Full text

Jedro

Določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot je treba razlagati in uporabiti skladno z Direktiva Sveta 90/314/EGS, in sicer tako, da izvzema napotitev na pravila OZ, kolikor zadeva uporabo ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 892. člena OZ v korist organizatorja potovanja, s čimer se v razmerju do potrošnika zagotavlja odgovornost organizatorja potovanja za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja, neoziraje se na to, ali je pri izbiri osebe, ki ji je izvajanje storitev zaupal in je povzročila nastanek škode, ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Pravico do regresa v razmerju do tretje osebe kot povzročitelja škode, ki tudi po dikciji Direktive ne sme biti prizadeta, organizator potovanja pri tem skladno z določbe četrtega odstavka 892. člena OZ ohranja.

Na krajevno drugačne pogoje in previdnost so bili tožniki (vsaj s splošnim opozorilom) opozorjeni. Napoteni so bili v ambulanto za potnike in na internetno stran www.zdravinapoti.si, na kateri so poleg drugih informacij tudi navodila za preprečevanje pojava in širjenja črevesnih obolenj (tudi potovalne diareje). Tveganja prebavnih motenj, ki ne prerastejo v hujšo obliko (na primer v okužbo z nevarnimi bakterijami, kot je salmonela) in se pojavijo kot reakcija sprememb na okolje in lokalno hrano, mora prevzeti potnik sam. Ko se ob poznavanju okoliščin odloči za potovanje, s svojim okoliščinam neprilagojenim ravnanjem zavestno privoli v zgoraj opisana tveganja, ki jih takšna odločitev prinaša, in negativno posledico, če se tveganja realizirajo v takšni negativni posledici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožniki morajo v 15 dneh od vročitve te sodbe primarni toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 500,68 EUR, eventualni toženki pa v znesku 834,77 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnikov zoper primarno toženko, delno pa je ugodilo zahtevku zoper eventualno toženko in ji iz naslova znižanja kupnine naložilo plačilo vsakemu od tožnikov 124,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2008 dalje. Sicer (v presežku za znižanje kupnine in v celoti za povrnitev nepremoženjske škode) je zahtevek zavrnilo tudi zoper eventualno toženko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi eventualne toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je eventualna toženka dolžna plačati tožnikom, znižalo za vsakega tožnika za 19,90 EUR ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, spremenilo pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. Sicer je pritožbo eventualne toženke in v celoti pritožbo tožnikov zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu.

3. Tožniki so na podlagi sklepa o dopustitvi revizije II Dor 16/2013 z dne 14. 3. 2013 (dopuščena revizija, tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo glede vprašanj: ali organizator potovanja odgovarja za škodo, ki nastane potnikom kot posledica okužbe pri zagotavljanju hotelskih storitev, ki so predmet pogodbe o organiziranju potovanj; ali je potrošnik dolžan dokazati, da je hotel zagotavljal neustrezno higiensko raven storitev; ter ali za priznanje odškodninske odgovornosti zadostuje presoja, da je z veliko mero verjetnosti do bakterijske okužbe prišlo pri uživanju hotelske hrane. Predlagajo, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Povzemajo, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo z obrazložitvijo, da je sicer v konkretnem primeru z visoko stopnjo verjetnosti mogoče sklepati, da je vzrok okužbe s potovalno diarejo hrana, ki so jo tožniki zaužili v hotelu, vendar ta okoliščina sama zase še ne daje podlage za zaključek, da je organizator oziroma hotelir ravnal protipravno in odgovarja za nastalo škodo. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da so se tožniki z veliko verjetnostjo res okužili s hotelsko hrano, s čimer je izkazana škoda, vendar te škode ni povzročilo protipravno dejanje (opustitev zagotavljanja higiensko neoporečne hrane).

4. Za presojo odškodninske odgovornosti je po mnenju tožnikov relevantno izključno dejstvo, da je do okužbe z nevarno bakterijo prišlo, kar pomeni, da hotelir ni zagotovil ustreznih higienskih pogojev, v čemer se kaže njegova protipravnost (škodljivo dejstvo) oziroma krivda za nastalo škodo, ki je posledica diareje. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU)(1) je v zadevi C 168/00 z dne 12. marec 2002, Simone Leitner proti Deutschland GmbH Co. Kg, obravnavalo primer okužbe s salmonelo in potnikom priznalo pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je štelo, da so obveznosti, ki so značilne za paketna potovanja, izpolnjene z napako. Za škodo, ki potniku nastane v zvezi s potovanjem, odgovarja organizator na podlagi Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (v nadaljevanju Direktiva), Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nižji sodišči bi tožnikom že na podlagi Direktive morali priznati odškodnino za nepremoženjsko škodo. Prav tako bi morali upoštevati pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu glede krivde odgovorne osebne in zaključiti, da je podana odškodninska odgovornost, saj je dokazano škodljivo dejstvo (neustrezne higienske razmere), vzročna zveza (okužba v hotelu) in škoda, pri čemer se krivda domneva, tožena stranka pa se ni uspela ekskulpirati.

5. Zmoten je materialnopravni zaključek drugostopenjskega sodišča, da je imel hotel certifikat o ustreznih zdravstvenih standardih in da analize niso pokazale preseganja dovoljene meje bakterij kot tudi da je diareja splošno znan pojav in je potnik tisti, ki takšno posledico vzame v zakup. Ker so bili potniki vnaprej seznanjeni z zdravstvenimi riziki, protipravnost ravnanja organizatorja ni podana. Takšno razlogovanje je materialnopravno zmotno in v nasprotju z namenom odškodnine za škodo, za katero je z veliko mero verjetnosti (nad 50 %) ugotovljeno, da je posledica okužbe v hotelu. Potrošniku ni mogoče nalagati bremena dokazovanja, da hotel ni zagotavljal ustrezne ravni higienskih storitev, saj so izkazane že s samim nastankom škode (res ipsa loquitur).

6. Revizija je bila vročena toženkama, ki sta nanjo odgovorili. Primarna toženka obrazloženo predlaga zavrženje revizije zoper njo, podrejeno pa njeno zavrnitev, zavrnitev revizije obrazloženo predlaga tudi eventualna toženka.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Pogodba o organiziranju potovanja je v slovenskem pravu urejena v določbah OZ in ZVPot, pri čemer je slednji v razmerju do OZ specialnejši. Na ravni Evropske unije to področje ureja Direktiva. Direktiva je bila v naš pravni red sicer formalno prenesena na podlagi 1.a člena ZVPot z učinkom od 13. 6. 2014, vendar so bila določila Direktive v ZVPot implementirana že s predhodnimi spremembami in dopolnitvami tega zakona (novela ZVPot-C), ki so stopile v veljavo pred spornim dopustovanjem tožnikov v avgustu 2008 in so v slovensko potrošniško pravo vnesle pogodbo o organiziranju potovanja (57.a člen do 57.h člen ZVPot), ki jo sicer na splošni ravni ureja OZ.

9. Organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo povzroči potrošniku zaradi delne ali popolne neizpolnitve pogodbe v skladu s splošnimi pravili, ki urejajo obligacijska razmerja, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek 57.g člena ZVPot). S to določbo je ZVPot zagotovil prenos prvega in drugega odstavka 5. člena Direktive v zakonodajo RS(2) , ki je bil sicer izvršen z 890. členom OZ.(3) Prvi odstavek 57.g člena ZVPot določa temeljno načelo odgovornosti organizatorja potovanja za organiziranje turističnega aranžmaja, pri čemer gre za odgovornost, ki ne temelji na krivdi organizatorja, ampak (le) na dejstvu, da ni prišlo do popolne ali delne izvršitve pogodbenih ali z v ZVPot določenih obveznosti organizatorja. Poleg splošnega načela odgovornosti organizatorja za organizacijo turističnega aranžmaja so pomembna še druga pravila za posebne primere odgovornosti, ki jih ureja OZ, med katere spada tudi določilo 892. člena OZ, ki v besedilo ZVPot-C niso bila prenesena.(4) Drugi odstavek 892. člena OZ določa odgovornost organizatorja potovanja, ki je posamezne storitve zaupal tretjim osebam, le za skrbnost pri izbiri (culpa in eligendo). Pri tem gre za njegovo krivdno odgovornost, saj odgovarja le, če ne dokaže, da je pri izbiri oseb ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo.

10. Iz določbe prvega odstavka 5. člena Direktive jasno in nedvoumno izhaja zaveza držav članic, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja do potrošnika za pravilno izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe ne glede na to, ali mora obveznosti izpolniti organizator potovanja ali drugi izvajalci storitev brez poseganja v pravico organizatorja, da ukrepa proti drugim izvajalcem storitev, skladno z drugim odstavkom 5. člena Direktive pa morajo zagotoviti tudi potrebne ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja v primeru, če je potrošniku zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe nastala škoda. Organizator potovanja ne odgovarja le v izrecno določenih primerih, ki so navedeni v citiranem členu, ko gre za napako potrošnika samega, delovanje tretje, z izvajanjem storitev nepovezane osebe, ali višje sile, ki pa v obravnavani zadevi niso izkazani niti niso bili zatrjevani (212. člen ZPP v zvezi s 215. členom ZPP). Iz tega izhaja, da navedena določila Direktive v slovenski notranji pravni red z določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot, upoštevajoč določbo drugega odstavka 892. člena OZ, niso ustrezno implementirana. Cilj Direktive je glede na zgoraj predstavljeno namreč jasen in se odraža v zahtevi po vzpostavitvi odškodninske odgovornosti organizatorja potovanja v razmerju do potrošnika tudi v primerih, ko pogodba o organiziranju potovanja ni bila pravilno ali sploh ni bila izpolnjena iz razlogov na strani tretje osebe, ki jo je organizator potovanja izbral kot izvajalca storitev, potrošnik pa z njo ni v pogodbenem razmerju. Določba drugega odstavka 892. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 57.g člena ZVPot takšnega pravnega učinka ne zagotavlja.

11. Kljub dejstvu, da direktive EU načeloma niso neposredno uporabne in zahtevajo izvedbeni ukrep, s katerim njihove določbe preidejo v nacionalno zakonodajo države članice, pa v primeru, kot je obravnavani, določbe prvega in drugega odstavka 5. člena Direktive lahko neposredno učinkujejo. Določba in njena razlaga SEU je povsem jasna - priznana je tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah. Upoštevaje evroskladno razlago oziroma harmonizirajočo razlago naše zakonske ureditve na podlagi jasne in nepogojne določbe Direktive, ki je bila v sodni praksi SEU in sodišč članic EU široko sprejeta tudi v horizontalnih razmerjih v primerih neimplementacije oziroma nepravilne implementacije Direktive, materialnopravno stališče, da navedene določbe Direktive ne učinkujejo neposredno, ni pravilno. Zato je treba tudi v predmetni zadevi upoštevati stališče iz odločbe SEU C-168/00 z dne 12. marec 2002, izdani v zadevi Simone Leitner proti Deutschland GmbH Co. Kg.(5) Pri tem ni pomembno, da v slovenskem pravnem sistemu tovrstna oblika odškodnine ni izrecno določena in da bi morali tožniki izrecno zatrjevati vse elemente iz določbe 179. člena OZ, ki ureja vrste nepremoženjske škode, in navesti, kakšne duševne bolečine so trpeli.

12. Iz obrazloženega izhaja, da je določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot zato treba razlagati in uporabiti skladno z Direktivo, in sicer tako, da izvzema napotitev na pravila OZ, kolikor zadeva uporabo ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 892. člena OZ v korist organizatorja potovanja, s čimer se v razmerju do potrošnika zagotavlja odgovornost organizatorja potovanja za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja, neoziraje se na to, ali je pri izbiri osebe, ki ji je izvajanje storitev zaupal in je povzročila nastanek škode, ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Skladno z določbo četrtega odstavka 892. člena OZ pa organizator potovanja ohranja pravico do regresa v razmerju do tretje osebe kot povzročitelja škode.

13. Načelno torej 5. člen Direktive potrošniku omogoča uveljavljanje pravice do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve storitev, ki so opredeljene kot paketne počitnice. Trditve tožnikov o pretrpljeni nepremoženjski škodi je treba presojati skladno z določbami OZ iz poglavja o nepogodbeni odškodninski obveznosti (246. člen OZ): tako kot v vsakem drugem odškodninskem primeru morajo biti ugotovljene vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

14. Vrhovno sodišče se strinja s presojo, da ni podana protipravnost ravnanja eventualne toženke. Tveganje je nujna sestavina vseh človeških udejstvovanj,(6) ki ga lahko opredelimo kot verjetnost, da bo izpostavljenost določeni nevarnosti povzročila negativno posledico (škodo).(7) Tudi povsem vsakdanja opravila so nujno povezana s tveganjem; tako je na primer prehranjevanje povezano s tveganjem zadušitve ali zastrupitve s hrano. Če oškodovanec vstopi v razmerje s povečanim tveganjem, čeprav zanj ve oziroma bi moral vedeti, zavestno nase sprejema (večji) rizik, da bo do negativne posledice dejansko prišlo.

15. Privolitev oškodovanca izključi protipravnost ravnanja in škode (volenti non fit iniuria), če obsega privolitev v kršitev pravice in odpoved pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve. Privolitve ne gre enačiti s poznavanjem tveganj, ki se jim oškodovanec vede izpostavlja, saj to avtomatično še ne pripelje do sklepa o odpovedi pravici do povrnitve škode. Ugotovitev, katera tveganja je prizadeti sprejel, terja interpretacijo.(8) Ob tem je treba upoštevati oškodovančevo poznavanje narave in obsega tveganja, ki se mu s privolitvijo izpostavlja.

16. Od slovenskega potnika, ki potuje v Tunizijo ali drugo državo v severni Afriki na podobni ravni civilizacijskega razvoja, se pričakuje, da zavestno prevzema (le) tista tveganja, ki izvirajo iz krajevno običajnih in v relevantni državi dovoljenih okvirov. Splošno znano dejstvo je, da so (higienske) razmere v Tuniziji drugačne od tistih v razvitih evropskih državah. Nevšečnosti, kot je potovalna diareja, ki ne preraste v okužbo, neobičajno oziroma nesprejemljivo za lokalne razmere, in torej ne presegajo dovoljene meje, pomenijo tveganje, ki ga potnik, ki potuje v takšno deželo, ne more prevaliti na organizatorja potovanja.

17. Na krajevno drugačne pogoje in previdnost so bili tožniki (vsaj s splošnim opozorilom) tudi opozorjeni. Napoteni so bili v ambulanto za potnike in na internetno stran www.zdravinapoti.si, na kateri so poleg drugih informacij tudi navodila za preprečevanje pojava in širjenja črevesnih obolenj (tudi potovalne diareje).(9) Tveganja prebavnih motenj, ki ne prerastejo v hujšo obliko (na primer v okužbo z nevarnimi bakterijami, kot je salmonela) in se pojavijo kot reakcija sprememb na okolje in lokalno hrano, mora prevzeti potnik sam. Ko se ob poznavanju okoliščin odloči za potovanje, s svojim okoliščinam neprilagojenim ravnanjem zavestno privoli v zgoraj opisana tveganja, ki jih takšna odločitev prinaša, in negativno posledico, če se tveganja realizirajo v takšni negativni posledici.

18. Sklep, da protipravnost v ravnanju organizatorja potovanja ni podana, pomeni, da niso kumulativno podani vsi elementi odškodninske odgovornosti in posledično eventualna toženka tožnikom ni odškodninsko odgovorna za pretrpljeno nepremoženjsko škodo zaradi izgubljenega užitka na dopustu. Revizijsko sodišče je revizijo zoper njo zato zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

19. Revizija je bila sicer dopuščena tudi zoper primarno toženko, vendar dopuščena vprašanja vsebinsko ne segajo v polje njene odgovornosti, saj je v razmerju do tožnikov nastopala kot posrednica v skladu s 907. členom OZ, ki je potnikom odgovorna le za izbiro organizatorja, ne nosi pa odgovornosti organizatorja potovanja v smislu drugega odstavka 5. člena Direktive. Revizijsko sodišče je zato revizijo tudi zoper njo zavrnilo (378. člen ZPP).

20. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da morajo tožniki toženkama povrniti vsaki njene stroške odgovora na revizijo. Stroški primarne toženke obsegajo seštevek nagrade odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, ki v okviru zahtevka za povrnitev stroškov revizijskega postopka znaša 413,10 EUR (zahtevala je nagrado v višini 900 točk), določene po veljavni Odvetniški tarifi, 1 % materialnih stroškov in DDV, kar skupaj znaša 500,68 EUR. Stroški eventualne toženke obsegajo seštevek nagrade odvetniku za sestavo odgovora na revizijo v višini 682,00 EUR, določene po veljavni Odvetniški tarifi, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade in DDV, kar skupaj znaša 834,77 EUR.

---.---

Op. št. (1): V času izdaje navedene sodbe je sodišče delovalo še kot Sodišče Evropskih skupnosti.

Op. št. (2): Glej Poročevalec Državnega zbora RS 105/2007 z dne 19. 10. 2007, str. 2.

Op. št. (3): Organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil potniku zaradi tega, ker sploh ni izpolnil ali je le delno izpolnil s pogodbo in s tem zakonikom določene obveznosti, ki se nanašajo na organiziranje potovanja (890. člen OZ).

Op. št. (4): Prvi odstavek 57.g člena ZVPot se glede odškodninske odgovornosti organizatorja potovanja v primerih, ko so razlogi za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja na strani tretje osebe, ki so ji bile naročene storitve zaupane, sklicuje na določbo drugega odstavka 892. člena OZ, na katero je odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje v predmetni zadevi (25. točka obrazložitve).

Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 160/2013 z dne 23. 4. 2015.

Op. št. (6): Plavšak N. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 726.

Op. št. (7): Wiener, J. B., Precaution in a Multi-Risk World. The risk assessment of environmental and human health hazards, Dennis D. Paustenbach, 2. izdaja., 2001, str. 3.

Op. št. (8): Jadek Pensa D. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 817.

Op. št. (9): Gre predvsem za priporočila glede umivanja rok, prehranjevanja (splošno pravilo „Skuhaj, speci, olupi ali ne jej.“) in uživanja vode. Prim. odločbo SEU C-168/00 Simone Leitner proti Deutschland GmbH Co. Kg, v tem primeru se je oškodovanka v hotelu okužila s salmonelo.