Volltext

Jedro:
Zgolj če pogodba namenu, zaradi katerega je bila sklenjena, zaradi bistveno spremenjene-ga programa ne ustreza več, lahko potnik v skladu s 4. odstavkom 903. člena OZ odstopi od pogodbe, organizator pa mu mora vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe plačal.
Izrek:
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.
Obrazložitev:
Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38427/2009 z dne 27. 3. 2009 tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glav-nico v znesku 2.174,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2008 do plačila in izvršilne stroške v znesku 128,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2009 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 986,60 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek po nas-protni tožbi za plačilo zneska v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila ter za plačilo pravdnih stroškov je zavrnilo.
Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji v plačilo naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa izpodbijano sodbo raz-veljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka vztraja, da je sklenila pogodbo s tožečo stranko izključno zaradi potovanja na Grenlandijo. Tožeča stran-ka je navedeno potrdila tudi v svojem zaslišanju, v katerem je pojasnila, da je K. G. izrecno opozorila, da želijo tožeča stranka ter njen soprog in otrok na Grenlandijo. Navedeno je bilo tudi razlog, da se je tožeča stranka odločila za sklenitev pogodbe s tožečo stranko kljub te-mu, da so imeli predhodno z omenjeno agencijo že slabe izkušnje. Sodišče prve stopnje povsem arbitrarno takšni izpovedbi ni sledilo, niti ni zaslišalo s strani tožene stranke predla-ganih prič (M. M., M. J. in A. M.) oziroma obrazložilo zavrnitve takšnih dokaznih predlogov. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja izhaja tudi iz pogodbe št. 9458, ki jo je podpisala tožena stranka, in iz katere jasno izhaja, da je v storitev tožeče stranke vključen tudi izlet v Grenlandijo. Pri tem kot opomba ni bila zapisana besedna zveza "spremljaj ali bo izlet šel ali ne", kot je bilo zapisano v drugi verziji predmetne pogodbe, ki pa jo tožena stranka ni podpisala ter tudi ni prejela. V pogodbi, ki jo je podpisala tožena stranka, izlet na Grenlandijo ni bil predviden kot opcijski izlet. K. G. je kontaktirala s toženo stranko glede neizvedbe izleta na Grenlandijo šele 10 dni pred odhodom, čeprav je bila seznanjena s tem dejstvom že nekaj dni po sklenitvi pogodbe. Tako je namreč jasno izpovedala priča M. P. J., ki je bila zaslišana kot priča. Pogodba je bila namreč podpisana 16. 6. 2008 (tj. v ponedeljek), priča M. P.j J. pa je v istem tednu (tj. v petek 20. 6. 2008) obvestila go. K. G., da potrditve s strani agenta ni dobila. Pri čemer je bilo po besedah priče ge. G. izrecno povedano, da naj o tem obvesti stranko. G. o tem ni obvestila tožene stranke, temveč je izpovedala, da je bila tožena stranka obveščena o neizvedbi izleta šele s strani M. P. J. 10. 7. 2008, tj. več kot 20 dni po tistem, ko je M. J. P. izrecno rekla ge. K. G., naj stranko obvesti, da potrditve ni dobila. Pojasnjeno izhaja iz zapisnika z dne 22. 6. 2010 o zaslišanju priče G.. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja priče A. M., ki je govorila s predstavnico družbe K. L. in bi zato lahko potrdila trditve tožene stranke, da je predstavnica tožeče stranke A. M. ob tej priložnosti dejala, da lahko tožena stranka terja denar nazaj. Stroškov s pritožbo ne priglaša.
Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da je bil izlet na Grenlandijo pogoj za sklenitev pogodbe s tožečo stranko, navaja, da tožena stranka s svojo izpovedbo zatrjevanega ni potrdila, temveč je pojasnila ravno obratno, namreč da tega G. ni povedala. Zapis na drugi kopiji "spremljaj, ali bo izlet šel ali ne" pa je bil zgolj interen, namenjen uslužbenki tožeče stranke, ne pa zavajanju, kot to neresnično zatrjuje tožena stranka. Če je nekaj pod opcijo, potem poslovna praksa ne predvideva, da je treba stranko nenehno seznanjati s stanjem, ampak se jo obvesti, kadar pride do takšne spremembe. O končnem stanju pa je tožeča stranka dolžna obvestiti stranko najkasneje sedem dni pred odhodom. V konkretnem primeru je bila tožeča stranka dolžna obvestiti stranko najkasneje sedem dni pred odhodom. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pravdni stranki sta v skladu z neizpodbijanimi ugotovitvami sodišča prve stopnje 16. 6. 2008 sklenili pogodbo o organiziranju potovanja na Islandijo z datumom odhoda 20. 7. 2008. Tožena stranka je ob sklenitvi pogodbe dogovorila doplačilo za izlet na Grenlandijo. Ker je izvedba navedenega izleta po sklenitvi pogodbe postala nemogoča, je tožena stranka 14. 7. 2008 odstopila od pogodbe. Tožeča stranka je zaradi odpovedi pogodbe v zadnjem tednu pred odhodom od tožene stranke zahtevala povračilo stroškov, ki jih je imela zaradi odpovedi. Le-te je izračunala v višini 5.174,96 EUR, ob upoštevanju predplačila v višini 3.000,00 EUR, ki ga je opravila tožena stranka ob sklenitvi pogodbe, pa je v predmetni pravdi vtoževala znesek v višini 2.174,96 EUR.
Tožena stranka se je zahtevku upirala s trditvami, da je bil izlet na Grenlandijo bistvena ses-tavina pogodbe, zaradi katere se je tudi odločila za sklenitev pogodbe s tožečo stranko. Tožeča stranka je program izleta spremenila zaradi okoliščin, za katere sama odgovarja, za-to ji mora povrniti vse, kar je od nje na podlagi pogodbe prejela. Zoper tožečo stranko je posledično naperila nasprotno tožbo za plačilo zneska v višini 3.000,00 EUR, kolikor je znašalo njeno predplačilo po pogodbi. Pri tem je še pojasnila, da jo je tožeča stranka pokli-cala deset dni pred odhodom in ji sporočila, da je izlet vprašljiv, pet dni pred odhodom pa je prejela sporočilo, da izlet ni izvedljiv. Na sedežu podjetja v L. so ji razložili, da je tožeča stranka prepozno rezervirala letalski prevoz na Grenlandijo.
Glede na povzete trditve in ugovore tožene stranke je sodišče prve stopnje materialnoprav-no pravilno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen. V skladu z ureditvijo 901. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (2) ima sicer potnik v vsakem času pra-vico odstopiti od pogodbe o organiziranju potovanja bodisi delno ali v celoti. Vendar pa so posledice, ali bolje rečeno obveznosti, ki zaradi takšnega odstopa nastanejo za potnika, odvisne od vprašanja, ali je bil odstop pravočasen, tj. dan v primernem roku pred odhodom, ter ali je bil odstop opravičljiv. Slednje je skladno s 4. odstavkom 901. člena OZ mogoče ugotoviti zgolj v primeru nastopa izrednih nepredvidljivih okoliščin na strani potnika, zaradi katerih le-ta ne bi sklenil pogodbe, če bi bile takšne okoliščine podane v trenutku sklepanja pogodbe. V takšnem primeru ima organizator potovanja pravico zgolj do povračila svojih stroškov. Vendar takšnih okoliščin tožena stranka ni zatrjevala. Njene ugovore je namreč mogoče subsumirati zgolj pod določbo 4. odstavka 903. člena OZ, ki je smiselno enak določbi 57.h člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) (3) in v skladu s katero mora organizator potovanja vrniti potniku vse, kar je od njega prejel, če je bil program potovanja bistveno spremenjen pred izpolnjevanjem pogodbe.
Navedena določba predstavlja izjemo od siceršnje ureditve pravic in obveznosti skleniteljev pogodbe o organiziranju potovanja, v skladu s katero ima sicer potnik pravico v vsakem trenutku odstopiti od pogodbe delno ali v celoti, vendar pa tega ne more storiti brez zanj neugodnih posledic, če je bistvena sprememba programa utemeljena iz objektivnega razloga, tj. zaradi višje sile, pogodba pa še vedno ustreza namenu, zaradi katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 903. člena OZ). Zgolj če temu namenu pogodba zaradi bistveno spremenjenega programa ne ustreza več, lahko potnik v skladu s 4. odstavkom 903. člena OZ odstopi od pogodbe, organizator pa mu mora vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe plačal.
Glede na pojasnjeno je za uporabo navedene zakonske določbe zatorej odločilno, ali je sprememba programa bistvena, saj iz dikcije 903. člena izhaja, da je zgolj v tem primeru mogoče šteti, da pogodba ne ustreza več namenu strank, zaradi česar je tudi glede na načelo vestnosti in poštenja ter glede na smiselno uravnoteženost položajev strank tovrstnih pogodb opravičeno, da ima takšen odstop vse posledice razdrtja pogodbe po splošnih določbah OZ, vključno z vrnitvenim zahtevkom zaradi neupravičene obogatitve. Sicer pa je treba odstop potnika in njegove pravice oziroma obveznosti zaradi odstopa presojati na podlagi določb 2. in 3. odstavka 901. člena OZ, ki urejata pravočasen in nepravočasen odstop brez opravičenega razloga, zaradi katerega ima potnik tudi določene neugodne posledice v smislu obveznosti plačila administrativnih stroškov organizatorja v primeru pravočasnega odstopa oziroma plačila dela dogovorjene cene aranžmaja v primeru njegove nepravočasnosti. Zgolj na takšen način je namreč olajšana pravica potnika do odstopa od pogodbe o organiziranju potovanja (v primerjavi s siceršnjo splošno ureditvijo pravice do odstopa) uravnotežena s pravicami in obveznostmi, ki nastanejo organizatorju zaradi takšnega ravnanja potnika.
Ker toženi stranki ni uspelo dokazati tistega elementa zakonske dispozicije po 4. odstavku 903. člena OZ, ki se nanaša na bistvenost spremembe programa, je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka po tožbi pravilno presojalo na podlagi določbe 3. odstavka 901. člena OZ, v skladu s katerim ima tožeča stranka pravico do plačila določenega odstotka cene aranžmaja. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je bil izlet na Grenlandijo opcijski izlet, ki je sicer z vplačilom s strani tožene stranke postal del programa potovanja, zgolj iz navedenega razloga pa ga ni mogoče šteti za njegov bistven element, saj še vedno predstavlja zgolj dodatno storitev poleg osnovnih, predvidenih v programu. Navedeno izhaja tako iz skladnih izpovedb zaslišanih prič, kakor tudi iz izpovedbe tožene stranke same, povsem jasno pa je to razvidno iz kataloga tožeče stranke, ki je bil toženi stranki predstavljen ob sklepanju pogodbe in v katerem je v okviru programa potovanja na Islandijo predvidena tudi možnost doplačila za izlet na Grenlandijo, za izvedbo katerega tožeča stranka ne odgovarja.
Četudi je sodišče sledilo toženi stranki, da je bil ravno izlet na Grenlandijo tisti razlog, ki je bil zanjo odločilen za sklenitev obravnavane pogodbe, pa je sodišče prve stopnje v dokaz-nem postopku med drugim tudi na podlagi izpovedbe tožene stranke pravilno ugotovilo, da le-tej ni uspelo dokazati trditev, da je o svojem nagibu za sklenitev pogodbe seznanila tožečo stranko. Tožena stranka je namreč v nasprotju s tistim, kar trdi v pritožbi, zaslišana pred sodiščem prve stopnje sama pojasnila, da predstavnici tožeče stranke ni povedala "da v primeru, da ne bi bilo tega izleta, sploh ne bi šli na Islandijo, saj mi je ona rekla, da imamo možnost izleta na Grenlandijo." Citirano izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 6. 2010 na list. št. 50 sodnega spisa, zato tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Takšnih razlogov tožene stranke za sklenitev pogodbe pa posledično ni mogoče šteti kot bistvenega elementa pogodbe, ki je predmet soglasja strank, temveč kvečjemu kot nagib tožene stranke za sklenitev pogodbe, ki pa na veljavnost pogodbe ne vpliva (1. odstavek 40. člena OZ).
S pojasnjenimi razlogi sodišče druge stopnje odgovarja tudi na pritožbene očitke o kršitvi pravice do izjave tožene stranke zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem njenih družinskih članov. Tožena stranka je namreč zaslišanje svojega moža in sina predlagala zgolj v dokaz trditev o tem, da je bila možnost izvedbe izleta na Grenlandijo odločilna za oblikovanje njene volje, da sklene pogodbo s tožečo stranko. Takšna dokazna tema pa glede na pojasnjeno ni odločilna za utemeljenost zahtevka po obravnavani tožbi, saj je kot nagib neupoštevna že na podlagi splošne določbe iz 1. odstavka 40. člena OZ. Pravno nepomembna za predmetni spor je tudi tema dokaznega predloga za zaslišanje hčerke tožene stranke A. M.. Navedena priča naj bi namreč potrdila trditve tožene stranke, da jo je tožeča stranka seznanila z nezmožnostjo izvedbe izleta na Grenlandijo pet dni pred odhodom (in ne deset dni prej), pri čemer je uslužbenka tožeče stranke A. M. tudi predlagala, da odstopi od pogodbe, saj bo dobila povrnjeno vse, ker je razlog za nezmožnost izvedbe izleta prepozna rezervacija leta s strani tožeče stranke.
Glede na zgoraj pojasnjeno zakonsko ureditev posledic odstopa od pogodbe o organiziranju potovanja s strani potnika ter glede na opcijsko naravo izleta na Grenlandijo po pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, pa takšno dejstvo za odločitev v konkretnem primeru ni pravno odločilno. Ker tožena stranka ni prerekala dejstva, da je od pogodbe odstopila 14. 7. 2008, tj. pet dni pred predvidenim odhodom (4), kar po trditvah tožeče stranke predstavlja v skladu z njenimi splošnimi pogoji kot delom pogodbenega statuta pravdnih strank neprimeren rok za odpoved tovrstnega aranžmaja, niti ni prerekala same višine vtoževanega zahtevka po tožbi, je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno ekonomsko upravičenost zneska, ki ga je zahtevala iz tega naslova, tj. 5.174,96 EUR (in predstavlja v skladu z neizpodbijano ugotovitvijo sodišča prve stopnje manj kot 50 odstotkov cene aranžmaja brez izleta na Grenlandijo), pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo 2.174,96 EUR.
Tožeča stranka je namreč smiselno zatrdila materialnopravno pobotanje dela terjatve iz tega naslova s terjatvijo tožene stranke do povračila plačanega predujma v višini 3.000,00 EUR, zato je v sporu po tožbi vtoževala zgolj razliko med zneskom 5.174,96 EUR in zneskom 3.000,00 EUR, torej 2.174,96 EUR, saj je v preostanku, tj. za 3.000,00 EUR, terjatev tožeče stranke zaradi podane izjave o pobotu (kakor je razvidna iz računa tožeče stranke, izstavljenega nasprotni stranki) prenehala. Od preostanka dolgovanega zneska je tožeča stranka pravilno zahtevala zakonske zamudne obresti od poteka osemdnevnega roka, ki ga je določila toženi stranki za izpolnitev obveznosti (378. člen OZ in 1. odstavek 299. člena OZ). Ker je zaradi materialnopravnega pobota prenehala tudi terjatev tožene stranke, pa je neutemeljen tudi zahtevek po nasprotni tožbi.
Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo v celoti propadla mora svoje stroške v postopku s pravnim sredstvom kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje pa tožeči stranki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ti glede na njegovo vsebino niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (155. člen ZPP).
Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..
Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..
Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 20/1998 in nasl..
Op. št. (4): Pri čemer tudi ni zatrjevala, da je od pogodbe odstopila nepravočasno zato, ker je tožeča stranka ni pravočasno seznanila z nezmožnostjo izvedbe izleta na Grenlandijo, četudi je s takšnim podatkom razpolagala že takrat, ko bi tožena stranka od pogodbe iz tega razloga lahko odstopila pravočasno