Celotno besedilo

Evidenčna številka:	VSM00029018
Datum odločbe:	06.11.2019
Senat, sodnik posameznik:	Metka Jug (preds.), mag. Karolina Peserl (poroč.), Janica Gajšek Rojs
Področje:	IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:	neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - ničnost kot predhodno vprašanje - prekinitev izvršilnega postopka - odlog izvršbe - lojalna razlaga nacionalnega prava - načelo učinkovitosti prava EU - pravica do učinkovitega sodnega varstva

Jedro

V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo kreditne obveznosti (stanovanjskega kredita), ki jo je predlagala slovenska banka kot upnica zoper slovenska dolžnika potrošnika na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe (namenjene financiranju obnove hiše). Kreditna obveznost je vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF).

Sodišče druge stopnje je prekinilo obravnavani postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Sodišče EU je s sodbo C-407/18 z dne 26. 6. 20191 o predlogu sodišča druge stopnje odločilo, tako je izpolnjen pogoj za nadaljevanje postopka. Vendar obstoji nov razlog za prekinitev postopka, saj je v obravnavani zadevi sočasno z izvršilnim postopkom v teku tudi pravdna zadeva, v kateri dolžnika uveljavljata z ničnostno tožbo varstvo pred nepoštenim pogojem v kreditni pogodbi, ki je v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa izvršilni naslov v obravnavani izvršbi. Morebitna ničnost pravnega posla oziroma obveznosti iz navedene kreditne pogodbe je predhodno vprašanje v obravnavani izvršilni zadevi, saj se nanaša na ugovorni razlog obstoja izvršilnega naslova (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Pravdna zadeva je v zaključni fazi, tako je smotrno izvršilni postopek prekiniti in počakati na končno odločitev pravdnega sodišča (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je ob dolžnikovi pravici do učinkovitega sodnega varstva nujno upoštevati upnikovo pravico do učinkovite izvršbe, je sodišče druge stopnje opravilo tudi verjetnostni preizkus uspeha dolžnikov v pravdi in s tem preprečilo prekomerni poseg, ki bi ga povzročila avtomatična prekinitev izvršilnega postopka, utemeljena le na goli vložitvi ničnostne tožbe. Tak pristop je tudi skladen z navedeno odločitvijo Sodišča EU.

Sodišče druge stopnje je smiselno uporabilo navedena določila ZPP o prekinitvi postopka, ker ureditve odloga izvršbe v 71. členu ZIZ, ki sicer v 5. točki prvega odstavka posebej ureja primer vložitve ničnostne tožbe, ni mogoče razlagati skladno z zahtevami Sodišča EU iz Sodbe C-407/18, ki poudarja odlog izvršbe po uradni dolžnosti in opredeljuje kot neučinkovito varstvo potrošnikov ob upoštevanju strogega razumevanja slovenskih zakonskih pogojev za odlog izvršbe.

Ugovor in odlog sta po namenu, vsebini in pravni podlagi ter pravnih učinkih različna pravna instituta, ki ju ni mogoče vsebinsko prekrivati, tako samo vložitev ugovora še ni mogoče razumeti kot podajo predloga za odlog izvršbe.

Za iskanje rešitve, ki bi kljub neustrezni zakonski ureditvi odloga izvršbe v slovenski pravni ureditvi omogočalo učinkovito varstvo potrošnikov, ki sprožijo pravdo v zvezi s presojo nepoštenih pogojev, je pomemben poudarek Ustavnega sodišča, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast.

Navedeno razumevanje povezanosti izvršilnega in pravdnega postopka kot celote sodnega varstva potrošnikov utrjuje tudi ustaljeno stališče Sodišča EU, da naknadno odškodninsko varstvo, ko je izvršba že opravljena, ne pomeni ustreznega, ne učinkovitega sredstva za prenehanje uporabe nepoštenega pogoja, kar je v nasprotju z določilom člena 7(1) Direktive 93/13.

Obstoj nepoštenega pogoja je verjetno izkazan že s predloženim izvršilnim naslovom. Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja. Navedeno stališče je utemeljeno s kršitvijo nacionalnega (23. in 24. člen ZVPot) in prava EU (člen 3 in 4 Direktive 93/13).

Izrek

Postopek se nadaljuje in ponovno prekine do pravnomočne odločitve v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru II P 415/2018.

Obrazložitev

1. V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo kreditne obveznosti (stanovanjskega kredita), ki jo je predlagala slovenska banka kot upnica zoper slovenska dolžnika potrošnika na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe (namenjene financiranju obnove hiše). Kreditna obveznost je vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF). Dolžnika sta se zavezala plačati kreditne obroke z osebnega računa. V kreditni pogodbi je določilo, da se plačajo z osebnega računa tudi stroški odobritve kredita in zavarovanja, preračunani v EUR po referenčnem tečaju Banke Slovenije. Dogovorjena je bila upravna izplačilna prepoved glede plače dolžnika kot pogoj črpanja kredita.

2. V obravnavani zadevi sta dolžnika zatrjevala, s sklicevanjem na VSM sklep I Ip 289/2017 z dne 14. 6. 2017, da mora sodišče prve stopnje presoditi o nedopustnosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto CHF. Navajala sta, da sta plačevala v EUR, nazadnje 1.200,00 EUR dne 5. 1. 2017. Upnica je plačilo v EUR potrdila in ga preračunala v CHF po referenčnem tečaju Banke Slovenije v višini 1.287,60 EUR ter zanj umaknila predlog za izvršbo.

3. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnikov le za znesek 170,66 EUR (neutemeljeno obračunane zamudne obresti), v ostalem delu pa ga zavrnilo. Zavzelo je stališče, da zaradi načela formalne legalitete ni dopustno preizkušati vsebine neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Sicer je pritrdilo stališču dolžnikov, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nedovoljenost pogodbenih pogojev, ki spadajo na področje Direktive št. 93/13, a imata dolžnika možnost to doseči v ločeni pravdi. Menilo je, da načelo učinkovitosti prava EU ni kršeno, saj dolžnika lahko dosežeta odlog izvršbe, dokler ni odločeno o zahtevku v pravdnem postopku.

4. Dolžnika sta vztrajala pri podanem pravnem stališču tudi v pritožbi, upnica pa je v odgovoru na pritožbo pritrdila razlogom sodišča prve stopnje.

5. Sodišče druge stopnje je prekinilo obravnavani postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Sodišče EU je s sodbo C-407/18 z dne 26. 6. 2019¹ o predlogu sodišča druge stopnje odločilo, tako je izpolnjen pogoj za nadaljevanje postopka. Vendar obstoji nov razlog za prekinitev postopka, saj je v obravnavani zadevi sočasno z izvršilnim postopkom v teku tudi pravdna zadeva pred Okrožnim sodiščem v Mariboru II P 415/2018, v kateri dolžnika uveljavljata z ničnostno tožbo varstvo pred nepoštenim pogojem v kreditni pogodbi, ki je v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa izvršilni naslov v obravnavani izvršbi. Morebitna ničnost pravnega posla oziroma obveznosti iz navedene kreditne pogodbe je predhodno vprašanje v obravnavani izvršilni zadevi, saj se nanaša na ugovorni razlog obstoja izvršilnega naslova (2. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Pravdna zadeva je v zaključni fazi, saj je narok za glavno obravnavo razpisan za dne 7. 11. 2019,² tako je smotrno izvršilni postopek prekiniti in počakati na končno odločitev pravdnega sodišča (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je ob dolžnikovi pravici do učinkovitega sodnega varstva nujno upoštevati upnikovo pravico do učinkovite izvršbe, je sodišče druge stopnje opravilo tudi verjetnostni preizkus uspeha dolžnikov v pravdi in s tem preprečilo prekomerni poseg, ki bi ga povzročila avtomatična prekinitev izvršilnega postopka, utemeljena le na goli vložitvi ničnostne tožbe. Tak pristop je tudi skladen z navedeno odločitvijo Sodišča EU.

7. Sodišča EU je presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), in pri tem odložiti predlagano izvršbo.³

8. Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13 (56. točka obrazložitve). Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe. Poudarilo je še, da načelo lojalne (skladne) razlage zahteva, da nacionalno sodišče ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo uveljavljenih metod razlage stori vse, kar je v njegovi pristojnosti, da zagotovi polni učinek navedene direktive in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem (65. točka obrazložitve). Če je to potrebno, mora tudi odstopiti od ustaljene nacionalne sodne prakse (66. točka obrazložitve).

9. Sodišče druge stopnje je v VSM sklepu I Ip 701/2019, ki ga je izdalo v izvršilni zadevi, v kateri je Sodišče EU v okviru predhodnega odločanja sprejelo navedeno sodbo C-407/18, že zavzelo stališče, da presojo nepoštenega pogoja v potrošniški kreditni pogodbi lahko opravi izvršilno sodišče v okviru presoje ugovornega razloga neobstoja izvršilnega naslova po uradni dolžnosti (2. točka prvega v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je izhajalo iz novega, omiljenega pristopa k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi).⁴

10. Oprlo se je na razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo - 4. člen Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN, prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.⁵ V delu, v katerem notarski zapis ni skladen s prisilnimi predpisi, soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo nima pravnega učinka (nedopustno procesno razpolaganje - tretji odstavek 3. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), s tem pa v tem delu notarski zapis tudi nima učinka izvršilnega naslova. Pravilnost navedenega razumevanja utrjuje dodaten zakonski pogoj iz 4. člena ZN, da mora iti za obveznost, glede katere je dovoljena poravnava. Poravnava ni dovoljena o ničnem pravnem poslu (drugi odstavek 1057. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), torej tudi tistem, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ta zakonski pogoj enako kot smiselna uporaba tretjega odstavka 3. člena ZPP varuje (domači) javni red in pomeni omejitev svobodnega ravnanja strank. V obravnavani zadevi, kjer sta dolžnika potrošnika, omiljen pristop k načelu formalne legalitete⁶ in šibkejšo vezanost na notarski zapis kot izvršilni naslov utemeljuje tudi načelo varstva šibkejše stranke, ki poudarja uradno sodno kontrolo z namenom izravnave neenakosti moči med strankama.

11. Sodišče druge stopnje je v zadevi I Ip 701/2019 podalo obsežna napotila glede vsebinske presoje nepoštenega pogoja v ugovornem postopku, vendar v navedeni zadevi laična dolžnika nista hkrati tudi sprožila pravdnega postopka in tam uveljavljala ničnosti kreditne pogodbe (vezane na tujo valuto CHF), ki je zajeta v neposredno izvršljivem notarskem zapisu. V položaju, ko dolžnik sproži ničnostno pravdo, kot je bil primer v obravnavani zadevi, pa je bistveno vprašanje, ali je smotrno presojo o predhodnem vprašanju opraviti v izvršilnem postopku, ali prepustiti odločitev pravdnemu sodišču. V skladu z načelom ekonomičnosti postopka je ustrezno, da izvršilno sodišče počaka na odločitev pravdnega sodišča le izjemoma, če je pravdni postopek v zaključni fazi, kar je tudi primer v obravnavani zadevi.⁷

12. Sodišče druge stopnje je smiselno uporabilo navedena določila ZPP o prekinitvi postopka, ker ureditve odloga izvršbe v 71. členu ZIZ, ki sicer v 5. točki prvega odstavka posebej ureja primer vložitve ničnostne tožbe, ni mogoče razlagati skladno z zahtevami Sodišča EU iz Sodbe C-407/18, ki poudarja odlog izvršbe po uradni dolžnosti in opredeljuje kot neučinkovito varstvo potrošnikov ob upoštevanju strogega razumevanja slovenskih zakonskih pogojev za odlog izvršbe. Nacionalna ureditev ne dopušča odloga izvršbe po uradni dolžnosti.⁸ Iz zakonske ureditve odloga nedvoumno izhaja, da mora biti (ob ugovoru ali tožbi, ki ne zadržita izvršbe) podana posebna zahteva dolžnika za odlog z navedbo in izkazovanjem posebnih zakonskih pogojev. Po pojasnjenem obstoji nevarnost, da bi bilo postopanje izvršilnega sodišča, ki bi brez posebnega (obrazloženega) predloga dolžnika po uradni dolžnosti odložilo izvršbo, ravnanje contra legem. Ugovor in odlog sta po namenu, vsebini in pravni podlagi ter pravnih učinkih različna pravna instituta, ki ju ni mogoče vsebinsko prekrivati, tako samo vložitev ugovora še ni mogoče razumeti kot podajo predloga za odlog izvršbe.

13. Pri tem je stroga zakonska ureditev glede zatrjevanja in dokazovanja težko nadomestljive škode (prvi odstavek 71. člena ZIZ), skupaj z upnikovo možnostjo preprečiti odlog z zahtevo varščine (tretji odstavek 71. člena ZIZ) in okoliščino, da brezplačne pravne pomoči v ugovornem postopku laični dolžnik praktično ne more dobiti (četrta alineja 8. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP), tudi problematična z vidika ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS - URS).⁹

14. Za iskanje rešitve, ki bi kljub neustrezni zakonski ureditvi odloga izvršbe v slovenski pravni ureditvi omogočalo učinkovito varstvo potrošnikov, ki sprožijo pravdo v zvezi s presojo nepoštenih pogojev, je pomemben poudarek Ustavnega sodišča, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast. S sklicevanjem na prakso ESČP je Ustavno sodišče navedlo, da pravdno sodišče, ki odloča o veljavnosti izvršilnega naslova, in izvršilno sodišče, ki vodi postopek izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, v razmerju do stranke nastopata kot enotna sodna oblast, zato ju je tako treba tudi obravnavati.¹⁰ Dodalo je, da se je stranka, ki je za zavarovanje svojih pravic in koristi sprožila sodni postopek, v katerem je izpodbijala veljavnost izvršilnega naslova, utemeljeno zanesla, da je sodni sistem organiziran tako, da bo o veljavnosti izvršilnega naslova sodišče odločilo še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi, izdanega na podlagi istega izvršilnega naslova. Po pojasnjenem mora biti ustavno skladna razlaga zakonske ureditve usmerjena v tako postopanje izvršilnega sodišča, da ne bo prodalo nepremičnine, še preden je v pravdi vsebinsko odločeno o veljavnosti izvršilnega naslova.

15. Navedeno razumevanje povezanosti izvršilnega in pravdnega postopka kot celote sodnega varstva potrošnikov utrjuje tudi ustaljeno stališče Sodišča EU, da naknadno odškodninsko varstvo, ko je izvršba že opravljena, ne pomeni ustreznega, ne učinkovitega sredstva za prenehanje uporabe nepoštenega pogoja, kar je v nasprotju z določilom člena 7(1) Direktive 93/13. Zato realizacija izvršbe ne sme biti opravljena pred vsebinsko presojo nepoštenih pogojev. Po pojasnjenem se pokaže institut prekinitve postopka izvršbe kot ustrezna pravna možnost.

16. Kot je že bilo uvodoma pojasnjeno, pa mora izvršilno sodišče ob presoji smotrnosti prekinitve tudi opraviti preizkus, ali s stopnjo verjetnosti iz procesnega gradiva, ki ga ima na voljo v izvršilnem postopku, izhaja, da vsebuje notarski zapis potrošniške kreditne pogodbe nepošteni pogoj.¹¹

17. Obstoj nepoštenega pogoja je verjetno izkazan že s predloženim izvršilnim naslovom. Že v predhodnem sklepu o prekinitvi I Ip 561/2018 z dne 18. 9. 2018 je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je nepošten (nedopusten) v obravnavanem notarskem zapisu SV 351/07 z dne 26. 9. 2007 zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja. Navedeno stališče je utemeljeno s kršitvijo nacionalnega (23. in 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot) in prava EU (člen 3 in 4 Direktive 93/13).

18. Ker v slovenski pravni red ni prenesena izjema iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preizkus nepoštenih pogojev omejuje le na nejasne (netransparentne) pogoje, presoja nejasnosti z vidika nacionalnega prava sicer ni bila nujna, vendar je sodišče druge stopnje presodilo, da je nejasnost pogoja v obravnavani zadevi vendarle podana. Iz predloženega procesnega gradiva v obravnavani zadevi verjetno izhaja, da pojasnilna dolžnost banke glede neomejenega valutnega tveganja ni bila izpolnjena. Dolžnika potrošnika po pojasnjenem nista mogla oceniti potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto CHF.¹²

19. Kredit v tuji valuti za slovenskega kreditojemalca, ki ima prihodke v domači valuti (EUR), kot v obravnavani zadevi, pomeni valutno tveganje, ki lahko povzroči veliko izgubo za potrošnika.¹³ V zvezi s presojo nepoštenosti neomejene vezanosti kredita na tujo valuto je bistveno spoštovanje načela vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot), ki ga je sodišče druge stopnje povezalo s spoštovanjem utemeljenega interesa potrošnika po stabilnem kreditiranju in zavrnitvijo razumevanja, da je tovrstno financiranje (dolgoročni stanovanjski kredit) po namenu špekulativni posel. V tej zvezi je pomembno načelo varstva šibkejšega ter zahteva po odgovornem kreditiranju (responsible credit lending) in profesionalni skrbnosti banke (drugi odstavek 6. člena OZ) pri oblikovanju kreditnega produkta. Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti, po pojasnjenem poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Potrošniški dolgoročni stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto, ki vsebuje neomejeno valutno tveganje, ni takšna izbira.¹⁴

20. Zahteva po odgovornem kreditiranju ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih zahtev bančnega poslovanja. Banka je namreč dolžna vedno poslovati znotraj omejenega tveganja (127. člen Zakona o bančništvu - nadaljevanju ZBan-1), s čimer je stabilnost glavna zahteva, kar mora banka upoštevati tudi pri pripravi bančnih produktov. Navedena odgovornost se odraža tudi v zahtevi, da mora pred odobritvijo vsakega kredita realno in skrbno oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevanja obveznosti v celotnem življenjskem ciklu kredita (četrti odstavek 177. člena ZBan-1) - glede na vire odplačevanja v valuti mesečnih dohodkov. Pa tudi v zahtevi, da mora banka upravljati kreditno tveganje nasprotne stranke (tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke (peti odstavek 111. člena ZBan-1). Če banka ne upošteva navedenih zahtev, ne ogrozi le posameznega kreditojemalca, ampak sam bančni sistem.

21. Pojasnjeno utrjuje tudi ustavni vidik spoštovanja načela socialne države in socialne funkcije lastnine (2. in 67. člen URS). Z vidika razvoja družbe je dolgoročno potrošniško kreditiranje nujen in prevladujoč način financiranja nakupa stanovanja, s čimer si posameznik zagotavlja okolje za prebivanje (dom) in osebni razvoj, pa tudi materialne pogojev za družinsko življenje. Tak kredit je socialno funkcionalen, če je obrok kredita skozi daljše obdobje stabilen in ne pride do pomembnega odstopanja, ki ga povprečen potrošnik, četudi se njegova kreditna sposobnost od trenutka sklenitve pogodbe ne spremeni, ne more pokriti s tekočimi prilivi (v domači valuti), ne da bi posegel v eksistenčni del dohodka. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja, torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in posledično tveganja revščine.

22. V zvezi s presojo po pravu EU sodišče druge stopnje tudi upošteva stališče Sodišča EU, da je pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.¹⁵ Sodišče druge stopnje po vsem pojasnjenem meni, da razumen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice, in bi, če bi se lahko enakovredno pogajal, sklenil le pogodbo, ki bi vsebovala razumno omejitev navedenega tveganja.

23. Tudi v zvezi s pogojem znatnega pogodbenega neravnotežja, ki mora biti po pravu EU za razliko od slovenske ureditve ob elementu nasprotovanja dobri veri podan kumulativno (člen 3(1) Direktive 93/13), sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pogodbeno določilo o neomejenem valutnem tveganju lahko mnogo bolj prizadene potrošnika kot banko. Banka kot kapitalsko močna finančna institucija, opremljena s posebnim strokovnim znanjem, pomembnimi podatki in izkušnjami, valutno tveganje lažje obvladuje, kot to velja za potrošnika, zato je tudi nominalno enaka (škodljiva) sprememba valutnega tečaja v mnogo večjo škodo potrošnika. Povprečen potrošnik je v takem pogodbenem razmerju močno ranljiv, saj nima na voljo možnosti, da tveganje obvladuje in upravlja. Povprečen potrošnik vzame stanovanjski kredit, ker nima sredstev za financiranje pridobitve stanovanja, s čimer praviloma ne gre v posel s presežnim kapitalom, s katerim bi lahko ublažil učinke morebitnih večjih nihanj kreditne obveznosti. Pričakovati je, da so edini vir odplačevanja kredita mesečni prihodki v domači valuti, pri čemer je pričakovano glavni del namenjen plačilu stanovanjskega kredita, zato povprečen potrošnik lahko obvladuje le majhne spremembe višine kreditnega obroka. Že sama variabilna obrestna mera, ki je bila dogovorjena v obravnavani zadevi, lahko občutno vpliva na višino kreditnega obroka, zato je dodatno obvladovanje še valutnega tveganja pri povprečnem potrošniku pričakovano minimalna. Dodatno poslabšuje potrošnikov položaj glede tveganja dolgoročnost kredita, v obravnavani zadevi dvajset let. Bančni produkt bi moral biti po pojasnjenem zasnovan tako, da prepušča potrošniku le tveganja, ki jih lahko povprečen potrošnik pričakovano obvladuje. Obravnavana kreditna pogodba pa ne vsebuje niti možnosti, da bi se lahko potrošnik v času trajanja pogodbe iz neobvladljivega valutnega tveganja umaknil.

-------------------------------
¹ Zadeva Addiko Bank proti Kuhar.
² Predmetni postopek se je začel leta 2017 pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu.
³ Izrek v celoti glasi:“ Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba glede na načelo učinkovitosti razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi katere nacionalno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi pogodbe o hipotekarnem kreditu, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, nima možnosti, da bodisi na predlog potrošnika bodisi po uradni dolžnosti preuči, ali so pogoji, vsebovani v takem zapisu, nepošteni v smislu te direktive in na tej podlagi odloži predlagano izvršbo.“
⁴ O tem obširno glej VSM sklep I Ip 370/2019 (16. točka obrazložitve in nasl. - presoja nedopustnih procesnih obresti v notarskem zapisu), primerjaj tudi VSM sklep I Ip 289/2017 in tam v opombi 9 navedeno sodno prakso. Glej tudi VSM sklep I Ip 138/2018 (19. točka obrazložitve in nasl.) in VSM sklep I Ip 561/2018 (19. točka obrazložitve).
⁵ Pravna teorija pojasnjuje, da je procesna prepoved nedopustnega razpolaganja (dispozicije) odsev omejitve dispozitivnosti v materialnem civilnem pravu. Glej Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 44 in nasl.
⁶ Nobeno načelo kot vrednostno merilo ni vsebinsko absolutno, ampak vsebuje zahtevo, da ravnamo s pravo mero. Glej Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 128, 129 in 133.
⁷ Tudi pravna teorija je kritična do stališča sodne prakse, da se avtomatično prekinja postopek takoj, ko je drugi že v teku, ne da bi se upoštevala faze drugega (matičnega) postopka. Prepustitev naj bo podana zlasti takrat, ko je pričakovati, da bo zadeva v drugem (matičnem) postopku kmalu (pravnomočnonačelo učinkovitost) rešena. Rijavec, V.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 1. knjiga, str. 134 in 139.
⁸ Odlog po uradni dolžnosti je po novi ureditvi dopusten le izjemoma, če gre za očitno nesorazmerje med terjatvijo in vrednostjo doma, ki je predmet izvršbe, kar pa ne bo primer pri stanovanjskem hipotekarnem kreditu, ko se praviloma izterjuje celotna preostala kreditna obveznost; torej ne gre za minimalni dolg. Pa še ta odlog je časovno omejen. Glej Četrti odstavek 71. člena ZIZ.
⁹ Pomisleke o skladnosti slovenske ureditve odloga izvršbe na predlog dolžnika potrošnika s pravico do učinkovitega sodnega varstva izraža tudi pravna teorija. Vuksanović, I.: Sodišče EU in izvršba na podlagi notarskega zapisa. Odvetnik, št. 4/2019, str. 20 in nasl.
¹⁰ Odločba št. Up-46/12.
¹¹ Obseg navedenega preizkusa je po obsegu soroden kot pri odlogu tretjega, kjer mora tretji verjetno izkazati obstoj svoje pravice (drugi odstavek 73. člena ZIZ). Zahteva po presoji nepoštenega pogoja s strani izvršilnega sodišča tudi izhaja iz samega izreka Sodbe Sodišča EU v zadevi C-407/18.
¹² Iz notarskega zapisa ne izhaja pojasnilo o valutnem tveganju, iz njega pa uvodoma izhaja izjava strank, da so vse pomembne okoliščine vsebovane v notarskem zapisu in drugih pomembnih okoliščin v zvezi s poslom ni, kot tudi, da ni drugih listin, ki bi bile povezane z navedenim poslom. Posplošen zapis, da je notar opozoril stranke na znana in običajna tveganja, pa ne zadošča.
¹³ Vezanost na tujo valuto v obravnavanem kreditnem razmerju, ko je domača valuta EUR trdna valuta, nima pomena ohranjanja vrednosti denarja, ampak element tveganja na valutnem trgu.
¹⁴ Obširno o navedenih stališčih glej VSM Sklep I Ip 701/2019 (28. točka obrazložitve in nasl.) Glede pojasnjenih zahtev odgovornega kreditiranja v EU glej tudi mnenje Financial Services User Group (FSUG), ki deluje pri Komisiji EU: Responsible consumer credit lending. https://ec.europa.eu/info/publications/fsug-opinions-2019_en, objavljeno dne 8. 4. 2019. Str. 6 in nasl. Odgovorno kreditiranje je vezano na celoten čas trajanja pogodbe in tudi fazo oblikovanja kreditnega produkta.
¹⁵ Zadeva Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v zadevi Andriciuc.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2020