Volltext

Jedro:
Sodišče je ugotovilo, da je na podlagi ravnanja potrošnika in tožeče stranke ob upoštevanju določb ZVPot-UPB2 v zvezi z obveznostmi potrošnika in prodajalca ter določilom 39. člena ZVPot-UPB2 treba šteti, da med potrošnikom in prodajalcem ni bilo spora o obstoju stvarne napake na vozilu.
Izrek:
Tožba se zavrne.
Obrazložitev:
S prvostopenjsko odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enota A., št. ... z dne 16. 2. 2005, je tržni inšpektor na podlagi 1. odstavka 71. člena ZVPot-UPB2 naložil tožeči stranki obvez-nost, da potrošniku A.A., vrne znesek za plačano blago - vozilo znamke VW SHARAN 1,8 T, ker so na vozilu ugotovljene stvarne napake in s tem vozilo nima lastnosti, ki so potrebne za normalno rabo. Kot rok za izvršitev odločbe je določil dan prejetja odločbe in hkrati navedel, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke in odločbo organa prve stopnje v celoti potrdila. V obrazložitvi navaja, da je potrošnik pri tožeči stranki kupil rabljeno osebno vozilo za katerega je ugotovil vrsto napak, ki jih je reklamiral 20. 1. 2005 in zahteval vrnitev zneska za kupljeni avto. Ker le-ta na reklamacijo ni odgovorila v predpisanem 8-dnevnem roku, je podal prijavno na tržni inšpektorat. Organ prve stopnje je dne 1. 2. 2005 pri tožeči stranki opravil inšpekcijski pregled. Napaka na avtomobilu je bila sporna, zato je organ prve stopnje potrošnika napotil, da pridobi izvedeniško mnenje. Na podlagi tega mnenja je organ prve stopnje izdal odločbo o vračilu plačanega zneska. Glede pritožbenih navedb pa je tožena stranka ugotovila, da ni razvidno, da bi potrošnik uveljavljal reklamacijo iz razloga, ker vozilo nima motorja na gorivo diesel, tožeča stranka pa tudi ni ugovarjala, da na vozilu ni napak temveč navaja le, da bi napake lahko odpravila. V izpodbijani odločbi je tožena stranka tožeči stranki pojasnila, da ima potrošnik v primeru, če je prodajalca obvestil o napaki, na podlagi 37. c člena Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/2004, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZVPot-UPB2), pravico od prodajalca zahtevati odpravo napake na blagu ali vrnitev dela plačanega zneska sorazmerno z napako ali zamenjavo blaga z ustreznim brezhibnim blagom ali vrnitev plačanega zneska - od potrošnikove odločitve pa je odvisno, katero od naštetih pravic bo uveljavil. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so navedbe tožeče stranke o garanciji in roku, ki naj bi ga določila za uveljavljanje garancije, neutemeljene, ker potrošnik ni uveljavljal pravic iz garancije temveč stvarno napako na vozilu. Poudarja, da tožeča stranka nima prav, ko zatrjuje, da bi potrošnik moral dokazati škodo in vzročno zvezo med napako in povzročeno škodo, saj to pride v poštev le pri morebitnem ugotavljanju odškodnine, ne pa v obravnavanem postopku. Tudi (pri)tožbeni ugovor, da je imel potrošnik pred prepisom o spremembi lastništva vozilo več dni za preizkus, je tožena stranka zavrnila kot neutemeljen, saj lahko potrošnik po določbi 37. a člena ZVPot-UPB2 uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarne napake, če o napaki obvesti prodajalca v roku 2 mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita. Da je imelo vozilo napake, pa izhaja iz dokazil, ki jih je predložil potrošnik. Tudi ugovor tožeče stranke, da je vozilo kupljeno pod klavzulo ˝videno-kupljeno˝ni utemeljen, saj določilo 37. č člena ZVPot-UPB2 določa, da z nobenim pogodbenim določilom ni mogoče omejiti ali izključiti prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, pogodbeno določilo, ki temu nasprotuje pa je nično. Hkrati ugotavlja, da ugovor, da organ prve stopnje ni upošteval pripomb danih na zapisnik, ni utemeljen, saj iz zapisnika izhaja, da je bil direktorju tožeče stranke prebran in na njegovo vsebino ni imel pripomb. Iz navedenih razlogov je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zavrnila.
Tožeča stranka v tožbi navaja enake tožbene ugovore kot v pritožbi. Dodaja, da ne organ prve stopnje, ne tožena stranka nista upoštevali pripomb, ki jih je tožeča stranka dala na zapisnik. Trdi, da potrošnik z vozilom ni zadovoljen, ker nima motorja diesel. Če bi vozilo res imelo kakšno napako, bi jo odpravili, potrošnik pa ne more vrniti vozila in zahtevati nazaj ves plačani znesek. V skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov in OZ, je za rabljeno vozilo izdala minimalno zakonsko garancijo za 8 dni in potrošnika na ta rok izrecno opozorila, ker po poteku tega roka upošteva klavzulo videno-kupljeno. Potrošnik je vozilo odpeljal 31. 12. 2004. Opozorila ga je na vsa pomembna dejstva in ga prosila, da ga vrne v 8 dneh, če z njim ne bo zadovoljen, saj je za vozilo imela drugega kupca. Potrošnika je pooblastila na komisijski pogodbi, da lahko vozilo sam odjavi in naredi prenos na svoje ime, kar je potrošnik storil šele 4. 1. 2005. Tudi po tem mu je dala 8-dnevno garancijo, ki je potekla 12. 2. 2005 (pravilno 12. 1. 2005). Potrošnik pa je reklamacijo pisno uveljavljal šele 20. 1. 2005 in je s tem zamudil 8 dnevni rok iz 1. odstavka 461. člena OZ za uveljavljanje reklamacije, pri tem pa tudi ni tožeče stranke povabil, da bi stvar skupaj pogledali in se prepričali o napakah, kot to zahteva 1. odstavek 464. člen OZ. Tožeča stranka sodišču predlaga, da upošteva njene pripombe, sodno prakso in zakonske predpise pri reševanju zadeve.
Tožba je bila poslana toženi stranki, ki je sodišču v danem roku predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavilo udeležbe v tem sporu.
Tožba ni utemeljena.
Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljuje tožena stranka in se nanje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je sporno vprašanje ali gre za uveljavljanje garancije za brezhibno delovanje stvari v skladu z Obligacijskim zakonikom (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, v nadaljevanju: OZ) ali pa gre za uveljavljanje stvarne napake. 2. odstavek 481. člena OZ določa, da pravila o garanciji za brezhibno delovanje stvari ne posegajo v pravila o odgovornosti prodajalca za napake stvari. Tožeča stranka se v (pri)tožbi sklicuje na določila 1. odstavka 464. člena in 1. odstavka 461. člena OZ. 461. člen OZ (Pregled stvari in očitne napake), ki v 1. odstavku določa dolžnost kupca, da prejeto stvar na običajen način pregleda ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvesti prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Pri tem tožeča stranka spregleda dejstvo, da v konkretnem primeru ne gre za očitne napake temveč za skrite napake, o katerih govori OZ v 462. člen. Ta člen pa v 1. odstavku določa, da če se potem, ko je kupec prevzel stvar, pokaže, da ima stvar kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora kupec obvestiti o njej prodajalca v osmih dneh, šteto od dneva, ko je napako opazil, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi to pravico. 1. odstavek 458. člena OZ pa določa, da prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. To pomeni, da zanje odgovarja v času in tudi po prenehanju garancijskega roka. V konkretnem primeru pa je potrošnik uveljavljal skrite napake, ker stvar ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo in ne garancije za brezhibno delovanje stvari.
Tožeča stranka se v tožbi sklicuje tudi na 1. odstavek 464. člena OZ, ki določa kupčevo dolžnost, da prodajalca obvesti o napaki in dolžnost, da v obvestilu o napaki stvari natančneje opiše napako in povabi prodajalca, da stvar pregleda. V obravnavanem primeru je potrebno poleg OZ prvenstveno upoštevati tudi ZVPot-UPB2 (Uradni list RS, št. 98/04), ki je v lex specialis in lex posterior glede na OZ, in ki v VI. poglavju ureja prodajo blaga in opravljanje storitev, v IX. poglavju pa inšpekcijski nadzor ter upravne ukrepe. To pomeni, da se uporablja splošni zakon le glede vprašanj, ki niso urejena v posebnem zakonu. ZVPot-UPB2 v VI. poglavju med drugim ureja dolžnosti potrošnika v primeru, da potrošnik želi varstvo pravic po tem zakonu zaradi stvarnih napak v zvezi s prodajo blaga in dolžnosti prodajalca v postopkih uveljavljanja pravic potrošnikov. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil potrošnik prepričan, da gre za stvarno napako na vozilu, zaradi katere stvar nima lastnosti, ki je potrebna za njeno normalno rabo ali promet (1. točka 2. odstavka 37. člena ZVPot-UPB2). Temu mnenju pa je pritrdil tako organ prve stopnje kakor tudi tožena stranka v iz-podbijani odločbi. Dejstvo, da je napaka nesporna pa je tudi pogoj za obveznost prodajalca, da ugodi potrošnikovi zahtevi (37. in 39. člen ZVPot-UPB2). To pa je tudi sporna okoliščina v tem upravnem sporu, kajti tožeča stranka uveljavlja, da potrošniku ni prodala stvari z napako oziroma, da potrošnik ni uveljavljal pravočasno garancije. Sodišče je zato v tem upravnem sporu moralo presoditi, ali je na podlagi ravnanj potrošnika in tožeče stranke v postopku varstva pravic potrošnika po ZVPot-UPB2 mogoče šteti, da so izpolnjeni vsi pogoji za obveznost tožeče stranke, da ugodi zahtevi potrošnika ali ne oziroma ali so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 71. člena ZVPot-UPB2. Ob presoji ravnanj potrošnika in tožeče stranke v postopku uveljavljanja pravic po ZVPot-UPB2 sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo. Razlog je v tem, da je potrošnik izpolnil vse svoje obveznosti za uveljavljanje varstva pravic po ZVPot-UPB2, med tem ko tožeča stranka kot prodajalec svojih obveznosti v postopku varstva pravic potrošnika ni izpolnila. V konkretnem primeru je pravno relevantno dejstvo, da tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da vozilo ni imelo napak oziroma je potrošnik zamudil rok za uveljavljanje garancije. Če je bila za tožečo stranko napaka na vozilu sporna, kot trdi v tožbi, potem bi morala po ZVPot-UPB2 potrošniku najkasneje v osmih dneh pisno odgovoriti, da je napaka sporna oziroma da po njenem mnenju ni šlo za stvarno napako na blagu. To je zakonska obveznost izvajalca storitve po določilu 2. odstavka 39. člena ZVPot-UPB2. Ker tega pisnega odgovora tožeča stranka ni podala, je treba z interpretativno tehniko nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario) določila 2. odstavka 39. člena ZVPot-UPB2 šteti, da je imelo v konkretnem primeru prodano vozilo stvarne napake. Drugačna razlaga 39. člena ZVPot-UPB2 bi pripeljala do tega, da potrošniki ne bi mogli učinkovito uveljavljati pravice iz ZVPot-UPB2 in bi bila zato drugačna razlaga določbe 39. člena ZVPot-UPB2 v nasprotju z namenom ZVPot-UPB2. Iz določila 1. člena ZVPot-UPB2 jasno izhaja, da ZVPot-UPB2 vzpostavlja pravice s t.i. zakonskim statusom in tudi za zakonske pravice po uveljavljenih metodah razlage prava velja, da jih je treba razlagati tako, da jih upravičenci lahko učinkovito uveljavljajo in zavarujejo. Iz tega sledi, da je tožeča stranka imela v skladu z določilom 1. odstavka 39. člena ZVPot-UPB2 obveznost, da najpozneje v osmih dneh ugodi potrošnikovi zahtevi. Potrošnik, ki je uveljavljal svoje pravice iz naslova stvarne napake, je po podatkih v spisu izpolnil vse obveznosti, ki jih določa postopek uveljavljanja varstva pravic potrošnika. O napaki je obvestil tožečo stranko kot prodajalca v roku dveh mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita (1. odstavek 37.a. člena ZVPot-UPB2); v obvestilu o napaki je potrošnik opisal napako (2. odstavek 37. a člena ZVPot-UPB2) - obvestilo o napaki je potrošnik tožeči stranki poslal dne 20. 1. 2005 (3. odstavek 37. a člena ZVPot-UPB2). 2. odstavek 37. a člena ZVPot-UPB2 določa tudi, da mora potrošnik prodajalcu omogočiti, da stvar pregleda. Zakonsko določilo, da mora potrošnik prodajalcu omogočiti, da stvar pregleda, pomeni tako dolžnost potrošnika, da prodajalcu omogoči pregled vozila, kakor tudi pravico prodajalca, da zahteva, da se mu omogoči pregled vozila. Iz upravnih spisov nikjer ne izhaja, da bi tožeča stranka od potrošnika kadarkoli zahtevala, da vozilo pregleda in bi ji bilo to na kakršen koli način onemogočeno. Tožeča stranka je torej imela možnost kadarkoli zahtevati pregled vozila, vendar pa tega ni storila. Ker je torej potrošnik pravilno obvestil prodajalca o napaki (1. odstavek 37.c člena ZVPot-UPB2), je po presoji sodišča potrošnik izpolnil vse zakonske dolžnosti, ki so potrebne za uveljavljanje varstva pravice potrošnika v skladu z določilom 37.c člena ZVPot-UPB2.
V nadaljnjem presojanju zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče moralo ugotoviti, ali so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določilu 71. člena ZVPot-UPB2 oziroma ali je imela tožena stranka utemeljene razloge za zavrnitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo. Po določilu 1. odstavka 71. člena ZVPot-UPB2, če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo, naj mu vrne znesek za plačano blago, lahko pristojni tržni inšpektorat ali drug pristojen inšpekcijski organ na potrošnikov predlog izda odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi. Iz dopisa z dne 31. 1. 2005 izhaja, da je potrošnik podal prijavo zoper tožečo stranko na Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Enota A.. Po določilu 2. odstavka 71. člena lahko odločbo iz 1. odstavka 71. člena pristojni organ izda, če med strankama ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca, ali če je na drug način nedvomno dokazana. Navedeni trije pogoji za izdajo inšpekcijskega ukrepa iz določila 2. odstavka 71. člena ZVPot-UPB2 so postavljeni alternativno. Sodišče je ugotovilo, da je na podlagi ravnanja potrošnika in tožeče stranke ob upoštevanju določb ZVPot-UPB2 v zvezi z obveznostmi potrošnika in prodajalca ter določilom 39. člena ZVPot-UPB2 treba šteti, da med potrošnikom in prodajalcem ni bilo spora o obstoju stvarne napake na vozilu. Poleg tega pogoja je izpolnjen tudi tretji alternativni pogoj iz določila 2. odstavka 71. člena ZVPot-UPB2. Med tem, ko je potrošnik že v fazi pred izdajo odločbe prve stopnje pridobil računalniški izpisek zgodovine posegov na kupljenem blagu, ki ga je izdala Avtohiša A.A.A. in predračun eventualnega popravila vozila pri pooblaščenem avtomehaniku (s.p.) B.B.B., ki ju je prvostopenjski upravni organ štel za dokaz o nepravilno opravljeni storitvi, tožeča stranka niti v pritožbi niti v tožbi ni pridobila neodvisnega strokovnega mnenja glede napak na vozilu. V pritožbi samo navaja, da mora kupec dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima, da je kupec kupil vozilo pod klavzulo videno-kupljeno in da se reklamacij po preteku 8-dnevnega garancijskega roka ne upošteva, pri tem pa z ničemer ne konkretizira svojih pavšalnih navedb, da vozilo ni imelo napak. S takšno trditvijo, pa tožeča stranka ne more uspeti, če zanjo ne ponudi ustreznih dokazil.
Glede (pri)tožbenega ugovora tožeče stranke, da njene pripombe na zapisnik niso bile upoštevane pa sodišče navaja sledeče: Zapisnik je bil s strani direktorja tožeče stranke brez pripomb podpisan. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu pa je (v skladu s 1. odstavkom 80. člena ZUP) javna listina, za katero velja, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 169. člen ZUP). Zapisnik o inšpekcijskem nadzoru, ki je sestavljen v skladu z ZUP potrjuje, da je resnično, kar je v njem zapisano. Zaradi takšne lastnosti javne listine ni potreben noben dodaten dokaz o tem, kar se v javni listini potrjuje ali določa. Tožbene navedbe, da ne organ prve stopnje, ne tožena stranka nista upoštevali pripomb, ki jih je tožeča stranka dala na zapisnik, so tako neutemeljene. Tožeča stranka je imela v skladu z 171. členom ZUP možnost dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar tega v pritožbenem postopku ni storila.
Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemel-jena, postopek pred izdajo odločbe pa je bil tudi pravilen, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.