Izvirna jezikovna različica te strani francoščina je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.
Swipe to change

Mediacija v državah EU

Francija

Zakaj ne bi sporov namesto pred sodiščem rešili z mediacijo? Mediacija je postopek alternativnega reševanja sporov (ARS), pri katerem mediator vpletenim v spor pomaga skleniti dogovor. V Franciji se vlada in pravni strokovnjaki zavedajo prednosti mediacije, zato zakonodajna oblast močno spodbuja njeno uporabo.

Vsebino zagotavlja
Francija
Za izbrano jezikovno različico ni uradnega prevoda.
Tukaj je na voljo strojni prevod vsebine. Opozarjamo, da je prevod samo okviren. Lastnik te strani ne prevzema nikakršne odgovornosti glede kakovosti tega strojno prevedenega besedila.

Na koga se obrniti?

V Franciji ni osrednjega ali vladnega organa, pristojnega za urejanje poklica mediatorja.

Ne obstaja nobeno uradno nacionalno spletišče o mediaciji. Vendar pa je na spletnem naslovu https://www.justice.fr/régler-litiges-autrement/médiation razdelek o mediaciji, ki se redno posodablja.

Vsako pritožbeno sodišče (cour d’appel) objavlja sezname mediatorjev v civilnih, socialnih in gospodarskih zadevah. Ti seznami se pripravljajo na podlagi člena 8 zakona št. 2016-1547 z dne 18. novembra 2016 o posodobitvi pravosodnega sistema za 21. stoletje. Čeprav je njihov primarni namen obveščanje sodnikov, jih je mogoče na kakršen koli način deliti tudi s strankami v postopku. Na voljo so zlasti na spletiščih zadevnih pritožbenih sodišč.

Na katerih področjih je mediacija dopustna oziroma se najpogosteje uporablja?

Stranke v postopku lahko zadevo kadar koli predložijo v postopek mediacije, in sicer na katerem koli pravnem področju, razen na tistih, za katera veljajo pravila javnega reda, ki urejajo družbeno in gospodarsko ravnanje (ordre public de direction). Mediacije na primer ni mogoče uporabiti, da se zaobidejo zavezujoči predpisi o zakonski zvezi ali razvezi.

Mediacija se najpogosteje uporabi pri reševanju:

  • sosedskih sporov,
  • težav pri izterjavi dolga,
  • sporov med najemodajalci in najemniki,
  • sporov med zakonci glede stikov z otroki.

Katera pravila je treba upoštevati?

Uporaba mediacije

Mediacija je bila v francosko pravo uvedena z zakonom št. 95-125 z dne 8. februarja 1995 o organizaciji sodišč ter o civilnem, kazenskem in upravnem postopku.

Z odlokom (ordonnance) št. 2011-1540 z dne 16. novembra 2011 je bila v francosko zakonodajo prenesena Direktiva 2008/52/ES. Direktiva določa pravni okvir za spodbujanje sporazumnega reševanja sporov med strankami, in sicer s pomočjo tretje osebe – mediatorja. Odlok je razširil področje uporabe določb iz direktive tako, da se ne nanašajo le na čezmejno mediacijo, ampak tudi na mediacijo brez čezmejnega elementa, z izjemo sporov, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi ali na področju državnih zadev upravnega prava (droit administratif régalien).

Z odlokom z dne 16. novembra 2011 je bil spremenjen tudi zakon (loi) z dne 8. februarja 1995, da se je določil splošen okvir mediacije. Določil je pojem mediacije in opredelil pogoje, ki jih mora izpolnjevati mediator ter poudaril načelo zaupnosti, ki je bistveno za uspeh mediacijskega postopka.

Sporazumna mediacija:

Stranke se lahko same odločijo za pomoč mediatorja. Za to jim ni treba pred sodišče.

Vendar pa imajo tudi stranke, ki so svoj spor že predložile sodišču, možnost uporabiti obliko alternativnega reševanja sporov, kot je mediacija.

Mediacija na podlagi odredbe sodišča:

Če je tožba že vložena pri sodišču, lahko „sodišče, ki odloča o sporu, s soglasjem strank imenuje tretjo osebo, ki prouči in primerja njihova stališča ter jim pomaga poiskati rešitev spora“ (člen 131-1 zakonika o civilnem postopku).

Sodišče lahko v zvezi z izvajanjem starševske odgovornosti ali začasnih ukrepov v zvezi z razvezo zakonske zveze strankama odredi, naj se udeležita informativnega sestanka o mediaciji, ki je brezplačen in v zvezi s katerim ni predvidena nobena kazen (člena 255 in 373-2-10 civilnega zakonika).

Zakon št. 2019-222 z dne 23. marca 2019 o načrtovanju dela za obdobje 2018–2022 in o reformi pravosodnega sistema je uvedel mediacijo po izdani odločbi, in sicer v členu 373-2-10 civilnega zakonika:

„Če se stranki ne strinjata, si sodišče prizadeva, da dosežeta dogovor.

Sodišče lahko staršema, ki se ne strinjata glede izvrševanja starševske odgovornosti, predlaga mediacijo, razen če so bile predložene navedbe, da se je eden od staršev nasilno vedel do drugega starša ali do otroka. Če se starša strinjata z mediacijo, lahko sodišče v ta namen imenuje družinskega mediatorja, tudi v končni odločbi o izvrševanju starševske odgovornosti.

Razen če obstajajo očitki, da se je eden od staršev nasilno vedel do drugega starša ali do otroka, lahko sodišče celo odredi staršema, naj se sestaneta z družinskim mediatorjem, ki jima predstavi namen in potek mediacije.“

Obvezna mediacija

Na podlagi nedavnega razvoja francoskega prava je mediacija v nekaterih okoliščinah obvezna.

Člen 7 zakona št. 2016-1547 z dne 18. novembra 2016 o posodobitvi pravosodnega sistema za 21. stoletje je pri 11 sodiščih poskusno uvedel zahtevo, da se pred obravnavo zadeve pri sodišču poskusi z mediacijo. Najprej je bilo predvideno, da se bo poskus zaključil ob koncu leta 2019, vendar je bil podaljšan do 31. decembra 2020.

Kdor želi spremeniti odločbo s področja družinskega prava ali določbo dogovora, ki ga je potrdilo sodišče, mora pred ponovno predložitvijo zadeve sodišču poskusiti z mediacijo. Nasprotno se vloga za spremembo šteje za nedopustno.

To se nanaša na vloge v zvezi s:

  • krajem običajnega prebivališča otroka;
  • pravico do obiskov in pravico, da otrok prespi pri staršu;
  • prispevkom starša k izobraževanju in preživljanju mladoletnega otroka, ter
  • odločbo o izvrševanju starševske odgovornosti.

Družinska mediacija pred ponovno obravnavo pri sodišču pa ni obvezna, če:

  • se je eden od staršev nasilno vedel do drugega starša ali do otroka;
  • je predmet vloge prošnja, naj sodišče odobri že dosežen dogovor med strankama, ali
  • če sodišče oceni, da obstaja drug upravičen razlog, da od strank ne zahteva mediacije pred ponovno obravnavo pri sodišču.

Zakon št. 2019-222 z dne 23. marca 2019 o načrtovanju dela za obdobje 2018–2022 in o reformi pravosodnega sistema določa, da je pri vlogah, ki se nanašajo na plačilo zneska, ki ne presega 5 000 EUR, ali na sosedski spor, obvezna uporaba postopka alternativnega reševanja sporov, kot je mediacija. Pred vložitvijo take vloge pri sodišču morajo stranke po svoji izbiri poskusiti s konciliacijo, ki jo vodi pravni konciliator (conciliateur de justice), mediacijo ali participativnim postopkom (procédure participative). Nasprotno lahko sodišče na svojo pobudo odloči, da je vloga nedopustna. Zakon pa pri tem določa štiri izjeme:

  • če vsaj ena od strank zahteva, da sodišče odobri sporazum;
  • če je treba pred predložitvijo zadeve sodišču pritožbo predložiti organu, ki je izdal odločbo;
  • če eden od načinov alternativnega reševanja sporov iz prvega pododstavka iz upravičenega razloga ni na voljo, zlasti če pravni konciliatorji niso na voljo v razumnem času, ali
  • če obstaja posebna določba, na podlagi katere mora sodišče ali upravni organ predhodno poskusiti s konciliacijo.

Zakonska ureditev mediacije

Za mediatorje ne obstaja nacionalni etični kodeks.

Nekateri mediatorji upoštevajo etične kodekse ali listine, ki jih sprejmejo različna združenja, ne glede na to, ali se jim zavežejo neposredno sami ali prek organov, ki jih zaposlujejo.

Akreditirane službe za družinsko mediacijo, torej tiste, ki prejemajo javna sredstva iz sklada za družinsko nadomestilo (Caisse d’allocations familiales), vzajemnega kmetijskega sklada (Mutualité sociale agricole) ali ministrstva za pravosodje, se zavežejo upoštevati nekatere standarde, ki se nanašajo na zagotavljanje in kakovost teh storitev; ti standardi so določeni v nacionalnem referenčnem okviru.

Nazadnje, dekret (décret) št. 2017-1457 z dne 9. oktobra 2017 o seznamu mediatorjev pri pritožbenih sodiščih določa pogoje za vključitev na tak seznam. Na podlagi tega morajo mediatorji izpolnjevati naslednje pogoje:

  1. v drugem listu kazenske evidence ne smejo imeti navedenih nobenih obsodb, razglasitev nesposobnosti ali prepovedi opravljanja dela;
  2. ne smejo storiti nobenega dejanja zoper čast, poštenost in moralo, katerega posledica bi bila disciplinska ali upravna sankcija v obliki odvzema, začasnega odvzema, prenehanja ali umika dovoljenja ali umika pooblastila;
  3. opraviti morajo usposabljanje ali imeti izkušnje, ki dokazujejo njihovo sposobnost izvajanja mediacije; ta zahteva se nanaša na posameznike in pravne osebe – vsak posameznik, ki ponuja storitve mediacije v okviru pravne osebe, mora izpolnjevati pogoje, ki se nanašajo na posameznike.

Informacije in usposabljanje

Francoska zakonodaja trenutno ne določa nobenega posebnega usposabljanja na področju mediacije.

Državna diploma družinskega mediatorja (diplôme d’Etat de médiateur familial, DEMF) je bila za družinske mediatorje uvedena z dekretom z dne 2. decembra 2003 in odredbo (arrêté) z dne 12. februarja 2004.

Ta diploma za družinske mediatorje ni obvezna, razen če želijo opravljati akreditirane storitve družinske mediacije – v tem primeru pa je obvezna.

Kakšni so stroški mediacije?

Če se stranke odločijo za mediacijo kot alternativno obliko reševanja sporov, in sicer v okviru sodnega postopka ali zunaj njega, je treba te stroške plačati.

Nagrado mediatorja lahko krije pravna pomoč, kot to določajo členi 118-9 in naslednji dekreta št. 91-1266 z dne 19. decembra 1991. Vendar pa taka nagrada ne sme presegati 256 EUR za eno stranko ali 512 EUR za vse stranke.

Če mediacijo odredi sodišče, višino nagrade določi sodnik, ko po zaključku mediacije odloča o stroških postopka (magistrat taxateur), in sicer na podlagi poročila oziroma stroškovnika (člen 119 dekreta št. 91-1266 z dne 19. decembra 1991). Sodnik, ki odloča o stroških postopka, določi znesek pologa in plačila (člena 131-6 in 131-13 zakonika o civilnem postopku). V predpisih ni natančno določena lestvica nadomestil, zato se lahko stroški na enoto storitev družinske mediacije razlikujejo.

Pri storitvah mediacije, ki se financirajo iz javnih sredstev, se uporablja nacionalna lestvica finančnega prispevka družin h kritju stroškov. Delež stroškov, ki ga vsaka stranka krije za posamezno mediacijsko srečanje, sega od 2 EUR do 131 EUR, odvisno od prihodkov stranke.

Ali je sporazum, dosežen z mediacijo, izvršljiv?

Če stranke dosežejo dogovor, jih ta zavezuje kot vsaka pogodba.

Če je dogovor sklenjen zunaj sodnega postopka, člen 1565 zakonika o civilnem postopku določa, da se tak dogovor lahko predloži sodišču, ki bi bilo pristojno v primeru spora, da potrdi izvršljivost.

Če pa se je sodni postopek že začel, člen 131-12 zakonika o civilnem postopku določa, da lahko sodišče, ki obravnava zadevo, na podlagi vloge strank odobri dogovor, ki ga stranke predložijo.

Člen L111-3 1° zakonika o civilnih izvršilnih postopkih (Code des procédures civiles d'exécution) določa, da so sporazumi, sklenjeni v okviru mediacije, ki jo odredi sodišče, ali zunajsodne mediacije, ki jim redna ali upravna sodišča potrdijo izvršljivost, izvršilni naslovi.

Zadnja posodobitev: 17/01/2022

Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezni nacionalni organi, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska komisija ne prevzema nobene odgovornosti za informacije ali podatke, ki jih vsebuje oziroma na katere se sklicuje ta dokument. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.