Full text

Jedro

Samostojni podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Upnikom odgovarja za obveznosti iz podjetniške dejavnosti z vsem svojim premoženjem tudi, če je poslovno ali kako drugače ločil podjetniško in osebno premoženje. Podjetniško premoženje, ki ga zakonec podjetnik ustvari z delom v času trajanja zakonske zveze, spada v skupno premoženje. Kadar spada podjetniško premoženje v skupno premoženje zakoncev, so obveznosti v zvezi s podjetniškim premoženjem hkrati obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev. Pripadnost podjetniškega premoženja skupnemu premoženju zakoncev ima torej pravne posledice na področju odgovornosti za obveznosti in to ne glede na to, kdo je nosilec podjetniške dejavnosti. Po pravilih družinskega prava zakonca za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem odgovarjata solidarno. To pomeni, da velja solidarna odgovornost zakonca tudi za obveznosti, ki jih zakonec podjetnik prevzame pri opravljanju podjetniške dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 885,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2010 dalje do plačila, in znesek 88,55 EUR za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude od 28.1.2010 do plačila obveznosti 885,51 EUR s pripadki, vse v roku 15 dni, ter mu povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložil tožnik, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na napačno stališče sodišča, da obveznosti nastale z opravljanjem dejavnosti žene toženca kot samostojne podjetnice, ne predstavljajo obveznosti, za katere odgovarjata oba zakonca solidarno. Meni, da skupno premoženje zakoncev predstavlja tudi premoženje, ki ga samostojni podjetnik pridobi z opravljanjem pridobitne dejavnosti. Pravni posel, ki ga je sklenila žena toženca in iz katerega izhaja njegova terjatev, je bil sklenjen v času trajanje njune zakonske zveze. Zato meni, da je obveznost iz tega pravnega naslova obveznost zakoncev v smislu določbe drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Posledično lahko upnik terja plačilo celotnega dolga od enega ali drugega zakonca, ne glede na to, kdo je bil tisti, ki je prevzel obveznosti (prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

3. Toženec na pritožbo(1) ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Konkretni spor je spor majhne vrednosti, sodbo v takšnem sporu pa je dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je tako vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen, če bi ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (kar pa konkretnem primeru ni bilo).(2)

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičeno odstopil od pogodbe, ki jo je dne 14.12.2009 sklenil s prodajalko (toženčevo ženo, ki je v postopku osebnega stečaja) preko internetne strani za fotoaparat znamke Canon s spominsko kartico ter torbo. Prodajalka tožniku, kljub temu, da je pravočasno odstopil od pogodbe ter vrnil blago, denarja neupravičeno ni vrnila. Pri tem je sodišče pravilno uporabilo relevantne določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki urejajo pogodbo na daljavo.(3) Prekomerna uporaba aparata tožniku ni mogla odvzeti pravice do odstopa. Taka uporaba je lahko le osnova za plačilo nadomestila za uporabo blaga, če je potrošnik blago uporabljal na način, ki ni združljiv z načeli civilnega prava. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima tožnik pravico do vračila kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (43. člen ZVPot v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ), upravičen pa je tudi do vračila desetine prejetega plačila za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri vračilu kupnine (drugi odstavek 43. d člena ZVPot).

7. ZZZDR v drugem odstavku 56. člena določa, da zakonca odgovarjata nerazdelno tako s skupnim kakor s svojim posebnim premoženjem za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec solidarno odgovarja za izpolnitev tožnikove terjatve do prodajalke (žene) le, če gre za obveznost nastalo v zvezi s skupnim premoženjem. Presodilo je, da ni podane materialnopravne podlage, po kateri bi se lahko tožencu naložila izpolnitev obveznosti, ki izvira iz samostojne podjetniške dejavnosti njegove žene. Navedeno stališče je napačno utemeljilo s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 48. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), po kateri se za dohodek oziroma davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti šteje dohodek, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Ker se prihodek v konkretnem primeru (plačilo kupnine za blago) še ni prelil v dohodek iz dela ter s tem v skupno premoženje, po stališču sodišča prve stopnje ne gre za obveznost iz skupnega premoženja.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da davčni predpisi, ki urejajo poslovanja samostojnih podjetnikov ne opredeljujejo za kakšno vrsto premoženjskih pravic podjetnika gre. Za določitev pripadnosti premoženjskih pravic podjetnika so namreč relevantni predpisi družinskega in korporacijskega prava.(4) Za opredelitev, ali gre za obveznosti iz skupnega premoženja tako ni pomembno, kako ZDoh-2 opredeljuje dohodek samostojnega podjetnika, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Gre namreč samo za davčno kategorijo.

10. Samostojni podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Podjetnik odgovarja upnikom za obveznosti iz podjetniške dejavnosti z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1) tudi, če je poslovno ali kako drugače ločil podjetniško in osebno premoženje.(5) Pravila družinskega prava o odgovornosti za obveznosti so kogentne narave, saj predstavljajo del zakonitega premoženjskega režima.(6) Podjetniško premoženje, ki ga zakonec podjetnik ustvari z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma na podlagi skupnega premoženja, spada v skupno premoženje. Kadar spada podjetniško premoženje v skupno premoženje zakoncev, so obveznosti v zvezi s podjetniškim premoženjem hkrati obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev. Pripadnost podjetniškega premoženja skupnemu premoženju zakoncev ima torej pravne posledice na področju odgovornosti za obveznosti in to ne glede na to, kdo je nosilec podjetniške dejavnosti. Po pravilih družinskega prava zakonca za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem odgovarjata solidarno. To pomeni, da velja solidarna odgovornost zakoncev tudi za obveznosti, ki jih zakonec podjetnik prevzame pri opravljanju podjetniške dejavnosti. Upnik podjetnika lahko zahteva izpolnitev obveznosti zaradi solidarne odgovornosti ne le od podjetnika, temveč tudi od zakonca.(7)

11. Vendar pa navedeno velja le kadar premoženje samostojnega podjetnika predstavlja skupno premoženje zakoncev. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da med tožencem in njegovo ženo (prodajalko), obstoji le formalna zakonska zveza, saj je v začetku leta 2007 njuna življenjska in ekonomska skupnost dejansko razpadla. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Vendar pa po ustaljeni sodni praksi skupno premoženje zakoncev ne more nastati, če je prišlo že pred razvezo zakonske zveze med zakoncema do prenehanja življenjske skupnosti.(8) Čeprav sta bila toženec in prodajalka dne 14.12.2009, ko je tožnik preko spletne strani sklenil prodajno pogodbo, formalno v zakonski zvezi, po ugotovitvah sodišča prve stopnje dejansko med njima ni več obstajala življenjska in ne premoženjska skupnost. Sicer je res, kot izpostavlja pritožba, da je prodajalka tožencu, kot samostojna podjetnica, podelila prokuro in da je toženec sodeloval pri poslovanju podjetja, vendar to dejstvo ne spreminja ključne ugotovitve sodišča prve stopnje o prenehanju življenjske in ekonomske skupnosti. Premoženje, ki ga je prodajalka pridobivala z opravljanjem podjetniške dejavnosti od leta 2007 dalje, tako ne spada v skupno premoženje nje in toženca, temveč v njeno posebno premoženje. Ker zakonca nerazdelno odgovarjata le za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem, toženec ne odgovarja za sporno obveznost nastalo z dnem 28.1.2010 (po trditvah tožbe) oziroma, ki izhaja iz obligacijsko pravnega razmerja sklenjenega konec decembra 2009. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna stvarna legitimacija toženca je zato pravilna, čeprav iz drugačnih materialnopravnih razlogov.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

--------

Op. št. (1): vloženo dne 29.12.2014 (potem, ko je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24.11.2014 predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti na izpodbijani sodbi ugodilo in potrdilo razveljavilo, sodbo pa tožniku ponovno vročilo).

Op. št. (2): drugi odstavek 458. člena ZPP.

Op. št. (3): Pri pogodbah sklenjenih na daljavo, ima potrošnik pravico, da v štirinajstih dneh od dneva, ko je sprejel blago oziroma v treh mesecih od dneva, ko je sprejel blago, če mu podjetje na primernem trajnem nosilcu ni zagotovilo podatkov iz 43.b člena ZVPot, podjetju sporoči, da odstopa od pogodbe, ne da bi mu bilo treba navesti razlog za svojo odločitev (43. č člen ZVPot). V skladu z določbami 43. d člena tega zakona mora potrošnik v primeru, če je blago že prejel in od pogodbe odstopi, prejeto blago vrniti podjetju v tridesetih dneh po sporočilu o odstopu od pogodbe, podjetje pa mu mora vrniti vsa opravljena plačila in sicer najkasneje v tridesetih dneh po prejemu sporočila o odstopu od pogodbe.

Op. št. (4): Primerjaj Gregor Dugar: Podjetniško premoženje zakoncev, IUS Software, GV Založba 2014, stran 142.

Op. št. (5): Primerjaj Gregor Dugar: Podjetniško premoženje zakoncev, IUS Software, GV Založba 2014, stran 41.

Op. št. (6): Glej na primer sklep II Ips 479/2008.

Op. št. (7): Primerjaj Gregor Dugar: Podjetniško premoženje zakoncev, IUS Software, GV Založba 2014, stran 143.

Op. št. (8): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 348/2008, II Ips 416/2003, II Ips 355/2003, II Ips 169/2007, II Ips 731/2009.