Celotno besedilo

Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnica izvaja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in ki glede na ugotovitve o stroških telefonskih klicev brez dvoma lahko povzroči oškodovanje potrošnikov, je imel prvostopenjski organ ustrezno podlago, da na podlagi določbe 12. člena ZVPNPP izreče izpodbijani ukrep. Glede na jasno zakonsko besedilo krivda tožnice pri tem ni pomembna. Zato je neutemeljeno tudi njeno sklicevanje, da niso izpolnjene splošne predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti. Ker gre pri ZVPNPP za specialno ureditev v upravni zadevi, se splošna pravila obligacijskega prava za vprašanja, ki so v ZVPNPP urejena na drugačen način, ne uporabljajo.

Skladno z določili ZUP drugostopenjski organ ob obravnavanju pritožbe lahko dopolni postopek in razloge odločitve. Ko se je v obravnavani zadevi v tem smislu skliceval na vsebino uradnih zaznamkov prvostopenjskega organa z dne 2. 12. in 3. 12. 2013, pravil postopka in s tem pravic tožnice ni kršil. Ti zaznamki se namreč nanašajo na vsebino oddaj, ki so bile predmet pregleda s strani prvostopenjskega organa, tožnica pa jih pozna, saj je dokaze o njih prvostopenjskemu organu sama predložila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Ljubljana, na podlagi 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) pod 1. točko izreka gospodarski družbi A. d.o.o., ..., in tožnici prepovedala uporabo agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki sta jo uporabili s tem, ko preko svojih oddaj - nagradnega kviza na B. TV, ki ga izvajata v koprodukciji, pri potrošnikih ustvarjata lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja, to je klica na premijsko telefonsko številko 090 ... oziroma 090 ... in pravilnega odgovora na zastavljeno vprašanje, dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav to dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnikov visokim stroškom telefonskih klicev, katerih cena na minuto znaša 1,99 EUR, saj takšna poslovna praksa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Iz 2. točke izreka izhaja, da bo o morebitnih stroških postopka izdan sklep.

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tržna inšpektorica opravila inšpekcijski pregled pri tožnici (zapisnik z dne 11. 11. 2013) ter nato še pregled pri gospodarski družbi A. d.o.o. in pri tožnici (zapisnik z dne 10. 12. 2013 z dvema uradnima zaznamkoma) v okviru določb ZVPNPP v zvezi z oddajo - glasbenim kvizom na B. TV. V tej oddaji se potrošniki oziroma gledalci potegujejo za nagrade, ki jih lahko pridobijo s klicem na zgoraj navedeni premijski številki (cena minute je 1,99 EUR) in pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje. Voditelj oziroma voditeljica v oddaji postavlja nagradna vprašanja in obljubi nagrado, ki jo bo prejel tisti gledalec, ki bo poklical na premijsko telefonsko številko, prišel v eter in na vprašanje pravilno odgovoril. Gledalec, ki pokliče na premijsko telefonsko številko, čaka na morebitno povezavo s studiem, pri čemer se klic zaračuna tudi v času čakanja na povezavo s studiem. Za pravilni odgovor se v oddaji ponujajo različne blagovne oziroma denarne nagrade, s čimer se gledalce stimulira k sodelovanju. Prvostopenjski organ nato navaja posamezna določila splošnih pogojev sodelovanja v nagradnem kvizu, objavljenih na spletni strani http://www..., in pogodb, sklenjenih v zvezi s to oddajo.

3. V inšpekcijskem postopku so bili pridobljeni in pregledani posnetki oddaj nagradnega kviza, ki so jih na B. TV predvajali dne 16. 9., 17. 9. in 18. 9. 2013; vsebina oddaj oziroma ključne ugotovitve o tem so povzete v obrazložitvi odločbe. Ugotovljeno je bilo, da je vodenje oddaje zastavljeno tako, da voditelj/ica med oddajo ves čas vabi gledalce k sodelovanju in pri njih zbudi upanje, da bodo dobili nagrado. Z vidika povprečnega potrošnika namreč zastavljena vprašanja niso zahtevna oziroma ne zahtevajo posebnega znanja ali spretnosti, ponujene nagrade pa so atraktivne. Gledalci oziroma potrošniki ne vedo, koliko čakajočih je že na liniji, in ne, kdaj bodo prišli v eter oziroma po katerem konkretnem kriteriju se sprejemajo klici v režijo. Ker (sprejetih) klicev v oddajo ni oziroma jih ni veliko in ker poznajo pravilni odgovor, pri čemer voditelj/ica neprestano spodbuja k sodelovanju, predvidevajo, da bodo kmalu prišli v eter, ter vztrajajo na zvezi. Glede na navedeno ne morejo sprejeti racionalne odločitve za klic in tudi ne, ali naj po vzpostavitvi telefonske zveze vztrajajo na liniji. S tem pa se izpostavljajo visokim stroškom. H klicanju oziroma čakanju na liniji jih vabi nagrada, saj glede na povedano verjamejo, da bodo prišli v eter. Opisana poslovna praksa, na kateri temelji celotna oddaja, pomeni agresivno poslovno prakso, kot je opredeljena v 8. točki 10. člena ZVPNPP. Prvostopenjski organ ponovno izpostavi ključne elemente, na katerih temelji takšen zaključek. Dodaja, da je iz vsebine prejetih pobud potrošnikov razbrati, da so bili ti s postopanjem organizatorja motivirani, da sodelujejo, in šele po oddaji pridejo do spoznanja, da so bili zavedeni in so si, ker so vedeli odgovor in zaradi želje po nagradi, povzročili visoke stroške telefonskega klica. Agresivne poslovne prakse v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene. Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov pa so po zakonu prepovedane (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 12. člena ZVPNPP z namenom preprečitve nadaljnjega izvajanja agresivne poslovne prakse, ki prizadeva interese potrošnikov in lahko povzroči njihovo oškodovanje.

4. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je z odločbo, št. 0211-9/2014-2-MK z dne 10. 4. 2014, zavrnilo pritožbi družbe A. d.o.o. in tožnice zoper navedeno prvostopenjsko odločbo ter odločilo še, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. V obrazložitvi drugostopenjski organ povzame potek postopka na prvi stopnji in pritrjuje sprejeti odločitvi ter dejanskim in pravnim razlogom, s katerimi je utemeljena. Te razloge še dopolni, ko odgovarja na pritožbene navedbe. Pri tem zavrača ugovore o nepravilni uporabi materialnega prava, vključno s pravom EU, in s tega vidika pritožbeno sklicevanje na sodbi Sodišča EU v zadevah C-428/11 z dne 18. 10. 2012 in C-540/08 z dne 9. 11. 2010, ter ugovore o nepopolni in napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Kot neutemeljene drugostopenjski organ zavrne tudi vse očitke tožnice o bistvenih kršitvah pravil postopka.

5. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu ter prvostopenjsko odločbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka.

6. Navaja, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljena določba 8. točke 10. člena ZVPNPP, saj dejanje, ki se očita tožnici, ne izpolnjuje zakonskih znakov agresivne poslovne prakse. Ureditev v ZVPNPP je prevzeta iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (v nadaljevanju Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah oziroma Direktiva), ki v Prilogi 1 določa poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene: to so zavajajoče poslovne prakse in agresivne poslovne prakse - kot takšna je v 31. točki Priloge določena tudi praksa, vsebinsko enaka tisti iz 8. točke 10. člena ZVPNPP. V skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi C-428/11 je treba nacionalno zakonodajo razlagati tako, da se doseže cilj Direktive, in pri tem slediti razlagi Sodišča EU. Iz navedene sodbe izhaja, da je določilo druge alineje točke 31 Priloge 1 (in s tem druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP) treba razlagati tako, da prepoveduje izključno tiste agresivne prakse, s katerimi trgovci ustvarjajo lažen vtis, da je potrošnik že (in ne šele bo) dobil nagrado, čeprav dejanje glede zahteve po tej nagradi vključuje obveznost plačila s strani potrošnika ali njegovo izpostavljanje kakršnimkoli stroškom. Zmotno je ta določba uporabljena - in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje - tudi zato, ker toženka ne razlikuje med dejanji, ki so potrebna za pridobitev nagrade, in dejanji, na podlagi katerih je mogoče zahtevati (to je prevzeti) že osvojeno nagrado. Tako napačno ugotavlja, da je klic na premijsko telefonsko številko in pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje v etru tisto dejanje, s katerim potrošnik dobi in zahteva nagrado. Iz splošnih pogojev nagradnega kviza jasno izhaja, da z navedenimi dejanji potrošnik osvoji nagrado, postane upravičenec do nagrade; medtem ko nagrado (lahko) zahteva šele po predložitvi podatkov, ki so potrebni za njeno izročitev, kar ga ne izpostavlja dodatnim stroškom. Posledično je bil napačno uporabljen tudi 12. člen ZVPNPP, na podlagi katerega se uporaba poslovne prakse lahko prepove le, če je nepoštena in bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. Pri tem organ v izpodbijani odločbi, čeprav bi moral, ni presojal oblike krivde in obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Tudi drugostopenjski organ ob obravnavanju pritožbe ni napravil pravilnih zaključkov, ampak se zavajajoče sklicuje na široko interpretacijo pojma „dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado“.

7. Prvo- in drugostopenjski organ nedovoljeno poslovno prakso utemeljujeta na dejstvih, ki ne izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe. Z obrazložitvijo odločbe izreka ni mogoče nadomestiti. Poleg tega so te dodatne dejanske ugotovitve le pavšalno navedene, ne pa tudi obrazložene, kar pomeni kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

8. Poleg napačno ugotovljenih dejstev o tem, katera dejanja so potrebna za pridobitev nagrade in na podlagi katerih dejanj se nagrada lahko zahteva, je prvostopenjski organ napačno ugotovil tudi dejstva, s katerimi utemeljuje, da tožnica z vodenjem oddaje ustvarja lažni vtis. V obrazložitvi celo navaja, da potrošniki niso sposobni sprejeti racionalne odločitve glede sodelovanja v kvizu, čeprav to iz izreka odločbe ne izhaja. Iz izreka sledi, da naj bi tožnica ustvarjala lažni vtis, da bo potrošnik na podlagi klica na premijsko telefonsko številko in pravilnega odgovora na nagradno vprašanje dobil nagrado, kar ne drži, saj je vsak potrošnik, ki je navedena pogoja izpolnil, nagrado tudi osvojil. Vsak potrošnik je bil tudi seznanjen, da se klic plača in kakšna je cena (z napisom na televizijskem zaslonu med oddajo in prek telefonskega odzivnika v primeru klica), kot tudi z načinom dostopa do splošnih pogojev in s ključnimi pravili nagradnega kviza, kar je tožnica pojasnila z dopisom „Opredelitev do ugotovitev in posredovanje dokumentacije“ z dne 18. 12. 2013, prvostopenjski organ pa se o tem ni opredelil in tudi drugostopenjski organ je njene navedbe odpravil kot pavšalne. Preko splošnih pogojev sodelovanja v nagradni igri je potrošnik seznanjen s ključnimi pravili oziroma informacijami: - šteje se, da s klicem na premijsko številko soglaša s splošnimi pogoji in s potekom oziroma vodenjem kviza; - ob vzpostavitvi zveze se oglasi glasovni odzivnik, sodelujoči pa lahko počaka na liniji, dokler njegov klic ni sprejet v studio, pri čemer je najmanj en sodelujoči na uganko po določenih pravilih izbran za vklop v oddajo; - klic se, tudi med čakanjem na telefonski liniji na povezavo s studiem, zaračuna po določeni ceni; - sodelujejo lahko le polnoletni; - sodelujoči, ki bo prevezan v oddajo in bo pravilno odgovoril, je upravičen do nagrade, ki je neprenosljiva in nespremenljiva, in bo pozvan k predložitvi za dostavo nagrade zahtevanih podatkov; - če podatkov ne predloži v 90 dneh, se šteje, da se nagradi odpoveduje; - v splošnih pogojih je natančno opisan tudi sam potek kviza. Zato očitek ustvarjanja lažnega vtisa ni utemeljen.

9. Prvostopenjski organ zgolj pavšalno zatrjuje, da sprejetih klicev v oddajo ni oziroma jih je malo (ne da bi obrazložil razmerje med vsemi klici in v oddajo prevezanimi klici), da potrošniki na prevezavo v studio čakajo dalj časa oziroma da klici trajajo dalj časa (ne da bi obrazložil trajanje posameznih klicev), da potrošniki poznajo odgovore na vprašanja oziroma da ta niso zahtevna ter da voditelj/ica oddaje neprestano spodbuja k sodelovanju, potrošniki pa ne vedo, koliko gledalcev čaka pred njimi, in ne poznajo kriterijev, po katerih se jih spušča v eter, predvidevajo pa, da bodo kmalu prišli v eter (ne da bi obrazložil, na čem temeljijo te ugotovitve) in da so potrošniki izpostavljeni visokim stroškom (česar ne obrazloži na primeru posameznega potrošnika), kar vse izpostavlja tudi drugostopenjski organ, medtem ko ti razlogi iz (izreka) izpodbijane odločbe ne izhajajo. Drugostopenjski organ se s tega vidika v nasprotju s pravili upravnega postopka sklicuje na dejansko stanje, ki naj bi izhajalo iz uradnih zaznamkov organa prve stopnje z dne 2. 12. in 3. 12. 2013, in na pregledane oddaje, ne pa na dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe; tudi pri tem pa dejansko stanje zmotno ugotovi. Nedopustno je špekuliranje organa druge stopnje, da naj bi bili nekateri klici v oddajo prirejeni, ko navaja očitek tožnici, da so bili v eter posredovani namerni nepravilni odgovori na zastavljena vprašanja. Prav tako je neutemeljen njegov zaključek, da tožnica telefonske številke poimenuje kot premijske, da bi gledalce prepričala h klicanju, saj naj bi izraz „premijski“ razumeli v smislu, da bodo s klicem dobili nagrado, medtem ko gre za zakonski termin iz Zakona o elektronskih komunikacijah. Neutemeljena je tudi navedba drugostopenjskega organa, da odločilna dejstva iz pobud potrošnikov ne izhajajo, saj naj bi glede na izpodbijano odločbo prav iz njih izhajala zavedenost potrošnikov. Tožnica pred izdajo odločbe s pobudami ni bila seznanjena in njihova vsebina tudi ni povzeta v odločbi, ampak se prvostopenjski organ nanje le pavšalno sklicuje. To pomeni kršitev pravice tožnice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so očitno pomembne za odločitev, in s tem bistveno kršitev pravil postopka. Organ druge stopnje se neutemeljeno sklicuje na pavšalnost pritožbenega ugovora, da se prvostopenjski organ ni opredelil do tožničinih navedb v dopisu z dne 18. 12. 2013, kar pomeni nadaljnjo bistveno kršitev pravil postopka. Tožnica poudarja, da vsi potrošniki s konceptom nagradnega kviza niso zadovoljni, vendar izključno zato, ker vsi ne morejo biti dobitniki nagrade; nagrajenci pa so z organizacijo in vodenjem kviza zadovoljni, o čemer pričajo komentarji C.C., Č.Č. in D.D.

10. V dokaz svojih navedb se tožnica sklicuje na izdani upravni odločbi, uradna zaznamka z dne 2. 12. in 3. 12. 2013 ter svoj dopis z dne 18. 12. 2013 in pritožbo, tožbi pa prilaga tudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-428/11 in izpis splošnih pogojev s spletne strani s komentarji uporabnikov. Predlaga, da sodišče po izvedbi dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in samo odloči o stvari tako, da ustavi postopek, oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

11. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pravilnost in zakonitost iste izpodbijane odločbe presojalo že na podlagi tožbe družbe A. d.o.o. v zadevi št. I U 842/2014 ter je tam s sodbo z dne 24. 2. 2015 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Razlogov, da bi v tem upravnem sporu odločilo drugače, ni. Po presoji sodišča je namreč izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sledi tudi razlogom, s katerimi je utemeljena. Zato teh razlogov v celoti ne navaja, pač pa glede na tožbene ugovore dodaja:

14. V obravnavanem primeru gre za ukrep, izrečen na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Ta določa, da pristojni inšpekcijski organ, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

15. Poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (4. alineja 3. člena ZVPNPP). Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Kaj je nepoštena poslovna praksa, izhaja iz nadaljnjih določb 4. člena, ki v četrtem odstavku kot nepoštene opredeljuje tudi poslovne prakse, ki so agresivne. Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP). Seznam agresivnih poslovnih praks, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, je naveden v osmih točkah 10. člena ZVPNPP.

16. Po določbi 8. točke 10. člena ZVPNPP gre za agresivno poslovno prakso, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav: - nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja (1. alineja) ali - dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom (2. alineja).

17. S citiranimi določbami ZVPNPP se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva 2005/2009/ES(1). Iz njene uvodne izjave izhaja, da Direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki (točka 7), in neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov s prepovedjo nepoštenih praks (točka 13 in 16 uvodne izjave)(2). ZVPNPP, sledeč Direktivi, določa enotno splošno prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov, vključno z agresivnimi poslovnimi praksami(3). Zaradi načela maksimalne harmonizacije je Direktiva skoraj dobesedno prenesena v zakon(4). Tako je tudi besedilo določbe 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki je relevantna za konkretni primer, vsebinsko praktično enako besedilu točke 31 Priloge I(5) k Direktivi.

18. Tožnica ima zato prav, ko utemeljuje, da je treba določbo 8. točke 10. člena ZVPNPP, na kateri temelji izpodbijana odločba, razlagati tako, da se doseže cilj Direktive, in pri tem upoštevati tudi interpretacijo, kot jo je glede določbe točke 31 Priloge I k Direktivi podalo Sodišče EU. Vendar navedeno ne daje podlage za takšno razlago zadevne določbe, kot jo tožnica zagovarja v tožbi. Razlogi sodbe Sodišča EU v zadevi C-428/2011 z dne 18. 10. 2012, ki se nanaša na razlago točke 31 Priloge I k Direktivi, ne podpirajo stališča, da so agresivne poslovne prakse po tej določbi izključno samo tiste agresivne prakse, s katerimi trgovci ustvarjajo lažen vtis, da je potrošnik že dobil in ne da šele bo dobil nagrado, čeprav dejanje glede zahteve po tej nagradi vključuje obveznost plačila s strani potrošnika ali njegovo izpostavljanje stroškom. Takšna razlaga bi bila celo v očitnem nasprotju z besedilom točke 31 Priloge I Direktive, po kateri gre za agresivno poslovno prakso, če podjetje „ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo ugodnost...“. Prav tako sodišče ne more pritrditi tožnici, da zadevna določba (Direktive in zakona) v konkretnem primeru ni uporabljiva zaradi razlikovanja med izrazom „dobil nagrado“ iz prvega dela določbe in izrazom „zahtevati nagrado“ iz druge alineje te določbe. Ne besedilo določbe in tudi ne stališča, ki jih je glede njene interpretacije zavzelo Sodišče EU v zadevi C-428/11, ne podpirajo tožbene argumentacije, da je izpodbijana odločitev neutemeljena, ker je treba razlikovati med dejanji, ki so potrebna za pridobitev nagrade (telefonski klic in ob vklopu v oddajo pravilni odgovor na zastavljeno vprašanje), pri katerih za potrošnika nastanejo stroški, in na drugi strani dejanji, na podlagi katerih je mogoče zahtevati, to je prevzeti že osvojeno nagrado (posredovanje zahtevanih podatkov), pri katerih pa potrošnik stroškom ni izpostavljen. Sodišče EU je v sodbi v zadevi C-428/11 navedlo, da je vsebina izraza „dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado“ manj natančna in da lahko pokriva med drugim vsak korak, s katerim se potrošnik seznani z vrsto njegove nagrade ali jo želi pridobiti. Navedeno stališče Sodišča EU torej kot takšnih dejanj ne izključuje ravnanj, kot so bila uporabljena v obravnavani zadevi. Upravno sodišče posebej izpostavlja, da iz sodbe C-428/11, ki jo je Sodišče EU sprejelo glede na okoliščine tam obravnavane zadeve, izhaja, da je zadevno določbo točke 31 Priloge I Direktive treba brati v celoti, da je izraz „dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado“ treba široko razumeti in da je, če se govori o nagradi, prepoved nalaganja oziroma izpostavljanja potrošnika stroškom, praktično absolutna.

19. Ob takšni interpretaciji (Direktive in zakona) pa po presoji sodišča dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem upravnem postopku, omogoča uporabo določbe 8. točke 10. člena ZVPNPP, saj utemeljuje zaključek, da obravnavano ravnanje tožnice pomeni agresivno poslovno prakso v odnosu do potrošnikov, s katero je pri njih ustvarila lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja dobili nagrado, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnika stroškom. Že prvostopenjski organ je v zadostni meri in dovolj konkretno ugotovil za odločitev pomembna dejstva in okoliščine ter jih je tudi navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po tem je bilo na tožnici breme, da za odločitev ključne ugotovitve upravnega organa (v pritožbi in nato tudi v tožbi) izpodbija s konkretnimi podatki in dokazi o nasprotnem, ne pa da zelo splošno ugovarja, da je upravni organ dejansko stanje ugotovil napačno in nepopolno, oziroma od njega zahteva, naj svoje ugotovitve še bolj konkretno navede oziroma obrazloži. Z navedenega vidika ne zadošča tožničino sklicevanje na pravila oziroma splošne pogoje nagradnega kviza in tudi ne sklicevanje na pozitivne komentarje posameznih potrošnikov, ki so prejeli nagrado. Tožnica bi kvečjemu lahko uspela, če bi s konkretnimi podatki utemeljila in nato dokazala, da je bil nagradni kviz dejansko voden oziroma izvajan brez manipulacije, da so se klici brez zavlačevanja prevezovali v režijo in da zato pri gledalcih ni bilo podlage za zmoten vtis, da klicev sploh ni in je zato zelo verjetno, da bodo dobili nagrado, zaradi česar so na liniji čakali na vklop v studio in se s tem izpostavili relativno visokim stroškom klica. Takšno sodno presojo potrjuje tudi specifična ureditev dokaznega bremena v postopku, kot je obravnavani, ki je v večji meri, kot je sicer, na podjetju, torej na tožnici (primerjaj določbe 12. člena Direktive in 14. člena ZVPNPP).

20. Kot neutemeljene sodišče nadalje zavrača ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Ob ugotovitvi, da tožnica izvaja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in ki glede na ugotovitve o stroških telefonskih klicev brez dvoma lahko povzroči oškodovanje potrošnikov, je imel prvostopenjski organ ustrezno podlago, da na podlagi omenjene zakonske določbe izreče izpodbijani ukrep. Glede na jasno zakonsko besedilo krivda tožnice pri tem ni pomembna. Zato je neutemeljeno tudi njeno sklicevanje, da niso izpolnjene splošne predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti. Ker gre pri ZVPNPP za specialno ureditev v upravni zadevi, se splošna pravila obligacijskega prava za vprašanja, ki so v ZVPNPP urejena na drugačen način, ne uporabljajo.

21. Tudi kršitve pravil postopka, ki jih v tožbi uveljavlja tožnica, niso takšne narave, da bi bilo zaradi njih treba odločbo kot nezakonito odpraviti. Izpodbijana odločba ima vse obvezne sestavine v smislu 210. člena ZUP. Njen izrek je zadostno določen, saj iz njega dovolj jasno izhaja, uporaba katere nepoštene poslovne praksa se prepoveduje. Vseh dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev, pa tudi v izreku inšpekcijske odločbe ni treba navajati, ampak se navedejo v obrazložitvi. Tožnica je imela možnost sodelovati v postopku in se izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, kar je tudi storila, upravna organa pa sta se o njenih navedbah opredelila, zato njena pravica iz 22. člena Ustave in 9. člena ZUP ni bila kršena. Zahtevam, ki glede obrazložitve odločitve izhajajo iz navedenih določb Ustave in zakona, je namreč zadoščeno tudi, kadar se organ do navedb in dokazov stranke opredeli posredno, ob obravnavanju tistih navedb in dokazov, ki jih šteje kot bistvene za odločitev. Skladno z določili ZUP drugostopenjski organ ob obravnavanju pritožbe lahko dopolni postopek in razloge odločitve. Ko se je v obravnavani zadevi v tem smislu skliceval na vsebino uradnih zaznamkov prvostopenjskega organa z dne 2. 12. in 3. 12. 2013, pravil postopka in s tem pravic tožnice ni kršil. Ti zaznamki se namreč nanašajo na vsebino oddaj, ki so bile predmet pregleda s strani prvostopenjskega organa, tožnica pa jih pozna, saj je dokaze o njih prvostopenjskemu organu sama predložila. Seznanjena pa je bila tudi z vsebino uradnih zaznamkov, saj sta ji bila vročena kot priloga zapisnika z dne 10. 12. 2013. Tudi po presoji sodišča sicer organ druge stopnje ni izkazal podlage za svoje očitke o tem, da je tožnica telefonske številke zavajajoče poimenovala kot premijske in da je prirejala klice v oddajo. Tem razlogom sodišče zato ne more slediti, vendar to na sodbo nima vpliva, ker že ostala v upravnem postopku ugotovljena dejstva dajejo dovolj podlage za sprejeto odločitev. Iz istega razloga za odločitev tudi ni ključna vsebina pobud, ki jih je prvostopenjski organ v zvezi s spornim kvizom prejel od posameznih potrošnikov, zato tudi v tej zvezi podani ugovori tožnice podlage za odpravo odločbe kot nezakonite ne dajejo.

22. Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V upravnem sporu je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov na podlagi določb 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZUS-1. Dokazi za ugotovitev dejstev, ki so glede na zavzeta pravna stališča pomembna za odločitev, so bili namreč izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku. Tožnica dejanskih ugotovitev upravnega postopka, ki so ključne za odločitev, dovolj konkretizirano ne prereka; dokazi, ki jih ponuja v tožbi, pa glede na sprejeta stališča sodišča odločitve ne morejo spremeniti (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

23. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

------------

opomba (1) : Drugi odstavek 1. člena ZVPNPP določa, da ta zakon v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktivo Evropskega parlamenta in sveta 2005/2009/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/405/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 149 z dne 11. 6. 2005).

opomba (2) : Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa Direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Da bi se zaupanje potrošnikov okrepilo, je treba splošno prepoved uporabljati tako za nepoštene poslovne prakse, ki se pojavljajo izven pogodbenih razmerij med trgovcem in potrošnikom, kakor tudi ob sklenitvi pogodbe in med njenim izpolnjevanjem. Splošno prepoved sestavljajo pravila o dveh vrstah poslovnih praks, ki veljata za daleč najobičajnejši, to so zavajajoče poslovne prakse in agresivne poslovne prakse (točka 13 uvodne izjave). Določbe o agresivnih poslovnih praksah morajo zajemati prakse, ki bistveno zmanjšujejo potrošnikovo svobodo izbire, med katere sodijo tudi prakse nedopustnega vplivanja (točka 16 uvodne izjave). opomba (3) : Iz zakonodajnega gradiva, to je predloga ZVPNPP, je razvidno, da agresivne poslovne prakse pred tem niso bile urejene ne v pravilih Skupnosti in ne v slovenskem pravnem redu, čeprav se v vsakdanjem življenju pogosto pojavljajo in pomenijo enega od ustaljenih načinov trženja blaga in storitev. Za te prakse je značilno, da bistveno zmanjšajo potrošnikovo svobodo izbire, med drugim z uporabo nedopustnega vplivanja.

opomba (4) : Poročilo k Predlogu ZVPNPP, EVA 1356-IV.

opomba (5) : V Prilogi I k Direktivi so naštete poslovne prakse, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene, in sicer so v točkah 1 do 23 naštete zavajajoče poslovne prakse, v točkah 24 do 31 pa prakse, ki so opredeljene kot agresivne poslovne prakse.