Celotno besedilo

Jedro:
Določilo Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu, ki določa, da nosi riziko dobave leasingojemalec, je nepošteno (24. čl. ZVPot), saj leasingojemalcu jemlje ugovore v primeru neizpolnitve pogodbe leasingodajalca. Sodišče je zaradi ničnosti določbe (2. odst. 121. čl. OZ) utemeljeno zavrnilo njeno uporabo.
Izrek:
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev:
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju razveljavilo sklep o i-zvršbi, opr. št. I ... z dne 25.1.2007 še v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.507.193,38 SIT - 6.278,99 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter za plačilo izvršilnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.401,19 EUR. Tako je odločilo po ugotovitvi, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu z elementi zakupne pogodbe in ne pogodbe o čistem finančnem leasingu, da tožnica ni izpolnila pogodbene obveznosti, ker tožencu ni izročila predmeta leasinga, in da zato tudi toženec ni dolžan izpolniti svoje obveznosti (plačila vtoževanih neplačanih obrokov leasinga), dokler tožnica ne izpolni svoje.
Proti sodbi se iz vseh z zakonom predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Očita mu bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ker ni upoštevalo navodil višjega sodišča za odločanje v ponovljenem postopku (ponovno zaslišanje strank in prič) in ker kljub opravičilu zakonitega zastopnika tožeče stranke ni zaslišalo na drugem naroku. S tem je grobo prekršilo procesne pravice tožeče stranke in napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru je šlo za indirektni leasing, pri katerem leasing podjetje v fazi izbire in izročitve predmeta leasinga ne sodeluje. Vse ugovore iz prodajne pogodbe, ki jih ima zoper proizvajalca, prenese na jemalca leasinga, ta pa se, ker pridobi nove pravice, odpove vsem ugovorom, ki bi jih po pogodbi o leasingu imel zoper dajalca leasinga. Sklicuje se na 4. člen Splošnih pogojev, po katerem nosi leasingojemalec stroške in riziko zamude ob dobavi in ga zamuda pri dobavi predmeta leasinga ne odvezuje plačevanja obrokov leasinga. To je v svoji izpovedbi potrdil direktor tožeče stranke. Tožeča stranka je torej tožencu le financirala njegov nakup osebnega vozila, sama ni prevzela nase obveznosti dobave vozila. Toženec je bil seznanjen z vsemi pogodbenimi določili. Ob podpisanem prevzemnem zapisniku je nerazumljiv in protispisen zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da je izpolnila svojo obveznost z izročitvijo vozila. Toženec si je vozilo ogledal in ga izbral kot predmet leasinga. Podaja svojo oceno izvedenih dokazov in meni, da je dokazala, da sama ni bila dolžna izročiti vozila ter da je bilo vozilo tožencu dejansko dobavljeno.
Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Prvo sodišče je o zadevi ponovno odločalo, potem ko je tukajšnje sodišče s sklepom I Cp 902/2008 z dne 13.8.2008 razveljavilo njegovo prvotno odločitev in mu naročilo, naj v pono-vljenem postopku celovito oceni vse izvedene dokaze (listine in izpovedbe strank ter prič) ter ugotovi, kaj sta se pravdni stranki dogovorili o dobavi vozila oziroma kakšna je bila narava med njima sklenjene pogodbe, njune pogodbene obveznosti ter ali ju pogodbena določila tudi zavezujejo. Pri nadaljnjem odločanju je treba upoštevati nova procesna pravila Zakona o pravdnem postopku (3. odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08).
Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 362. členom istega zakona, češ da prvo sodišče v ponovljenem postopku ni opravilo vseh pravdnih dejanj, ki so mu bila naložena (ponovno zaslišanje strank in prič) ter absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP, ker kljub podanemu opravičilu za izostanek na naroku zakonitega zastopnika tožeče stranke ni za-slišalo na naslednjem naroku. Gre za procesni kršitvi, na kateri pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pač pa le na opozorilo strank. Po 286.b členu ZPP jih morajo stranke uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Če se nanje sklicujejo kasne-je, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti že prej. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 27.11.2008 na list. št. 49 je razvidno, da je prvo sodišče jasno razložilo, zakaj ne bo ponovno zaslišalo pravdnih strank in priče S. G.. Čeprav je bila tožeča stranka na naroku zastopana po pooblaščencu in s tem torej seznanjena, na v pritožbi zatrjevane procesne kršitve ni opozorila. Ker jih uveljavlja prepozno, in tega niti ne opraviči, jih ni mo-goče upoštevati in nanje pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.
Odločitev prvega sodišča je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Glede na trditveno in dokazno podlago strank je bilo sporno, ali sta pravdni stranki sklenili pogodbo o indirektnem finančnem leasingu, po kateri je dobava predmeta leasinga stvar odnosa med leasingojemalcem in dobaviteljem kot tretjo osebo in pri kateri leasingodajalec za dobavo predmeta leasingojemalcu ne odgovarja, ali pa pogodbo o finančnem leasingu z elementi zakupne pogodbe, za katero je treba uporabiti 56. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) v zvezi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZVPot, po kateri nosi obveznost izročitve predmeta leasingodajalec.
V nasprotju s pritožbenim prepričanjem je prvo sodišče tokrat celovito in popolno ocenilo vse izvedene dokaze - tako listine kot izpovedbe že zaslišanih strank in priče S. G. ter izpo-vedbo ponovno zaslišane priče M. S., ki je bila kot sestavljalka pogodbe in drugih relevan-tnih listin ključna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z njegovo dokazno oceno in razlogi sodbe, da tožeča stranka ni uspela dokazati sklenitve pogodbe o indirektnem leasingu. Iz določila 4. člena Splošnih pogojev, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da je do-bava predmeta leasinga stvar odnosa med leasingojemalcem in dobaviteljem. Po ugotovitvi prvega sodišča tožencu tudi ni bilo znano, da bi med tožečo stranko in z njene strani zatrjevanim dobaviteljem obstajala medsebojna pogodba. Za tako oceno je imelo zanesljivo oporo v izpovedbi M. S.. Pogodbena določila, s katerimi lahko podjetje prenese svoje pogodbene obveznosti na tretjo osebo, ki v pogodbi ni navedena po imenu, pa šte-jejo za nepoštena (24. člen ZVPot) in so nična. Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da pogodbeno določilo, na katerega se sklicuje tožeča stranka, daje le možnost dogovora strank, da bo leasingojemalec sam prevzel predmet pogodbe pri dobavitelju, vendar po pisnem pooblastilu leasingodajalca. Tega pa v konkretnem primeru po ugotovitvi prvega sodišča ni bilo. Tako je imelo osnovo za oceno, da je bila tožeča stranka dolžna izročiti tudi predmet leasinga, v sami pogodbi, prevzemnem zapisniku ter toženčevi izpovedbi ter ugotovitvi, da tožnica izročitve vozila niti ni zatrjevala. Njene drugačne pritožbene trditve so nekonsistentne in take ocene ne morejo izpodbiti. Po eni strani namreč pritožnica zatrjuje, da take pogodbene obveznosti sploh ni imela, po drugi strani pa, da jo je izpolnila, kar naj bi dokazovala s strani toženca podpisana nadaljnja listina - primopredajni zapisnik. Prvo sodišče je tudi o tej okoliščini opravilo celovito dokazno oceno in v razlogih na strani 6 sodbe pojasnilo, zakaj primopredajni zapisnik ne dokazuje izpolnitve obveznosti tožeče stranke z izročitvijo vozila. Pritožbeno sodišče se z navedenimi razlogi strinja. Ker jim ni treba ničesar dodati, se nanje sklicuje in jih ne ponavlja.
Izkaže se, da je ugotovitev prvega sodišča, da je bila sklenjena pogodba o finančnem lea-singu z elementi zakupne pogodbe, za katero je treba uporabiti določila pogodbe o prodaji na obroke (56. člen ZVPot) pravilna. Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi svojo pogodbeno obveznost izpolnila, je prvo sodišče utemeljeno sledilo ugovoru neizpolnjene pogodbe, podanemu s strani toženca, in tožbeni zahtevek upravičeno zavrnilo (101. člen Obligacijskega zakonika - OZ).
Zavrniti je treba tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka kot leasingodajalec tožencu ne odgovarja za dobavo oziroma zamudo pri dobavi vozila. Prvo sodišče je pravilno ocenjevalo pogodbeno določilo 1. stavka 4. odstavka 4. člena Splošnih pogojev, ki določa, da nosi riziko dobave leasingojemalec, z vidika načela vestnosti in poštenja. Gre za določilo Splošnih pogojev, ki je sestavni del sklenjene pogodbe. Sestavi jih le ena stranka, ki jih predloži v podpis drugi stranki. Ta pa nanje nima vpliva. Zato splošna obligacijska in posebna pravila potrošniškega prava zagotavljajo tej (šibkejši) stranki posebno varstvo. Določajo, da so v Splošnih pogojih prepovedane določbe, ki nasprotujejo namenu pogodbe in dobrim poslovnim običajem, ter določbe, ki so nepravične in pretirano stroge do šibkejše stranke. Ocena prvega sodišča, da tako pogodbeno določilo leasingojemalcu jemlje pravico ugovorov v primeru neizpolnitve pogodbe leasingodajalca, je pravilna. Ne more biti dvoma, da je na ta način predpisano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Izpolnjeni so pogoji za oceno, da je tako pogodbeno določilo nepošteno (24. člen ZVPot). Prvo sodišče je na podlagi 2. odstavka 121. člena OZ v zvezi s 23. členom ZVPot odločilo pravilno, ko je zaradi ničnosti zavrnilo uporabo navedenega določila.
Ker je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni storilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeni razlogi namreč niso podani, pa tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. členom 154. člena istega zakona.