morebitnih imetnikov zadolžnic, upnikov ali morebitnih vlagateljev pri sodišču vloži predlog za začetek postopka prenehanja družbe in njeno likvidacijo, če ta ne more plačati svojih dolgov. V skladu s členom 214(2)(a)(ii) poglavja 386 se opravi naslednji preskus:

Za kapitalsko družbo se šteje, da ne more plačati svojih dolgov:

(a) če je njen dolg ostal v celoti ali delno neporavnan po štiriindvajsetih tednih od izvršitve izvršilnega naslova zoper kapitalsko družbo na podlagi katerega koli od izvršilnih dejanj iz člena 273 zakonika o organizaciji in civilnem postopku ali

(b) če se sodišču dokaže, da kapitalska družba ne more plačati svojih dolgov, pri čemer je treba upoštevati tudi njene pogojne in morebitne obveznosti.

Sodišče bo strankam omogočilo, da navedejo svoje argumente, in na koncu odločilo, ali so pogoji za insolventnost izpolnjeni; v tem primeru bo sodišče sprejelo sklep o prenehanju družbe, za datum nastopa insolventnosti pa se bo štel datum vložitve predloga pri sodišču v skladu s členom 223 poglavja 386.

Sodišče lahko v obdobju od sprejetja sklepa o prenehanju družbe v primeru insolventnosti do vložitve predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti pri sodišču kadar koli imenuje začasnega upravitelja in mu naloži upravljanje premoženja ali poslovanja družbe, kakor je navedeno v sklepu sodišča o imenovanju začasnega upravitelja. Začasni upravitelj opravlja to funkcijo do sprejetja sklepa o likvidaciji ali zavrnitve predloga za likvidacijo, razen če pred tem odstopi ali ga sodišče na podlagi utemeljenega razloga razreši.

Insolventnost – prostovoljna likvidacija na predlog upnikov

Poleg zgoraj navedenega lahko kapitalska družba preneha prostovoljno, če direktorji menijo, da premoženje družbe ne zadostuje za pokritje obveznosti, pa se skliče sestanek upnikov, na katerem se imenuje upravitelj v postopku zaradi insolventnosti (in/ali likvidacijski odbor), ki ga pooblastijo upniki in ki je zadolžen za likvidacijo družbe brez uvedbe sodnih postopkov. Pravila v zvezi s tem so določena v členu 277 in naslednjih poglavja 386.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Če kapitalska družba ne more plačati svojih dolgov ali je zelo verjetno, da jih ne bo mogla plačati, lahko družba na podlagi izrednega sklepa, direktorji na podlagi sklepa upravnega odbora ali upniki družbe, ki predstavljajo več kot polovico vrednosti terjatev do družbe, pri sodišču vložijo predlog za začetek postopka prisilne poravnave (postopek sanacije v skladu s členom 329B poglavja 386). Kot v zgornjem primeru se šteje, da kapitalska družba ne more plačati svojih dolgov:

(a) če je njen dolg ostal v celoti ali delno neporavnan po štiriindvajsetih tednih od izvršitve izvršilnega naslova zoper kapitalsko družbo na podlagi katerega koli od izvršilnih dejanj iz člena 273 zakonika o organizaciji in civilnem postopku ali

(b) če se sodišču dokaže, da kapitalska družba ne more plačati svojih dolgov, pri čemer je treba upoštevati tudi njene pogojne in morebitne obveznosti.

Sodišče odloči o uvedbi postopka prisilne poravnave, pri čemer izda sklep o sanaciji družbe v dvajsetih delovnih dneh od predložitve zahtevka sodišču za upravljanje poslovanja družbe v obdobju, ki ga določi sodišče (trenutno to obdobje traja eno leto in se lahko podaljša še za eno leto, vendar bo glede na spremembe, ki se pripravljajo, skrajšano na štiri mesece, pri čemer se bo lahko to obdobje podaljšalo za nadaljnji štirimesečni obdobji do skupaj največ dvanajst mesecev).

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Predlog za začetek stečajnega postopka lahko vloži kateri koli upnik, ne glede na to, ali je dolg do njega komercialni ali drugačen, in celo če tak dolg še ni zapadel, tako da zahteva obravnavo po hitrem postopku pred prvim senatom civilnega sodišča zoper dolžnika ali njegovega zakonitega zastopnika in zahteva razglasitev, da je tak dolžnik v stečaju.

Merilo za razglasitev stečaja je, da dolžnik začasno ustavi plačilo dolgov. Sodišče sprejme sklep o razglasitvi stečaja in imenuje enega ali več stečajnih upraviteljev za opravljanje nalog, ki se jim dodelijo v skladu s poglavjem 13 trgovinskega zakonika.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe) (vključno s prostovoljno likvidacijo na predlog upnikov)

Za pokritje dolžnikovih obveznosti se unovči celotno premoženje kapitalske družbe. Pri tem se ne razlikuje med premoženjem, ki je že tvorilo del premoženja dolžnika, in premoženjem, ki preide v last dolžnika po uvedbi postopka zaradi insolventnosti.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

V stečajnem postopku, ki zadeva gospodarske subjekte ter družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe , lahko stečajne mase za likvidacijo sestavlja celotno premoženje, tj. premičnine in nepremičnine. V primeru stečaja stečajnik po razglasitvi stečaja ipso jure izgubi pravico do upravljanja vsega svojega premoženja, ne glede na to, ali se tako premoženje nanaša na njegovo poslovanje ali ne; ohrani le pravico do rednih sredstev za preživljanje.

Njegovo premoženje prevzame stečajni upravitelj, ki ima pravico z odobritvijo sodišča premoženje prodati in odtujiti. Stečajnikovo pokvarljivo blago se po pridobitvi dovoljenja sodišča proda prek dražbarja z licenco.

V primeru nepokvarljivega blaga in drugega premoženja je za to prav tako potrebno dovoljenje sodišča.

Sodnik v takih okoliščinah da navodila, ki so po njegovem mnenju najugodnejša glede na interese stečajnika in upnikov, tudi če se pojavijo take okoliščine, da bi lahko stečajni upravitelj ponovno vzpostavil stečajnikovo poslovanje ali povečal njegovo premoženje, če je to tudi v korist upnikov.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Takoj ko sodišče sprejme sklep o prenehanju kapitalske družbe zaradi insolventnosti, imenuje upravitelja v postopku zaradi insolventnosti („upravitelj v postopku zaradi insolventnosti“).

Poglavje 386 določa, da mora biti tak upravitelj v postopku zaradi insolventnosti fizična oseba, ki ima odvetniško licenco ali je pooblaščeni javni računovodja in/ali revizor ali je v registru družb evidentirana kot sposobna in primerna za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja.

Poleg tega upravitelj v postopku zaradi insolventnosti ne sme delovati kot upravitelj v postopku zaradi insolventnosti določene kapitalske družbe, če je bil kadar koli v štirih letih pred datumom prenehanja družbe direktor ali poslovni sekretar zadevne družbe ali je opravljal katero koli drugo funkcijo v njej ali v povezavi z njo.

Sodišče ima široko diskrecijsko pravico za določanje, kdo krije plačila za upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Praviloma se upravitelj v postopku zaradi insolventnosti plača iz premoženja družbe. Če pa to ne zadostuje, lahko sodišče odredi, naj stroške plačajo druge (povezane) osebe na podlagi, ki jo določi sodišče.

V skladu s členom 296 poglavja 386 pooblastila uradnikov kapitalske družbe (direktorjev in poslovnega sekretarja) prenehajo ob imenovanju upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, zato niti direktorji, vključno z morebitnimi namestniki, niti poslovni sekretar nimajo pooblastila za poslovanje v imenu in za račun zadevne družbe v postopku likvidacije. Upravitelj v postopku zaradi insolventnosti prevzame skrbništvo in upravljanje vsega premoženja in vseh pravic, za katere utemeljeno meni, da je kapitalska družba do njih upravičena.

V skladu s členom 238 poglavja 386 ima upravitelj v postopku zaradi insolventnosti v primeru likvidacije, ki jo opravi sodišče, pooblastila, da z dovoljenjem sodišča ali likvidacijskega odbora:

(a) vloži tožbo ali začne drug pravni postopek v imenu in za račun družbe ali jo zastopa v tožbi ali pravnem postopku zoper njo;

(b) nadaljuje poslovanje družbe, kolikor je to potrebno za njeno ugodno likvidacijo;

(c) poplača upnike glede na njihovo prednostno razvrstitev po zakonu;

(d) sklene dogovor ali ureditev z upniki ali osebami, ki trdijo, da so upniki, ali ki imajo ali trdijo, da imajo sedanje ali prihodnje, določene ali pogojne terjatve, ki so ugotovljene ali lahko zoper kapitalsko družbo nastanejo zaradi povzročene škode ali za katere se lahko družba šteje za odgovorno, in predloži tako zadevo v arbitražo;

(e) pozove vlagatelje ali domnevne vlagatelje in pod dogovorjenimi pogoji sklene dogovor ali ureditev v zvezi s sedanjimi ali prihodnjimi, določenimi ali pogojnimi, dolgovi, obveznostmi ali terjatvami družbe, ki so ugotovljeni ali lahko nastanejo zaradi povzročene škode in ki obstajajo ali domnevno obstajajo med družbo in vlagateljem ali domnevnim vlagateljem ali drugim dolžnikom ali domnevnim dolžnikom, ter vsemi vprašanji, ki so kakor koli povezana s premoženjem ali likvidacijo družbe ali nanju vplivajo, ter pridobi jamstvo za poravnavo takega poziva, dolga, obveznosti ali terjatve in ga v celoti poravna;

(f) zastopa družbo v vseh zadevah in opravi vse, kar je lahko potrebno za likvidacijo poslovanja družbe in razdelitev njenega premoženja.

Poleg tega lahko sodišče določi, da lahko upravitelj, če ni likvidacijskega odbora, v postopku zaradi insolventnosti izvaja vsa pooblastila iz zgornjih odstavkov (a) ali (b) brez dovoljenja sodišča.

Na splošno ima upravitelj v postopku zaradi insolventnosti v primeru likvidacije, ki jo opravi sodišče, pooblastila, da:

(a) s pooblastilom za prenos celotnega premičnega in nepremičnega premoženja družbe ali katerega koli njegovega dela prek javne dražbe ali zasebnega dogovora proda premično in nepremično premoženje družbe, vključno z morebitnimi pravicami,;

(b) opravi vsa dejanja ter v imenu in za račun družbe izvrši vse pogodbe, račune in druge listine;

(c) na podlagi zastavljenega premoženja družbe zbere potrebna denarna sredstva;

(d) imenuje pooblaščenca, da za določene namene namesto njega deluje kot upravitelj v postopku zaradi insolventnosti.

Upravitelj v postopku zaradi insolventnosti v primeru likvidacije, ki jo opravi sodišče, izvaja pooblastila iz tega člena pod nadzorom sodišča, vsak upnik ali vlagatelj pa se lahko obrne na sodišče v zvezi z izvajanjem ali predlaganim izvajanjem navedenih pooblastil.

V vmesnem obdobju od sprejetja sklepa o prenehanju v primeru insolventnosti do predložitve zahtevka za razglasitev insolventnosti sodišču, kadar to imenuje začasnega upravitelja, uradnikom družbe prenehajo pooblastila, v obsegu, v katerem sodišče upravitelja zadolži za upravljanje premoženja ali poslovanja družbe, kakor je navedeno v sklepu sodišča o imenovanju začasnega upravitelja.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

V skladu s členom 329B(6)(a) poglavja 386 kapitalska družba v obdobju veljavnosti sklepa o sanaciji (prisilni poravnavi) še naprej izvaja običajne dejavnosti pod nadzorom posebnega nadzornika.

Posebni nadzornik je posameznik, za katerega je sodišče ugotovilo, da ima dokazane kompetence za upravljanje kapitalskih družb in izkušnje s tem, da je usposobljen in pripravljen sprejeti imenovanje ter nima navzkrižja interesov v zvezi s tem imenovanjem.

Plačilo posebnega nadzornika krije družba. Sodišče ob imenovanju določi obdobje, ki ne sme biti daljše od desetih delovnih dni od sprejetja sklepa o sanaciji družbe in v katerem družba deponira denar pri sodišču ali ponudi drugo ustrezno jamstvo ali drugo ustrezno ureditev, ki po mnenju sodišča zadostuje za plačila za posebnega nadzornika in stroške v zvezi z njegovim imenovanjem.

Ob imenovanju posebnega nadzornika se začasno odvzamejo vsa pooblastila, ki jih ima kapitalska družba na podlagi zakona ali svojega akta o ustanovitvi in statuta, razen če je bilo pridobljeno soglasje posebnega nadzornika za izvajanje takih pooblastil, ki se lahko izda na splošno ali v povezavi z določenim primerom ali primeri. Če tega soglasja ni, se vsa taka pooblastila prenesejo na posebnega nadzornika.

Na splošno ima posebni nadzornik pooblastilo, da:

(a) prevzame v skrbništvo ali pod nadzor vse premoženje kapitalske družbe in je od takrat odgovoren za upravljanje in nadziranje dejavnosti, poslovanja in premoženja te družbe;

(b) najprej obvesti sodišče, nato pa razreši direktorja kapitalske družbe in imenuje posameznika, da deluje kot upravnik;

(c) najame osebe za opravljanje strokovnih ali administrativnih storitev in zaveže družbo k plačilu njihovih nadomestil ali stroškov ter

(d) skliče sestanek članov ali upnikov družbe.

Poleg tega lahko posebni nadzornik na podlagi predhodnega izrecnega pooblastila sodišča:

(i) družbi naloži obveznost, ki traja več kot šest mesecev;

(ii) prekine delovno razmerje delavcev družbe, če se mu zdi to potrebno za zagotovitev, da lahko družba še naprej v celoti ali delno posluje kot uspešno delujoče podjetje.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Kot je pojasnjeno zgoraj, se za gospodarske subjekte, ki opravljajo dejavnost v osebnem imenu, in osebne družbe uporablja poglavje o stečaju trgovinskega zakonika v skladu s pravom.

Kar zadeva pooblastila osebe, ki vodi stečajni postopek, mora biti taka oseba, ki se imenuje stečajni upravitelj, po mnenju sodišča primerna, da lahko natančno opravlja naloge stečajnega upravitelja, tudi če je to sorodnik stečajnika ali njegov upnik.

Stečajni upravitelj ob prevzemu nalog prevzame celotno stečajnikovo premoženje in vse pravice, ki mu pripadajo. Stečajnik poleg tega sprejme vse potrebne ukrepe, da ohrani svoje pravice zoper svoje dolžnike, in v javnem registru tudi evidentira vse hipoteke, ki zadevajo premoženje stečajnikovih dolžnikov. Stečajni upravitelj je stečajniku odgovoren za svoja dejanja.

Stečajni upravitelj je tudi dolžen vložiti tožbo za plačilo dolgov, dolgovanih stečajniku, vendar ne sme skleniti dogovora ali predložiti spora v arbitražo brez pisnega soglasja stečajnikovih upnikov, ki predstavljajo večino vrednosti dolgov, in pooblastila sodnika.

Stečajni upravitelj v enem mesecu od izreka sodbe o stečaju sestavi popis stečajnikovega premoženja.

V ta seznam ima pravico do vpogleda vsak upnik, pri čemer sta upnik in stečajnik dolžna pomagati pri sestavljanju popisa.

Popis vsebuje natančen seznam ter opis in oceno vrednosti celotnega stečajnikovega premoženja.

Stečajni upravitelj ne more razpolagati s premoženjem brez odobritve sodišča, za celoten postopek pa velja javni nadzor. Navede se iztržek od prodaje, ki jo stečajni upravitelj opravi v imenu stečajnika ali osebne družbe, vsa potrdila in računi pa morajo biti ustrezno dokumentirani.

Sodišče je pristojno, da od stečajnega upravitelja, stečajnika in upnikov zahteva, naj pod prisego predložijo vse informacije, za katere meni, da so potrebne.

Kar zadeva pooblastila dolžnika (v tem primeru se šteje, da gre za osebo ali osebno družbo v stečaju), ima ta pravico nadzirati, ali stečajni upravitelj vodi stečajni postopek pravilno in v skladu z zakonom.

Dolžnik ima pravico sodišču prijaviti nepravilnosti, če stečajni upravitelj postopka ne vodi v skladu z določili sklepa sodišča ali če slabo upravlja njegove zadeve.

Knjige in dokumenti stečajnika so vedno na voljo za pregled, kar pomeni tudi, da ima dolžnik pravico biti seznanjen z dejavnostmi stečajnega upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče, jih pregledati in preveriti.

Dolžnik ima prav tako zakonsko pravico do rednih sredstev za preživljanje, kar pomeni, da sodišče dovoli, da se dolžniku iz njegovega premoženja dodelijo sredstva, ki mu jih da stečajni upravitelj, kot sredstva za preživljanje stečajnika in njegove družine, razen če se domneva, da je stečajnik ravnal goljufivo.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Postopek zaradi insolventnosti in postopek prisilne poravnave (kapitalske družbe) / stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

V skladu s poglavjem 459 je vsaka določba o pobotu zaradi predčasnega prenehanja ali vsaka druga določba v kateri koli pogodbi, ki določa ali se nanaša na poravnavo ali pobot zneskov, ki jih ena stranka dolguje drugi v zvezi z vzajemnimi posojili, vzajemnimi dolgovi ali drugimi vzajemnimi posli, izvršljiva v skladu z njenimi pogoji bodisi pred stečajem ali postopkom zaradi insolventnosti bodisi po njem, in sicer v zvezi z vzajemnimi dolgovi, vzajemnimi posojili ali vzajemnimi posli, ki so nastali ali nastopili pred stečajem ali insolventnostjo ene od strank, zoper:

(a) pogodbene stranke;

(b) poroka ali osebo, ki je zagotovila jamstvo za katero koli pogodbeno stranko;

(c) upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, likvidatorja, stečajnega upravitelja, nadzornika, posebnega nadzornika ali druge podobne uradnike katere koli pogodbene stranke in

(d) upnike pogodbenih strank.

Zgoraj navedeno ne velja v zvezi z morebitnim dogovorom o pobotu zaradi predčasnega prenehanja, sklenjenim v času, ko je druga stranka vedela ali bi morala vedeti, da je vložen predlog za prenehanje ali likvidacijo družbe zaradi insolventnosti ali da je družba sprejela formalne ukrepe v skladu z veljavno zakonodajo, da bi izvedla prenehanje ali likvidacijo zaradi insolventnosti.

Zgoraj navedeno prav tako ne velja, kadar je insolventna stranka fizična oseba (in ne gospodarski subjekt) ali osebna družba (družba z neomejeno odgovornostjo ali komanditna družba – torej ne kapitalska družba) in je druga stranka vedela ali bi morala vedeti za dogodke enake narave, kot so v prejšnjem odstavku navedeni v zvezi z insolventno stranko.

Dovoljenje ali pooblastilo v pogodbi za izvajanje določbe o pobotu zaradi predčasnega prenehanja se z razglasitvijo stečaja ali insolventnosti druge pogodbene stranke ne prekliče.

Nadalje je določeno, da ne glede na določbe katerega koli drugega nacionalnega zakona nič ne omejuje ali odloži uporabe katere koli določbe pogodbe, ki določa ali se nanaša na poravnavo ali pobot, ki bi bil sicer izvršljiv, in da nanjo nikakor ne vplivajo noben nalog, odredba ali drug sklep sodišča ter noben postopek. Ne glede na navedeno v tem odstavku pa nič ne preprečuje uporabe katerega koli zakona, na podlagi katerega bi bila poravnava ali pobot v določenem primeru neizvršljiva zaradi goljufije ali iz podobnega razloga, ali dovoljuje izvršljivosti poravnave ali pobota, če bi bila poravnava ali pobot nična na podlagi določbe pogodbe, sklenjene med zadevnima strankama, zaradi goljufije ali iz podobnega razloga.

Zakon določa, da se lahko pogodbene stranke zakonito dogovorijo:

  • o sistemu ali mehanizmu, ki bi jim omogočil, da nefinančno obveznost pretvorijo v denarno obveznost enake vrednosti, in tako obveznost ocenijo za namene poravnave ali pobotanja;
  • o menjalnem tečaju ali metodi, ki se uporabi za določitev menjalnega tečaja, ki se uporablja za izvajanje poravnave ali pobota, če so zneski, ki bi se poravnali ali pobotali, v različnih valutah, in o določitvi valute, v kateri se izvede plačilo neto zneska;
  • da se vse transakcije ali drugi posli, ki se izvajajo na podlagi pogodbe in so opredeljeni posamezno ali s sklicevanjem na vrsto ali razred transakcij ali poslov, obravnavajo kot ena transakcija ali posel za namene pogodbenih določb o poravnavi ali pobotu in da stranke ali upravitelj v postopku zaradi insolventnosti, likvidator, stečajni upravitelj, nadzornik, posebni nadzornik ali drug uradnik, ki deluje za stranke, in sodišče obravnavajo vse take transakcije ali posle kot eno transakcijo ali posel.

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Člen 303 poglavja 386 določa, da se prednostne pravice, hipoteke ali druge bremenitve, prenos ali drugo razpolaganje s premoženjem ali pravicami ter plačila, izvršbe ali druga dejanja v zvezi s premoženjem ali pravicami, ki jih izvede družba ali se izvedejo proti njej, ter obveznosti, ki jih je družba prevzela v šestih mesecih pred prenehanjem družbe, štejejo za nepošteno dajanje prednosti enemu upniku pred drugimi upniki, ne glede na to, ali je taka transakcija neodplačne ali odplačne narave, če pomenijo transakcijo po prenizki vrednosti ali dajanje prednosti. V takih primerih je transakcija (nepošteno dajanje prednosti enemu upniku) nična.

Prenizka vrednost je opredeljena, kot sledi:

(a) družba opravi transakcijo po prenizki vrednosti, če:

(i) družba da darilo ali opravi transakcijo pod pogoji, v skladu s katerimi družba ne prejme nikakršnega plačila, ali

(ii) družba opravi transakcijo za protivrednost, ki je v denarju ali denarni vrednosti mnogo manjša od vrednosti nadomestila, ki ga je zagotovila družba, v denarju ali denarni vrednosti,

Dajanje prednosti je opredeljeno, kot sledi:

(b) družba da osebi prednost, če:

(i) je ta oseba eden od upnikov družbe ali porok oziroma izdajatelj jamstva za kateri koli dolg ali druge obveznosti družbe in

(ii) družba stori ali utrpi kaj, zaradi česar je zadevna oseba vsekakor v položaju, ki je v primeru likvidacije družbe zaradi insolventnosti boljši od položaja, v katerem bi bila brez izvedbe ali opustitve zadevnega dejanja.

Zgoraj navedeno ne velja, če oseba, v korist katere je opravljena ali nastala transakcija, dokaže, da ni vedela in ni imela razloga, da bi menila, da bo družba verjetno likvidirana zaradi insolventnosti.

Razen zgoraj navedenega ni drugih določb, ki bi imele kakršen koli neposredni učinek na pogodbe.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Učinek postopka prisilne poravnave na pogodbe ni obravnavan v nobenem ad hoc zakonodajnem instrumentu.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

V skladu s trgovinskim zakonikom, zlasti členom 485, se lahko odpravi vsako dejanje prenosa premoženja ali vsaka prevzeta obveznost ali vsaka odpoved dediščini stečajnika na neodplačni ali odplačni podlagi, če je namen takega dejanja prevarati upnike.

V nasprotju z zakonom o gospodarskih družbah v trgovinskem zakoniku ni določen rok, kot na primer v členu 303 poglavja 386 malteške zakonodaje.

Če se v zgoraj navedenih primerih dokaže, da je stečajnik vedel za obstoj okoliščin, ki so povzročile razglasitev stečaja, se taka dejanja lahko odpravijo.

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Po uvedbi postopka zaradi insolventnosti (prenehanje kapitalske družbe na podlagi sklepa sodišča zaradi insolventnosti) se ne uvede (prepoved uvedbe ukrepov) noben ukrep ali postopek proti družbi ali njenemu premoženju, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi. Zakon ne določa, v katerih primerih bi sodišče upniku dovolilo uvedbo ali nadaljevanje sodnega postopka, vendar se med postopkom zaradi insolventnosti premoženje družbe načeloma upravlja v skladu s predpisi v korist vseh upnikov, zato določeni upniki ne bi smeli pridobiti prednosti z uvedbo postopka proti družbi.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Nacionalno pravo določa mirovanje postopka med prisilno poravnavo (sanacijo kapitalske družbe). V členu 329B(4) poglavja 386 je namreč določeno, da ob predložitvi zahtevka za prisilno poravnavo (sanacijo kapitalske družbe), če ta ni zavrnjen, ali v obdobju postopka sanacije družbe:

(a) miruje vsak nerešen ali nov predlog za likvidacijo;

(b) ni dovoljeno potrditi ali izvršiti nobenega sklepa za prenehanje in posledično likvidacijo družbe;

(c) miruje izvršitev denarnih terjatev do kapitalske družbe in obresti, ki se lahko sicer obračunajo v zvezi s takimi terjatvami;

(d) med trajanjem zakupa najemodajalec ali druga oseba, ki se ji plačuje najemnina, ne more uveljavljati pravice do prekinitve zakupa v zvezi s prostori, danimi v zakup družbi, če kapitalska družba ne izpolni katerega od pogojev v zvezi z zakupom takih prostorov, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi po lastni presoji;

(e) ne smejo biti sprejeti nobeni drugi ukrepi za uveljavitev morebitnega zavarovanja na premoženju družbe ali za zaseg blaga, ki je v posesti družbe, na podlagi najemnokupne pogodbe, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi po lastni presoji;

(f) proti kapitalski družbi ali njenemu premoženju ni dovoljeno sprejeti nobenega zavarovalnega ali izvršnega ukrepa ali naloga iz poglavja 16 zakonika o organizaciji in civilnem postopku, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi po lastni presoji,

ter

(g) proti kapitalski družbi ali njenemu premoženju ni dovoljeno uvesti ali nadaljevati nobenega sodnega postopka, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi po lastni presoji.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Ko sodišče v stečajnem postopku zoper gospodarski subjekt ali osebno družbo imenuje stečajnega upravitelja, se lahko v skladu s členom 500 poglavja 13 vse tožbe zoper osebo in premoženje stečajnika vložijo le zoper stečajne(-ga) upravitelja(-e) in ne zoper stečajnika ali osebno družbo v stečaju.

Upnik ima pravico vedeti, pregledati in preveriti, kako stečajni upravitelj upravlja stečajnikove zadeve, ter od sodišča zahtevati pomoč, če stečajni upravitelj(-i) posega(-jo) v njegove pravice.

Sodišče lahko v postopku izterjave po lastni presoji izda začasno odredbo, da zagotovi premor za sanacijo poslovanja stečajnika/osebne družbe.

Vendar lahko v nasprotju s sanacijo kapitalske družbe upniki še vedno vlagajo tožbe zoper stečajnega upravitelja, ki zastopa osebno družbo ali gospodarski subjekt v stečaju.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Po uvedbi postopka zaradi insolventnosti (prenehanje kapitalske družbe na podlagi sklepa sodišča zaradi insolventnosti) se ne nadaljuje noben ukrep ali postopek proti družbi ali njenemu premoženju (mirovanje postopka), razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi. Zakon ne določa, v katerih primerih bi sodišče upniku dovolilo uvedbo ali nadaljevanje sodnega postopka, vendar se med postopkom zaradi insolventnosti premoženje kapitalske družbe načeloma upravlja v skladu s predpisi v korist vseh upnikov, zato določeni upniki ne bi smeli pridobiti prednosti z uvedbo postopka proti kapitalski družbi.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Nacionalno pravo določa mirovanje postopka med prisilno poravnavo (sanacijo kapitalske družbe). V členu 329B(4) poglavja 386 je namreč določeno, da ob predložitvi zahtevka za prisilno poravnavo (sanacijo kapitalske družbe), če ta ni zavrnjen, ali v obdobju postopka sanacije družbe:

(a) miruje vsak nerešen ali nov predlog za likvidacijo;

(b) ni dovoljeno potrditi ali izvršiti nobenega sklepa za prenehanje in posledično likvidacijo družbe;

(c) mirujeta izvršitev denarnih terjatev do družbe in tek obresti, ki se lahko sicer obračunajo v zvezi s takimi terjatvami;

(d) med trajanjem zakupa najemodajalec ali druga oseba, ki se ji plačuje najemnina, ne more uveljavljati pravice do prekinitve zakupa v zvezi s prostori, danimi v zakup družbi, če družba ne izpolni katerega od pogojev v zvezi z zakupom takih prostorov, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi po lastni presoji;

(e) ne smejo biti sprejeti nobeni drugi ukrepi za uveljavitev morebitnega zavarovanja na premoženju družbe ali za zaseg blaga, ki je v posesti družbe, na podlagi najemnokupne pogodbe, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi po lastni presoji;

(f) proti družbi ali njenemu premoženju ni dovoljeno sprejeti nobenega zavarovalnega ali izvršnega ukrepa ali naloga iz poglavja 16 zakonika o organizaciji in civilnem postopku, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi po lastni presoji,

ter

(g) proti družbi ali njenemu premoženju ni dovoljeno uvesti ali nadaljevati nobenega sodnega postopka, razen z dovoljenjem sodišča in pod pogoji, ki jih to določi po lastni presoji.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Nacionalno pravo v trgovinskem zakoniku ne določa mirovanja postopka. Vendar bi bilo mogoče na zahtevo stečajnega upravitelja zaprositi, naj tak predlog, ki bi bil predložen sodišču, obravnava sodnik, ki vodi stečaj, tako da bi lahko sodnik, ki ureja in vodi stečajnikove zadeve, varoval pravice in obveznosti stečajnika ter zagotovil, da sodišče obravnava pravice in o njih odloči v skladu z zahtevkom, ki ga je predložil upnik.

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Upniki lahko intervenirajo v postopku zaradi insolventnosti, če dokažejo, da imajo pravni interes in bi lahko na tej podlagi med postopkom pred sodiščem predložili stališča.

Upnike o poteku postopka obvešča upravitelj v postopku zaradi insolventnosti, ki organizira tudi sestanke, upniki pa lahko na njih predstavijo svoja stališča.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

V členu 329B poglavja 329B je posebej določeno, da sodišče in posebni nadzornik delujeta med drugim v najboljšem interesu upnikov.

Posebni nadzornik mora tudi sklicati sestanek ali sestanke upnikov, pri čemer mora prvega sklicati najpozneje v enem mesecu od svojega imenovanja.

Posebni nadzornik mora na takih sestankih imenovati skupni odbor upnikov in članov, ki mu po potrebi svetuje in pomaga pri upravljanju zadev, poslovanja in premoženja kapitalske družbe ter njeni sanaciji v uspešno delujoče podjetje.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Upniki lahko intervenirajo v stečajnem postopku in v njem sodelujejo, če dokažejo, da imajo pravni interes in bi lahko med postopkom pred sodiščem predložili stališča.

Upnike o poteku postopka obvešča stečajni upravitelj, ki organizira tudi sestanke, upniki pa lahko predstavijo svoja stališča.

Upniki imajo prav tako pravico glasovati, za dokončni dogovor glede predlagane ureditve pa je potrebno soglasje upnikov, ki predstavljajo tri četrtine vrednosti terjatev upnikov, ki so dokazali svojo terjatev.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Upravitelj v postopku zaradi insolventnosti lahko proda premoženje tako, da pridobi najugodnejšo ponudbo za premoženje družbe.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Posebni nadzornik ne more razpolagati s premoženjem družbe brez posebnega dovoljenja sodišča ali kot je predlagano v sanacijskem načrtu, ki je naknadno odobren, s spremembami, ki jih odobri sodišče, ali brez njih. Sodišče v vsakem primeru odredi ali odobri način razpolaganja s premoženjem družbe.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Stečajni upravitelj v stečajnem postopku razpolaga s premoženjem tako, da pridobi najugodnejšo ponudbo za premoženje družbe, za to pa mora pridobiti dovoljenje sodišča.

V sanaciji osebne družbe ali stečajnika se stečajni upravitelj v skladu s členom 498 poglavja 13 drži sanacijskega načrta, vendar ima sodnik široko diskrecijsko pravico za dajanje navodil, ki so po njegovem mnenju najugodnejša glede na interes stečajnika in upnikov.

Upnik lahko sicer takemu pooblastilu sodnika nasprotuje, če utemeljeno dokaže, da to ni v interesu upnikov.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Med terjatvami, ki so nastale po uvedbi postopka zaradi insolventnosti, in terjatvami, ki so obstajale prej, se ne razlikuje. Vendar lahko sodišče v postopku zaradi insolventnosti, če premoženje ne zadostuje za poravnavo obveznosti, odredi, naj se iz premoženja plačajo stroški, pristojbine in izdatki, ki so nastali pri prenehanju in likvidaciji, v prednostnem vrstnem redu, ki ga določi sodišče po lastni presoji, pri čemer upošteva naslednji splošni prednostni vrstni red:

(a) stroški, ki jih uradno imenovani likvidator ali upravitelj v postopku zaradi insolventnosti ustrezno obračuna ali ki so mu nastali pri ohranjanju, unovčenju ali izterjavi premoženja družbe;

(b) drugi stroški, ki so nastali uradno imenovanemu likvidatorju ali po njegovem pooblastilu, vključno s tistimi, ki so nastali pri nadaljevanju poslovanja družbe;

(c) plačilo morebitnega začasnega upravitelja;

(d) stroški vložnika in vseh oseb, navedenih v zahtevku, katerih stroške je sodišče odobrilo;

(e) plačilo morebitnega posebnega upravnika;

(f) znesek, ki ga je treba plačati osebi, ki je zaposlena ali pooblaščena, da pomaga pri pripravi finančnega poročila in računovodskih evidenc;

(g) nadomestilo po nalogu sodišča za stroške prošnje za oprostitev obveznosti predložitve finančnega poročila ali za podaljšanje roka za njegovo predložitev;

(h) vsi potrebni izdatki, ki jih je imel upravitelj v postopku zaradi insolventnosti, vključno s stroški, ki so jih imeli člani likvidacijskega odbora ali njihovi predstavniki ter jih je upravitelj v postopku zaradi insolventnosti odobril;

(i) plačilo vseh oseb, ki jih je upravitelj v postopku zaradi insolventnosti zaposlil za izvajanje katerih koli storitev za družbo, kakor je določeno ali dovoljeno na podlagi določb poglavja 386;

(j) plačilo uradno imenovanega likvidatorja in upravitelja v postopku zaradi insolventnosti.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Se ne uporablja.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Med terjatvami, ki so nastale po uvedbi stečajnega postopka, in terjatvami, ki so obstajale prej, se ne razlikuje. Vendar lahko sodišče v stečajnem postopku, če premoženje ne zadostuje za poravnavo obveznosti, odredi, naj se iz premoženja plačajo stroški, pristojbine in izdatki, ki so nastali pri prenehanju in likvidaciji, v prednostnem vrstnem redu, ki ga določi sodišče po lastni presoji, pri čemer upošteva naslednji splošni prednostni vrstni red:

(a) stroški, ki jih stečajni upravitelj ustrezno obračuna ali ki so mu nastali pri ohranjanju, unovčenju ali izterjavi premoženja družbe;

(b) drugi stroški, ki so nastali stečajnemu upravitelju ali po njegovem pooblastilu, vključno s tistimi, ki so nastali pri nadaljevanju poslovanja družbe;

(c) plačilo morebitnega stečajnega upravitelja;

(d) stroški vložnika in vseh oseb, navedenih v zahtevku, katerih stroške je sodišče odobrilo;

(e) plačilo morebitnega posebnega upravnika in sodnega tajnika;

(f) znesek, ki ga je treba plačati osebi, ki je zaposlena ali pooblaščena, da pomaga pri pripravi finančnega poročila in računovodskih evidenc;

(g) nadomestilo po nalogu sodišča za stroške prošnje za oprostitev obveznosti predložitve finančnega poročila ali za podaljšanje roka za njegovo predložitev;

(h) vsi potrebni izdatki, ki jih je imel stečajni upravitelj med upravljanjem, vključno s stroški, ki so jih imeli morebitni člani odbora ali njihovi predstavniki ter jih je stečajni upravitelj odobril.

Po plačilu teh obveznosti so poplačani zavarovani upniki v skladu z datumom prijave njihove terjatve, za njimi pa vsi ostali upniki glede na to, kdaj so bili registrirani. Če za te terjatve (nezavarovanih upnikov) ni dovolj sredstev, se razvrstijo enakopravno (po načelu pari passu).

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Terjatve se priznavajo po prosti presoji upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Glede načina prijave terjatev ni posebnih pravil. V zvezi s tem velja poudariti, da se, kadar je kot upravitelj v postopku zaradi insolventnosti imenovan uradno imenovani likvidator, uporabi naslednji obrazec za terjatve:

URADNO IMENOVANI LIKVIDATOR

c/o MFSA

Notabile Road

Attard, BKR3000

Podatki o družbi, ki je prenehala

1

Ime in številka vpisa v register

2

Datum začetka veljavnosti prenehanja

Podatki o upniku

3

Ime in priimek/številka vpisa v register

4

Naslov

5

E-naslov

6

Telefonska/mobilna številka

/

Podatki o dolgu

7

Skupni znesek terjatve, vključno z morebitnimi nekapitaliziranimi obrestmi, zapadlimi na datum prenehanja

8

Skupni znesek nekapitaliziranih obresti na datum prenehanja

9

Opišite izvor dolga in navedite vse pomembne datume

(po potrebi uporabite dodatne liste)

10

Podatki o dokumentih in/ali drugih dokazih v podporo terjatvi (priložite overjeno verodostojno kopijo in zaporedno označite vsak dokument)

(po potrebi uporabite dodatne liste)

Podatki o morebitnem jamstvu

11

Opišite vrsto izdanega/sprejetega jamstva

(po potrebi uporabite dodatne liste)

12

Datum(-i) izdaje/sprejema jamstva

13

Znesek zavarovanega dolga

Izjava upnika

14

Izjavljam, da so podatki v tem obrazcu po mojem najboljšem vedenju resnični, točni in popolni.

Podpis upnika

Ime in priimek z velikimi tiskanimi črkami

Številka osebne izkaznice

15

Če podpisujete kot zastopnik pravne osebe, izpolnite naslednje:

V imenu in za račun ____________________________________________________

Reg. št. _________________________ v vlogi _____________________________.

Kar zadeva rok za prijavo takih terjatev, člen 255 poglavja 386 določa, da je sodišče pristojno za določitev roka ali rokov, do katerih morajo upniki dokazati svoje dolgove ali terjatve, ali pa so izključeni iz razdelitve, opravljene, preden so dolgovi dokazani.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Učinek postopka prisilne poravnave na prijavo, preverjanje in priznanje terjatev ni obravnavan v nobenem ad hoc zakonodajnem instrumentu.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Poudariti je treba, da v zvezi z insolventnostjo v skladu z malteško zakonodajo ni dokončnega seznama razvrstitve upnikov, ker razvrščanja ne obravnava poseben zakon, temveč je opredeljeno v različnih zakonih. Razvrščanje terjatev je obravnavano v naslednjim zakonih:

V členu 302 poglavja 386 je določeno, da v primeru likvidacije kapitalske družbe, katere premoženje ne zadostuje za poravnavo obveznosti, pravice zavarovanih in nezavarovanih upnikov ter prednost in razvrstitev njihovih dolgov ureja veljavni zakon.

V členu 535 poglavja 13 je prav tako določeno, da se upniki, ki imajo zastavne pravice, prednostne pravice ali hipoteke, razvrstijo v skladu z veljavnim zakonom.

V členu 535 poglavja 13 in členu 302 poglavja 386 je določeno, da razvrščanje dolga ureja veljavni zakon.

V skladu z malteškim pravom je načelo enakopravnosti (pari passu) posredno vsebovano v členu 1996 poglavja 16 civilnega zakonika, ki določa, da so zakoniti razlogi za dajanje prednosti prednostne pravice, hipoteke in koristi zaradi izločitve sredstev. Določa tudi, da lahko upnik podredi, odloži, odpove ali kako drugače spremeni svoje obstoječe ali prihodnje pravice do plačila, izvršitve, razvrstitve in druge podobne obstoječe ali prihodnje pravice v korist druge osebe. Taka podreditev, odložitev, odpoved, sprememba ali podobno dejanje se lahko izvede na podlagi dogovora ali z enostransko izjavo drugi osebi, vključno z drugim upnikom, ki je določena ali šele bo določena ob sklenitvi takega dogovora ali podaji take izjave.

Razvrstitev se torej spremeni na podlagi dogovora. Če ni prednostne pravice, hipoteke ali izločitve sredstev, se torej dolžniki razvrstijo enakopravno.

V zvezi z navedenim je treba obravnavati različne posebne zakone, ki dajejo prednost nekaterim terjatvam, kot so poglavje 406 zakona o davku na dodano vrednost, poglavje 452 zakona o zaposlovanju in razmerjih med delavci in delodajalci ter poglavje 318 zakona o socialni varnosti.

Člen 62 zakona o davku na dodano vrednost določa:

„Pooblaščenec ima posebno prednostno pravico na premoženju, ki tvori del gospodarske dejavnosti osebe, v zvezi z davkom, ki ga ta oseba dolguje v skladu s tem zakonom, navedeni davek pa se ne glede na določbe katerega koli drugega zakona plača pred davkom, za katerega velja druga prednostna pravica, razen dolga, za katerega velja splošna prednostna pravica, in dolga, navedenega v členu 2009(a) ali (b) civilnega zakonika.“

Člen 20 zakona o zaposlovanju in razmerjih med delavci in delodajalci določa:

„Ne glede na določbe katerega koli drugega zakona pomeni vsaka terjatev zaposlenega za največ tri mesece sedanje plače, ki mu jo mora plačati delodajalec, nadomestila za dopust, do katerega je upravičen, ter nadomestila, ki ga mora zaposleni prejeti zaradi prenehanja delovnega razmerja ali obvestila o prenehanju delovnega razmerja, prednostno terjatev do sredstev delodajalca in se poplača pred vsemi drugimi prednostnimi ali hipotekarnimi terjatvami:

če v vsakem primeru največji znesek prednostne terjatve ne presega protivrednosti v nacionalni minimalni plači, ki se izplača v času terjatve za obdobje šestih mesecev.“

Člen 116(3) zakona o socialni varnosti določa:

„Ne glede na določbe katerega koli drugega zakona terjatev direktorja v zvezi z zneskom, dolgovanim na podlagi prispevka prvega ali drugega razreda v skladu s tem členom, pomeni v primeru prispevka prvega razreda, ki se razvrsti v isti razred kot plače zaposlenih, prednostno terjatev do premoženja delodajalca, v primeru prispevka drugega razreda pa do premoženja zadevne samozaposlene ali samoaktivne osebe in se plačajo pred vsemi drugimi prednostnimi ali hipotekarnimi terjatvami (razen plač).“

Poleg tega členi od 2088 do 2095 civilnega zakonika posebej obravnavajo vrstni red prednostnih pravic. Med drugim je določeno, da je treba dolgove plačati glede na vrstni red prijave. Hipoteke, ki so registrirane isti dan, se torej razvrstijo v isti razred.

Vendar lahko sodišče v postopku zaradi insolventnosti, če premoženje ne zadostuje za poravnavo obveznosti, odredi (in v večini primerov to stori), naj se iz premoženja plačajo stroški, pristojbine in izdatki, ki so nastali pri prenehanju in likvidaciji, v prednostnem vrstnem redu, ki ga določi sodišče po lastni presoji, pri čemer upošteva naslednji splošni prednostni vrstni red:

(a) stroški, ki jih uradno imenovani likvidator ali upravitelj v postopku zaradi insolventnosti ustrezno obračuna ali ki so mu nastali pri ohranjanju, unovčenju ali izterjavi premoženja družbe;

(b) drugi stroški, ki so nastali uradno imenovanemu likvidatorju ali po njegovem pooblastilu, vključno s tistimi, ki so nastali pri nadaljevanju poslovanja družbe;

(c) plačilo morebitnega začasnega upravitelja;

(d) stroški vložnika in vseh oseb, navedenih v zahtevku, katerih stroške je sodišče odobrilo;

(e) plačilo morebitnega posebnega upravnika;

(f) znesek, ki ga je treba plačati osebi, ki je zaposlena ali pooblaščena, da pomaga pri pripravi finančnega poročila in računovodskih evidenc;

(g) nadomestilo po nalogu sodišča za stroške prošnje za oprostitev obveznosti predložitve finančnega poročila ali za podaljšanje roka za njegovo predložitev;

(h) vsi potrebni izdatki, ki jih je imel upravitelj v postopku zaradi insolventnosti, vključno s stroški, ki so jih imeli člani likvidacijskega odbora ali njihovi predstavniki ter jih je upravitelj v postopku zaradi insolventnosti odobril;

(i) plačilo vseh oseb, ki jih je upravitelj v postopku zaradi insolventnosti zaposlil za izvajanje katerih koli storitev za družbo, kakor je določeno ali dovoljeno na podlagi določb poglavja 386;

(j) plačilo uradno imenovanega likvidatorja in upravitelja v postopku zaradi insolventnosti.

Med postopkom zaradi insolventnosti upravitelj pripravi poročilo, ki vsebuje razvrstitev upnikov in načrt razdelitve, ter ga predloži sodišču. Če se upniki ne strinjajo z vsebino takega poročila, lahko predložijo svoja stališča, sodišče pa lahko odredi popravek. Sodišče na koncu odobri razvrstitev in načrt ter upravitelju v postopku zaradi insolventnosti naloži poplačilo upnikov.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Se ne uporablja.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Razdelitev iztržkov se ureja predvsem s členom 531 trgovinskega zakonika in zakoni na podlagi civilnega zakonika, v katerem je navedena razvrstitev upnikov, ki imajo zakonsko prednostno pravico, in upnikov, ki imajo zavarovano hipoteko. Gre za zavarovane upnike na podlagi zakonskih določb ali javne listine glede na datum vpisa take registracije, pri čemer se položaj teh upnikov ureja tudi s členom 535 trgovinskega zakonika.

Za njimi so navadni upniki (ki niso registrirani upniki), ki so razvrščeni enakopravno (pari passu) glede na svoje terjatve.

Ko je razglašen stečaj osebe, se v desetih dneh od take razglasitve opravi sestanek, na katerem se v prisotnosti sodnika, sodnega tajnika, stečajnega upravitelja, stečajnika in upnikov proučijo terjatve ter sestavi popis.

Na sestanku se opravi zaslišanje stečajnika, ki predlaga pogoje poravnave. Razpravlja se o tem, ali se v zadevnem primeru lahko izvede poravnava, pri čemer se namesto vseh upnikov imenuje skupina upnikov, ki mora biti prisotna na sestanku (tistih, ki niso registrirani upniki na podlagi prednostne pravice ali hipoteke ali na podlagi zastavne pravice), vsak upnik pa ima tudi pravico temu nasprotovati v osmih dneh.

Na drugem sestanku, ki mu tudi predseduje sodnik, se potrdi skupina upnikov, ki mora predstavljati tri četrtine zneskov, za katere je priznano, da jih stečajnik dolguje.

Po tem postopku in po določitvi seznama vseh upnikov se opravi še en sestanek, ki mu predseduje sodnik in ki ga je treba v skladu z zakonom ustrezno sklicati.

Na tem sestanku vsak upnik predstavi svojo zahtevo. Če stečajni upravitelj nasprotuje kateremu upniku, mora ta dokazati svojo zahtevo stečajnemu upravitelju in skupini upnikov.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Ko upravitelj v postopku zaradi insolventnosti unovči vse premoženje kapitalske družbe ali toliko njenega premoženja, kolikor ga je po njegovem mnenju mogoče unovčiti, ne da bi se po nepotrebnem zavlačevalo z razglasitvijo insolventnosti, opravi morebitno končno poplačilo upnikov, uredi pravice med vlagatelji, opravi morebitno končno vračilo vlagateljem ter predloži računovodske evidence na strošek družbe, sodišče uvede postopek za razrešitev upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, potem ko se je prepričalo, da je upravitelj izpolnil zahteve iz poglavja 386 in morebitne druge zahteve, ki jih je določilo sodišče, ter ob upoštevanju poročila in morebitnih ugovorov upnikov, vlagateljev ali zainteresiranih oseb.

Sodišče nato izda sklep, da se ime družbe izbriše iz registra z datumom sklepa. Tak sklep se priglasi registru družb, in ta družbo izbriše.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Člen 329B(12) predvideva različne scenarije, ki vključujejo končanje postopka sanacije, in sicer:

(a) če kadar koli med postopkom sanacije kapitalske družbe posebni nadzornik po posvetu s skupnim odborom upnikov in članov ugotovi, da nadaljevanje postopka ne bi več koristilo družbi, nemudoma na sodišče vloži prošnjo za končanje postopka sanacije družbe, v kateri podrobno in obširno navede razloge za končanje postopka, sodišče pa sprejme sklep o likvidaciji družbe, ki jo je opravilo sodišče.

Uporabi se postopek iz člena 386 v zvezi s postopkom zaradi insolventnosti;

(b) če kadar koli med postopkom sanacije kapitalske družbe posebni nadzornik po posvetu s skupnim odborom upnikov in članov ugotovi, da se je poslovanje družbe toliko izboljšalo, da lahko poplača svoje dolgove, na sodišče vloži prošnjo, v kateri podrobno in obširno navede razloge in zaprosi sodišče, naj izda sklep o končanju postopka sanacije družbe. Če sodišče ugodi prošnji, navede določbe in pogoje, ki so po njegovem mnenju potrebni glede na okoliščine primera.

V tem primeru družba nadaljuje poslovanje kot uspešno delujoče podjetje. Mirovanje postopka preneha, takoj ko sodišče ugodi navedeni prošnji;

(c) če kadar koli med postopkom sanacije kapitalske družbe direktorji družbe ali člani skupščine delničarjev ugotovijo, da se je poslovanje družbe toliko izboljšalo, da lahko poplača svoje dolgove, na sodišče vložijo prošnjo, ki ji priložijo ustrezno dokazno dokumentacijo in informacije, ki potrjujejo take ugotovitve, in zaprosijo sodišče, naj izda sklep o končanju postopka sanacije družbe, sodišče pa sprejme sklep o ugoditvi prošnji ali njeni zavrnitvi šele po zaslišanju posebnega nadzornika. Če sodišče ugodi prošnji, navede določbe in pogoje, ki so po njegovem mnenju potrebni glede na okoliščine primera.

Kot v prejšnjem primeru družba nadaljuje poslovanje kot uspešno delujoče podjetje. Mirovanje postopka preneha, takoj ko sodišče ugodi navedeni prošnji;

(d) posebni nadzornik ob koncu obdobja svojega imenovanja sodišču predloži pisno končno poročilo, v katerem podrobno in obširno predstavi svoja mnenja in razloge glede tega, ali ima družba razumne možnosti ali ne, da v celoti ali delno nadaljuje poslovanje kot uspešno delujoče podjetje in da v prihodnosti redno plačuje svoje dolgove.

Če je v končnem poročilu, ki ga predloži posebni nadzornik, izraženo mnenje, da ima družba razumne možnosti, da v celoti ali delno nadaljuje poslovanje kot uspešno delujoče podjetje, se takemu mnenju priloži tudi natančen in podroben sanacijski načrt, ki vsebuje vse zahtevane predloge, da se družbi omogoči, da nadaljuje poslovanje kot uspešno delujoče podjetje, skupaj z morebitnimi pojasnili, ki so potrebna za izvedbo take sanacije, vključno s predlogi v zvezi s finančnimi sredstvi, ohranitvijo zaposlenih in prihodnjim upravljanjem družbe. V navedenem sanacijskem načrtu se pojasni tudi predlagani način celotnega ali delnega poplačila terjatev upnikov bodisi na podlagi prostovoljnega dogovora, doseženega z vsemi upniki, bodisi na podlagi predloga, naj sodišče potrdi dogovor, ki ga niso odobrili vsi upniki.

Sodišče lahko po prejemu končnega poročila in sanacijskega načrta po lastni presoji zahteva ustne ali pisne razlage in pojasnila. Nato lahko predlagani sanacijski načrt zavrne ali sprejme in v celoti ali delno odobri oziroma zahteva njegove spremembe. Kadar sodišče odobri sanacijski načrt, ki ga je predložil posebni nadzornik, in sicer bodisi s spremembami, ki jih je določilo sodišče, bodisi brez njih, postane sanacijski načrt pravnomočen in zavezujoč za vse zainteresirane strani in vse zakonske namene. Mirovanje postopka preneha, takoj ko sodišče odobri sanacijski načrt;

(e) če sodišče izda sklep o končanju postopka sanacije kapitalske družbe, ker družba nima razumnih možnosti, da bi nadaljevala poslovanje kot uspešno delujoče podjetje, in ker v prihodnosti ne bo mogla redno plačevati svojih dolgov, sodišče sprejme sklep o likvidaciji družbe, ki jo je opravilo sodišče.

Uporabi se postopek iz člena 386 v zvezi s postopkom zaradi insolventnosti.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Ko stečajni upravitelj v stečajnem postopku unovči vse premoženje družbe ali toliko njenega premoženja, kolikor ga je po njegovem mnenju mogoče unovčiti, ne da bi po nepotrebnem zavlačevali stečaj, opravi morebitno končno poplačilo upnikov, uredi pravice med vlagatelji, opravi morebitno končno vračilo vlagateljem ter predloži računovodske evidence na strošek družbe, sodišče uvede postopek za razrešitev stečajnega upravitelja, potem ko se je prepričalo, da je stečajni upravitelj izpolnil zahteve iz poglavja 13 in morebitne druge zahteve, ki jih je določilo sodišče, ter ob upoštevanju poročila in morebitnih ugovorov upnikov, vlagateljev ali zainteresiranih oseb.

Sodišče nato izda sklep, da se ime osebne družbe izbriše iz registra z datumom sklepa. Tak sklep se priglasi sodnem tajniku družb, in ta družbo izbriše.

Zgoraj navedeno seveda velja za osebne družbe.

Kar zadeva gospodarske subjekte, lahko stečajnik po objavi stečaja in razdelitvi izkupička pri sodnem tajniku vloži prošnjo za zaslišanje pred sodnikom, pri čemer sodišče na tako zaslišanje povabi tudi upnike in stečajnega upravitelja, ki vodi stečajni postopek, da bi ugotovilo, ali se lahko gospodarski subjekt sanira in nadaljuje poslovanje.

Če gospodarski subjekt ni ravnal goljufivo ali zlonamerno, se lahko sanira in nadaljuje poslovanje. S tako sanacijo se poravnajo vsi stečajnikovi osebni dolgovi in dolgovi iz pridobljenega premoženja, ki bi se lahko kadar koli pred objavo stečaja terjali od njega.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

V skladu s členom 315(1) poglavja 386 lahko upnik zahteva pravno varstvo svojih pravic zoper katero koli stranko, za katero se šteje, da je opravljala posle kapitalske družbe z namenom, da bi ogoljufala njene upnike ali upnike katere koli druge osebe, ali zaradi katerega koli goljufivega namena. V takih primerih lahko po vložitvi prošnje na sodišče prijavi osebno odgovornost oseb, ki so bile seznanjene z opravljanjem poslov na zgoraj navedeni način, brez omejitve odgovornosti za vse ali katere koli dolgove ali druge obveznosti, kot jih lahko določi sodišče.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Pravice upnikov po končanju postopka zaradi insolventnosti niso obravnavane v nobenem ad hoc zakonodajnem instrumentu.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Upniki nimajo po končanju stečajnega postopka osebne družbe ali gospodarskega subjekta nikakršnih pravic, razen če lahko dokažejo, da je osebna družba ali gospodarski subjekt do njih ravnal zlonamerno ali goljufivo.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Stroške nosi oseba, ki vloži predlog za insolventnost, ali družba, kakor določi sodišče.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

V postopku prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe) stroške postopka nosi družba.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Stroške in izdatke nosi oseba, ki vloži predlog, ali stečajnik.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Postopek zaradi insolventnosti (kapitalske družbe)

Člen 303 poglavja 386 določa, da so prednostne pravice, hipoteke ali druge bremenitve, prenos ali drugo razpolaganje s premoženjem ali pravicami ter plačila, izvršbe ali druga dejanja v zvezi s premoženjem ali pravicami, ki jih izvede družba ali se izvedejo proti njej, ter obveznosti, ki jih je družba prevzela v šestih mesecih pred prenehanjem družbe, štejejo za nepošteno dajanje prednosti enemu upniku pred drugimi upniki, ne glede na to, ali je taka transakcija neodplačne ali odplačne narave, če pomeni transakcijo po prenizki vrednosti ali dajanje prednosti. V takih primerih je transakcija (nepošteno dajanje prednosti enemu upniku) nična.

Prenizka vrednost je opredeljena, kot sledi:

(a) družba opravi transakcijo po prenizki vrednosti, če:

(i) družba da darilo ali opravi transakcijo pod pogoji, v skladu s katerimi družba ne prejme nikakršnega plačila, ali

(ii) družba opravi transakcijo za protivrednost, ki je v denarju ali denarni vrednosti mnogo manjša od vrednosti nadomestila, ki ga je zagotovila družba, v denarju ali denarni vrednosti.

Dajanje prednosti je opredeljeno, kot sledi:

(b) družba da osebi prednost, če:

(i) je ta oseba eden od upnikov družbe ali porok oziroma izdajatelj jamstva za kateri koli dolg ali druge obveznosti družbe in

(ii) družba stori ali utrpi kaj, zaradi česar je zadevna oseba vsekakor v položaju, ki je v primeru likvidacije družbe zaradi insolventnosti boljši od položaja, v katerem bi bila brez izvedbe ali opustitve zadevnega dejanja.

Zgoraj navedeno ne velja, če oseba, v korist katere je opravljena ali nastala transakcija, dokaže, da ni vedela in ni imela razloga, da bi menila, da bo družba verjetno likvidirana zaradi insolventnosti.

Postopek prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe)

Pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov v postopku prisilne poravnave (sanacija kapitalske družbe), niso določena v nobenem ad hoc zakonodajnem instrumentu.

Stečajni postopek (osebne družbe in gospodarski subjekti)

Pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov v stečajnem postopku ali postopku izterjave, niso določena v nobenem ad hoc zakonodajnem instrumentu.

Zadnja posodobitev: 15/02/2018

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Izvirna jezikovna različica te strani nemščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Plačilna nesposobnost - Avstrija

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Avstrijsko insolvenčno pravo ni omejeno na podjetnike. Sposobnost za začetek postopka v primeru insolventnosti je dejansko opredeljena kot del pravne sposobnosti v okviru zasebnega prava: vsaka oseba, ki je lahko nosilec pravic in obveznosti, je tudi sposobna za začetek postopka v primeru insolventnosti. Ne gre pa za poslovno sposobnost. To pomeni, da je lahko vsaka fizična oseba (tudi otrok) insolventni dolžnik, kar velja tudi za pravne osebe (zasebnega ali javnega prava), registrirane osebne družbe v skladu s trgovinskim zakonikom (Unternehmensgesetzbuch), (odprte družbe (offene Gesellschaften), komanditne družbe (Kommanditgesellschaften)) in zapuščino. Po drugi strani pa tihe družbe (stille Gesellschaften) in družbe, ustanovljene po civilnem pravu (Gesellschaften bürgerlichen Rechts), nimajo sposobnosti za začetek postopka v primeru insolventnosti.

Po prenehanju pravne osebe ali registrirane osebne družbe je uvedba postopka v primeru insolventnosti dovoljena, dokler premoženje ni razdeljeno (člen 68 zakona o insolventnosti (Insolvenzordnung – IO)).

Zoper premoženje kreditnih institucij, družb, ki poslujejo z vrednostnimi papirji, družb, ki ponujajo investicijske storitve, in zavarovalnic se lahko uvede stečajni postopek (Konkursverfahren), postopek prisilne poravnave (Sanierungsverfahren) pa ne (člen 82(1) zakona o bančništvu (Bankwesengesetz – BWG), člen 79 zakona o nadzoru nad vrednostnimi papirji iz leta 2018 (Wertpapieraufsichtsgesetz 2018 – WAG 2018) in člen 309(3) zakona o zavarovalniškem nadzoru iz leta 2016 (Versicherungsaufsichtsgesetz – VAG 2016)).

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Od sprejetja zakona o spremembi insolvenčnega prava iz leta 2010 (Insolvenzrechtsänderungsgesetz 2010) je v avstrijskem pravu samo ena vrsta standardnega postopka v primeru insolventnosti. Obstajajo pa različna poimenovanja, ki so odvisna od dejanskega poteka postopka.

Postopek v primeru insolventnosti se imenuje stečajni postopek (Konkursverfahren), če ob začetku postopka načrt prestrukturiranja še ni na voljo. Načeloma sta v okviru stečajnega postopka mogoča likvidacija in prestrukturiranje.

Postopek v primeru insolventnosti se imenuje postopek prisilne poravnave (Sanierungsverfahren), če je ob začetku postopka načrt prestrukturiranja že na voljo. Ta postopek je osredotočen na prisilno poravnavo dolžnika. Uporabi se lahko za fizične osebe, ki vodijo podjetje, pravne osebe, osebne družbe in zapuščino (člen 166 IO).

Postopek prisilne poravnave je mogoč z dolžnikom, ki sam nadaljuje vodenje poslov ali ga ne nadaljuje. Dolžnik ohrani samoupravo (pod nadzorom upravitelja prisilne poravnave), če stečajnim upnikom v načrtu prestrukturiranja ponudi vsaj 30-odstotno kvoto in so na voljo tudi dodatni dokumenti. Potreben je na primer finančni načrt, iz katerega je razvidno, da je financiranje zagotovljeno za 90 dni.

Še ena različica postopka v primeru insolventnosti je postopek za poplačilo dolgov (Schuldenregulierungsverfahren), ki je na voljo fizičnim osebam, ki ne vodijo podjetja.

Predlog za začetek postopka v primeru insolventnosti mora vložiti dolžnik sam ali upnik. V primeru postopka prisilne poravnave mora predlog v vsakem primeru vložiti dolžnik, obstajati pa mora tudi načrt prestrukturiranja.

Osnovni pogoj za začetek postopka v primeru insolventnosti je, da je dolžnik načeloma plačilno nesposoben (člen 66 IO). Postopek v primeru insolventnosti se lahko v primeru skorajšnje plačilne nesposobnosti začne tudi v obliki postopka prisilne poravnave (člen 167(2) IO). Postopek v primeru insolventnosti v zvezi z registriranimi osebnimi družbami, pri katerih ni noben družbenik z neomejeno odgovornostjo fizična oseba, premoženjem pravnih oseb in zapuščino se uvede tudi v primeru prezadolženosti (člen 67 IO).

Dodaten pogoj za začetek postopka v primeru insolventnosti so razpoložljiva sredstva za kritje stroškov. Kriti morajo biti vsaj začetni stroški postopka v primeru insolventnosti (izjema: postopek za poplačilo dolgov v določenih primerih).

Uvedba postopka v primeru insolventnosti je objavljena z uradnim razglasom na internetu (www.edikte.gv.at). Pravni učinki uvedbe postopka v primeru insolventnosti nastanejo z začetkom dneva po objavi uradnega razglasa. Uvedba postopka v primeru insolventnosti je evidentirana tudi v javnih registrih (v zemljiški knjigi (Grundbuch), poslovnem registru (Firmenbuch) itd.).

Če postopka v primeru insolventnosti ni mogoče začeti takoj, mora stečajno sodišče (Insolvenzgericht) odrediti začasne ukrepe, da zavaruje stečajno maso ter zlasti prepreči izpodbojna pravna dejanja in zagotovi nadaljnje poslovanje, če predlog za začetek postopka ni očitno neutemeljen (člen 73 IO). Sodišče lahko dolžniku prepove izvajanje nekaterih pravnih dejanj (npr. prodajo ali obremenitev premoženja) ali odredi, da je za taka dejanja potrebna odobritev sodišča. Možno je tudi imenovanje začasnega upravitelja.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Z začetkom postopka v primeru insolventnosti se dolžniku odvzame pravica do prostega razpolaganja z vsem premoženjem, ki je predmet izvršbe in je takrat v njegovi lasti ali ga pridobi med postopkom v primeru insolventnosti (člen 2(2) IO). To premoženje se vključi v stečajno maso.

Tako stečajna masa vključuje vse premičnine in nepremičnine dolžnika, kot so deleži na nepremičninah, solastniški deleži, terjatve, zakupne pravice, dediščina itd. Stečajna masa ne vključuje terjatev dolžnika za preživnino, njegovega zaslužka, ki je rezultat njegovih prizadevanj, in dela plače, ki ga ni mogoče zarubiti (življenjski minimum). Prav tako ne vključuje premičnin, ki jih ni mogoče zarubiti (npr. predmetov za osebno uporabo), in strogo osebnostnih pravic (npr. pravic industrijske lastnine).

Če dolžnik živi v hiši (ali lastniškem stanovanju), ki je del stečajne mase, on in njegova družina v začetku nista deložirana iz osnovnih stanovanjskih prostorov (člen 5(3) IO). Vendar to ne preprečuje unovčenja hiše (lastniškega stanovanja) v postopku v primeru insolventnosti. Stečajno sodišče dolžniku tudi omogoči, da prosto razpolaga z najemniškimi pravicami (ali drugimi pravicami do uporabe) v zvezi s stanovanjskimi prostori, ki so nepogrešljivi za dolžnika in njegovo družino (člen 5(4) IO). Zaradi omogočanja prostega razpolaganja dolžnika s takimi pravicami se te izločijo iz stečajne mase.

Upniški odbor lahko z odobritvijo stečajnega sodišča odloči tudi, da iz stečajne mase izloči terjatve, ki verjetno ne bodo zadostno uspele, ali predmete manjše vrednosti (člen 119(5) IO). Razlog za tako izločitev je, da se z njo preprečijo stroški unovčenja vsakega predmeta, ki je del stečajne mase in ki ne bi koristil stečajni masi.

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

Stečajni postopek

  • Dolžnik
    • lahko vloži predlog za začetek stečajnega postopka in pravna sredstva zoper začetek stečajnega postopka;
    • z začetkom stečajnega postopka izgubi pravico do razpolaganja s premoženjem, ki je del stečajne mase;
    • se lahko udeležuje sestankov skupščine upnikov in upniškega odbora;
    • lahko vloži predlog za končanje načrta prestrukturiranja.
  • Upravitelj stečajne mase (Masseverwalter)
    • je odgovoren za praktično izvajanje postopka v primeru insolventnosti;
    • pregleda finančni položaj dolžnika;
    • nadaljuje vodenje podjetja, če to ob začetku postopka v primeru insolventnosti še ni zaprto in če nadaljnje poslovanje ni v škodo upnikov;
    • prouči prijavljene terjatve;
    • prouči, ali je načrt prestrukturiranja v interesu upnikov in ali je verjetno, da bo izveden;
    • ugotavlja premoženje in razpolaga z njim;
    • upravlja in zastopa stečajno maso;
    • uveljavlja pravico do izpodbijanja za stečajno maso;
    • razdeli izkupiček od stečajne mase.

Če se stečajni postopek nanaša na fizično osebo, ki ne vodi podjetja (postopek za poplačilo dolgov), se upravitelj stečajne mase imenuje le izjemoma. Če stečajno sodišče ne imenuje upravitelja stečajne mase, mora samo obravnavati zadeve, za katere je po zakonu o insolventnosti pristojen upravitelj stečajne mase.

Postopek prisilne poravnave brez dolžnika, ki sam nadaljuje vodenje poslov

  • Dolžnik
    • vloži predlog za začetek postopka prisilne poravnave in končanje načrta prestrukturiranja;
    • z začetkom postopka v primeru insolventnosti izgubi pravico do razpolaganja s premoženjem, ki je del stečajne mase;
    • se lahko udeležuje sestankov skupščine upnikov in upniškega odbora.
  • Upravitelj stečajne mase (Masseverwalter)
    • je odgovoren za praktično izvajanje postopka v primeru insolventnosti;
    • pregleda finančni položaj dolžnika;
    • nadaljuje vodenje podjetja, če to ob začetku postopka v primeru insolventnosti še ni zaprto in če nadaljnje poslovanje ni v škodo upnikov;
    • prouči prijavljene terjatve;
    • prouči, ali je načrt prestrukturiranja v interesu upnikov in ali je verjetno, da bo izveden;
    • upravlja in zastopa stečajno maso;
    • uveljavlja pravico do izpodbijanja za stečajno maso.

Postopek prisilne poravnave z dolžnikom, ki sam nadaljuje vodenje poslov

  • Dolžnik
    • vloži predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave z dolžnikom, ki sam nadaljuje vodenje poslov, in končanje načrta prestrukturiranja ter skupaj s predlogom predloži tudi potrebne dokumente za dolžnika, ki sam nadaljuje vodenje poslov;
    • ohrani (omejeno) pravico do razpolaganja in načeloma še naprej sam upravlja svoje premoženje;
    • je pod nadzorom upravitelja prisilne poravnave in stečajnega sodišča.
  • Upravitelj prisilne poravnave (Sanierungsverwalter)
    • nadzoruje dolžnika in upravljanje njegovega podjetja;
    • odobri ali zavrne dovoljenje za pravna dejanja, ki se ne izvajajo pri običajnem poslovanju;
    • zastopa dolžnika v vseh zadevah, v katerih ta nima pravice do razpolaganja;
    • preverja finančni položaj dolžnika;
    • prouči, ali je načrt prestrukturiranja izvedljiv in ali obstajajo razlogi za odpravo samoupravljanja;
    • prouči prijavljene terjatve;
    • uveljavlja pravico do izpodbijanja za stečajno maso.

Stečajno sodišče mora nadzorovati dejavnosti stečajnega upravitelja. Poda mu lahko pisna ali ustna navodila, pridobi poročila in pojasnila, pregleda računovodske izkaze in druge dokumente ter opravi potrebne poizvedbe. Sodišče lahko tudi naroči stečajnemu upravitelju, naj v zvezi s posameznimi vprašanji pridobi navodila upniškega odbora. Stečajni upravitelj mora sodišče obvestiti o nekaterih poslih, preden jih izvede (člen 116 IO), druge posle pa morata odobriti upniški odbor in stečajno sodišče (člen 117 IO).

Imenovanje in plačilo stečajnega upravitelja:

Stečajnega upravitelja ob začetku postopka v primeru insolventnosti po uradni dolžnosti imenuje stečajno sodišče. Biti mora ugleden in zanesljiv, imeti izkušnje na področju podjetništva in poznati postopke v primeru insolventnosti (člen 80(2) IO). Pri postopkih v primeru insolventnosti, povezanih s podjetji, se zahteva zadostno poznavanje gospodarskega prava ali ekonomije (člen 80(3) IO). Osebe, ki jih zanima delo stečajnega upravitelja, se lahko vpišejo na seznam stečajnih upraviteljev. Seznam je na voljo na internetu (www.iv.justiz.gv.at), stečajna sodišča pa ga uporabljajo za lažjo izbiro ustreznega stečajnega upravitelja.

Stečajni upravitelj ne sme biti bližnji sorodnik (člen 32 IO), vendar tudi ne konkurent dolžnika in mora biti neodvisen od dolžnika in upnikov (člen 80b(1) IO).

Za stečajne upravitelje se lahko imenujejo tudi pravne osebe. Sodišču morajo posredovati ime fizične osebe, ki jih zastopa pri stečajnem upravljanju (člen 80(5) IO).

Stečajni upravitelj je upravičen do povračila denarnih stroškov in plačila za svoja prizadevanja, na to pa se obračuna tudi davek na dodano vrednost (prvi stavek člena 82 IO). Višina upraviteljevega honorarja je zakonsko urejena (člen 82 IO) in odvisna od bruto izkupička, ki ga je stečajni upravitelj pridobil z unovčenjem premoženja. Vendar to vključuje samo izkupiček, za izterjavo katerega je bil odgovoren stečajni upravitelj. Najnižje plačilo za stečajnega upravitelja je 3 000 EUR. Dodatno plačilo prejme po sprejetju načrta prestrukturiranja ali načrta plačil (člen 82a IO) in za unovčenje posebne stečajne mase (člen 82d IO). Ločeno plačilo se izplača tudi za nadaljevanje poslovanja (člen 82(3) IO).

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

Možnost pobota zoper terjatev dolžnika se med postopkom v primeru insolventnosti načeloma ohrani.

Vendar pa je osnovni pogoj za to, da so bile terjatve ob začetku postopka v primeru insolventnosti upravičene do pobota. Pobot ni dovoljen, če je stečajni upnik postal dolžnik stečajne mase šele po začetku postopka v primeru insolventnosti ali če je bila terjatev zoper dolžnika prejeta šele po začetku postopka v primeru insolventnosti (prvi stavek člena 20(1) IO). Poleg tega pobot ni mogoč, če je tretja oseba v zadnjih šestih mesecih pred začetkom postopka v primeru insolventnosti prejela nasprotno terjatev zoper dolžnika in je ob prejetju vedela ali bi morala vedeti za plačilno nesposobnost (člen 20(1) in (2) IO). V takih primerih lahko tretji osebi škodi že majhna malomarnost.

Pri postopku v primeru insolventnosti je mogoče pogojno terjatev pobotati ne glede na to, ali je pogojna terjatev stečajnega upnika ali dolžnika. Če ima stečajni upnik pogojno terjatev, lahko stečajno sodišče izvede pobot ob predložitvi zavarovanja (člen 19(2) IO). Pobot v postopku v primeru insolventnosti ni izključen niti na podlagi dejstva, da terjatev stečajnega upnika ni denarna (člen 19(2) IO). To ne povzroča težav, ker se take pravice ob začetku postopka v primeru insolventnosti pretvorijo v denarne terjatve (člen 14(1) IO).

Stečajnim upnikom, katerih terjatve so upravičene do pobota, takih terjatev ni treba prijaviti v postopku v primeru insolventnosti, če so zajete v nasprotni terjatvi (člen 19(1) IO). Vendar pa je vrhovno sodišče (Oberster Gerichtshof – OGH) odločilo, da če stečajni upnik v postopku v primeru insolventnosti po pravnomočni potrditvi načrta prestrukturiranja in zaključku postopka v primeru insolventnosti ne izkoristi zakonske možnosti pobota v skladu s členom 19(1) IO, lahko glede na predpise svojo terjatev pobota samo v višini kvote iz načrta prestrukturiranja (RIS-Justiz RS0051601 [T4]).

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Dvostranske pogodbe

Če dolžnik in druga stranka ob začetku postopka v primeru insolventnosti nista izpolnila dvostranske pogodbe ali je nista izpolnila v celoti, lahko stečajni upravitelj bodisi izpolni pogodbo (v celoti) v imenu dolžnika in od druge stranke zahteva izpolnitev pogodbe bodisi odstopi od pogodbe (člen 21(1) IO). V postopku prisilne poravnave z dolžnikom, ki sam nadaljuje vodenje poslov, je dolžnik pozvan, naj poda izjavo v skladu s členom 21 IO. Če želi odstopiti od pogodbe, je potrebna odobritev upravitelja prisilne poravnave (člen 171(1) IO). Če drugo stranko zavezuje obveznost vnaprejšnje izpolnitve pogodbe, lahko zavrne izpolnitev pogodbe do predložitve zavarovanja, razen če je ob sklenitvi pogodbe vedela za slabo finančno stanje dolžnika (člen 21(3) IO).

Najemne pogodbe

V primeru postopka v primeru insolventnosti v zvezi z najemnikom lahko stečajni upravitelj odpove najemno pogodbo, pri čemer velja zakonsko določen ali dogovorjen krajši odpovedni rok (člen 23 IO).

Pogodbe o zaposlitvi

Če je dolžnik delodajalec in če je delovno razmerje že sklenjeno, ga lahko načeloma prekine delojemalec s predčasno odpovedjo ali stečajni upravitelj, če se upošteva zakonsko določen odpovedni rok, kolektivno dogovorjeni odpovedni rok ali dopustno dogovorjeni krajši odpovedni rok, ob upoštevanju zakonskih omejitev v zvezi z odpovedjo pogodbe, in sicer en mesec od objave sklepa, s katerim se odredi, odobri ali ugotovi prenehanje delovanja podjetja ali enote podjetja. Za postopek v primeru insolventnosti z dolžnikom, ki sam nadaljuje vodenje poslov, veljajo posebne določbe.

Prepoved prenehanja pogodb

Če bi prenehanje pogodbe lahko ogrozilo nadaljnje poslovanje dolžnika, lahko druga stranka prekine pogodbo, sklenjeno z dolžnikom, do izteka šestih mesecev od uvedbe postopka v primeru insolventnosti, kar pa lahko stori samo iz utemeljenega razloga. Poslabšanje ekonomskega položaja dolžnika in dolžnikovo neizpolnjevanje obveznosti glede poplačila terjatev, ki so zapadle pred uvedbo postopka v primeru insolventnosti, se ne štejeta za utemeljen razlog (člen 25a(1) IO). Omejitve ne veljajo, če je prenehanje pogodbe bistveno za preprečitev resnih osebnih ali ekonomskih težav pogodbenega partnerja, v primeru upravičenosti do izplačila posojil in v primeru pogodb o zaposlitvi (člen 25a(2) IO).

Neveljavni sporazumi

V skladu s členom 25b(2) IO razveljavitev pogodbenih določb ali prekinitev pogodbe ob uvedbi postopka v primeru insolventnosti nista dovoljeni. To načeloma velja za vse pogodbe (nekaj izjem se nanaša na pogodbe na podlagi zakona o bančništvu ali zakona o borzi (Börsegesetz)).

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Od začetka postopka v primeru insolventnosti stečajni upniki ne morejo več uveljavljati terjatev do dolžnika s sodnim postopkom, in sicer niti individualno niti kadar ne gre za insolventnost (prepoved postopkov (Prozesssperre), člen 6(1) IO). Prav tako ni mogoče izdati sodnih odredb v prid stečajnih terjatev. Samo v postopku prisilne poravnave z dolžnikom, ki sam nadaljuje vodenje poslov, lahko dolžnik še vedno sodeluje v pravdnih in drugih postopkih, ki se nanašajo na zadeve, povezane z lastnim upravljanjem premoženja (člen 173 IO). Če v nasprotju s členom 6(1) IO dolžnik vloži tožbo ali je tožba vložena zoper njega po začetku postopka v primeru insolventnosti, jo je treba zavrniti.

Poleg tega po začetku postopka v primeru insolventnosti ni mogoče pridobiti zastavne pravice ali pravice do poplačila za izvršitev plačila stečajne terjatve (prepoved izvrševanja (Exekutionssperre), člen 10(1) IO). Kar zadeva izločitvene in ločitvene pravice, ki so določene že pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, ni splošne prepovedi izvrševanja; za izvršitev si je zato mogoče prizadevati tudi v postopku v primeru insolventnosti.

Prepoved postopkov in prepoved izvrševanja je treba upoštevati po uradni dolžnosti in morata veljati za vse stečajne upnike.

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Postopki, ki potekajo pred sodiščem v zvezi s stečajno maso, se z začetkom postopka v primeru insolventnosti po zakonu prekinejo (člen 7(1) IO). Prekinitev postopka se izvede po uradni dolžnosti.

Postopek v zvezi s stečajnimi terjatvami se nikakor ne nadaljuje pred obravnavo za preverjanje terjatev (člen 7(3) IO). Če terjatvi na obravnavi za preverjanje terjatev ugovarja stečajni upravitelj ali eden od upnikov, ki je do tega upravičen, se prekinjeni postopek lahko nadaljuje kot postopek preverjanja terjatev (člen 113 IO).

Postopek v zvezi s terjatvami, ki jih ni treba prijaviti v postopku v primeru insolventnosti, se lahko nadaljuje takoj.

Izvršilni postopek, ki se je začel pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, se načeloma ne prekine. Vendar zastavne pravice in pravice do poplačila, pridobljene za izvršitev plačila v 60 dneh pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, po zakonu ugasnejo, razen če so bile določene v korist terjatev v skladu z javnim pravom (člen 12(1) IO). V primeru ugasnitve se izvršilni postopek za unovčenje na zahtevo stečajnega sodišča ali stečajnega upravitelja ustavi (člen 12(2) IO).

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Skupščina upnikov

Skupščina upnikov je splošni organ stečajnih upnikov, njen namen pa je stečajnim upnikom omogočiti sodelovanje v postopku v primeru insolventnosti. Skupščino upnikov skliče in ji predseduje stečajno sodišče (člen 91(1) IO). Prva skupščina upnikov se skliče ob začetku postopka v primeru insolventnosti in je predpisana z zakonom. Nadaljnje skupščine stečajno sodišče skliče po lastni presoji. Skupščina se skliče zlasti, če jo zahtevajo stečajni upravitelj, upniški odbor ali najmanj dva upnika, katerih terjatve predstavljajo približno četrtino stečajnih terjatev, pri čemer sklicatelj določi dnevni red.

Skupščina upnikov ima pravico do nekaterih zahtev (npr. za imenovanje upniškega odbora ali razrešitev stečajnega upravitelja). Pristojna je tudi za glasovanje o sprejetju načrta prestrukturiranja.

Za sklepe in zahteve skupščine upnikov je praviloma potrebna absolutna večina glasov, ki se izračuna na podlagi zneska terjatev (člen 92(1) IO).

Upniški odbor

Upniški odbor se ne imenuje v vseh postopkih v primeru insolventnosti, temveč samo, če se to zdi priporočljivo glede na naravo ali poseben obseg poslovanja. Vedno ga je treba imenovati, če prodaja ali oddaja podjetja ali njegovega dela v najem še ni končana (prva točka člena 117(1) IO). Upniški odbor nadzoruje stečajnega upravitelja in mu pomaga (člen 89(1) IO). Stečajni upravitelj se mora posvetovati z upniškim odborom v zvezi s pomembnimi ukrepi (člen 114(1) IO). Pri določenih poslih (npr. pri prodaji podjetja) je soglasje upniškega odbora osnovni pogoj za njihovo veljavnost.

Upniški odbor sestavlja od tri do sedem članov. Imenuje ga sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog. Za člane se lahko poleg upnikov imenujejo tudi druge fizične ali pravne osebe.

Združenja za zaščito upnikov

V praksi interese stečajnih upnikov v številnih primerih zastopajo združenja za zaščito upnikov. Ta združenja prijavljajo terjatve, sodelujejo na skupščini in uveljavljajo glasovalne pravice stečajnih upnikov, ki jih zastopajo, v primeru načrta prestrukturiranja. Poleg tega spremljajo izplačila stečajnega upravitelja.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Upravitelj stečajne mase mora predmete, ki so del stečajne mase, načeloma prodati izvensodno, zlasti s prodajo na prostem trgu. Prodaja na javni dražbi v skladu z zakonom o izvršbi (Exekutionsordnung) se izvede samo izjemoma, ko tako odloči stečajno sodišče na predlog upravitelja stečajne mase.

Upniški odbor lahko z odobritvijo stečajnega sodišča odloči, da terjatve, katerih izterjava verjetno ne bo dovolj uspešna, in predmete manjše vrednosti prenese na dolžnika, da z njimi prosto razpolaga.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečajne terjatve

Stečajne terjatve so terjatve upnikov, ki imajo ob začetku postopka v primeru insolventnosti zoper dolžnika premoženjske zahtevke (člen 51 IO). Med stečajne terjatve pa ne spadajo obresti na stečajne terjatve od začetka postopka v primeru insolventnosti, stroški sodelovanja v postopku v primeru insolventnosti, denarne kazni za vse vrste kaznivih dejanj, pa tudi terjatve, povezane z darili, in v primeru postopkov v primeru insolventnosti v zvezi z zapuščino tudi terjatve iz zapuščine (člen 58 IO).

Za stečajne terjatve se načeloma uporablja načelo enakega obravnavanja. V postopku v primeru insolventnosti nimajo prednosti niti javni organi niti delojemalci.

Terjatve delničarja za poplačilo posojila delničarjev, ki nadomešča lastniški kapital, pa so podrejene terjatve.

Če upnik želi poplačilo iz stečajne mase, mora prijaviti stečajno terjatev v postopku v primeru insolventnosti, tudi če v zvezi s tem poteka sodni postopek ali je bila v zvezi s tem že izdana sodba.

Terjatve stečajne mase (Masseforderungen)

Terjatve stečajne mase so terjatve, ki nastanejo šele po začetku postopka v primeru insolventnosti in so izrecno navedene v zakonu. To so terjatve zoper stečajno maso, ki jih je treba prednostno poplačati iz stečajne mase, tj. pred stečajnimi upniki (člen 47(1) IO). Najpomembnejše terjatve stečajne mase so (člen 46(1) IO):

  • stroški postopka v primeru insolventnosti;
  • izplačila, povezana z ohranjanjem, upravljanjem in vodenjem stečajne mase;
  • vse javne dajatve, povezane s stečajno maso, če in v kolikor okoliščine, zaradi katerih je potrebno plačilo dajatev, nastanejo po začetku postopka v primeru insolventnosti;
  • terjatve delojemalcev za redna plačila za obdobja po začetku postopka v primeru insolventnosti;
  • terjatve za izpolnitev dvostranskih pogodb, ki jih je sklenil stečajni upravitelj;
  • terjatve, ki izhajajo iz pravnih dejanj stečajnega upravitelja;
  • terjatve, ki izhajajo iz neupravičene obogatitve stečajne mase;
  • terjatve, ki izhajajo iz prekinitve delovnega razmerja, če je bilo to sklenjeno med postopkom v primeru insolventnosti.

Terjatev stečajne mase v postopku v primeru insolventnosti ni treba prijaviti. Če stečajni upravitelj noče poplačati zapadlih terjatev stečajne mase, lahko zadevni upnik uveljavlja zahtevke na sodišču.

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Stečajne terjatve je treba pisno prijaviti pri stečajnem sodišču. Prijaviti jih je treba v domači valuti (euro); morebitna pretvorba valute se izvede na datum začetka postopka v primeru insolventnosti. Ob prijavi terjatve je treba navesti njen znesek in dejstva, na katerih temelji, pa tudi dokazila, ki se lahko predložijo, da se dokaže zatrjevana terjatev. Upnik mora poleg tega navesti, ali za terjatev velja pridržek lastninske pravice, za katera sredstva velja tak pridržek in ali obstaja zahteva po pobotu ter v primeru zahtevanega pobota tudi zneske vzajemnih terjatev, ki so obstajale ob začetku postopka v primeru insolventnosti. Upnik mora navesti tudi svoj elektronski naslov in podatke o bančnem računu.

Terjatev se prijavi na obrazcu, ki je objavljen na spletišču avstrijskega pravosodja (www.justiz.gv.at). Če upnik za prijavo svoje terjatve ne uporabi tega obrazca, mora prijava zajemati v obrazcu zajete informacije.

Za prijavo terjatev s strani tujih upnikov v smislu uredbe o insolventnosti se uporablja ta uredba. Če upnik ne uporabi standardnega obrazca iz izvedbene uredbe, mora prijava vsebovati informacije, zahtevane v uredbi o insolventnosti.

Stečajne terjatve je treba prijaviti v roku za prijavo terjatev, ki je naveden v javnem razglasu o insolventnosti. Če upnik terjatev prijavi prepozno, bo morda moral kriti stroške, povezane s posebno obravnavo za preverjanje terjatev. Terjatve, prijavljene manj kot 14 dni pred obravnavo za preverjanje zaključnih računov, ne bodo upoštevane (zadnji stavek člena 107(1) IO).

Če stečajni upravitelj prizna prijavljeno terjatev in ji noben drug stečajni upnik ne ugovarja, se šteje za sprejeto v postopku v primeru insolventnosti. To zlasti pomeni, da se stečajni upnik upošteva pri razdelitvi.

Če stečajni upravitelj ali stečajni upnik ugovarja prijavljeni terjatvi, se lahko terjatev preveri samo v civilnem postopku. Ali se terjatev šteje za sprejeto v postopku v primeru insolventnosti, je tako odvisno od odločitve v tem civilnem postopku.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Razdelitev izkupička je urejena v členih 128–138 IO.

Najprej se poplačajo terjatve stečajne mase, nato pa še terjatve stečajnih upnikov.

Upniki terjatev stečajne mase se ne glede na status postopka poplačajo takoj, ko so njihove terjatve določene in zapadle. Če razpoložljiva sredstva ne zadostujejo za pokritje terjatev stečajne mase v celoti, jih je treba poplačati po naslednjem vrstnem redu (člen 47 IO):

  • denarni odhodki, ki jih vnaprej krije stečajni upravitelj;
  • drugi stroški postopka;
  • stroški, ki jih je vnaprej plačala tretja oseba, če je bilo to potrebno za kritje stroškov postopka;
  • terjatve delojemalcev, če niso zavarovane v skladu z zakonom o zavarovanju plač v primeru stečaja podjetja (Insolvenz-Entgeltsicherungsgesetz);
  • terjatve delojemalcev, ki izhajajo iz prekinitve delovnega razmerja, če niso zavarovane v skladu z zakonom o zavarovanju plač v primeru stečaja podjetja;
  • druge terjatve stečajne mase.

Znesek, ki preostane po poplačilu vseh terjatev stečajne mase, se v obliki kvot razdeli stečajnim upnikom. Poplačilo stečajnih upnikov se lahko začne šele po splošni obravnavi za preverjanje terjatev. Stečajni upravitelj mora načeloma izvesti razdelitev po posvetovanju z upniškim odborom in na podlagi načrta razdelitve, ki ga odobri stečajno sodišče.

Zavarovani upniki imajo prednost pred stečajnimi upniki in upniki terjatev stečajne mase, če so njihove terjatve krite s premoženjem, ki se uporablja kot zavarovanje (npr. zavarovanje z zastavno pravico). Presežek iz izkupička od prodaje se prenese na skupno stečajno maso (člen 48(1) in (2) IO).

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Načrt prestrukturiranja

Načrt prestrukturiranja je sporazum, ki ga v postopku v primeru insolventnosti sklenejo dolžnik in stečajni upniki o znižanju in odlogu plačila stečajnih terjatev ter se uporablja za poplačilo dolgov. Zanj sta potrebni odobritev večine upnikov in potrditev stečajnega sodišča. Če v postopku v primeru insolventnosti načrt prestrukturiranja, ki ga je predlagal dolžnik, odobri večina upnikov in ga potrdi stečajno sodišče, je dolžnik oproščen obveznosti, če presegajo kvoto iz načrta prestrukturiranja.

Dolžnik lahko načeloma zaključi načrt prestrukturiranja s katero koli obliko postopka v primeru insolventnosti, tj. ne samo s postopkom prisilne poravnave, ampak tudi s stečajnim postopkom (glavni namen stečajnega postopka ni unovčenje premoženja in njegova razdelitev, temveč bi bilo treba tudi v stečajnem postopku najprej proučiti, ali je mogoč načrt prestrukturiranja).

Dolžnik mora v načrtu prestrukturiranja stečajnim upnikom ponuditi, da bo v dveh letih poplačal vsaj 20 % stečajnih terjatev. V primeru fizičnih oseb, ki ne vodijo podjetja, lahko rok za plačilo traja do pet let. Načrt prestrukturiranja ne sme vplivati na izločitvene ali ločitvene pravice upnikov. Upniki terjatev stečajne mase se poplačajo v celoti, stečajni upniki pa morajo biti načeloma deležni enakega obravnavanja.

Postopek v primeru insolventnosti se imenuje postopek prisilne poravnave (Sanierungsverfahren), če je ob začetku postopka načrt prestrukturiranja že na voljo.

Postopek za poplačilo dolgov

Načrt prestrukturiranja je na voljo ne le za podjetnike in pravne osebe, temveč tudi za fizične osebe, ki ne vodijo podjetja. Če se v postopku za poplačilo dolgov ne pripravi načrt prestrukturiranja, se dolžnikovo premoženje unovči. Dodatno možnost za odpis dolga predstavlja načrt plačil ali subsidiarno postopek pobiranja dobička. Načrt plačil je posebna oblika načrta prestrukturiranja. Glavna razlika je, da ne obstaja posebna minimalna kvota.

Če upniki ne odobrijo načrta plačil, mora sodišče odločiti o predlogu dolžnika za izvedbo postopka pobiranja dobička z odpisom ostanka dolga. V tem primeru odobritev upnikov ni potrebna. Najprej se pobere del dohodka, ki ga je mogoče zarubiti. Dolžnik mora ustrezne terjatve (povezane s plačo) za pet let odstopiti skrbniku upnikov. Po izteku veljavnosti izjave o odstopu mora sodišče zaključiti še odprte postopke izterjave in hkrati razglasiti, da je dolžnik oproščen plačila morebitnega neporavnanega dolga do stečajnih upnikov (odpust preostalega dolga).

Končanje postopka v primeru insolventnosti

Če stečajno sodišče potrdi načrt prestrukturiranja (ali načrt plačil), se postopek v primeru insolventnosti konča, ko sklep o potrditvi postane pravnomočen. Samodejno končanje postopka v primeru insolventnosti sledi tudi po pravnomočni uvedbi postopka pobiranja dobička.

Če ne pride do načrta prestrukturiranja ali načrta plačil, se postopek v primeru insolventnosti konča s sklepom, ki ga stečajno sodišče izda po predložitvi dokazov o dokončanju končne razdelitve.

Postopek v primeru insolventnosti je treba končati tudi, če s tem soglašajo vsi upniki terjatev stečajne mase in stečajni upniki ali če se med postopkom v primeru insolventnosti izkaže, da premoženje ne zadostuje za pokritje stroškov postopka v primeru insolventnosti.

Sklepi o končanju postopkov v primeru insolventnosti so objavljeni v zbirki podatkov o postopkih v primeru insolventnosti (Insolvenzdatei).

Zaradi pravnomočnega končanja postopka v primeru insolventnosti dolžnik znova pridobi polno pravico do razpolaganja s svojim premoženjem (razen če je uveden postopek pobiranja dobička); pravice stečajnega upravitelja ugasnejo. Poleg tega dolžnik znova pridobi neomejeno sposobnost, da toži ali je tožen. V postopkih, ki potekajo pred sodiščem, se v skladu z zakonom stranka spremeni, tako da to ni več stečajna masa, ampak dolžnik. V nekaterih sektorjih za dolžnika, ki želi znova voditi podjetje, veljajo upravne omejitve (npr. v okviru trgovinskih predpisov (Gewerbeordnung)) ali poklicne omejitve (npr. v okviru zakona o odvetništvu (Rechtsanwaltsordnung)). Za namerno škodovanje upnikom so zagrožene kazenske sankcije.

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Če se postopek v primeru insolventnosti ne konča z odpisom dolga (zaradi načrta prestrukturiranja, načrta plačil ali odpisa ostanka dolga po postopku pobiranja dobička), imajo stečajni upniki pravico, da prijavijo dodatno terjatev po pravnomočnem končanju postopka v primeru insolventnosti, kar pomeni, da lahko preostalo terjatev, ki v postopku v primeru insolventnosti ni bila poplačana, znova uveljavljajo s tožbo ali izvršbo zoper nekdanjega stečajnega dolžnika.

Po drugi strani pa različne oblike odpisa dolga v postopku v primeru insolventnosti povzročijo, da je preostala terjatev, ki presega kvoto, samo še naturalna obveznost, tj. dolg brez odgovornosti, ki ni nujno izvršljiv, čeprav je izplačljiv.

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stroški postopka v primeru insolventnosti se krijejo iz stečajne mase.

Če premoženje ne zadostuje za pokritje stroškov, se postopek v primeru insolventnosti vseeno začne, če upnik, ki je vložil predlog, vnaprej plača znesek za pokritje stroškov. Terjatev upnika za povračilo ima prednost pred terjatvami drugih upnikov terjatev stečajne mase (prva točka člena 46 IO).

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

Pravna dejanja dolžnika pred začetkom postopka v primeru insolventnosti

Določena pravna dejanja, ki so bila izvedena pred začetkom postopka v primeru insolventnosti in ki škodujejo upnikom, je mogoče izpodbijati (člen 27 in naslednji IO). Izpodbijati je mogoče pozitivna pravna dejanja in tudi opustitve dejanj v zvezi z dolžnikovim premoženjem. Osnovni pogoj za uspešno izpodbijanje je, da ima pravni posel, ki se bo izpodbijal, škodljive posledice za stečajne upnike. To velja v primeru, če zaradi izpodbijanega pravnega dejanja drugi upniki niso poplačani, na primer zaradi zmanjšanja premoženja ali povečanja obveznosti. Dodaten pogoj za uspešno izpodbijanje je, da se zaradi izpodbijanja možnosti upnikov za poplačilo izboljšajo. Poleg teh splošnih pogojev mora imeti pravno dejanje, ki se izpodbija, značilnosti, navedene v enem od naslednjih primerov:

  • Izpodbojnost zaradi namere po prikrajšanju upnikov (prva do tretja točka člena 28 IO)

Če je dolžnik deloval, da bi prikrajšal upnike, in je tretja oseba to vedela, izpodbojnost zajema desetletno obdobje pred začetkom postopka v primeru insolventnosti (prva točka člena 28 IO). Če tretja oseba za nameravano prikrajšanje upnikov ni vedela zaradi malomarnosti, je izpodbijanje omejeno na dveletno obdobje pred začetkom postopka v primeru insolventnosti.

  • Izpodbojnost zaradi zapravljanja premoženja (četrta točka člena 28 IO)

Pogodbe o nakupu, izmenjavi in dobavi, sklenjene v zadnjem letu pred začetkom postopka v primeru insolventnosti, je mogoče izpodbijati, če je bila njihova posledica zapravljanje premoženja, ki škoduje upnikom, in je druga stranka za to vedela ali bi morala vedeti.

  • Izpodbojnost zaradi brezplačnega razpolaganja (člen 29 IO)

Izpodbijati je mogoče tudi brezplačno razpolaganje, ki ga je dolžnik opravil v zadnjih dveh letih pred začetkom postopka v primeru insolventnosti.

  • Izpodbojnost zaradi prednostnega obravnavanja (člen 30 IO)

Ta okoliščina omogoča izpodbojnost določenih pravnih dejanj, na podlagi katerih je bil en upnik deležen prednostnega obravnavanja v primerjavi z drugimi. Pogoj za izpodbojnost je, da je bilo dejanje izvedeno v zadnjem letu pred začetkom postopka v primeru insolventnosti. Hkrati je pogoj, da je nastopila plačilna nesposobnost ali prezadolženost, ali da obstaja predlog za uvedbo postopka v primeru insolventnosti, ali je bilo dejanje izvedeno v zadnjih 60 dneh pred začetkom postopka v primeru insolventnosti. Če je bilo kritje (poplačilo ali zavarovanje) neprimerno (tj. upnik ga ni mogel terjati glede na vsebino pravnega razmerja ali ne v tej obliki ali v tistem času), ne obstajajo dodatni (subjektivni) pogoji za izpodbojnost. V skladu s členom 30 IO se lahko izpodbija tudi (tj. drugi stranki v tej obliki ali v tistem času) ustrezno poplačilo ali zavarovanje. V teh primerih je pogoj za izpodbojnost nameravano prednostno obravnavanje s strani dolžnika in poznavanje namere s strani druge stranke ali njeno nepoznavanje zaradi malomarnosti.

  • Izpodbojnost zaradi vedenja za plačilno nesposobnost (člen 31 IO)

Ta okoliščina zajema določena pravna dejanja, izvedena v šestih mesecih pred začetkom postopka v primeru insolventnosti in po nastopu plačilne nesposobnosti (prezadolženosti), če je druga stranka vedela za plačilno nesposobnost prezadolženost ali predlog za uvedbo postopka ali bi za to vsaj morala vedeti. Dodatni pogoj je, da upnik s pravnim dejanjem pridobi zavarovanje ali poplačilo ali da je pravni posel neposredno škodljiv.

Do izpodbijanja je upravičen samo stečajni upravitelj. Pred tem mora pridobiti izjavo upniškega odbora (člen 114(1) IO). Izpodbijanje se izvede s tožbo, ugovorom (Einrede) (člen 43(1) IO), ugovorom v izvršilnem postopku za unovčenje ali prijavo v postopku v primeru insolventnosti nasprotnika izpodbijanja. Ničnostna tožba se vloži v roku enega leta po začetku postopka v primeru insolventnosti, sicer terjatev preneha. Ta rok se lahko podaljša, če se tako dogovorita stečajni upravitelj in nasprotnik izpodbijanja, vendar se tak dogovor o podaljšanju lahko sklene samo enkrat in za ne več kot tri mesece (člen 43(2) IO).

Pravna dejanja dolžnika po začetku postopka v primeru insolventnosti

Če dolžnik nima pravice, da sam upravlja premoženje, pravna dejanja dolžnika, ki so izvedena po začetku postopka v primeru insolventnosti in vplivajo na stečajno maso, v odnosu do stečajnih upnikov v primeru insolventnosti načeloma niso več veljavna (člen 3(1) IO). V tem primeru gre za t. i. relativno neučinkovitost. Dolžnik lahko prevzame pogodbene obveznosti tudi po začetku postopka v primeru insolventnosti, vendar terjatev, ki izhajajo iz takih obveznosti, ni mogoče uveljavljati v škodo stečajnih upnikov pred končanjem postopka v primeru insolventnosti. Z naknadno odobritvijo stečajnega upravitelja lahko taki posli postanejo veljavni.

Zadnja posodobitev: 11/03/2021

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.

Plačilna nesposobnost - Poljska

1 Zoper koga je mogoče uvesti postopek v primeru insolventnosti?

Na Poljskem stečajne postopke v smislu člena 1(1) Uredbe (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (prenovitev) urejata dva zakona:

  • zakon z dne 28. februarja 2003 – zakon o stečaju (Prawo upadłościowe, Uradni list (Dziennik Ustaw) 2016, št. 2171) – v nadaljnjem besedilu: zakon o stečaju;
  • zakon z dne 15. maja 2015 – zakon o prestrukturiranju (Prawo restrukturyzacyjne, Uradni list 2016, št. 1574) – v nadaljnjem besedilu: zakon o prestrukturiranju.

Določbe zakona o stečaju urejajo likvidacijske postopke v zvezi z insolventnostjo, tj. „stečaj“ (upadłość). Zakon o prestrukturiranju ureja postopke prestrukturiranja v zvezi z nevarnostjo insolventnosti, tj. „postopek za odobritev poravnave“ (postępowanie o zatwierdzenie układu, členi 210–226), „pospešeni postopek poravnavanja“ (przyspieszone postępowanie układowe, členi 227–264), „postopek poravnavanja“ (postępowanie układowe, členi 267–282) in „postopek sanacije“ (postępowanie sanacyjne, členi 283–323).

Cilj stečajnega postopka je v čim večji meri poplačati terjatve upnikov in, če je razumno mogoče, ohraniti delovanje dolžnikovega podjetja. Ta postopek se začne izključno na zahtevo in vključuje dve fazi: postopek za razglasitev stečaja in postopek po razglasitvi stečaja.

Postopek za odobritev poravnave dolžniku omogoča, da sklene poravnavo, tako da brez posredovanja sodišča sam zbere glasove upnikov. Tak postopek se lahko začne, če izpodbijane terjatve, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi, obsegajo največ 15% vseh terjatev, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi.

Pospešeni postopek poravnavanja dolžniku omogoča, da po pripravi seznama terjatev, ki je bil odobren po poenostavljenem postopku, sklene poravnavo. Tak postopek se lahko izvede, če izpodbijane terjatve, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi, obsegajo največ 15% vseh terjatev, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi.

Postopek poravnavanja dolžniku omogoča, da po pripravi in odobritvi seznama terjatev sklene poravnavo. Tak postopek se lahko izvede, če izpodbijane terjatve, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi, obsegajo največ 15% vseh terjatev, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi.

Postopek sanacije dolžniku omogoča, da sprejme sanacijske ukrepe (namenjene reorganizaciji njegovega podjetja) ter po pripravi in odobritvi seznama terjatev sklene poravnavo. Sanacijski ukrepi vključujejo pravne in praktične ukrepe, ki naj bi izboljšali dolžnikov ekonomski položaj in ponovno vzpostavili njegovo zmožnost izpolnjevanja obveznosti ter ga hkrati zaščitili pred izvršbo.

Stečajni postopek se lahko uvede zoper podjetnika. V skladu s členom 431 poljskega civilnega zakonika (kodeks cywilny) je podjetnik fizična oseba, pravna oseba ali organizacijska enota brez pravne osebnosti, ki ji je z zakonom dodeljena pravna sposobnost in ki v svojem imenu opravlja poslovne ali poklicne dejavnosti.

Predlog za začetek stečajnega postopka lahko vloži dolžnik ali kateri koli od njegovih navadnih upnikov.

Stečajni postopek se lahko uvede tudi zoper:

  1. družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe, ki ne opravljajo poslovne dejavnosti;
  2. partnerje v poslovnih partnerstvih, ki imajo v zvezi s svojim celotnim premoženjem neomejeno odgovornost za izpolnjevanje obveznosti partnerstva;
  3. partnerje v poklicnem partnerstvu.

Stečajni postopek se lahko uvede tudi zoper fizične osebe, ki ne opravljajo poslovne dejavnosti (člen 4911 in naslednji zakona o stečaju). Tak postopek se začne le na zahtevo dolžnika, razen če ni dolžnik nekdanji podjetnik. V tem primeru lahko predlog za začetek stečajnega postopka vloži tudi upnik, in sicer v enem letu po izpisu podjetnika iz ustreznega registra.

Postopek prestrukturiranja se lahko začne v zvezi s:

  1. podjetniki v smislu člena 431 civilnega zakonika;
  2. družbami z omejeno odgovornostjo (spółka z ograniczoną odpowiedzialnością) in delniškimi družbami (spółka akcyjna), ki ne opravljajo poslovne dejavnosti;
  3. partnerji v poslovnih partnerstvih (osobowa spółka handlowa), ki imajo v zvezi s svojim celotnim premoženjem neomejeno odgovornost za izpolnjevanje obveznosti partnerstva;
  4. partnerji v partnerstvu (spółka partnerska).

Postopka prestrukturiranja ni mogoče začeti v zvezi s fizičnimi osebami, ki ne opravljajo poslovne dejavnosti. Izvede se le na zahtevo dolžnika, razen v primeru postopka sanacije, ki se lahko začne tudi na zahtevo upnika, če je dolžnik insolventen.

Postopek za odobritev poravnave dolžniku omogoča, da sklene poravnavo, tako da brez posredovanja sodišča sam zbere glasove upnikov. Tak postopek se lahko izvede, če izpodbijane terjatve, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi, obsegajo največ 15% vseh terjatev.

Pospešeni postopek poravnavanja dolžniku omogoča, da po pripravi seznama terjatev, ki je bil odobren po poenostavljenem postopku, sklene poravnavo. Tak postopek se lahko izvede, če izpodbijane terjatve, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi, obsegajo največ 15% vseh terjatev, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi.

Postopek poravnavanja dolžniku omogoča, da po pripravi in odobritvi seznama terjatev sklene poravnavo. Tak postopek se lahko izvede, če izpodbijane terjatve, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi, obsegajo največ 15% vseh terjatev, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi.

Postopek sanacije dolžniku omogoča, da sprejme sanacijske ukrepe (namenjene reorganizaciji njegovega podjetja) ter po pripravi in odobritvi seznama terjatev sklene poravnavo. Sanacijski ukrepi vključujejo pravne in praktične ukrepe, ki naj bi izboljšali dolžnikov ekonomski položaj in ponovno vzpostavili njegovo zmožnost izpolnjevanja obveznosti ter ga hkrati zaščitili pred izvršbo.

Stečajni postopek se lahko uvede zoper podjetnika. V skladu s členom 431 civilnega zakonika je podjetnik fizična oseba, pravna oseba ali organizacijska enota brez pravne osebnosti, ki ji je z zakonom dodeljena pravna sposobnost in ki v svojem imenu opravlja poslovne ali poklicne dejavnosti.

Poleg tega se lahko stečajni postopek uvede zoper:

  1. družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe, ki ne opravljajo poslovne dejavnosti;
  2. partnerje v poslovnih partnerstvih, ki imajo v zvezi s svojim celotnim premoženjem neomejeno odgovornost za izpolnjevanje obveznosti partnerstva;
  3. partnerje v partnerstvu.

Postopek za razglasitev stečaja se lahko uvede tudi zoper fizične osebe, ki ne opravljajo poslovne dejavnosti (člen 4911 in naslednji zakona o stečaju).

Postopek prestrukturiranja se lahko začne v zvezi s:

  1. podjetniki v smislu zakona z dne 23. aprila 1964 – civilni zakonik (kodeks cywilny, Uradni list 2016, točki 380 in 585), v nadaljnjem besedilu: civilni zakonik;
  2. družbami z omejeno odgovornostjo (spółka z ograniczoną odpowiedzialnością) in delniškimi družbami (spółka akcyjna), ki ne opravljajo poslovne dejavnosti;
  3. partnerji v poslovnih partnerstvih (osobowa spółka handlowa), ki imajo v zvezi s svojim celotnim premoženjem neomejeno odgovornost za izpolnjevanje obveznosti partnerstva;
  4. partnerji v partnerstvu (spółka partnerska).

Postopek prestrukturiranja se ne začne v zvezi s fizičnimi osebami, ki ne opravljajo poslovne dejavnosti. Izvede se le na zahtevo dolžnika, razen v primeru postopka sanacije, ki se lahko začne tudi na zahtevo upnika, če je dolžnik insolventen.

2 Kateri so pogoji za uvedbo postopka v primeru insolventnosti?

Stečajni postopek se začne zoper dolžnika, ki je postal insolventen (člen 10 zakona o stečaju).

Dolžnik je insolventen, če svojih finančnih obveznosti ne more izpolniti, ko zapadejo v plačilo. Za dolžnika se šteje, da ne more izpolniti svojih finančnih obveznosti, če z njihovo izpolnitvijo zamuja več kot tri mesece. Dolžnik, ki je pravna oseba ali organizacijska enota brez pravne osebnosti, ki ji je pravna sposobnost dodeljena z ločenim zakonodajnim aktom, je insolventen tudi, če njegove finančne obveznosti presegajo vrednost njegovega premoženja in če se to stanje nadaljuje več kot 24 mesecev. Sodišče lahko zavrne predlog za začetek stečajnega postopka, če ni kratkoročnega tveganja, da dolžnik ne bo mogel izpolniti svojih finančnih obveznosti, ko zapadejo v plačilo.

Postopek prestrukturiranja se lahko začne v zvezi z insolventnim dolžnikom ali dolžnikom, ki mu grozi insolventnost. Insolventni dolžnik je dolžnik, ki je insolventen v smislu členov 10 in 11 zakona o stečaju. Dolžnik, ki ga ogroža insolventnost, je dolžnik, katerega ekonomski položaj kaže, da bi kratkoročno lahko postal insolventen.

Sodišče zavrne začetek postopka prestrukturiranja, če bi ta škodil upnikom.

Poleg tega zakon o prestrukturiranju določa posebne pogoje za začetek vsake vrste postopka prestrukturiranja.

Postopek za odobritev poravnave in pospešeni postopek poravnavanja se lahko izvedeta, če izpodbijane terjatve, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi, obsegajo največ 15 % vseh terjatev, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi.

Postopek poravnavanja in postopek sanacije se lahko izvedeta, če izpodbijane terjatve, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi, obsegajo več kot 15% vseh terjatev, ki upnikom dajejo pravico do glasovanja o poravnavi. Poleg tega sodišče zavrne začetek takega postopka, če ni dokazov prima facie, da bo lahko dolžnik stalno kril stroške postopka in obveznosti, ki bodo nastale po njegovem začetku.

3 Katero premoženje je sestavni del stečajne mase? Kako se obravnava premoženje, ki ga je dolžnik pridobil ali ki je bilo nanj preneseno po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

Stečajna masa v stečajnem postopku vključuje premoženje, ki je bilo na dan razglasitve stečaja v lasti stranke v stečaju, in premoženje, ki ga je navedena stranka pridobila med stečajnim postopkom (člen 62 zakona o stečaju). Izjeme od tega pravila so določene v členih 63–67a zakona o stečaju.

Stečajna masa ne vključuje sredstev, ki so v skladu z zakonom z dne 17. novembra 1964 – zakonik o civilnem postopku (Uradni list 2016, točke 1822, 1823, 1860 in 1948) izključena iz izvršbe, del plačil za delo stranke v stečaju, ki ni predmet rubeža, in zneskov, pridobljenih z uveljavljanjem zastavne pravice ali hipoteke, če je bila stranka v stečaju upravitelj te zastavne pravice ali hipoteke, in sicer v deležu, ki v skladu s sporazumom o upravljanju pripada drugim upnikom.

Poleg tega se lahko s sklepom skupščine upnikov iz stečajne mase izključi tudi drugo premoženje stranke v stečaju.

Iz stečajne mase so izključena tudi sredstva, namenjena pomoči zaposlenim stranke v stečaju in njihovim družinam, v obliki gotovine na ločenem računu sklada družbe za socialna nadomestila, vzpostavljenega v skladu z določbami o skladih družb za socialna nadomestila, skupaj z zneski, ki jih je treba nakazati na navedeni račun po razglasitvi stečaja, vključno z odplačilom stanovanjskih posojil, plačilom natečenih bančnih obresti v zvezi z gotovino v skladu, pristojbinami, pobranimi od oseb, ki uporabljajo socialne storitve, ter nadomestili, ki se financirajo iz navedenega sklada in jih organizira stranka v stečaju.

V postopku prestrukturiranja stečajna masa vključuje sredstva, ki se uporabljajo za poslovanje podjetja, in sredstva v lasti dolžnika (členi 240, 273 in 294 zakona o prestrukturiranju).

4 Kakšna pooblastila imata dolžnik in stečajni upravitelj?

V stečajnem postopku (katerega cilj je likvidacija dolžnikovega premoženja) se dolžniku odvzame pravica do upravljanja premoženja. Nalogo upravljanja premoženja (stečajne mase) prevzame upravitelj (syndyk). Upravitelj prevzame tudi druge odgovornosti v zvezi z delovanjem dolžnikovega podjetja – vodenje podjetja, izpolnjevanje obveznosti poročanja itd.

Dolžnik ostane udeleženec v stečajnem postopku ter lahko izpodbija nekatere odločbe, ki jih sodišče izda v tem postopku, tj. odločbe v zvezi z izključitvijo sredstev iz stečajne mase in nagradami upravitelju.

V postopkih prestrukturiranja se pooblastila dolžnika in stečajnega upravitelja razlikujejo glede na vrsto postopka.

V postopku za odobritev poravnave lahko dolžnik izvaja vse ukrepe, razen v obdobju od dneva izdaje odločbe o odobritvi poravnave do dneva, ko ta odločba postane pravnomočna. V navedenem obdobju so pravila, ki se uporabljajo, enaka kot v pospešenem postopku poravnavanja, tj. dolžnik lahko izvaja običajne ukrepe upravljanja. Za ukrepe, ki niso običajno upravljanje, je potrebno soglasje nadzornika poravnave.

V pospešenem postopku poravnavanja in postopku poravnavanja lahko dolžnik izvaja običajne ukrepe upravljanja, vendar je za ukrepe, ki niso običajno upravljanje, potrebno soglasje sodnega nadzornika, razen če ni zanje potrebno soglasje upniškega odbora.

V postopku sanacije se dolžniku odvzame pravica do upravljanja, ukrepe pa izvaja stečajni upravitelj, razen če ni zanje potrebno soglasje upniškega odbora.

5 Pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati pobote?

V stečajnem postopku se lahko terjatev stranke v stečaju pobota z upnikovo terjatvijo, če sta na dan razglasitve stečaja obstajali obe terjatvi, tudi če ena od njiju še ni zapadla v plačilo (člen 93 zakona o stečaju).

Pobot ni sprejemljiv, če je upnik stranke v stečaju terjatev pridobil po razglasitvi stečaja z dodelitvijo ali na podlagi indosamenta ali če jo je pridobil v 12 mesecih pred razglasitvijo stečaja, pri čemer je vedel, da obstajajo razlogi za razglasitev stečaja, razen če ni bila pridobitev povezana z odplačilom dolga, za katerega je bil odgovoren pridobitelj (ne glede na to, ali je bila to osebna odgovornost ali odgovornost, zavarovana s posebnim premoženjem). (Člen 94 zakona o stečaju.)

Pobot ni sprejemljiv, če je upnik po dnevu razglasitve stečaja postal dolžnik stranke v stečaju (člen 95 zakona o stečaju).

Upnik, ki želi uveljavljati pravico do pobota, najpozneje na dan vložitve zahtevka predloži izjavo v ta namen (člen 96 zakona o stečaju).

Za splošna pravila za pobot medsebojnih terjatev v postopku prestrukturiranja veljajo naslednji pogoji:

  • upnik je po začetku postopka prestrukturiranja postal dolžnikov dolžnik;
  • po začetku postopka prestrukturiranja je dolžnik dolžnika, ki je predmet postopka prestrukturiranja, postal njegov upnik, in sicer prek pridobitve terjatve, ki je nastala pred začetkom postopka prestrukturiranja, z dodelitvijo ali na podlagi indosamenta.

Medsebojne terjatve se lahko pobotajo, če je bila terjatev pridobljena zaradi odplačila dolga, za katerega je bil odgovoren pridobitelj (osebna odgovornost ali odgovornost, zavarovana z določenim premoženjem), in če je pridobitelj postal odgovoren za dolg pred dnevom vložitve predloga za pospešeni postopek poravnavanja.

Upnik, ki želi v postopku prestrukturiranja izkoristiti pobot, dolžniku v ta namen predloži izjavo, če pa je bila dolžniku odvzeta pravica do upravljanja, izjavo predloži stečajnemu upravitelju, in sicer najpozneje 30 dni po začetku postopka prestrukturiranja, ali če so razlogi za pobot nastali pozneje, najpozneje 30 dni po nastanku teh razlogov. Izjava je veljavna tudi, če se predloži sodnemu nadzorniku (členi 253, 273 in 297 zakona o prestrukturiranju).

6 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na trenutne pogodbe, katerih stranka je dolžnik?

Posebne določbe o učinkih razglasitve stečaja na obveznosti stranke v stečaju so navedene v členih 83–118 zakona o stečaju, določbe o učinkih na dediščine, ki jih pridobi stranka v stečaju, v členih 119–123, določbe o učinkih na premoženjsko razmerje med stranko v stečaju in njenim zakoncem pa v členih 124–126.

Člena 81 in 82 zakona o stečaju prepovedujeta obremenitev premoženja, vključenega v stečajno maso, z zastavno pravico, registrirano zastavno pravico ali hipoteko.

Določbe pogodbe, katere stranka je posameznik v stečaju, ki preprečujejo ali ovirajo doseganje cilja stečajnega postopka, so neveljavne v zvezi s stečajno maso. Pogodba, s katero se prenese lastništvo premoženja, terjatev ali druga pravica in ki je bila sklenjena za zavarovanje terjatve, je veljavna v zvezi s stečajno maso, če je bila sklenjena v pisni obliki na potrjen datum, razen če gre za pogodbo o finančnem jamstvu (člen 84 zakona o stečaju).

Člena 85 in 85a določata podrobna pravila o okvirnih pogodbah, ki se nanašajo na terminske/prihodnje finančne posle ali na prodajo vrednostnih papirjev na podlagi pogodb o začasni prodaji.

Finančne obveznosti stranke v stečaju, ki še niso zapadle, zapadejo na dan razglasitve stečaja. Na dan razglasitve stečaja nefinančne obveznosti postanejo finančne obveznosti in zapadejo v plačilo na isti dan, tudi če rok za njihovo izpolnitev še ni potekel (člen 91 zakona o stečaju).

Terjatev, ki izhaja iz pogodbe, sklenjene ob sprejemu ponudbe, ki jo je predložila stranka v stečaju, lahko upnik v stečajnem postopku uveljavlja le, če je bila izjava o sprejemu ponudbe stranki v stečaju predložena pred razglasitvijo stečaja.

Če obveznosti iz vzajemne pogodbe do dneva razglasitve stečaja v celoti ali delno niso bile izpolnjene, lahko upravitelj s soglasjem stečajnega sodnika (sędzia komisarz) izpolni obveznosti stranke v stečaju in od druge stranke zahteva, naj izpolni medsebojne obveznosti, ali odstopi od pogodbe z učinkom od dneva razglasitve stečaja. Če je stranka v stečaju na dan razglasitve stečaja stranka v kakršni koli pogodbi, ki ni vzajemna pogodba, lahko upravitelj odstopi od te pogodbe, razen če zakon ne določa drugače.

Na zahtevo, ki jo je druga stranka predložila na potrjen datum, upravitelj v treh mesecih izjavi, ali odstopa od pogodbe ali zahteva njeno izpolnitev. Če upravitelj izjave ne predloži v navedenem roku, se šteje, da je odstopil od pogodbe.

Druga stranka, od katere se je prej zahtevalo, da izpolni svoje obveznosti, lahko začasno prekine izpolnjevanje svojih obveznosti, dokler niso medsebojne obveznosti izpolnjene ali zavarovane. Tega nima pravice storiti, če je ob sklenitvi pogodbe vedela ali bi morala vedeti, da obstajajo razlogi za razglasitev stečaja (člen 98 zakona o stečaju).

Če upravitelj odstopi od pogodbe, je druga stranka upravičena do vračila izpolnjenih obveznosti, tudi če so del stečajne mase. V stečajnem postopku lahko stranka zahteva odškodnino za izpolnjene obveznosti in nastale izgube, tako da ustrezne zahtevke predloži stečajnemu sodniku (člen 99 zakona o stečaju).

Prodajalec lahko zahteva vračilo premičnine – vključno z vrednostnimi papirji – ki jo je poslal stranki v stečaju, zanjo pa ni prejel plačila, če stranka v stečaju ali oseba, ki jo je stranka v stečaju pooblastila za razpolaganje z navedeno premičnino, te premičnine ni pridobila pred razglasitvijo stečaja. Tudi prejemnik, ki je premičnino poslal stranki v stečaju, je upravičen do vračila premičnine. Prodajalec ali prejemnik, ki mu je bilo vrnjeno premoženje, povrne stroške, ki so ali bodo nastali, in predplačila. Vendar lahko upravitelj vrne premoženje, če plača ali zagotovi ceno, ki bi jo morala plačati stranka v stečaju, in stroške. Upravitelj ima pravico, da to stori v enem mesecu od vložitve zahtevka za vračilo (člen 100 zakona o stečaju).

Komisijske ali konsignacijske pogodbe, ki jih je sklenila stranka v stečaju in v katerih je bila naročnik ali pošiljatelj, ter pogodbe o upravljanju vrednostnih papirjev, ki jih je sklenila stranka v stečaju, ob razglasitvi stečaja prenehajo veljati. Druga stranka lahko na dan razglasitve stečaja odstopi od komisijskih ali konsignacijskih pogodb, ki jih je sklenila stranka v stečaju in v katerih je bila stranka v stečaju izvajalec ali prejemnik (člen 102 zakona o stečaju).

Pogodba o zastopanju se izteče na dan, ko ena od strank razglasi stečaj. Če stečaj razglasi naročnik, lahko zastopnik v stečajnem postopku zahteva odškodnino za izgubo, ki jo je imel zaradi izteka pogodbe (člen 103 zakona o stečaju).

Če stečaj razglasi posojilodajalec ali posojilojemalec, se posodbena pogodba, če je bil njen predmet že posojen, prekine na zahtevo katere koli stranke. Če predmet še ni bil posojen, se pogodba izteče (člen 104 zakona o stečaju).

Če katera od strank posojilne pogodbe razglasi stečaj, se ta pogodba izteče, če predmet posojila še ni bil posojen (člen 105 zakona o stečaju).

Pogodba o najemu ali zakupu nepremičnine stranki zavezuje, če je bil predmet pogodbe dan na razpolago najemniku ali zakupojemalcu (členi 106–108 zakona o stečaju). V skladu z odločbo stečajnega sodnika upravitelj prekine pogodbo o najemu ali zakupu nepremičnine, ki jo je sklenila stranka v stečaju, in sicer s trimesečnim odpovednim rokom, tudi če prekinitev te pogodbe s strani stranke v stečaju ne bi bila dovoljena (člena 109 in 110 zakona o stečaju).

Kreditna pogodba se izteče na dan razglasitve stečaja, če posojilodajalec pred tem dnevom stranki v stečaju sredstev še ni dal na razpolago (člen 111 zakona o stečaju).

Razglasitev stečaja ne vpliva na pogodbo o bančnem računu stranke v stečaju, njeno pogodbo o računu vrednostnih papirjev ali pogodbo o skupnem računu (člen 112 zakona o stečaju).

V postopku prestrukturiranja dolžnik ali stečajni upravitelj od dneva začetka tega postopka do dneva njegovega zaključka ali do dneva, ko odločba o prekinitvi postopka postane pravnomočna, ne smeta izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz terjatev, po zakonu zajetih v poravnavi.

Pogodbene določbe, ki določajo spremembo ali prenehanje pravnega razmerja, katerega stranka je dolžnik, so neveljavne, če se vloži zahtevek za začetek postopka prestrukturiranja ali če se tak postopek začne.

Določbe pogodbe, katere stranka je dolžnik, ki preprečujejo ali ovirajo doseganje cilja postopka prestrukturiranja, so neveljavne v zvezi s stečajno maso.

Člen 250 zakona o prestrukturiranju določa podrobna pravila o okvirnih pogodbah, ki se nanašajo na terminske/prihodnje finančne posle ali na prodajo vrednostnih papirjev na podlagi pogodb o začasni prodaji.

Najemodajalec od dneva začetka postopka prestrukturiranja do dneva njegovega zaključka ali do dneva, ko odločba o prekinitvi postopka postane pravnomočna, brez soglasja upniškega odbora ne sme prekiniti pogodbe o najemu ali zakupu prostorov ali nepremičnine, v kateri posluje dolžnikova družba.

Zgoraj opisana pravila za najemno ali zakupno pogodbo se smiselno uporabljajo za kreditne pogodbe v zvezi s finančnimi sredstvi, ki so bila posojilojemalcu dana na voljo pred začetkom postopka, za zakup, premoženjsko zavarovanje, pogodbe o bančnih računih, jamstvene sporazume, sporazume, ki se nanašajo na dovoljenja, izdana dolžniku, ter za jamstva ali akreditive, izdane pred začetkom postopka prestrukturiranja (členi 256, 273 in 297 zakona o prestrukturiranju).

Poleg tega lahko stečajni upravitelj v postopku sanacije s soglasjem stečajnega sodnika odstopi od vzajemne pogodbe, ki pred začetkom postopka sanacije delno ali v celoti ni bila izpolnjena, če izvajanja pogodbe s strani druge stranke ni mogoče razdeliti. Če je mogoče izvajanje pogodbe s strani druge stranke razdeliti, se navedena določba smiselno uporablja za del pogodbe, ki bi ga morala druga stranka izpolniti po začetku postopka sanacije. Če stečajni upravitelj odstopi od pogodbe, lahko druga stranka zahteva vrnitev izvedbe, zagotovljene po začetku postopka sanacije in preden je navedena stranka prejela obvestilo o odstopu, če je navedena izvedba del premoženja dolžnika. Če to ni mogoče, lahko druga stranka zahteva odškodnino le za izpolnitev pogodbe in za izgube, ki jih je imela. Navedeni zahtevki niso predmet poravnave (člen 298 zakona o prestrukturiranju).

7 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na postopke, ki so jih sprožili posamezni upniki (razen za pravde v teku)?

Po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka lahko sodišče na zahtevo dolžnika, začasnega nadzornika ali upnika, ki je vložil navedeni predlog, začasno ustavi izvršilni postopek in razveljavi rubež bančnega računa, če je to potrebno za dosego ciljev stečajnega postopka (člen 39 zakona o stečaju).

Po razglasitvi stečaja se izvršilni postopki, ki so se pred razglasitvijo stečaja začeli v zvezi s sredstvi, vključenimi v stečajno maso, po zakonu začasno ustavijo na dan razglasitve stečaja. Postopek se po zakonu prekine, ko odločba o razglasitvi stečaja postane pravnomočna (člen 146 zakona o stečaju).

Po razglasitvi stečaja lahko sodne, upravne in upravnosodne postopke v zvezi s stečajno maso začne in izvede samo upravitelj ali se začnejo in izvedejo zoper njega. Upnik ne more začeti postopka v zvezi s terjatvijo, ki jo je treba prijaviti (člen 144 zakona o stečaju).

V postopku prestrukturiranja se izvršilni postopki, ki so se pred začetkom postopka prestrukturiranja začeli v zvezi s terjatvijo, ki je po zakonu predmet poravnave, na dan začetka tega postopka začasno prekinejo v skladu z zakonom. (Člena 259 in 278 zakona o prestrukturiranju.) V postopku sanacije začasna prekinitev velja za vse izvršilne postopke v zvezi z dolžnikovimi sredstvi, vključenimi v premoženje za sanacijske ukrepe (člen 312 zakona o prestrukturiranju).

Na dan, ko odločba o odobritvi poravnave postane pravnomočna, se postopki zavarovanja in izvršilni postopki, ki se vodijo zoper dolžnika za poplačilo terjatev, ki so predmet poravnave, po zakonu prekinejo. Prekinjeni postopki zavarovanja in izvršilni postopki, ki se vodijo zoper dolžnika za poplačilo terjatev, ki niso predmet poravnave, se lahko nadaljujejo na zahtevo upnika (člen 170 zakona o prestrukturiranju).

Začetek postopka poravnavanja, pospešenega postopka poravnavanja ali postopka sanacije upniku ne preprečuje, da bi začel sodni, upravni in upravni sodni postopek ali postopek pred arbitražnim sodiščem, da bi uveljavljal terjatve, ki se vključijo na seznam terjatev (členi 257, 276 in 310 zakona o prestrukturiranju).

8 Kakšni so učinki postopka v primeru insolventnosti na nadaljevanje pravd, ki tečejo v trenutku uvedbe postopka v primeru insolventnosti?

Sodišče po razglasitvi stečaja po uradni dolžnosti začasno ustavi postopke, če zadevajo stečajno maso, tj. če lahko njihov izid vpliva na stečajno maso (če se nanašajo na predmet, vključen v stečajno maso) in če je bil razglašen stečaj ter če je bil v postopku imenovan prisilni upravitelj za razglasitev stečaja (člen 174(1)(4) in (5) zakonika o civilnem postopku (kodeks postępowania cywilnego)). Sodišče upravitelja ali prisilnega upravitelja pozove k udeležbi v postopku (člen 174(3) zakonika o civilnem postopku). Če je stranka v stečaju (dolžnik) tožnik, sodišče po uradni dolžnosti nadaljuje začasno ustavljene postopke, takoj ko se določi upravitelj (prisilni upravitelj) (člen 180(1)(5) zakonika o civilnem postopku).

Zoper upravitelja se lahko postopek uvede le, če v stečajnem postopku terjatev ni vključena na seznam terjatev, potem ko so bile izčrpane vse možnosti iz zakonika. (Člen 145 zakona o stečaju.)

V postopku prestrukturiranja se tekoči sodni postopki (ki potekajo v trenutku začetka postopka prestrukturiranja) začasno ustavijo, če zadevajo stečajno maso (ali premoženje za sanacijske ukrepe) in če je bil v postopku prestrukturiranja imenovan stečajni upravitelj ali če je bil v postopku za začetek postopka sanacije imenovan začasni upravitelj in če se postopek nanaša na sredstva, ki so zavarovana (člen 174(1)(4) in (5) zakonika o civilnem postopku). Sodišče začasnega upravitelja ali stečajnega upravitelja pozove k udeležbi v postopku (člen 174(3) zakonika o civilnem postopku).

Priznanje terjatve, odpoved terjatvi, poravnava ali sprejem pomembnih dejstev o zadevi s strani dolžnika v takih primerih nimajo pravnega učinka, če ni bilo pridobljeno soglasje sodnega nadzornika (člen 258 zakona o prestrukturiranju).

9 Katere so glavne značilnosti udeležbe upnikov v postopku v primeru insolventnosti?

Sodelovanje upnikov v stečajnem postopku urejajo členi 189–213 zakona o stečaju. Upniki, katerih terjatve so bile sprejete, imajo pravico sodelovati na skupščini upnikov in glasovati.

Stečajni sodnik po uradni dolžnosti ali na zahtevo ustanovi upniški odbor ter imenuje in razreši njegove člane. Odbor pomaga upravitelju, nadzoruje njegovo delovanje, pregleduje stanje finančnih sredstev, ki sestavljajo stečajno maso, da dovoljenje za dejanja, ki se lahko izvedejo le z dovoljenjem upniškega odbora, in na zahtevo stečajnega sodnika ali upravitelja izrazi svoje mnenje o drugih zadevah. Upniški odbor lahko od stranke v stečaju ali upravitelja zahteva pojasnila ter pregleda knjige in dokumente v zvezi s stečajem, dokler to ne pomeni kršitve poslovne zaupnosti.

Za veljavnost naslednjih ukrepov upravitelja je potrebno dovoljenje upniškega odbora:

  1. nadaljnje upravljanje podjetja s strani upravitelja, če naj bi trajalo več kot tri mesece po razglasitvi stečaja;
  2. opustitev prodaje podjetja kot celote;
  3. neposredna prodaja sredstev, vključenih v stečajno maso;
  4. najemanje posojil ali kreditov in obremenitev sredstev stranke v stečaju z omejenimi lastninskimi pravicami;
  5. priznanje izpodbijanih terjatev ali opustitev sklenitve poravnave v zvezi z izpodbijanimi terjatvami in predložitev spora arbitražnemu sodišču.

Izjema se lahko uporabi, če je treba enega od navedenih ukrepov izvesti takoj in če se ta ukrep nanaša na vrednost, ki ne presega 10 000 PLN – v tem primeru ga lahko upravitelj, sodni nadzornik ali stečajni upravitelj izvede brez dovoljenja odbora.

Poleg tega dovoljenje upniškega odbora ni potrebno za prodajo premičnin, če ocenjena vrednost vseh premičnin v stečajni masi, kot je navedena v popisu, ne presega 50 000 PLN, ter za prodajo terjatev in drugih pravic, če nominalna vrednost vseh terjatev in drugih pravic, vključenih v stečajno maso, kot je navedena v popisu, ne presega 50 000 PLN.

Upnik lahko v stečajnem postopku vloži predlog poravnave.

Upniki lahko tudi izpodbijajo odločbo stečajnega sodišča ali stečajnega sodnika o odobritvi računovodskih poročil upravitelja, odločbe v zvezi s seznamom terjatev, tudi v zvezi s terjatvami drugih upnikov, odločbe o načrtu razdelitve, nagrade upravitelju in odločbo o ustavitvi ali prekinitvi stečajnega postopka.

Sodelovanje upnikov v postopku prestrukturiranja urejajo členi 104–139 zakona o prestrukturiranju. Upniki, katerih terjatve so vključene na potrjeni seznam terjatev, ter tudi upniki, ki se udeležijo skupščine upnikov ter stečajnemu sodniku predložijo sklep o izvršbi, ki potrjuje njihovo terjatev, imajo pravico do udeležbe na skupščini upnikov in do glasovanja.

Na skupščini upnikov se lahko doseže poravnava, če se je udeleži vsaj petina upnikov, ki imajo pravico do glasovanja o poravnavi.

Stečajni sodnik po uradni dolžnosti ali na zahtevo ustanovi upniški odbor ter imenuje in razreši njegove člane. Upniški odbor pomaga sodnemu nadzorniku ali stečajnemu upravitelju, nadzoruje njegovo delovanje, pregleduje stanje finančnih sredstev, ki sestavljajo stečajno maso ali premoženje za sanacijske ukrepe, da dovoljenje za dejanja, ki se lahko izvedejo le z dovoljenjem upniškega odbora, in na zahtevo stečajnega sodnika, sodnega nadzornika, stečajnega upravitelja ali dolžnika izrazi svoje mnenje o drugih zadevah. Skupščina upnikov in njeni člani lahko stečajnemu sodniku predložijo pripombe glede delovanja dolžnika, sodnega nadzornika ali stečajnega upravitelja. Odbor lahko od dolžnika, sodnega nadzornika ali stečajnega upravitelja zahteva pojasnila ter pregleda dolžnikove knjige in dokumente, če to ne pomeni kršitve poslovne zaupnosti. V drugih primerih in ob dvomu stečajni sodnik določi obseg posebnih pravic članov upniškega odbora v zvezi s pregledovanjem knjig in dokumentov dolžnikovega podjetja.

Za veljavnost naslednjih ukrepov dolžnika ali stečajnega upravitelja je potrebno dovoljenje upniškega odbora:

  • obremenitev elementov stečajne mase ali premoženja za sanacijske ukrepe s hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico ali pomorsko hipoteko, da bi se zavarovala terjatev, ki ni predmet poravnave;
  • prenos lastništva predmeta ali pravice, da bi se zavarovala terjatev, ki ni predmet poravnave;
  • obremenitev elementov stečajne mase ali premoženja za sanacijske ukrepe z drugimi pravicami;
  • najemanje kreditov ali posojil;
  • sklenitev pogodbe o zakupu dolžnikovega podjetja ali njegovega organiziranega dela ali podobnega dogovora;

(če se zgornji ukrepi izvedejo s soglasjem upniškega odbora, jih ni mogoče šteti za neizvršljive v zvezi s stečajno maso)

  • prodaja nepremičnine ali drugih sredstev, vrednih več kot 500 000 PLN, s strani dolžnika.

Upniki lahko tudi izpodbijajo odločbo sodišča, pristojnega za prestrukturiranje, ali stečajnega sodnika o odobritvi računovodskih poročil stečajnega upravitelja, odločbe v zvezi s seznamom terjatev (v postopku poravnavanja in postopku sanacije) in s terjatvami drugih upnikov, nagrade sodnemu nadzorniku ali stečajnemu upravitelju ter odločbo o ustavitvi ali prekinitvi stečajnega postopka.

10 Na kakšen način lahko stečajni upravitelj uporablja premoženje iz stečajne mase oziroma razpolaga z njim?

Upravitelj v stečajnem postopku po razglasitvi stečaja pripravi popis, oceni stečajno maso in pripravi osnutek načrta likvidacije. V načrtu likvidacije opredeli predlagani način prodaje premoženja stranke v stečaju, zlasti podjetja, čas prodaje, oceno izdatkov in gospodarske razloge za nadaljevanje poslovne dejavnosti (člen 306 zakona o stečaju). Upravitelj po pripravi popisa in finančnega poročila ali po predložitvi splošnega pisnega poročila likvidira stečajno maso (člen 308 zakona o stečaju).

Po likvidaciji lahko upravitelj še naprej upravlja podjetje stranke v stečaju, če je mogoča poravnava z upniki ali če je mogoče prodati celotno podjetje stranke v stečaju ali njegove organizirane dele (člen 312 zakona o stečaju).

V postopku prestrukturiranja, tj. pospešenem postopku poravnavanja in postopku poravnavanja, dolžnik navadno nadaljuje upravljanje svojega podjetja. V skladu s členoma 239(1) in 295 zakona o prestrukturiranju se lahko dolžniku odvzame pravica do upravljanja, če:

  1. dolžnik namerno ali drugače krši zakon z upravljanjem, ki upnikom povzroči škodo ali možnost take škode v prihodnosti;
  2. je očitno, da način upravljanja ne zagotavlja izvedbe poravnave, ali če je bil za dolžnika v skladu s členom 68(1) imenovan upravitelj (kurator);
  3. dolžnik ne ravna v skladu z navodili stečajnega sodnika ali sodnega nadzornika, zlasti če v roku, ki ga je določil stečajni sodnik, ne predloži zakonitih predlogov poravnave.

Kar zadeva postopek sanacije, če je za učinkovito izvedbo takega postopka potrebna osebna udeležba dolžnika ali njegovih zastopnikov, ki hkrati jamčijo za ustrezno upravljanje, lahko sodišče dolžniku dovoli, da v okviru običajnega upravljanja upravlja svoje celotno podjetje ali njegov del (člen 288(3) zakona o prestrukturiranju).

V postopku za odobritev poravnave dolžnik upravlja svoje podjetje v celotnem obdobju trajanja postopka.

11 Katere terjatve je treba prijaviti zoper dolžnikovo stečajno maso in kako se obravnavajo terjatve, nastale po uvedbi postopka v primeru insolventnosti?

V stečajnem postopku se prijavijo vse terjatve navadnih upnikov. Terjatev lahko prijavi tudi upnik, katerega terjatev je bila zavarovana s hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico, davčno zastavno pravico, pomorsko hipoteko ali drugim vpisom v zemljiško knjigo, register hipotek ali register ladij (če upnik terjatve ne prijavi, se na seznam vključi po uradni dolžnosti). Terjatve iz delovnega razmerja se na seznam vključijo po uradni dolžnosti (člen 236(1) in (2) ter člen 237 zakona o stečaju).

Pred obveznostmi stečajne mase, ki so nastale po razglasitvi stečaja, se najprej pokrijejo stroški stečajnega postopka (člen 230(2) ter člen 343(1) in (11) zakona o stečaju), ne da bi se pripravil načrt razdelitve.

V postopku prestrukturiranja seznam terjatev obsega osebne terjatve v zvezi z dolžnikom, nastale pred začetkom postopka prestrukturiranja (člen 76 zakona o prestrukturiranju). Na seznamu terjatev so ločeno navedene terjatve, ki so po zakonu predmet poravnave, in terjatve, ki so predmet poravnave s soglasjem upnika (člen 86 zakona o prestrukturiranju).

V postopku prestrukturiranja se terjatve ne prijavijo. Nadzornik ali stečajni upravitelj seznam terjatev pripravi na podlagi dolžnikovih računovodskih knjig, njegovih drugih dokumentov, vpisov v zemljiško knjigo ter register hipotek in druge registre.

Poravnava je zavezujoča za upnike, katerih terjatve so v skladu z zakonom predmet poravnave, tudi če niso navedene na seznamu terjatev.

Poravnava ni zavezujoča za upnike, ki jih dolžnik ni navedel in niso sodelovali v postopku (člen 166 zakona o prestrukturiranju).

Poravnava ne more vključevati terjatev iz preživnine, nadomestil, izplačanih kot odškodnina zaradi povzročitve bolezni, nezmožnosti za delo, invalidnosti ali smrti, ter rente, dodeljene v zameno za pravice na podlagi pogodbe o renti; terjatev za prenos lastninske pravice in za prenehanje kršitve pravic; terjatev, za katere je dolžnik odgovoren v zvezi s pridobitvijo dediščine po začetku postopka prestrukturiranja, po vključitvi dediščine v stečajno maso ali premoženje za sanacijske ukrepe; ter terjatev v zvezi z delom prispevkov za socialno varnost, ki ga financira zavarovanec in pri katerem je dolžnik plačnik.

Iz poravnave so izključene tudi terjatve iz delovnega razmerja in terjatve, zavarovane s premoženjem dolžnika s hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico, davčno zastavno pravico ali pomorsko hipoteko, in sicer v delu, katerega vrednost krije zavarovanje, razen če se upnik strinja z njihovo vključitvijo v poravnavo (člen 151 zakona o prestrukturiranju).

12 Katera so pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev?

Pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev v stečajnem postopku so določena v členih 239–266 zakona o stečaju.

V stečajnem postopku so za prijavo terjatev odgovorni upniki. Terjatve je treba prijaviti največ 30 dni po objavi odločbe o razglasitvi stečaja v sodnem in gospodarskem vestniku (Monitor Sądowy i Gospodarczy, nato pa v osrednjem registru za prestrukturiranje in stečaj (Centralny Rejestr Restrukturyzacji i Upadłości), člen 51 zakona o stečaju in člen 455 zakona o prestrukturiranju).

Terjatev iz delovnega razmerja ni treba prijaviti. Tovrstne terjatve se na seznam terjatev vključijo po uradni dolžnosti (člen 237 zakona o stečaju).

Upnik svojo terjatev prijavi pisno in predloži dva izvoda. Prijava mora vključevati ime in naslov upnika, številko PESEL (osebno identifikacijsko številko) ali številko KRS (iz nacionalnega sodnega registra), če pa upnik teh dveh številk ne navede, podatke, ki omogočajo jasno identifikacijo upnika, poleg tega pa mora biti v prijavi opredeljena terjatev skupaj z naključnimi dajatvami in vrednostjo nedenarne terjatve ter navedeni dokazi, ki potrjujejo obstoj navedene terjatve (če je bila terjatev vključena na seznam terjatev, pripravljen v postopku prestrukturiranja, je dovolj navesti to dejstvo), kategorija, v katero bi lahko spadala terjatev, vrednostni papirji, povezani s terjatvijo, ter stanje zadeve, če je terjatev predmet tekočega sodnega, upravnega ali upravnosodnega postopka ali postopka pred arbitražnim sodiščem. Če se prijavi terjatev, v zvezi s katero stranka v stečaju ni osebni dolžnik, je treba navesti predmet zavarovanja, ki naj bi se uporabil za poravnavo terjatve. Če je upnik partner ali delničar družbe, ki je v stečaju, navede število in vrsto svojih delnic.

Stečajni sodnik ustrezno predloženo prijavo posreduje upravitelju, ki preveri, ali računovodske knjige stranke v stečaju ali njeni drugi dokumenti ali vpisi v zemljiško knjigo in register hipotek ali druge registre potrjujejo prijavljene terjatve, ter stranko v stečaju pozove, naj v določenem roku izjavi, ali terjatev priznava. Če računovodske knjige stranke v stečaju ali njeni drugi dokumenti ali vpisi v zemljiško knjigo in register hipotek ali druge registre ne potrjujejo prijavljene terjatve, upravitelj upnika pozove, naj v enem tednu predloži dokumente, navedene v prijavi terjatve, sicer bo priznanje terjatve zavrnjeno. Vendar lahko upravitelj upošteva dokumente, predložene po navedenem roku, če to ne povzroči zamude pri predložitvi seznama stečajnemu sodniku.

Upnik lahko v dveh tednih po objavi, da je bil seznam terjatev dodan spisu postopka, stečajnemu sodniku predloži ugovor. Stranka v stečaju lahko prav tako ugovarja, če osnutek seznama terjatev ni v skladu z njenimi zahtevami ali izjavami. Če stranka v stečaju ni predložila nobenih izjav, čeprav je bila k temu pozvana, lahko ugovarja le, če dokaže, da izjav ni dala zaradi razlogov, na katere ni mogla vplivati.

Stečajni sodnik po tem, ko odločba glede ugovora postane pravnomočna – in če se ta odločba izpodbija, ko odločba sodišča postane pravnomočna – spremeni seznam terjatev in ga odobri. Če ni ugovorov, seznam terjatev odobri po izteku roka za vložitev ugovorov. Stečajni sodnik lahko po uradni dolžnosti spremeni seznam terjatev. Če se ugotovi, da so bile na seznam terjatev vključene terjatve, ki v celoti ali delno ne obstajajo, ali da terjatve, ki bi jih bilo po uradni dolžnosti treba vključiti na seznam, nanj niso bile vključene, lahko stečajni sodnik ta seznam spremeni po uradni dolžnosti.

Terjatev, ki je ni treba prijaviti in ki se prijavi ali razkrije po izteku roka, se vključi v dopolnilo k seznamu terjatev. Seznam terjatev se popravi v skladu s pravnomočnimi sodbami. Sprememba zneska terjatve, ki nastane po pripravi seznama terjatev, se upošteva pri pripravi načrta razdelitve ali pri glasovanju na skupščini upnikov.

Po zaključku ali prekinitvi stečajnega postopka se izpisek s seznama terjatev, ki ga je odobril stečajni sodnik, z navedbo terjatve in poravnanega zneska, ki ga je v zvezi z njo prejel upnik, uporablja kot sklep o izvršbi v zvezi s stranko v stečaju (to ne velja za upnike, pri katerih stranka v stečaju ni bila osebni dolžnik). Če stranka v stečaju ni priznala terjatve, prijavljene v stečajnem postopku, in če sodišče še ni sprejelo pravnomočne sodbe v zvezi s to terjatvijo, lahko stranka v stečaju zahteva, da se za terjatev, vključeno na seznam terjatev, ugotovi, da ne obstaja ali da obstaja v nižjem znesku. Ko je izpisek s seznama razglašen za izvršljivega, lahko stranka v stečaju ugovarja, da terjatev, vključena na seznam terjatev, ne obstaja ali obstaja v nižjem znesku, tako da začne postopek za razglasitev sklepa o izvršbi za neizvršljivega.

Vprašanje priprave seznama terjatev v postopku prestrukturiranja urejajo členi 84–102 zakona o prestrukturiranju.

Nadzornik ali stečajni upravitelj seznam terjatev pripravi na podlagi dolžnikovih računovodskih knjig, njegovih drugih dokumentov, vpisov v zemljiško knjigo ter register hipotek in druge registre. V postopkih sanacije, začetih na podlagi poenostavljenega zahtevka, se seznam terjatev v največji možni meri pripravi na podlagi seznama terjatev, pripravljenega v predhodnem postopku prestrukturiranja. Če predlog poravnave vključuje razdelitev upnikov v skupine, se seznam terjatev pripravi ob upoštevanju predlagane razdelitve.

Na seznamu terjatev so ločeno navedene terjatve, ki so po zakonu predmet poravnave, in terjatve, ki so predmet poravnave s soglasjem upnika.

V pospešenem postopku poravnavanja lahko dolžnik ugovarja vključitvi terjatve na seznam terjatev. Taka terjatev se šteje za izpodbijano terjatev. V tem primeru stečajni sodnik ustrezno spremeni seznam terjatev in seznam izpodbijanih terjatev.

V postopku poravnavanja in postopku sanacije lahko sodelujoči v postopku v dveh tednih po objavi datuma predložitve seznama terjatev in seznama izpodbijanih terjatev pri stečajnemu sodniku vložijo ugovor glede vključitve terjatve na seznam terjatev. Dolžnik lahko ugovarja, če seznam terjatev ni v skladu z njegovo izjavo o priznanju ali zavrnitvi priznanja terjatve. Če dolžnik ni predložil nobenih izjav, lahko ugovarja le, če dokaže, da izjav ni dal zaradi razlogov, na katere ni mogel vplivati. V istem roku lahko dolžnik ali upnik, ki ni bil vključen na seznam terjatev, ugovarja temu, da je bil izpuščen s seznama.

Stečajni sodnik zavrne ugovor, ki se vloži po navedenem roku ali je nedopusten zaradi drugih razlogov, ali ugovor, ki vsebuje pomanjkljivosti, ki jih stranka, ki je vložila ugovor, ni odpravila, ali v zvezi s katerim stranka v določenem roku ni plačala pristojbine, ki jo je treba plačati.

Stečajni sodnik ne upošteva izjav in dokazov, ki niso vključeni v ugovor, razen če stranka, ki je vložila ugovor, predloži dokaze prima facie, da ni sama kriva za dejstvo, da niso vključeni v ugovor, ali da pozna vključitev izjav in dokazov ne bo povzročila zamude v obravnavi zadeve.

Dejstva, ki utemeljujejo ugovor, se lahko dokažejo samo z dokumentarnimi dokazili ali izvedenskim mnenjem. Če je terjatev potrjena s pravnomočno sodbo sodišča, lahko ugovor zoper vključitev te terjatve na seznam terjatev temelji le na dogodkih, ki so se zgodili po zaključku pravdnega postopka, v katerem je bila sprejeta sodba.

Stečajni sodnik, njegov namestnik ali imenovani sodnik preučijo ugovor na obravnavi, zaprti za javnost, v dveh mesecih po vložitvi. Če se sodnik, ki preučuje ugovor, odloči, da je potrebno zaslišanje, o tem obvesti sodnega nadzornika ali stečajnega upravitelja, dolžnika, upnika, ki je vložil ugovor, in upnika, katerega terjatev je predmet ugovora. Njihova neudeležba na zaslišanju, tudi če je upravičena, ne prepreči izdaje odločbe. Stečajni sodnik, njegov namestnik ali imenovani sodnik lahko na podlagi izvedenskega mnenja opustijo pridobivanje dokazov, če je izvedenec mnenje izdal v drugem postopku pred sodiščem, arbitražnim sodiščem ali upravnim organom. V tem primeru so dokumenti, ki vsebujejo izvedensko mnenje, dokazi.

Zoper odločbo o predmetu ugovora se lahko pritožijo dolžnik, sodni nadzornik ali stečajni upravitelji in upniki.

Seznam terjatev se po tem, ko odločba o ugoditvi ugovoru postane pravnomočna, spremeni, če je to določeno v odločbi. V pospešenem postopku poravnavanja stečajni sodnik potrdi seznam terjatev na skupščini upnikov.

V postopku poravnavanja in postopku sanacije stečajni sodnik ob izteku roka za vložitev ugovorov odobri seznam terjatev, če pa se vloži ugovor, seznam odobri po tem, ko odločba glede ugovora postane pravnomočna.

Stečajni sodnik odobri seznam terjatev, na katere ne vplivajo ugovori, o katerih je še treba sprejeti pravnomočno odločbo, če vsota terjatev, na katere se nanašajo navedeni ugovori, znaša največ 15 % vseh terjatev, ki dajejo upnikom pravico do glasovanja o poravnavi. Sodišče ali stečajni sodnik prekine postopek v zvezi z navedenimi ugovori, če do glasovanja o poravnavi ni bila sprejeta pravnomočna odločba o njih.

Če se ugotovi, da seznam terjatev vključuje terjatev, ki v celoti ali delno ne obstaja ali pripada osebi, ki ni oseba, navedena kot upnik na seznamu, lahko stečajni sodnik terjatev po uradni dolžnosti odstrani s seznama. Odločba o odstranitvi terjatve s seznama se vroči upniku, ki ga zadeva, dolžniku in nadzorniku stečajnega upravitelja. Navedene osebe se ne morejo pritožiti zoper odločbo.

Nadzornik ali stečajni upravitelj pripravi dopolnilo k seznamu terjatev, če se po predložitvi seznama razkrije terjatev, ki ni bila vključena na seznam.

Po dokončni zavrnitvi odobritve poravnave ali dokončni prekinitvi postopka prestrukturiranja se izpisek z odobrenega seznama terjatev, na katerem je navedeno ime upnika in njegova terjatev, uporablja kot sklep o izvršbi zoper dolžnika.

Po dokončni odobritvi poravnave se izpisek z odobrenega seznama terjatev skupaj z izpiskom iz pravnomočne odločbe, s katero je bila odobrena poravnava, uporablja kot sklep o izvršbi zoper dolžnika in stranko, ki je zagotovila zavarovanje, s katerim jamči izvedbo poravnave, če je bil sodišču predložen dokument, ki potrjuje to zavarovanje, ter sklep o izvršbi zoper stranko, ki mora zagotoviti dodatno plačilo, če poravnava predvideva dodatna plačila med upniki.

Če je dolžnik v postopku prestrukturiranja vložil ugovor in če sodišče še ni sprejelo pravnomočne odločbe o terjatvi, lahko dolžnik zahteva, da se za to terjatev, vključeno na seznam terjatev, ugotovi, da ne obstaja ali da obstaja v nižjem znesku.

Po razglasitvi izpiska s seznama za izvršljivega lahko dolžnik ugovarja, da terjatev, vključena na seznam terjatev, ne obstaja ali obstaja v nižjem znesku, tako da začne postopek za razglasitev sklepa o izvršbi za neizvršljivega.

13 Katera so pravila o razdelitvi iztržkov? Kako se razvrščajo terjatve in pravice upnikov?

Pravila o razdelitvi izkupička v stečajnem postopku so določena v členih 335–351 zakona o stečaju.

Najprej se pokrijejo stroški postopka, nato pa, če izkupiček omogoča, druge obveznosti stečajne mase, ko se stečajni masi dodajo ustrezni zneski.

Upravitelj terjatve iz naslova preživnine za obdobje po razglasitvi stečaja poravna, ko zapadejo v plačilo, dokler se ne pripravi končni načrt razdelitve, in sicer vsakokrat za vsako upravičeno stranko v znesku, ki ne presega minimalne plače. Preostali del navedenih terjatev se ne poravna iz stečajne mase.

Terjatve, ki jih je treba poplačati iz stečajne mase (po pokritju vseh stroškov postopka, obveznosti stečajne mase in terjatev iz naslova preživnine), spadajo v naslednje kategorije:

  1. prva kategorija – terjatve iz delovnega razmerja za obdobje pred razglasitvijo stečaja (kar smiselno velja tudi za terjatve v zvezi s skladom za zajamčene zaslužke zaposlenih za poplačilo nadomestil, izplačanih zaposlenim stranke v stečaju, iz stečajne mase), razen terjatev v zvezi s plačilom zastopnikom stranke v stečaju ali osebi, ki izvaja ukrepe v zvezi z upravljanjem ali nadzorovanjem podjetja stranke v stečaju, terjatve kmetov na podlagi pogodb o dobavi pridelkov z njihovih kmetij, terjatve iz preživnine in nadomestil, plačanih kot odškodnina za povzročitev bolezni, nezmožnosti za delo, invalidnosti ali smrti, ter rente, dodeljene v zameno za pravice na podlagi pogodbe o renti za zadnja tri leta pred razglasitvijo stečaja, terjatve v zvezi s prispevki za socialno varnost, terjatve, ki so nastale v postopku prestrukturiranja in jih je mogoče pripisati ukrepom stečajnega upravitelja, ali terjatve, ki jih je mogoče pripisati ukrepom dolžnika, ki so bili izvedeni po začetku postopka prestrukturiranja in za katere ni potrebno soglasje upniškega odbora ali sodnega nadzornika ali ki so bili izvedeni s soglasjem upniškega odbora ali sodnega nadzornika, če je bil stečaj razglašen na podlagi preučitve poenostavljenega predloga za začetek stečajnega postopka, ter terjatve v zvezi s krediti, posojili, obveznicami, jamstvi ali akreditivi ali drugim financiranjem, predvidenim v poravnavi, sprejeti v postopku prestrukturiranja, in odobrenim v zvezi z izvajanjem navedene poravnave, če je bil stečaj razglašen na podlagi preučitve predloga za začetek stečajnega postopka, predloženega najpozneje tri mesece po dokončnem preklicu poravnave;
  2. druga kategorija – druge terjatve, če niso poravnane v drugih kategorijah, zlasti davki in javne dajatve, ter druge terjatve v zvezi s prispevki za socialno varnost;
  3. tretja kategorija – obresti na terjatve, vključene v zgornjih kategorijah, v vrstnem redu, v katerem se plačujejo glavnice, ter sodne in upravne kazni in terjatve v zvezi z donacijami in volili;
  4. četrta kategorija – terjatve partnerjev ali delničarjev v zvezi s posojilom ali drugim pravnim aktom s podobnimi učinki, zlasti v zvezi z dobavo blaga z odloženim plačilom stranki v stečaju, ki je bila v petih letih pred razglasitvijo stečaja kapitalska družba, z obrestmi.

Če znesek, ki ga je treba razdeliti, ne zadostuje za poravnavo vseh terjatev, se terjatve v naslednji kategoriji poravnajo šele po poravnavi vseh terjatev v prejšnji kategoriji, če pa znesek, ki ga je treba razdeliti, ne zadostuje za poravnavo vseh terjatev v določeni kategoriji, se te terjatve poravnajo sorazmerno z njihovim zneskom.

Terjatve, zavarovane s hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico, davčno zastavno pravico in pomorsko hipoteko ter pravicami, ki potečejo v skladu z določbami zakona, in učinki razkritja osebnih pravic ter terjatve, ki obremenjujejo nepremičnine, pravica do trajne uporabe, lastninska pravica člana zadruge na stanovanjskih prostorih ali morskem plovilu, vpisanem v register ladij, se poravnajo iz zneska, ki je bil pridobljen z likvidacijo obremenjene stranke ter od katerega se odštejejo stroški likvidacije navedene stranke in drugi stroški stečajnega postopka v znesku, ki ne presega ene desetine zneska, pridobljenega z likvidacijo; vendar pa odbitni del stroškov stečajnega postopka ne more biti večji od dela, ki ustreza deležu vrednosti obremenjenega predmeta glede na vrednost celotne stečajne mase. Navedene terjatve in pravice se poravnajo glede na njihovo prednostno razvrstitev. Če se znesek, pridobljen z likvidacijo obremenjene stranke, uporabi za poravnavo terjatev, zavarovanih s hipoteko in pravicami, ki potečejo, ter osebnih pravic in terjatev, je prednost odvisna od tega, kdaj začne veljati vpis hipoteke, pravice ali terjatve v zemljiško knjigo ali register hipotek.

Stranske terjatve, ki jih v skladu z ločenimi Povezava se odpre v novem oknudoločbami krije zavarovanje, se poravnajo v enakem deležu kot zgoraj navedene terjatve. Z zneskom, ki pripada upniku, se najprej poravna glavna terjatev, nato obresti in druge stranske terjatve, stroški postopka pa se poravnajo na koncu.

Če se nepremičnina, pravica do trajne uporabe ali lastninska pravica člana zadruge na stanovanjskih prostorih ali morskem plovilu, vpisanem v register ladij, proda pred poravnavo terjatev, zavarovanih s hipoteko ali pomorsko hipoteko in drugimi pravicami, vključno z osebnimi pravicami in terjatvami, ki so obremenjevale prodani predmet in so zaradi prodaje prenehale, se poravnajo terjatve iz naslova preživnine, prispevki, plačani kot odškodnina za povzročitev bolezni, nezmožnosti za delo, invalidnosti ali smrti, in renta, dodeljena v zameno za pravice na podlagi pogodbe o renti za obdobje po razglasitvi stečaja, ter plačilo za delo zaposlenih na nepremičnini, plovilu ali v prostorih za tri mesece pred prodajo, pri čemer to plačilo ne presega trikratnika zneska minimalne plače.

V postopku prestrukturiranja se terjatve poravnajo v skladu s poravnavo, ki jo odobri sodišče. Pravila o poravnavi terjatev so določena v členih 155–163 zakona o prestrukturiranju.

Poravnava lahko določa razdelitev upnikov v skupine, ki obsegajo različne kategorije interesov, zlasti na:

  • upnike s terjatvami iz delovnega razmerja, ki so se strinjali s svojo vključitvijo v poravnavo;
  • kmete s terjatvami v zvezi z dobavo pridelkov z njihovih kmetij;
  • upnike, katerih terjatve na dolžnikovem premoženju so zavarovane s hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico, davčno zastavno pravico in s prenosom lastništva nad predmetom, terjatvijo ali drugo pravico na upnika ter ki so se strinjali s svojo vključitvijo v tako poravnavo;
  • upnike, ki so partnerji ali delničarji dolžnika, ki je kapitalska družba, in ki imajo v družbi delnice, ki jim zagotavljajo vsaj 5% glasov na skupščini partnerjev ali skupščini delničarjev.

Pogoji za prestrukturiranje dolžnikovih obveznosti so enaki za vse upnike, če pa se glasovanje o poravnavi izvede v skupinah upnikov, so enaki za upnike, vključene v isto skupino, razen če se upnik izrecno strinja z manj ugodnimi pogoji.

Uporaba ugodnejših pogojev za prestrukturiranje dolžnikovih obveznosti je sprejemljiva pri upnikih, ki so po začetku postopka prestrukturiranja zagotovili ali bodo zagotovili financiranje, potrebno za izvajanje poravnave, v obliki kredita, obveznic, bančnih garancij, akreditivov ali drugih finančnih instrumentov.

Pogoji za prestrukturiranje terjatev iz delovnega razmerja ne morejo biti taki, da zaposlene prikrajšajo za minimalno plačo.

Prestrukturiranje se enako uporablja za finančne in nefinančne obveznosti. Če je upnik v enem tednu od prejema obvestila o datumu skupščine upnikov in kopije predloga poravnave ugovarjal prestrukturiranju svoje terjatve kot nedenarne, pri čemer je izjavo predložil nadzorniku ali stečajnemu upravitelju, ali če prestrukturiranje zaradi narave nedenarne terjatve ni mogoče, se ta terjatev pretvori v denarno terjatev. Ta učinek nastane ob začetku postopka.

Pogoji za prestrukturiranje terjatev iz člena 161(1)(3) se lahko razlikujejo glede na njihovo prednostno razvrstitev.

14 Kateri so pogoji in učinki končanja postopka v primeru insolventnosti (zlasti s poravnavo)?

Sodišče stečajni postopek zaključi po izvedbi načrta končne razdelitve ali po poravnavi terjatev vseh upnikov v okviru postopka.

Na dan, ko odločba o zaključku stečajnega postopka postane pravnomočna, stranka v stečaju ponovno pridobi pravico do upravljanja premoženja in razpolaganja z njim.

Po zaključku stečajnega postopka se vsi nerešeni postopki, ki jih je začel upravitelj, da bi se ukrep stranke v stečaju, ki škoduje upnikom, razglasil za neveljavnega, prekinejo, medsebojne terjatve za izterjavo stroškov postopka pa zastarajo. V drugih civilnih postopkih stranka v stečaju nadomesti upravitelja.

Stranka v stečaju, ki je fizična oseba, lahko v 30 dneh po objavi odločbe o zaključku stečajnega postopka predloži zahtevek za pripravo načrta poplačila upnikov in za odpis preostalega dolga, ki v postopku prestrukturiranja ni bil poravnan. Sodišče zahtevo zavrne, če je stranka v stečaju povzročila svojo insolventnost ali namerno ali iz hude malomarnosti bistveno povečala njen obseg in če:

  1. dokazi v zadevi kažejo dejstva, ki ponujajo razloge za prepoved poslovanja stranke v stečaju kot samozaposlene osebe ali v partnerstvu po civilnem pravu in prepoved delovanja kot član nadzornega sveta, član revizijske komisije, predstavnik fizične osebe, ki opravlja poslovno dejavnost v isti veji dejavnosti, predstavnik gospodarske družbe, podjetja v državni lasti, zadruge, fundacije ali združenja, ali
  2. stranka v stečaju ni ustrezno izpolnila obveznosti, ki so ji bile naložene v stečajnem postopku, ali
  3. je bila stranka v stečaju v desetih letih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka predmet stečajnega postopka, v katerem so bili odpisani vsi njeni dolgovi ali njihov del, razen če je stranka v stečaju postala insolventna ali se je obseg njene insolventnosti povečal kljub njenemu skrbnemu ravnanju, ali
  4. je bil načrt poplačila upnikov, pripravljen za stranko v stečaju, v obdobju desetih let pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka preklican v skladu s členom 370e(1) ali (2) ali členom 49120 ali
  5. je bilo v obdobju desetih let pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka za pravno dejanje stranke v stečaju v končnem postopku ugotovljeno, da škoduje upnikom;

– razen če ni odpis preostalega dela dolga stranke v stečaju utemeljen zaradi pravičnosti ali humanitarne potrebe.

Sodišče v svoji odločbi o pripravi načrta poplačila upnikov določi, v kakšnem obsegu in roku (največ 36 mesecev) mora dolžnik odplačati dolgove, ki so bili sprejeti na seznam terjatev in niso bili odplačani v stečajnem postopku na podlagi načrtov razdelitve, ter kakšen del obveznosti stranke v stečaju, ki so nastale pred razglasitvijo stečaja, bo odpisan po izvedbi načrta poplačila upnikov. Med izvajanjem načrta poplačila upnikov ni mogoče začeti izvršilnih postopkov v zvezi s terjatvami, nastalimi pred razglasitvijo stečaja (razen terjatev, ki izhajajo iz obveznosti iz člena 370f(2), in terjatev, ki jih stranka v stečaju ni razkrila, če upnik ni sodeloval v postopku), stranka v stečaju pa ne sme storiti pravnih dejanj, ki bi lahko ogrozile njeno sposobnost za izvajanje načrta poplačila upnikov (izjemoma lahko sodišče na zahtevo stranke v stečaju predloži soglasje za tako pravno dejanje ali ga odobri).

Stranka v stečaju mora vsako leto do konca aprila sodišču predložiti poročilo o izvajanju načrta poplačila upnikov za preteklo koledarsko leto, pri čemer razkrije ustvarjene prihodke, odplačane zneske in pridobljena sredstva, katerih vrednost presega povprečno mesečno plačo v sektorju, v katerega spada podjetje, brez izplačila dividend za dobiček v tretjem četrtletju preteklega leta.

Sodišče lahko na zahtevo stranke v stečaju in po zaslišanju upnikov spremeni načrt poplačila upnikov, če stranka v stečaju ne more izpolniti obveznosti, določenih v njem. Poleg tega lahko podaljša rok za odplačilo dolgov, in sicer za največ 18 mesecev.

Če se ekonomski položaj stranke v stečaju med izvajanjem načrta poplačila upnikov bistveno izboljša in če je to izboljšanje mogoče pripisati razlogom, ki niso zvišanje plač ali prihodkov, ustvarjenih z gospodarsko dejavnostjo, ki jo osebno izvaja stranka v stečaju, lahko upnik in stranka v stečaju predložita zahtevek za spremembo načrta poplačila upnikov. Sodišče po zaslišanju stranke v stečaju in upnikov, vključenih v načrt poplačila upnikov, izda odločbo o spremembi tega načrta.

Sodišče po uradni dolžnosti ali na zahtevo upnika po zaslišanju stranke v stečaju in upnikov, vključenih v načrt poplačila upnikov, ta načrt prekliče, če stranka v stečaju ne izpolni obveznosti, določenih v njem, razen če je neizpolnitev obveznosti zanemarljiva ali če je odpis preostalega dolga stranke v stečaju utemeljen zaradi pravičnosti ali humanitarne potrebe; to smiselno velja, če stranka v stečaju:

  • ni pravočasno predložila poročila o izvajanju načrta poplačila upnikov;
  • v poročilu o izvajanju načrta poplačila upnikov ni razkrila ustvarjenih prihodkov ali pridobljenih sredstev;
  • je storila pravno dejanje, ki bi lahko ogrozilo njeno sposobnost za izvajanje načrta poplačila upnikov, pri čemer ni pridobila soglasja sodišča ali sodišče ni odobrilo navedenega dejanja;
  • je prikrila premoženje ali je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da je storila pravno dejanje v škodo upnikov.

Če se načrt poplačila upnikov prekliče, se obveznosti stranke v stečaju ne odpišejo.

Sodišče po tem, ko je stranka v stečaju izpolnila obveznosti iz načrta poplačila upnikov, izda odločbo, s katero potrdi izvedbo tega načrta in odpiše obveznosti stranke v stečaju, ki so nastale pred razglasitvijo stečaja in niso bile poravnane v okviru izvajanja načrta poplačila upnikov. Terjatve iz preživnine, obveznosti v zvezi z nadomestili, plačanimi kot odškodnina za povzročitev bolezni, nezmožnosti za delo, invalidnosti ali smrti, denarne kazni, ki jih je naložilo sodišče in jih je treba plačati, obveznosti v zvezi z odškodnino za povzročeno škodo in trpljenje, obveznosti glede plačila dopolnilne odškodnine ali denarnih dajatev, ki jih je sodišče naložilo kot kazenski ukrep ali ukrep za pogojno kazen, ter obveznosti glede odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi kaznivega dejanja ali prestopka, za katerega je bilo v pravnomočni sodbi ugotovljeno, da je bil storjen, in terjatve, ki jih stranka v stečaju namenoma ni razkrila, če upnik ni sodeloval v postopku, se ne odpišejo.

Spremembe pravnih razmerij, izvedene v skladu z določbami zakona, so za stranko v stečaju in za drugo stranko zavezujoče tudi po zaključku stečajnega postopka, razen če določbe ločenega zakonodajnega akta ne določajo drugače.

Postopek prestrukturiranja se konča, ko odločba sodišča o odobritvi ali zavrnitvi odobritve poravnave postane pravnomočna. Nato dolžnik ponovno pridobi pravico do upravljanja svojega premoženja, če mu je bila odvzeta ali omejena, razen če ni v poravnavi določeno drugače (člen 171 zakona o prestrukturiranju).

Sodišče po izvedbi poravnave ali izvršbi terjatev, vključenih v poravnavo, na zahtevo dolžnika, nadzornika poravnave ali druge osebe, ki je na podlagi poravnave upravičena do izvajanja poravnave ali nadzorovanje njenega izvajanja, izda odločbo, s katero potrdi izvedbo poravnave (člen 172 zakona o prestrukturiranju).

15 Katere so pravice upnikov po končanju postopka v primeru insolventnosti?

Če se po zaključku stečajnega postopka zoper fizične osebe, ki izvajajo gospodarsko ali poklicno dejavnost, pripravi načrt poplačila, lahko upnik od sodišča zahteva, naj prekliče načrt poplačila upnikov, če stranka v stečaju ne izpolni obveznosti, določenih v njem, ali ne predloži pravočasno poročila o izvajanju načrta ali v njem ne razkrije ustvarjenih prihodkov ali pridobljenih sredstev, brez soglasja sodišča izvede pravno dejanje, ki bi lahko ogrozilo njeno sposobnost za izvajanje načrta poplačila upnikov, ali tako dejanje izvede, ne da bi ga sodišče odobrilo, ne razkrije svojega premoženja ali pa se zanjo s pravnomočno odločbo ugotovi, da je storila pravno dejanje v škodo upnikov (člen 370e zakona o stečaju).

Upnik lahko v postopku prestrukturiranja od sodišča zahteva, naj prekliče poravnavo, če dolžnik ne upošteva njenih določb ali če je očitno, da poravnava ne bo izvedena (domneva se, da poravnava ne bo izvedena, če dolžnik ne izpolni obveznosti, odobrenih po odobritvi poravnave). Stranka, ki predloži zahtevo, se lahko pritoži zoper odločbo, s katero je bila zahteva zavrnjena (člen 176 zakona o prestrukturiranju).

Če se poravnava prekliče ali poteče, lahko obstoječi upniki svoje terjatve uveljavljajo v prvotnih zneskih, v katere so všteti zneski, plačani v okviru poravnave. S hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico, davčno zastavno pravico ali pomorsko hipoteko je terjatev zavarovana do zneska, ki še ni bil poravnan (člen 177 zakona o prestrukturiranju).

16 Kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti?

Stečajni postopek v bistvu vključuje dve fazi, tj. postopek za razglasitev stečaja in postopek po razglasitvi stečaja.

Stroški postopka za razglasitev stečaja se najprej krijejo s predplačilom vložnika v znesku, ki ustreza povprečni mesečni plači v podjetniškem sektorju, kot jo objavi predsednik osrednjega statističnega urada, brez plačila dividend na dobiček v tretjem četrtletju preteklega leta. Če se postopek začne na zahtevo upnika, stroške krije stranka v stečaju, če se razglasi stečaj ali če se zahteva zavrne zaradi premajhne stečajne mase.

Stroški postopka po razglasitvi stečaja se krijejo iz stečajne mase. Če je premoženje insolventnega dolžnika premajhno, da bi se z njim pokrili stroški postopka, ali če zadostuje le za pokritje teh stroškov, sodišče zavrne predlog za začetek stečajnega postopka.

Stroške postopka prestrukturiranja krije dolžnik. Stroške, ki jih mora plačati dolžnik, ki mu je bila odvzeta pravica do upravljanja, na zahtevo sodišča ali stečajnega sodnika plača stečajni upravitelj.

Udeleženci postopka krijejo stroške, povezane z njihovo udeležbo.

Stroške postopka, uvedenega po ugovoru zoper vključitev terjatve drugega upnika, mora dolžnik plačati upniku, ki je vložil ugovor, če je bila zaradi ugovora zavrnjena vključitev izpodbijane terjatve, razen če ni dolžnik vključitve terjatve na seznam terjatev izpodbijal v izjavi, predloženi v skladu s členom 86(2)(9), ali če je vložil ugovor.

17 Katera so pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo ali neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vseh upnikov?

V stečajnem postopku so pravna dejanja stranke v stečaju v zvezi s stečajno maso neveljavna. Razpolaganje s celotno dediščino ali njenim delom ali dednim deležem s strani stranke v stečaju je prav tako neveljavno, kar velja tudi za razpolaganje z deležem v predmetu, vključenem v dediščino, s strani te stranke in za njeno soglasje, da drug dedič razpolaga z deležem v predmetu, vključenem v dediščino.

Za naslednje ukrepe je potrebno soglasje upniškega odbora, sicer so neveljavni (člen 206 zakona o stečaju):

  1. nadaljnje upravljanje podjetja s strani upravitelja, če naj bi trajalo več kot tri mesece po razglasitvi stečaja;
  2. opustitev prodaje podjetja kot celote;
  3. neposredna prodaja sredstev, vključenih v stečajno maso;
  4. najemanje posojil ali kreditov in obremenitev sredstev stranke v stečaju z omejenimi lastninskimi pravicami;
  5. sprejem ali opustitev sklenitve poravnave v zvezi z izpodbijanimi terjatvami in predložitev spora arbitražnemu sodišču.

Izjema se lahko uporabi, če je treba enega od navedenih ukrepov izvesti takoj in če se ta ukrep nanaša na vrednost, ki ne presega 10 000 PLN – v tem primeru ga lahko upravitelj, sodni nadzornik ali stečajni upravitelj izvede brez soglasja odbora.

Poleg tega soglasje upniškega odbora ni potrebno za prodajo premičnin, če ocenjena vrednost vseh premičnin v stečajni masi, kot je navedena v popisu, ne presega 50 000 PLN, ter za prodajo terjatev in drugih pravic, če nominalna vrednost vseh terjatev in drugih pravic, vključenih v stečajno maso, kot je navedena v popisu, ne presega 50 000 PLN. To velja tudi za soglasje za prodajo terjatev in drugih pravic, če nominalna vrednost vseh terjatev in drugih pravic, vključenih v stečajno maso, kot je navedena na seznamu terjatev, ne presega 50 000 PLN.

Vpis v zemljiško knjigo in register hipotek ali drug register, ki obremenjuje premoženje stranke v stečaju z omejeno lastninsko pravico, za katero ni bilo pridobljeno soglasje, ki se zahteva s členom 1, se izbriše po uradni dolžnosti. Podlaga za izbris je pravnomočna odločba stečajnega sodnika, da je vpis nedopusten (člen 206(5) zakona o stečaju).

Stečajni sodnik določi ukrepe, ki jih upravitelj ne sme izvesti brez njegovega soglasja ali brez soglasja upniškega odbora. To pomeni, da lahko stečajni sodnik razširi seznam ukrepov iz člena 206, ki so veljavni le, če se zanje pridobi soglasje upniškega odbora.

Pravna dejanja, s katerimi je stranka v stečaju v 12 mesecih pred predložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka razpolagala s svojim premoženjem, so neveljavna, če so bila izvedena brezplačno ali za plačilo, vendar je vrednost izvajanja s strani stranke v stečaju bistveno presegala plačilo, ki ga je pridobila navedena stranka ali je bilo rezervirano zanjo ali za tretjo osebo. To pravilo se smiselno uporablja za sodno poravnavo, sprejem terjatev in opustitev terjatev.

Poleg tega varščina za dolg, ki še ni zapadel v plačilo, in poplačilo takega dolga nimata učinka, če ju je stranka v stečaju zagotovila v šestih mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Vendar lahko stranka, ki je prejela plačilo ali varščino, z zahtevkom ali ugovorom zahteva, da se navedeni ukrepi sprejmejo kot veljavni, če ob izvedbi teh ukrepov ni bila seznanjena z obstojem razlogov za stečaj.

Navedena pravila se ne uporabljajo za varščine, določene pred razglasitvijo stečaja, v zvezi s terminskimi/prihodnjimi finančnimi posli, posojili finančnih instrumentov ali prodajo vrednostnih papirjev na podlagi pogodb o začasni prodaji iz člena 85(1).

Stečajni sodnik lahko na zahtevo tretje osebe odredi, da se plačilo za vzajemno izvajanje osebe vrne iz stečajne mase, če je bilo to izvajanje opravljeno v zvezi s pravnim dejanjem navedene tretje osebe in stranke v stečaju v zvezi s premoženjem, vključenim v stečajno maso. Povezava se odpre v novem oknuDoločbe o neustrezni izvedbi se smiselno uporabljajo za to vrsto izvedbe. Vračilo plačila za navedeno izvedbo se lahko odredi, če je bilo pravno dejanje izvedeno po razglasitvi stečaja in pred objavo sklepa o začetku stečajnega postopka v registru, ko tretja oseba, ki je skrbno ravnala, ni mogla vedeti za razglasitev stečaja (člen 77 zakona o prestrukturiranju).

Dodelitev prihodnje terjatve nima učinka v zvezi s stečajno maso, če ta terjatev nastane po razglasitvi stečaja, razen če ni bila pogodba, s katero je bila terjatev dodeljena, sklenjena najpozneje šest mesecev pred potrjenim datumom predložitve pisnega predloga za začetek stečajnega postopka.

Stečajni sodnik po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravitelja razglasi pravno dejanje, izvedeno proti plačilu, za neveljavno v zvezi s stečajno maso, če je stranka v stečaju to pravno dejanje izvedla v šestih mesecih pred predložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka in če je bila druga stranka v pravnem dejanju njen zakonec, sorodnik, vključno s sorodniki v svaštvu, v ravni črti ali sorodnik, vključno s sorodniki v svaštvu, v stranski črti do vključno drugega kolena, ali oseba, ki je v dejanskem razmerju s posameznikom v stečaju ter z njim vodi gospodinjstvo ali je njegov posvojitelj ali otrok, razen če druga stranka v pravnem dejanju dokaže, da interes upnikov ni bil oškodovan. Zoper odločbo stečajnega sodnika se lahko vloži pritožba.

Navedeno pravilo velja tudi za dejanja, ki jih stranka v stečaju izvede z družbo, v kateri je stranka član upravnega odbora ali edini partner ali delničar, in z družbami, v katerih so osebe, navedene v prvem odstavku, člani upravnega odbora ali edini partnerji ali delničarji. Smiselno velja tudi za dejanja, ki jih izvede stranka v stečaju, ki je družba ali pravna oseba, če jih izvede s partnerji, njihovimi predstavniki ali zakonci in povezanimi družbami, njihovimi partnerji in predstavniki in zakonci navedenih oseb, ter za dejanja, ki jih stranka v stečaju, ki je družba, izvede z drugo družbo, če je ena od njiju matična družba ali če je navedena druga družba matična družba stranke v stečaju in druge stranke, ki sodeluje pri dejanju.

Stečajni sodnik po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravitelja odloči, da je določen del plačila, ki se nanaša na obdobje pred razglasitvijo stečaja, vendar največ šest mesecev pred predložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, neveljaven v zvezi s stečajno maso, če je plačilo za delo, ki ga je opravila oseba, ki zastopa stranko v stečaju, ali zaposleni, ki v podjetju opravlja vodstvene naloge, ali plačilo osebi, ki je izvajala storitve v zvezi z upravljanjem podjetja stranke v stečaju ali nadzorom nad njim, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi, pogodbi o storitvah ali sklepu, ki ga je upravljalni organ stranke v stečaju dosegel ali sprejel pred razglasitvijo stečaja, bistveno višje od povprečnega plačila za tako vrsto dela ali storitev ter ni upravičeno s količino dela, tudi če je bilo plačilo že izvedeno.

Stečajni sodnik lahko plačilo navedenim osebam za obdobje po razglasitvi stečaja razglasi za delno ali v celoti neveljavno v zvezi s stečajno maso, če to plačilo ni upravičeno s količino dela, ker je upravljanje prevzel upravitelj.

Stečajni sodnik na zahtevo upravitelja naslednje ukrepe prav tako razglasi za neveljavne v zvezi s stečajno maso:

  • obremenitev premoženja stranke v stečaju s hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico ali pomorsko hipoteko, če stranka v stečaju ni bila osebni dolžnik zavarovanega upnika ter če je bila obremenitev premoženja vzpostavljena v 12 mesecih pred predložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka in stranka v stečaju ni prejela nobene izvedbe v zvezi s to obremenitvijo;
  • obremenitev premoženja stranke v stečaju s hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico ali pomorsko hipoteko, če je bilo premoženje obremenjeno v zameno za izvedbo v vrednosti, ki je nesorazmerno nizka v primerjavi z vrednostjo vzpostavljenega zavarovanja;
  • zgoraj navedene obremenitve, ne glede na vrednost izvedbe, če so z njimi zavarovani dolgovi oseb iz člena 128 zakona o stečaju (osebe, ki so v tesnem odnosu s stranko v stečaju ali so njeni sorodniki), razen če druga stranka dokaže, da interes upnikov ni bil oškodovan;
  • pogodbene kazni, določene za neizpolnitev ali neustrezno izpolnitev obveznosti, če je stranka v stečaju obveznost večinoma izpolnila ali če je pogodbena kazen očitno pretirana.

Pravna dejanja, ki jih stranka v stečaju izvede v škodo upnikov, v zadevah, ki niso zajete v zakonu o stečaju, smiselno urejajo določbe Povezava se odpre v novem oknucivilnega zakonika o zaščiti upnikov pred insolventnostjo dolžnika.

V postopku prestrukturiranja je za naslednje ukrepe dolžnika ali stečajnega upravitelja v skladu s členom 129 zakona o prestrukturiranju potrebno soglasje upniškega odbora, drugače so neveljavni:

  • obremenitev elementov stečajne mase ali premoženja za sanacijske ukrepe s hipoteko, zastavno pravico, registrirano zastavno pravico ali pomorsko hipoteko, da bi se zavarovala terjatev, ki ni predmet poravnave;
  • prenos lastništva predmeta ali pravice, da bi se zavarovala terjatev, ki ni predmet poravnave;
  • obremenitev elementov stečajne mase ali premoženja za sanacijske ukrepe z drugimi pravicami;
  • najemanje kreditov ali posojil;
  • sklenitev dogovora o zakupu dolžnikovega podjetja ali njegovega organiziranega dela ali podobnega dogovora;

(Če se zgornji ukrepi izvedejo s soglasjem upniškega odbora, jih ni mogoče šteti za neveljavne v zvezi s stečajno maso.)

  • prodaja nepremičnine ali drugih sredstev, vrednih več kot 500 000 PLN, s strani dolžnika.

Določbe pogodbe, katere stranka je dolžnik, ki preprečujejo ali ovirajo doseganje cilja pospešenega postopka poravnavanja, so neveljavne v zvezi s stečajno maso (členi 248, 273 in 297 zakona o prestrukturiranju).

V postopku sanacije so pravna dejanja dolžnika, s katerimi je odsvojil svoje premoženje, neveljavna v zvezi s premoženjem za sanacijske ukrepe, če je vrednost izvedbe s strani dolžnika bistveno višja od vrednosti izvedbe, ki jo je dolžnik prejel ali je rezervirana zanj ali za tretjo osebo, in če je bilo navedeno dejanje izvedeno v 12 mesecih pred predložitvijo predloga za začetek postopka sanacije. To pravilo se smiselno uporablja za sodno poravnavo, sprejem terjatev in opustitev terjatev.

Zavarovanja v zvezi s premoženjem za sanacijske ukrepe so neveljavna tudi, če so bila vzpostavljena v neposredni povezavi z izvedbo, ki jo je prejel dolžnik, in če jih je dolžnik vzpostavil v 12 mesecih pred predložitvijo predloga za začetek postopka sanacije ter če je bil del zavarovanja, ki je bil na dan vzpostavitve zavarovanja več kot za polovico višji od vrednosti zavarovane izvedbe, ki jo je prejel dolžnik, skupaj s stranskimi terjatvami, določenimi v dokumentu, ki je podlaga za vzpostavitev zavarovanja, vzpostavljen v 12 mesecih pred predložitvijo predloga za začetek postopka sanacije (člen 304 zakona o prestrukturiranju).

Stečajni sodnik v postopku sanacije po uradni dolžnosti ali na zahtevo stečajnega upravitelja odloči, da je določen del plačila, ki se nanaša na obdobje pred razglasitvijo stečaja, vendar največ tri mesece pred predložitvijo predloga za začetek postopka sanacije, neveljaven v zvezi s premoženjem za sanacijske ukrepe, če je plačilo za delo, ki ga je opravil predstavnik dolžnika ali njegov zaposleni, ki v podjetju opravlja vodstvene naloge, ali plačilo osebi, ki je izvajala storitve v zvezi z upravljanjem dolžnikovega podjetja ali nadzorom nad njim, kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi, pogodbi o storitvah ali sklepu, ki ga je upravljalni organ dolžnika dosegel ali sprejel pred začetkom postopka sanacije, bistveno višje od povprečnega plačila za tako vrsto dela ali storitev in ni upravičeno s količino dela, tudi če je bilo plačilo že izvedeno.

Stečajni sodnik lahko plačilo navedenim osebam, ki se nanaša na obdobje po začetku postopka sanacije, razglasi za delno ali v celoti neveljavno v zvezi s premoženjem za sanacijske ukrepe, če to plačilo ni upravičeno s količino dela, ker je upravljanje prevzel stečajni upravitelj (člen 305 zakona o prestrukturiranju).

Stečajni upravitelj lahko začne postopek za razglasitev neveljavnosti dejanj in druge postopke, v katerih zahtevek temelji na neveljavnosti dejanja.

Po izteku enega leta od začetka postopka sanacije dejanja ni mogoče razglasiti za neveljavnega, razen če je ta pravica potekla prej v skladu s Povezava se odpre v novem oknucivilnim zakonikom. Navedeni rok ne velja, če je bila zahteva za razglasitev neveljavnosti dejanja vložena z ugovorom.

Pravna dejanja, ki jih stranka v stečaju izvede v škodo upnikov, v zadevah, ki niso zajete v navedenih določbah, se lahko ustrezno izpodbijajo v skladu z določbami Povezava se odpre v novem oknucivilnega zakonika o zaščiti upnikov pred insolventnostjo dolžnika (členi 306–308 zakona o prestrukturiranju).

Zadnja posodobitev: 06/12/