Pridobivanje dokazov

1 Dokazno breme

1.1 Kakšna so pravila o dokaznem bremenu?

Uvodna opomba: splošna pravila o dopustnih dokaznih sredstvih, njihovi dokazni moči, dokaznem bremenu in obliki predložitve dokaznih sredstev so določena v spodaj navedenih določbah portugalskega civilnega zakonika in zakonika o civilnem postopku. Povezavi do prečiščene portugalske različice teh dveh pravnih dokumentov sta na voljo na koncu tega informativnega lista.

V skladu s členom 342 portugalskega civilnega zakonika praviloma velja, da

• mora oseba, ki se sklicuje na pravico, dokazati dejstva, ki to pravico vzpostavljajo;
• mora nasprotna stranka dokazati obstoj dejstev, ki to pravico ogrožajo, spreminjajo ali prekinjajo;
• je ob dvomu treba dejstva upoštevati kot bistvena.

Kadar v postopku negativne presoje (člen 10(3)(a) portugalskega zakonika o civilnem postopku in člen 343 portugalskega civilnega zakonika) ena stranka ne želi doseči obtožbe nasprotne stranke, ampak želi, da sodišče ugotovi neobstoj pravice ali dejstva, mora tožena stranka dokazati elemente, ki sestavljajo zatrjevano pravico.

V sodnih sporih, ki jih je treba pri sodišču začeti v določenem roku po datumu, ko se je tožnik seznanil z določenim dejstvom, mora tožena stranka dokazati, da je ta rok že potekel, razen če zakon izrecno ne določa kakšne druge rešitve (člen 343(2) portugalskega civilnega zakonika).

Če je pravica, na katero se sklicuje tožnik, odložna (negotov dogodek v prihodnosti, na podlagi katerega stranki utemeljujeta pravni posel – člen 270 portugalskega civilnega zakonika) ali odvisna od datuma začetka (trenutek nastanka pravice – člen 278 portugalskega civilnega zakonika), mora vložnik dokazati, da so bili pogoji izpolnjeni ali da je datum začetka potekel (člen 343(3) portugalskega civilnega zakonika).

Če je pravica, na katero se sklicuje tožnik, razveljavitvena (negotov dogodek v prihodnosti, s katerim stranki pogojujeta prenehanje učinkov pravnega posla – člen 270 portugalskega civilnega zakonika) ali odvisna od končnega datuma (trenutek, od katerega pravica ne velja več – člen 278 portugalskega civilnega zakonika), mora tožena stranka dokazati, da so bili pogoji izpolnjeni ali da je končni datum potekel (člen 343(3) portugalskega civilnega zakonika).

Zgoraj navedena pravila so obrnjena, kadar gre za pravne domneve (posledica ali zaključek na podlagi znanega dejstva, ki se uporabi za vzpostavitev neznanega dejstva), izvzetje ali oprostitev dokaznega bremena ali za veljaven sporazum v ta namen ter na splošno vedno, kadar tako določa zakon (člen 344(1) portugalskega civilnega zakonika). Dokazno breme je obrnjeno tudi, če je nasprotna stranka namerno onemogočila predložitev dokaza stranki, ki bi ga morala predložiti (člen 344(2) portugalskega civilnega zakonika).

Sporazum o obrnitvi dokaznega bremena je neveljaven:

• če gre za neodtujljivo pravico (to je pravica, ki se ji stranka ne more odreči zgolj z izjavo, da želi to storiti) ali če bi to lahko eni od strank preveč otežilo uveljavljanje pravice (člen 345(1) portugalskega civilnega zakonika);
• sporazum o izločitvi zakonitega dokaznega sredstva ali dopustitvi dokaznega sredstva, ki se razlikuje od zakonsko določenih, je prav tako neveljaven. Če pravne odločitve v zvezi z dokazi temeljijo na razlogih javnega reda, so takšni sporazumi neveljavni v vseh primerih (člen 345(2) portugalskega civilnega zakonika).

Ko stranka, ki nosi dokazno breme v zvezi z določenim dejstvom, predstavi dokaz, lahko nasprotna stranka predstavi nasprotni dokaz, da bi vzbudila dvome o teh dejstvih. Če je dvom zadosten, je treba odločiti proti stranki, ki bi morala dejstvo dokazati (člen 346 portugalskega civilnega zakonika).

Popolnim dokazom je mogoče ugovarjati samo z dokazi, ki potrjujejo, da dejstvo, na katerem temeljijo, ni resnično, brez poseganja v druge omejitve, ki jih izrecno določa zakon (člen 347 portugalskega civilnega zakonika).

Kdor se sklicuje na običajno, lokalno ali tuje pravo, mora dokazati njegov obstoj in vsebino, sodišče pa se mora o tem poučiti po uradni dolžnosti (člen 348(1) portugalskega civilnega zakonika). Sodišče je odgovorno tudi za ugotavljanje dejanskega stanja po uradni dolžnosti, kadar mora odločiti na podlagi običajnega, lokalnega ali tujega prava, na katero se ni sklicevala nobena od strank, ali če je nasprotna stranka potrdila njegov obstoj in vsebino ali ni vložila ugovora (člen 348(2) portugalskega civilnega zakonika). Če sodišče ne more ugotoviti vsebine prava, ki se uporablja, uporabi pravila portugalskega občega prava (člen 348(3) portugalskega civilnega zakonika).

1.2 Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče predložiti dokaze, da bi dokazali neveljavnost posebne pravne domneve?

Da, obstajajo pravila, na podlagi katerih so nekatera dejstva izvzeta iz dokaznega bremena.

V skladu s členom 412(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku ni treba dokazati:

• splošno znanih dejstev;
• dejstev, ki jih sodišče že pozna zaradi opravljanja svojih nalog; kadar se sodišče opre na taka dejstva, je treba o njih v zadevi predložiti pisna dokazila.

Portugalska zakonodaja dovoljuje domneve na podlagi sklepov, ki jih zakonodaja ali sodišče izpelje iz znanega dejstva, da bi se ugotovilo neznano dejstvo (člen 349 portugalskega civilnega zakonika).

Podobno stranki ni treba dokazovati dejstva, ki je ugotovljeno samo na podlagi pravne domneve (člen 350(1) portugalskega civilnega zakonika).

Pravne domneve je mogoče izpodbijati, kar pomeni, da se lahko predložijo nasprotni dokazi, razen če zakon tega ne dovoljuje, tj. če nasprotnih dokazov ni dovoljeno predložiti (člen 350(2) portugalskega civilnega zakonika).

1.3 Do kakšne mere mora biti sodišče prepričano o dejstvu, da na njem utemelji svojo sodbo?

Moč posameznega dokaznega sredstva je odvisna od njegove narave.

Javne listine imajo polno dokazno moč v zvezi z nekaterimi dejstvi, ki jih je mogoče ovreči samo z nasprotnim dokazom (členi 369 do 372 portugalskega civilnega zakonika).

Zasebne listine imajo polno dokazno moč, če sta pisava in podpis ali le podpis priznana ali se ne izpodbijata, razen če se izpodbijata kot ponarejena (členi 373 do 379 portugalskega civilnega zakonika).

Obstajajo posebne določbe o dokazni moči evidenc, pisnih dokumentov, zapiskov, potrdil, izpiskov iz potrdil, overjenih kopij in fotokopij (členi 380 do 387 portugalskega civilnega zakonika).

Sodišče prosto presoja dokaze sodnih izvedencev, dokaze, pridobljene s sodnimi preiskavami, in dokazovanje s pričanjem (členi 389, 391 in 396 portugalskega civilnega zakonika).

Pravne domneve so dovoljene le v enakih zadevah in pod enakimi pogoji, kot so dovoljene za dokazovanje s pričanjem (člen 351 portugalskega civilnega zakonika).

V prosto presojo dokazov, ki jo opravi sodišče, niso vključena dejstva, za katera zakon zahteva posebne postopke dokazovanja, ali dejstva, ki jih je mogoče dokazati samo z dokumenti ali ki so v celoti dokazana bodisi z dokumenti bodisi s sporazumom bodisi s priznanjem strank (člen 607(5) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodišče mora proučiti vse predložene dokaze, ne glede na to, ali so jih predložile stranke, ki so to dolžne storiti, ali druge stranke, brez poseganja v določbe, v skladu s katerimi je navedba dejstva neupoštevna, če je ne poda določena zainteresirana stran (člen 413 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Če obstaja dvom o resničnosti dejstva ali dokaznem bremenu, se odloči proti stranki, ki ima od dejstva korist (člen 414 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

2 Pridobivanje dokazov

2.1 Ali je za pridobivanje dokazov vedno potreben predlog stranke ali lahko sodnik v nekaterih primerih dokaze pridobi na lastno pobudo?

Portugalsko pravo določa „inkvizitorno načelo“, in sicer da sodnik po uradni dolžnosti izvede ali odredi vsa dejanja, potrebna za dognanje resnice in pravično rešitev spora glede na dejstva, ki jih lahko zakonito prouči (člen 411 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodnik lahko kadar koli med postopkom pokliče na sodišče stranke, da pričajo o dejstvih, ki so pomembna za zadevno odločitev (člen 452(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodišče je odgovorno, da na lastno pobudo ali prošnjo ene od strank zahteva informacije, strokovna mnenja, načrte, fotografije, risbe, predmete ali druge dokumente, potrebne za razjasnitev resnice. Zgoraj navedeno lahko sodišče zahteva od uradnih organov, strank v zadevi ali tretjih oseb (člen 436(1) in (2) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Kadar je po mnenju sodišča to primerno, lahko na lastno pobudo ali prošnjo ene od strank preiskuje stvari ali osebe. Preiskavo je treba opraviti tako, da se zaščitijo zasebnost, družinsko življenje in človekovo dostojanstvo. Usmerjena mora biti v razjasnitev vseh dejstev, ki so pomembna za zadevno odločitev. Če se sodišču to zdi potrebno, lahko opravi ogled na kraju samem ali odredi rekonstrukcijo dogodkov (člen 490(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Kadar se med sodnim postopkom pojavijo utemeljene domneve, da neka oseba, ki ni bila pozvana kot priča, pozna dejstva, ki so pomembna za ustrezno odločitev v zadevi, mora sodnik izdati sodni poziv za pričanje na sodišču (člen 526(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodnik lahko poleg tega na lastno pobudo k pričanju pozove izvedence (člen 477 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Dolžnost sodelovanja vseh oseb pri odkrivanju resnice je določena v členu 417 portugalskega zakonika o civilnem postopku.

2.2 Kateri so nadaljnji koraki, če je predlogu stranke za pridobitev dokazov ugodeno?

Dokaze stranke običajno navedejo v svojih procesnih vlogah, zlasti v tožbenem predlogu in odgovoru na tožbo (npr. člena 552 in 572 portugalskega civilnega zakonika).

Dokazni predlog je mogoče spremeniti na predhodni obravnavi, seznam prič pa je mogoče spremeniti do 20 dni pred glavno obravnavo (člen 598 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodišče na predhodni obravnavi ali po potrebi s sklepom določi, katera dokazna sredstva so dopustna in se lahko predložijo (člena 591 in 593 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Dokazi se običajno izvajajo na zaključni obravnavi. Izjemoma pa lahko sodišče dovoli, da se dokazi predložijo v zgodnejši fazi (člen 419 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Razen v primerih, ko sodnik spremeni vrstni red pravnih dogodkov, se v skladu s členom 604(3) portugalskega zakonika o civilnem postopku dokazi izvajajo po naslednjem vrstnem redu:

• izjave strank;
• videoposnetki ali zvočni posnetki;
• ustna pojasnila izvedencev;
• zaslišanje prič.

Če sodnik po koncu glavne obravnave meni, da nima dovolj informacij, lahko obnovi glavno obravnavo, da zasliši osebe, ki jih želi zaslišati, ali odredi predložitev drugih dokaznih sredstev (člen 607(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

2.3 V katerih primerih lahko sodišče zavrne predlog stranke za pridobitev dokazov?

Dokazni predlog se lahko zavrne, če je vložen po izteku zakonsko določenega roka ali če so dokazi nedopustni.

V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov, zaradi katerih se lahko dokazni predlog v celoti ali delno zavrne:

• če število prič presega zakonsko dovoljeno število, se priče, ki presegajo omejitev, ne dovolijo, brez poseganja v možnost sodnika, da v izjemnih okoliščinah dovoli zaslišanje prič, ki presegajo določeno zakonsko omejitev (člen 511 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
• če je stranka navedena na seznamu prič (člen 496 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
• če sodnik med predhodnim zaslišanjem priče ugotovi, da ni sposobna pričati (člen 513 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
• če se od stranke zahteva, da priča o dejstvih, ki jih ne more navesti (člen 454 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
• na splošno, če sodnik ob izvajanju svoje diskrecijske pravice meni, da so dokazi nepomembni ali zavlačevalni (člen 6 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

V skladu s členom 417(2) portugalskega zakonika o civilnem postopku lahko oseba, pozvana k pričanju, zavrne sodelovanje s sodiščem, če dokazno sredstvo povzroči kršitev telesne ali moralne integritete osebe, vdor v njeno zasebno ali družinsko življenje, dom, korespondenco ali telekomunikacije ali je v nasprotju s poklicno skrivnostjo, obvezno molčečnostjo javnih uslužbencev ali varovanjem državnih skrivnosti. Če pa ta zavrnitev temelji na dolžnosti varovanja zaupnosti, lahko sodišče preveri, ali je zavrnitev utemeljena, in osebo odveže te dolžnosti varovanja zaupnosti.

Če je torej portugalsko sodišče zaprošeno za predložitev dokazov, ki bi lahko povzročili kršitev zaupnosti, mora sodišče v državi članici izvora v obrazcu prošnje navesti, da želi, da portugalsko sodišče prevzame pobudo za odpravo dolžnosti varovanja zaupnosti.

2.4 Katera dokazna sredstva obstajajo?

Dokazna sredstva so:

1. domneve (člen 349 portugalskega civilnega zakonika);
2. priznanja, pridobljena na podlagi izpovedbe stranke (člen 352 portugalskega civilnega zakonika);
3. izjave stranke, ki se razlikujejo od pridobljenih priznanj (člen 466 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
4. dokumenti (člen 362 portugalskega civilnega zakonika in člen 423(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku). Listinski dokazi vključujejo mnenja odvetnikov, pravnikov ali strokovnjakov, ki niso pridobljena z izvedenskimi dokazi, ki jih odredi sodišče (člen 426 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
5. izvedenski dokazi (člen 388 portugalskega civilnega zakonika in člen 467(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku);
6. sodne preiskave (člen 390 portugalskega civilnega zakonika in člen 490(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku). Dokazi, pridobljeni s sodnimi preiskavami, vključujejo sodno presojo brez pridržkov (člen 494 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
7. dokazovanje s pričanjem (člen 392 portugalskega civilnega zakonika in člen 495(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku);
8. predložitev predmetov (člen 416(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

2.5 Kateri so načini pridobivanja dokazov od prič in ali se ti razlikujejo od načinov za pridobitev dokazov od izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi s predložitvijo pisnih dokazov in izvedenskih poročil/mnenj?

Portugalsko civilno procesno pravo temelji na ustnem postopku in neposrednosti. Zato praviloma med predhodno obravnavo in glavno obravnavo:

• predsedujoči sodnik osebno zasliši priče in stranke (členi 452, 456, 457, 466, 500, 501, 503, 506, 518 in 520 portugalskega zakonika o civilnem postopku). Če priče in stranke prebivajo zunaj kraja, v katerem je sedež sodišča, se zaslišijo prek videokonference. V posebnih okoliščinah (npr. bolezen ali izredno otežena prisotnost na obravnavi) se lahko priče in stranke zaslišijo po telefonu, s katerim koli drugim sredstvom neposredne komunikacije, ki ga določi sodišče, ali pisno, sodišče pa jih lahko tudi obišče v kraju, kjer so, da jih zasliši. Izjemoma imajo nekatere priče pravico do pisnega pričanja; sodišče lahko pozove izvedence, naj med obravnavo podajo ustna pojasnila.
• Izvedenci iz uradnih ustanov so lahko zaslišani tudi s svojega delovnega mesta prek videokonference (člen 486 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
• sodišče lahko opravi ogled na kraju samem ali odredi rekonstrukcijo dejanskega stanja; v tem primeru sodnika spremlja strokovnjak, če se to zdi primerno (člena 490 in 492 portugalskega zakonika o civilnem postopku);
• odvetniki imajo zaključni govor pred sodnikom.

Nasprotno pa se izvedenska poročila, dokumenti, mnenja in pisni dokazi na splošno, fotografije, videoposnetki, zvočni posnetki in predstavitev premičnih predmetov predhodno vključijo v spis, tako da jih je med glavno obravnavo mogoče izpodbijati in proučiti (člen 416 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Nepremične ali premične predmete, ki jih ni mogoče vključiti v postopek, lahko sodišče pregleda na zadnji obravnavi ali pa odredi njihov strokovni pregled ali sodno presojo brez pridržkov (člen 416 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodnik lahko v nujnih in utemeljenih primerih odredi predčasno predložitev katerega koli dokaznega sredstva (člen 419 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Če osebe, ki jih je treba zaslišati, prebivajo v tujini, jih je mogoče zaslišati pred obravnavo, in sicer z zaprosilom za pravno pomoč ali, če gre za portugalske državljane, z zaprosilom za pravno pomoč, poslanim portugalskemu konzulatu (člen 500(b) portugalskega zakonika o civilnem postopku). Kadar se dokazi pridobijo v tujini prek videokonference, se običajno izvedejo med sodno obravnavo.

2.6 Ali so določena dokazna sredstva močnejša od ostalih?

Da, dokazna moč je odvisna od narave posameznega dokaznega sredstva (glej odgovor na vprašanje 1.3).

V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov, v katerih so nekatera dokazna sredstva močnejša od drugih.

Pričanje kot dokazno sredstvo ni dopustno, če mora biti poslovna izjava po zakonu ali na zahtevo strank pisna ali mora biti dokazana pisno (člen 393(1) portugalskega civilnega zakonika).

Pričanje kot dokazno sredstvo prav tako ni dopustno, če je bil dogodek v celoti dokazan z dokumenti ali drugimi sredstvi, ki imajo polno dokazno moč (člen 393(2) portugalskega civilnega zakonika).

Pričanje kot dokazno sredstvo ni dopustno, če temelji na dogovorih, ki nasprotujejo vsebini javnih ali zasebnih listin s polno dokazno močjo ali to vsebino dopolnjujejo, ne glede na to, ali so bili sporazumi sklenjeni pred sestavo listine, hkrati z njo ali naknadno (člen 394(1) portugalskega civilnega zakonika).

Pisno sodno priznanje ima polno dokazno moč zoper osebo, ki poda priznanje (člen 358(1) portugalskega civilnega zakonika).

Nesodno priznanje v obliki javne ali zasebne listine se šteje za dokazano pod pogoji, ki veljajo za te listine, in ima polno dokazno moč, če je bilo podano nasprotni stranki ali njenemu zastopniku (člen 358(2) portugalskega civilnega zakonika).

Nesodnega priznanja, ki nima oblike listine, ni mogoče dokazati s pričami v zadevah, v katerih dokazovanje s pričanjem ni dopustno; če je to dopustno, sodišče prosto presoja njegovo dokazno moč (člen 358(3) portugalskega civilnega zakonika).

Nepisna sodna priznanja in nesodna priznanja, dana tretji osebi ali vsebovana v oporoki, sodišče prosto presoja (člen 358(4) portugalskega civilnega zakonika).

Priznanje ni dokaz zoper osebo, ki poda priznanje (člen 354 portugalskega civilnega zakonika), če je kot nezadostno razglašeno z zakonom ali se opira na dejstva, katerih priznanje ali proučitev je prepovedana z zakonom, če se opira na dejstva, povezana z neodtujljivimi pravicami, in če priznano dejstvo ni mogoče ali očitno ne obstaja.

Pričanje kot dokazno sredstvo o navideznem sporazumu ali poslu ni dopustno, če se nanj sklicujejo udeleženci navideznega sporazuma ali posla (člen 394 portugalskega civilnega zakonika).

2.7 Ali so za dokazovanje določenih dejstev obvezni določeni načini dokazovanja?

Da, zlasti v naslednjih primerih:

• ko se z zakonom kot poseben poslovni obrazec zahteva dokument določene oblike, ga ne more nadomestiti drugo dokazno sredstvo ali drug dokument, razen če ima večjo dokazno moč (člen 364(1) portugalskega civilnega zakonika);
• če se z zakonom zahteva poseben postopek za obstoj ali dokaz pravnega dejstva, je treba to upoštevati (člen 220 portugalskega civilnega zakonika).

2.8 Ali so priče dolžne pričati po zakonu?

Vse osebe, tudi če so stranke v zadevi, so obvezane sodelovati pri odkrivanju resnice. Odgovoriti morajo na zastavljena vprašanja, pristati na potrebne preiskave, predložiti, kar se od njih zahteva, in izvesti predvidena dejanja (člen 417(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

2.9 V katerih primerih lahko priče zavrnejo pričanje?

Osebe, ki lahko zavrnejo pričanje, razen v zadevah, katerih namen je potrditi rojstvo ali smrt otroka, so (člen 497(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku):

• sorodniki v ravni črti nazaj v zadevah, ki vključujejo njihove potomce, in starši posvojenih otrok v zadevah, ki vključujejo njihove posvojene otroke, ter obratno;
• tast in tašča v zadevi, ki vključuje njunega zeta ali snaho, ter obratno;
• vsak zakonec ali nekdanji zakonec v zadevah, v katerih je ena od strank drug zakonec ali nekdanji zakonec;
• vsak, ki živi ali je živel v zunajzakonski skupnosti s katero od strank v zadevi.

Sodnik mora zgoraj navedene osebe opozoriti, da lahko zavrnejo pričanje (člen 497(2) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Priče, ki jih obvezuje poklicna skrivnost, obvezna molčečnost javnih uslužbencev in državna tajnost, lahko upravičeno zavrnejo pričanje o dejstvih, ki jih taka skrivnost ali molčečnost zajema (člen 497(3) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

2.10 Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča?

Zavrnitev prisege se obravnava kot zavrnitev pričanja in v obeh primerih lahko sodišče priči naloži denarno kazen (člen 417(2) ter člena 459 in 513 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Če priča neupravičeno ne pride na obravnavo, ji lahko sodišče naloži denarno kazen ali odredi njeno privedbo (člen 508(4) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Lažno pričanje je kaznivo dejanje (člen 360 portugalskega kazenskega zakonika).

2.11 Ali obstajajo določene osebe, od katerih ni dovoljeno pridobiti dokazov?

Osebe, ki duševno niso sposobne pričati o dejstvih, ki jih je treba dokazati, ne morejo nastopiti kot priče (člen 495 portugalskega zakonika o civilnem postopku). Sodnik mora oceniti sposobnost oseb, ki so bile pozvane k pričanju.

Osebe, ki lahko pričajo kot stranke v primeru, ne smejo pričati kot priče (člen 496 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

V skladu s členom 453 portugalskega zakonika o civilnem postopku lahko kot stranke pričajo osebe s pravno in poslovno sposobnostjo, odrasle osebe, deležne pomoči, skrbniki otrok, pravne osebe in podjetja.

2.12 Kakšna je vloga sodnika in strank na zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je lahko priča zaslišana prek videokonference ali z drugimi tehničnimi sredstvi?

Priče na zaključni obravnavi pričajo osebno ali prek videokonference (člen 500 portugalskega zakonika o civilnem postopku), razen v naslednjih primerih:

• ko je pričanje opravljeno na zgodnejši stopnji (to je mogoče v primeru, ko obstaja utemeljena bojazen, da bo pozneje morda nemogoče ali zelo težko pridobiti pričanje določene osebe);
• portugalskemu konzulatu se pošlje uradna prošnja za pravno pomoč za pridobitev pričanja;
• oseba priča na svojem domu ali v uradu (posebna pravica predsednika republike in tujih diplomatov pod pogoji vzajemnosti);
• kadar oseba ne more priti na sodišče;
• uporabi se posebna pravica do pisnega pričanja.

Priča mora pričati verodostojno, z navajanjem razlogov in okoliščin, ki upravičujejo njeno poznavanje dejstev; razlog za njeno vedenje mora biti, kolikor je to mogoče, podrobno predstavljen in dobro utemeljen (člen 516(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Vprašanja postavlja odvetnik stranke, ki je poklicala pričo. Odvetnik nasprotne stranke lahko glede na dejstva, podana v pričanju, nato priči postavi dodatna vprašanja, da dopolni ali pojasni pričanje (člen 516(2) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodnik mora odvetnikom preprečiti, da bi bili nevljudni do prič, da bi jim postavljali nepomembna, sugestivna, varljiva ali zlonamerna vprašanja ali premisleke (člen 516(3) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Zaslišanje in navzkrižno zaslišanje opravijo zastopniki strank, brez poseganja v informacije, ki jih zahteva sodnik, ali vprašanja, ki se mu jih zdi ustrezno postaviti za ugotovitev resnice (člen 516(4) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodnik sam zasliši pričo v primeru, ko je to potrebno za zagotovitev zbranosti priče ali končanje neprimernega navzkrižnega zasliševanja (člen 516(5) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Preden priča odgovori na vprašanja, lahko pogleda v spis o zadevi, zahteva vpogled v nekatere dokumente, ki so del spisa, ali predložitev dokumentov, ki podpirajo njeno pričanje; sprejmejo in vložijo v spis se samo dokumenti, ki jih zadevna stranka ni mogla predložiti (člen 516(6) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

3 Ocenjevanje dokazov

3.1 Ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe, če stranka dokaza ni pridobila zakonito?

Da, zlasti v primerih iz naslednjih členov portugalskega zakonika o civilnem postopku:

• 421 – omejitve glede zunajprocesne vrednosti dokazov;
• 444, 446 in 451 – ugovor zoper listine, izpodbijanje verodostojnosti listin in zmotnosti sodnih aktov;
• 464 – razveljavitev priznanja;
• 490 – kršitev pravice do zasebnosti in družinskega življenja ter človekovega dostojanstva;
• 514 – izpodbijanje pričanja kot dokaznega sredstva iz istih razlogov, na podlagi katerih mora sodnik ugovarjati pričanju.

3.2 Ali moja izjava šteje kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka?

Da, priznanje, s katerim stranka prizna dejstvo, ki ji škodi in koristi nasprotni stranki, se pridobi s pričanjem stranke (člen 352 portugalskega civilnega zakonika in člen 452 portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Enako velja za izjave, ki jih stranke do začetka podajanja navedb na prvi stopnji zahtevajo od neke stranke v zvezi z dejstvi, v katera so bile osebno vpletene ali s katerimi so neposredno seznanjene (člen 466(1) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

Sodišče prosto presoja izjave oseb, razen če vključujejo priznanje (člen 466(3) portugalskega zakonika o civilnem postopku).

V zvezi s tem glej tudi odgovor na vprašanje 2.6.

Sorodne povezave

Portugalski civilni zakonik

Portugalski zakonik o civilnem postopku