Celotno besedilo

Jedro

Nejasna določba splošnih pogodbenih pogojev toženca ne more zavezovati (22. člen ZVPot) in je nična (121. člen OZ).

Če sodišče ni sprejelo načina obračunavanja tožeče stranke, bi v sodbi moralo pojasniti, kako pa priti do številk iz obračuna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe, točka I in IV) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri vzdržalo sklep o izvršbi VL 828/2014 z dne 7. 1. 2014 v veljavi, in sicer za znesek 6.003,78 EUR s pripadki. V 2. točki je sklep o izvršbi razveljavilo za tisti del, za katerega je tožeča stranka tožbo umaknila in postopek v tem delu ustavilo. V presežku (do 6.123,97 EUR) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Vztraja, da je zahtevek zastaral in da gre za občasne dajatve, ki dospejo mesečno in zastarajo v treh letih. Gre za neizpolnitev obveznosti. Poslovna škoda zastara v petih letih, vendar zakon določa, da zastara v enakem roku kot obveznost sama, v treh letih. Zapadlih obrokov se ne da zapakirati v matematični izračun po vrsti let in šele od takrat šteti zastaranje. Sodišče pravilno ugotavlja, da gre za operativni leasing in ne finančni. Gre za najem in ne obročni odkup. Pogodbeni interes je lahko v višini najemnine, ne pa v zaščiti odkupne vrednosti. Tožeča stranka je pogodbo razdrla, avto prevzela. Lahko bi ga dala v najem, lahko bi ga sama vozila, lahko ga proda ali razstavi in porabi za rezervne dele. Ne more pa avtomobila prodati in si sama odračunati kupnino od vrednosti avtomobila po njenem preudarku in za razliko bremeniti toženo stranko. To je možno le v primeru finančnega leasinga. Vrednost avtomobila je interni podatek za tožečo stranko. Dogovorjena je le mesečna najemnina in odkupna opcija. Ni bilo zagotovila, da bo toženka avto odkupila. Tako je tožeča stranka lahko zaščitena le za najemnino.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Vztraja, da ugovor zastaranja ni podan. Opozarja, da tožena stranka navaja vrsto pritožbenih novot. Opozarja na način obračunavanja iz 25. točke pogojev. Prišlo je do prekinitve pogodbe in v skladu z ustaljeno sodno prakso ima pravico do pozitivnega pogodbenega interesa, to je do pričakovanega zneska.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta bili v pogodbenem razmerju od 25. 10. 2007 s pogodbo o operativnem leasingu (poslovnem) najemu in da je bil predviden čas najema 60 mesecev, obrok pa bruto 516,85 EUR. Ni spora tudi o tem, da je bila po pogodbi ocenjena vrednost pogodbe 41.248,98 EUR brez DDV (primerjaj pogodbo in pogodbene pogoje za operativni leasing, priloga A3). Med strankama tudi ni spora o tem, da tožena stranka nekaj obrokov ni plačevala in da je v skladu s pogodbo tožeča stranka pogodbo razdrla 8. 12. 2009. Tožeča stranka pa trdi, da je v skladu s 25. točko pogodbenih pogojev naredila obračun, ki je v skladu s 25.b točko citiranih pogojev. Tožeča stranka je predložila za pojasnitev obračuna amortizacijski načrt (A5).

6. Sodišče prve stopnje je pogodbo presojalo v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) in ugotovilo, da sama pogodba ni v nasprotju z zakonom. Nato je povzelo postavke, iz katerih naj bi bilo moč ugotoviti, kako je tožeča stranka po določbi 25.b člena Pogojev naredila izračun po finančno-matematičnem modelu iz te točke. Gre za povzetke iz štirih alinej na 6. strani sodbe. Nato sodišče opre svojo odločitev še na pravno podlago, da gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (prvi odstavek 239. člena OZ), o presoji tega člena bo govora v nadaljevanju. Pravilno sicer oceni, da gre za razdrtje pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke. Pravilno tudi ugotavlja, da je škoda tista, ki jo je tožeča stranka pričakovala ob plačilu vseh obrokov. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovi, da gre le za odškodninske posledice, pri čemer odškodnina dejanske škode ne sme presegati in opiše, kako je treba izračunati škodo. Med drugim opozarja na diskontiranje obrokov, odštetju vrednosti predčasno vrnjenega predmeta leasinga (v konkretnem primeru vrednost prodanega avtomobila), prišteti je treba stroške odvzema vozila. Za plačane obroke pa sodišče ugotavlja, da po četrtem odstavku 111. člena OZ te lahko leasingodajalec zadrži, ker je tožena stranka uporabila vozilo.

7. Sodišče prve stopnje ugotovi, da je tožnikov izračun pravilen, kljub temu, da pojem finančno-matematični model ni določen. Pravilno ugotavlja, da določba 25.b člena, ki ureja prekinitev pogodbe oziroma kaj lahko tožeča stranka zahteva ob razdrtju, ni jasna. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da nejasna določba pogojev toženca ne more zavezat (22. člen Zakona o varstvu potrošnikov). Taka določba je nična (drugi odstavek 121. člena OZ).

8. Vendar kljub temu sodišče ugotovi, da je tožeča stranka pravilno obračunala škodo zaradi razdrtja pogodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem ugotavlja, da je očitno sodišče prve stopnje sledilo obračunu iz štirih alinej na strani 6 sodbe. Vendar ta obračun je narejen po formuli, ki je nejasna in je tudi pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa, ko ugotovi neuporabnost 25.b člena Pogojev, ne pojasni, kateremu izračunu tožeče stranke sledi. Tako se sklicuje na amortizacijski načrt (priloga A5), ki ni narejen na dan razdrtje pogodbe. Iz pregleda kontne kartice (A6) pa tudi ne izhaja, kakšna je bila obveznost tožene stranke na dan razdrtje pogodbe. Sodišče sicer zapiše, da tožena stranka ni podala nobenih trditev glede obračuna. Vendar je treba pojasniti, da če sodišče ni sprejelo način obračunavanja tožeče stranke, bi moralo pa pojasniti, kako priti do številk iz obračuna. Tako se izkaže, da način izračunavanja po pogodbi, ki je tudi v tem primeru materialno pravo, ni jasno. V tem delu je zato zaslediti nasprotje v sodbi (način izračuna po 26.a členu Pogojev) in ugotovitvijo sodišča, da so pogoji v tem delu nejasni in zato neupoštevni. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Pritožbi pa je treba odgovoriti, da nima prav, ko vztraja, da je zahtevek tožeče stranke zastaran. Gre za zastaranje odškodninskega zahtevka po leasing pogodbi, ki je bila razdrta 8. 12. 2009. Ob upoštevanju tretjega odstavka 352. člena OZ in da leasing pogodba oziroma zahtevki zastarajo v petih letih, je tožba, ki je bila vložena 6. 1. 2014, pravočasna(1).

10. Pritožba še trdi, da v konkretnem primeru, ko je šlo za najem in ne za finančni leasing, ni pravilen izračun škode, kot ga je zastavila tožeča stranka. Tožena stranka bi morala pravočasno navajati svoje trditve v zvezi z vrsto leasinga, saj v pritožbi ne pojasni, zakaj brez svoje krivde tega ni navajala pravočasno. Zato načini zmanjševanja škode sedaj ne morejo biti upoštevni (compensatio lucri cum damno).

11. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje v okviru materialnega vodstva pravde pozove tožečo stranko, naj pojasni svoj izračun vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zapisalo v sodbi, da ne more biti izračun takšen, da je tožeča stranka obogatena. Prav pa ima sodišče, ko opozarja na dejstvo, da je tožena stranka vozilo uporabljala. Vendar ne more tožeča stranka plačanih obrokov odračunati oziroma zadržati zase in jih nato še enkrat obračunati toženi stranki. Način obračunavanja odškodnine v pomenu razdrtja po pogodbi ni jasen in je zato ničen. Zato lahko obračuna le dejansko škodo na način, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (zadnji odstavek na 6. strani izpodbijane sodbe).

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.