

Poišči informacije po področjih
Uvodna opomba: splošna pravila o dopustnih dokaznih sredstvih, njihovi dokazni moči, dokaznem bremenu in obliki predložitve dokaznih sredstev so določena v spodaj navedenih določbah portugalskega civilnega zakonika in zakonika o civilnem postopku. Povezavi do prečiščene portugalske različice teh dveh pravnih dokumentov sta na voljo na koncu tega informativnega lista.
V skladu s členom 342 portugalskega civilnega zakonika praviloma velja, da
Kadar v postopku negativne presoje (člen 10(3)(a) portugalskega zakonika o civilnem postopku in člen 343 portugalskega civilnega zakonika) ena stranka ne želi doseči obtožbe nasprotne stranke, ampak želi, da sodišče ugotovi neobstoj pravice ali dejstva, mora tožena stranka dokazati elemente, ki sestavljajo zatrjevano pravico.
V sodnih sporih, ki jih je treba pri sodišču začeti v določenem roku po datumu, ko se je tožnik seznanil z določenim dejstvom, mora tožena stranka dokazati, da je ta rok že potekel, razen če zakon izrecno ne določa kakšne druge rešitve (člen 343(2) portugalskega civilnega zakonika).
Če je pravica, na katero se sklicuje tožnik, odložna (negotov dogodek v prihodnosti, na podlagi katerega stranki utemeljujeta pravni posel – člen 270 portugalskega civilnega zakonika) ali odvisna od datuma začetka (trenutek nastanka pravice – člen 278 portugalskega civilnega zakonika), mora vložnik dokazati, da so bili pogoji izpolnjeni ali da je datum začetka potekel (člen 343(3) portugalskega civilnega zakonika).
Če je pravica, na katero se sklicuje tožnik, razveljavitvena (negotov dogodek v prihodnosti, s katerim stranki pogojujeta prenehanje učinkov pravnega posla – člen 270 portugalskega civilnega zakonika) ali odvisna od končnega datuma (trenutek, od katerega pravica ne velja več – člen 278 portugalskega civilnega zakonika), mora tožena stranka dokazati, da so bili pogoji izpolnjeni ali da je končni datum potekel (člen 343(3) portugalskega civilnega zakonika).
Zgoraj navedena pravila so obrnjena, kadar gre za pravne domneve (posledica ali zaključek na podlagi znanega dejstva, ki se uporabi za vzpostavitev neznanega dejstva), izvzetje ali oprostitev dokaznega bremena ali za veljaven sporazum v ta namen ter na splošno vedno, kadar tako določa zakon (člen 344(1) portugalskega civilnega zakonika). Dokazno breme je obrnjeno tudi, če je nasprotna stranka namerno onemogočila predložitev dokaza stranki, ki bi ga morala predložiti (člen 344(2) portugalskega civilnega zakonika).
Sporazum o obrnitvi dokaznega bremena je neveljaven:
Ko stranka, ki nosi dokazno breme v zvezi z določenim dejstvom, predstavi dokaz, lahko nasprotna stranka predstavi nasprotni dokaz, da bi vzbudila dvome o teh dejstvih. Če je dvom zadosten, je treba odločiti proti stranki, ki bi morala dejstvo dokazati (člen 346 portugalskega civilnega zakonika).
Popolnim dokazom je mogoče ugovarjati samo z dokazi, ki potrjujejo, da dejstvo, na katerem temeljijo, ni resnično, brez poseganja v druge omejitve, ki jih izrecno določa zakon (člen 347 portugalskega civilnega zakonika).
Kdor se sklicuje na običajno, lokalno ali tuje pravo, mora dokazati njegov obstoj in vsebino, sodišče pa se mora o tem poučiti po uradni dolžnosti (člen 348(1) portugalskega civilnega zakonika). Sodišče je odgovorno tudi za ugotavljanje dejanskega stanja po uradni dolžnosti, kadar mora odločiti na podlagi običajnega, lokalnega ali tujega prava, na katero se ni sklicevala nobena od strank, ali če je nasprotna stranka potrdila njegov obstoj in vsebino ali ni vložila ugovora (člen 348(2) portugalskega civilnega zakonika). Če sodišče ne more ugotoviti vsebine prava, ki se uporablja, uporabi pravila portugalskega občega prava (člen 348(3) portugalskega civilnega zakonika).
Da, obstajajo pravila, na podlagi katerih so nekatera dejstva izvzeta iz dokaznega bremena.
V skladu s členom 412(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku ni treba dokazati:
Portugalska zakonodaja dovoljuje domneve na podlagi sklepov, ki jih zakonodaja ali sodišče izpelje iz znanega dejstva, da bi se ugotovilo neznano dejstvo (člen 349 portugalskega civilnega zakonika).
Podobno stranki ni treba dokazovati dejstva, ki je ugotovljeno samo na podlagi pravne domneve (člen 350(1) portugalskega civilnega zakonika).
Pravne domneve je mogoče izpodbijati, kar pomeni, da se lahko predložijo nasprotni dokazi, razen če zakon tega ne dovoljuje, tj. če nasprotnih dokazov ni dovoljeno predložiti (člen 350(2) portugalskega civilnega zakonika).
Moč posameznega dokaznega sredstva je odvisna od njegove narave.
Javne listine imajo polno dokazno moč v zvezi z nekaterimi dejstvi, ki jih je mogoče ovreči samo z nasprotnim dokazom (členi 369 do 372 portugalskega civilnega zakonika).
Zasebne listine imajo polno dokazno moč, če sta pisava in podpis ali le podpis priznana ali se ne izpodbijata, razen če se izpodbijata kot ponarejena (členi 373 do 379 portugalskega civilnega zakonika).
Obstajajo posebne določbe o dokazni moči evidenc, pisnih dokumentov, zapiskov, potrdil, izpiskov iz potrdil, overjenih kopij in fotokopij (členi 380 do 387 portugalskega civilnega zakonika).
Sodišče prosto presoja dokaze sodnih izvedencev, dokaze, pridobljene s sodnimi preiskavami, in dokazovanje s pričanjem (členi 389, 391 in 396 portugalskega civilnega zakonika).
Pravne domneve so dovoljene le v enakih zadevah in pod enakimi pogoji, kot so dovoljene za dokazovanje s pričanjem (člen 351 portugalskega civilnega zakonika).
V prosto presojo dokazov, ki jo opravi sodišče, niso vključena dejstva, za katera zakon zahteva posebne postopke dokazovanja, ali dejstva, ki jih je mogoče dokazati samo z dokumenti ali ki so v celoti dokazana bodisi z dokumenti bodisi s sporazumom bodisi s priznanjem strank (člen 607(5) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodišče mora proučiti vse predložene dokaze, ne glede na to, ali so jih predložile stranke, ki so to dolžne storiti, ali druge stranke, brez poseganja v določbe, v skladu s katerimi je navedba dejstva neupoštevna, če je ne poda določena zainteresirana stran (člen 413 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Če obstaja dvom o resničnosti dejstva ali dokaznem bremenu, se odloči proti stranki, ki ima od dejstva korist (člen 414 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Portugalsko pravo določa „inkvizitorno načelo“, in sicer da sodnik po uradni dolžnosti izvede ali odredi vsa dejanja, potrebna za dognanje resnice in pravično rešitev spora glede na dejstva, ki jih lahko zakonito prouči (člen 411 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodnik lahko kadar koli med postopkom pokliče na sodišče stranke, da pričajo o dejstvih, ki so pomembna za zadevno odločitev (člen 452(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodišče je odgovorno, da na lastno pobudo ali prošnjo ene od strank zahteva informacije, strokovna mnenja, načrte, fotografije, risbe, predmete ali druge dokumente, potrebne za razjasnitev resnice. Zgoraj navedeno lahko sodišče zahteva od uradnih organov, strank v zadevi ali tretjih oseb (člen 436(1) in (2) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Kadar je po mnenju sodišča to primerno, lahko na lastno pobudo ali prošnjo ene od strank preiskuje stvari ali osebe. Preiskavo je treba opraviti tako, da se zaščitijo zasebnost, družinsko življenje in človekovo dostojanstvo. Usmerjena mora biti v razjasnitev vseh dejstev, ki so pomembna za zadevno odločitev. Če se sodišču to zdi potrebno, lahko opravi ogled na kraju samem ali odredi rekonstrukcijo dogodkov (člen 490(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Kadar se med sodnim postopkom pojavijo utemeljene domneve, da neka oseba, ki ni bila pozvana kot priča, pozna dejstva, ki so pomembna za ustrezno odločitev v zadevi, mora sodnik izdati sodni poziv za pričanje na sodišču (člen 526(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodnik lahko poleg tega na lastno pobudo k pričanju pozove izvedence (člen 477 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Dolžnost sodelovanja vseh oseb pri odkrivanju resnice je določena v členu 417 portugalskega zakonika o civilnem postopku.
Dokaze stranke običajno navedejo v svojih procesnih vlogah, zlasti v tožbenem predlogu in odgovoru na tožbo (npr. člena 552 in 572 portugalskega civilnega zakonika).
Dokazni predlog je mogoče spremeniti na predhodni obravnavi, seznam prič pa je mogoče spremeniti do 20 dni pred glavno obravnavo (člen 598 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodišče na predhodni obravnavi ali po potrebi s sklepom določi, katera dokazna sredstva so dopustna in se lahko predložijo (člena 591 in 593 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Dokazi se običajno izvajajo na zaključni obravnavi. Izjemoma pa lahko sodišče dovoli, da se dokazi predložijo v zgodnejši fazi (člen 419 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Razen v primerih, ko sodnik spremeni vrstni red pravnih dogodkov, se v skladu s členom 604(3) portugalskega zakonika o civilnem postopku dokazi izvajajo po naslednjem vrstnem redu:
Če sodnik po koncu glavne obravnave meni, da nima dovolj informacij, lahko obnovi glavno obravnavo, da zasliši osebe, ki jih želi zaslišati, ali odredi predložitev drugih dokaznih sredstev (člen 607(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Dokazni predlog se lahko zavrne, če je vložen po izteku zakonsko določenega roka ali če so dokazi nedopustni.
V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov, zaradi katerih se lahko dokazni predlog v celoti ali delno zavrne:
V skladu s členom 417(2) portugalskega zakonika o civilnem postopku lahko oseba, pozvana k pričanju, zavrne sodelovanje s sodiščem, če dokazno sredstvo povzroči kršitev telesne ali moralne integritete osebe, vdor v njeno zasebno ali družinsko življenje, dom, korespondenco ali telekomunikacije ali je v nasprotju s poklicno skrivnostjo, obvezno molčečnostjo javnih uslužbencev ali varovanjem državnih skrivnosti. Če pa ta zavrnitev temelji na dolžnosti varovanja zaupnosti, lahko sodišče preveri, ali je zavrnitev utemeljena, in osebo odveže te dolžnosti varovanja zaupnosti.
Če je torej portugalsko sodišče zaprošeno za predložitev dokazov, ki bi lahko povzročili kršitev zaupnosti, mora sodišče v državi članici izvora v obrazcu prošnje navesti, da želi, da portugalsko sodišče prevzame pobudo za odpravo dolžnosti varovanja zaupnosti.
Dokazna sredstva so:
Portugalsko civilno procesno pravo temelji na ustnem postopku in neposrednosti. Zato praviloma med predhodno obravnavo in glavno obravnavo:
Nasprotno pa se izvedenska poročila, dokumenti, mnenja in pisni dokazi na splošno, fotografije, videoposnetki, zvočni posnetki in predstavitev premičnih predmetov predhodno vključijo v spis, tako da jih je med glavno obravnavo mogoče izpodbijati in proučiti (člen 416 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Nepremične ali premične predmete, ki jih ni mogoče vključiti v postopek, lahko sodišče pregleda na zadnji obravnavi ali pa odredi njihov strokovni pregled ali sodno presojo brez pridržkov (člen 416 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodnik lahko v nujnih in utemeljenih primerih odredi predčasno predložitev katerega koli dokaznega sredstva (člen 419 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Če osebe, ki jih je treba zaslišati, prebivajo v tujini, jih je mogoče zaslišati pred obravnavo, in sicer z zaprosilom za pravno pomoč ali, če gre za portugalske državljane, z zaprosilom za pravno pomoč, poslanim portugalskemu konzulatu (člen 500(b) portugalskega zakonika o civilnem postopku). Kadar se dokazi pridobijo v tujini prek videokonference, se običajno izvedejo med sodno obravnavo.
Da, dokazna moč je odvisna od narave posameznega dokaznega sredstva (glej odgovor na vprašanje 1.3).
V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov, v katerih so nekatera dokazna sredstva močnejša od drugih.
Pričanje kot dokazno sredstvo ni dopustno, če mora biti poslovna izjava po zakonu ali na zahtevo strank pisna ali mora biti dokazana pisno (člen 393(1) portugalskega civilnega zakonika).
Pričanje kot dokazno sredstvo prav tako ni dopustno, če je bil dogodek v celoti dokazan z dokumenti ali drugimi sredstvi, ki imajo polno dokazno moč (člen 393(2) portugalskega civilnega zakonika).
Pričanje kot dokazno sredstvo ni dopustno, če temelji na dogovorih, ki nasprotujejo vsebini javnih ali zasebnih listin s polno dokazno močjo ali to vsebino dopolnjujejo, ne glede na to, ali so bili sporazumi sklenjeni pred sestavo listine, hkrati z njo ali naknadno (člen 394(1) portugalskega civilnega zakonika).
Pisno sodno priznanje ima polno dokazno moč zoper osebo, ki poda priznanje (člen 358(1) portugalskega civilnega zakonika).
Nesodno priznanje v obliki javne ali zasebne listine se šteje za dokazano pod pogoji, ki veljajo za te listine, in ima polno dokazno moč, če je bilo podano nasprotni stranki ali njenemu zastopniku (člen 358(2) portugalskega civilnega zakonika).
Nesodnega priznanja, ki nima oblike listine, ni mogoče dokazati s pričami v zadevah, v katerih dokazovanje s pričanjem ni dopustno; če je to dopustno, sodišče prosto presoja njegovo dokazno moč (člen 358(3) portugalskega civilnega zakonika).
Nepisna sodna priznanja in nesodna priznanja, dana tretji osebi ali vsebovana v oporoki, sodišče prosto presoja (člen 358(4) portugalskega civilnega zakonika).
Priznanje ni dokaz zoper osebo, ki poda priznanje (člen 354 portugalskega civilnega zakonika), če je kot nezadostno razglašeno z zakonom ali se opira na dejstva, katerih priznanje ali proučitev je prepovedana z zakonom, če se opira na dejstva, povezana z neodtujljivimi pravicami, in če priznano dejstvo ni mogoče ali očitno ne obstaja.
Pričanje kot dokazno sredstvo o navideznem sporazumu ali poslu ni dopustno, če se nanj sklicujejo udeleženci navideznega sporazuma ali posla (člen 394 portugalskega civilnega zakonika).
Da, zlasti v naslednjih primerih:
Vse osebe, tudi če so stranke v zadevi, so obvezane sodelovati pri odkrivanju resnice. Odgovoriti morajo na zastavljena vprašanja, pristati na potrebne preiskave, predložiti, kar se od njih zahteva, in izvesti predvidena dejanja (člen 417(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Osebe, ki lahko zavrnejo pričanje, razen v zadevah, katerih namen je potrditi rojstvo ali smrt otroka, so (člen 497(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku):
Sodnik mora zgoraj navedene osebe opozoriti, da lahko zavrnejo pričanje (člen 497(2) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Priče, ki jih obvezuje poklicna skrivnost, obvezna molčečnost javnih uslužbencev in državna tajnost, lahko upravičeno zavrnejo pričanje o dejstvih, ki jih taka skrivnost ali molčečnost zajema (člen 497(3) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Zavrnitev prisege se obravnava kot zavrnitev pričanja in v obeh primerih lahko sodišče priči naloži denarno kazen (člen 417(2) ter člena 459 in 513 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Če priča neupravičeno ne pride na obravnavo, ji lahko sodišče naloži denarno kazen ali odredi njeno privedbo (člen 508(4) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Lažno pričanje je kaznivo dejanje (člen 360 portugalskega kazenskega zakonika).
Osebe, ki duševno niso sposobne pričati o dejstvih, ki jih je treba dokazati, ne morejo nastopiti kot priče (člen 495 portugalskega zakonika o civilnem postopku). Sodnik mora oceniti sposobnost oseb, ki so bile pozvane k pričanju.
Osebe, ki lahko pričajo kot stranke v primeru, ne smejo pričati kot priče (člen 496 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
V skladu s členom 453 portugalskega zakonika o civilnem postopku lahko kot stranke pričajo osebe s pravno in poslovno sposobnostjo, odrasle osebe, deležne pomoči, skrbniki otrok, pravne osebe in podjetja.
Priče na zaključni obravnavi pričajo osebno ali prek videokonference (člen 500 portugalskega zakonika o civilnem postopku), razen v naslednjih primerih:
Priča mora pričati verodostojno, z navajanjem razlogov in okoliščin, ki upravičujejo njeno poznavanje dejstev; razlog za njeno vedenje mora biti, kolikor je to mogoče, podrobno predstavljen in dobro utemeljen (člen 516(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Vprašanja postavlja odvetnik stranke, ki je poklicala pričo. Odvetnik nasprotne stranke lahko glede na dejstva, podana v pričanju, nato priči postavi dodatna vprašanja, da dopolni ali pojasni pričanje (člen 516(2) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodnik mora odvetnikom preprečiti, da bi bili nevljudni do prič, da bi jim postavljali nepomembna, sugestivna, varljiva ali zlonamerna vprašanja ali premisleke (člen 516(3) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Zaslišanje in navzkrižno zaslišanje opravijo zastopniki strank, brez poseganja v informacije, ki jih zahteva sodnik, ali vprašanja, ki se mu jih zdi ustrezno postaviti za ugotovitev resnice (člen 516(4) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodnik sam zasliši pričo v primeru, ko je to potrebno za zagotovitev zbranosti priče ali končanje neprimernega navzkrižnega zasliševanja (člen 516(5) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Preden priča odgovori na vprašanja, lahko pogleda v spis o zadevi, zahteva vpogled v nekatere dokumente, ki so del spisa, ali predložitev dokumentov, ki podpirajo njeno pričanje; sprejmejo in vložijo v spis se samo dokumenti, ki jih zadevna stranka ni mogla predložiti (člen 516(6) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Da, zlasti v primerih iz naslednjih členov portugalskega zakonika o civilnem postopku:
Da, priznanje, s katerim stranka prizna dejstvo, ki ji škodi in koristi nasprotni stranki, se pridobi s pričanjem stranke (člen 352 portugalskega civilnega zakonika in člen 452 portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Enako velja za izjave, ki jih stranke do začetka podajanja navedb na prvi stopnji zahtevajo od neke stranke v zvezi z dejstvi, v katera so bile osebno vpletene ali s katerimi so neposredno seznanjene (člen 466(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
Sodišče prosto presoja izjave oseb, razen če vključujejo priznanje (člen 466(3) portugalskega zakonika o civilnem postopku).
V zvezi s tem glej tudi odgovor na vprašanje 2.6.
Strani v jezikih držav članic pripravljajo posamezne kontaktne točke pri Evropski pravosodni mreži, njihov prevod pa zagotavlja prevajalska služba Evropske komisije. Prevodi zato morda še ne vsebujejo kasnejših sprememb izvirnika, ki so jih vnesli nacionalni organi. Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter Evropska komisija ne prevzemata nobene odgovornosti v zvezi z informacijami in podatki v tem dokumentu. Za pravila o avtorskih pravicah države članice, ki je odgovorna za to stran, glejte pravno obvestilo.