Full text

Jedro
Potrošnik, ki je pravočasno prodajalca obvestil o napaki na prodani stvari, ima pravico od njega zahtevati, da napako odpravi, vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako, blago z napako zamenja z novim ter vrne plačani znesek.

Izrek
I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se znesek pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, vsebovan v točki IV izreka iz zneska 820,15 EUR spremeni v znesek 1.038,22 EUR, v preostalem delu se pritožba tožeče stranke v tem delu zavrne, pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje, v tej zvezi tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku 151,40 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev
1. S sodbo P 602/2013 z dne 9. 10. 2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da se kupoprodajna pogodba za osebno vozilo Opel Astra 1.7, št. šasije ..., ki sta jo dne 17. 5. 2013 sklenila toženka S., s.p., kot prodajalec in tožeča stranka D. P. kot kupec razveže in je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 1.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila in prevzeti predmetno osebno vozilo. Nato je odločilo, da je tožena stranka S., s.p., dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki D. P. še 101,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot povrnitev premoženjske škode. Odločilo je še o stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 17. 5. 2012 podpisali kupoprodajno pogodbo št. … za rabljeno vozilo znamke Opel Astra 1.7 letnik 1998 za kupnino 1.550,00 EUR. Sodišče je kot materialnopravno podlago za odločitev o zahtevku uporabilo določbe člena 459 OZ in pa določbe členov 37 do 37č Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Ugotovilo je, da je tožnik pravočasno obvestil prodajalca o napaki in to v obdobju dveh mesecev po odkritju, kar vse je tudi skladno s prvim odstavkom 462. člena OZ. Tožnik je namreč zahteval, da mu prodajalec izroči tehnično brezhibno vozilo in je zato zahteval tudi tehnični pregled. Sklicevanje na starost in prevožene kilometre ter opravljen tehnični pregled, pa tudi na v pogodbi navedenem zapisu “videno-kupljeno”, po zaključku sodišča prve stopnje ne more rešiti prodajalca odgovornosti, njegova skrbnost se presoja po kriteriju dobrega strokovnjaka. Določila 37.č člena ZVPot tudi z nobenim pogodbenim določilom ni mogoče omejiti ali izključiti prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, kot je določeno s tem zakonom. Sodišče pa je na podlagi ugotovitve izvedenca zaključilo, da kupljeno vozilo ni imelo vseh zahtevanih lastnosti in je bilo tehnično neizpravno in neuporabno ter nevarno in je imelo napake, za katere tožnik kot laik ni mogel vedeti in jih videti in kar vse dodatno potrjuje še tožnikova zahteva po opravljenem tehničnem pregledu in je s tem v ustrezni meri izkazana njegova potrebna skrbnost in je zato zahtevek za razveljavitev pogodbe utemeljen. Ne glede na ugotovitve izvedenca, da so napake, ki so povzročile neizpravnost, posledica starosti vozila, prevoženih kilometrov, izrabljenosti, slabega vzdrževanja in se prično pojavljati že pri starosti vozila nad 10 let, pa je sodišče prve stopnje poudarilo, da je tožnik zahteval tehnično brezhibnost kot poseben pogoj za nakup in, ker se je izkazalo kot neizpravno in vozilo ni imelo lastnosti, ki so bile zahtevane, ter da bi bilo vozilo uporabno in varno, je zahtevek utemeljen. Tožnik je tako izpolnil vse pogoje za uporabo določbe 37.c člena ZVPot, po katerem ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico od njega zahtevati, da napako odpravi, vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako, blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ter vrne plačani znesek. V konkretnem primeru je tožnik kot fizična oseba, kot potrošnik pozval toženko k pregledu, prevzetju vozila in vrnitvi kupnine, toženec pa je zahtevek zavrnil in ni ponudil odprave, zato je zahtevek po razvezi utemeljen in zaradi razveze je utemeljen tudi zahtevek za vrnitev kupnine. Poleg zahtevka za vrnitev kupnine pa je sodišče prve stopnje še razsodilo, da je tožnik upravičen do zneska 101,82 EUR, kot nadomestilo za materialne stroške. Poleg glavnice je prisodilo še zakonske zamudne obresti. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. S sklepom z dne 23. 12. 2014 pa je odločilo, da se ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog št. P 602/2013 z dne 15. 12. 2014 zavrne in je pri tem sodišče izhajalo iz tar. št. 3009 Tarife ZST-1, po kateri znaša taksna obveznost za postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka 40 % takse za postopek na prvi stopnji, kar znaša od vrednosti 165,00 EUR, 40 % te sodne takse, to je 66,00 EUR. Zato je ugovor zavrnilo.

3. Zoper izrek o pravdnih stroških, vsebovan v sodbi sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper sklep o zavrnitvi njenega ugovora zoper plačilni nalog. V pritožbi zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo Zakon o odvetniški tarifi, in še navaja, da je tožnik za zastopanje po pooblaščencu v predpravdnem postopku, ki ga je izkazal s priloženim pozivom tožencu z dne 23. 4. 2013, priglasil stroške v isti višini, kot mu gredo za zastopanje po pooblaščencu v pravdnem postopku. Koliko nagrade gre odvetniku po določilih Zakona o odvetniški tarifi za zastopanje pravdne stranke po pooblaščencu, ki je odvetnik v predpravdnem in v pravdnem postopku pa izhaja iz tega zakona. Tožnik je v priglasitvi stroškov menil, da mu gre za zastopanje v predpravdnem postopku enako kot v pravdnem, torej po faktorju 1,3. Zavrnitev teh stroškov, ki ga je opravilo sodišče že z napadeno sodbo, izraženo v sklepu z dne 2. 12. 2014 je tako zmotno. Glede na zahtevnost predpravdnega postopka, ko je bilo potrebno tožnika napotiti na opravo potrebnih aktivnosti zaradi obstoja skritih napak in na toženca nasloviti zahtevek iz naslova jamčevanj iz tega naslova, gre tožniku najmanj nagrada po faktorju 1, to je 87,00 EUR. Polovico te nagrade bi smelo prvostopno sodišče na podlagi 3. točke opombe št. 3 ZOdvT všteti v nagrado za tožnikovo zastopanje v pravdi, zato bi moralo tožencu za tožnikovo predpravdno zastopanje naložiti vsaj 43,50 EUR. Nadalje je navajal, da ne drži stališče prvostopnega sodišča, da je tožnik priglasil kilometrino za odvetnika le za eno obravnavo. V stroškovniku je povsem določno priglasil stroške zastopanja na vsakem naroku v višini 104,40 EUR in kilometrino v višini 44,00 EUR. Tožnik je priglasil tudi stroške sodnih taks v znesku 165,00 EUR, ki mu jih sodišče ni priznalo. Skupaj bi tako moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati njegove pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1.102,16 EUR.

4. Pritožbo podaja tudi zoper sklep sodišča, s katerim je zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog z dne 15. 12. 2014. V pritožbi navaja, da se po četrtem odstavku 18. člena ZST-1 v primeru zgolj delnega pritožbenega izpodbijanja sodne odločbe, kot podlago za plačilo takse za pravno sredstvo vzame le vrednost izpodbijanega dela. Gre za splošno določbo tega zakona, ki velja tako za pritožbo o glavni stvari, kot za stroškovne pritožbe. Če pravdna stranka izpodbija sodbo, se taksa posledično odmeri od spodnje pritožbene vrednosti, enako velja za stroškovne pritožbe. V tožnikovi pritožbi z dne 5. 12. 2014 je naznačena vrednost spornih stroškov v višini 282,01 EUR in bi taksa, če bi šlo za pritožbo o glavni stvari znašala 54,00 EUR po določilu tar. št. 3009 ZST-1 pa znaša 21,60 EUR, kolikor je tožnik že plačal. Predlaga spremembo zneska sodne takse.

5. Zoper glavno odločitev podaja pritožbo tožena stranka. Sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna. V pritožbi navaja, da je tudi tožnik ravnal nepravilno in ni z zadostno skrbnostjo opravil ogleda vozila in se je toženec zato v celoti razbremenil odgovornosti za poslovanje, oziroma za napake na vozilu. Tožniku je bil omogočen ogled vozila, ki se je opravil na dvorišču tožene stranke, na zahtevo tožnika je bilo vozilo odpeljano na preventivni tehnični pregled, kjer ni bila ugotovljena nobena od naštetih napak, pri čemer pa sodišče popolnoma spregleda dejstvo, da je ravno zaradi tega tožnik vozilo dne 11. 5. 2014 rezerviral zase in prosil toženo stranko, da se vozilo izloči iz prodaje. Sodišče je v zmoti, ko navaja, da tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, pri čemer bi moralo sodišče upoštevati, da se skrbnost ne določa po konkretnih udeležencih, ampak je merilo za presojo objektivno. T. Z. ni strokovnjak za ugotavljanje tehničnih brezhibnosti vozila. Sodišče zmotno meni, ko navaja, da je tistega, ki se ukvarja s prodajo rabljenih vozil, šteti tudi za strokovnjaka za ugotavljanje tehnične brezhibnosti vozil. Dejavnost ugotavljanja tehnične brezhibnosti vozil se opravlja po Pravilniku o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil. Sodišče navaja, da na računu oziroma po prodajni pogodbi navedeno določilo “videno-kupljeno”, ni upoštevno, ob tem pa spregleda izjavo tožnika, da je po ogledu vozila in po opravljenem preventivnem tehničnem pregledu, račun oziroma kupoprodajno pogodbo podpisal iz razloga, ker se je strinjal tako z vsebino klavzule “videno-kupljeno”, kot tudi z vsem ostalim. Poleg tega je izrecno povedal, da ga je toženec seznanil tudi z garancijo. Tožnik bi zato moral uveljavljati svoj zahtevek iz garancijskega lista, katerega je prejel od toženca kot prodajalca rabljenih vozil. Sodišče prve stopnje je tudi napačno presodilo vsebino listine z dne 24. 5. 2014 in tožena stranka meni, da ta dopis ne pomeni primernega grajanja stvarnih napak. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je namen določbe člena 468 in 470 OZ, ta, da se kupcu omogoči, da prejme pravilno izpolnitev. Po obeh citiranih členih pa je predpostavka, da ima potrošnik oziroma kupec pravico odstopiti od pogodbe šele takrat, ko je od prodajalca najprej zahteval odpravo napake. V obravnavani zadevi pa tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato bi moralo zahtevek zavrniti. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožnik toženca prvič niti ni pozval k odpravi napak, drugič pa tožencu ni dal roka za odpravo napak, temveč je tožnik le zahteval, da toženec vozilo odpelje in hkrati s tem podal izjavo o odstopu od pogodbe, se izkaže zaključek sodišča, da je toženec zahtevek tožnika zavrnil, kot napačen. Iz dopisa z dne 3. 6. 2013 izhaja, da je toženec že takrat ugovarjal načinu uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, česar pa sodišče niti ni omenilo. Če bi trditev o skritih napakah držala, bi moral tožnik od toženca najprej zahtevati, da domnevne in v tožbi očitane skrite napake, torej iztek hladilne tekočine in iztek olja odpravi najprej iz naslova dane garancije, nato pa iz naslova jamčevalnih zahtevkov in šele potem, v kolikor bi toženec tožniku sporočil, da napake ne bo odpravil oziroma, da bi iz okoliščin primera izhajalo, da toženec napake ni sposoben odpraviti, pa bi tožnik lahko zahteval razvezo pogodb. Primerjava med določbami 468. člena OZ in prvim odstavkom 37.c člena ZVPot, ki ureja jamčevanje za zahtevke v primeru prodajne pogodbe, bi lahko vodila k sklepu, da je vsebina teh pravic drugačna od vsebine jamčevalnih zahtevkov določenih v splošnem pravilu, po prvem odstavku 468. člena OZ, vendar bi bil takšen sklep napačen. Zahtevka, da prodajalec odpravi napako na blagu (prva alineja prvega odstavka 37.c člena ZVPot) ali da prodajalec blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom (tretja alineja prvega odstavka 37.c člena ZVPot), se po vsebini v celoti prekrivata z zahtevkom za pravilno izpolnitev iz 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ (toženec se pri tem sklicuje na Obligacijski zakonik s komentarjem GV Založba 2003/2004, stran 164). Kljub temu, da iz ugotovljenega dejanskega stanja in vsebine listine izhaja, da tožnik ni bil upravičen zahtevati razveze pogodbe, je sodišče zaradi nepravilne dokazne ocene, predvsem računa št. 52/2013, izvedenskega mnenja, graje stvarnih napak z dne 24. 5. 2013, zapisnika z glavne obravnave z dne 14. 1. 2014 in ostalih dokazov zmotno ugotovilo dejansko stanje in je kršilo določbe pravdnega postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, ter priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam, tožeča stranka je na pritožbo tožene odgovorila. Tožeča stranka meni, da pritožba ni utemeljena in je toženčeva razlaga ZVPot in OZ o jamčevalnih zahtevkih napačna. Tožnik je toženca pravilno opozoril na napake na motornem vozilu, potrošnik pa ima po določilih četrte alineje, prvega odstavka 37. člena ZVPot direktni in takojšnji zahtevek na vrnitev kupnine. To pa lahko stori tudi po določbi drugega odstavka 470. člena OZ in odstopi od pogodbe tudi, ne da bi prodajalcu pustil dodatni rok, če mu ta po obvestilu o napakah sporoči, da ne bo izpolnil pogodbe. Predlaga, da se pritožba zavrne.

7. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče pa je delno utemeljena glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, glede sklepa o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, pa ni utemeljena.

8. Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke glede izreka in odločitve sodišča prve stopnje o priznanju njenih pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Pravilno opozarja pritožba, da bi pooblaščencu sodišče prve stopnje moralo všteti v nagrado za postopek tudi nagrado za posel, saj je le-to zahteval že ob vložitvi same tožbe in to tudi dokazoval z opravo predhodnega postopka z dopisom z dne 24. 5. 2013. Zato bi sodišče prve stopnje polovico nagrade na podlagi 3. točke opombe št. 3 ZOdvT moralo všteti v nagrado za tožnikovo zastopanje na obravnavi v nagrado za postopek, in bi moralo za tožnikovo predpravdno zastopanje priznati vsaj toliko, kot to v pritožbi navaja pritožnik, to je 43,50 EUR, glede na to, da je tožnik zatrjeval, da zahteva isto nagrado za predpravdni kakor tudi za pravdni postopek. Tožniku je treba priznati tudi stroške sodnih taks, ki jih je plačal v postopku na prvi stopnji v znesku 165,00 EUR, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Ni pa mu mogoče priznati kilometrine, več kakor jo je zahteval. Iz stroškovnika tožeče stranke izhaja, da je zahteval kilometrino odvetnika na relaciji Maribor-Celje-Maribor, to je 120 km po 0,37 EUR, kar skupaj znaša 44,40 EUR. Sodišče pa prisodi le tiste stroške, katere izrecno zahteva posamezna stranka in jih tudi ustrezno utemelji (člen 163 ZPP). Tako se izkaže, da je potrebno spremeniti izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovan v točki IV in je potrebno znesek 820,15 EUR nadomestiti z zneskom 1.038,22 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Ker je tožeča stranka uspela v pretežnem delu s pritožbo v zvezi s stroški, nastalimi na prvi stopnji, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške za sodno takso, katero je sodišče odmerilo s plačilnim nalogom, nagrado za zastopanje, stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, kar vse skupaj z DDV znaša 151,40 EUR in je te pritožbene stroške dolžna tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v izreku odločitve sodišča druge stopnje.

9. Ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog P 602/2014 z dne 15. 12. 2014. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj skladno s tar. št. 3009 Tarife ZST-1 znaša taksna obveznost za postopek o pritožbi zoper odločbo o stroških postopka 40 % takse za postopek na prvi stopnji. Ker je znašala sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje v konkretnem primeru 165,00 EUR, je 40 % te sodne takse 66,00 EUR, kolikor jo je sodišče pravilno tudi odmerilo za tožnikovo pritožbo z dne 5. 12. 2014 in se tako izkaže za nepravilna razlaga tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo vzeti kot podlago za določitev sodne takse 40 % od samo vrednosti pritožbeno izpodbijanih pravdnih stroškov. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi druge alineje 365. člena ZPP. Tožnik pa v tej zvezi ni upravičen do pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

10. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 17. 5. 2012 napisali kupoprodajno pogodbo št. 24/2013 za rabljeno osebno vozilo znamke Opel Astra 1.7, letnik 1998 za kupnino 1.550,00 EUR. Iz te pogodbe izhaja, da na eni strani nastopa tožnik-kupec kot fizična oseba, torej kot potrošnik, na drugi strani pa nastopa pravna oseba kot prodajalec, ki je registrirana za prodajo rabljenih osebnih vozil. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bo kot materialnopravno podlago za odločanje v konkretnem sporu uporabilo določila 37. člena ZVPot, ker je v skladu s prvim odstavkom 1. člena tega zakona uporabiti te določbe kot specialni predpis, saj je bil tožnik v konkretnem primeru fizična oseba oziroma potrošnik, toženec pa pravna oseba. Zato je utemeljeno, sodišče prve stopnje prisodilo večjo težo za ugotavljanje izpravnosti oziroma neizpravnosti vozila toženi stranki. Po drugem odstavku 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Zato je zaradi tega splošnega načela, ki toliko bolj velja v primeru, da gre za pogodbo med fizično in pravno osebo, utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka ravnati kot dober strokovnjak. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bi tožena stranka morala tožeči izročiti tehnično brezhibno vozilo, oziroma vozilo brez tako imenovanih stvarnih napak. Po določbi 459. člena OZ gre za stvarno napako, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet, nadalje, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana, če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno in molče dogovorjene oziroma predpisane, če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila. Po mnenju izvedenca je na vozilu, ki ga je kupil tožnik, bila neizpravna ročna zavora, počena leva zadnja vzmet, bila je neizpravna električna instalacija. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo takšnim ugotovitvam izvedenca in glede na to, da kupljeno vozilo ni imelo vseh zahtevanih lastnosti in je bilo tehnično neizpravno in neuporabno ter nevarno, je imelo napake, za katere tožnik, kot laik ni mogel vedeti in jih videt in kar vse dodatno potrjuje tožnikovo zahtevo, po opravljenem preventivnem pregledu in je s tem v ustrezni meri izkazana njegova potrebna skrbnost in je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik teh bistvenih stvarnih napak ni mogel opaziti pri pregledu vozila. Tožnik bi lahko videl le manjše napake, ne pa teh, zaradi katerih je bilo vozilo celo nevarno in je bilo šele na servisu v Mariboru ugotovljeno, da so na avtomobilu napake, ki vplivajo na uporabnost in varnost in kar je kot pogoj za nakup zahteval in pogojeval tožnik in kar tudi izhaja iz prej omenjenih določb ZVPot in OZ. Pritožbene navedbe o neskrbnosti tožnika tako, glede na takšno pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje, pritožbeno niso upoštevne. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da je toženec tožnika seznanil z garancijo. Tožnik naj bi po pritožbenih navedbah, garancijski list prejel od toženca kot prodajalca rabljenih vozil, zato bi moral tožnik zahtevati odpravo napak že iz naslova garancije, namesto da je zahteval odpravo napak in zahteval razvezo pogodbe in bi zato sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti. Iz pogodbe, to je računa št. 52/2014 je razvidno, da je v tem računu zapisano, da ima vozilo hišno garancijo po garancijskem listu, razen če je na garancijskem listu navedeno drugače. Tožena stranka se sklicuje na garancijski list, vendar pa iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi tožena stranka, tožencu izročila ta garancijski list, v katerem bi bili navedeni garancijski pogoji. Zato ta pritožbeni razlog ni podan.

12. Pravilne so sicer pritožbene navedbe, da imate tako Zakon o obligacijskih razmerjih, kakor tudi ZVPot v 468. členu in 37.c členu skupne določbe, in sicer da oba zakona določata enake vrste jamčevalnih zahtevkov. Po ZVPot ima potrošnik pravico od prodajalca zahtevati, da odpravi napako na blagu, ali vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako ali blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali vrne plačani znesek. Po 468. členu OZ pa ima kupec pravico od prodajalca zahtevati, da napako odpravi ali mu izroči drugo blago brez napake, zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe. Kot že obrazloženo zgoraj, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ZVPot kot specialni predpis in je pravilno uporabilo določbo 37.c člena ZVPot, po katerem ima kupec prej omenjene pravice, vendar pa ne držijo pritožbene trditve, da ima potrošnik oziroma kupec pravico odstopiti od pogodbe šele takrat, ko je od prodajalca najprej zahteval odpravo napake, pri čemer kupčevo pravico in obveznost zahtevati odpravo napake ni enačiti z obveznostjo prodajalca, da ponudi odpravo napake, saj tega ne določa ta zakon. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik toženca pravilno opozoril na stvarne napake in jih grajal, najprej dne 24. 5. 2013 telefonsko in nato še pisno preko pooblaščenca. V takšnem primeru pa ima po prej citiranem 37.c členu ZVPot kupec pravico odstopiti od pogodbe takoj, ko se izpolnijo predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, torej ko pravočasno obvesti prodajalca o napaki in ima kupec pravico odstopiti od pogodbe že v tem obdobju (kot alternativni zahtevek). Po posebnem pravilu, določenem v prvem odstavku 37.c člena ZVPot, pa lahko kupec (potrošnik) v vseh primerih izbere alternativno tudi pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi za uresničitev te pravice morala biti izpolnjena posebna dodatna predpostavka, ki je določena s splošnim pravilom, vsebovanim v prvem odstavku 470. člena OZ.(1) Zato je pravilna zaključna odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje, da ima po določilu 37.c člena ZVPot potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico od njega zahtevati, da napako odpravi, vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako, ali blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali vrne plačani znesek. V konkretnem primeru je tožnik kot fizična oseba, kot potrošnik pozval toženko k pregledu, prevzetju vozila in vrnitvi kupnine, toženec je zahtevek zavrnil in ni ponudil odprave, zato je zahtevek po razvezi utemeljen in glede na razvezo tudi zahtevek za vrnitev kupnine 1.550,00 EUR, z obrestmi od podanega zahtevka od 28. 5. 2013 dalje, v skladu z določili 111. člena OZ.

13. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje nastanka in pogojev tožnikove pravice za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev prodajne pogodbe in vrnitve kupnine. Pravilno je dokazno ocenilo vse listine v spisu in pravilno je dokazno ocenilo tudi mnenje izvedenca ter tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik stvarne napake pravilno grajal dne 24. 5. 2013 in je glede na to, upravičen ob uporabi določbe 37.c člena ZVPot odstopiti od pogodbe in zahtevati vrnitev kupnine. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno pravilna, pritožba pa je zato neutemeljena.

14. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), tožeča stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.