Full text

Jedro
Po posebnem pravilu, določenem v prvem odstavku 37. člena ZVPot, lahko kupec - potrošnik stvari z napako v vseh primerih odstopi od pogodbe, ne da bi za uresničitev te pravice morala biti izpolnjena posebna dodatna predpostavka, ki je določena v prvem odstavku 470. člena OZ.
Izrek
I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi:

“Tožena stranka je dolžna plačati tožnici L. S. kupnino v višini 4.655,53 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 3. 2012 dalje do plačila.”

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 1.013,44 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 660,04 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila, tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.
Obrazložitev
1. S sodbo opr. št. P 40/2013 z dne 9. 10. 2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo kupnine v višini 4.655,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožeča stranka uveljavlja reklamacijo zaradi napak na prodani kuhinji katero je kupila od tožene stranke. Ugotovilo je, da počena stenska obloga dejansko predstavlja skrito stvarno napako, ki onemogoča običajno rabo kuhinje. Tožena stranka je sicer napako priznala in ponudila odpravo, ker pa je slednje trajalo več kot 45 dni, je tožeča stranka v nerazumnem roku zahtevala novo kuhinjo, na kar pa tožena stranka ni pristala, ampak je znova predlagala menjavo stenske obloge, katero je že imela pripravljeno. V takem položaju vztrajanje na zahtevku za zamenjavo celotne kuhinje ter posledično vračila celotne kupnine po zaključku sodišča prve stopnje ni utemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke je uporabilo določbo 7. člena Obligacijskega zakonika (OZ). O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da pristop k reševanju vseh reklamacij, ki jih je tožeča stranka usmerila proti toženi stranki po tistem, ko je kuhinjo kupila in odkrila na njej stvarne napake gotovo pomeni priznanje, da gre za stvarno napako. To jasno izhaja tudi iz zakonskih določil. V skladu z določilom 39. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki je veljal do 20. 12. 2011, bi namreč moralo podjetje pisno odgovoriti potrošniku na zahtevo, najpozneje v 8 dneh po njenem prejemu, če je napaka sporna. Tožeča stranka je toženi stranki pustila primeren rok za izpolnitev in odpravo stvarne napake na kuhinji. Če obstoj napake na blagu oziroma nepravilnost pri opravljeni storitvi ni sporna, mora podjetje čimprej, vendar najpozneje v roku 8 dni ugoditi potrošnikovi zahtevi iz 37.c in 38. člena ZVPot. Tožeča stranka je o počenem steklu obvestila toženo stranko dne 27. 12. 2011. Glede na dejstvo, da bi v skladu z zakonom tožena stranka morala rešiti reklamacijo v roku 8 dni, je tožeča stranka toženi stranki že od podaje reklamacije, pa do prvega opomina pustila dovolj časa, kar vsekakor kaže na to, da je tožeča stranka ravnala povsem v skladu z zakonom in načelom vestnosti in poštenju. Tožena stranka niti od dne 10. 1. 2012 pa do dne 20. 2. 2012 torej v nadaljnjem roku 41 dni ni rešila reklamacije oziroma ni ugodila zahtevi tožeče stranke. Tožeča stranka je toženi stranki od dne 10. 1. 2012 pa do dne 20. 2. 2012 vsekakor pustila primeren dodaten rok za odpravo napake oziroma rešitve reklamacije, vendar tožena stranka tudi v tem dodatnem roku ni rešila reklamacije oziroma ni ugodila zahtevi tožnice. Tožena stranka je zagotovila, da bo reklamacijo rešila v roku 45 dni od dneva podaje obvestila o napaki in ji nikoli ni omenila, da je rok dobave stekla 60 dni. Tožeča stranka je dala toženi stranki vsekakor primeren rok za rešitev reklamacije oziroma ugoditvijo zahteve in sicer samo za počeno steklo skupaj kar 55 dni. Iz navedenega jasno izhaja, da tožnica nikakor ni ravnala v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic in je toženi stranki prav gotovo pustila dovolj časa za rešitev reklamacije oziroma ugoditev zahteve. Za popravilo kuhinje je tožeča stranka pustila toženi stranki rok 55 dni, saj je tožena stranka sama izjavila, da bo odpravila napako v roku 45 dni. Ker tožena stranka ni ugodila tožničinemu zahtevku v roku 55 dni, je tožnica od tožene stranke nato v dodatnem 14 dnevnem roku zahtevala novo kuhinjo. Stvarne napake so se začele pojavljati takoj po montaži kuhinje in sicer na elementih in sicer na celotni kuhinji. Tožeča stranka je na nastale napake opozarjala in nikakor ni zlorabila svoje pravice. Drug jamčevalni zahtevek je zahtevala šele, ko tožena stranka niti v dodatnih primernih rokih ni odpravila stvarnih napak. Ker pa tudi temu zahtevku tožena stranka ni ugodila, je tožeča stranka povsem skladno z zakonom odstopila od pogodbe in zahtevala vračilo kupnine. Tožeča stranka je lahko uveljavljala tudi zahtevek na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari. Tožnica opozarja na določbo 21.b člena ZVPot, kjer je navedeno, da če napake niso odpravljene v skupnem roku 45 dni od dneva, ko je proizvajalec, ali pooblaščeni servis od potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, mora proizvajalec potrošniku brezplačno zamenjati blago z enakim novim brezhibnim blagom, če proizvajalec v roku iz prejšnjega odstavka ne popravi ali ne zamenja blaga z novim, lahko potrošnik razdre pogodbo ali zahteva znižanje kupnine. Tožeča stranka je tako tudi na podlagi navedenega določila ravnala pravilno, saj je po poteku 55 dni od tožene stranke upravičeno in skladno z zakonom zahtevala novo kuhinjo. Ker pa ji tožeča stranka ni izročila nove kuhinje, je povsem skladno z zakonom odstopila od pogodbe. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je imela prodana kuhinja le malenkostne napake in ne gre za stvarne napake, saj je za stvarne napake mogoče govoriti le v primeru, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu morala biti znana, če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane, če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen, če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila. Za odločitev v tej pravdi je potemtakem relevantno zgolj počenje steklene stenske obloge. Odstop od pogodbe je bil v konkretnem primeru neupravičen, saj se je tožena stranka res trudila zadeve sanirati in ji tožnica potem tega ni več dovolila in je vztrajala pri izbiri težje jamčevalne sankcije. To je tudi v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. O tem se je izreklo Vrhovno sodišče. Tožeča stranka se tudi ne more sklicevati na jamčevanje iz naslova garancije. Če bi se tožnici pokvarila pečica, bi kot potrošnik lahko uveljavljala odpravo napak ali zamenjavo blaga z novim zgolj za pečico in če že, bi tudi pogodbo lahko razdrla le v delu, ki se nanaša na pečico oziroma v našem primeru le za stensko oblogo. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot del relevantne dejanske podlage ugotovilo, da je na predmetni kuhinji tožeča stranka uveljavljala reklamacije zaradi udarjanja vrat v kuhinjsko napo, zažganja stenske obloge, drsečega elementa s stene, poka steklene obloge, odstopa ultrapasa, luščenja delovne površine, kot tudi odškodnino za poškodovano steno. Tožena stranka prejema nobene od navedenih reklamacij niti ni zanikala in je v vseh primerih pristopila k njihovim reševanju, zanikala pa, da bi v navedenih primerih šlo za stvarne napake. Po oceni, ki jo je sodišča prve stopnje sprejelo v točki 12 obrazložitve, počena stenska obloga dejansko predstavlja skrito stvarno napako, ki onemogoča običajno rabo kuhinje. Kuhinja je v prvi vrsti namenjena kuhanju, kamor po prepričanju sodišča prve stopnje nedvomno spada tudi peka palačink, ter kuhanje juhe. Zidna obloga na štedilniku ima nalogo varovati zid pred vplivi iz štedilnika. Tožena stranka je bila po prepričanju sodišča nedvomno seznanjena s tem, da vgrajen plinski štedilnik, na način kot ga uporablja tožeča stranka oddaja precej močno toplotno energijo, ki se razširja tudi na steno za kuhališčem. Dejstvo, da je stenska obloga počila pri peki palačink zaradi vročine, ki jo je pri tej običajni rabi oddajal štedilnik, po oceni sodišča prve stopnje brez dvoma pomeni, da prodana stvar ni imela lastnosti in odlik, ki so potrebne za njeno običajno rabo, za katero je tožeča stranka kupila kuhinjo, ter da to predstavlja stvarno napako na stvari, kot jo opredeljujeta 459. člen OZ ter 37. člen ZVPot. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila notifikacija napake podana v zakonsko določenem dvomesečnem roku. Ker pa tožena stranka zamenjave stenske obloge ni odpravila v roku 45 dni, je tožeča stranka preko odvetnika postavila zahtevek, da ji tožena stranka v roku 14 dni dostavi novo kuhinjo, saj v nasprotnem primeru odstopa od pogodbe. Ker pa tožena stranka te reklamacije ni odpravila, je tožeča stranka odstopila od pogodbe in od nje zahtevala vračilo kupnine. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa bi sodišče prve stopnje moralo pravilno uporabiti materialno pravo in sicer določbe 37.c člena ZVPot, saj je tožeča stranka izpolnila vse pogoje za uporabo te določbe. Po tej določbi ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico od njega zahtevati, da napako odpravi, vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako, blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ter vrne plačan znesek. V konkretnem primeru je tožeča stranka kot fizična oseba, kot potrošnik pozvala toženko k pregledu, prevzetju kuhinje, tožena stranka zahteve ni izpolnila, napako ni odpravila tudi ne v dodatnem roku katerega je postavila tožeča stranka, zato je zahtevek po razvezi utemeljen in zaradi razveze je utemeljen tudi zahtevek za vrnitev kupnine. V konkretnem primeru je tako na podlagi te določbe tožeča stranka kot kupec imela pravico odstopiti od pogodbe takoj, ko so se izpolnile predpostavke za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake, torej, ko jo je pravočasno obvestila prodajalca o napaki, pa le-te prodajalec ni odpravil, zato je tožnica kot kupec imela pravico odstopiti od pogodbe že v samem obdobju uveljavljanja reklamacije (kot alternativni zahtevek). Po posebnem pravilu, določenem v prvem odstavku 37. člena ZVPot pa lahko kupec (potrošnik) v vseh primerih izbere alternativno tudi pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi za uresničitev te pravice morala biti izpolnjena posebna dodatna predpostavka, ki je določena v splošnem pravilu, vsebovanem v prvem odstavku 470. člena OZ.(1) Zato je pravilen materialnopravni zaključek, ki bi ga moralo storiti že sodišče prve stopnje in sicer, da ima po določilu 37.c člena ZVPot potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico od njega zahtevati, da napako odpravi, vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako, ali blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali vrne plačani znesek. V konkretnem primeru je tožeča stranka kot fizična oseba, kot potrošnik pozvala toženko k pregledu in da nato odpravi napako, ker le-te ni odpravila, pa nato na vrnitev kupnine. Tožena stranka pa je ta zahtevek zavrnila in ni odpravila napake v primernem roku, zato je zahtevek po razvezi utemeljen in glede na razvezo tudi zahtevek za vrnitev kupnine v znesku 4.655,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2012 dalje, do plačila. Zato, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 5. alineje 358. člena ZPP, pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot se sedaj glasi v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Ob reševanju pritožbe tožeče stranke pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 7. člena OZ in ni mogoče govoriti o kakršnihkoli zlorabi pravic tožeče stranke. Kot izhaja iz kronološkega dogajanja po tistem, ko je tožeča stranka kuhinjo kupila, je prihajalo do številnih napak med njeno uporabo, kot je vse to sodišče ugotovilo v točki 10 obrazložitve. Tožeča stranka je vztrajala na odpravi vseh napak, toženi stranki je nudila primeren rok za odpravo. Tožena stranka je zadnjo napako, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja stvarno napako priznala, ponudila je popravilo, ker pa je slednje trajalo več kot 45 dni, je tožeča stranka zato v skladu s prej citirano določbo ZVPot lahko zahtevala novo kuhinjo, na kar pa tožena stranka ni pristala in je zato tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe in zahtevala vračilo kupnine, za kar vse je imela materialnopravno podlago, kot je obrazloženo zgoraj. V takšnem položaju je vračilo celotne kupnine utemeljeno in nikakor ne moremo govoriti, da je tožeča stranka zlorabila svoje pravice, kot pravice kupca.

6. Ker je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, je sodišče druge stopnje spremenilo izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in se tako izkaže, da po prvem odstavku 154. člena ZPP tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse njene pravdne stroške, kot jih je priglasila v stroškovniku na l. št. 69 spisa in sicer nagrado za posel v znesku 487,05 EUR (tar. št. 2200); ta nagrada ne pripada glede na opombo 3.3. OT, nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 253,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 234,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, po tar. št. 6003 kilometrino za pet narokov na relaciji C.-Š. v višini 92,50 EUR po tar. št. 6007, 22 % DDV, kar skupaj znaša 732,00 EUR. Tožeča stranka je priglasila še sodno takso za postopek na prvi stopnji, ki jo je tudi plačala v znesku 240,00 EUR, ter potne stroške za štiri naroke za stranko v znesku 41,44 EUR. Tako skupaj znašajo stroški tožeče stranke, nastali na prvi stopnji skupaj 1.013,44 EUR in jih je tožena stranka dolžna tožeči plačati na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

7. Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP. Tožeča stranka je kot pritožbene stroške priglasila nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 312,00 EUR, nagrado po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR vse povečano za 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo v znesku 255,00 EUR, kar vse skupaj znaša 660,00 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna plačati tožena stranka tožeči na način kot je to odločeno v točki III. izreka sodbe sodišča druge stopnje. Tožena stranka pa sama trpi svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj je tožeča stranka s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).