Izvrševanje sodnih odločb

1 Kaj pomeni izvršitev v civilnih in gospodarskih zadevah?

Izvršba (ki se ji v Avstriji reče tudi „izvršitev“ ali „prisilna izvršitev“) pomeni, da se s pooblastilom države uveljavijo izvršljive terjatve in zahtevki.

Zakonik o izvršbi določa različne vrste izvršbe:

• izvršba za izterjavo denarnih terjatev,
• izvršba za zagotovitev izvedbe ali opustitve ukrepov.

Izvršba za izterjavo denarnih terjatev

Pri izvršbi za izterjavo denarnih terjatev mora upnik v predlogu za izvršbo izbrati premoženje, ki naj se zaseže (izbira sredstva izvršbe); pri tem lahko med drugim izbira med izvršbo na premičnem premoženju, izvršbo na terjatvah, zlasti izvršbo na plači, in prisilno prodajo nepremičnine na dražbi. Sredstva izvršbe se lahko tudi kombinirajo.

Če upnik predlaga izvršbo za izterjavo denarne terjatve, ne da bi navedel sredstvo izvršbe, predlog vključuje izvršbo na premičnem premoženju in plači ter popis premoženja (enostavna izvršba). Upnik lahko vloži tudi predlog za razširjeno izvršbo, ki vključuje vsa sredstva izvršbe, ki so na voljo na premičnem premoženju za izterjavo denarne terjatve (izvršba na premičnem premoženju, terjatve in premoženjske pravice).

Izvršba za zagotovitev izvedbe ali opustitve ukrepov

Pri izvršbi za zagotovitev izvedbe ali opustitve ukrepov mora upnik predlagati sredstvo izvršbe, ki je za izvršbo terjatve predvideno v zakonu o izvršbi.

Pri izvršbi za namene sodne prepovedi se ob odobritvi izvršbe na zahtevo izvršilnega sodišča naloži denarna kazen. V primeru nadaljnje kršitve mora izvršilno sodišče na zahtevo naložiti dodatno denarno kazen ali zaporno kazen v skupnem trajanju do enega leta.

Za uveljavitev ukrepa, ki ga lahko izvede tretja oseba, lahko upnik, ki predlaga izvršbo, na zahtevo sodišča poskrbi, da se ukrep izvede na stroške zavezane stranke.

Zahtevek za ukrep, ki ga ne more izvesti tretja oseba in katerega izvršitev je hkrati odvisna izključno od volje zavezane stranke, se uveljavi tako, da se – na zahtevo sodišča – zavezani stranki, ki mora izvesti ukrep, naloži denarna ali zaporna kazen v skupnem trajanju do šest mesecev.

2 Kateri organ ali organi so pristojni za izvršbo?

Izvršbo načeloma odobri ustrezno okrožno sodišče (Bezirksgericht).

Krajevno pristojno sodišče

Za izterjavo denarne terjatve na premičnem premoženju je načeloma pristojno sodišče s splošno pristojnostjo glede na kraj prebivališča dolžnika.

Za izvršbo na nepremičnino (vpisano v zemljiško knjigo) je pristojno zemljiškoknjižno sodišče (Grundbuchsgericht).

Po odobritvi izvršbe postopek poteka po uradni dolžnosti. Izvršilni postopek vodi bodisi sodnik (prisilna prodaja nepremičnine) bodisi sodni uradnik (izvršba na premičnine ali izvršba na terjatve). Sodni uradnik je posebej usposobljen član sodnega osebja.

O dokončnih ukrepih odločijo sodni izvršitelji, ki so v Avstriji del sodnega osebja in ne delujejo niti kot samozaposleni posamezniki niti kot predstavniki ali zastopniki upnika, ki predlaga izvršbo. Večinoma delujejo samostojno, dokler ni uspeh ali neuspeh izvršilnega postopka dokončno potrjen.

V primeru izvršbe na terjatve ali premoženjske pravice, ki niso navedene v predlogu za izvršbo, ali če se zahteva razširjena izvršba, mora postopek izvršbe izvesti izvršitelj.

Upnik je nato k predložitvi vlog pozvan samo, če sodišče ali sodni izvršitelj brez njih ne more nadaljevati postopka ali če pri uradnem dejanju nastanejo stroški. Vendar lahko upnik v vlogi zagotovi dodatne informacije: na primer pri izvršbi na plačo se lahko odreče pojasnilu delodajalca glede obstoja nadomestila in njegove višine; pri izvršbi na premičnine pa se lahko odreče prisilnemu vstopu v stanovanje, pri katerem nastanejo stroški ključavničarja, če dolžnika ni mogoče najti.

3 Kateri so pogoji za izdajo izvršilnega naslova?

3.1 Postopek

Izvršba za izterjavo denarnih terjatev

Izvršilni postopek je razdeljen na postopek pridobitve dovoljenja in postopek izvršbe.

Za pridobitev dovoljenja za izvršbo mora upnik vložiti vlogo, v kateri izbere želeno sredstvo izvršbe. Če želi upnik izterjati terjatev od podjetnika, običajno izbere izvršbo na premičnine in predložitev seznama premoženja. V tem postopku poskuša sodni izvršitelj izterjati plačilo terjatve, če pa pri tem ni uspešen, zarubi najdene predmete. Če se z njimi terjatev, ki naj bi se izterjala, ne pokrije, od dolžnika zahteva predložitev seznama premoženja, v katerem mora ta navesti vse svoje premoženje.

Če želi upnik izterjati terjatev od potrošnika, običajno izbere izvršbo na premičnine, izvršbo na plačo in predložitev seznama premoženja. Upnik lahko izbere izvršbo na plačo ne glede na to, ali ve, kje je dolžnik zaposlen oziroma od koga prejema plačo. Če tega ne ve, mora poznati datum rojstva zavezane stranke. Sodišče lahko nato poišče plačilni urad prek glavnega združenja avstrijskih nosilcev socialnega zavarovanja (Dachverband der österreichischen Sozialversicherungsträger). Prvi korak je rubež in prenos dolžnikove plače. Če to uspe, se bo izvršba na premičnine izvedla samo na zahtevo upnika ali če je jasno, da terjatve, ki naj bi se izterjala, ne bo mogoče poplačati v enem letu. V tem postopku poskuša sodni izvršitelj izterjati plačilo terjatve, če pa pri tem ni uspešen, zarubi najdene predmete. Če se z njimi terjatev, ki naj bi se izterjala, ne pokrije, od dolžnika zahteva predložitev seznama premoženja, v katerem mora ta navesti vse svoje premoženje.

Upnik mora za predlog za izvršbo uporabiti obrazec (E-obrazec 1) ali sestavljen predlog. Za vložitev predloga za izvršbo se zastopanje po odvetniku ne zahteva.

3.2 Glavni pogoji

Da lahko upnik, ki predlaga izvršbo, to izvede, mora imeti izvršilni naslov, tj. sklep o izvršbi. Poleg tega se zahteva potrdilo o izvršljivosti, ki ga v sodnem postopku izda organ za izvršilne naslove. Upnik mora poznati tudi dolžnikov naslov; če želi predlagati izvršbo na plačo, vendar ne pozna plačilnega urada, zadostuje, da navede dolžnikov datum rojstva.

4 Cilj in narava izvršilnih ukrepov

4.1 Katere vrste premoženja so lahko predmet izvršbe?

Dolžnik odgovarja za izpolnitev obveznosti z vsem svojim premoženjem, če to ni izključeno iz rubeža. Vendar je z izvršilnim postopkom zajeto samo premoženje, ki ga upnik želi zaseči in ga zato navede v predlogu za izvršbo. Upnik pa lahko v predlogu za izvršbo navede le sredstvo izvršbe, ne pa tudi predmetov izvršbe (npr. izvršba na vse terjatve ali na vse premoženjske pravice zavezane stranke). V tem primeru izvršitelj določi premoženje, ki se lahko zarubi za namene izvršbe.

Upnik lahko na primer uporabi tudi naslednje izvršilne predmete: terjatve, ki niso terjatve na plačo, delež v dolžnikovi družbi z omejeno odgovornostjo; če ima dolžnik v lasti nepremičnino, pa lahko upnik, ki predlaga izvršbo, zahteva prisilno ustanovitev zastavne pravice, prisilno upravo in prisilno prodajo na dražbi.

Dolžnikovo premoženje, ki je izvzeto iz izvršbe, je navedeno v pododdelku „Omejitve izvršbe“.

4.2 Kakšni so učinki izvršilnih ukrepov?

Učinki izvršilnih ukrepov so odvisni od izvršilnega predmeta:

Izvršba na premičnine

Na premoženju, ki ga je mogoče zarubiti, se ustanovi zastavna pravica; to premoženje se večinoma proda na dražbi.

Izvršba na terjatve, zlasti izvršba na plačo

Na terjatvi se ustanovi zastavna pravica. Dolžniku je prepovedano razpolaganje s terjatvijo, zlasti njena izterjava. Če je terjatev zarubljiva, se prenese na upnika. Če je v izvršilni zadevi imenovan izvršitelj, je odgovoren za rubež in izvršbo na terjatvi.

Prisilna prodaja nepremičnin na dražbi

Na nepremičnini se ustanovi zastavna pravica. Od vpisa začetka dražbenega postopka v zemljiško knjigo dolžnikova pravna dejanja v zvezi z nepremičnino in njenimi pritiklinami, ki ne spadajo v okvir rednega upravljanja, zoper upnike in dražitelja ne učinkujejo. Če dolžnik nepremičnino proda, se odobrena dražba nadaljuje zoper kupca nepremičnine.

Kazenskopravne posledice nastanejo, kadar zavezana stranka prikrije, odsvoji, proda ali poškoduje del svojega premoženja, pod pretvezo ustvari ali prizna neobstoječo obveznost ali kako drugače zmanjša ali navidezno zmanjša svoje premoženje ter posledično ovira ali zmanjša poplačilo upnika z izvršbo ali izvršilnim postopkom v teku. Prav tako se lahko zavezana stranka kaznuje, če uniči, poškoduje ali izmaliči predmet, ki je bil uradno zarubljen ali zasežen, če povzroči, da ta postane neuporaben, ali če v celoti ali delno zanika povezavo z njim.

4.3 Kakšna je veljavnost takih ukrepov?

Izvršba se nadaljuje, dokler ni uspešno dokončana ali ustavljena, na primer ker je dolžnik med izvršilnim postopkom poplačal svoj dolg do upnika.

V skladu z zakonikom o izvršbi se lahko izvršilni postopek tudi odloži. To je zlasti mogoče, če se vloži tožba zaradi neveljavnosti ali neučinkovitosti izvršilnega naslova, če se zahteva ustavitev izvršbe, če se pri sodišču vloži nasprotna tožba (glej odgovor na vprašanje 4), če se izpodbija sklep sodišča o odobritvi izvršbe, če je vložena pritožba zoper akt o izvršbi ali če je predlagana razveljavitev ali sprememba pravnomočne razglasitve izvršljivosti.

5 Ali se je zoper sklep o ukrepu mogoče pritožiti?

Pritožiti se je mogoče zoper dovoljenje za izvršbo (ki se mu v Avstriji reče dovoljenje za izvršitev – Exekutionsbewilligung). Pritožbo je treba nasloviti na pritožbeno sodišče (višje deželno sodišče), vloži pa se pri sodišču prve stopnje (okrožno sodišče). Rok za vložitev pritožbe je 14 dni. Običajno se zahteva zastopanje po odvetniku. Pritožbeni postopek je izključno pisni postopek, v katerem velja prepoved novih dokazov.

Na dejstvo, da je terjatev, ki naj bi se izterjala, dolžnik medtem poplačal, se je mogoče sklicevati z ugovorom ali nasprotno tožbo (s pritožbo zoper dovoljenje za izvršbo pa ne). Tožbo je treba vložiti pri sodišču, ki je odobrilo izvršbo. Skupaj s tožbo se lahko vloži predlog za odlog izvršbe. Če se tožbi pravnomočno ugodi, je treba izvršbo ustaviti po uradni dolžnosti.

Če je bila izvršba odobrena na podlagi poenostavljenega postopka, je ta potekal izključno na podlagi podatkov, ki jih je zagotovil predlagatelj izvršbe. V takem primeru lahko dolžnik – s pritožbo – dokaže, da ne obstaja izvršilni naslov za izvršbo, vključno s potrditvijo izvršljivosti, ali da izvršilni naslov ne ustreza navedbam iz predloga za izvršbo. Pritožbo je treba vložiti pri sodišču, ki je izvršbo odobrilo na prvi stopnji. Ko je pritožba vložena, sodišče preveri, ali je na voljo izvršilni naslov za terjatev, ki naj bi se izterjala. Rok za vložitev ugovorov je 14 dni.

6 Ali obstajajo kakršne koli omejitve izvršbe, zlasti v zvezi z zaščito dolžnika

Omejitve izvršbe

Splošno veljavna omejitev je, da izvršbe ni mogoče opraviti v večjem obsegu, kot je potreben za uresničitev terjatve, navedene v dovoljenju za izvršbo.

Zakonodaja določa nekatere omejitve izvršbe v korist nekaterih oseb ali skupin oseb:

• premoženje podjetja na področju storitev javnega prevoza, ki je pod nadzorom države, je lahko predmet izvršilnih ukrepov, ki utegnejo motiti opravljanje storitev javnega prevoza, samo s soglasjem njegovega nadzornega organa;
• preden se opravi izvršba zoper osebo, zaposleno v zvezni vojski ali zvezni policiji, je treba o dovoljenju za izvršbo obvestiti nadrejenega častnika, ki poveljuje zadevni osebi;
• v vojaških zgradbah se lahko izvršba opravi ob predhodnem obvestilu poveljniku zgradbe in posvetovanju z njihovim vojaškim atašejem;
• izvršilni postopek zoper osebe, ki v Avstriji uživajo imuniteto na podlagi mednarodnega prava, ter na predmetih izvršbe in v prostorih teh oseb lahko izvede samo zvezno ministrstvo za pravosodje v dogovoru z zveznim ministrstvom za evropske in mednarodne zadeve;
• izvršba zoper občino ali javno oziroma dobrodelno ustanovo se lahko odobri za izterjavo denarnih terjatev le v zvezi s premoženjem, ki ga je mogoče uporabiti za poplačilo upnika, ne da bi to vplivalo na javne interese, ki naj bi jih ta občina ali ustanova varovala. Če se z izvršbo uveljavlja pogodbena zastavna pravica, ta omejitev ne velja.

Poleg tega je zaradi zaščite dolžnika nekatero premoženje obvezno izvzeto iz izvršbe, na primer:

Izvršba na premičnine:

• predmeti, ki ustrezajo skromnemu življenjskemu slogu, za osebno ali gospodinjsko uporabo;
• predmeti, ki so potrebni pri usposabljanju za poklic in poklicni praksi, ter šolski učni pripomočki;
• zadostna količina hrane in goriva, da se za štiri tedne pokrijejo potrebe dolžnika in družinskih članov, ki z njim živijo v skupnem gospodinjstvu;
• hišne živali;
• družinske slike, pisma in druge listine ter dolžnikov poročni prstan;
• invalidski pripomočki in negovalna oprema za dolžnika ali družinske člane, ki z njim živijo v skupnem gospodinjstvu, ter zdravilne učinkovine in pripomočki, potrebni pri zdravljenju;
• verski predmeti;
• gotovina do zneska, ki je izvzet iz rubeža do naslednjega roka za izplačilo plače po rubežu, če dolžnikovega dohodka po zakonu ni mogoče zarubiti ali ga je mogoče zarubiti le v omejenem obsegu.

Sodni izvršitelj in izvršitelj se lahko odrečeta tudi rubežu predmetov majhne vrednosti, če je očitno, da izkupiček iz nadaljevanja ali opravljene izvršbe ne bo presegel stroškov izvršbe.

Izvršba na denarne terjatve (izvršba na plačo):

• povračilo stroškov, kolikor zajemajo dodatne stroške, nastale pri opravljanju poklicne dejavnosti;
• zakonsko določena pomoč, ki se dodeli za kritje dodatnih stroškov, povezanih z invalidnostjo ali dolgotrajno oskrbo, na primer dodatek za pomoč in postrežbo;
• zakonsko določena pomoč za plačilo najemnine ali kritje drugih stanovanjskih stroškov;
• družinski dodatki;
• nekateri zakonsko določeni prejemki, dodeljeni ob rojstvu otroka, zlasti pavšalni dodatek za nego otroka;
• nekatere vrste pomoči, ki jih dodeli javni zavod za zaposlovanje;
• povračilo stroškov iz obveznega sistema socialnega zavarovanja.

Iz rubeža je izvzeto zlasti naslednje:

• prejemki v naravi, zagotovljeni v skladu z zakoni o socialnem zavarovanju;
• terjatev za razdelitev skupnega premoženja zakoncev in skupnih prihrankov, kolikor še ni bila priznana ali sodno uveljavljana s pogodbo ali poravnavo.

Zasluženi dohodek, pokojninski prejemki in zakonsko določena izplačila, namenjena nadomestilu za začasno brezposelnost ali zmanjšanje možnosti pridobivanja zaslužka, se lahko zarubijo v omejenem obsegu. Del, ki ga ni mogoče zarubiti („raven eksistenčnega minimuma“), je odvisen od višine dohodka in števila dolžnikovih preživninskih obveznosti. Zneski, ki jih ni mogoče zaseči in ki se vsako leto zvišajo, so prikazani v preglednicah na spletišču zveznega ministrstva za pravosodje (Drittschuldnererklärung - BMJ (izjava dolžnikovega dolžnika – zvezno ministrstvo za pravosodje)). Zakon upošteva posebne potrebe dolžnika ali njegovih upnikov v posameznih zadevah, tako da se lahko – na zahtevo – v nekaterih okoliščinah prejemki, ki jih ni mogoče zarubiti, zvišajo ali znižajo. V primeru izvršbe na podlagi terjatve za zakonsko določeno preživnino se znesek prejemka, ki ga ni mogoče zarubiti, običajno zniža za 25 %.

Poleg tega zakon o najemnem razmerju (Mietrechtsgesetz, MRG) v primeru izvršilnega naslova za prisilno izselitev iz stanovanja, za katero se uporablja MRG, ščiti dolžnika, tako da je treba prisilno izselitev odložiti, če najemniku posledično grozi brezdomstvo.

Roki za izvršbo

Roki, v katerih je treba vložiti predloge za izvršbo, niso določeni, razen v izjemnih primerih (nalog za prisilno izselitev na podlagi člena 575 avstrijskega zakonika o civilnem postopku (Zivilprozessordnung, ZPO)). Vendar lahko dolžnik izvršbi nasprotuje z ugovorom o zastaranju, ki je že začelo veljati. Zakonsko določen zastaralni rok za terjatve, za katere obstaja pravnomočen izvršilni naslov („terjatve, priznane z izvršljivo sodno odločbo“, Judikatsschulden), je običajno 30 let od pravnomočnosti izvršilnega naslova. Če izvršilni naslov temelji na pravicah pravnih subjektov javnega ali zasebnega prava, je ta zastaralni rok podaljšan na 40 let. Izjema pa obstaja v zvezi s storitvami, ki se plačajo šele v prihodnosti, če je s splošnimi določbami o zastaranju predpisan krajši zastaralni rok.

Zastaralni rok se pretrga s pravnomočnim dovoljenjem za izvršbo in začne znova teči z zadnjim korakom izvršbe oziroma z zaključitvijo izvršbe.

V nekaterih primerih so določene začasne ovire za vložitev nadaljnjega predloga za izvršbo ali nadaljevanje izvršilnega postopka:

• če se pri izvršbi na premičnine ne najdejo zarubljivi predmeti, je treba ugoditi predlogu drugega upnika za odobritev izvršbe na premičnine ali nove izvršbe, vendar šele šest mesecev po zadnjem neuspešnem poskusu izvršbe, razen če bo prejšnji poskus izvršbe najverjetneje uspešen;
• upnik, ki predlaga izvršbo, lahko prijavi terjatev za izvršbo na plačo zoper neznanega dolžnikovega dolžnika po dovoljenju za izvršbo na premičnine le, če je od dovoljenja preteklo eno leto; to obdobje omejitve ne velja, če upnik, ki predlaga izvršbo, dokaže, da je šele po vložitvi predloga za dovoljenje za izvršbo na premičnine izvedel, da je dolžnik upravičen do zarubljivih terjatev na plači. Dolžnik mora novejši seznam premoženja predložiti samo, če upnik dokaže, da je dolžnik pridobil premoženje, ali če je od predložitve seznama premoženja minilo več kot eno leto.
• Zakonik o izvršbi določa tudi roke za zagotovitev hitre izvedbe. Tako mora sodni izvršitelj prvi izvršilni ukrep načrtovati v štirih do šestih tednih in upniku o njegovi izvedbi ali ovirah zanj poročati najpozneje v štirih mesecih. Zastavna pravica za prisilno izterjavo, ki je upniku odobrena na podlagi izvršbe na dolžnikove premičnine, ugasne po dveh letih, če se prodajni postopek ni ustrezno nadaljeval.

 

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.