Where to start?

What are access rights? What is custody?

As long as the parents live together, they usually hold custody over their children jointly. However, when the parents are divorced or split up, they need to decide how this responsibility will be exercised in the future.

The parents may decide that the child shall live alternately with both parents, or only with one parent. In the latter case, the other parent usually has a right to visit and contact the child at certain established times.

Custody rights also cover other rights and duties linked to the education and care of the child, including the right to look after the child and his/her assets. It is usually the parents which have the parental responsibility for a child, but there are cases where the parental responsibility may be given to an institution to which the child is entrusted.

Who decides on the custody and access rights?

The parents may decide on these matters by mutual agreement. A mediator or lawyer can help if the parents do not manage to reach an agreement. To find a mediator, you can visit the link at the bottom of this page.

If the parents are unable to reach an agreement they may have to go to court. The court may decide that both parents shall have custody over the child or children (joint custody) or that one of the parents shall have custody (sole custody). In the case that only one parent has custody, the court may decide on access rights for the other parent.

In the case of an international couple, EU rules determine which court has the responsibility to deal with the case. To find the responsible court, you can visit the link at the bottom of this page

The main aim for common EU rules is to avoid both parents addressing the court in their own country and two decisions being issued on the same case. The rule is that the responsible court to decide on matters of parental responsibility, custody and visiting rights is the court in the country where the child habitually resides.

Will the decision of the court be enforced in the other EU country?

A mechanism for the recognition and enforcement of decisions ensures that the decision of the court is applied in other EU countries once it has been issued a certificate by the competent EU court. This makes it easier for those persons or institutions with parental responsibility to exercise their rights.

For parental responsibility proceedings initiated on or after 1 August 2022 no special procedures are needed for the resulting decision to become enforceable in other Member States, thus supporting the relationship between the child and both parents. Declaration of enforceability might still be needed for decisions taken in parental responsibility proceedings initiated before 1 August 2022.

Which EU rules apply?

The rules settling cross-border matters between children and their parents are part of the Council Regulation (EU) 2019/1111 - Brussels IIb of 25 June 2019 on jurisdiction, the recognition and enforcement of decisions in matrimonial matters and the matters of parental responsibility, and on international child abduction. The Regulation replaces the Regulation (EU) 2201/2003 - Brussels IIa Regulation, which, however, continues to apply to proceedings instituted before Regulation (EU) 2019/1111 comes into application on 1 August 2022. These rules apply equally to all children, whether they are born in wedlock or not. The Brussels IIb Regulation is the cornerstone of EU judicial cooperation in matrimonial matters and matters of parental responsibility. The Regulation applies in all EU countries except Denmark.

The Practice Guide for the application of the Brussels IIb Regulation can be found on this page: EJN's publications

Please select the relevant country's flag to obtain detailed national information.

Related links

• Finding a mediator
• Finding the responsible court
• Read the leaflet
• The Vulnerable
• Handbook on European law relating to the rights of the child
• Practitioners’ Tool: Cross-Border Recognition and Enforcement of Agreements Reached in the Course of Family Matters Involving Children

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Roditeljska pravica je pravni mehanizem varstva in zastopanja otroka, in sicer do njegove polnoletnosti ali osamosvojitve. Nanaša se na otrokovo osebnost in premoženje. Urejena je s členi od 371 do 387b in 203 civilnega zakonika (Code civil).

Roditeljsko pravico polnopravno izvršujejo otrokovi pravni starši, tj. osebe, ki se po zakonu štejejo za take starše zaradi očetovske, materinske ali somaterinske vezi na podlagi krvnega sorodstva, posvojitve ali zakona. Biološki starši, ki niso pravno priznani kot zakoniti starši, nimajo roditeljske pravice.

Oče in mati izvršujeta roditeljsko pravico v zvezi s svojim otrokom do njegove polnoletnosti (18 let) ali osamosvojitve. Za odločitve v zvezi z nastanitvijo, preživljanjem, zdravjem, nadzorom, vzgojo in izobraževanjem, usposabljanjem ali razvojem otroka so odgovorni starši (člen 203 civilnega zakonika).

Med različna pooblastila v okviru roditeljske pravice spadajo avtoriteta nad osebnostjo otroka, upravljanje njegovega premoženja in nekatere posebne pravice staršev. Avtoriteta nad osebnostjo otroka se deli na „pravico do varstva in vzgoje“, ki zajema „življenje“ z otrokom (tj. skrb za otroka, nadzor nad njim in sprejemanje odločitev o vzgoji, povezanih s skupnim življenjem z otrokom), ter pravico do vzgoje in izobraževanja (ki zajema sprejemanje odločitev, povezanih z otrokovim preživljanjem, vzgojo in izobraževanjem ter usposabljanjem). Kar zadeva upravljanje otrokovega premoženja, je mogoče razlikovati med pravico do upravljanja otrokovega premoženja in pravico do pravnega uživanja tega premoženja. Posebne pravice se nanašajo na pooblastila staršev v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze, posvojitvijo in osamosvojitvijo otroka.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Roditeljsko pravico v zvezi z mladoletnim otrokom običajno izvršujeta oba starša skupaj. Ne glede na to, ali živita skupaj ali ne in ali sta poročena ali ne, skupaj (eden in drugi) izvršujeta različne posebne pravice v okviru roditeljske pravice, če je ugotovljena sorodstvena vez otroka z obema (člena 373 in 374 civilnega zakonika).

Če sorodstvena vez ni ugotovljena v zvezi z očetom oziroma materjo ali če je eden od njiju mrtev, odsoten ali ne more izraziti svoje volje, drugi sam izvršuje roditeljsko pravico.

V zvezi s tretjimi osebami (ki ravnajo v dobri veri) se šteje, da eden od staršev ravna s soglasjem drugega, kadar sam opravi dejanje na podlagi roditeljske pravice (člen 373 civilnega zakonika).

Če se starša ne moreta dogovoriti o ureditvi nastanitve otroka, pomembnih odločitvah v zvezi z njegovim zdravjem, vzgojo in izobraževanjem, usposabljanjem, prostim časom ter verski ali filozofski usmeritvi ali če se ta dogovor zdi v nasprotju z otrokovo koristjo, lahko družinsko sodišče (tribunal de la famille) enemu od staršev dodeli izključno izvrševanje roditeljske pravice.

V takem primeru drugi starš v skladu z opredeljenimi praktičnimi podrobnostmi ohrani (1) pravico do nadzora, tj. ima pravico biti obveščen o otrokovem stanju in se obrniti na pristojno družinsko sodišče, če meni, da drugi starš ne deluje v skladu z otrokovo koristjo, ter (2) pravico do osebnih stikov z otrokom. Ti stiki se lahko zavrnejo samo iz zelo resnih razlogov (člen 374 civilnega zakonika).

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če ni niti očeta niti matere, ki bi izvrševala roditeljsko pravico, je treba določiti skrbništvo (člen 375 civilnega zakonika).

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Prenehanje življenjske skupnosti ali razveza zakonske zveze staršev načeloma ne vpliva na pravila o izvrševanju roditeljske pravice. Pravno načelo je, da oba starša skupaj izvršujeta roditeljsko pravico (glej točko 2). To pomeni, da vsak od njiju izvršuje in bo še naprej izvrševal pooblastila v okviru roditeljske pravice ter da nobeden od njiju ne more sam sprejeti odločitve, ki bi ovirala izvrševanje posebnih pravic drugega starša, ampak mora pridobiti soglasje drugega starša, sicer ne sme ukrepati. Vendar pa bo na primer glede nastanitve otroka tisti od staršev, pri katerem je otrok, sprejemal trenutne odločitve v zvezi z dnevnim urnikom, oliko itd.

Starša se lahko dogovorita o praktičnih podrobnostih izvrševanja roditeljske pravice, pri čemer morata upoštevati otrokovo korist.

V nasprotnem primeru se je treba obrniti na družinsko sodišče. To lahko odloči, da se enemu od staršev dodeli izključno izvrševanje roditeljske pravice (glej točko 2).

Določiti je treba praktične podrobnosti glede otrokove nastanitve, kraja, kjer je vpisan v register prebivalstva, in glede tega, kako starša prispevata k njegovemu preživljanju, vzgoji in izobraževanju ter usposabljanju.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Staršema se ni treba obrniti na družinsko sodišče, ampak lahko skleneta zasebni sporazum, s katerim uredita vprašanje roditeljske pravice v zvezi z otrokom. Za pomoč pri tem se lahko kadar koli, tudi med postopkom, obrneta na pooblaščenega mediatorja, ki je usposobljen za tovrstne zadeve (odvetnik, notar ali drug pooblaščeni mediator (člen 1730 sodnega zakonika (Code judiciaire)).

Če želita omogočiti, da se ta odločitev po potrebi izvrši, morata ta sporazum predložiti pristojnemu družinskemu sodišču, ki preuči, ali je upoštevana otrokova korist.

V primeru razveze zakonske zveze zaradi nepopravljive nevzdržnosti (glej informativni list „Razveza zakonske zveze – Belgija“) lahko starša kadar koli med postopkom prosita družinsko sodišče, da potrdi sporazum o začasnih ukrepih v zvezi z otroki. Sodnik lahko potrditev zavrne, če je ta sporazum v nasprotju s koristjo otrok.

V primeru sporazumne razveze zakonske zveze (glej informativni list „Razveza zakonske zveze – Belgija“) morata stranki v sporazumih, sklenjenih pred razvezo zakonske zveze, navesti ukrepe v zvezi z roditeljsko pravico (izvrševanje roditeljske pravice, pravica do osebnih stikov, upravljanje otrokovega premoženja) in praktične podrobnosti v zvezi s prispevkom vsakega od staršev k otrokovemu preživljanju, vzgoji in izobraževanju, zdravju, usposabljanju in razvoju med postopkom za razvezo zakonske zveze in po njem. Državni tožilec izda mnenje in družinsko sodišče lahko črta ali spremeni določbe, ki so v nasprotju s koristjo mladoletnih otrok. Družinsko sodišče odobri razvezo zakonske zveze in potrdi sporazume v zvezi z mladoletnimi otroki.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Ko stranki vložita zahtevo, ju sodni tajnik seznani z možnostjo uporabe mediacije, sprave ali katerega koli drugega načina sporazumnega reševanja sporov (člen 1253b/1 sodnega zakonika). Poleg tega lahko sodnik strankama kadar koli predlaga, naj razmislita o možnosti sprave ali mediacije, in, če se stranki strinjata, zadevo odloži, da lahko stranki razmislita o možnosti sklenitve sporazumov ali rešitve zadeve z mediacijo, ali pa zadevo predloži oddelku za sporazumno reševanje sporov (člen 1253b/3 sodnega zakonika).

Če se stranki sporazumeta, sodišče ta sporazum potrdi, če ni v očitnem nasprotju z otrokovo koristjo (člen 1253b/2 sodnega zakonika).

Poleg tega lahko vsaka stranka predlaga uporabo mediacije neodvisno od kakršnega koli sodnega postopka (člen 1730 sodnega zakonika). Tudi sporazum, ki ga doseže pooblaščeni mediator, se lahko potrdi pod zgoraj navedenimi pogoji.

Nazadnje, stranki se lahko kadar koli posvetujeta s strokovnjaki (socialni delavec, psiholog, pedopsihiater), da bi pridobili strokovno mnenje, ali pa predlagata, da se v okviru sodnega postopka postavi izvedenec. V okviru zgoraj navedenega postopka lahko državni tožilec socialno službo zaprosi za informacije o otrocih, družinsko sodišče pa upošteva mnenje, ki ga izrazijo otroci (člen 1253b/6 sodnega zakonika).

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Če se starša ne sporazumeta ali se sporazumeta samo delno ali če je sporazum v nasprotju z otrokovo koristjo, o izvrševanju roditeljske pravice odloči družinsko sodišče, pri čemer upošteva želje staršev, otroka, če je dovolj star, da izrazi tako željo, razmere in okoliščine zadeve. Med vprašanji, predloženimi sodišču, so:

– skupno ali izključno izvrševanje roditeljske pravice (glej točko 2);

– kraj, v katerem je otrok primarno vpisan v registre prebivalstva (= njegovo stalno prebivališče);

– praktične podrobnosti glede njegove nastanitve (ob neobstoju sporazuma in v primeru skupne roditeljske pravice je zaželeno izmenično bivanje pri vsakem od staršev, če to zahteva vsaj eden od njiju. Če to ni najprimernejša rešitev, se lahko predvidijo podaljšana sekundarna nastanitev pri drugem staršu ali druge oblike. Družinsko sodišče upošteva konkretne okoliščine ter otrokovo korist in interes staršev);

– prispevek k preživljanju (vsak starš mora po svojih zmožnostih prevzeti stroške v zvezi z otrokovo nastanitvijo, preživljanjem, zdravjem, nadzorom, vzgojo in izobraževanjem, usposabljanjem in razvojem).

Družinsko sodišče je lahko pozvano tudi, naj se izreče o vzgoji in izobraževanju ter usposabljanju otroka. Stranki se lahko nanj obrneta tudi s konkretnimi vprašanji, kot je razdelitev počitnic med staršema, delitev nekaterih stroškov, vpis v šolo itd. To je odvisno od vsakega posameznega primera.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Dejstvo, da ima eden od staršev izključno roditeljsko pravico, ne pomeni, da ima ta popolnoma proste roke pri odločitvah, ki se nanašajo na otroka. Upoštevati je treba sporazume, dosežene v posameznem primeru. Poleg tega (glej točko 2) drugi starš ohrani pravico do nadzora nad vzgojo in izobraževanjem otroka.

Selitev z otrokom, ne da bi bil drugi starš o tem obveščen, lahko vpliva na nastanitev otroka, pravico do osebnih stikov itd. V takem primeru lahko stranka, ki ni bila obveščena ali ki se ne strinja, zadevo predloži družinskemu sodišču (člena 374 in 387a civilnega zakonika) ali v absolutno nujnem primeru sodniku za izdajo začasne odredbe (člen 584, četrti odstavek, sodnega zakonika).

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

(Glej točko 2.) To pomeni, da vsak od njiju izvršuje in bo še naprej izvrševal pooblastila v okviru roditeljske pravice (izvrševanje „pravice do varstva in vzgoje“ otroka, izvrševanje pravice do vzgoje in izobraževanja otroka, izvrševanje pravice do zakonitega upravljanja in pravnega uživanja otrokovega premoženja) ter da nobeden od njiju ne more sam sprejeti odločitve, ki bi ovirala izvrševanje posebnih pravic drugega starša, ampak mora pridobiti soglasje drugega starša, sicer ne sme ukrepati. Vendar pa bo na primer glede „varstva in vzgoje“ otroka tisti od staršev, pri katerem je otrok, sprejemal trenutne odločitve v zvezi z dnevnim urnikom, oliko itd. V zvezi s tretjimi osebami (ki ravnajo v dobri veri) se šteje, da eden od staršev ravna s soglasjem drugega, kadar sam opravi dejanje na podlagi roditeljske pravice (člen 373 civilnega zakonika).

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Na podlagi člena 572a, točka 4, sodnega zakonika o vlogah v zvezi z roditeljsko pravico, nastanitvijo ali pravicami do osebnih stikov v zvezi z mladoletnimi otroki odloča družinsko sodišče. Dokumenti, ki jih je treba priložiti vlogi, so odvisni od vloženega zahtevka.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Nekatere zadeve, ki spadajo v pristojnost družinskega sodišča, kot so zadeve v zvezi z roditeljsko pravico, pravico do nastanitve in pravico do osebnih stikov, se po zakonu štejejo za nujne in se lahko vložijo z vlogo inter partes, z vlogo za začetek postopka s sodnim pozivom ali skupno vlogo. O takih zadevah se odloči z začasno odredbo. Če se zadeva vloži z vlogo za začetek postopka s sodnim pozivom, je rok najmanj dva dni (glej člen 1035, drugi odstavek, sodnega zakonika). V drugih primerih prva obravnava poteka najpozneje v 15 dneh od vložitve vloge v sodnem tajništvu (člen 1253b/4(2) sodnega zakonika).

V vseh zadevah v zvezi z mladoletnimi otroki morata stranki osebno priti na prvo obravnavo, pa tudi na obravnave, na katerih se obravnavajo vprašanja v zvezi z otroki, in obravnave, na katerih se predstavijo ustna stališča (člen 1253b/2, prvi in drugi odstavek, sodnega zakonika). Poleg tega ima vsak mladoletnik pravico biti zaslišan glede vprašanj, ki ga zadevajo in se nanašajo na roditeljsko pravico, pravico do nastanitve in pravico do osebnih stikov (člen 1004/1(1) sodnega zakonika).

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Uporabljajo se pravila splošnega prava (glej informativni list „Pravna pomoč – Belgija“).

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

V okviru sporazumne razveze zakonske zveze, ko sta se stranki sporazumeli o praktičnih podrobnostih v zvezi z roditeljsko pravico, ko je državni tožilec izrazil svoje mnenje ter je družinsko sodišče potrdilo sporazume in razglasilo razvezo zakonske zveze, načeloma ni razlogov za vložitev pritožbe.

V drugih primerih je rok za vložitev pritožbe zoper odločbo o roditeljski pravici običajno en mesec. Ta rok teče od vročitve sodbe ali uradne obvestitve o njej (pritožba zoper sklep, izdan glede enostranske vloge). Včasih se za določitev datuma začetka roka upošteva datum izreka sodbe (na primer pritožba državnega tožilstva).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Družinsko sodišče, ki je določilo, kdaj otrok biva pri vsakem od staršev, ali o odločilo pravici starša ali celo tretje osebe do osebnih stikov, lahko naknadno sprejme prisilne ukrepe v zvezi s svojo odločbo (člen 387b(1), peti odstavek, civilnega zakonika). Ob upoštevanju otrokove koristi določi vrsto teh ukrepov in podrobnosti njihovega izvajanja ter po potrebi imenuje osebe, pooblaščene za spremljanje sodnega izvršitelja pri izvršitvi odločbe. Družinsko sodišče lahko izreče periodično denarno kazen, da se zagotovi spoštovanje odločbe, ki bo sprejeta.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Od 1. marca 2005 se v skladu z Uredbo št. 2201/2003, imenovano „Bruselj IIa“, vse odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdane v državah članicah (razen Danske), načeloma polnopravno priznajo. Vendar pa je treba razen za odločbe v zvezi s pravico do stikov in odločbe o vrnitvi otroka v primeru ugrabitve za izvršitev vložiti predlog za razglasitev izvršljivosti pri družinskem sodišču, ki odloči z začasno odredbo.

Ta poenostavljeni postopek pa ne velja za odločbe, ki so bile pred tem datumom izdane zunaj postopka za razvezo zakonske zveze. V takem primeru bi bilo treba uporabiti običajni postopek za priznanje in izvršitev.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Vsaka zainteresirana oseba lahko pri družinskem sodišču vloži zahtevo za nepriznanje odločbe, izdane v tujini. Navedeno sodišče lahko prekine odločanje, če je zoper zadevno odločbo v državi izvora vložena pritožba.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Belgijska sodišča načeloma uporabljajo pravo države otrokovega običajnega prebivališča.

Vendar pa se uporabi pravo države, katere državljan je otrok, če pravo države običajnega prebivališča ne omogoča zagotovitve potrebnega varstva otrokove osebnosti ali premoženja. Belgijsko pravo se uporablja, če materialno ali pravno ni mogoče sprejeti ukrepov, ki jih predvideva zadevno tuje pravo.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Pravni izrazi, ki se v bolgarski zakonodaji uporabljajo za starševsko odgovornost in skrbništvo, so „roditeljska pravica in dolžnosti“ ter „izvrševanje roditeljske pravice“. Koncept vključuje vse pravice in dolžnosti, ki jih ima roditelj v razmerju do mladoletnega otroka.

Bolgarsko pravo razlikuje med mladoletnimi osebami, ki so mlajše od 14 let, in tistimi, ki so stare od 14 do 18 let. Roditeljska pravica se izvršuje v zvezi z obema skupinama otrok.

V primeru posvojitve so pravice in dolžnosti, ki veljajo za posvojenca in njegove potomce na eni strani ter posvojitelja in njegove sorodnike na drugi, enake pravicam med krvnimi sorodniki, medtem ko pravice in dolžnosti med posvojencem in njegovimi potomci ter njihovimi krvnimi sorodniki prenehajo.

Sodišče mora v sodbi o razvezi zakonske zveze odločiti o izvrševanju roditeljske pravice, osebnih stikih in preživnini otrok, rojenih v zakonski zvezi, ter o uporabi družinskega doma, pri čemer upošteva najboljše interese otrok.

Sodišče odloči, kateremu od zakoncev bo dodeljena roditeljska pravica, in odredi ukrepe v zvezi z izvrševanjem te pravice, stiki med otroki in starši ter preživnino za otroke. Sodišče pri odločanju, kateri od staršev bo izvrševal roditeljsko pravico, pretehta vse okoliščine, ob upoštevanju najboljših interesov otrok, ter prisluhne staršem in otrokom, če so starejši od deset let.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Splošno pravilo je, da oba starša skupaj izvršujeta roditeljsko pravico.

Pravo vsebuje izrecne določbe o pravicah starih staršev, da ohranjajo stik z otrokom.

Mladoletni otroci morajo živeti s svojimi starši, razen če pomembni razlogi ne utemeljujejo drugače. Sodišče v primeru odstopanja od te obveznosti na zahtevo staršev in potem ko se je otrok, če je starejši od deset let, o tem izrekel, odredi otrokovo vrnitev staršem.

Vsak od staršev lahko samostojno zastopa otroke, mlajše od 14 let, in daje soglasje k pravnim dejanjem za otroke, stare od 14 do 18 let, če so ta v njihovem najboljšem interesu.

Nepremično in premično premoženje mladoletnih otrok, razen pokvarljivega blaga, se lahko odsvoji, obremeni z zastavnimi pravicami ali na splošno odtuji z dovoljenjem okrožnega sodišča v kraju njihovega običajnega prebivališča, samo če je to nujno ali očitno v korist otrok. Darila, opustitve, posojanje in zavarovanje dolgov drugih ljudi s poroštvom, hipoteko ali jamstvom, ki ga dajo mladoletni otroci, so neveljavni.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če vedenje enega od staršev pomeni grožnjo za otrokovo osebnost, vzgojo, zdravje ali premoženje, okrožno sodišče sprejme ustrezne ukrepe v otrokovem najboljšem interesu na lastno pobudo ali na zahtevo drugega od staršev ali državnega tožilca, pri čemer otroku po potrebi zagotovi ustrezno namestitev.

Ti ukrepi se sprejmejo tudi, kadar eden od staršev ni zmožen izvrševati roditeljske pravice zaradi težko ozdravljive fizične ali psihične bolezni, dolgotrajne odsotnosti ali drugih objektivnih razlogov. Roditelju se lahko roditeljska pravica odvzame v naslednjih posebej resnih primerih: roditelj ne skrbi za otroka ter dalj časa in brez tehtnega razloga ne plačuje preživnine ali pa je dal otroka v specializirano ustanovo in ga ni vzel iz nje v šestih mesecih od datuma, ko bi to moral storiti.

Sodni postopek za prenehanje roditeljskih pravic se poteka na okrožnem sodišču na lastno pobudo ali na zahtevo drugega roditelja ali državnega tožilca. Sodišče v vseh primerih omejitve ali prenehanja roditeljske pravice tudi odloči o ukrepih v zvezi z osebnimi stiki med starši in otroki.

Sodišče lahko roditeljsko pravico ponovno prizna v primeru novih okoliščin ali na zahtevo roditelja.

Sodišče po uradni dolžnosti občino roditeljevega stalnega prebivališča obvesti o prenehanju roditeljske pravice ali njenemu ponovnemu priznanju, da se imenuje skrbnik za mladoletne osebe, stare od 14 do 18 let, ali varuh za tiste, mlajše od 14 let.

Sodišče lahko na zahtevo direktorata za socialno varstvo izda odlok, da je treba otroka namestiti zunaj družine, če so starši umrli, niso znani, jim je bila odvzeta roditeljska pravica, izvajajo roditeljsko pravico v omejenem obsegu ali dalj časa ne skrbijo za otroka iz objektivnih razlogov ali brez utemeljenega razloga, če je otrok žrtev nasilja v družini in obstaja resna grožnja za njegov telesni, duševni, moralni, intelektualni in socialni razvoj. Otrok se namesti v socialno ustanovo ali rejniško družino, vključno v primerih iz člena 11 Haaške konvencije o zaščiti otrok iz leta 1996.

Sodišče lahko odredi, da je otrok nameščen pri sorodnikih, rejniški družini ali v specializirani ustanovi. Dokler sodišče ne odloči, pristojni direktorat za socialno varstvo v kraju otrokovega trenutnega prebivališča poskrbi za otroka v skladu z upravnim postopkom za začasno namestitev.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če se roditelja, ki živita skupaj, ne strinjata glede vprašanj, povezanih z roditeljsko pravico, se spor rešuje na okrožnem sodišču, kjer se zaslišijo starši in po potrebi otrok. Na sodno odločbo se je mogoče pritožiti v skladu s splošnimi pravili.

Če roditelja ne živita skupaj in se ne moreta dogovoriti o tem, kdo bo prevzel skrbništvo nad otrokom, spor rešuje okrožno sodišče na območju, kjer je otrokovo običajno prebivališče, potem ko se je otrok, če je starejši od deset let, o tem izrekel. Na sodno odločbo se je mogoče pritožiti v skladu s splošnimi pravili.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Roditelja lahko skleneta zunajsodni sporazum o dodelitvi in izvajanju roditeljske pravice ter ureditvi stikov z roditeljem, ki nima roditeljske pravice, vendar te ureditve niso pravno zavezujoče. Kateri koli od staršev lahko ne glede na obstoj zunajsodnega sporazuma predloži vprašanje ureditve roditeljske pravice ali stikov z otrokom v reševanje sodišču, ki bo odločilo, kako se bo roditeljska pravica odtlej izvajala, in to ne glede na zunajsodni sporazum. Enak pravni okvir velja tudi za otrokove stike z roditeljem, ki nima skrbništva in ne živi z otrokom.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

V skladu z zakonom o mediaciji so lahko družinski spori predmet mediacije, vendar doseženi dogovor o roditeljski pravici postane pravno zavezujoč šele, ko ga sodišče izrecno potrdi v skladu z zakonom o pravdnem postopku.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik lahko odloči o katerem koli vprašanju, postavljenem na sodišču, vključno o kraju otrokovega običajnega prebivališča, kateri roditelj bo izvajal roditeljsko pravico, kako bodo urejeni stiki med otrokom in drugim roditeljem, o roditeljevih pravicah do obiska/dostopa, obveznosti plačevanja preživnine za otroka, izbiri šole, otrokovem imenu itd. Glej odgovore na vprašanji 3 in 4.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Na splošno roditelj, ki izvaja roditeljsko pravico, odloča o otrokovem vsakodnevnem življenju, vključno na primer s tem, katero šolo bo obiskoval otrok. V nekaterih primerih je potrebno soglasje obeh staršev, na primer, kadar se izdajo osebni dokumenti za otroka ali kadar otrok zapusti območje sodne pristojnosti, ne glede na trajanje ali namen potovanja, vključno s počitnicami.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Kadar roditelja nimata skupnega prebivališča, mora sodišče odrediti, kateri roditelj bo imel roditeljsko pravico in kako se bodo vzdrževali stiki z drugim roditeljem. Brez poseganja v zgoraj navedeno ni nobenih omejitev glede sodnega dogovora med roditeljema o obširnejših ureditvah stikov med otrokom in drugim roditeljem, ki presegajo običajne prakse. Kot je dogovorjeno v sodni praksi in na splošno sprejeto med strankami v zakonskih zadevah, je običajna ureditev taka, da otrok preživi z drugim roditeljem dva ali več dela prostih dni na mesec in točno določeno število tednov med šolskimi počitnicami.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Pristojno sodišče je okrožno sodišče na območju, kjer je toženčevo običajno prebivališče. Če je vloga povezana s preživninskim zahtevkom za otroka, lahko prosilec vloži vlogo tudi pri sodišču na območja, kjer ima sam običajno prebivališče.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Za zadeve v zvezi z roditeljsko pravicamo se uporabljajo splošna postopkovna pravila.

Če se zadeva preučuje v okviru še nedokončanega postopka razveze zakonske zveze, lahko roditelja sodišče zaprosita, naj odredi začasne ukrepe za izvajanje roditeljske pravice glede otroka in ureditev stikov z drugim roditeljem.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Stranki v zadevi lahko dobita pravno pomoč pod splošnimi pogoji zagotavljanja pravne pomoči v skladu z zakonom o pravni pomoči.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Zoper odločbe, ki jih izda okrožno sodišče, se je mogoče pritožiti na območnem sodišču v skladu s splošnimi pravili v dveh tednih po prejemu izvoda odločbe.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Sodne odločbe se izvršujejo v skladu z zakonom o pravdnem postopku. Ta vsebuje izrecne določbe o obveznosti izvajanja ali neizvajanja nekaterih dejanj in dolžnosti predaje otroka. Sodno odločbo izvrši javni ali zasebni sodni izvršitelj, ki ga izbere vložnik.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Pravo, ki se uporablja, je Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, skupaj s členom 621 zakona o pravdnem postopku (ki velja od 24. julija 2007).

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Pravo, ki se uporablja, je Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, skupaj s členom 622 zakona o pravdnem postopku (ki velja od 24. julija 2007).

Splošno pristojnost ima okrožno sodišče na območju, kjer ima običajno prebivališče druga stranka, ali, če ta nima stalnega prebivališča v Bolgariji, na območju, kjer ima običajno prebivališče zadevna stranka, ali, če zadevna stranka nima običajnega prebivališča v Bolgariji, mestno sodišče v Sofiji.

Vlogo za priznanje in izvršitev sodne odločbe, ki jo je izdalo tuje sodišče, ali odločbe drugega tujega organa glede izvajanja roditeljske pravice ali ponovne vzpostavitve izvajanja roditeljske pravice v primeru neupravičene premestitve otroka v skladu z Evropsko konvencijo iz leta 1980 o priznavanju in izvršitvi odločb o skrbništvu nad otroki in ponovnem vzpostavljanju skrbništva nad otroki, ki je bila 20. maja 1980 sklenjena v Luxembourgu (ratificirana z zakonom, Uradni list Bolgarije (SG) št. 21 iz leta 2003 (SG št. 104 iz leta 2003) (v nadaljnjem besedilu: Luxembourška konvencija), se vloži na mestnem sodišču v Sofiji. Sodišče opravi javno obravnavo, ki se je udeležijo ministrstvo za pravosodje in vložnik, stranke iz tuje sodbe ali odločbe ter državni tožilec. Poleg tega zasliši otroka, če to zahteva direktorat za socialno varstvo v občini otrokovega trenutnega prebivališča. Postopek za priznanje in izvršitev tuje sodbe ali odločbe se prekine v naslednjih okoliščinah: v primeru nerešene sodne zadeve glede vsebine spora, pri čemer je bila ta zadeva uvedena po postopku v državi, kjer je bila izdana zadevna sodba ali odločba. Enak postopek se uporablja, če je v postopku priznanja in/ali izvršitve pred bolgarskimi sodišči druga sodba ali odločba o izvajanju roditeljske pravice. Nemudoma se obvesti ustrezno sodišče in sodnik mora odločiti v enem mesecu po prejemu obvestila.

Sodna odločba mora biti izdana v enem mesecu po datumu vloge. Nanjo se je mogoče pritožiti na pritožbenem sodišču v Sofiji, sodba tega sodišča pa je dokončna.

Tak postopek se uporablja tudi za priznanje in izvršitev odločb, izdanih po premestitvi otroka, če je z odločbo ugotovljeno, da je bila navedena premestitev nezakonita. Priznanje in izvršitev odločbe, izdane v drugi državi, ki je podpisnica Luxembourške konvencije, se v skladu s členoma 8 in 9 zavrne, če so izpolnjene zahteve iz člena 10(1) Konvencije, sprejme pa le ,če je odločba izvršljiva v državi, kjer je bila odobrena. Enak postopek se uporablja za zadeve v skladu s Konvencijo o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Stiki med starši in otrokom so urejeni z zakoni države njihovega običajnega prebivališča. Če starši in otrok nimajo skupnega običajnega prebivališča, njihove stike urejajo zakoni države otrokovega običajnega prebivališča ali državljanstva, kar je ugodneje za otroka. Vprašanja varuštva in skrbništva so urejena z zakoni države običajnega prebivališča osebe, ki je v varuštvu ali skrbništvu. Stiki med osebo, ki je v varuštvu ali skrbništvu, in varuhom ali skrbnikom so urejeni z zakoni, ki so se uporabljali, ko je bila oseba dana v varuštvo ali skrbništvo.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Izraz „starševska odgovornost“ je opredeljen v civilnem zakoniku (zakon št. 89/2012). Zajema sklop pravic in obveznosti staršev, ki vključujejo:

• skrb za otroka, vključno zlasti s skrbjo za njegovo zdravje ter fizični, čustveni, intelektualni in moralni razvoj;
• zaščito otroka;
• vzdrževanje osebnega stika z otrokom;
• zagotavljanje njegove vzgoje in izobraževanja;
• določitev njegovega dejanskega prebivališča ter
• zastopanje otroka in upravljanje njegovega premoženja.

Starševska odgovornost se začne z rojstvom otroka in konča, ko je otrok popolnoma poslovno sposoben. Trajanje in obseg starševske odgovornosti lahko spremeni le sodišče. Starši jo izvajajo v skladu z interesi otroka. Pred sprejetjem odločitve, ki vpliva na interese otroka, starši otroka obvestijo o vsem potrebnem, da si lahko oblikuje svoje mnenje o zadevnem vprašanju in jim ga poda; ta določba ne velja, če otrok ni zmožen ustrezno sprejeti informacij ali oblikovati svojega mnenja ali ga podati staršem. Starši prisluhnejo otrokovemu mnenju in ga upoštevajo pri sprejemanju odločitve. Starševsko odgovornost v zvezi z otrokovo osebnostjo starši izvajajo na način in v obsegu, ki ustrezata otrokovi razvojni stopnji. Če sprejemajo odločitev v zvezi z izobrazbo ali zaposlitvijo otroka, pri tem upoštevajo njegovo mnenje, zmožnosti in talente.

Dokler otrok ni poslovno sposoben, imajo njegovi starši pravico, da ga usmerjajo s poučnimi ukrepi, primernimi njegovim razvijajočim se zmožnostim, vključno z omejitvami, katerih namen je zaščita otrokove morale, zdravja in pravic ter pravic drugih oseb in javnega reda. Otrok mora te ukrepe izpolnjevati. Poučni viri se lahko uporabijo le v obliki in obsegu, ki ustrezata okoliščinam, ki ne ogrožata zdravja otroka ali njegovega razvoja in ki ne posegata v človekovo dostojanstvo otroka.

Velja, da so vsi mladoletniki, ki niso popolnoma poslovno sposobni, sposobni opravljati pravna dejanja, ki ustrezajo intelektualni zrelosti in zrelosti volje pri mladoletnikih njihove starosti. Starši imajo obveznost in pravico, da zastopajo otroka v sodnem postopku, če otrok ni poslovno sposoben. Starša skupaj zastopata otroka, vendar lahko vsak od njiju ukrepa ločeno; če eden od staršev v zadevi, ki se nanaša na otroka v zvezi z dobroverno tretjo osebo, ukrepa sam, velja, da z njegovim ukrepanjem soglaša tudi drugi starš. Starš ne more zastopati otroka, če bi to lahko pomenilo navzkrižje interesov med njim in otrokom ali med otroki istih staršev. V takem primeru sodišče otroku dodeli skrbnika. Če se starša ne moreta dogovoriti, kateri od njiju bo zastopal otroka v sodnem postopku, sodišče – na podlagi zahtevka enega od staršev – določi, kateri bo pravno ukrepal v imenu otroka in kako.

Starši imajo obveznost in pravico, da upravljajo otrokovo premoženje, zlasti da skrbijo zanj s potrebno skrbnostjo. Skrbno morajo ravnati s sredstvi, ki bi se lahko obravnavala kot nepotrebna za kritje stroškov v zvezi z otrokovim premoženjem. Starši imajo v sodnem postopku, ki se nanaša na posamezne dele otrokovega premoženja, vlogo otrokovega zastopnika; starš ne more zastopati otroka, če bi to lahko pomenilo navzkrižje interesov med njim in otrokom ali med otroki istih staršev. V takem primeru sodišče otroku dodeli skrbnika. Če starš krši obveznost, da s potrebno skrbnostjo skrbi za otrokovo premoženje, povrne otroku vso nastalo škodo. Če se starša ne strinjata glede bistvenih vprašanj v zvezi z upravljanjem otrokovega premoženja, odločitev sprejme sodišče na podlagi zahtevka enega od staršev. Starši za pravna dejanja v zvezi z obstoječim ali prihodnjim otrokovim premoženjem ali ločenimi deli tega premoženja potrebujejo soglasje sodišča, razen v primeru splošnih vprašanj ali vprašanj, ki se, čeprav so izjemna, nanašajo na zanemarljive vrednosti premoženja.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starševska odgovornost je obveznost obeh staršev. To je obveznost vsakega starša, razen če mu je bila odvzeta. Na to ne vpliva dejstvo, ali so otrokovi starši poročeni ali ne in ali je otrok zakonski ali nezakonski.

Starši izvajajo starševsko odgovornost na podlagi vzajemnega dogovora. Če pri odločanju o vprašanju v zvezi z otrokom obstaja nevarnost zamude, lahko samo eden od staršev sprejme odločitev ali zagotovi soglasje, vendar mora o tem nemudoma obvestiti drugega starša. Če eden od staršev v zadevi, ki se nanaša na otroka v zvezi z dobroverno tretjo osebo, ukrepa sam, velja, da z njegovim ukrepanjem soglaša tudi drugi starš. Če se starša ne strinjata v zadevi, ki je pomembna za otroka, zlasti za njegove interese, odločitev na podlagi zahtevka starša sprejme sodišče; to velja tudi, če eden od staršev drugega starša izključi iz sprejemanja odločitve o pomembnem vprašanju v zvezi z otrokom. Za pomembna vprašanja se zlasti štejeta določitev dejanskega prebivališča in izbira izobrazbe ali zaposlitve otroka, ne pa tudi običajni zdravstveni in podobni postopki.

Sodišče lahko odloči o začasni prekinitvi starševske odgovornosti, če staršem izvajanje starševske odgovornosti preprečujejo resne okoliščine in če je mogoče sklepati, da je to nujno za interese otroka. Če starš svoje starševske odgovornosti ne izvaja ustrezno, lahko sodišče v interesu otroka omeji starševsko odgovornost ali izvajanje te odgovornosti ter hkrati določi obseg te omejitve. Če starš zlorablja in/ali resno zanemarja svojo starševsko odgovornost ali izvajanje te odgovornosti, mu lahko sodišče to odgovornost odvzame. Če starš zoper svojega otroka stori naklepno kaznivo dejanje ali če svojega otroka – ki ni kazensko odgovoren – pripravi do tega, da stori kaznivo dejanje, sodišče zlasti oceni, ali obstajajo razlogi za odvzem starševske odgovornosti zadevnemu staršu.

Če je eden od staršev mrtev ali ni znan ali če nima starševske odgovornosti ali pa je bilo izvajanje te odgovornosti začasno prekinjeno, starševsko odgovornost izvaja drugi starš; to velja tudi, če je starševska odgovornost ali izvajanje te odgovornosti za enega od staršev omejena. Če nobeden od staršev nima popolne starševske odgovornosti, če je bilo izvajanje starševske odgovornosti za oba starša začasno prekinjeno in/ali če je starševska odgovornost staršev omejena na enega od navedenih načinov, vendar pri vsakem različno, sodišče otroku določi skrbnika, ki ima obveznosti in pravice staršev ali jih izvaja namesto njih. Če je starševska odgovornost omejena ali pa je omejeno izvajanje te odgovornosti, sodišče otroku določi skrbnika.

Če je otrok posvojen, se pravice in obveznosti, ki izhajajo iz starševske odgovornosti, prenesejo na posvojitelja z začetkom veljavnosti sodne odločbe o posvojitvi.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če sodišče odloči o omejitvi poslovne sposobnosti starša, bo sprejelo odločitev tudi o njegovi starševski odgovornosti. Izvajanje starševske odgovornosti s strani mladoletnika, ki je starš, vendar še ni pridobil popolne poslovne sposobnosti na podlagi izjave ali zakonske zveze, je začasno prekinjeno, dokler ta oseba ne postane popolnoma poslovno sposobna; to ne velja za izvajanje obveznosti in pravic v zvezi s skrbjo za otroka, razen če sodišče glede starša odloči, da je izvajanje zadevne obveznosti in pravice začasno prekinjeno, dokler starš ne postane popolnoma poslovno sposoben. Izvajanje starševske odgovornosti s strani starša, katerega poslovna sposobnost na tem področju je omejena, je začasno prekinjeno za čas trajanja omejitve njegove poslovne sposobnosti, razen če sodišče odloči, da bo starš z vidika svoje osebnosti še naprej izvajal obveznost in pravico v zvezi s skrbjo za otroka ter ohranjal osebni stik z otrokom.

Če ni nobenega od staršev, ki bi moral izvajati popolno starševsko odgovornost v zvezi z otrokom, sodišče otroku določi skrbnika. Skrbnik ima v zvezi z otrokom v osnovi vse obveznosti in pravice njegovih staršev, ne pa tudi obveznosti podpore in preživljanja. V izjemnih primerih je lahko obseg obveznosti in pravic opredeljen drugače, pri čemer se upošteva skrbnikova osebnost ali položaj otroka ter razlog, zakaj starši nimajo vseh obveznosti in pravic. Skrbnik mora biti popolnoma poslovno sposoben, njegov način življenja pa mora zagotavljati, da je sposoben ustrezno opravljati to vlogo. Sodišče lahko kot skrbnika določi tudi dve osebi, ki sta praviloma poročeni. Če to ni v nasprotju z interesi otroka, sodišče za skrbnika določi osebo, ki jo je imenoval starš. V nasprotnem primeru sodišče kot skrbnika določi sorodnika ali osebo, ki je blizu otroku ali njegovi družini, razen če starš to osebo izrecno izključi. Če takšne osebe ni, sodišče kot skrbnika določi drugo ustrezno osebo. Če za otrokovega skrbnika ni mogoče imenovati nobene fizične osebe, sodišče kot skrbnika določi organ za socialno in pravno varstvo otrok, dokler ne določi drugega skrbnika ali dokler skrbnik ne sprejme vloge. Sodišče nadzira skrbnika. Skrbnik na začetku in koncu opravljanja vloge pripravi seznam premoženja. Sodišču redno pošilja poročila o otroku in njegovem razvoju ter račune o upravljanju premoženja. Vsako odločitev skrbnika, ki se ne nanaša na običajne zadeve, mora odobriti sodišče.

Druga možnost je, da se otrok odda v rejništvo. Rejništvo je osebna skrb za otroka druge osebe, vendar ne vključuje sprejetja drugega otroka za svojega kot v primeru posvojitve. Rejnik pri vzgoji otroka ustrezno izvaja pravice in odgovornosti staršev. Rejnik je zavezan in pooblaščen, da sprejema odločitve le v zvezi z vsakdanjim življenjem otroka, zastopa otroka v vsakdanjem življenju in upravlja otrokovo premoženje. Otrokove starše mora obvestiti o pomembnih zadevah v zvezi z otrokom. Sodišče določi dodatne obveznosti in pravice rejnika, če to zahtevajo okoliščine. Otrokovi starši obdržijo obveznosti in pravice, ki izhajajo iz starševske odgovornosti, vključno s pravico do osebnega in rednega stika ter pravico do obveščanja o otroku, z izjemo obveznosti in pravic, ki jih za rejnika določa zakon, razen če sodišče na podlagi razlogov, ki zaslužijo posebno obravnavanje, odloči drugače. Rejnik ni odgovoren za podporo in preživljanje otroka.

Rejnik mora zagotavljati ustrezno skrb, prebivati mora na Češkem in soglašati mora z dodelitvijo otroka v njegovo rejništvo. Praviloma je rejnik sorodnik, lahko pa je tudi druga oseba, pri kateri je organ za socialno in pravno varstvo otrok uredil rejništvo (regionalno sodišče v ta namen hrani dokaze o kandidatih, primernih za rejnike). Sodišče lahko otroka namesti tako v začasno rejništvo (npr. za čas, ki ga starš preživi v zdravstveni ustanovi) kot tudi v rejništvo za nedoločen čas. Z rejništvom se lahko torej rešuje družinska kriza ali zagotovi skrb v nadomestnem družinskem okolju. Da bi se zmanjšalo število otrok, nameščenih v zavode ali zavodom podobne ustanove, ima rejništvo prednost pred namestitvijo v oskrbo zavoda. Rejnik prejme od države rejniško nadomestilo (npr. prispevek k stroškom za otrokove potrebe, prispevek ob koncu rejništva, plačilo za rejnika).

Civilni zakonik ureja tudi zaupanje otroka v varstvo drugi osebi, če niti starši niti skrbnik ne morejo osebno skrbeti za otroka. To varstvo in vzgoja ni nadomestna rešitev za rejništvo ali skrb, ki jo je treba zagotoviti pred posvojitvijo. Ima pa prednost pred namestitvijo otroka v oskrbo zavoda. Posameznik, ki skrbi za otroka, mora zagotavljati ustrezno skrb, prebivati mora na Češkem in soglašati mora z dodelitvijo otroka v njegovo osebno skrb. Obveznosti in pravice posameznika, ki skrbi za otroka, določi sodišče; sicer se ustrezno uporablja zakonodaja na področju rejništva.

Starši lahko kot zakoniti zastopniki – za obravnavanje vprašanj v zvezi z otrokom, razen če gre za osebna vprašanja – podpišejo sporazum o zastopanju s strani osebe s strokovnim znanjem ali druge ustrezne osebe. Če sporazum o zastopanju podpiše otrok, to ne vpliva na zakonito zastopanje otroka s strani staršev. Če se zakoniti in pogodbeni zastopniki ne morejo sporazumeti, sodišče odloči v skladu z interesi otroka.

Če so vzgoja otroka ali njegovo fizično, intelektualno ali duševno stanje in/ali njegov pravilni razvoj ogroženi ali moteni v obsegu, ki je v nasprotju z interesi otroka, in/ali če gre za resne razloge, zaradi katerih starši ne morejo skrbeti za vzgojo otroka, lahko sodišče kot nujni ukrep odredi namestitev v oskrbo zavoda. Takšno odločitev sprejme, kadar predhodni ukrepi niso izboljšali položaja. Pri tem sodišče vedno obravnava vprašanje, ali bi bilo ustrezno dati prednost oddaji otroka v skrb fizični osebi. Namestitev v oskrbo zavoda se lahko odredi za največ tri leta, pri čemer se lahko to obdobje (večkrat) podaljša, če vzroki za namestitev v oskrbo zavoda niso odpravljeni (vedno za največ tri leta). Če so vzroki, zaradi katerih je bila določena namestitev v oskrbo zavoda, odpravljeni ali če je mogoče otroka namestiti drugam, sodišče nemudoma prekine namestitev v oskrbo zavoda in hkrati odloči o tem, komu bo v skladu z okoliščinami zaupana skrb za otroka.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Odločitev glede skrbi za otroka je temeljno vprašanje pri razvezi njegovih staršev. Sodišče pri sprejemanju odločitve upošteva interese otroka; od vzajemnega soglašanja staršev odstopa le, če je to nujno za interese otroka. Otroka lahko odda v skrb enemu od staršev ali v deljeno ali skupno varstvo in vzgojo; otroka lahko odda tudi v skrb osebi, ki ni njegov starš, če je to nujno za interese otroka. Sodišče upošteva osebnost otroka, zlasti njegove talente in sposobnosti v zvezi z razvojnimi možnostmi, in življenjski slog njegovih staršev, njegovo čustveno usmerjenost in ozadje, zmožnost posameznega starša za vzgojo, trenutno in predvideno stabilnost izobraževalnega okolja, v katerem naj bi otrok živel, ter otrokovo čustveno navezanost na brate in sestre, stare starše ali druge sorodnike in osebe, s katerimi ni v sorodu. Vedno upošteva, kateri od staršev je do zdaj ustrezno skrbel za otroka in ustrezno pazil na njegovo čustveno, intelektualno in moralno vzgojo ter kateri od njiju daje otroku boljše možnosti za zdrav in uspešen razvoj. Sodišče obravnava tudi pravico otroka, da zanj skrbita oba starša in da se ohranjajo redni osebni stiki z njim, in pravico drugega starša, ki mu otrok ne bo dodeljen, do rednega obveščanja o otroku ter upošteva sposobnost starša, da se z drugim staršem dogovori glede otrokove vzgoje. Prav tako lahko odobri dogovor med staršema, razen če je jasno, da dogovorjena metoda izvajanja starševske odgovornosti ni v skladu z interesi otroka.

Če starša mladoletnika, ki ni popolnoma poslovno sposoben, ne živita skupaj in se ne moreta dogovoriti glede skrbi za tega otroka, sodišče sprejme odločitev v zvezi s tem brez njunega zahtevka. Pri sprejemanju odločitev v zvezi s skrbjo za otroka upošteva podobna pravila kot v primeru razveze staršev.

Starš, ki mu je bila dodeljena skrb za otroka, in drugi starš se skupaj odločita, kako bo starš, ki mu ni bila dodeljena skrb za otroka, v stiku z otrokom. Če se starša ne moreta dogovoriti ali če je to potrebno v skladu z interesi vzgoje otroka in odnosi v družini, sodišče uredi stike med staršem in otrokom. V utemeljenih primerih lahko sodišče določi kraj stika med staršem in otrokom. Če je to nujno za interese otroka, sodišče omeji pravico starša do osebnega stika z otrokom in/ali ta stik prepove.

V primeru spremembe okoliščin sodišče tudi brez zahtevka spremeni odločbo v zvezi z izvajanjem obveznosti in pravic, ki izhajajo iz starševske odgovornosti.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

V primeru razveze se morata starša v okviru dogovora glede metode izvajanja starševske odgovornosti odločiti, kako bosta skrbela za otroka po razvezi. V okviru tega dogovora lahko uredita tudi stik med seboj in otrokom. S takimi dogovori mora soglašati sodišče. Sodišče odobri dogovor med staršema, razen če je jasno, da dogovorjena metoda izvajanja starševske odgovornosti ni v skladu z interesi otroka. Enako velja za dogovor med staršema, ki ne živita več skupaj.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Da bi se zaščitili interesi otroka, sodišče v postopku v zvezi s skrbjo za mladoletnika usmerja starše k iskanju kompromisne rešitve. Sodišče lahko staršem naloži udeležbo na izvensodnih srečanjih za spravo ali mediacijo ali družinsko terapijo za največ tri mesece ali pa jim lahko naloži srečanja s strokovnjakom s področja otroške psihologije.

Poleg tega se lahko uporabijo storitve centrov za zakonsko in družinsko svetovanje, ki zagotavljajo pomoč prek kvalificiranih psihologov in socialnih delavcev.

Poleg tega lahko organ za socialno in pravno varstvo otrok prepriča ali poduči starša, ki ne spoštuje pravic otroka ali drugega starša (npr. do skrbi, rednega stika), o zakonodaji in posledicah njegovega vedenja. Organ za socialno in pravno varstvo otrok lahko staršem naloži tudi obveznost uporabe strokovnega svetovanja, če starši ne morejo rešiti težav v zvezi z vzgojo otroka brez strokovnega svetovanja, zlasti v sporih glede spremembe vzgoje otroka ali pravic do obiska.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Če so izpolnjeni določeni pogoji, lahko sodišče na zahtevo staršev odloča zlasti glede naslednjih vprašanj v zvezi z razmerji med starši in otroki:

1. osebne pravice (npr. pravica do določitve imena in priimka otroka ali pravica do soglasja s posvojitvijo otroka);
2. skrb za otroka in ureditev stikov z otrokom;
3. druge oblike skrbi za otroka (npr. skrbništvo, varstvo in vzgoja s strani druge osebe, rejništvo, oskrba zavoda);
4. obveznost preživljanja in podpore;
5. zastopanje in upravljanje otrokovega premoženja, soglašanje s pravnimi posli otroka;
6. vprašanja, ki so pomembna za otroka in v zvezi s katerimi se starša ne moreta dogovoriti (za pomembna vprašanja se zlasti štejeta določitev dejanskega prebivališča in izbira izobrazbe ali zaposlitve otroka, ne pa tudi običajni zdravstveni in podobni postopki).

Sodišče običajno odloči o tem, kdo bo skrbel za otroka, ter morda o ureditvi stikov z otrokom in o preživljanju in podpori.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Skrb za otroka je le del obveznosti in pravic, ki jih vključuje starševska odgovornost. Če staršu, ki mu ni bila zaupana skrb za otroka, starševska odgovornost ni bila niti odvzeta niti omejena ali začasno prekinjena, jo ta še vedno izvaja v povezavi z drugimi vidiki starševske odgovornosti in ima še vedno pravico do odločanja o pomembnih vprašanjih glede otroka. Starši izvajajo starševsko odgovornost na podlagi vzajemnega dogovora in v skladu z interesi otroka. Če pri odločanju o vprašanju v zvezi z otrokom obstaja nevarnost zamude, lahko samo eden od staršev sprejme odločitev ali zagotovi soglasje, vendar mora o tem nemudoma obvestiti drugega starša.

Če se starša ne strinjata v zadevi, ki je pomembna za otroka, zlasti za njegove interese, odločitev na podlagi zahtevka starša sprejme sodišče; to velja tudi, če eden od staršev drugega starša izključi iz sprejemanja odločitve o pomembnem vprašanju v zvezi z otrokom. Sodišče na podlagi zahtevka starša odloča tudi, kadar se starša ne moreta sporazumeti o tem, kdo od njiju bo zastopal otroka v sodnem postopku, ali o pomembnih vprašanjih v zvezi z upravljanjem otrokovega premoženja.

Starša se morata medsebojno obveščati o vseh pomembnih vprašanjih glede otroka in njegovih interesov.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Civilni zakonik razlikuje med oddajo otroka v skrb enemu od staršev, v deljeno ali skupno varstvo in vzgojo ali v skrb osebi, ki ni otrokov starš. Sodišče pri sprejemanju odločitve o oddaji otroka v skrb upošteva interese otroka. Sodišče lahko odstopi od odločitve glede deljenega ali skupnega varstva in vzgoje, če sta starša sposobna komunikacije in sodelovanja.

Skupno varstvo in vzgoja (skupna vzgoja)

Ta oblika ureditve skrbi za otroka pomeni, da ni sprejeta posebna odločitev glede oddaje otroka v skrb enemu od staršev. V praksi lahko en starš v okviru skupnega varstva in vzgoje skrbi na primer za izobraževalne potrebe otroka, drugi starš pa za njegove športne dejavnosti, in/ali en starš se osredotoča na otrokovo znanje jezikov, medtem ko drugi starš namenja pozornost drugim otrokovim interesnim dejavnostim. Oba starša skupaj skrbita za otrokovo zdravstveno varstvo in materialne potrebe (npr. kuhanje, čiščenje, oblačila). Pogoj za namestitev otroka v skupno varstvo in vzgojo je soglasje obeh staršev.

Deljeno varstvo in vzgoja (izmenična vzgoja)

Deljeno varstvo in vzgoja pomeni, da za otroka izmenično skrbi eden od staršev za točno določeno obdobje. Sodišče določi tudi pravice in obveznosti, ki se izvajajo v teh obdobjih.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Zahtevek v zvezi s starševskimi obveznostmi in pravicami je treba vložiti pri pristojnem okrožnem sodišču v kraju (v Pragi pri okrožnem sodišču, v Brnu pri mestnem sodišču), kjer ima mladoletnik stalno prebivališče, če nima stalnega naslova, pa pri pristojnem okrožnem sodišču v kraju, kjer živi. Pri vprašanjih v zvezi z mladoletniki lahko sodišče odloča tudi brez zahtevka.

Zahteve glede zahtevka so odvisne od vrste zahtevka. Vedno pa je treba navesti ime, priimek in naslov udeležencev ali identifikacijske številke udeležencev in njihovih zastopnikov, opisati pomembna dejstva, dokaze, na katere se sklicuje vložnik zahtevka, pri čemer mora zahtevek jasno izražati, za kaj si vložnik prizadeva in na katero sodišče je naslovljen zahtevek.

Zahtevek mora vključevati vse pomembne dokumente v zvezi z zadevnim vprašanjem – na primer rojstni list, poročno listino, kakršno koli prejšnjo sodno odločbo v zvezi z otrokom. Zahtevano število izvodov predloga je treba predložiti v papirni obliki, pri čemer en izvod ostane sodišču, vsak udeleženec pa po potrebi prejme svoj izvod.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Sodišče lahko sproži sodni postopek v zvezi z vprašanji skrbi sodišča za mladoletnika, tudi če zahtevek ni bil vložen.

Sodišče lahko še pred odločitvijo glede vsebine zadeve v okviru predhodnega odločanja udeležencu v postopku naloži plačilo osnovne preživnine in/ali odda otroka v skrb enemu od staršev ali osebi, ki jo določi sodišče, če je to nujno zaradi začasne ureditve odnosov med udeleženci postopka ali če obstaja skrb, da je ogrožena izvršitev sodne odločbe. Predhodna odločba se običajno izda na podlagi zahtevka, vendar če je mogoče začeti postopek o vsebini zadeve (tudi postopek, ki se nanaša na skrb sodišča za mladoletnika) brez zahtevka, se lahko predhodna odločba sprejme tudi brez njega. Sodišče, ki je pristojno za postopek v zadevi, je odgovorno za predhodno odločbo, razen če zakon določa drugače. Zahtevek za sprejetje predhodne odločbe mora vključevati zahteve iz člena 42(4) in člena 75 zakonika o civilnem postopku (zakon št. 99/1963, kot je bil spremenjen), kar pomeni zlasti: informacije o sodišču, na katero je zahtevek naslovljen; kdo vlaga zahtevek in kaj zahtevek zadeva, tj. navedba dejstev, ki utemeljujejo predlagano predhodno odločbo; kaj je cilj zahtevka, tj. za katero predhodno odločbo si prizadeva vložnik; navedba dejstva, da je nujna začasna ureditev razmerij med udeleženci ali da obstaja skrb, da je ogrožena izvršitev sodne odločbe, pa tudi navedba datuma, ko je bil zahtevek pripravljen, in podpis vložnika ali njegovega zastopnika. Dokumente, na katere se sklicuje vložnik, je treba priložiti zahtevku. V zvezi s predhodnimi odločbami na splošno velja, da mora vložnik za zagotovitev nadomestila za škodo ali druge izgube, ki bi nastale zaradi predhodne odločbe, najpozneje isti dan, ko je sodišču predložil zahtevek za predhodno odločbo, zagotoviti določen znesek varščine. Vendar v primeru predhodne odločbe v zadevi glede preživljanja in podpore ali predhodne odločbe, ki jo lahko sodišče izda tudi brez zahtevka, ni treba zagotoviti varščine. Sodišče brez odlašanja izda predhodno odločbo. Če ni nevarnosti zamude, lahko sodišče sprejme odločitev o zahtevku za predhodno odločbo v sedmih dneh od dne, ko je bil vložen. Sodišče odloči brez zaslišanja udeležencev. Ob izdaji predhodne odločbe vložniku zahtevka naloži, da mu mora v predpisanem roku predložiti zahtevek za začetek postopka. Določi lahko tudi, da predhodna odločba velja le za določeno obdobje.

Zakon o posebnih sodnih postopkih (zakon št. 292/2013, kot je bil spremenjen) določa posebno predhodno odločbo za primer, ko mladoletniku ni zagotovljena ustrezna skrb, ne glede na to, ali obstaja oseba s pravico do skrbi za otroka ali ne, ali če so resno ogroženi ali moteni življenje otroka, njegov normalen razvoj ali drug pomemben interes. V takem primeru sodišče na podlagi predhodne odločbe, ki jo lahko izda le na zahtevek organa za socialno in pravno varstvo otrok, za osnovno obdobje uredi razmerja otroka, tako da odredi njegovo namestitev v ustrezno okolje, navedeno v odločbi. Na podlagi take predhodne odločbe se lahko otrok začasno namesti v rejništvo, ker starš v tem obdobju zaradi resnih razlogov ne more skrbeti zanj, ali pa se lahko otrok po izteku tega obdobja odda v skrb pred posvojitvijo, če so starši privolili v posvojitev, ali pa se sprejme odločitev, da soglasje staršev za posvojitev ni potrebno. Sodišče brez odlašanja sprejme odločitev o zahtevku za predhodno odločbo, vendar najpozneje v 24 urah od vložitve. Odločba se izvrši takoj, ko je izdana, pri čemer sodišče v zvezi z njenim izvrševanjem sodeluje z zadevnimi javnimi organi.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

V skladu z zakonom o sodnih taksah (zakon št. 549/1991, kot je bil spremenjen) je sodni postopek v zvezi s skrbništvom ter varstvom in vzgojo mladoletnikov oproščen plačila taks. To pomeni, da vložniku zahtevka v zvezi z obveznostmi in pravicami staršev ni treba plačati sodnih taks.

Pod nekaterimi pogoji je mogoče imenovati zakonitega zastopnika, ki opravlja delo brezplačno ali za znižano plačilo. Sodišče imenuje zastopnika na zahtevo udeleženca, v zvezi s katerim se lahko predvideva, da ga bo sodišče v celoti oprostilo plačila taks, če je to na primer nujno za zaščito njegovih interesov. Če je to potrebno za zaščito interesov udeleženca, mu bo dodeljen odvetnik. Imenovanje zastopnika mora utemeljevati položaj udeleženca (v praksi so to lahko neugodne finančne okoliščine ali neugoden socialni položaj, čeprav je treba vedno upoštevati posebne okoliščine primera), pri čemer ne sme biti samovoljnega ali očitno neuspešnega izvajanja ali zaščite pravic.

Zakon o zagotavljanju pravne pomoči v čezmejnih sporih v Evropski uniji (zakon št. 629/2004, kot je bil spremenjen) ureja dostop do pravne pomoči za sodni postopek v državi članici Evropske unije, ki vključuje fizično osebo s stalnim prebivališčem v drugi državi članici. Ta pomoč zadeva sodni postopek v fazah sojenja in izvršitve.

Zakon o odvetništvu (zakon št. 85/1996, kot je bil spremenjen) določa pogoje, pod katerimi je mogoče neposredno od češke odvetniške zbornice zahtevati brezplačno imenovanje pravnega svetovalca.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, zoper odločbo v zvezi s starševsko odgovornostjo je mogoče vložiti pravno sredstvo. Okrožna sodišča so prvostopenjska sodišča za upravljanje pravic in obveznosti, ki izhajajo iz starševske odgovornosti. Regionalna sodišča (ali mestno sodišče v Pragi) odločajo glede pravnih sredstev zoper odločbe sodišč prve stopnje. Pravno sredstvo zoper odločbo sodišča se lahko vloži v 15 dneh od prejema pisne odločbe sodišča, zoper katero se vlaga pravno sredstvo, razen če to prepoveduje zakon (pravnega sredstva na primer ni mogoče vložiti zoper odločbo sodišča, s katero je bil odobren dogovor med staršema glede skrbi za otroka). Tudi če se pravno sredstvo vloži po izteku 15-dnevnega roka, se šteje, da je bilo vloženo pravočasno, če je vložnik od pritožbenega sodišča prejel napačne informacije.

Poudariti je treba, da so lahko nekatere odločbe začasno izvršljive – izvršijo se torej lahko tudi, če je bilo zoper njih vloženo pravno sredstvo. Odločbe, ki nalagajo izvajanje obveznosti preživljanja, in odločbe o podaljšanju trajanja učnega ukrepa, na podlagi katerega je bil otrok začasno odvzet iz varstva in vzgoje njegovih staršev ali druge osebe, so začasno izvršljive.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Na Češkem je treba sodišču predložiti zahtevek za izvršitev odločbe v zvezi s skrbjo za mladoletnika. Postopek, po katerem se odločba izvrši, ureja zakon o posebnih sodnih postopkih (zakon št. 292/2013, kot je bil spremenjen).

Za takšen postopek je pristojno splošno sodišče za mladoletnike, ki je pristojno okrožno sodišče v kraju (okrožno sodišče v Pragi, mestno sodišče v Brnu), kjer ima mladoletnik stalno prebivališče, na podlagi dogovora med staršema ali odločbe sodišča ali drugih odločilnih dejstev. Zahtevek mora vključevati vse potrebne informacije (upravičene in zavezane stranke, obseg in vsebino obveznosti zavezane stranke in rok za izpolnjevanje zadevne obveznosti ter navedbo tako imenovanega izvršilnega naslova – odločba, ki se bo izvršila).

Preden sodišče odredi izvršitev odločbe, lahko zavezano stranko, če ima za to posebne razloge in/ali če zavezana stranka ni bila seznanjena s posledicami neizpolnjevanja obveznosti, pozove k izpolnjevanju odločbe ali dogovora in jo obvesti o možnostih izvršitve odločbe: z naložitvijo denarnih kazni ali odvzemom otroka. Sodišče lahko tudi od zadevnega organa za socialno in pravno varstvo otrok zahteva, naj zavezano stranko usmerja pri izpolnjevanju obveznosti, pri čemer ni treba odrediti izvršitve odločbe.

Če oseba tudi po pozivu sodišča ne izpolni svojih obveznosti, sodišče odredi izvršitev odločbe na podlagi denarne kazni, kar lahko stori večkrat. Znesek posamezne denarne kazni ne sme presegati 50 000 CZK. Drugi ukrepi, ki jih lahko odredi sodišče, vključujejo srečanje z mediatorjem, srečanje s strokovnjakom na področju otroške psihologije ali oblikovanje načrta za aklimatizacijo, da bi se olajšalo postopno vzpostavljanje odnosa med otrokom in osebo, ki je upravičena do stika z njim.

Če obveznosti kljub izvajanju ukrepov niso izpolnjene ali če je glede na okoliščine jasno, da se s tem pristopom ni doseglo izpolnjevanje obveznosti, sodišče v izjemnih primerih odredi izvršitev odločbe o odvzemu otroka osebi, ki tega otroka ne sme imeti v skladu z dogovorom ali odločbo. Odločitev, s katero je bila odrejena odločba o odvzemu otroka, se zavezani stranki sporoči šele med izvršitvijo.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Sodne odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki jih izdajo sodišča držav članic EU, se v Češki republiki priznajo – pri čemer ni potreben noben poseben postopek – v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljnjem besedilu: Uredba št. 2201/2003) ter Uredbo Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2019/1111). V skladu z Uredbo št. 2201/2003 lahko vsaka oseba s pravnim interesom vloži zahtevek pri sodišču za izdajo odločbe o priznanju ali nepriznanju odločbe. Na Češkem so za tak postopek na prvi stopnji pristojna okrožna sodišča (okrožna sodišča v Pragi, mestno sodišče v Brnu). Pristojno sodišče je okrožno sodišče, ki je splošno sodišče vložnika zahtevka, sicer pa okrožno sodišče, na območju katerega je ali bi lahko nastal položaj, v zvezi s katerim je pomembno priznanje. V skladu z Uredbo 2019/1111 lahko vsaka zainteresirana stran zahteva odločbo o odsotnosti razlogov za zavrnitev priznanja. Na Češkem so za tak postopek na prvi stopnji pristojna okrožna sodišča (okrožna sodišča v Pragi, mestno sodišče v Brnu).

Preden se lahko odločba v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdana v drugi državi članici, izvrši na Češkem, mora biti razglašena za izvršljivo v skladu s posebnim postopkom iz zgoraj navedene Uredbe št. 2201/2003. Zahtevek za razglasitev izvršljivosti se na Češkem predloži krajevno pristojnemu okrožnemu sodišču (okrožna sodišča v Pragi, mestno sodišče v Brnu). Krajevna pristojnost se določi v skladu z Uredbo št. 2201/2003 glede na običajno prebivališče osebe, na katero se nanaša izvršitev, ali glede na običajno prebivališče otroka; če nobeno od teh prebivališč ni v državi članici, kjer bo izvršitev izvedena, se krajevna pristojnost določi glede na lokacijo izvršitve odločbe.

Odločba o pravici do stikov z otrokom in odločba, ki odreja vrnitev otroka in je izdana na podlagi člena 11(8) Uredbe št. 2201/2003, sta v skladu s členoma 41 in 42 Uredbe št. 2201/2003 izvršljivi v drugi državi članici brez razglasitve izvršljivosti in brez možnosti ugovora zoper priznanje odločbe, če je bilo za odločbo v državi članici izvora izdano potrdilo na podlagi standardiziranega obrazca iz Priloge k Uredbi št. 2201/2003.

Zahtevku za priznanje ali nepriznanje odločbe in razglasitev odločbe za izvršljivo je treba priložiti izvod odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njene verodostojnosti (npr. dvojnik ali overjeno kopijo odločbe), in potrdilo v skladu s členom 39, ki ga izda ustrezni organ države članice, v kateri je bila odločba izdana, in sicer na standardiziranem obrazcu iz Priloge k Uredbi št. 2201/2003. V primeru sodne odločbe, izdane v nenavzočnosti toženca, je treba priložiti tudi izvirnik ali overjeno kopijo dokumenta, ki potrjuje, da se stranka ni udeležila postopka in da je bil predložen zahtevek o začetku postopka, ali drug podoben dokument ali kakršen koli dokument, v katerem je navedeno, da je toženec nedvomno sprejel sodno odločbo. Če potrdilo ali zahtevani dokument v primeru sodne odločbe, izdane v nenavzočnosti toženca, ni predložen, se izvede postopek v skladu s členom 38(1) Uredbe št. 2201/2003.

V skladu z Uredbo 2019/1111 so odločbe v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdane v državi članici in izvršljive v tej državi članici, izvršljive tudi v Češki republiki, ne da bi jih bilo treba razglasiti za izvršljive.

Odločbe o pravicah do stikov z otroki in odločbe v skladu s členom 29(6), ki nalagajo vrnitev otroka in za katere je bilo izdano potrdilo v državi članici izvora, pri čemer se je uporabilo potrdilo iz Priloge k Uredbi 2019/1111, se priznajo v drugih državah članicah v skladu s členom 43 Uredbe 2019/1111, ne da bi bil za priznanje potreben kakršen koli poseben postopek in brez možnosti za nasprotovanje njihovemu priznanju, razen če je bilo ugotovljeno, da je odločba nezdružljiva s [poznejšo] odločbo iz člena 50, in le v primeru take nezdružljivosti.

Odločbe o pravicah do stikov z otroki in odločbe v skladu s členom 29(6), ki nalagajo vrnitev otroka in za katere je bilo izdano potrdilo v državi članici izvora, pri čemer se je uporabilo potrdilo iz Priloge k Uredbi 2019/1111, se priznajo v drugih državah članicah v skladu s členom 43 Uredbe 2019/1111, ne da bi bila za to potrebna razglasitev izvršljivosti.

Za priznanje in izvršitev v skladu z Uredbo 2019/1111 je treba predložiti izvod odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njene verodostojnosti, in zadevno potrdilo iz člena 36 ali 47, ki ga je izdal ustrezen organ države članice, če je bila izdana odločba, pri čemer se uporabi potrdilo iz Priloge k Uredbi 2019/1111. Če dokumenti iz člena 31(1) niso predloženi, je treba izvesti postopek iz člena 32 Uredbe 2019/1111.

V skladu s pogoji iz navedenih uredb je postopek za izvršitev odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo iz druge države članice EU enak postopku za izvršitev nacionalnih odločb. Za več informacij glej prejšnje vprašanje.

16 Pred katerim sodiščem v tej državi članici lahko nasprotujem priznanju in izvršitvi odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Popravni ukrep (pravno sredstvo) zoper odločbo sodišča se predloži sodišču, ki je izdalo odločbo. Odločitev o popravnem ukrepu sprejme sodišče višje stopnje.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

V postopku v zvezi z vprašanji starševske odgovornosti se pravo, ki se uporablja, določi v skladu s Haaško konvencijo z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok. Kakršen koli dvostranski mednarodni sporazum, ki Češko zavezuje do drugih držav, ima prednost pred konvencijo iz leta 1996, razen v primeru izjave v skladu s členom 52(1) navedene konvencije (taka izjava je bila izdana v zvezi z vzajemnim dvostranskim sporazumom med Češko in Poljsko, s čimer je bila zagotovljena prednost konvencije iz leta 1996).

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Izraz „starševska odgovornost“ se nanaša na vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb (varstvo in vzgoja). Starši imajo dolžnost in pravico skrbeti za svoje otroke. Starševska skrb obsega skrb za otroka in njegovo premoženje ter zastopanje otroka; pravica do sprejemanja odločitev za otroka je torej načeloma povezana s starševsko skrbjo. Starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Kot je navedeno že pri odgovoru na 1. vprašanje, izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja.

Načeloma starša varstvo in vzgojo otroka izvajata skupaj, če:

1. je otrok rojen v zakonski zvezi;
2. starša po rojstvu otroka skleneta zakonsko zvezo;
3. starša izjavita, da želita skupaj skrbeti za otroka (izjavi o varstvu in vzgoji);
4. jima družinsko sodišče (Familiengericht) dodeli skupno varstvo in vzgojo otroka.

Izjavi o varstvu in vzgoji morata biti ustrezno overjeni. To je mogoče storiti pri uradu za mladino (Jugendamt) ali notarju, v nekaterih okoliščinah pa tudi pri diplomatskih predstavništvih v tujini. Če starša ne predložita izjave o varstvu in vzgoji ter nista v medsebojni zakonski zvezi, mati izvaja izključno varstvo in vzgojo otroka. Vendar lahko družinsko sodišče na zahtevo enega od staršev dodeli skupno varstvo in vzgojo obema staršema, če je to v otrokovo korist. Predpostavlja se, da sta skupno varstvo in vzgoja v otrokovo korist, če drugi starš ne navede razlogov, zakaj naj se skupno varstvo in vzgoja ne bi dodelila, ter taki razlogi tudi sicer niso očitni.

V nemškem pravu se predpostavlja, da je običajno v otrokovo korist, če ima stike z obema staršema, zato mu je zagotovljena pravica do stikov s staršema. Poleg tega imata oba starša pravico in dolžnost ohranjati stike s svojim otrokom.

Pravica do stikov predvsem omogoča staršem, da otroke redno videvajo in govorijo z njimi. Poleg osebnega stika to vključuje tudi stik po pošti in telefonu.

Na splošno je dolžnost obeh staršev, da preživljata svoje otroke, pri čemer lahko sama izbereta, kako bosta preživljanje zagotavljala. Odločita se lahko na primer za zagotavljanje preživnine v naravi, in sicer večinoma na svojem domu (nastanitev, hrana, oblačila itd.).

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo).

Če za otroka ne skrbijo njegovi starši, ker so na primer pokojni ali nimajo pravice zastopati otroka v zadevah, povezanih z njim ali njegovim premoženjem, ker je bila staršem na primer odvzeta pravica do varstva in vzgoje otroka, družinsko sodišče otroku dodeli zakonitega skrbnika.

Če starši ne morejo poskrbeti za nekatere vidike starševske skrbi, družinsko sodišče za te vidike imenuje skrbnika (člen 1909 civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, BGB)).

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo).

Če imata starša skupno varstvo in vzgojo ter nato njuna življenjska skupnost preneha, varstvo in vzgojo otroka še naprej izvajata skupaj, ne glede na to, ali sta v medsebojni zakonski zvezi ali ne. Vendar lahko družinsko sodišče na zahtevo enega od staršev temu dodeli izključno varstvo in vzgojo. Taki zahtevi se ugodi, če se drugi starš s tem strinja, razen če ni otrok star najmanj 14 let in temu nasprotuje, ali če se za razveljavitev skupnega varstva in vzgoje ter dodelitev varstva in vzgoje enemu staršu šteje, da sta v otrokovo korist. Tudi če se starša razvežeta, se taka odločitev sprejme le na zahtevo enega od staršev, razen če je ogrožena dobrobit otroka.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo) in stike z otrokom.

Običajno se starša sama odločita, kako bosta izvajala skupno varstvo in vzgojo svojega otroka, saj glede načina izvajanja ni pravnih zahtev. Vendar pa pravno zavezujoča sprememba ureditve varstva in vzgoje ni mogoča le z dogovorom, ampak je zanjo potrebna odločba družinskega sodišča. Če starša živita ločeno, jima lahko urad za mladino pomaga pripraviti obojestransko sprejemljiv načrt izvajanja starševske skrbi. Ta načrt je lahko podlaga za odločitve sodišča v zvezi z izvajanjem varstva in vzgoje otroka. Če se starša strinjata, da bi bilo treba varstvo in vzgojo otroka dodeliti samo enemu staršu, lahko pri družinskem sodišču zaprosita za prenos varstva in vzgoje otroka.

Starša se lahko dogovorita tudi o izvajanju pravice do stikov, saj v zvezi s tem ni zahtev. Če je dogovor zapisan v poravnavi pred sodiščem in ga sodišče potrdi, ta poravnava ustreza zavezujoči sodni odločbi in se lahko po potrebi prisilno izvrši.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Če starši medsebojnih nesoglasij ne zmorejo rešiti sami, se lahko obrnejo na urad za mladino ali prostovoljno organizacijo za pomoč mladim (Freie Jugendhilfe). Tam jim svetujejo in pomagajo premostiti težave. Podatkovna zbirka vseh takih svetovalnih služb je na voljo na spletnem naslovu http://www.dajeb.de. Starši lahko sporazumno rešitev dosežejo tudi s pomočjo mediacije. Več informacij o družinski mediaciji je na voljo na spletnem naslovu http://www.bafm-mediation.de/.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik lahko, odvisno od zahteve ali predloga, v okviru postopka odloči o vseh vprašanjih, povezanih z varstvom in vzgojo otroka (vključno s predajo otroka), stiki z njim ter njegovim preživljanjem. Sodnik si mora v vseh fazah postopka prizadevati za obojestransko sprejemljivo rešitev nesoglasij. Če imata starša različno mnenje o zadevi, povezani z varstvom in vzgojo, ki je za otroka pomembna, lahko sodišče enega od staršev tudi pooblasti za samostojno sprejemanje odločitev v zvezi s tem (Alleinentscheidungsbefugnis).

Če je ogrožena dobrobit otroka, lahko sodišče tudi kadar koli in po uradni dolžnosti odredi ukrepe, ki so potrebni za odvrnitev takega tveganja.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo) in stike z otrokom.

Kar zadeva starševsko skrb, je treba na to vprašanje načeloma odgovoriti pritrdilno. Starš, ki nima pravice do varstva in vzgoje otroka, nima pravice sodelovati pri odločanju. Ima pa pravico do stikov z otrokom in lahko od drugega starša zahteva informacije o osebnih razmerah otroka, če je taka zahteva legitimna. Vendar lahko starš, ki ne izvaja varstva in vzgoje otroka, v času, ko otrok prebiva pri njem na podlagi soglasja starša s pravico do varstva in vzgoje otroka ali sodne odločbe (npr. v okviru izvajanja pravice do stikov), sam sprejema odločitve o zadevah, povezanih s skrbjo za otroka (npr. glede prehrane).

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo).

Če imata starša skupno varstvo in vzgojo otroka ter živita skupaj, morata v zvezi z vsemi vprašanji, povezanimi s starševsko skrbjo, doseči obojestransko sprejemljive rešitve. Če pa starša živita ločeno, morata to storiti samo v zvezi z zadevami, ki so za otroka zelo pomembne. Pri vsakodnevnih zadevah ima starš, pri katerem otrok živi, pravico sam sprejemati odločitve.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo) in stike z otrokom.

V večini primerov so v postopkih, povezanih z varstvom in vzgojo otroka ter stiki z otrokom, pristojna družinska sodišča (oddelki okrajnih sodišč (Amtsgerichte)). Če je treba za začetek postopka vložiti zahtevek, na primer v postopku za dodelitev izključnega varstva in vzgoje otroka, kadar starša živita ločeno, mora biti zahtevek obrazložen. Navesti je treba dejstva in dokaze v zadevi ter priložiti listine, na katere se stranka sklicuje. V zahtevku je treba tudi navesti, ali sta stranki spor že poskušali rešiti z mediacijo ali drugim izvensodnim postopkom reševanja sporov. Pravno zastopanje je obvezno samo izjemoma, na primer pri zahtevkih v okviru postopka za razvezo zakonske zveze. Če pravno zastopanje ni obvezno, se lahko zahtevek vloži neposredno pri pristojnem sodišču. V ta namen imajo okrajna sodišča vložišča (Rechtsantragstellen), v katerih se lahko na zapisnik vložijo zahtevki in druge izjave.

Če starša ob rojstvu otroka nista v medsebojni zakonski zvezi, lahko izjavo o varstvu in vzgoji (v primeru skupnega varstva in vzgoje) overijo uradnik, odgovoren za dokumentacijo pri uradu za mladino (Jugendamt), notar ali v nekaterih okoliščinah diplomatska predstavništva v tujini.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

V postopkih, povezanih z izvajanjem varstva in vzgoje ter pravico staršev do stikov z otrokom, se uporablja načelo „poizvedovanja po uradni dolžnosti“ (Amtsermittlungsgrundsatz). V skladu z njim mora sodišče o vseh pomembnih dejstvih opraviti poizvedbo po uradni dolžnosti, pri tem pa ga ne zavezujejo trditve strank.

V nujnih primerih lahko sodišče izda začasno odredbo, če je to utemeljeno in nujno potrebno. Če je ogrožena dobrobit otroka, mora sodišče preveriti, ali bi bilo treba izdati začasno odredbo, tudi če tega ne zahteva nobena stranka. Če v postopku v zvezi s pravico do stikov z otrokom ni mogoče v roku doseči obojestransko sprejemljive rešitve, se mora sodišče s staršema in uradom za mladino pogovoriti o izdaji začasne odredbe.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Državljani, ki zaradi osebnih in finančnih razmer ne morejo kriti stroškov postopka ali jih lahko krijejo le deloma ali v obrokih, lahko dobijo pravno pomoč za postopek, med drugim za postopek pred družinskim sodiščem. Osnovni pogoj za tako pravno pomoč je, da ima nameravana tožba ali obramba razumne možnosti za uspeh in ni očitno neresna. Tako je tudi osebam z manj finančnimi sredstvi zagotovljen dostop do sodnega varstva. V okviru postopka pravne pomoči država osebi, upravičeni do pomoči, glede na njen razpoložljivi dohodek v celoti ali delno krije njen delež sodnih stroškov in, če ji je bil postavljen odvetnik, tudi nagrado odvetnika.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo) in stike z otrokom.

Zoper odločbo o varstvu in vzgoji otroka/stikih z otrokom je mogoče vložiti pritožbo. Pri tem ni pomembno, ali je bila odločba izdana v okviru samostojnega postopka ali pa je bila sprejeta v okviru dodatnega postopka ob razvezi zakonske zveze. Pritožbe so dopustne v obeh primerih.

Pritožbo je treba vložiti v enem mesecu po pisni objavi odločbe. Zoper začasne odredbe o varstvu in vzgoji otroka se je mogoče pritožiti le, če so bile izdane na podlagi ustne obravnave. Take pritožbe je treba vložiti v dveh tednih. Začasne odredbe, izdane brez ustne obravnave, so dokončne. Ne glede na morebitno ustno obravnavo pritožbe prav tako niso mogoče zoper začasne odredbe o pravici do stikov z otrokom. Vendar je v teh primerih mogoče začeti postopek v glavni stvari. Opozoriti je treba, da začasne odredbe postanejo neveljavne, ko začnejo v zvezi z isto zadevo učinkovati druge sodne odločbe.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo) in stike z otrokom.

Če je izvršilni nalog za predajo oseb in ureditev stikov kršen, lahko sodišče zavezani stranki naloži globo, če te ni mogoče izterjati, pa lahko odredi zaporno kazen. V nekaterih okoliščinah se lahko zaporna kazen odredi tudi neposredno. Posledice kršitve izvršilnega naloga so opisane v odločbi, s katero je odrejena predaja osebe ali ureditev stikov. Najvišja globa za eno osebo je 25 000 EUR, najdaljša zaporna kazen pa šest mesecev. Drugo mogoče sredstvo izvršitve je odreditev uporabe sile zoper zavezano stranko. Če je treba otroka predati, da se omogoči izvajanje pravice do stikov, pri otroku ni dovoljeno uporabiti sile. Uporaba sile pri otroku je dovoljena samo, če je to v otrokovo korist in obveznosti ni mogoče izvršiti z milejšimi sredstvi.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo) in stike z otrokom.

Odločbe o varstvu in vzgoji otrok ter stikih z njimi, izdane v drugih državah članicah EU (razen na Danskem), se v Nemčiji priznajo na podlagi Uredbe (ES) št. 2201/2003 (uredba Bruselj IIa), zato v ta namen ni potreben poseben postopek. Vendar je v Nemčiji mogoče tudi zaprositi za priznanje takih odločb pri pristojnem družinskem sodišču. To priznanje se uporablja v zvezi z vsemi strankami.

Preden se lahko odločba o varstvu in vzgoji otrok, izdana v drugi državi članici, izvrši v Nemčiji, je treba vložiti zahtevo za razglasitev izvršljivosti, kot je določeno v uredbi Bruselj IIa, tj. odločba mora biti odobrena za izvršitev v Nemčiji. Zahtevo je treba vložiti pri krajevnem družinskem sodišču v kraju sedeža višjega deželnega sodišča (Oberlandesgericht). Zahtevi za izvršitev morata biti priložena izvod odločbe in potrdilo sodišča države članice, v kateri je bila izdana, na standardnem obrazcu iz Priloge II k Uredbi. Pri tem ni nujno, da vložnike zastopa odvetnik. Vendar pa morajo vložniki, ki prebivajo v drugi državi članici, imenovati pooblaščenega zastopnika za vročanje v Nemčiji. Družinsko sodišče odloči brez predhodne ustne obravnave. Sodni tajnik sodišča na podlagi te odločbe izda izvršilni nalog. Pritožbe zoper odločbo družinskega sodišča je mogoče vložiti pri višjem deželnem sodišču. Zoper odločbo višjega deželnega sodišča se je mogoče pritožiti pri zveznem sodišču (Bundesgerichtshof), če višje deželno sodišče to dovoli. V Nemčiji je za obravnavanje zahtev za priznanje in razglasitev izvršljivosti pristojnih samo 22 od več kot 650 družinskih sodišč. Njihove naslove je mogoče najti na spletnih naslovih http://www.bundesjustizamt.de/sorgerecht – „Zuständige Gerichte“ (v nemščini) in http://www.bundesjustizamt.de/custody-conflicts – „Pristojna nemška sodišča“ (v angleščini).

Opozoriti je treba, da se lahko nekatere odločbe držav članic o pravici do stikov in vrnitvi otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani, v Nemčiji priznajo in izvršijo, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in ne da bi bilo mogoče to priznanje izpodbijati. Ne glede na to imajo v takih primerih nosilci starševske odgovornosti tudi pravico, da pri nemških sodiščih uradno zahtevajo razglasitev izvršljivosti takih odločb.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo) in stike z otrokom.

Tudi v tem primeru ima posebno pristojnost 22 sodišč, omenjenih v odgovoru na 15. vprašanje. Zahtevke za izpodbijanje priznanja odločbe o varstvu in vzgoji otroka je treba vložiti pri družinskem sodišču v kraju sedeža višjega deželnega sodišča, ki je pristojno glede na običajno prebivališče nasprotne stranke ali otroka, na katerega se nanaša odločba. Če tega ni, je pristojno družinsko sodišče, na območju pristojnosti katerega obstaja interes za izpodbijanje priznanja ali potreba po skrbi; sicer je pristojno družinsko sodišče Pankow/Weißensee. Z začetkom tega postopka se pristojnost za vse zadeve v zvezi z zadevnim otrokom običajno skoncentrira na enem kraju, tj. eno sodišče lahko odloči o vseh zadevah v zvezi z otrokom. Vendar se odločbe (glede priznanja ali izpodbijanja priznanja) uporabljajo samo v državi članici, kjer so bile izdane. Ne glede na to se v Nemčiji še vedno lahko izvede postopek za ugotovitev nepriznanja, tudi kot previdnostni ukrep.

Kar zadeva ta postopek, se določbe o odobritvi izvršitve ustrezno uporabljajo na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Izraz „starševska odgovornost“ zajema vse pravice in obveznosti, ki jih imajo starši v zvezi z otrokom. Pomemben del starševske odgovornosti je starševska skrb; starševska odgovornost vključuje tudi stike z otrokom in dolžnost njegovega preživljanja (glej odgovor na 1. vprašanje). Naslednje navedbe se nanašajo na starševsko skrb (varstvo in vzgojo) in stike z otrokom.

Razlikovati je treba med vprašanji prava, ki se uporablja, in vprašanji pristojnosti sodišč. Za zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo otroka ter stiki z otrokom so običajno pristojni sodni in upravni organi v kraju otrokovega običajnega prebivališča (člen 8 Uredbe (ES) št. 2201/2003 in člen 5 Haaške konvencije o varstvu otrok). Vendar pa državljanstvo ni pomembno. Tudi pravo, ki se uporablja, temelji na Haaški konvenciji o varstvu otrok. Prav tako v skladu s to konvencijo se za dodelitev, odvzem in izvajanje varstva in vzgoje otroka ter pravice do stikov po zakonu načeloma uporablja pravo države, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Načeloma varstvo in vzgoja otroka, ki izhajata iz prava države otrokovega običajnega prebivališča, veljata še naprej, tudi če se otrokovo prebivališče spremeni. Če nemški sodni in upravni organi, ki so pristojni glede na otrokovo običajno prebivališče, sprejmejo določbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih z otrokom, se za te določbe uporablja nemško pravo.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.
Opozarjamo, da so že na voljo naslednje jezikovne različice: .

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Estonija

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Starševska odgovornost pomeni pravico do varstva in vzgoje mladoletnega otroka, kar vključuje obveznost in pravico starša, da skrbi za otroka. Starševska odgovornost vključuje pravico skrbeti za otrokovo osebnost (varstvo in vzgoja otroka), pravico do upravljanja otrokovega premoženja (skrbništvo nad premoženjem) in pravico do odločanja o zadevah, ki se nanašajo na otroka. Skrbništvo nad premoženjem vključuje pravico in obveznost upravljati otrokovo premoženje ter zastopati otroka. To ne posega v pravico otroka, da samostojno upravlja svoje premoženje, kadar tako določa zakon.

Starš je pristojen za odločanje o svojem mladoletnem otroku, kar vključuje pravico do odločanja o vsakodnevnih vprašanjih glede otroka (običajno glede skrbi za otroka). Praviloma so odločitve o vsakodnevnih vprašanjih običajne odločitve, ki se pogosto pojavljajo in nimajo trajnega vpliva na razvoj otroka. Poleg pristojnosti za odločanje ima starš, ki skrbi za varstvo in vzgojo otroka, tudi pravico do zastopanja svojega mladoletnega otroka. Starša s skupnim varstvom in vzgojo otroka imata tudi skupno pravico do zastopanja.

Oba starša imata pravico do stikov s svojimi otroki, kar pomeni obveznost in pravico obeh staršev do ohranjanja neposrednih stikov s svojimi otroki. Pravica staršev do stikov s svojimi otroki ni odvisna od obstoja varstva in vzgoje otroka. Starši imajo do svojih mladoletnih otrok tudi obveznost preživljanja.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Medsebojne pravice in obveznosti staršev in otrok izhajajo iz sorodstva, ki se opredeli na podlagi zakonsko določenega postopka. Ženska, ki rodi otroka, je njegova mati. Moški, s katerim ženska zanosi, je otrokov oče. Šteje se, da je otroka spočel moški, ki je poročen z otrokovo materjo v trenutku otrokovega rojstva, ali moški, ki je očetovstvo priznal, ali moški, čigar očetovstvo je ugotovilo sodišče.

Starša, ki sta med seboj sklenila zakonsko zvezo, imata skupno starševsko odgovornost, tj. izvajata varstvo in vzgojo svojih otrok. Če starša v trenutku otrokovega rojstva med seboj nimata sklenjene zakonske zveze, imata skupno starševsko odgovornost, razen če ob predložitvi izjav o nameri glede priznanja očetovstva ali materinstva izrazita željo, da se starševska odgovornost prepusti enemu od staršev.

Če nobeden od staršev mladoletnega otroka nima pravice do zastopanja ali če staršev otroka ni mogoče opredeliti, se otroku imenuje zakoniti skrbnik. V takem primeru izvaja varstvo in vzgojo otroka zakoniti skrbnik. Dolžnost zakonitega skrbnika je zagotoviti vzgojo in razvoj otroka ter varovati otrokove osebne in premoženjske koristi.

Zakoniti skrbnik je lahko odrasla fizična oseba s polno poslovno sposobnostjo (na primer otrokov sorodnik ali tretja oseba) ali pravna oseba (družba ali lokalna uprava). Pravna oseba se imenuje za zakonitega skrbnika, če ni mogoče najti ustrezne fizične osebe ali če starš v oporoki ali pogodbi o dedovanju navede, naj se kot zakoniti skrbnik imenuje pravna oseba. Pravna oseba mora za osebe pod svojim skrbništvom sistematično poiskati skrbnike, ki so fizične osebe, ter takim skrbnikom zagotavljati nasvete in usposabljanje.

Do imenovanja zakonitega skrbnika njegove dolžnosti začasno opravlja podeželska občina ali mestna uprava otrokovega prebivališča, kot je navedeno v registru prebivalstva, če so izpolnjeni osnovni pogoji za vzpostavitev skrbništva. Pri izvajanju dolžnosti skrbnika ima podeželska občina ali mestna uprava pravice in obveznosti zakonitega skrbnika.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če starša nista sposobna ali pripravljena izvrševati starševske odgovornosti do svojega otroka, lahko dasta soglasje za oddajo otroka v posvojitev. Soglasje starša o oddaji otroka v posvojitev lahko začne veljati šele osem tednov po rojstvu otroka, predloga za posvojitev pa ni mogoče vložiti pri sodišču, dokler ne začne veljati soglasje starša. S soglasjem starša se lahko otrok preda v skrb osebi, ki ga želi posvojiti, še pred začetkom veljavnosti soglasja za oddajo v posvojitev.

Če nobeden od staršev mladoletnega otroka nima pravice do zastopanja ali če staršev otroka ni mogoče opredeliti, sodišče odloči o imenovanju zakonitega skrbnika na svojo pobudo ali na podlagi vloge podeželske občine ali mestne uprave ali zainteresirane osebe.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če se zakonska zveza staršev razveže ali če preneha njuna življenjska skupnost, morata rešiti nadaljnja vprašanja glede varstva in vzgoje otrok. Starša z varstvom in vzgojo otroka se lahko dogovorita o izvrševanju skupne pravice do zastopanja. Sprememba ureditve glede varstva in vzgoje otroka, vključno z odpravo skupnega varstva in vzgoje otroka, pa je mogoča le pri sodišču.

Vsak od staršev ima pravico od sodišča v postopku na predlog zahtevati, naj se varstvo in vzgoja otroka delno ali v celoti preneseta nanj. Sodišče pa lahko o sporu glede varstva in vzgoje otroka odloči tudi na podlagi tožbe, če se to zahteva hkrati z razvezo zakonske zveze ali plačilom preživnine.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Starši z varstvom in vzgojo otroka lahko prosto urejajo skupno izvajanje varstva in vzgoje otroka. Sprememba ureditve glede varstva in vzgoje otroka, vključno z odpravo skupnega varstva in vzgoje otroka, pa je mogoča le pri sodišču. Vprašanja glede varstva in vzgoje otroka se rešijo in opredelijo s pravno zavezujočo odločbo sodišča. Sodišča morajo pri obravnavi katere koli zadeve, ki se nanaša na otroka, predvsem upoštevati koristi otroka ter vse okoliščine in pravni interes upoštevnih oseb. Spori glede varstva in vzgoje otroka so družinske zadeve; obravnavajo jih sodišča na podlagi predloga, v postopku pa izdajo sodno odredbo. Če starš želi, da se opredelijo njegove pravice v zvezi z otrokom, mora pri sodišču vložiti ustrezen predlog.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Starši z varstvom in vzgojo otroka lahko prosto urejajo skupno izvajanje varstva in vzgoje otroka. Sprememba ureditve glede varstva in vzgoje otroka, vključno z odpravo skupnega varstva in vzgoje otroka, pa je mogoča le pri sodišču. Starši si lahko pri sklepanju dogovora pomagajo z družinsko mediacijo. Lokalna uprava jih lahko napoti na ustreznega ponudnika storitev. Starši se lahko na primer o ureditvi stikov z otrokom dogovorijo sami ali s pomočjo družinskega mediatorja, če pa se dogovor krši, morajo pri sodišču zahtevati izdajo izvršilnega naslova (tj. odredbe).

Glede urejanja stikov z otrokom so sodišča v sodnih postopkih tudi poravnalni organi, katerih cilj je doseči sporazum med starši glede stikov z otrokom. Sodišča zaslišijo stranke takoj, ko je to mogoče, pri tem pa imajo tudi možnost uporabiti pomoč družinskega svetovalca, zlasti da se doseže skupno stališče o varstvu in vzgoji otroka ter odgovornosti zanj. Sodišče lahko postopke v zvezi z otrokom začasno ustavi, če to ne povzroči zamude, ki škodi koristi otroka, in če sta se zadevni stranki pripravljeni udeležiti svetovanja zunaj sodišča ali če bi bilo spor iz drugih razlogov po mnenju sodišča mogoče rešiti z dogovorom med strankama.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Pristojnost sodišč vključuje zadeve, ki se nanašajo na pravico starša do stika z otrokom, spremembe glede varstva in vzgoje otroka, ponovno vzpostavitev varstva in vzgoje otroka, obveznost plačila preživnine in spremembe zneska preživnine na zahtevo starša.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Medsebojne pravice in obveznosti staršev in otrok izhajajo iz starševstva otrok, kar pomeni, da mora starš, katerega potomec je otrok, za otroka skrbeti. Medsebojne pravice in obveznosti staršev in otrok so odvisne od tega, kdo izvaja varstvo in vzgojo otroka, tj. če ju izvaja le eden od staršev, lahko odloča o vseh vprašanjih, povezanih z otrokom, brez predhodnega posvetovanja z drugim staršem.

Starš ima lahko izključno varstvo in vzgojo otroka od rojstva otroka naprej, če sta starša na primer ob predložitvi izjav o nameri glede priznanja očetovstva izrazila željo, da se starševska odgovornost prepusti enemu od staršev. En starš lahko pridobi izključno varstvo in vzgojo na primer v naslednjih treh primerih.

Starš pridobi izključno varstvo in vzgojo otroka, če od sodišča v postopku na predlog zahteva, naj se varstvo in vzgojo otroka delno ali v celoti preneseta nanj. Starš običajno zahteva izključno varstvo in vzgojo otroka, če starša, ki imata skupno varstvo in vzgojo otroka, stalno ne živita skupaj ali če iz katerega drugega razloga ne želita več izvajati skupnega varstva in vzgoje otroka.

Starš lahko sam izvaja varstvo in vzgojo otroka tudi v primerih, ko imata starša skupno varstvo in vzgojo otroka, vendar je izvajanje enega od staršev začasno zadržano. Če se izključno varstvo in vzgoja otroka, dodeljena enemu od staršev na podlagi zakona ali sodne odločbe, začasno zadržita in se ne pričakuje, da bodo razlogi za zadržanje prenehali, sodišče dodeli izvajanje varstva in vzgoje otroka drugemu staršu, če je to v korist otroka.

Sodišče varstvo in vzgojo otroka dodeli drugemu staršu tudi, če starš z izključnim varstvom in vzgojo otroka umre ali sta mu varstvo in vzgoja odvzeta, razen če je to v nasprotju s koristmi otroka.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Če imata starša skupno varstvo in vzgojo otroka, ju izvajata in opravljata obveznosti, ki iz tega izhajajo, na lastno odgovornost in soglasno, pri čemer upoštevata otrokovo splošno dobrobit. Starša, ki imata skupno varstvo in vzgojo otroka, imata tudi skupno pravico do zastopanja.

Če starša, ki imata skupno varstvo in vzgojo otroka, ne dosežeta dogovora glede pomembne zadeve za otroka, lahko sodišče na zahtevo starša pristojnost za odločanje v tej zadevi dodeli enemu od staršev. Če sodišče prenese pristojnost odločanja na enega starša, mu lahko omeji izvrševanje take pravice ali naloži dodatne obveznosti.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

V sporih v zvezi z varstvom in vzgojo otrok odločajo okrajna sodišča. V primeru spora glede varstva in vzgoje otroka mora predlagatelj vložiti predlog za rešitev zadeve pri okrajnem sodišču. Predlog se vloži pri okrajnem sodišču, pristojnem glede na otrokovo prebivališče.

Predlog mora vsebovati naziv sodišča, osebne podatke predlagatelja, zadevne osebe in njunih otrok ter izrecno zahtevo predlagatelja. Poleg tega mora predlog vsebovati dejstva, predlagatelj pa mora navesti in predložiti dokaze, ki so mu na voljo. Predlog mora podpisati predlagatelj ali njegov zastopnik. V primeru zastopanja je treba predlogu priložiti pooblastilo ali drugo listino, iz katere izhaja pravica do zastopanja.

Predlog in dokazne listine se sodišču predložijo pisno v estonščini. Če predlog, zahteva, pritožba ali ugovor, ki ga udeleženec v postopku predloži sodišču, ni v estonščini, sodišče določi rok, v katerem mora oseba, ki je tako listino predložila, predložiti prevod.

Sodišče lahko o zadevah glede določitve pravic staršev v zvezi z otrokom in glede stikov z njim, tj. v zadevah glede varstva in vzgoje otrok, odloči tudi v okviru tožbe, če se to zahteva hkrati z razvezo zakonske zveze ali plačilom preživnine.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Sodišča obravnavajo zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo otrok na predlog, v skladu z določbami o tožbi, pri tem pa upoštevajo posebne določbe glede postopka na predlog (glej zakonik o civilnem postopku [1]).

Sodišče lahko po nujnem postopku obravnava le zahtevek za preživnino, ki jo plačuje starš, ki ne živi z mladoletnim otrokom. Zadev v zvezi z varstvom in vzgojo otrok ni mogoče obravnavati v poenostavljenem postopku. Zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo otrok se obravnavajo na predlog, zato se razlikujejo od običajne tožbe. V postopku na predlog sodišče na svojo pobudo ugotavlja dejstva in zbira potrebne dokaze, razen če zakon ne določa drugače. Sodišče ni vezano na zahteve ali dejstva, ki jih predložijo stranke v postopku, ali na njihovo oceno dejstev, razen če zakon ne določa drugače. Tudi zahteve glede vodenja zapisnika obravnave in glede vročanja listin so manj stroge. V zadevah v zvezi z varstvom in vzgojo otrok lahko sodišča tudi sprejmejo ukrepe za urejanje izvajanja varstva in vzgoje ali stikov z otrokom med postopkom ali da se zagotovi upoštevanje dogovorov v prihodnje.

Sodišče lahko sprejme previdnostne ali začasne ukrepe, če meni, da bi bilo izvrševanje sodbe brez takih ukrepov oteženo ali onemogočeno. V družinskih zadevah, ki se obravnavajo na predlog, lahko začasne ukrepe sprejme vsako sodišče, ki je krajevno pristojno za potrebne ukrepe. Taki ukrepi na primer vključujejo vrnitev otroka drugemu staršu ali spoštovanje pravne preživninske obveznosti; sodišča lahko tožencu med drugim naložijo plačilo preživnine med postopkom ali predložitev zavarovanja za izpolnitev obveznosti plačila.

[1] Zakonik o civilnem postopku (RT I 2005, 26, 197; RT I, 21.6.2014, 58). Na voljo na spletu: https://www.riigiteataja.ee/en/eli/513122013001/consolide.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Če sodišče ugotovi, da fizična oseba zaradi svojega finančnega položaja ne zmore plačati stroškov postopka, jo lahko v celoti ali delno oprosti plačila stroškov pravne pomoči in plačila državne takse.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Sodna odločba, izdana v postopku na predlog, je odredba; zanjo se uporabljajo določbe glede odredb, izdanih v postopku na podlagi tožbe, razen če zakon ne določa drugače. Zoper odredbo o varstvu in vzgoji otrok se lahko vloži pritožba v skladu s splošnimi določbami o pritožbenem postopku, če pritožnik meni, da odločba sodišča prve stopnje temelji na kršitvi pravne določbe (če na primer sodišče prve stopnje napačno uporabi materialno- ali procesnopravno določbo). Iz zgoraj navedenih razlogov se lahko pri vrhovnem sodišču vloži tudi kasacijska pritožba.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo otrok se obravnavajo v postopkih na predlog. V zadevah s področja družinskega prava, ki se obravnavajo na predlog, sodišče izda odredbo, ki je izvršljiva od trenutka njenega začetka veljavnosti, razen če zakon ne določa drugače. Odredba, izdana v postopku na predlog, je izvršilni naslov. Če dolžnik odredbe o varstvu in vzgoji otrok ne izpolni prostovoljno, se odredba izvrši v izvršilnem postopku na podlagi vloge tožnika. Tožnik mora v ta namen vložiti vlogo pri sodnem izvršitelju, ki je krajevno pristojen glede na prebivališče ali sedež dolžnika ali glede na lokacijo njegovega premoženja. V zadevi glede stikov z otrokom sodni izvršitelj v izvršilnem postopku sodeluje s predstavnikom lokalne uprave kraja prebivališča otroka ali v izjemnih primerih kraja prebivališča osebe, ki mora izpolniti obveznost; navedeni predstavnik mora imeti izkušnje pri delu z otroki. Po potrebi lahko sodni izvršitelj lokalni upravi predlaga, naj se otrok začasno namesti v socialnovarstveno ustanovo. Če oseba, ki mora izpolniti obveznost, ovira izvršitev odredbe, se ji lahko izreče denarna kazen.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

V skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo se sodna odločba, izdana v eni državi članici, prizna v drugih državah članicah, ne da bi bil za to potreben poseben postopek. Uredba se uporablja v vseh državah članicah Evropske unije, razen na Danskem.

Sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti glede otroka, izdana v eni državi članici, ki je bila v zadevni državi članici vročena in je izvršljiva, se v drugi državi članici izvrši, ko se v njej na predlog zainteresirane strani razglasi izvršljivost take sodne odločbe. V ta namen je treba pri sodišču vložiti zahtevek za razglasitev izvršljivosti.

Sodišče, pri katerem je treba vložiti zahtevek, je navedeno na tej povezavi.

Stranka, ki zahteva priznanje sodne odločbe ali mu nasprotuje ali ki zahteva razglasitev izvršljivosti, mora predložiti:

(a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in

(b) potrdilo o sodnih odločbah v zvezi s starševsko odgovornostjo.

Obrazec je na voljo na tej povezavi.

Sodna odločba, ki se nanaša na starševsko odgovornost, se ne prizna:

(a) če je tako priznanje očitno v nasprotju z javnim redom države članice, v kateri se priznanje zahteva, pri čemer se upošteva korist otroka;

(b) če je bila izdana (razen v primeru nujnosti), ne da bi bila otroku dana možnost, da pove svoje mnenje, v nasprotju s temeljnimi načeli postopka države članice, v kateri se priznanje zahteva;

(c) če je bila izdana v nenavzočnosti toženca, če tožencu pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravočasno in tako, da bi lahko pripravil obrambo, razen če je ugotovljeno, da se toženec s sodno odločbo nedvoumno strinja;

(d) na zaprosilo osebe, ki trdi, da sodna odločba posega v njeno starševsko odgovornost, če je bila sprejeta, ne da bi bila taki osebi dana možnost, da pove svoje mnenje;

(e) če ni združljiva s poznejšo sodno odločbo, ki se nanaša na starševsko odgovornost, izdano v državi članici, kjer se zahteva priznanje;

(f) če ni združljiva s poznejšo sodno odločbo, ki se nanaša na starševsko odgovornost, izdano v drugi državi članici ali tretji državi, kjer ima otrok običajno prebivališče, če poznejša sodna odločba izpolnjuje potrebne pogoje za priznanje v državi članici, kjer se priznanje zahteva,

ali

(g) če postopek iz člena 56 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 ni bil upoštevan.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Sodišče, pri katerem je treba vložiti zahtevek, je navedeno na tej povezavi.

Stranka, ki zahteva priznanje sodne odločbe ali mu nasprotuje ali ki zahteva razglasitev izvršljivosti, mora predložiti:

(a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in

(b) potrdilo o sodnih odločbah v zvezi s starševsko odgovornostjo iz člena 39 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003.

Obrazec je na voljo na tej povezavi.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

V skladu z estonskim zakonom o mednarodnem zasebnem pravu [1] se razmerja med otrokom in starši urejajo s pravom države prebivališča otroka.

Poleg tega se Haaška konvencija iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok uporablja med državami, ki so podpisnice Konvencije.

Določitev prava, ki se uporablja, je lahko odvisna tudi od sporazumov o pravni pomoči. Republika Estonija ima sklenjene naslednje sporazume o pravni pomoči:

• sporazum o pravni pomoči in pravnih razmerjih med Republiko Estonijo, Republiko Litvo in Republiko Latvijo (1993);
• sporazum o pravni pomoči in pravnih razmerjih v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah med Republiko Estonijo in Rusko federacijo (1993);
• sporazum o pravni pomoči in pravnih razmerjih v civilnih in kazenskih zadevah med Republiko Estonijo in Ukrajino (1995);
• sporazum o pravni pomoči in pravnih razmerjih v civilnih, delovnopravnih in kazenskih zadevah med Republiko Estonijo in Republiko Poljsko (1999).

Ker so vse pogodbenice sporazumov o pravni pomoči, sklenjenih z Litvo, Latvijo in Poljsko, tudi podpisnice Haaške konvencije iz leta 1996, so se pogodbenice dogovorile za uporabo določb navedene konvencije pri določanju prava, ki se uporablja.

[1] Zakon o mednarodnem zasebnem pravu (RT I 2002, 35, 217). Na voljo na spletu: https://www.riigiteataja.ee/en/eli/513112013009/consolide.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Pravni izraz „starševska odgovornost“ – na Irskem se uporablja izraz „starševska skrb“ (guardianship) – pomeni imetje vseh pravic in dolžnosti v zvezi z otrokom, ki so podeljene po zakonu, s strani sodišča ali s pravno veljavnim dogovorom. Nosilec starševske odgovornosti ima poleg drugih pravic, ki se nanašajo na otrokovo korist, pravice do varstva in vzgoje ter do stikov z otrokom.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Na splošno sta poročena starša nosilca skupne starševske odgovornosti za otroka. Če starša nista poročena, je glavna nosilka starševske odgovornosti mati, s sporazumom med staršema ali s sodno odločbo pa se lahko biološki oče imenuje za skrbnika.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Da. Health Service Executive (uprava za zdravstvene storitve) lahko za otroke, mlajše od osemnajst let, prek svojega oddelka za otroke in družine TUSLA pri okrajnem sodišču vloži predlog za odreditev takega skrbništva. V izjemnih okoliščinah lahko sodišče imenuje skrbnika, ki opravlja funkcije iz starševske odgovornosti, kadar starš tega ne želi ali ne more. V primeru smrti starša se lahko imenuje „oporočni skrbnik“ (Testamentary Guardian), če je bil izbran z oporoko ali kodicilom, lahko pa ga imenuje tudi sodišče. Kadar take izbire ni, lahko uprava za zdravstvene storitve v primeru smrti staršev ali če starša nočeta oziroma nista zmožna skrbeti za otroka, za otroke, mlajše od osemnajst let, prek svojega oddelka za otroke in družine TUSLA pri okrajnem sodišču vloži predlog za odreditev takega skrbništva.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

V primeru razveze zakonske zveze ali prenehanja življenjske skupnosti staršev se lahko starša sporazumeta o izvajanju pravic do varstva in vzgoje ter do stikov z otrokom. Če sporazuma ni mogoče doseči, se lahko starša za določitev izvajanja pravic do varstva in vzgoje ter do stikov z otrokom obrneta na sodišče.  Kadar sta skrbnika otroka oba starša, razveza ali prenehanje življenjske skupnosti na skrbništvo ne vpliva, lahko pa sodišče v zelo izjemnih okoliščinah in le če je to v otrokovo korist, odvzame skrbništvo očetu, ki z materjo ni v zakonski zvezi.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Starša, ki skleneta sporazum o starševski odgovornosti, morata tak sporazum predložiti sodišču in pridobiti odredbo, ki odraža njegovo vsebino, da bi sporazum postal pravno zavezujoč. Sodišče se mora prepričati, da so otrokove pravice s sporazumom ustrezno zaščitene, in lahko zavrne izdajo odredbe, če ni prepričano, da po sporazumu eden izmed staršev ali oba starša izpolnjujeta svoje obveznosti do otroka. S takim sporazumom ne more prenehati status skrbništva nobenega od staršev.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Posamezniki lahko uporabijo zunajsodne metode reševanja sporov, kot sta mediacija ali svetovanje.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodišče lahko odloči o vseh vprašanjih v zvezi z otrokovo koristjo, med drugim tudi o vprašanjih glede skrbništva, varstva in vzgoje ter stikov z otrokom. Glej tudi vprašanji 4 in 5 zgoraj – sodišče ne more odvzeti skrbništva poročenim staršem ali biološki materi, lahko pa za posameznika določi pogoje izvajanja starševske odgovornosti.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Ne. Tisti od staršev, ki ima izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, sicer lahko odloča o vsakodnevni skrbi in varstvu otroka, vendar se mora o vseh zadevah, ki vplivajo na otrokovo korist, med drugim o tem, kje se bo otrok šolal in kje bo živel, posvetovati s tistim od staršev, ki je otrokov skrbnik, nima pa pravice do varstva in vzgoje otroka.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Če med strankami ni globokega spora, se jima podeli skupno varstvo in vzgoja otroka, ki jima omogoča, da skupaj sprejemata odločitve, ki se nanašajo pomembno otrokovo korist in vsakodnevno skrb. To ne pomeni, da imata oba starša pravico do enako časa, preživetega z otrokom, temveč zagotavlja, da imata do otroka ustrezne dolžnosti in obveznosti.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Običajno stranke, ki želijo vložiti predlog v zvezi s starševsko odgovornostjo, to storijo pri okrajnem sodišču. Vendar je lahko za nekatere predloge, ki so povezani s postopki v zvezi z zakonsko zvezo, treba predlog vložiti pri okrožnem ali višjem sodišču. Višje sodišče je izključno pristojno za zadeve, ki se nanašajo na protipravni odvzem otrok.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Da. Na sodišče se je mogoče obrniti ex parte, torej brez obvestila nasprotne stranke, če bi bil zaradi običajnega obvestila tožeče stranke tožencu otrok ogrožen.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Da. Pravno pomoč je mogoče pridobiti v okviru sheme civilne pravne pomoči. V okviru te sheme se opravi preizkus glede sredstev.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da. Zoper odločbo sodišča prve stopnje, tj. sodišča, kjer se je postopek začel, je mogoče vložiti pritožbo. Običajno pa se ni mogoče pritožiti zoper sodbo pritožbenega sodišča.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Osebe, ki uveljavljajo izvršitev odločbe o starševski odgovornosti, naj preverijo poslovnik zadevnega sodišča ali institucije. Razen v predlogih ex parte je treba nasprotno stranko obvestiti o nameri začeti kakršen koli postopek za izvršitev sodne odločbe.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Glej odgovor na vprašanje 14.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Višje sodišče, ki ima polno in izvirno pristojnost.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Zakon o varstvu otrok (Haaška konvencija) iz leta 2000 daje pravno veljavnost Haaški konvenciji iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, ki se uporablja na tem področju; poleg tega se na tem področju uporablja tudi Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Uredba Bruselj IIa).

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Starševska odgovornost je pravica in obveznost staršev. Zajema skrb za osebnost mladoletnega otroka, upravljanje otrokovega premoženja in zastopanje otroka v kakršni koli zadevi, poslu ali pravdnem sporu, ki zadeva otroka ali njegovo premoženje. Starševska odgovornost torej zagotavlja varstvo osebnostnih in premoženjskih pravic mladoletnika.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starševsko odgovornost skupaj izvajata oba starša. Starši morajo pri vsaki odločitvi glede izvajanja starševske odgovornosti upoštevati interese otroka.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če eden od staršev iz praktičnih razlogov (npr. hospitalizacija, zaporna kazen) ali pravnih razlogov (poslovna nesposobnost) ni zmožen izvajati starševske odgovornosti, je ta starš zgolj nosilec pravice, medtem ko starševsko odgovornost izvaja izključno drugi starš.

Če nobeden od staršev ni zmožen izvajati starševske odgovornosti, je mladoletnik postavljen pod skrbništvo; starši obdržijo starševsko odgovornost zgolj kot nosilci pravice, vendar je ne morejo izvajati.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če gre za razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti in sta oba starša živa, o starševski odgovornosti odloča sodišče. Starševska odgovornost je lahko dodeljena enemu od staršev ali obema skupaj, če se dogovorita in hkrati določita dejansko prebivališče otroka. Sodišče lahko sprejme drugačno odločitev in lahko zlasti razdeli izvajanje starševske odgovornosti med starša ali za to določi tretjo osebo.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Kadar mora sodišče določiti izvajanje starševske odgovornosti, kot v primeru razveze zakonske zveze ali prenehanja življenjske skupnosti, upošteva vse dogovore med staršema, vendar ti dogovori za sodišče niso zavezujoči. Za te dogovore ne veljajo nobene posebne formalnosti, razen da se zakonito predložijo sodišču. Običajno se predloži dokument, ki ga pripravita zainteresirani stranki in ki določa dogovor med njima. To je izrecno določeno z zakonom v primerih sporazumne razveze zakonske zveze staršev z mladoletnimi otroki, pri čemer je treba sodišču predložiti pisni dogovor med staršema, v katerem so urejeni varstvo in vzgoja njunih otrok ter stiki z njimi.

V vseh drugih pogledih se lahko starša neformalno dogovorita glede izvajanja starševske odgovornosti, ne da bi morala pri tem slediti kakršni koli formalnosti ali formalnemu postopku, in si tako v praksi razdelita odgovornost, pri čemer eden od njiju izvaja en vidik, drugi pa drugega: en starš lahko na primer skrbi za varstvo in vzgojo otroka, drugi pa lahko upravlja premoženje mladoletnika in zastopa njegove interese.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Če se starša ne moreta dogovoriti glede starševske odgovornosti in je v otrokovem najboljšem interesu, da se odločitev sprejme, o tem odloči sodišče. Mediacija je alternativni način reševanja spora.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Če se starša ne moreta dogovoriti glede določenega vprašanja v zvezi z izvajanjem starševske odgovornosti in zadevo predložita sodišču, lahko sodišče odloča le o tem vprašanju. To se lahko nanaša na katero koli vprašanje, ki se pojavi med izvajanjem starševske odgovornosti in je razlog nesoglasja med staršema, pri čemer vsak vztraja pri svojem mnenju, zato je rešitev vprašanja v najboljšem interesu otroka. Vprašanje je lahko objektivno resno, na primer izbira imena, odločitev glede operacije itd., ali pa nima velikega objektivnega pomena, vendar ga starši štejejo za dovolj pomembnega, da ga predložijo sodišču.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Načeloma da, če vprašanje zadeva varstvo in vzgojo otroka, ki sta bila dodeljena enemu staršu. Starša se lahko vedno odločita, da ne bosta sprejela odločitve sodišča glede izključnega varstva in vzgoje s strani enega od njiju: tudi po tem, ko sodišče izda sodno odločbo, se lahko dogovorita o drugačni ureditvi, v okviru katere ima drugi starš vlogo v skrbi za otroka, če je ta ureditev seveda v otrokovem najboljšem interesu.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da morata starša skupaj sprejeti odločitve glede skrbi za otroka.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Pristojno sodišče je vedno enočlansko prvostopenjsko sodišče (μονομελές πρωτοδικείο). Tožbe je treba vložiti pri sodišču, ki je pristojno na zadevnem območju, in jih je treba vročiti toženi stranki; sodišču je treba predložiti tudi dokumente, na katerih temelji tožba.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Enočlansko prvostopenjsko sodišče odloči v skladu s posebnim postopkom iz členov 681(B) in (C) zakonika o civilnem postopku. Ta je oblikovan po vzoru postopka za delovne spore, da bi se pospešile obravnave zadev. Zaradi primarno osebnega značaja sporov glede starševske odgovornosti se uporabljajo tudi nekatere določbe postopka za zakonske spore in pravila postopkov v nepravdnih zadevah v zvezi s preiskovalnim organom in pridobivanjem dokazov po uradni dolžnosti sodišča. Vendar ko so spori glede izvajanja starševske odgovornosti povezani s kakršnimi koli spori glede zakonske zveze iz člena 592(1) zakonika o civilnem postopku (npr. razveza in razveljavitev zakonske zveze) ali spori iz člena 614(1) zakonika (npr. določitev očetovstva), mora sodišče uporabiti postopek iz členov 598‑612 in 616‑622 zakonika. Nujne zadeve se lahko obravnavajo z začasnimi ukrepi (ασφαλιστικά μέτρα), izredne razmere pa z začasno odredbo (προσωρινή διαταγή).

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Da, pod splošnimi pogoji, ki se uporabljajo za pravno pomoč.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Sodna odločba o starševski odgovornosti se lahko prekliče ali spremeni, če so se spremenile okoliščine, na podlagi katerih je sodišče izdalo odločbo. V nasprotnem primeru je mogoče odločbo o starševski odgovornosti izpodbijati s katerim koli rednim pravnim sredstvom (pravno sredstvo zaradi dejanskih in pravnih okoliščin (έφεση), pravno sredstvo samo zaradi pravnih okoliščin (kasacija, αναίρεση), ničnostno pravno sredstvo (ανακοπή ερημοδικίας), presoja (αναψηλάφηση)) v skladu z običajnimi zahtevami.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Odločba glede starševske odgovornosti je izvršljiva v skladu s členom 950 zakonika o civilnem postopku, tudi če nalaga obveznosti, to pomeni, da ne rešuje le vprašanja v zvezi s starševsko odgovornostjo ali varstvom in vzgojo mladoletnega otroka ali v zvezi s stiki z otrokom, temveč odreja tudi izročitev ali vrnitev otroka, določa ureditev stikov ali prepoveduje, da bi stranki kakor koli nasprotno ukrepali. Zlasti velja, da (a) odločba, ki odreja izročitev ali vrnitev otroka, od starša, pri katerem je otrok, zahteva, da ravna v skladu z odločitvijo sodišča, pri čemer lahko sodna odločba v primeru njenega neizpolnjevanja določa samodejno naložitev denarne kazni do 50 000 EUR, ki jo je treba plačati pritožniku, ki zahteva izročitev ali vrnitev otroka, ali začasno pridržanje do enega leta, ali obe kazni skupaj (posredna izvršitev (έμμεση εκτέλεση)), in (b) če je pravica starša do osebnih stikov z otrokom ovirana, se lahko v odločbo o stikih osebi, ki ovira te stike, zagrozi z denarno kaznijo in pridržanjem (dopolnilna izvršitev (αναπληρωματική εκτέλεση)).

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Sodne odločbe glede starševske odgovornosti, izdane v drugih državah članicah, grški upravni organi samodejno priznajo brez nadaljnjih formalnosti. Grška sodišča so pristojna za odločanje glede veljavnosti tuje sodne odločbe ali glede zahteve za priznanje tuje sodne odločbe, ne da bi prej proučila pristojnost države članice izvora. Kadar se v Grčiji zaprosi za priznanje, lahko grška sodišča zavrnejo priznanje sodne odločbe glede starševske odgovornosti, če je sodna odločba: (a) v nasprotju z domačim javnim redom, pri čemer se vedno upoštevajo najboljši interesi otroka, ali (b) nezdružljiva s poznejšo sodno odločbo glede starševske odgovornosti, ki jo izdajo grška sodišča. Poleg tega lahko grška sodišča kot sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje, kadar so pristojna v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 na podlagi stalnega prebivališča otroka, vprašanje glede starševske odgovornosti za otroka uredijo drugače, pri čemer pozneje v zvezi s tem izdajo svojo odločbo, ne da bi prej proučila pristojnost države članice izvora in zavezujočo naravo njene sodne odločbe (ali je na primer mogoče vložiti pravno sredstvo).

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

V opisanih primerih je pristojno sodišče enočlansko prvostopenjsko sodišče, ki zadevo obravnava na podlagi postopka, ki ustreza vrsti spora.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Razmerja med starši in otrokom po prednostnem vrstnem redu urejajo: (1) pravo države njihovega zadnjega skupnega državljanstva; (2) pravo države njihovega zadnjega skupnega običajnega prebivališča; (3) pravo države otrokovega državljanstva.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Španija

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

V španskem pravu se starševska odgovornost običajno navaja kot „patria potestad“ (roditeljska pravica). Zajema pravice in dolžnosti posameznikov, običajno staršev, ali pravnih oseb, ki jim je bilo varstvo osebnosti in premoženja mladoletnika zaupano v skladu z zakonom ali sodno odločbo.

Roditeljsko pravico je treba vedno izvajati v korist otrok, v skladu z njihovimi osebnostmi ter ob upoštevanju njihove telesne in duševne celovitosti. Vključuje naslednje dolžnosti in pooblastila:

1. skrb za otroke, preživljanje časa z njimi, hranjenje, izobraževanje in zagotavljanje vseobsegajoče izobrazbe;
2. zastopanje otrok in upravljanje njihovega premoženja.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starši so starševsko odgovorni za mladoletnike.

V primeru prenehanja življenjske skupnosti, razveze zakonske zveze, razhoda ali ločenega bivanja staršev vse pravice in dolžnosti v zvezi z odločanjem o osebnosti in premoženju mladoletnikov izvajata oba starša, razen v izjemnih okoliščinah.

Če starša živita ločeno, roditeljsko pravico izvaja starš, pri katerem živi otrok. Vendar lahko sodišče na podlagi utemeljenega zahtevka drugega starša in ob upoštevanju interesov otroka prizna drugemu staršu roditeljsko pravico, ki jo izvaja skupaj s prvim staršem, ali med materjo in očetom razdeli funkcije, ki jih zajema izvajanje roditeljske pravice.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

V španskem pravu se lahko za izvajanje starševske odgovornosti v zvezi z mladoletniki pod sodnim nadzorom določijo drugi sorodniki, osebe ali institucije, če starši ne izpolnjujejo dolžnosti glede varstva, ki jih pravo določa na področju skrbi za mladoletnike, ali jih ne izpolnjujejo zadovoljivo.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če se starša razvežeta ali prekineta življenjsko skupnost, se starševska odgovornost lahko določi:

• na zahtevo obeh staršev z regulativnim dogovorom (convenio regulado), ki ga morajo odobriti sodišča;
• s sodno odločbo, v okviru kontradiktornega postopka.

Starševsko odgovornost kot institut za varstvo mladoletnikov nosita oba starša.

Ureditve za skrb ter varstvo in vzgojo mladoletnikov so lahko naslednje:

• dodelitev skrbništva le enemu od staršev; staršu, ki mu nista bila dodeljena varstvo in vzgoja, se običajno določi ureditev obiskovanja;
• dodelitev skupnega skrbništva, pri čemer so mladoletniki izmenično pri enem ali pri drugem staršu;
• v izjemnih primerih, če tako narekujejo okoliščine in je to v interesu mladoletnika, se lahko izda sodna odločba, s katero se skrb ter varstvo in vzgoja dodelijo drugi osebi, in sicer na predlog samih staršev ali na podlagi neposredne odločitve sodišča.

Kadar je za skrb mladoletnika odgovorna uprava, se ohrani ta položaj, pri čemer varstvo in vzgoja nista dodeljena nobenemu od staršev.

O posebni ureditvi varstva in vzgoje se odloča za vsak primer posebej in v skladu z interesom mladoletnika.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Starša, ki se dogovorita glede vprašanj starševske odgovornosti, morata predložiti podpisan regulativni dogovor, ki vključuje vse dogovorjene zadeve. Poleg drugih ukrepov mora ta dogovor izrecno določati:

• skrb ter varstvo in vzgojo mladoletnika;
• ureditev stikov s starši;
• izvajanje starševske odgovornosti;
• uporabo skupnega bivališča;
• preživnino za mladoletnika.

Regulativni dogovor se skupaj z vlogo predloži ustreznemu sodišču prve stopnje. Starši ga morajo potrditi na sodišču. Mladoletniki bodo zaslišani, kadar se to šteje za potrebno po uradni dolžnosti oziroma na zahtevo tožilca, strank, članov tehnične skupine sodišča ali mladoletnika. Sodnik za mnenje najprej zaprosi državnega tožilca, šele nato oceni dogovore.

Sodnik odobri dogovore zakoncev, ki urejajo posledice razveljavitve zakonske zveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveze zakonske zveze, če ne škodijo otrokom. Če stranki predlagata ureditve stikov in komunikacije med vnuki in njihovimi starimi starši, jih lahko sodnik po zaslišanju starih staršev, ki v te ureditve privolijo, odobri.

Dogovori se lahko zavrnejo le na podlagi utemeljene odločbe. V tem primeru morata zakonca sodniku v odobritev predložiti nov predlog, če je to ustrezno.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Poleg sodne odločbe je za sklenitev dogovora med strankama najboljši alternativni ukrep družinska mediacija.

Da bi bili sprejeti dogovori izvršljivi, se morajo vedno odobriti s sodno odločbo.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik mora v sodni odločbi vedno sprejeti odločitev glede naslednjih vprašanj v interesu mladoletnih otrok, pri čemer se izogne ločitvi bratov in sester, če je to mogoče, in jih zasliši, če so sposobni presoje:

• sodni ukrepi v zvezi z varstvom in vzgojo ter skrbjo, ki se dodelijo enemu ali obema staršema, in izobrazbo;
• ureditve stikov, pri čemer se določijo čas, način in kraj komunikacije med starši in otroki ter preživljanja skupnega časa;
• če nastanejo resne okoliščine ali če eden od staršev resno in zaporedoma ne izpolnjuje svojih dolžnosti, se lahko te pravice do stikov izjemoma omejijo ali začasno prekinejo;
• dodelitev roditeljske pravice in, če je to potrebno in ustrezno za otroke, odločitev glede popolnega ali delnega izvajanja te pravice s strani enega od staršev, vključno z odvzemom te pravice, če je odvzem dobro utemeljen;
• preživnina, ki jo plačujeta oba starša za zadovoljitev otrokovih potreb, pri čemer se upoštevajo gospodarske okoliščine, in sprejetje ukrepov, potrebnih za zagotovitev učinkovitosti preživnine;
• dodelitev uporabe skupnega bivališča in stvari v skupni rabi, če se starša o tem ne dogovorita sama, pri čemer ima prednost zakonec, ki sta mu bila dodeljena varstvo in vzgoja mladoletnih otrok.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Na splošno si roditeljsko pravico delita oba starša. Zato imata oba starša pravico do odločanja in reševanja vseh vprašanj v zvezi z mladoletnikom, tudi če sta bila varstvo in vzgoja dodeljena le enemu od njiju.

Če se starša ne moreta dogovoriti glede odločitev, ki bi se lahko ali morale sprejeti v zvezi z mladoletnikom, na primer glede vprašanj šolanja in izobrazbe, kot je izbira šole ali interesnih dejavnosti, zdravstvenega varstva pri izbiri zdravnika, osebnih vprašanj, kot je izbira imena ali verskega izobraževanja, ali glede izbire kraja ali države, v kateri bi mladoletniki živeli, itd., ali če se vzajemni dogovor izkaže za nemogočega, se lahko kateri koli od staršev odloči za reševanje spora pred sodiščem.

Po zaslišanju obeh staršev in otroka, če je ta sposoben presoje, sodnik za odločanje pooblasti očeta ali mater. Če se nesoglasja ponavljajo ali če se pojavi drug dejavnik, ki resno ovira izvajanje starševske odgovornosti, lahko sodnik pooblastila za odločanje v celoti ali delno dodeli enemu od staršev ali te funkcije razdeli med njima. Vsi ti ukrepi se lahko sprejmejo za največ dve leti.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Kadar sta varstvo in vzgoja mladoletnika dodeljena obema staršema, se v praksi starša izmenjujeta pri vsakodnevni skrbi za mladoletnika v predhodno določenih obdobjih. Ureditev skupnega varstva in vzgoje je lahko raznolika; običajna praksa je, da za mladoletnika vsak teden skrbi eden od staršev ali da si razdelita dneve v tednu, pri čemer je mladoletnik vsak konec tedna pri drugem od staršev.

Oba starša si delita vse šolske počitnice.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

V postopku v zakonskih zadevah za prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze na podlagi vzajemnega dogovora je pristojno sodišče prve stopnje, v pristojnosti katerega je zadnje skupno bivališče ali bivališče katerega koli od vložnikov.

V kontradiktornem postopku v zakonskih zadevah je pristojno sodišče prve stopnje na območju prebivališča zakoncev, če pa zakonca prebivata v različnih sodnih okrajih, lahko tožnik izbira med sodiščem na območju zadnjega skupnega prebivališča ali na območju prebivališča toženca.

Zoper tiste, ki nimajo stalnega naslova ali prebivališča, se lahko vloži tožba v kraju, kjer trenutno prebivajo ali kjer so imeli zadnje prebivališče, o čemer odloči tožnik. Če še vedno ni mogoče določiti pristojnosti, ta pripade sodišču kraja, v katerem prebiva tožnik.

V postopku, ki zadeva le skrb, varstvo in vzgojo ter preživljanje mladoletnih otrok, pri čemer starša nista poročena drug z drugim, je pristojno sodišče prve stopnje na območju zadnjega skupnega prebivališča staršev. Če živita v različnih sodnih okrajih, lahko tožnik izbira med sodiščem na območju prebivališča toženca ali na območju prebivališča mladoletnika.

Vlogi morajo biti priloženi potrdilo o sklenitvi zakonske zveze na matičnem uradu in po potrebi rojstni listi morebitnih potomcev, pa tudi dokumente, na podlagi katerih zakonec uveljavlja svoje pravice. Pri ukrepih v zvezi z delitvijo premoženja mora tožnik predložiti svoje dokumente, na podlagi katerih se lahko ocenijo premoženjske razmere zakoncev in po potrebi otrok, kot so davčni obračuni, obračunski listi plače, bančni izpiski, lastniške listine in potrdila o registraciji.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Postopki, ki se uporabljajo v teh primerih, so:

kadar se stranki dogovorita – postopek vzajemnega dogovora iz člena 777 zakona o civilnem postopku za prenehanje življenjske skupnosti, razvezo zakonske zveze in sprejetje dokončnih ukrepov o skrbi, varstvu in vzgoji ter preživljanju mladoletnih otrok, če starša nista poročena;

kadar se stranki ne dogovorita – kontradiktorni postopek iz členov 770 in 774 zakona o civilnem postopku, ki se uporablja tudi za postopke družinskega prava in postopke glede mladoletnikov, če starša nista poročena drug z drugim.

V nujnih primerih se lahko zahteva sprejetje ukrepov v okviru naslednjih postopkov:

začasni ukrepi pred vložitvijo vloge za razveljavitev, prenehanje življenjske skupnosti, razvezo zakonske zveze ali v postopkih v zvezi s skrbjo ter varstvom in vzgojo mladoletnih otrok in preživljanjem. To urejata člena 771 in 772 zakona o civilnem postopku;

izrecno je določeno, da se lahko v primeru utemeljenega nujnega ukrepanja sprejmejo ukrepi iz prve izdane odločbe, ki se začnejo izvajati takoj;

začasni ukrepi, ki izhajajo iz sprejetja vloge za postopke v zakonskih zadevah ali postopke v zvezi z mladoletniki, tako kot v prejšnjih primerih. To je določeno v členu 773 zakona o civilnem postopku.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Pridobi se lahko popolna ali delna pravna pomoč, če se zagotovi dokaz, da so izpolnjeni pogoji za upravičenost do pravne pomoči v skladu z zakonom o pravni pomoči (glej „Pravna pomoč – Španija“).

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da bi razjasnili, zoper katere odločbe je mogoče vložiti pravno sredstvo, je treba razlikovati med vsemi mogočimi odločbami v zvezi z vprašanji starševske odgovornosti, in sicer:

• zoper vse odločbe v kontradiktornih postopkih se je mogoče pritožiti pri deželnem sodišču;
• prav tako se je mogoče pri deželnem sodišču pritožiti zoper odločbe v postopkih vzajemnega dogovora, vendar le, če se sprejme ukrep, ki se razlikuje od pogojev regulativnega dogovora.

Pravo ne predvideva nobenih pravnih sredstev zoper odločbe o predhodnih začasnih ukrepih ali začasnih ukrepih ali zoper odločbe glede izvajanja roditeljske pravice.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Kadar se sodne odločbe glede starševske odgovornosti ne izvajajo prostovoljno, se lahko pri sodišču prve stopnje, ki jih je izdalo, vloži zahtevek za izvršitev ukrepa ali ukrepov, ki se ne izvajajo.

Opredeliti je treba kazen ali odločbo, katere izvršitev se zahteva, in osebo, zoper katero se izvede izvršitev.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Odločbe, izdane v državi članici, o izvajanju starševske odgovornosti v postopkih v zakonskih zadevah v zvezi z otrokom, ki so bile izvršljive v zadevni državi članici in so bile priglašene, se na zahtevo katere koli zainteresirane stranke priznajo v Španiji, pri čemer postopki niso potrebni, v skladu z določbami Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Ta uredba se uporablja za odločbe, sprejete v postopkih, ki so bili začeti, javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in sporazume, ki so postali izvršljivi v državi članici, v kateri so bili sklenjeni, pred 1. avgustom 2022. Nato se bo uporabljala Uredba (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019.

Za izvršitev je treba vložiti zahtevek za izvršitev pri sodišču na območju, na katerem prebiva mladoletnik in se zahteva izvršitev. Zahtevku je treba priložiti izvod odločbe, katere izvršitev se zahteva, pri čemer mora izvod izpolnjevati vse zahteve za določitev njegove verodostojnosti, v skladu s standardiziranim obrazcem iz Priloge V. Imeti je treba odvetnika in procesnega pooblaščenca.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Če želi stranka v Španiji ugovarjati priznanju odločbe o starševski odgovornosti, sprejete v drugi državi članici, se mora obrniti na sodišče prve stopnje, pri katerem je bil vložen zahtevek za priznanje, in se sklicevati na kateri koli razlog za nepriznanje iz Uredbe (ES) št. 2201/2003, ko bo ustrezno, pa na kateri koli razlog iz Uredbe (EU) 2019/1111.

Razlogi, na katere se je mogoče trenutno sklicevati, so:

• odločba je v očitnem nasprotju z javnim redom, pri čemer je treba upoštevati največjo otrokovo korist;
• otroku ni bilo omogočeno, da izrazi svoje mnenje (razen v nujnih primerih);
• odločba je bila izdana v odsotnosti in pisanje o začetku postopka ni bilo vročeno ali stranka o njem ni bila obveščena, razen če se dokaže, da se je stranka strinjala z odločbo;
• stranka, ki ugovarja priznanju in trdi, da odločba ovira izvajanje starševske odgovornosti, ni imela možnosti, da izrazi svoje mnenje;
• odločba je nezdružljiva z drugo, naknadno izdano odločbo.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

V skladu s Haaško konvencijo o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok iz leta 1996 se uporablja pravo, ki se uporablja na območju običajnega prebivališča mladoletnika.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

V Franciji je starševska odgovornost opredeljena kot skupek pravic in dolžnosti, katerih cilj je otrokova korist.

Nosilca starševske odgovornosti sta starša, dokler otrok ne postane polnoleten ali ne pridobi popolne poslovne sposobnosti.

Dolžnost staršev je, da otroka zaščitita v smislu njegove varnosti, zdravja in nravnosti, poskrbita za njegovo vzgojo ter mu omogočita razvoj ob ustreznem spoštovanju njegove osebnosti.

Določiti morata kraj otrokovega običajnega prebivališča, zlasti če živita ločeno. Otroku morata zagotoviti dom, če pa ga nista sposobna vzeti k sebi, ga morata zaupati tretji osebi.

Oče in mati imata pravico in dolžnost nadzora ter morata paziti na otroka in zanj vsakodnevno skrbeti. Otroku lahko glede na njegovo starost omejita ali celo prepovesta stike s tretjimi osebami. Spoštovati morata pravico otroka do osebnih stikov s starimi starši.

Starša morata poskrbeti za vzgojo otroka: šolanje, poklicno usposabljanje, nravnost, državljansko življenje itd. Ob spoštovanju njegove osebnosti odločata tudi o njegovi verski usmeritvi. Starša odločata o zdravstveni oskrbi, ki jo prejme njun otrok.

Kolikor oče in mati izvajata starševsko skrb, sta tudi zakonita skrbnika svojih otrok in na tej podlagi sta jih zavezana zastopati v vseh vsakodnevnih poslih in upravljati njihovo premoženje.

Vsak od staršev mora ne glede na to, ali izvaja starševsko skrb ali ne, prispevati k vzdrževanju in vzgoji otrok sorazmerno s svojimi sredstvi in otrokovimi potrebami.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starševska skrb (autorité parentale) pripada obema staršema enako. Pojem roditeljske pravice (puissance paternelle) se v Franciji ne uporablja več od leta 1970.

Razlikuje se med tem, ali je oseba nosilec starševske skrbi ali ima pravico do izvajanja starševske skrbi. Eden od staršev je lahko nosilec starševske skrbi, nima pa pravice do njenega izvajanja.

Načeloma oba starša skupaj izvajata starševsko skrb, razen v primeru poznega priznanja otroka več kot eno leto po njegovem rojstvu (v tem primeru je skupno izvajanje starševske skrbi mogoče samo na podlagi skupne izjave pri sodišču ali sklepa sodnika za družinske zadeve). Lahko se torej zgodi, da starševsko skrb izvaja samo mati, vendar jo praviloma izvajata oba starša.

Oče in mati, ki skupaj izvajata starševsko skrb za otroka, morata skupaj sprejemati vse odločitve v zvezi z njim (selitev, zamenjava šole, kirurški poseg itd.).

Če je eden od staršev nosilec starševske odgovornosti, vendar je ne izvaja, ga mora drugi starš še vedno obveščati o pomembnih odločitvah, ki jih sprejme v okviru izvajanja svoje pravice in dolžnosti „nadzora“. Le če je obveščen, lahko ob večji težavi po potrebi opozori socialne službe ali sodišče. Še vedno mora prispevati k vzdrževanju in vzgoji otroka, tako da ima lahko dolžnost plačevati preživnino. Sodišče lahko določi skupno ali izključno izvajanje starševske skrbi.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če starša začasno nista sposobna skrbeti za svoje otroke, jih lahko zaupata tretji osebi. Prav tako lahko sodišču predlagata, naj izvajanje starševske skrbi prenese na to tretjo osebo. Tak prenos je torej prostovoljen.

Če starša ogrožata svojega otroka, lahko sodnik za mladoletne osebe na pobudo obeh staršev ali enega od njiju, osebe, ki ji je bila mladoletna oseba zaupana, skrbnika mladoletne osebe, same mladoletne osebe ali državnega tožilca odredi njeno postavitev pod skrbništvo tretje osebe ali socialnih služb za pomoč otrokom pod okriljem predsednika departmajskega sveta.

Na splošno se lahko v primeru očitne brezbrižnosti ali nezmožnosti staršev za polno ali delno izvajanje starševske skrbi posameznik, zavod, socialna služba departmaja za pomoč otrokom, ki je otroka prevzela, ali družinski član obrne na sodišče, da to izvajanje starševske skrbi v celoti ali delno prenese nanj. Včasih govorimo o prisilnem prenosu izvajanja starševske skrbi.

Staršem, postavljenim pod zaščitni ukrep (npr. skrbništvo ali varuštvo), se načeloma ne odvzame pravica do izvajanja starševske skrbi. V nekaterih okoliščinah, če so izpolnjeni pogoji za to, pa se zaradi otrokove koristi vseeno lahko prenese izvajanje starševske skrbi ali postavi skrbnik.

Če sta starša pokojna ali jima je odvzeta pravica do izvajanja starševske skrbi (zlasti če je starš odsoten ali ni sposoben izraziti svoje volje), se uvede skrbništvo in imenuje družinski svet. Tega sestavljajo najmanj štiri osebe, ki se izberejo ob upoštevanju koristi otroka in med katerimi se izbereta skrbnik in nadometni skrbnik. Ukrep skrbništva spremlja sodnik za družinske zadeve, ki izvaja naloge sodnika, pristojnega za skrbništvo nad mladoletnimi osebami.

Starševska skrb je naloga javnega reda. Gre za neodtujljivo pravico, ki se ji starši ne morejo odreči.

V okviru izvajanja starševske skrbi lahko predložijo nekatere zahteve ali se odločijo za izključno izvajanje starševske skrbi s strani enega od staršev, vendar mora biti to v otrokovo korist.

Razen v primeru dogovora mora o izvajanju starševske skrbi odločiti sodišče. Prenos izvajanja starševske skrbi na tretjo osebo vedno nadzoruje sodišče.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Prenehanje življenjske skupnosti staršev ne vpliva na pravila o izvajanju starševske skrbi. Še naprej morata oba skrbeti za otroke in skupaj sprejemati odločitve v njihovo korist.

Če se ne moreta sporazumeti, sodnik za družinske zadeve v okviru postopka razveze zakonske zveze ali postopka v zvezi z izvajanjem starševske skrbi določi podrobne pogoje izvajanja starševske skrbi, pri čemer upošteva:

1. predhodno ravnanje staršev ali sporazume, ki sta jih predhodno lahko sklenila;

2. mnenje mladoletnega otroka;

3. sposobnost vsakega od staršev, da prevzame svoje dolžnosti in spoštuje pravice drugega starša;

4. izid morebitnih izvedenskih mnenj, zlasti ob upoštevanju starosti otroka;

5. informacije, zbrane v morebitnih opravljenih preiskavah in sekundarnih preiskavah o razmerah v družini;

6. pritisk ali nasilje, fizično ali psihično, ki ga eden od staršev izvaja nad drugim.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Starša se lahko dogovorita o vseh ukrepih, ki jih je treba določiti v korist njunega otroka, in sama ali s pomočjo mediatorja in/ali svojih odvetnikov skleneta starševski sporazum.

Nato se lahko obrneta na sodnika za družinske zadeve, da ta uradno potrdi sporazum, s katerim uredita podrobne pogoje za izvajanje starševske skrbi ter določita prispevek za vzdrževanje in vzgojo otroka, s čimer ta sporazum postane izvršljiv.

Sodnik sporazuma ne more spremeniti, temveč ga samo uradno potrdi, razen če ugotovi, da otrokova korist z njim ni ustrezno obvarovana ali da privolitev staršev ni bila svobodna. Odloči lahko brez razprave.

V okviru sporazumne razveze zakonske zveze lahko starša in njuna odvetnika določijo podrobne pogoje izvajanja starševske skrbi tudi v sporazumu o razvezi zakonske zveze. Zakonca in njuna odvetnika ta sporazum podpišejo po najmanj 15 dneh, ki jih imajo na voljo za razmislek, nato pa se sporazum notarsko overi, s čimer postane izvršljiv.

Tako je – razen v primeru sporazumne razveze zakonske zveze z notarsko overjenim odvetniškim aktom – posredovanje sodišča nujno, da starševski sporazum o podrobnih pogojih izvajanja starševske skrbi postane izvršljiv.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Če se starša ne moreta sporazumeti in ne želita začeti postopka na sodišču, se lahko na svojo pobudo udeležita družinske mediacije.

Cilj družinske mediacije je, da se med staršema ponovno vzpostavi komunikacija, da se lahko skupaj dogovorita, pri čemer upoštevata potrebe drug drugega in zlasti potrebe otrok. Pomeni zaupen prostor za besedo, ki mora omogočiti zgladitev spora, vzpostavitev medsebojnega razumevanja in zaupanja ter posledično iskanje konkretnih rešitev tako z vidika družinske ureditve kot s finančnega vidika. Če se starša ne dogovorita, se lahko obrneta na sodišče, ki lahko njun morebitni dogovor uradno potrdi ali ga vključi v sporazum o sporazumni razvezi zakonske zveze.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik za družinske zadeve je pristojen za odločanje o izvajanju starševske skrbi.

Njeno izvajanje lahko dodeli izključno enemu od staršev ali pa ugotovi, da starša skupaj izvajata starševsko skrb.

V primeru nesoglasja med staršema lahko sodnik enemu od njiju dovoli, da sprejme konkretno odločitev, za katero bi bilo praviloma potrebno soglasje obeh, na primer glede selitve otroka, zamenjave šole ali kirurškega posega.

Sodnik za družinske zadeve lahko tudi prepove, da bi mladoletni otrok odšel iz države brez soglasja obeh staršev, zlasti če obstaja nevarnost, da bi eden od staršev z otrokom odšel v tujino in se ne bi nameraval vrniti, s čimer bi kršil pravice drugega starša.

Sodišče največkrat odloča o določitvi običajnega prebivališča otroka, in sicer bodisi pri enem od staršev bodisi izmenično pri vsakem od njiju. Če ima otrok običajno prebivališče pri enem od staršev, za drugega starša določi tudi pravico do stikov in nastanitve ali samo pravico do stikov čez dan.

V primeru ogroženosti otroka lahko sodišče odloči, da se starš, ki ima pravico do stikov, z otrokom srečuje v prostoru za srečanja, to pomeni na nevtralnem kraju pod nadzorom strokovnih delavcev. To je običajno posebej prirejen prostor s socialnimi delavci in psihologi.

Sodnik za družinske zadeve je pristojen tudi za določitev prispevka za vzdrževanje in vzgojo otroka, ki ga mora plačevati tisti od staršev, ki ni prevzel vsakodnevne skrbi za otroka. Najpogosteje je to preživnina, ki jo eden od staršev vsak mesec plačuje drugemu staršu.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Če sodišče določi, da ima otrok običajno prebivališče pri enem od staršev, drugi starš še naprej, razen če ni odločeno drugače, izvaja starševsko skrb skupaj s staršem, ki mu je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, tudi če otroka ne sprejema na svojem domu. Oba starša morata vse pomembne odločitve še naprej sprejemati skupaj. V primeru nesoglasja se morata obrniti na sodišče. Če je to v otrokovo korist, lahko sodišče izvajanje starševske skrbi dodeli enemu od staršev. Tako se lahko odloči v primeru nesposobnosti ali brezbrižnosti enega od staršev, njegove nezmožnosti, da vzpostavi stik z otrokom, ali njegovega sistematičnega nasprotovanja, kadar je treba v korist otroka odločitve sprejeti hitro.

Starš, ki mu je odvzeta pravica do izvajanja starševske skrbi, ohrani pravico do nadzora nad vzgojo otroka in mora biti obveščen o pomembnih odločitvah v zvezi z njim.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Pojem „garde de l’enfant“ (varstvo in vzgoja otroka) se je v francoskem družinskem pravu prenehal uporabljati leta 1987.

Pojem „garde conjointe“ (skupno varstvo in vzgoja otroka) se lahko v francoskem pravu razlaga širše kot skupno izvajanje starševske skrbi ali ožje kot določitev otrokovega prebivališča izmenično na domu vsakega od staršev (včasih se uporablja izraz „garde alternée“ (izmenična varstvo in vzgoja), vendar ta izraz pravno ni ustrezen, temveč je treba uporabljati izraz „résidence fixée en alternance“ (izmenično prebivališče)).

Starša starševsko skrb praviloma izvajata skupaj, ne da bi moralo o tem odločati sodišče. V francoskem pravu se je uveljavilo načelo skupnega starševstva. To pomeni, da je vsak od staršev enako udeležen v življenju otroka in njegovi vzgoji ter pri skrbi za njegove vsakodnevne potrebe.

Skupno izvajanje starševske skrbi pomeni, da starša vse pomembne odločitve v zvezi z otrokom sprejemata skupaj.

Starša prav tako lahko otroka vsak drugi teden izmenično sprejmeta na svojem domu. To pomeni, da morata prebivati blizu in med seboj ustrezno komunicirati. Izmenično prebivališče ne pomeni nujno enakega časa z otrokom.

Pogosto se zgodi, da starša skupaj izvajata starševsko skrb, vendar ima otrok običajno prebivališče pri enem od staršev, drugi starš pa ima pravico do stikov in nastanitve.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Za odločanje na področju starševske skrbi je pristojen sodnik za družinske zadeve. Nanj se je mogoče obrniti z navadno tožbo, ki jo stranki ali ena od njiju naslovi na sodno tajništvo, ali z vročitvijo sodnega poziva po sodnem izvršitelju.

Postopek poteka ustno, zastopanje po odvetniku pa ni obvezno. Strankama lahko pomaga ali ju zastopa odvetnik.

V tožbi je treba navesti imena, priimke in naslov strank ter po potrebi zadnji znani naslov tožene stranke. Vsebovati mora predmet zahtevka in povzetek razlogov zanj. Tožbo opremita z datumom in podpišeta vložnik ali njegov odvetnik.

Starš, ki se obrne na sodišče, mora predložiti:

– popolno kopijo rojstnega lista za vsakega otroka, na katerega se nanaša zahtevek;

– morebitne predhodne sodne odločbe;

– kopijo svojega osebnega dokumenta;

– dokazilo o svojem prebivališču (potrdilo o plačilu najemnine, račun za elektriko itd.);

ter glede na vrsto zahtevka: kopijo svoje odločbe o odmeri davka, kopijo svoje davčne napovedi, zadnje tri plačne liste, dokazila o prejetih socialnih prejemkih itd.

Vprašanje ureditve izvajanja starševske skrbi se lahko obravnava tudi v okviru razveze zakonske zveze. Za sporazumno razvezo zakonske zveze se morata starša strinjati v vsem. Vsak od njiju mora imeti odvetnika. Po izteku časa za razmislek se sporazum o razvezi zakonske zveze notarsko overi, s čimer postane izvršljiv. Če želi otrok biti zaslišan, se o razvezi odloči v sodnem postopku in otroka zasliši sodnik ali oseba, ki jo ta pooblasti.

Vse druge razveze razglasi sodišče. Odvetnik je obvezen.

V vseh primerih se lahko mladoletna oseba, ki je sposobna oblikovati svoje mnenje, zasliši.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Če se postopek na sodišču začne z vložitvijo tožbe, sodno tajništvo v 15 dneh po vložitvi toženo stranko povabi na obravnavo s priporočenim pismom s povratnico.

Če pa je v tožbi kot naslov tožene stranke naveden njen zadnji znani naslov, sodno tajništvo tožečo stranko pozove k vročitvi po sodnem izvršitelju.

Sodno tajništvo na vse možne načine vložnika obvesti o kraju, dnevu in uri obravnave.

Sodnik za družinske zadeve lahko na področju starševske skrbi odloči tudi v okviru postopka razveze zakonske zveze (glej razvezo zakonske zveze).

Sodnik za družinske zadeve v nujnih primerih izvaja naloge sodnika za začasne odredbe. Nanj se je mogoče obrniti v hitrem postopku za izdajo začasne odredbe z vročitvijo sodnega poziva. Zadevo preuči kontradiktorno na obravnavi in odloči s sklepom, ki ni materialno pravnomočen. V postopku za izdajo začasne odredbe se lahko sodišču predlaga hitro sprejetje začasnih ukrepov pred izdajo meritorne odločbe. S predlogom za začasne odredbe je torej mogoče zavarovati pravice.

Sodnik za družinske zadeve lahko z začasno odredbo odredi katere koli ukrepe, ki jih ni mogoče resno izpodbijati ali so upravičeni zaradi obstoja spora. Ker so taki ukrepi zgolj začasni, se ta postopek uporabi redko.

V ustrezno utemeljenem nujnem primeru lahko sodnik za družinske zadeve, ki odloča na podlagi tožbe, dovoli razpis obravnave v kratkem roku. Sodnik v tem primeru odloči po vsebini, vendar so roki skrajšani. Ta možnost se uporabi zelo pogosto.

Pri sodniku za družinske zadeve je mogoče začeti tudi hitri postopek odločanja po vsebini v primerih, predvidenih z zakonom (v družinskih zadevah se ta postopek nanaša na nezakonite premestitve otroka). Postopek pred njim se začne z vročitvijo sodnega poziva, nato pa se v kratkem roku izda meritorna odločba. V tem primeru ni treba utemeljiti nujnosti. Sama narava postopka zahteva, da se datum določi hitro.

V primeru nasilja v partnerskih odnosih je mogoče pri sodniku za družinske zadeve začeti tudi hitri postopek na podlagi člena 515-9 in naslednjih civilnega zakonika za izdajo sklepa o zaščiti. Tako mora odločiti v šestih dneh od določitve datuma obravnave (zakon z dne 28. decembra 2019). Namen tega zaščitnega ukrepa je zaščititi zakonce ali nekdanje zakonce, ki so žrtve fizičnega ali psihičnega nasilja, saj se lahko prepovejo vsi stiki med njimi ter po potrebi med nasilnim zakoncem ali nasilnim nekdanjim zakoncem in otroki. Sodišče v okviru sklepa o zaščiti določi tudi ukrepe v zvezi z izvajanjem starševske skrbi v zvezi z otroki. Med drugim lahko izključno izvajanje starševske skrbi dodeli staršu, ki je žrtev nasilja, nasilnemu staršu odvzame pravico do stikov in nastanitve ali mu prizna omejeno pravico do stikov v prostoru za srečanja.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Sodne stroške (honorarje odvetnika, stroške sodnega izvršitelja, preiskave o razmerah v družini itd.) lahko krije francoska država. Pravna pomoč se stranki v postopku dodeli, če so izpolnjeni pogoji glede sredstev. Krije lahko vse sodne stroške ali samo njihov del, odvisno od prihodkov tožeče stranke in števila oseb, ki jih vzdržuje. Za pomoč je treba zaprositi pri uradu za pravno pomoč na sodišču, ki obravnava zadevo.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Rok za pritožbo zoper sodbe sodnika za družinske zadeve je en mesec, razen za sodbe, izdane na podlagi člena 481-1 zakonika o civilnem postopku (hitri postopek odločanja po vsebini za nezakonite premestitve), zoper katere se je mogoče pritožiti v 15 dneh.

Rok za pritožbe zoper sklepe sodnika za družinske zadeve je 15 dni (začasna odredba, sklep o zaščiti).

V pritožbenem postopku je obvezno zastopanje po odvetniku. Poteka pred pritožbenim sodiščem (Cour d‘appel).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Odločbe sodnika za družinske zadeve v zvezi s starševsko skrbjo so samodejno izvršljive.

V primeru neizvršitve odločbe sodnika za družinske zadeve v zvezi s starševsko skrbjo, na primer če ima eden od staršev pravico do stikov in namestitve, drugi starš pa ga ovira pri uveljavljanju te pravice, se je mogoče pritožiti pri državnem tožilcu na sodišču v kraju stalnega prebivališča otroka. Oviranje drugega starša pri uveljavljanju njegove pravice do stikov in namestitve se šteje za kaznivo dejanje neupoštevanja pravice do stikov z mladoletnim otrokom, ki se kaznuje z zaporno kaznijo enega leta in 15 000 EUR globe.

Sodnik za družinske zadeve lahko poleg ukrepov, ki jih izreče, naloži tudi periodično denarno kazen. Periodično denarno kazen lahko naloži tudi po uradni dolžnosti, da zagotovi izvršitev svoje odločbe. Če je glede na okoliščine to nujno, lahko periodično denarno kazen naloži v zvezi z odločbo, ki jo je izdalo drugo sodišče, in starševskim sporazumom, potrjenim v pogodbi o sporazumni razvezi zakonske zveze.

Prav tako lahko sodnik za družinske zadeve, če eden od staršev namerno resno in vedno znova ovira izvršitev odločbe, pogodbe o sporazumni razvezi zakonske zveze v obliki zasebnega akta, ki sta ga sopodpisala odvetnika in je bil notarsko overjen, ali uradno potrjenega sporazuma o podrobnih pogojih izvajanja starševske skrbi, temu staršu naloži plačilo civilne globe, ki ne sme presegati 10 000 EUR.

Nazadnje, na zahtevo sodnika za družinske zadeve ali zainteresiranega starša lahko državni tožilec izjemoma zaprosi za pomoč policijo, da se zagotovi izvršitev sodne odločbe, pogodbe o sporazumni razvezi zakonske zveze ali uradno potrjenega sporazuma o podrobnih pogojih izvajanja starševske skrbi, na primer izvršitev pravice do stikov in nastanitve.

Tako se je treba glede na okoliščine obrniti na državnega tožilca ali sodnika za družinske zadeve, ki je odločbo izdal.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Odločbe v zvezi s starševsko skrbjo, ki jih izda sodišče države članice, so v Franciji priznane in izvršljive, ne da bi bil potreben postopek eksekvature.

Vendar se takojšnja izvršljivost ne prizna za vse odločbe na področju starševske skrbi, ampak samo za odločbe, ki se nanašajo na pravico do stikov, in tiste, ki se nanašajo na vrnitev otroka. Predložiti je treba potrdila, določena v Uredbi Bruselj IIa. Za druge odločbe s področja starševske skrbi je treba razglasiti izvršljivost na podlagi ustreznega potrdila.

Zahteve za priznanje ali ugotovitev izvršljivosti tujih izvršilnih naslovov na francoskem ozemlju na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo se v Franciji predložijo predsedniku splošnega sodišča ali njegovemu pooblaščencu (člen 509-2 zakonika o civilnem postopku). Za predložitev zahtev sodišču ni obvezno zastopanje po odvetniku.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

V skladu s členom 21(3) Uredbe lahko vsaka zainteresirana stranka zahteva „izdajo odločbe o priznanju oz. nepriznanju sodne odločbe“.

V Franciji je treba zahtevo za nepriznanje odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki jo je izdalo sodišče druge države Evropske unije, predložiti predsedniku splošnega sodišča ali njegovemu pooblaščencu.

Zahteva se lahko zavrne samo iz naslednjih razlogov:

• neskladje s temeljnim javnim redom zaprošene države članice ob upoštevanju največje koristi otroka;

• neizvedba zaslišanja otroka, če je zaslišanje del temeljnih postopkovnih pravil zaprošene države članice; neupoštevanje pravic do obrambe;

• oviranje izvajanja starševske skrbi;

• nezdružljivost z odločbo, pozneje izdano bodisi v zaprošeni državi bodisi v drugi državi članici ali tretji državi, če ta odločba izpolnjuje potrebne pogoje za njeno priznanje v zaprošeni državi;

• neupoštevanje postopka namestitve.

Zoper odločitev predsednika splošnega sodišča se je mogoče pritožiti.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Če obstaja tuji element (začasno prebivališče ene od strank ali otroka v tujini, tuje državljanstvo), je treba najprej ugotoviti, ali je pristojno francosko sodišče.

Pristojnost francoskega sodišča

V skladu s členom 8 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 je za odločanje o zahtevkih v zvezi s starševsko odgovornostjo, če ima otrok običajno prebivališče v Franciji, pristojno francosko sodišče.

V skladu s členom 12(1) te uredbe je francosko sodišče, če je pristojno za odločanje o zahtevku zakoncev za razvezo, pristojno tudi za odločanje o zahtevkih v zvezi s starševsko odgovornostjo, če zakonca skupaj izvajata starševsko skrb in če sta izrecno sprejela pristojnost francoskega sodišča in je ta v otrokovo korist.

V skladu s členom 12(3) navedene uredbe so sodišča držav članic pristojna tudi v zvezi s starševsko odgovornostjo v drugih postopkih poleg tistih iz odstavka 1, kadar ima otrok bistveno povezavo s to državo članico, zlasti zaradi dejstva, da eden od nosilcev starševske odgovornosti običajno prebiva v navedeni državi članici ali je otrok državljan navedene države članice, in so vse stranke v postopku pristojnost sodišč sprejele izrecno ali na drugačen nedvoumen način v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, in je to v otrokovo korist.

Prav tako je mogoč dogovor o pristojnosti sodišča prejšnjega otrokovega običajnega prebivališča, če se je otrok pred manj kot tremi meseci preselil v drugo državo članico in je spor povezan s spremembo pravice do stikov.

Nazadnje, v skladu s členom 13 Uredbe Sveta št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 je, kadar ni mogoče ugotoviti otrokovega običajnega prebivališča niti določiti pristojnosti na podlagi člena 12, pristojno francosko sodišče, če je otrok na francoskem ozemlju in ni mogoče določiti njegovega običajnega prebivališča (otroci begunci ali razseljeni otroci).

V nekaterih primerih se lahko uporabljata tudi druga mednarodna konvencija ali francosko mednarodno zasebno pravo, na podlagi katerega se francosko sodišče izreče za pristojno.

Pravo, ki se uporablja

Francija na tem področju uporablja člen 15 Haaške konvencije z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na področju zaščite otrok. Tako sodišče, pristojno za odločanje o starševski odgovornosti, ob upoštevanju izjem, določenih s to konvencijo, uporabi svoje pravo.

Če je torej v zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo pristojno francosko sodišče, se uporabi francosko pravo (pravo države sodišča).

Izjemoma se uporabi pravo države, s katero je primer tesno povezan, če je to nujno zaradi zaščite mladoletne osebe.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Hrvaška

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Starševska odgovornost pomeni odgovornosti, dolžnosti in pravice staršev, namenjene varstvu otrokovih osebnostnih in premoženjskih pravic in koristi otroka ter njihovemu spodbujanju. Starši morajo izvrševati starševsko odgovornost v skladu z otrokovimi razvojnimi potrebami in možnostmi. Starš se svoji pravici do starševske odgovornosti ne more odpovedati. Starši se morajo o posameznih vidikih starševske odgovornosti z otrokom pogovoriti in dogovoriti v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo.

Starševska odgovornost zajema pravico in dolžnost varovati otrokove osebnostne pravice do zdravja, razvoja, nege in zaščite, vzgoje in izobraževanja, stikov in izbire prebivališča ter pravico in dolžnost upravljati otrokovo premoženje. Vključuje tudi pravico in dolžnost zastopati otrokove osebnostne in premoženjske pravice in interese.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starši imajo pravico in dolžnost izvrševati starševsko odgovornost enakopravno, skupaj in sporazumno. Če starši stalno ne živijo skupaj, morajo izvrševanje starševske odgovornosti sporazumno urediti s sklenitvijo načrta o skupni starševski odgovornosti. Skupno izvrševanje starševske odgovornosti lahko uredi tudi sodišče, ki odločbo izda na podlagi sporazuma staršev o vseh pomembnih vprašanjih iz načrta o skupni starševski odgovornosti. Pri skupnem izvrševanju starševske odgovornosti si morajo starši prizadevati vsa sporna vprašanja reševati sporazumno.

Vsak starš lahko starševsko odgovornost izvršuje v celoti sam, deloma ali kolikor je potrebno za sprejetje odločitve o posameznem pomembnem vprašanju glede otroka. V zgoraj navedenih primerih se lahko pravica drugega starša do izvrševanja starševske odgovornosti omeji le s sodno odločbo, pri čemer se upošteva korist otroka. Če en starš umre ali je razglašen za mrtvega in sta starša pred njegovo smrtjo skupaj izvrševala starševsko odgovornost, jo mora preživeli starš izvrševati sam, ne da bi bila za to potrebna sodna odločba. Vsak od staršev lahko na podlagi sodne odločbe starševsko odgovornost izvršuje sam, če se starši niso sklenili načrta o skupni starševski odgovornosti ali sporazuma v okviru sodnega postopka. V takem primeru mora sodišče dati prednost staršu, ki je izkazal pripravljenost sodelovati pri sklenitvi sporazuma o skupni starševski odgovornosti.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če je starš mladoletna oseba ali oseba, ki ji je na posameznem področju starševske odgovornosti odvzeta poslovna sposobnost, izvrševanje starševske odgovornosti zaradi pravnih ovir miruje. Med mirovanjem lahko navedeni starš vsakodnevno za otroka skrbi sam, skupaj z otrokovim drugim staršem ali skrbnikom otroka, ki se imenuje v skladu z določbami družinskega zakona (Obiteljski zakon) o imenovanju skrbnika. Navedeni starš ne more zastopati otroka; če mu je odvzeta poslovna sposobnost, pa ne more zastopati otroka na področju, na katerem mu je poslovna sposobnost odvzeta. Otroka v takem primeru zastopa drugi starš ali skrbnik, ki mora upoštevati mnenje staršev.

Če se starši otroka ali starši in skrbnik ne strinjajo glede zastopanja pri pomembnih odločitvah v zvezi z otrokom, sodišče na predlog otroka, katerega koli od staršev ali skrbnika v nepravdnem postopku odloči, kdo bo otroka v zadevni zadevi zastopal.

Na predlog otroka, katerega koli od staršev ali centra za socialno delo sodišče v nepravdnem postopku odloči o mirovanju izvrševanja starševske odgovornosti (mirovanje izvrševanja starševske odgovornosti zaradi dejanskih ovir), če je kateri koli od staršev odsoten ali prebiva na neznanem naslovu ali če iz objektivnih razlogov dalj časa ne more izvrševati starševske odgovornosti. V času mirovanja iz zgoraj navedenih razlogov zadevni starš ne sme izvrševati starševske odgovornosti. V takem obdobju mirovanja drugi starš sam izvršuje starševsko odgovornost ali pa je otrok postavljen pod skrbništvo v skladu z določbami družinskega zakona. Sodišče na predlog otroka, starša, katerega izvrševanje starševske odgovornosti miruje, ali centra za socialno delo v nepravdnem postopku odloči o prenehanju mirovanja izvrševanja starševske odgovornosti zaradi dejanskih ovir, če razlogi, zaradi katerih je bilo mirovanje odrejeno, prenehajo obstajati.

Če starša skupaj izvršujeta starševsko odgovornost in eden od njiju umre, drugi starš sam nadaljuje izvrševanje starševske odgovornosti. Če starš, ki sam izvršuje starševsko odgovornost, umre, sodišče na predlog otroka, preživelega starša ali centra za socialno delo v nepravdnem postopku dodeli starševsko odgovornost preživelemu staršu, če meni, da je to v skladu s koristmi otroka. Če oba starša umreta, center za socialno delo postavi otroka pod skrbništvo. Starš, ki izvršuje starševsko odgovornost, lahko še za življenja z oporoko ali notarsko listino (ki se v hrvaščini imenuje anticipirana naredba (vnaprejšnja odločitev)) imenuje osebo, za katero meni, da bi lahko v primeru njegove smrti najbolje skrbela za otroka. Če se v primeru smrti starša otroku imenuje skrbnik, se upoštevajo mnenje otroka in želje preživelega starša, razen če se oceni, da upoštevanje takih mnenj/želja ne bi bilo v korist otroka.

Člen 224 družinskega zakona določa, da se otrok postavi pod skrbništvo, če njegovi starši umrejo, izginejo, niso znani ali najmanj en mesec prebivajo na neznanem naslovu; če je staršem otroka odvzeta starševska odgovornost; če starši, ki jim je na posameznem področju odvzeta poslovna sposobnost in jim to preprečuje izvrševanje starševske odgovornosti, otroka niso zaupali osebi, ki izpolnjuje pogoje za skrbnika, ali če se starši strinjajo z oddajo otroka v posvojitev. V skladu s členom 225 družinskega zakona mora center za socialno delo sprejeti odločbo o postavitvi otroka pod skrbništvo in imenovati skrbnika. Center za socialno delo lahko otroka namesti v vsakodnevno varstvo skrbnika, druge osebe, rejniške družine, doma za zapuščene otroke ali v varstvo pravne osebe, ki se ukvarja z dejavnostmi socialnega varstva, razen če družinski zakon ne določa drugače.

Ukrepi za varstvo otrokovih pravic in koristi se sprejemajo na podlagi strokovne ocene, če se ugotovi, da so bile otrokove pravice in koristi kršene ali da so bili otrokove pravice, koristi in razvoj ogroženi. Šteje se, da so bile otrokove pravice ogrožene, če skrb za otroka ni ustrezna, če ima otrok psihosocialne težave, ki se odražajo v njegovem vedenju, čustvenih težavah, težavah v šoli ali drugih težavah pri odraščanju, ali če je verjetno, da bodo nastopile zgoraj navedene okoliščine.

Center za socialno delo lahko za varstvo otrokovih osebnostnih pravic in koristi:

(1) sprejme nujni ukrep odvzema otroka in njegove namestitve zunaj družine;

(2) izda opozorilo zaradi napake ali opustitve pri izvrševanju starševske odgovornosti;

(3) staršem zagotovi strokovno pomoč in podporo pri izvrševanju starševske odgovornosti ter

(4) uredi, da starši prejmejo intenzivno strokovno pomoč ter nadzor pri izvrševanju starševske odgovornosti.

Sodišče lahko za varstvo otrokovih osebnostnih pravic in koristi:

(1) začasno zaupa skrb za otroka drugi osebi, rejniški družini ali ustanovi socialnega varstva;

(2) izda prepoved približevanja otroku;

(3) staršem odvzame pravico do prebivanja v skupnem domu z otrokom in namesti otroka v vsakodnevno varstvo druge osebe, rejniške družine ali ustanove socialnega varstva;

(4) če ima otrok vedenjske težave, zagotovi podporo pri njegovi vzgoji z namestitvijo v rejniško družino ali ustanovo socialnega varstva ali

(5) staršem odvzame starševsko odgovornost.

Družinski zakon med ukrepi za varstvo otrokovih pravic in koristi vsebuje določbe glede zagotavljanja začasne namestitve otroka ali začasne namestitve otroka v varstvo druge osebe, odvzem staršem pravice do prebivanja v skupnem domu z otrokom itd.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Vprašanja glede starševske odgovornosti se lahko rešijo s sklenitvijo načrta o skupni starševski odgovornosti ali s sodno odločbo.

Načrt o skupni starševski odgovornosti je pisni sporazum staršev, v katerem se določi način izvrševanja skupne starševske odgovornosti, kadar otrokovi starši ne živijo stalno skupaj kot družina. Z načrtom o skupni starševski odgovornosti se mora podrobno urediti:

(1) kraj in naslov otrokovega prebivališča;

(2) čas, ki ga otrok preživi z vsakim od staršev;

(3) način izmenjave informacij, kadar se zahteva soglasje pri sprejemanju pomembnih odločitev glede otroka, ter izmenjave pomembnih informacij v zvezi z otrokom;

(4) znesek preživninske obveznosti starša, pri katerem otrok ne prebiva;

(5) način reševanja prihodnjih spornih vprašanj.

Starši lahko načrt o skupni starševski odgovornosti pripravijo sami ali v postopku obveznega svetovanja ali v postopku družinske mediacije.

Če se starši ne morejo sporazumeti o načrtu o skupni starševski odgovornosti ali če tak načrt sodišče zavrne, lahko kateri koli od staršev ali otrok vloži tožbo glede vprašanja, s katerim od staršev bo otrok prebival, glede načinov izvrševanja starševske odgovornosti, otrokovih stikov z drugim staršem ali preživljanja otroka. Sodišče pri odločanju o tem, s katerim od staršev bo otrok prebival, o izvrševanju starševske odgovornosti ali glede otrokovih stikov z drugim staršem ni vezano na zahteve strank. Sodišče lahko o tem, s katerim od staršev bo otrok prebival, načinih ohranjanja njegovih stikov z drugim staršem in izvrševanju starševske odgovornosti odloči na podlagi sporazuma staršev, če meni, da je ta v korist otroka.

Sodišče po uradni dolžnosti odloči, s katerim od staršev bo otrok prebival, o načinih izvrševanja starševske odgovornosti, stikih otroka z drugim staršem in preživljanju otroka, in sicer z izdajo odločbe, s katero se ugotovi neobstoj zakonske zveze ali se zakonska zveza razveljavi ali razveže, ter v drugih primerih, ko starša živita ločeno, ali z izdajo odločbe o ugotavljanju ali izpodbijanju materinstva ali očetovstva, če je izdaja take odločbe glede na izid sodnega postopka in dejanske okoliščine mogoča in potrebna.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Načrt o skupni starševski odgovornosti postane izvršljiv tako, da se predloži sodišču v nepravdnem postopku; sodišče preveri njegovo vsebino in ga v skladu z določbami družinskega zakona potrdi ali zavrne. Načrt o skupni starševski odgovornosti je mogoče spremeniti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ali če so spremembe potrebne, ker so se okoliščine bistveno spremenile. Načrt se po morebitni spremembi predloži sodišču v nepravdnem postopku; sodišče preveri njegovo vsebino in spremembe potrdi ali zavrne.

Sodišče lahko o tem, s katerim od staršev bo otrok prebival, o načinih ohranjanja njegovih stikov z drugim staršem in izvrševanju starševske odgovornosti odloči na podlagi sporazuma staršev, če meni, da je ta v korist otroka. Če se starša odločita izvrševati skupno starševsko odgovornost, morata v sporazumu urediti vsa pomembna vprašanja iz načrta o skupni starševski odgovornosti. Odločba sodišča, izdana na podlagi sporazuma staršev o izvrševanju skupne starševske odgovornosti, ima glede pravnih sredstev ali možnosti sprememb odločbe sodišča enake pravne učinke kot načrt o skupni starševski odgovornosti, ki ga potrdi sodišče. Če sodna odločba temelji na zgoraj navedenem sporazumu staršev o izvrševanju skupne starševske odgovornosti, taka odločba ne potrebuje obrazložitve.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Če se starša ne moreta dogovoriti o načrtu o skupni starševski odgovornosti, ju center za socialno delo spodbuja k sklenitvi sporazuma v postopku družinske mediacije, razen če zakon določa, da se mediacija ne izvaja. Če se starša, ki nameravata razvezati zakonsko zvezo, ne dogovorita o načrtu o skupni starševski odgovornosti, ju center za socialno delo opozori, da bo sodišče po uradni dolžnosti v postopku razveze zakonske zveze, ki se začne na podlagi tožbe enega od zakoncev:

(1) izdalo sodno odločbo o tem, s katerim od staršev bo otrok prebival, o ureditvi starševske odgovornosti, stikih otroka z drugim staršem in preživljanju otroka;

(2) otroku v skladu z družinskim zakonom omogočilo izraziti mnenje in

(3) otroku v skladu z določbami družinskega zakona imenovalo posebnega skrbnika.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

V skladu s členom 413 družinskega zakona sodišče po uradni dolžnosti odloči o tem, s katerim od staršev bo otrok prebival, o izvrševanju starševske odgovornosti, stikih otroka z drugim staršem in preživljanju otroka, in sicer z odločbo, s katero se ugotovi neobstoj zakonske zveze ali se zakonska zveza razveljavi ali razveže, ter v drugih primerih, ko starša živita ločeno, ali z izdajo odločbe o ugotavljanju ali izpodbijanju materinstva ali očetovstva, če je izdaja take odločbe glede na izid sodnega postopka in dejanske okoliščine mogoča in potrebna.

Sodišče lahko:

(1) omeji ali prepove stike otroka z drugim staršem;

(2) odloči, da se stiki izvajajo pod nadzorom strokovnjaka;

(3) glede na okoliščine zadeve sprejme ukrepe za varstvo otrokovih pravic in koristi ali

(4) odloči o ureditvi stikov z mačeho ali očimom, če sta z otrokom živela in zanj skrbela v času prenehanja zakonske skupnosti.

V skladu s členom 417 družinskega zakona mora sodišče v postopku odločanja o stikih otroka z drugim staršem starše opozoriti, da so ti stiki posebno pomembni za dobrobit otroka, ter tako starše spodbuditi k sklenitvi sporazuma in sodelovanju v postopku družinske mediacije, razen v primerih družinskega nasilja; če starša ne dosežeta sporazuma, pa mora sodišče zagotoviti, da je kraj, v katerem se izvajajo stiki otroka z drugim staršem, primeren za otroka, pri čemer se upoštevajo krajevne in časovne omejitve drugega starša. Sodna odločba mora podrobno določati, kako, kdaj in kje lahko drugi starš prevzame in vrne otroka, ter po potrebi podrobnosti o stroških stikov. Sodišče v obrazložitvi odločbe pisno opozori na pravne posledice neizpolnjevanja obveznosti omogočanja stikov otroka z drugim staršem (ki so lahko med drugim denarna kazen, zaporna kazen ali sprememba odločbe o tem, s katerim staršem otrok prebiva).

V skladu s členom 418 družinskega zakona lahko sodišče v postopku odločanja o stikih otroka z drugim staršem sprejme enega ali več ukrepov za zagotavljanje izvrševanja odločbe, če se mu zdi verjetno, da starš, s katerim otrok prebiva, ne bo upošteval sodne odločbe glede stikov otroka z drugim staršem, in sicer:

(1) lahko imenuje osebo za pomoč pri izvrševanju sodne odločbe ali sporazuma o izvrševanju stikov otroka z drugim staršem in

(2) lahko odredi, da mora starš, s katerim otrok prebiva, predložiti varščino v gotovini.

Pri določanju takih ukrepov sodišče zlasti upošteva preteklo vedenje starša, s katerim otrok prebiva.

V skladu s členom 419 družinskega zakona lahko sodišče v postopku odločanja o stikih otroka z drugim staršem določi enega ali več ukrepov za zagotovitev vrnitve otroka ali preprečitev, da bi drugi starš otroka ugrabil (na primer z odreditvijo, naj drugi starš v času stikov predloži svoj potni list sodišču, ki je izreklo ukrep, ali predloži varščino v gotovini; ali odreditvijo prepovedi odtujitve ali obremenitve premoženja drugega starša – podatki o taki prepovedi se vpišejo v javne registre; ali odreditvijo rednega javljanja drugega starša pri pristojnem organu, kot je center za socialno delo, skupaj z otrokom ter v kraju, kjer potekajo stiki; ali z določitvijo kraja, v katerem naj potekajo stiki, ali s prepovedjo zapustitve države, v kateri potekajo stiki, ki velja za otroka, tako da se podatki o taki prepovedi vnesejo v nacionalni ali nadnacionalni informacijski sistem). Pri določanju navedenih ukrepov mora sodišče zlasti upoštevati preteklo vedenje starša, ki uveljavlja pravico do stikov.

V skladu s členom 421 družinskega zakona sodne odločbe o starševski odgovornosti ali ureditvi stikov ni treba obrazložiti, če temelji na sporazumu staršev, ki je bil sklenjen v skladu z določbami družinskega zakona, ali če je bila sodna odločba razglašena ustno v navzočnosti vseh strank in so se vse stranke odpovedale pravnim sredstvom.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Če je bila starševska odgovornost enega starša na podlagi določb družinskega zakona ali sodne odločbe na nekaterih področjih omejena, mora v skladu s členom 99 družinskega zakona drugi starš otroka na teh področjih zastopati sam.

Člen 105 družinskega zakona določa, da lahko vsak starš starševsko odgovornost izvršuje sam v celoti, deloma ali kolikor je potrebno za sprejetje odločitve o posameznem pomembnem vprašanju glede otroka. V zgoraj navedenih primerih se lahko pravica drugega starša do izvrševanja starševske odgovornosti omeji le s sodno odločbo, pri čemer se upošteva korist otroka. Če en starš umre ali je razglašen za mrtvega in sta starša pred njegovo smrtjo skupaj izvrševala starševsko odgovornost, jo mora preživeli starš izvrševati sam, ne da bi bila za to potrebna odločba sodišča. Ko sodišče odloča o izključni starševski odgovornosti enega od staršev, odloči tudi, ali tak starš sam zastopa otroka v zadevah, ki se nanašajo na njegove bistvene osebnostne pravice, ali je potrebno soglasje drugega starša, kot je navedeno v členu 100 družinskega zakona (zastopanje otroka v zadevah, ki se nanašajo na njegove bistvene osebnostne pravice, pomeni zastopanje v primeru kakršne koli spremembe otrokovega imena, stalnega oziroma začasnega prebivališča ali izbire oziroma spremembe verske pripadnosti).

Člen 110 družinskega zakona določa, da lahko vsak starš v času, ko otrok biva pri njem, sam sprejema vsakodnevne odločitve glede otroka, in to ne glede na to, ali je starševska odgovornost izključna ali skupna. V nujnih primerih, tj. ko otroku grozi neposredna nevarnost, lahko vsak starš sprejme kateri koli nujen ukrep v korist otroka brez soglasja drugega starša. O tem mora drugega starša obvestiti takoj, ko je mogoče.

Ne glede na to, ali je starševska odgovornost izključna ali skupna, se morata starša obveščati o otrokovem zdravju, zagotavljati doslednost njegove vzgoje ter se obveščati o njegovih šolskih in obšolskih dejavnostih. Vse izmenjave takih informacij morajo biti hitre, pregledne in osredotočene izključno na otroka.

Nobeden od staršev ne sme zlorabiti svoje dolžnosti sodelovanja za nadzor nad drugim staršem.

Poleg zgoraj navedenega člen 112 družinskega zakona določa, da je starš, ki je omejen v izvrševanju starševske odgovornosti na posameznem področju, upravičen do ohranjanja stikov z otrokom, sprejemanja vsakodnevnih odločitev v zvezi z njim, sprejemanja nujnih ukrepov, če otroku grozi neposredna nevarnost, in do prejemanja informacij o pomembnih okoliščinah v zvezi z otrokovimi osebnostnimi pravicami. Te pravice se lahko omejijo ali odvzamejo le s sodno odločbo, če je to potrebno za zaščito otrokovih koristi. Starš, ki ne izvršuje starševske odgovornosti, je upravičen od drugega starša zahtevati informacije o pomembnih okoliščinah v zvezi z otrokovimi osebnostnimi pravicami, če ima za to pravni interes in če to ni v nasprotju s koristmi otroka. V primeru spora sodišče v nepravdnem postopku na predlog otroka ali katerega koli od staršev odloči tako, da se zaščitijo otrokove koristi.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Člen 108 družinskega zakona določa, da morata starša, ki imata skupno starševsko odgovornost, vse pomembne odločitve glede otroka sprejemati skupaj in sporazumno. Pomembne odločitve glede otroka se nanašajo na zastopanje otroka v zadevah v zvezi z njegovimi bistvenimi osebnostnimi pravicami ter v zvezi z njegovim vrednim premoženjem in premoženjskimi pravicami. Pomembne odločitve glede otroka so lahko tudi tiste, ki bi lahko pomembno vplivale na njegovo življenje, na primer odločitve glede otrokovih stikov z osebami, s katerimi si je blizu, izrednih medicinskih postopkov ali zdravljenj ter izbire šole. Vse take odločitve so veljavne, če z njimi soglaša tudi drugi starš. V izrednih primerih, na primer pri nujnem medicinskem postopku, se uporabljajo določbe posebnega predpisa o varstvu pravic pacientov. Člen 100 družinskega zakona vsebuje določbe o zastopanju otroka v zadevah, ki se nanašajo na njegove bistvene osebnostne pravice (v primeru kakršne koli spremembe otrokovega imena, stalnega oziroma začasnega prebivališča ali izbire oziroma spremembe verske pripadnosti). Šteje se, da je zastopanje v zvezi z otrokovimi bistvenimi osebnostnimi pravicami veljavno, če je starš, ki otroka zastopa, pridobil pisno soglasje drugega starša, ki je prav tako upravičen zastopati otroka. V nekaterih zakonsko določenih primerih soglasje ni potrebno, če starš, s katerim otrok prebiva, pridobi soglasje centra za socialno delo. Če starš, ki zastopa otroka, ne more pridobiti pisnega soglasja, sodišče v nepravdnem postopku na predlog otroka ali katerega koli od staršev odloči o tem, kateri od staršev bo zastopal otroka v konkretni zadevi, da se tako zaščitijo otrokove koristi.

Člen 101 družinskega zakona vsebuje določbe o zastopanju v zadevah, ki se nanašajo na otrokovo vredno premoženje ali njegove premoženjske pravice.

Če se starša, ki sta oba upravičena zastopati otroka, ne moreta sporazumeti o pomembnih odločitvah glede otroka, mora v skladu s členom 109 družinskega zakona sodišče v nepravdnem postopku na predlog otroka ali katerega koli od staršev odločiti, kateri od staršev bo v konkretni zadevi zastopal otroka. Če se pomembne odločitve nanašajo na otrokove osebnostne pravice, se morata starša pred vložitvijo vloge v nepravdnem postopku udeležiti obveznega svetovanja.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Predlogi in tožbe se vložijo pri krajevno pristojnem občinskem sodišču.

V skladu s členom 34 zakona o pravdnem postopku (Zakon o parničnom postupku) v naslednjih sporih na prvi stopnji vedno odločajo občinska sodišča: v sporih o obstoju ali neobstoju zakonske zveze, o njeni razveljavitvi ali razvezi; v sporih o ugotavljanju ali izpodbijanju materinstva ali očetovstva; v sporih o določitvi starša, s katerim bo otrok prebival, in v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, kadar hkrati teče tudi postopek glede ugotovitve obstoja ali neobstoja zakonske zveze ali njene razveljavitve oziroma razveze.

Družinski zakon določa, da je pred uvedbo postopka za razvezo zakonske zveze, če obstajajo skupni mladoletni otroci, ali pred uvedbo drugih sodnih postopkov o izvrševanju starševske odgovornosti in stikov z otrokom potrebno obvezno svetovanje. Določbe družinskega zakona, ki se nanašajo na obvezno svetovanje pred vložitvijo vloge za razvezo zakonske zveze v primeru skupnih mladoletnih otrok, se smiselno uporabljajo tudi za obvezno svetovanje pred uvedbo postopka za ureditev izvrševanja starševske odgovornosti in stikov otroka z drugim staršem, kadar je življenjska skupnost staršev prenehala. Primeri, v katerih se obvezno svetovanje ne izvede, so zakonsko določeni. Obvezno svetovanje se začne na predlog stranke. Predlog se vloži pri centru za socialno delo pisno ali ustno na zapisnik. Obvezno svetovanje zagotavljajo strokovne skupine centrov za socialno delo, ki so krajevno pristojne glede na stalno ali začasno prebivališče otroka ali glede na zadnje skupno stalno ali začasno prebivališče zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev. Obvezno svetovanje je postopek, ki zahteva osebno navzočnost družinskih članov (zastopanje ni dovoljeno). Po koncu obveznega svetovanja center za socialno delo pripravi poročilo, ki velja šest mesecev od datuma zaključka obveznega svetovanja.

Pred vložitvijo vloge za razvezo zakonske zveze je obvezna udeležba na prvem srečanju družinske mediacije.

Odvisno od vrste vložene vloge (zakonski spor, spor o ugotavljanju ali izpodbijanju materinstva ali očetovstva, spor glede starševske odgovornosti, spor glede stikov, vloga za sporazumno razvezo zakonske zveze ali zahteva za odobritev načrta o skupni starševski odgovornosti) mora predlagatelj med drugim predložiti poročilo o obveznem svetovanju, dokazilo o udeležbi na prvem srečanju družinske mediacije ali načrt o skupni starševski odgovornosti. Zahtevani dokumenti so odvisni od vloge, ki se vlaga.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

V vseh postopkih s področja družinskega prava, ki zadevajo otroke, morajo pristojni organi hitro ukrepati in zaščititi otrokove koristi.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Da. Brezplačno pravno pomoč ureja zakon o brezplačni pravni pomoči (Zakon o besplatnoj pravnoj pomoći) (Narodne novine (NN; Uradni list Republike Hrvaške), št. 143/2013).

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da. Stranke lahko vložijo pritožbo zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji, v 15 dneh od datuma vročitve izvoda sodne odločbe, razen če zakon o pravdnem postopku ne določa drugega roka. V posebnih nepravdnih postopkih, ki se urejajo z družinskim zakonom, je mogoče vložiti pritožbo zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji, razen če zakon ne določa drugače. Pritožbo je treba vložiti v 15 dneh od datuma vročitve sodne odločbe.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Obrniti se je treba na krajevno pristojno občinsko sodišče. Vsi izvršilni postopki se izvedejo na podlagi določb zakona o izvršbi (Ovršni zakon), družinski zakon pa vsebuje posebne določbe glede izvršbe, katerih namen je zagotoviti predajo otroka, ter glede izvršbe, katerih namen je zagotavljanje stikov z otrokom (členi 509–525 družinskega zakona).

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Vložiti je treba predlog za priznanje tuje sodne odločbe v skladu z zakonom o reševanju kolizij zakona s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Zakon o rješavanju sukoba zakona s propisima drugih zemalja u određenim odnosima) (NN št. 53/91, 8/01).

Hrvaška od 1. julija 2013 izvaja Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000. Poglavje III navedene uredbe se smiselno uporablja za priznanje in razglasitev izvršljivosti sodnih odločb glede starševske odgovornosti.

Zahteva za priznanje ali nepriznanje, zahteva za razglasitev izvršljivosti in predlog za izvršbo se vložijo pri krajevno pristojnem občinskem sodišču.

Predlog za izvršbo se vloži pri krajevno pristojnem občinskem sodišču.

Za postopke za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb se uporabljajo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 in določbe zakona o izvršbi, družinskega zakona itd.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Pritožbo je treba vložiti pri občinskem sodišču. O njej odloči županijsko sodišče.

Za pritožbeni postopek veljajo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 in določbe zakona o pravdnem postopku.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

V skladu s členom 40 zakona o reševanju kolizij zakona s predpisi drugih držav v določenih razmerjih se v razmerjih med starši in otroki uporablja pravo države, katere državljani so starši in otroci. Če so starši in otroci državljani različnih držav, se uporablja pravo države, v kateri imajo vsi stalno prebivališče. Če so starši in otroci državljani različnih držav in nimajo stalnega prebivališča v isti državi, se uporablja hrvaško pravo, če je otrok ali kateri koli od staršev hrvaški državljan. V razmerjih med starši in otroki, ki niso zajeta v zgornjih določbah, se uporablja pravo države, katere državljan je otrok.

Hrvaška od 1. januarja 2010 izvaja Haaško konvencijo iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok.

Za več informacij glej:

družinski zakon (NN št. 103/15 in 98/19),

zakon o izvršbi (NN št. 112/12, 25/13, 93/14),

zakon o reševanju kolizij zakona s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (NN št. 53/91, 88/01),

zakon o brezplačni pravni pomoči (NN št. 143/2013),

zakon o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (NN št. 127/2013),

Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Italija

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Z zakonom o reformi razmerja med starši in otroki (zakon št. 219/2012) in z zakonodajno uredbo št. 154/2013, katere določbe so se začele uporabljati 7. februarja 2014, se je v italijanskem pravu pojem „starševske avtoritete“ (potestà genitoriale) nadomestil s pojmom „starševske odgovornosti“ (responsabilità genitoriale).

Starševska odgovornost je dolžnost vzdrževati, vzgajati in izobraževati otroke ter jim zagotavljati moralno podporo, pri čemer se upoštevajo njihove sposobnosti, nagnjenja in prizadevanja.

Otroci imajo tudi pravico, da vzdržujejo uravnoteženo in stalno zvezo z obema staršema, da vsak od staršev zanje skrbi, jih vzgaja, izobražuje in jim zagotavlja moralno podporo ter da ohranjajo pomembne stike s predniki in sorodniki vsakega od staršev.

Tudi otroci imajo dolžnosti: spoštovati morajo starše in prispevati k vzdrževanju družine, dokler v njej živijo.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starševska odgovornost nastane na podlagi zakona, če sta starša med seboj sklenila zakonsko zvezo. V takem primeru imata oba starša starševsko odgovornost do svojih otrok.

Če starša med seboj nista sklenila zakonske zveze, ima starševsko odgovornost starš, ki je otroka priznal. Če otroka priznata oba starša, imata in izvršujeta starševsko odgovornost do otroka oba, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Če starša med seboj nista sklenila zakonske zveze in otroka nista priznala hkrati, poznejše priznanje ni mogoče brez privolitve starša, ki je otroka že priznal.

Starša svojo starševsko odgovornost izvajata na podlagi medsebojnega dogovora, pri čemer upoštevata sposobnosti, nagnjenja in prizadevanja otroka. Starša se morata zlasti sporazumeti o otrokovem običajnem prebivališču.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če otroku začasno ni na voljo ustrezno družinsko okolje, se uredi, da zanj skrbi rejniška družina.

Če starša ne izkazujeta zadostne sposobnosti, da bi skrbela za vzgojo otrok, če sta na primer izredno konfliktna, sodišča varstvo in vzgojo otroka pogosto dodelijo socialni službi v kraju prebivališča družine. To običajno pomeni omejitev izvrševanja starševske odgovornosti: odločitve glede otrokovega zdravja, izobraževanja in vzgoje običajno prevzame socialna služba v kraju prebivališča družine. V takih primerih otrok še naprej živi s svojimi starši ali z enim od njiju. V najhujših primerih pa sodišče odredi odvzem otroka iz družinskega okolja.

Če starš krši ali zanemarja svoje dolžnosti ali zlorablja s tem povezane pristojnosti in to povzroči resno škodo otroku, lahko sodišče odredi odvzem starševske odgovornosti takemu staršu.

Če sta oba starša pokojna ali če jima je bila odvzeta starševska odgovornost ali če te iz katerega koli razloga ne moreta izvrševati, se imenuje skrbnik. Skrbnik skrbi za otroka, ga zastopa v vseh civilnih postopkih in upravlja njegovo premoženje.

Civilni zakonik tudi določa, da lahko sodišče imenuje posebnega skrbnika, kadar oba starša ne zmoreta ali nočeta (ali kadar starš, ki sam izvršuje starševsko odgovornost, ne zmore ali noče) opraviti enega ali več dejanj v interesu otroka, ki ne spadajo v okvir vsakodnevnih obveznosti. V takem primeru ima posebni skrbnik pravico opraviti navedena posebna dejanja.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Starševska odgovornost obeh staršev se ne konča po prenehanju življenjske skupnosti, razvezi zakonske zveze, prenehanju njenih civilnih učinkov, njeni razveljavitvi ali ničnosti.

Običajna oblika varstva in vzgoje otroka, s katero se zagotavlja sostarševstvo, je skupno varstvo in vzgoja otroka, pri katerem oba starša izvršujeta starševsko odgovornost.

Najpomembnejše odločitve glede otroka, ki se nanašajo na izobraževanje, vzgojo, zdravje in izbiro običajnega prebivališča otroka, sprejemata starša skupaj in v otrokovo korist, pri čemer upoštevata njegove sposobnosti, naravna nagnjenja in prizadevanja; nasprotno pa velja, da lahko starša glede vsakodnevnih vprašanj svojo starševsko odgovornost izvršujeta tudi ločeno (člen 337-ter civilnega zakonika).

Skupno varstvo in vzgoja otroka ne pomeni nujno, da otrok z vsakim od staršev preživlja enako veliko časa. Običajno se v odločbi o prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze opredeli starš, pri katerem bo otrok stalno živel, in pogoji, pod katerimi lahko starš, pri katerem otrok ne bo živel, preživlja čas z otrokom. Čas, ki ga otrok preživlja z vsakim od staršev, se lahko razdeli tudi enakovredno, če starša živita v bližini in imata podoben življenjski slog, vendar taka ureditev ne sme škodljivo vplivati na otrokovo socialno ali šolsko življenje.

Če pa skupno varstvo in vzgoja otroka ni v otrokovo korist, lahko sodnik z obrazloženo odločbo izključno varstvo in vzgojo otroka dodeli enemu od staršev (člen 337c civilnega zakonika).

Najpogostejši primeri, v katerih se izključno varstvo in vzgoja otroka dodeli enemu od staršev, so: 1. če eden od staršev pomeni tveganje za fizično in psihološko dobrobit otroka (nasilni starš, starš z obsežno kazensko evidenco, starš, ki je odvisen od prepovedanih drog ali alkoholik); 2. če starš ni sposoben otroku zagotoviti moralne in materialne podpore ali če za otroka ni pokazal nobenega zanimanja; 3. če eden od staršev pred otrokom omalovažuje drugega starša; 4. če je med staršema toliko sovražnosti, da bi to lahko škodovalo otrokovemu duševnemu ravnotežju in psihološkemu razvoju.

V primeru izključnega varstva in vzgoje otroka starševsko odgovornost izvršuje le starš s to pravico, vendar morata vse najpomembnejše odločitve v zvezi z otrokom sprejemati oba starša, razen če ni določeno drugače zaradi posebno resnih okoliščin, na primer nasilnega vedenja ali zlorabe (člen 337c civilnega zakonika).

Starš, ki ne izvršuje starševske odgovornosti, ima pravico in dolžnost spremljati izobraževanje, vzgojo in življenjske razmere otroka (zadnji odstavek člena 316).

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Sporazum staršev o izvrševanju starševske odgovornosti po prenehanju življenjske skupnosti se mora predložiti krajevno pristojnemu sodišču, ki nato presodi, ali sporazum zagotavlja pravice in dobrobit otrok; če jih, sodišče sporazum odobri.

Če želita zakonca z mladoletnimi otroki prenehati življenjsko skupnost ali se želita razvezati in se sporazumeta glede varstva in vzgoje otrok ter izvrševanja starševske odgovornosti, lahko izbirata med dvema rešitvama:

(a) pri sodišču lahko vložita skupno vlogo za odobritev sporazuma;

(b) uporabita lahko pogajanja ob pomoči odvetnika (člen 6 zakonodajne uredbe št. 132/2014): to je dogovor, na podlagi katerega se stranki sporazumeta, da bosta v dobri veri in pošteno sodelovali s ciljem mirne rešitve spora, povezanega s prenehanjem življenjske skupnosti ter varstvom in vzgojo otrok.

Če obstajajo mladoletni otroci (pa tudi odrasli otroci, ki so brez sposobnosti ali s hudo invalidnostjo ali ki ekonomsko niso samostojni), je treba dogovor, sklenjen na podlagi pomoči pri pogajanjih, v desetih dneh poslati javnemu tožilcu pri pristojnem sodišču, ki potrdi dogovor, če meni, da je ta v korist otrok. Če pa javni tožilec meni, da dogovor ni v otrokovo korist, ga v petih dneh posreduje predsedniku sodišča, ki takoj določi datum naroka za udeležbo strank (ta se mora opraviti v 30 dneh).

Ko je dogovor potrjen, ima enako veljavo kot odredbe sodišča, izdane v zvezi s prenehanjem življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze.

Če starša nista sklenila zakonske zveze, je mogoča le prva rešitev (tj. dogovor, ki ga odobri sodišče).

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Starša se lahko pri reševanju težav glede izvrševanja starševske odgovornosti obrneta na družinskega mediatorja. Cilj mediacije ni doseči spravo med staršema, ampak omogočiti sklenitev dogovora glede pogojev izvrševanja starševske odgovornosti, s čimer se je mogoče izogniti kakršnim koli konfliktom ali jih vsaj zmanjšati. Vse dogovorjene rešitve pa je treba predložiti sodišču, ki oceni, ali je bila upoštevana otrokova korist.

Če spora ni mogoče tako rešiti, ga je treba predložiti pristojnemu sodišču v postopku prenehanja življenjske skupnosti, razveze zakonske zveze ali postopku v zvezi z varstvom in vzgojo otroka.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Ločevati je treba med dvema možnostma:

(a) Če se starša ne strinjata o posebno pomembnih vprašanjih, lahko spor predložita sodišču. V takih primerih sodišče predvsem predlaga rešitve, ki so v največjo korist otroka in družinske enote. Če se spor nadaljuje, sodišče podeli pristojnost odločanja o posameznem vprašanju staršu, za katerega meni, da bo verjetneje skrbel za otrokovo korist.

(b) Starša lahko pri sodišču vložita tožbo, v kateri zahtevata odločitev glede pravice do varstva in vzgoje otrok in njihovega prebivališča (običajno, kadar želita starša prenehati življenjsko skupnost). V takem primeru sodišče odloči o:

• varstvu in vzgoji otrok, pri čemer je prva izbira skupno varstvo in vzgoja otrok (torej oba starša),
• časovni ureditvi in pogojih bivanja pri vsakem staršu,
• višini preživnine in na splošno prispevku vsakega od staršev k izdatkom za otrokovo nego, izobraževanje in vzgojo.

Glede na to, da morata starša tudi v primeru prenehanja življenjske skupnosti ali razveze zakonske zveze najpomembnejše odločitve sprejemati skupaj , lahko starša, ki se o posameznem vprašanju ne strinjata, spor predložita sodišču, kot je navedeno v točki (a).

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Starš, ki mu je bila dodeljeno izključno varstvo in vzgoja otrok, izvršuje starševsko odgovornost sam, razen če sodišče ne odredi drugače. To zlasti pomeni, da lahko zadevni starš sam odloča tudi o nevsakdanjih zadevah.

Vendar pa velja, da tudi, če je bilo izključno varstvo in vzgoja otroka dodeljeno enemu od staršev, morata najpomembnejše odločitve glede otrok (tj. tiste, ki se nanašajo na izobraževanje, vzgojo in zdravje) sprejemati oba starša, razen če je v odločbi o dodelitvi varstva in vzgoje otroka določeno drugače.

Sodniki običajno odločijo, da soglasje starša, ki mu ni bilo dodeljeno varstvo in vzgoja otrok, ni potrebno, če je takšen starš odsoten, ne kaže zanimanja, ni dosegljiv ali se je v preteklosti vedel nasilno ali izvajal zlorabo.

Starš, ki mu ni bilo dodeljeno varstvo in vzgoja otroka, ima pravico in dolžnost spremljati otrokovo izobraževanje, vzgojo in življenjske razmere ter se lahko obrne na sodišče, če meni, da so bile sprejete odločitve, ki so v nasprotju z otrokovo koristjo.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Če se dodeli skupno varstvo in vzgoja otroka, starševsko odgovornost izvršujeta oba starša, ki se morata o usmeritvi otrokovega življenja strinjati ter skupaj sprejemati odločitve o otrokovem izobraževanju, vzgoji, zdravju in izbiri običajnega prebivališča, pri tem pa zagotavljati, da so navedene odločitve v otrokovo korist. Glede vsakodnevnih odločitev pa velja, da starša svojo odgovornost izvršujeta ločeno, in sicer v obdobjih, ko otrok z njima živi.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Sodišče splošne pristojnosti (Tribunale ordinario) je pristojno v vseh postopkih v zvezi z varstvom in vzgojo otrok ter s tem povezanih vprašanj, ki se nanašajo na starševsko odgovornost.

Če se spor nanaša na odvzem ali omejitev starševske odgovornosti ali njeno ponovno vzpostavitev, vendar ne vključuje varstva in vzgoje otrok, je pristojno sodišče za mladoletnike (Tribunale per i minorenni).

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Če je vprašanje, ki se nanaša na varstvo in vzgojo otrok ter izvrševanje starševske odgovornosti nad otroki, rojenimi v zakonski zvezi ali življenjski skupnosti, del spora glede prenehanja življenjske skupnosti ali razveze zakonske zveze, se uporablja postopek, ki je naveden v oddelku Razveza zakonske zveze.

Sodišče sprejema ukrepe glede varstva in vzgoje otrok ter izvrševanja starševske odgovornosti nad otroki, rojenimi zunaj zakonske zveze, na nejavnem naroku, na podlagi povzetka informacij ter po zaslišanju javnega tožilca in strank; sodišče lahko v nujnem primeru odredi začasne ukrepe v korist otroka.

V obeh primerih lahko sodnik odredi nujne začasne ukrepe za zaščito otrok. Postopki se razlikujejo glede na to, ali se nanašajo na otroke staršev, ki sta sklenila zakonsko zvezo, ali staršev, ki je nista sklenila, vendar je pristojno sodišče v obeh primerih sodišče splošne pristojnosti.

Kot v vseh postopkih, ki se nanašajo na otroke, sodnik zasliši otroka, če je ta star 12 let ali več in če je razsoden.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Pravno pomoč je mogoče dobiti za kritje stroškov prenehanja življenjske skupnosti, razveze zakonske zveze in postopkov v zvezi z varstvom in vzgojo otrok ter postopkov v zvezi z omejitvijo ali odvzemom starševske odgovornosti.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti je mogoče vložiti pri pritožbenem sodišču (Corte d’Appello – sodišču druge stopnje).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Odločbe sodišča glede starševske odgovornosti so izvršljive.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici EU, se samodejno prizna. Vendar lahko v skladu z Uredbo (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 vsaka zainteresirana stran vloži predlog za priznanje ali nepriznanje odločbe.

Zainteresirana stran mora za priznanje odločbe predložiti vlogo za izvršbo pri krajevno pristojnem pritožbenem sodišču. Ko se odločba prizna za izvršljivo, se izvrši pod enakimi pogoji kot veljajo za odločbe, izdane v tej državi članici.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Pristojni pravosodni organ je pritožbeno sodišče s krajevno pristojnostjo (v skladu z nacionalnimi pravili se to nanaša na kraj, kjer se odločba izvršuje). Uporablja se pravdni postopek, ki se zaključi z ugotovitveno sodbo, zoper katero je mogoče vložiti pritožbo zaradi pravnih vprašanj (ricorso per cassazione).

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Ker je Italija ratificirala Haaško konvencijo iz leta 1996, se uporabljajo določbe navedene konvencije. Zato se za priznanje in prenehanje starševske odgovornosti, njeno izvrševanje ter odvzem ali omejitev uporablja pravo države otrokovega običajnega prebivališča.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Čo v praxi znamená právny pojem „rodičovské práva a povinnosti“? Aké sú práva a povinnosti nositeľa rodičovskej zodpovednosti?

Pojem „starševska odgovornost“ zajema dajanje imena otroku, skrb za otroka, upravljanje njegovega premoženja in zastopanje otroka v vseh zadevah ali pravnih poslih, ki se nanašajo nanj ali na njegovo premoženje. V praksi zajema vsa vprašanja, pomembna za otroka (kot posameznika) in njegovo premoženje.

Starševska odgovornost je dolžnost in pravica staršev, ki to odgovornost izvajajo skupaj. Pri tej odgovornosti je treba upoštevati otrokovo korist (člen 6 zakona 216/1990).

2 Kto má spravidla rodičovské práva a povinnosti voči dieťaťu?

Starševsko odgovornost za otroka izvajata oba starša skupaj.

3 Ak rodičia nie sú schopní alebo ochotní vykonávať rodičovské práva a povinnosti voči svojim deťom, môže tým byť namiesto nich poverená iná osoba?

Da, v takih primerih lahko Sodišče imenuje skrbnika s starševsko odgovornostjo (člen 18 (2) zakona o razmerjih med starši in otroci, zakon 216/1990).

4 Ako sa ustanovujú budúce rodičovské práva a povinnosti v prípade, že sa rodičia rozvedú alebo žijú oddelene?

V primeru razveze, razveljavitve ali razglasitve ničnosti zakonske zveze o vprašanju starševske odgovornosti odloči sodišče, ki jo lahko podeli enemu od staršev, obema skupaj ali tretji osebi (člena 14 in 15 zakona 216/1990). Če sodišče starševsko odgovornost podeli samo enemu od staršev, lahko odloči tudi o pravici drugega starša do stikov z otrokom, pri čemer je treba upoštevati otrokovo korist (člen 17 zakona 216/1990).

5 Ak rodičia uzatvoria dohodu týkajúcu sa rodičovských práv a povinností, aké formality musia dodržať, aby bola dohoda právne záväzná?

Sodišče mora sporazum potrditi z odločbo, da postane pravno zavezujoč.

6 Ak rodičia nedospejú k dohode o rodičovských právach a povinnostiach, ako inak môžu tento problém mimosúdne riešiť?

Trenutno razen sodnega postopka ni drugih načinov za reševanje spora.

7 Ak pôjdu rodičia na súd, o akých záležitostiach týkajúcich sa dieťaťa môže sudca rozhodnúť?

Sodišče lahko uredi vsa vprašanja v zvezi z otrokom, vključno z vprašanji glede starševske odgovornosti, pravice do stika, izobraževanja, zdravja, upravljanja premoženja, imena, preživljanja, potovanja v tujino in ugrabitve.

8 Ak súd rozhodne o tom, že dieťa zverí do starostlivosti iba jednému z rodičov, znamená to, že môže rozhodovať o všetkých záležitostiach týkajúcich sa dieťaťa bez toho, aby sa najskôr poradil s druhým rodičom?

Ne, ker obstajajo vprašanja, kot je upravljanje otrokovega premoženja, ki niso zajete v „varstvu in vzgoji“ v ožjem smislu.

9 Ak súd rozhodne, že dieťa má byť zverené do opatery obidvoch rodičov, čo to znamená v praxi?

V praksi skupno varstvo in vzgoja pomeni, da se morajo starši skupaj odločiti o vprašanjih, povezanih z otrokom. Običajno pomeni, da bo otrok živel enako časa pri obeh starših.

10 Na ktorý súd alebo orgán sa mám obrátiť, ak chcem podať žiadosť o priznanie rodičovských práv a povinností? Aké postupy musím dodržať a aké dokumenty je potrebné k žiadosti pripojiť?

Pristojno je družinsko sodišče v okrožju, v katerem ima mladoletnik običajno prebivališče. Postopek se začne z vložitvijo vloge za začetek postopka brez zaprisežene izjave. V tej fazi se ne zahtevajo spremni dokumenti.

11 Aký postup sa uplatňuje v týchto prípadoch? Je k dispozícii mimoriadne konanie v naliehavých prípadoch?

Vloga se vroči nasprotni stranki, ki se povabi pred sodišče na datum, naveden v vlogi, da se o vlogi izjavi. V zadevah, ki vključujejo otroka, razen v primerih ugrabitve otroka, ni nobenega nujnega postopka. Vendar sodišča zaradi narave teh zadev poskrbijo, da se ti primeri obravnavajo prednostno. Poleg tega se za vse te postopke uporabljata člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah in člen 30 ustave Republike Ciper; navedeni določbi zahtevata, da morajo biti vsi postopki pred sodiščem zaključeni v razumnem roku.

12 Môžem získať právnu pomoc na pokrytie trov konania?

Da, če izpolnjujete zakonske pogoje in ste v skladu z zakonom 165 (I)/2002 glede tega pridobili sodni nalog.

13 Je možné odvolať sa proti rozhodnutiu o rodičovských právach a povinnostiach?

Da. Mogoče se je pritožiti na Pritožbeno družinsko sodišče.

14 Niekedy môže byť nevyhnutné obrátiť sa kvôli výkonu rozhodnutia o rodičovských právach a povinnostiach na súd alebo iný orgán. Aké postupy sa v takýchto prípadoch uplatňujú?

Za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti je pristojno sodišče, ki je odločbo izdalo. Postopek se začne z vložitvijo zahtevka s pozivom brez zaprisežene izjave z uporabo obrazca tipa I iz postopkovne uredbe 2/90.

15 Čo musím urobiť, aby bolo rozhodnutie o rodičovských právach a povinnostiach vydané súdom v inom členskom štáte uznané a vykonané v tomto členskom štáte?

Zahtevek za priznanje in izvršitev morate registrirati v skladu s členom 21(3) Uredbe (ES) št. 2201/2003. Zahtevek se registrira pri družinskem sodišču v okrožju, kjer živi otrok ali nasprotna stranka, če otrok živi v tujini.

16 Na ktorý súd v tomto členskom štáte sa mám obrátiť, ak chcem namietať proti uznaniu rozhodnutia o rodičovských právach a povinnostiach, ktoré vydal súd v inom členskom štáte? Aký postup sa uplatňuje v týchto prípadoch?

Pristojno je družinsko sodišče v okrožju, kjer živi otrok ali nasprotna stranka, če otrok živi v tujini.

Ko se zgoraj navedeni zahtevek vroči nasprotni stranki, ima ta pravico do navedbe in registracije obrambe, kot je določeno v zakonu 121(I)/2000. Navedeni postopek spada na področje uporabe Uredbe (ES) št. 2201/2003.

17 Ktorý právny poriadok uplatňuje súd v konaní o rodičovských právach a povinnostiach, ak dieťa alebo účastníci konania nežijú v tomto členskom štáte alebo majú odlišnú štátnu príslušnosť?

Uporablja se pravo Republike Ciper, zlasti zakon 216/1990. Zakon 216/1990 določa, da če nobena od strank ne živi na Cipru, družinska sodišča Republike Ciper niso pristojna za odločanje v zadevi.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.
Opozarjamo, da so že na voljo naslednje jezikovne različice: .

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Latvija

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Starši izvajajo varstvo in vzgojo otroka do njegove polnoletnosti.

Varstvo in vzgoja otroka pomeni pravico in obveznost staršev, da skrbijo za otroka in njegovo premoženje ter ga zastopajo v njegovih osebnih in premoženjskih razmerjih.

Skrb za otroka pomeni nego, nadzor in pravico do določitve njegovega prebivališča.

Nega otroka pomeni njegovo preživljanje, tj. zagotavljanje hrane, oblačil, stanovanja in zdravstvenega varstva ter izobraževanja in vzgoje (zagotavljanje duševnega in telesnega razvoja, pri čemer se čim bolj upoštevajo njegova osebnost, zmožnosti in interesi ter priprava otroka na družbeno koristno delo).

Nadzor nad otrokom pomeni skrb za njegovo varnost in preprečevanje nevarnosti, ki bi jih lahko pomenile tretje osebe. Pravica do določitve otrokovega prebivališča pomeni geografsko izbiro prebivališča in izbiro stanovanja.

Skrb za otrokovo premoženje pomeni vzdrževanje in uporabo njegovega premoženja s ciljem ohranitve premoženja in povečanjem njegove vrednosti.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starša, ki živita skupaj, izvajata varstvo in vzgojo otroka skupaj. Če življenjska skupnost staršev preneha, se skupno varstvo in vzgoja otroka nadaljuje. Nego in nadzor izvršuje starš, pri katerem otrok živi. O zadevah, ki lahko pomembno vplivajo na otrokov razvoj, starša odločata skupaj.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če je zaradi krivde starša ogroženo otrokovo zdravje ali življenje (zaradi namernega ravnanja ali zanemarjanja s strani starša) ali če starš zlorabi svoje pravice ali ne zagotavlja nege in nadzora, s čimer ogrozi otrokov telesni, duševni ali moralni razvoj, lahko sodišče staršu odvzame pravico do varstva in vzgoje otroka.

Če sodišče enemu od staršev odvzame varstvo in vzgojo otroka, dodeli otroka v izključno varstvo in vzgojo drugemu staršu. Če varstvo in vzgoja otroka, ki ju izvršuje drugi starš, otroku ne zagotavljata ustrezne zaščite pred nevarnostjo, ali če sta varstvo in vzgoja odvzeta obema staršema, sodišče družinskemu sodišču naloži, naj zagotovi skrb za otroka zunaj družine.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če življenjska skupnost staršev preneha, se skupno varstvo in vzgoja otroka nadaljuje. Nego in nadzor izvršuje starš, pri katerem otrok živi. O zadevah, ki lahko pomembno vplivajo na otrokov razvoj, starša odločata skupaj. Spore med staršema rešuje družinsko sodišče, če zakon ne določa drugače. Skupno varstvo in vzgoja otroka za starše preneha, ko se na podlagi sporazuma med staršema ali odločbe sodišča določi, da izvaja varstvo in vzgojo samo eden od staršev.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če se starša dogovorita o izvrševanju starševske odgovornosti in jo prostovoljno izvršujeta, ni potrebna odobritev organa ali sodišča.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Spore rešuje družinsko sodišče. Če družinsko sodišče spora med staršema ne more rešiti ali če se sodba družinskega sodišča ne izvršuje, lahko starša zadevo predložita okrožnemu (ali mestnemu okrožnemu) sodišču.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Če starša zadevo predložita sodišču, zahtevata skupno ali izključno varstvo in vzgojo otroka. Če je potrebno, sodnik odloči tudi o preživnini, prebivališču itd. Starš, ki ima izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ima tudi pravico zastopati otroka v njegovih osebnih in premoženjskih razmerjih ter pravico do določitve otrokovega prebivališča. Vsak starš ima obveznost in pravico do ohranjanja osebnega odnosa in neposrednih stikov z otrokom. Ta določba se uporablja tudi, če je otrok ločen od družine ali če ne živi z enim ali z nobenim od staršev. Starš, ki ne živi z otrokom, ima pravico do informacij o njem, zlasti do informacij o njegovem razvoju, zdravju, izobraževalnih dosežkih, interesih in življenjskih razmerah. Spor med staršema glede varstva in vzgoje otroka bi bilo treba rešiti ob upoštevanju otrokovih interesov ter njegovega mnenja, če ga je sposoben izraziti.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Starš z izključnim varstvom in vzgojo otroka ima vse pravice in obveznosti, ki iz tega izhajajo. Starši morajo otroka podpirati v skladu s svojimi zmožnostmi in finančnim položajem. To obveznost imata oče in mati, dokler se otrok ni sposoben preživljati sam.

Obveznost do podpore otroku ne preneha, če je otrok ločen od družine ali če ne živi z enim od staršev.

Sodišče pri odločanju o izključnem varstvu in vzgoji otroka upošteva okoliščine zadeve, tj. pri katerem staršu živi otrok ob vložitvi tožbe in kateri od staršev izvršuje vsakodnevno varstvo in vzgojo otroka. Otrok ima pravico do ohranjanja osebnega odnosa in neposrednih stikov z vsakim od staršev (pravica do stikov). Vsak starš ima obveznost in pravico do ohranjanja osebnega odnosa in neposrednih stikov z otrokom. Starš, ki ne živi z otrokom, ima pravico do informacij o njem, zlasti do informacij o njegovem razvoju, zdravju, izobraževalnih dosežkih, interesih in življenjskih razmerah. Če je enemu staršu dodeljeno izključno varstvo in vzgoja otroka, to ne pomeni, da je drugemu staršu varstvo in vzgoja otroka odvzeto.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Če imata starša skupno varstvo in vzgojo otroka, lahko oba zastopata otroka v njegovih osebnih in premoženjskih razmerjih. Starša odločitve o vseh vprašanjih otrokovega razvoja sprejemata skupaj.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Zahtevki, ki izhajajo iz varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov, se predložijo sodišču v kraju otrokovega prebivališča. Glede zahtevkov, ki izhajajo iz varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov, se za otrokovo prebivališče šteje prijavljeno prebivališče staršev. Če imata starša prebivališče prijavljeno na različnih upravnih območjih, se šteje, da je otrokovo prebivališče prebivališče starša, pri katerem živi. Če otrokovi starši ali otrok nimajo prijavljenega prebivališča, se za otrokovo prebivališče šteje prebivališče staršev.

Tožbeni zahtevek se predloži v skladu s členom 128 zakona o civilnem postopku. Člen 129 zakona o civilnem postopku se uporablja glede listin, ki jih je treba priložiti tožbenemu zahtevku.

Priloži se mu lahko tudi mnenje družinskega sodišča.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Sodne postopke v civilnih zadevah urejajo določbe latvijskega zakona o civilnem postopku. Sodišča prednostno obravnavajo zadeve v zvezi z varstvom otrokovih pravic in koristi. Sodišče prosi družinsko sodišče za mnenje v zadevah, ki se nanašajo na dodelitev pravice do varstva in vzgoje otroka, nego otroka in v postopkih izvrševanja pravice do stikov; pri tem sodišče na obravnavo povabi zastopnika ter pridobi mnenje otroka, če ga je ta glede na svojo starost in zrelost sposoben izraziti.

Sodišče civilne zadeve obravnava na javnih narokih, razen če gre za varstvo in vzgojo otroka ali pravico do stikov. Podobno lahko sodišče za javnost zapre narok ali del naroka, če je to v korist mladoletniku, in sicer na podlagi obrazložene zahteve udeležencev postopka ali po lastni presoji.

Stranke imajo pravico sodišču predložiti obrazloženo zahtevo za obravnavo zadeve po hitrejšem postopku. Sodišče tako obrazloženo zahtevo nato prouči.

Na zahtevo ene od strank lahko sodišče odloči, da se sodbe ali deli sodb, ki se nanašajo na preživnino, varstvo in vzgojo otrok ali pravico do stikov, izvršijo brez odlašanja.

Na zahtevo ene od strank sodišče izda odločbo o začasni preživnini, ki velja do izdaje sodbe.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Osebe z nizkimi prihodki ali prikrajšane osebe, ki jim je bil tak status dodeljen v ustreznem postopku, in osebe, ki se nenadoma znajdejo v položaju in finančnih razmerah, v katerih ne morejo varovati svojih pravic (zaradi naravnih nesreč, okoliščin višje sile ali drugih okoliščin, na katere nimajo vpliva), ali ki so v celoti pod skrbništvom države ali občine (v nadaljnjem besedilu: ki so v posebnem položaju), imajo pravico zahtevati finančno podporo za pravno pomoč.

Na obrazloženo zahtevo take osebe sodišče ali sodnik prouči finančni položaj posameznika in ga v celoti ali delno oprosti plačila sodnih stroškov v državni proračun, odloži odrejeno plačilo sodnih stroškov v državni proračun ali odobri plačilo v več obrokih.

V skladu z zakonom o civilnem postopku so tožniki oproščeni plačila sodnih stroškov v državni proračun v zvezi s tožbami, ki se nanašajo na plačilo preživnine za otroka.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Na sodbo se je mogoče pritožiti po splošnem postopku, tj. z vložitvijo pritožbe (pri regionalnem sodišču) ali kasacijske pritožbe (pri vrhovnem sodišču).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Sodbe se izvršijo, ko začnejo učinkovati, ali takoj, če se razglasi njihova takojšnja izvršljivost.

Sodbe izvrši zapriseženi izvršitelj.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Latvijska sodišča priznavajo in izvršujejo sodbe tujih sodišč.

Sodbe tujih sodišč se priznavajo in izvršujejo na podlagi postopka iz zakona o civilnem postopku in Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000.

Zahteva za razglasitev izvršljivosti se predloži v obravnavo okrožnemu (ali mestnemu okrožnemu) sodišču glede na stalno prebivališče osebe, zoper katero se zahteva izvršba, ali glede na stalno prebivališče otroka, na katerega se izvršba nanaša. Sodnik v desetih dneh od vložitve zahteve in brez navzočnosti strank na podlagi predložene zahteve in priloženih listin po lastni presoji odloči o razglasitvi izvršljivosti ali njeni zavrnitvi.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

V primeru priznanja odločbe tujega sodišča se lahko na odločbo sodišča prve stopnje vloži posamezna pritožba na okrožno sodišče, zoper odločbo okrožnega sodišča o taki posamezni pritožbi pa se lahko pri senatu vloži nadaljnja posamezna pritožba.

Udeleženec postopka, ki ima prebivališče prijavljeno v Latviji ali ima tam običajno prebivališče, lahko posamezno pritožbo vloži v 30 dneh od datuma izdaje odpravka odločbe; udeleženec postopka, ki v Latviji nima prijavljenega prebivališča ali tam nima običajnega prebivališča, pa lahko tako pritožbo vloži v 60 dneh od datuma izdaje odpravka odločbe.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Latvijo zavezujejo Haaška konvencija z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, ter dvostranski sporazumi o pravni pomoči, ki jih je Republika Latvija sklenila z Rusko federacijo, Ukrajino, Republiko Belorusijo, Republiko Uzbekistan, Kirgiško republiko in Republiko Moldavijo.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Pravice in dolžnosti med otroki in starši so urejene z določbami dela IV zvezka III civilnega zakonika Republike Litve (Lietuvos Respublikos civilinis kodeksas, v nadaljnjem besedilu: civilni zakonik). Člen 3.155 civilnega zakonika določa, da starši skrbijo za svoje otroke do njihove polnoletnosti ali dokler ne dosežejo polne poslovne sposobnosti. Starši imajo pravico in dolžnost skrbeti za svoje otroke in jih vzgajati v poštene ljudi, skrbeti za njihovo zdravje ter glede na njihovo telesno in duševno stanje ustvariti ugodne razmere za njihov celovit in skladen razvoj, da jih tako pripravijo na samostojno življenje v družbi. Poglavje XI zvezka III civilnega zakonika določa pravice in dolžnosti staršev v zvezi z otroki, v poglavju XII pa so navedene medsebojne premoženjske pravice in dolžnosti staršev in otrok.

Člen 3.227(2) civilnega zakonika določa, da je treba posvojitelje po zakonu obravnavati kot otrokove starše od dneva začetka veljavnosti sodne odločbe o posvojitvi, razen v izjemnih primerih, določenih v členu 3.222(4) civilnega zakonika.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Člen 3.156 civilnega zakonika določa, da imata oče in mati enake pravice in dolžnosti v zvezi s svojimi otroki. Starši imajo enake pravice in dolžnosti v zvezi s svojimi otroki ne glede na to, ali se je otrok rodil poročenemu ali neporočenemu paru, po razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze ali po prenehanju življenjske skupnosti.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če starši niso zmožni ali pripravljeni izvajati starševske odgovornosti za svoje otroke, se lahko namesto njih imenuje druga oseba. V civilnem zakoniku je v ta namen uveden institut skrbništva in varuštva mladoletnih oseb. Osnovna pravila o namestitvi otroka v začasno in stalno skrbništvo/varuštvo so določena v členih 3.254 in 3.257.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če se starši razvežejo, je njihova prihodnja starševska odgovornost odvisna od načina razveze zakonske zveze.

Ob sporazumni razvezi zakonske zveze morata zakonca predložiti sodišču sporazum o posledicah prenehanja zakonske zveze (razdelitev premoženja, plačevanje preživnine za otroke itd.). Člen 3.53(3) civilnega zakonika določa, da sodišče ob izdaji odločbe o razvezi zakonske zveze potrdi sporazum o posledicah prenehanja zakonske zveze med zakoncema, s katerim so urejeni plačevanje preživnine za mladoletne otroke in zakonca, prebivališče njunih mladoletnih otrok, sodelovanje zakoncev pri vzgoji otrok ter druge premoženjske pravice in dolžnosti. Vsebina tega sporazuma je vključena v odločbo o razvezi zakonske zveze. Če se okoliščine bistveno spremenijo (bolezen ali nezmožnost nekdanjega zakonca za delo itd.), lahko nekdanja zakonca ali eden od njiju pri sodišču zahteva spremembo določil in pogojev njunega sporazuma o posledicah prenehanja zakonske zveze.

Če zakonska zveza preneha na zahtevo enega od zakoncev, mora biti v zahtevku, vloženem pri sodišču, navedeno tudi, kako bo vložnik izpolnjeval svoje obveznosti do drugega zakonca in njunih mladoletnih otrok. Sodišče mora ob odobritvi razveze zakonske zveze odločiti o vprašanjih prebivališča in preživnine mladoletnih otrok, preživnine zakonca ter razdelitve skupnega premoženja zakoncev, razen če je bilo premoženje razdeljeno v skladu z njunim medsebojnim sporazumom, ki ga je overil notar (člen 3.59 civilnega zakonika).

Razveza zakonske zveze zaradi krivde obeh zakoncev ima enake posledice kot sporazumno prenehanje zakonske zveze (členi od 3.51 do 3.54 civilnega zakonika). Za postopke razveze zakonske zveze zaradi krivde enega od zakoncev se smiselno uporablja člen 3.59 civilnega zakonika.

V primeru prenehanja življenjske skupnosti lahko eden od partnerjev pri sodišču zahteva ugotovitev prenehanja življenjske skupnosti, če je zaradi posebnih okoliščin, ki niso nujno odvisne od drugega partnerja, njuno skupno življenje zanj postalo nevzdržno ali nemogoče ali bi lahko resno škodovalo koristim mladoletnih otrok, ali če partnerja ne želita več živeti skupaj. V odločbi o prenehanju življenjske skupnosti mora sodišče določiti partnerja, s katerim bodo živeli otroci, ter odločiti o vprašanjih preživnine otrok in sodelovanja očeta (ali matere), ki ne živi več z drugim partnerjem, pri vzgoji otrok. Oba partnerja lahko skupaj zahtevata, naj sodišče potrdi prenehanje življenjske skupnosti, če sta se sporazumela o posledicah prenehanja življenjske skupnosti, kar zadeva prebivališče, preživnino in vzgojo njunih mladoletnih otrok ter razdelitev njunega premoženja in medsebojno preživljanje. Če partnerja dosežeta sporazum o posledicah prenehanja življenjske skupnosti, sodišče sporazum potrdi, če je v skladu z javnim redom ter ne posega v pravice in zakonite interese njunih mladoletnih otrok ali enega od partnerjev. Sodišče po potrditvi sporazuma vključi njegovo vsebino v sodno odločbo o prenehanju življenjske skupnosti.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če starša živita skupaj, ureditev in obliko preživnine določita s sporazumom. Za ta sporazum nista določena posebna oblika ali postopek. Člen 3.193 civilnega zakonika določa, da v primeru sporazumne razveze zakonske zveze (člen 3.51 civilnega zakonika) ali prenehanja življenjske skupnosti (člen 3.73 civilnega zakonika) zakonca ali partnerja skleneta sporazum, s katerim se določijo njune medsebojne dolžnosti v zvezi s preživljanjem mladoletnih otrok ter sredstva, obseg in oblika takega preživljanja. Sporazum potrdi sodišče (člen 3.53 civilnega zakonika). Starši mladoletnih otrok lahko sklenejo sporazum o preživljanju svojih otrok tudi, če razveza zakonske zveze temelji na drugih razlogih. Če eden od staršev ne ravna v skladu s sporazumom o preživljanju mladoletnih otrok, ki ga je potrdilo sodišče, lahko drugi starš pri sodišču zahteva izdajo sklepa o izvršbi.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Kot alternativni način za rešitev spora zunaj sodišča so staršem na voljo storitve mediacije. Sodna mediacija je na voljo na vseh rednih sodiščih in je brezplačna. Pomeni cenejši in hitrejši način reševanja sporov. Opozoriti je treba, da je med sodno mediacijo zagotovljena zaupnost, pri čemer lahko vsaka stranka od sodne mediacije odstopi brez navedbe razlogov. Spor lahko v sodno mediacijo predloži sodnik (senat), ki obravnava civilnopravni spor, ali katera koli stranka v sporu. Podrobnejše informacije o mediaciji in seznam mediatorjev so na voljo na spletišču litovskih sodišč.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Če starši zadevo predložijo sodišču, lahko sodnik odloči o vseh vprašanjih v zvezi z otroki, vključno z njihovim prebivališčem, pravicami staršev do stikov z otroki, preživnino mladoletnih otrok in drugimi vprašanji, navedenimi v vlogi, predloženi sodišču.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Člen 3.156 civilnega zakonika določa, da imata oče in mati enake pravice in dolžnosti v zvezi s svojimi otroki. Pri tem ni pomembno, ali se je otrok rodil poročenemu ali neporočenemu paru, po razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze ali po prenehanju življenjske skupnosti. Starši imajo pravico in dolžnost vzgajati svoje otroke; odgovorni so za njihovo izobraževanje in razvoj, skrbeti morajo za njihovo zdravje ter jih duhovno in moralno usmerjati. Pri izpolnjevanju teh dolžnosti pravice staršev prevladajo nad pravicami drugih oseb. Starši morajo ustvariti razmere za to, da lahko njihovi otroci obiskujejo izobraževalne ustanove, dokler so šoloobvezni.

Varstvo in vzgoja se lahko izključno enemu staršu določita le, če je starševska odgovornost drugega starša omejena. Če starši (oče ali mati) ne izpolnjujejo svojih dolžnosti v zvezi z vzgojo otrok, če zlorabijo starševsko odgovornost, z otroki grdo ravnajo in s svojim nemoralnim vedenjem škodljivo vplivajo na otroke ali jih zanemarjajo, lahko sodišče izda sodno odločbo, s katero začasno ali trajno omeji njuno starševsko odgovornost (očeta ali matere). Sodišče ob izdaji take sodne odločbe upošteva posebne okoliščine, na katerih temelji zahtevek za omejitev starševske odgovornosti. Vendar starša obdržita pravico do stikov z otrokom, razen če je to v nasprotju z otrokovo koristjo. Če se starševska odgovornost omeji za nedoločen čas, gre lahko otrok v posvojitev brez izrecnega soglasja staršev.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

O vseh vprašanjih v zvezi z vzgojo otrok in drugimi zadevami v zvezi s starševsko odgovornostjo starša odločata sporazumno. Če se ne sporazumeta, o sporni zadevi odloči sodišče.

Zahtevek za stike starša z otrokom ali vključitev v njegovo vzgojo lahko vložijo otrokov oče, mati ali starši (skrbniki/varuhi) otrokovih mladoletnih staršev, ki nimajo poslovne sposobnosti. Sodišče določi ureditev stikov za tistega starša, ki ne živi z otrokom, pri čemer upošteva otrokove koristi, da bi se lahko tisti starš, ki ne živi z otrokom, čim bolj vključil v vzgojo otroka. Stiki z otrokom v najmanjšem obsegu se odredijo le, če stalni stiki v največjem obsegu negativno vplivajo na otrokove koristi.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo je treba vložiti pri okrožnem sodišču. Formalnosti, ki jih je treba upoštevati, in dokumenti, ki jih je treba priložiti vlogi, so odvisni od zahtev, navedenih v vlogi, ter pravic in dolžnosti, v zvezi s katerimi je vložena vloga ali ki jih je treba rešiti ali določiti (tj. od vsebine starševske odgovornosti).

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Glavna nesoglasja in vprašanja starševske odgovornosti prouči sodišče v poenostavljenem postopku.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Razpoložljivost brezplačne pravne pomoči je urejena z določbami zakona o pravni pomoči, ki jo zagotavlja država (Valstybės garantuojamos teisinės pagalbos įstatymas). Pridobitev pravne pomoči, ki jo zagotavlja država, je odvisna od finančnega položaja zadevne osebe.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, zoper tako odločbo se je mogoče pritožiti pri višjem sodišču, in sicer v skladu s splošnimi pravili civilnega postopka.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Odločbe sodišč izvršujejo sodni izvršitelji.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo se uporablja brez posebnega postopka, tako da je sodna odločba, ki jo je izdalo sodišče druge države članice EU, v Litvi priznana. Ta uredba se uporablja v vseh državah članicah EU, razen na Danskem.

Sodne odločbe o pravici do stikov in sodne odločbe, s katerimi se zahteva vrnitev otroka, ki so jih izdala sodišča držav članic EU, so izvršljive v skladu s pravili iz dela VI zakonika Republike Litve o civilnem postopku (Lietuvos Respublikos civilinio proceso kodeksas, v nadaljnjem besedilu: zakonik o civilnem postopku).

Zahteve za prevzem pristojnosti od sodišča druge države in zahteve za prenos pristojnosti na sodišče druge države, kot je navedeno v členu 15 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 (ter členih 8 in 9 Haaške konvencije z dne 19. oktobra 1996), obravnava pritožbeno sodišče Litve (Lietuvos apeliacinis teismas).

Navedene zahteve se obravnavajo v skladu s postopkom iz poglavja 39 zakonika o civilnem postopku, če z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 ni določeno drugače. Za take zahteve ni treba plačati sodnih taks.

Zahteve, ki se vložijo pri pritožbenem sodišču Litve, morajo izpolnjevati splošne zahteve za procesna pisanja (člen 111 zakonika o civilnem postopku). V skladu s členom 15 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 je treba zahtevo in morebitne priloge predložiti v državnem jeziku ali pa jim je treba priložiti prevode v litovščino. Če vložnik ne prebiva v Republiki Litvi in ni imenoval zastopnika v zadevi ali pooblaščenca za vročanje procesnih pisanj, ki prebiva/ima sedež v Republiki Litvi (člen 805 zakonika o civilnem postopku), mora biti v zahtevi naveden naslov v Republiki Litvi ali naslov telekomunikacijske terminalske naprave, na katerem se bodo procesna pisanja vročala vložniku. Vendar pa to ne velja za zahteve, ki jih pri pritožbenem sodišču Litve vloži sodišče druge države.

Kadar je ustrezno, lahko pritožbeno sodišče Litve državni službi za varstvo otrokovih pravic in posvojitve, ki deluje v okviru ministrstva Republike Litve za socialno varnost in delo (Valstybės vaiko teisių apsaugos ir įvaikinimo tarnyba prie Lietuvos Respublikos socialinės apsaugos ir darbo ministerijos), naloži predložitev mnenja o primernosti prevzema ali prenosa pristojnosti. Pritožbeno sodišče Litve določi rok za predložitev takega mnenja.

Pritožbeno sodišče Litve mora zahtevo obravnavati najpozneje v šestih tednih po datumu njenega prejema.

Ko konča obravnavo zahteve za prenos pristojnosti s sodišča druge države in odloči o ugoditvi zahtevi, ob upoštevanju okoliščin zadeve imenuje pristojno litovsko sodišče, ki bo obravnavalo zadevo v Litvi. Postopek, uveden pred sodiščem druge države, se prenese na pristojno litovsko sodišče, ki vsebinsko obravnava zadevo. V tem primeru se smiselno uporabljajo določbe člena 35 zakonika o civilnem postopku, postopek pa se nadaljuje na pristojnem litovskem sodišču. Kadar je primerno, pristojno litovsko sodišče ugotovi, kakšno je stališče strank v postopku, in sprejme ukrepe za odpravo pomanjkljivosti v procesnih pisanjih.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Pritožbo je treba vložiti pri vrhovnem sodišču Litve (Lietuvos Aukščiausiasis Teismas). Obravnava se kot kasacijska pritožba v skladu z določbami zakonika o civilnem postopku.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Pravo, ki se uporablja za razmerja med starši in otroki, je določeno v členu 1.32 civilnega zakonika. Osebna in premoženjska razmerja med starši in otroki so urejena s pravom države, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Če nobeden od staršev nima običajnega prebivališča v državi običajnega prebivališča otroka, otrok in starši pa so državljani iste države, se uporablja pravo države, katere državljani so vsi.

V zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo se pristojno sodišče določi v skladu s Haaško konvencijo z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok.

Pravo, ki se uporablja za varstvo mladoletnih otrok, njihovo skrbništvo in varuštvo, se določi v skladu s Haaško konvencijo z dne 5. oktobra 1961 o pristojnosti in pravu, ki se uporablja v zvezi z zaščito mladoletnih oseb.

Preživninske obveznosti (preživnina) v družini so urejene s Haaško konvencijo z dne 2. oktobra 1973 o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Luksemburg

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

S terminološkega stališča se v Velikem vojvodstvu Luksemburg pogosteje kot izraz „starševska odgovornost“ uporablja izraz „starševska skrb“. Gre za skupek pravic in obveznosti, ki so z zakonom priznane staršem, kar zadeva osebnost in premoženje njihovih vzdrževanih mladoletnih otrok, da bi lahko izpolnjevali svoje dolžnosti varstva, vzgoje in izobraževanja ter preživljanja.

Starševska skrb pripada obema staršema, da bi zaščitila otroka v smislu njegove varnosti, zdravja in nravnosti, poskrbela za njegovo vzgojo ter omogočila njegov razvoj ob ustreznem spoštovanju njegove osebnosti. Starša imata v zvezi s svojim otrokom pravico in dolžnost, da nadzorujeta njegovo preživljanje in vzgojo. Starševska skrb ni absolutna in diskrecijska pravica staršev. Starševsko skrb je namreč treba izvajati v skladu z največjo koristjo otroka.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Če je starševstvo ugotovljeno v zvezi z obema staršema, starševsko skrb načeloma izvajata skupaj, ne glede to, ali sta poročena ali ne, ali sta sklenila civilnopravno pogodbo o solidarnosti ali ne oziroma ali sta ločena ali razvezana. Če starševstvo ni ugotovljeno v zvezi z enim od staršev ali če je eden od njiju mrtev, odsoten ali ne more izraziti svoje volje, drugi sam izvaja starševsko skrb.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če starša umreta ali nista sposobna skrbeti za svoje otroke, je treba določiti skrbništvo. Skrbnika lahko izbere zadnji preživeli starš. Če tega ne stori, skrbnika imenuje družinski svet ali, če tega ni, sodnik za družinske zadeve (juge aux affaires familiales).

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Načeloma se s prenehanjem življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze med staršema pogoji izvajanja starševske skrbi ne spremenijo, temveč jo starša še naprej izvajata skupaj. Potem ko se razideta, morata še naprej skupaj sprejemati vse pomembne odločitve v zvezi z otrokovim življenjem. V razmerju do dobrovernih tretjih oseb se za vsakega od staršev šteje, da ravna s soglasjem drugega starša, kadar sam opravi običajno dejanje starševske skrbi v zvezi z otrokom.

Sodišče lahko podeli izvajanje starševske skrbi samo enemu od staršev le, kadar je to potrebno zaradi največje otrokove koristi. V takem primeru starš, ki mu je bila podeljena starševska skrb, sam sprejema odločitve v zvezi z otrokom. Vendar drugi starš ohrani pravico, da je obveščen o preživljanju in vzgoji otroka ter da ju spremlja. Razen v primeru resnih razlogov ima tudi pravico do stikov in nastanitve.

V izjemnih okoliščinah lahko sodišče odloči, da bo otroka zaupalo tretji osebi, ki bo v zvezi z njim izvajala starševsko skrb.

Če je bil otrok s soglasjem staršev zaupan tretji osebi, starša še naprej izvajata starševsko skrb. Vendar oseba, ki ji je bil otrok zaupan, opravlja vsa običajna dejanja v zvezi z njegovim nadzorom in vzgojo. Sodišče lahko ob začasni dodelitvi otroka v skrb tretji osebi odloči, da mora ta tretja oseba zaprositi za določitev skrbništva.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Sporazum staršev o vprašanju starševske skrbi je pravno zavezujoč samo, če ga potrdi pristojno sodišče.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Starši lahko uporabijo družinsko mediacijo.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik za družinske zadeve lahko odloča o naslednjih vprašanjih:

• zahtevkih v zvezi z izvajanjem starševske skrbi, razen zahtevkih v zvezi z odvzemom starševske skrbi. To se nanaša na podrobno ureditev izvajanja skupne starševske skrbi staršev, ne glede na to, ali sta poročena ali ne, ločena ali razvezana. Sodišče podeli izvajanje starševske skrbi samo enemu od staršev le, kadar je to potrebno zaradi največje otrokove koristi;
• izvajanju pravice do stikov in nastanitve starša, ki mu ni bila podeljena starševska skrb: to pravico je mogoče odreči samo iz resnih razlogov;
• pravici otroka do osebnih stikov z njegovimi predniki. To pravico lahko ovira samo največja otrokova korist. V tem primeru sodišče določi podrobno ureditev za stike med otrokom in prednikom;
• pravici do stikov in nastanitve drugih oseb, ne glede na to, ali so to sorodniki ali ne: sodišče dodeli to pravico ob upoštevanju izjemnih okoliščin;
• obveznosti prispevanja k preživljanju in vzgoji otroka v času skupnega življenja staršev. Če se starša razideta, je ta prispevek lahko v obliki preživnine, ki se določi glede na otrokove potrebe in prispevne zmožnosti obeh staršev ter se lahko izplačuje tudi po otrokovi polnoletnosti, če otrok ne more sam zadovoljevati svojih potreb.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Načeloma se s prenehanjem življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze med staršema pogoji izvajanja starševske skrbi ne spremenijo, temveč jo starša še naprej izvajata skupaj. Še naprej morata skupaj sprejemati vse pomembne odločitve v zvezi z otrokovim življenjem (preživljanje, vzgoja, učna usmeritev itd.).

Sodišče podeli izvajanje starševske skrbi samo enemu od staršev le, kadar je to potrebno zaradi največje otrokove koristi. V takem primeru starš, ki mu je bila podeljena starševska skrb, sam sprejema odločitve v zvezi z otrokom. Vendar drugi starš ohrani pravico, da je obveščen o preživljanju in vzgoji otroka ter da ju spremlja. Razen v primeru resnih razlogov ima tudi pravico do stikov in nastanitve. Tako morata v primeru prenehanja življenjske skupnosti oba starša ohranjati osebne odnose z otrokom in upoštevati otrokove vezi z drugim staršem.

Če starš, ki mu ni bila podeljena starševska skrb, meni, da drugi starš starševske skrbi ne izvaja v skladu z otrokovo koristjo, se lahko za rešitev spora obrne na pristojno sodišče. V tem primeru lahko sodišče po potrebi spremeni podelitev starševske skrbi ali podrobno ureditev njenega izvajanja.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Za starševsko skrb se v primeru prenehanja življenjske skupnosti staršev predpostavlja široko polje medsebojnega razumevanja in soglasja v interesu stalnega in konstruktivnega sodelovanja pri odločitvah staršev v zvezi z izvajanjem starševske skrbi, preživljanjem in vzgojo otroka. Sodnik za družinske zadeve pri svojih odločitvah vedno ravna v skladu z največjo otrokovo koristjo.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Vložnik se lahko obrne na sodnika za družinske zadeve z vlogo, ki se vloži pri okrožnem sodišču (tribunal d’arrondissement). V vlogi se poleg datuma in predmeta zahtevka navedejo priimki, imena in stalno prebivališče strank ter njihovi datumi in kraji rojstva. Vložnik, ki ne prebiva v Luksemburgu, mora v vlogi navesti naslov za vročanje v Velikem vojvodstvu, sicer je vloga neveljavna. Stranke lahko nastopijo brez posredovanja odvetnika. Sodno tajništvo povabi stranke v 15 dneh, razen če se rok podaljša zaradi oddaljenosti, kot je določeno z novim zakonikom o civilnem postopku (Nouveau Code de procédure civile).

Za tožbo za popolni ali delni odvzem starševske skrbi izjemoma ni pristojen sodnik za družinske zadeve, temveč je zanjo pristojno okrožno sodišče, ki odloča v civilnih zadevah. Tako tožbo mora vložiti državno tožilstvo, in sicer pri okrožnem sodišču v kraju stalnega ali običajnega prebivališča enega od staršev. Če starša v državi nimata znanega stalnega ali običajnega prebivališča, se tožba vloži pri okrožnem sodišču v kraju, kjer so otroci. Če niso vsi otroci v istem okrožju, se tožba vloži pri okrožnem sodišču v Luxembourgu. Državni tožilec naroči preiskavo o razmerah v družini mladoletnika in nravnosti njegovih staršev. Ti so pozvani, naj sodišču predložijo pripombe in ugovore, ki se jim zdijo ustrezni. V tožbi za odvzem starševske skrbi se navedejo dejstva in priložijo se ji dokazila. Sodni tajnik o tožbi uradno obvesti starše ali sorodnike, proti katerim je tožba vložena, in jih pozove na sodišče. Ti lahko nastopijo brez posredovanja odvetnika. Sodišče lahko v vseh primerih po uradni dolžnosti ali na zahtevo strank sprejme take začasne ukrepe, ki so po njegovem mnenju koristni za izvajanje starševske skrbi v zvezi z otrokom. Prav tako lahko sodišče te ukrepe kadar koli prekliče ali spremeni. Starši ali skrbnik, ki želijo doseči vrnitev pravic, ki so jim bile odvzete, morajo za to zaprositi pri sodišču v kraju stalnega ali običajnega prebivališča osebe, ki so ji bile te pravice podeljene.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Tožbo pri sodniku za družinske zadeve vloži z navadno vlogo pri okrožnem sodišču eden od staršev ali mladoletnik, ki je sposoben oblikovati svoje mnenje, pod pogoji iz člena 1007-50 novega zakonika o civilnem postopku. Za stranke ni obvezno zastopanje po odvetniku, razen če je zahtevek vložen v okviru postopka za razvezo zakonske zveze zaradi nepopravljive nevzdržnosti zakonske zveze ali v okviru postopka za prenehanje življenjske skupnosti. V takih primerih je obvezno zastopanje po odvetniku (avocat à la cour).

Vloga se vloži na navadnem papirju v sodnem tajništvu krajevno pristojnega okrožnega sodišča, ki je:

1. sodišče v kraju stalnega prebivališča družine;
2. če starša živita ločeno, sodišče v kraju stalnega prebivališča starša, pri katerem običajno prebivajo mladoletni otroci, če starša starševsko skrb izvajata skupaj, ali sodišče v kraju stalnega prebivališča starša, ki to skrb izvaja sam;
3. v drugih primerih sodišče v kraju stalnega prebivališča osebe, ki ni začela postopka.

V primeru skupnega zahtevka je po izbiri strank pristojno sodišče v kraju stalnega prebivališča ene ali druge stranke. Podrobnejše informacije vsebuje člen 1007-2 novega zakonika o civilnem postopku.

Če je zahtevek vložen v okviru postopka za razvezo zakonske zveze zaradi nepopravljive nevzdržnosti zakonske zveze ali v okviru postopka za prenehanje življenjske skupnosti, je krajevno pristojno sodišče v kraju skupnega stalnega prebivališča zakoncev ali, če tega ni, v kraju stalnega prebivališča toženega zakonca.

Obravnave v zvezi z vlogami za določitev ali spremembo izvajanja starševske skrbi ter pravice do stikov in nastanitve se opravijo v enem mesecu od vabila.

Obravnave sodnika za družinske zadeve niso javne in potekajo za zaprtimi vrati. Sodnik načeloma odloči sam, vendar lahko posebno zapleten spor predloži v odločanje senatu v kolegijski sestavi. Opravlja tudi naloge sodnika za začasne odredbe (juge des référés).

Sodnik za družinske zadeve osebno zasliši vsako stranko, njegova naloga pa je, da jih poskuša spraviti. Strankam lahko predlaga mediacijo. Odredi lahko preiskavo o razmerah v družini ali kakršen koli drug preiskovalni ukrep. Pri odločitvi o podrobni ureditvi izvajanja starševske skrbi lahko upošteva na primer predhodno ravnanje staršev ali predhodno sklenjene sporazume, mnenje mladoletnega otroka, sposobnost vsakega od staršev, da prevzame svoje dolžnosti in spoštuje pravice drugega starša, ter izid izvedenskih mnenj ali opravljenih preiskav o razmerah v družini.

V primeru preživninskega zahtevka ali zahtevka za prispevek k preživljanju in vzgoji otroka lahko sodnik za družinske zadeve strankam in tudi tretjim osebam odredi, naj predložijo informacije, poslovne knjige ali računovodske listine, iz katerih so razvidni višina prihodkov, terjatev ali dohodkov strank.

Pritožbo zoper odločbo sodnika za družinske zadeve je treba vložiti v 40 dneh. Vloge v zvezi s tem mora podpisati odvetnik.

V primeru absolutne nujnosti, ustrezno utemeljene v predlogu, in kadar sodnik za družinske zadeve že odloča o vlogi v glavni stvari, se mu lahko predloži predlog za izdajo izredne začasne odredbe za pridobitev začasnih ukrepov. Predlog za izdajo začasne odredbe se vloži v sodnem tajništvu okrožnega sodišča, ki je pristojno za odločanje o zahtevku v glavni stvari. Stranke lahko nastopijo brez posredovanja odvetnika.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Osebe, katerih dohodki se po luksemburškem pravu ne štejejo za zadostne, so lahko upravičene do pravne pomoči. Za to morajo izpolniti vprašalnik, ki je na voljo pri centralni službi za socialno pomoč (service central d'assistance sociale), in ga nasloviti na predsednika krajevno pristojne odvetniške zbornice (Bâtonnier de l'Ordre des avocats), ki odloči o dodelitvi pravne pomoči.

Pravna pomoč krije vse stroške v zvezi s postopki ali dejanji, za katere je bila odobrena. Krije zlasti kolkovine in takse za registracijo, sodne takse, odvetniške nagrade, pristojbine in stroške sodnega izvršitelja, stroške in pristojbine notarjev, stroške in nagrade izvedencev, pričnine, nagrade prevajalcev in tolmačev, stroške za potrdila o vsebini tujega prava, potne stroške, pristojbine in stroške formalnosti vpisov, hipotek in zastavnih pravic ter stroške objave v časopisih.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Zoper odločbo o starševski skrbi se je mogoče pritožiti pri pritožbenem sodišču (Cour d‘appel). Rok za pritožbo je načeloma 40 dni. Vendar je rok za pritožbo zoper odločbo sodnika za družinske zadeve, ki je odločil o začasnih ukrepih bodisi v okviru postopka za razvezo zakonske zveze zaradi nepopravljive nevzdržnosti zakonske zveze ali v okviru postopka za prenehanje življenjske skupnosti bodisi v okviru postopka za izdajo izredne začasne odredbe, 15 dni.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Sodnik za družinske zadeve, ki je določil, kdaj otrok biva pri vsakem od staršev, ali ki je določil pravico starša ali celo tretje osebe do osebnih stikov, lahko naknadno sprejme prisilne ukrepe v zvezi s svojo odločbo. Ob upoštevanju največje otrokove koristi določi vrsto teh ukrepov in podrobnosti njihovega izvajanja. Izreče lahko periodično denarno kazen, da zagotovi spoštovanje odločbe, ki jo je sprejel.

V luksemburškem pravu obstaja več možnosti, da se onemogoči sistematična zavrnitev izvršitve odločbe o starševski skrbi.

Po eni strani je predvidena civilna sankcija, in sicer periodična denarna kazen, s katero sodnik za družinske zadeve starša, ki ne izpolnjuje svoje obveznosti, prisili k njeni izpolnitvi. Tožba za periodično denarno kazen se vloži pri okrožnem sodišču v kraju stalnega prebivališča otroka.

Poleg tega lahko sodnik za družinske zadeve, če eden od staršev večkrat ne upošteva sodnih odločb v zvezi s pravico do stikov in nastanitve ali izmeničnega bivanja pri vsakem od staršev, predlaga družinsko mediacijo. Če se to neupoštevanje nadaljuje, lahko sodnik na predlog oškodovanega starša spremeni podelitev starševske skrbi oziroma pravico do stikov in nastanitve v korist drugega starša.

Po drugi strani so v primeru kaznivega dejanja skrivanja otroka predvidene kazenskopravne sankcije. Tožilstvo lahko zadevo prevzame bodisi po uradni dolžnosti bodisi se nanj obrne žrtev s predlogom za uvedbo kazenskega postopka. Okrožno sodišče, ki odloča v kazenski zadevi, določi kazenskopravne sankcije in po potrebi odškodnino, ki pripada žrtvi. Stranke lahko nastopijo brez posredovanja odvetnika.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Na podlagi Uredbe Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (v nadaljnjem besedilu: uredba Bruselj IIb) se vsakršna odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče druge države članice Evropske unije (razen Danske), v Luksemburgu načeloma prizna po samem zakonu. Povedano drugače, za priznanje take odločbe ni potreben poseben postopek.

Odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče druge države članice Evropske unije in je v tej državi izvršljiva, je izvršljiva tudi v Luksemburgu, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti. Za izvršitev take odločbe mora stranka, ki zahteva izvršitev, organu, pristojnemu za izvrševanje, predložiti:

(a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in

(b) ustrezno potrdilo, izdano v skladu s členom 36 uredbe Bruselj II.

Organ, pristojen za izvrševanje, lahko zahteva tudi prevod vsebine potrdila, ki se lahko prevede in se nahaja v poljih za prosto besedilo, in prevod odločbe.

Opozoriti je treba, da se odločbe o pravicah do stikov in o vrnitvi otroka priznajo, ne da bi jim bilo mogoče nasprotovati, razen če je odločba nezdružljiva s poznejšo odločbo, in se izvršijo, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti. Za izvršitev take odločbe mora stranka, ki zahteva izvršitev, organu, pristojnemu za izvrševanje, predložiti:

(a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in

(b) ustrezno potrdilo, izdano v skladu s členom 47 uredbe Bruselj II.

Organ, pristojen za izvrševanje, lahko zahteva tudi prevod vsebine potrdila, ki se lahko prevede in se nahaja v poljih za prosto besedilo, in prevod odločbe.

16 Pred katerim sodiščem v tej državi članici lahko nasprotujem priznanju in izvršitvi odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Na podlagi uredbe Bruselj IIb lahko vsaka zainteresirana stranka pri okrožnem sodišču, ki odloča v civilnih zadevah, vloži zahtevo za zavrnitev priznanja ali zahtevo za zavrnitev izvršitve v zvezi z odločbo v zakonskih sporih, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici Evropske unije. To mora storiti prek odvetnika.

Razlogi za zavrnitev priznanja in zavrnitev izvršitve so navedeni v členih 39 in 41 uredbe Bruselj IIb.

Obe stranki se lahko zoper odločbo okrožnega sodišča, ki odloča v civilnih zadevah, pritožita pri pritožbenem sodišču, ki odloča v civilnih zadevah. Zoper odločbo pritožbenega sodišča, ki odloča v civilnih zadevah, je mogoče vložiti kasacijsko pritožbo pri kasacijskem sodišču (Cour de Cassation).

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Vprašanja v zvezi s pravom, ki se uporablja, je treba razlikovati od vprašanj v zvezi s sodno pristojnostjo. Za zadeve v zvezi s starševsko skrbjo so pristojna sodišča v kraju običajnega prebivališča otroka (člen 8 uredbe Bruselj IIa in člen 5 haaške konvencije z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok). Z navedeno haaško konvencijo je opredeljeno tudi pravo, ki se uporablja. Državljanstvo otroka ni pomembno. Tako so za sprejetje ukrepov za varstvo otroka ali njegovega premoženja pristojni organi države pogodbenice, v kateri je otrokovo običajno prebivališče, v tem primeru sodnik za družinske zadeve v Luksemburgu. Izvajanje starševske skrbi ureja pravo države, v kateri je otrokovo običajno prebivališče, če se otrokovo običajno prebivališče spremeni, pa pravo države, v kateri je otrokovo novo običajno prebivališče.

Sorodne povezave

Brošura o starševski skrbi

Legilux

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

V praksi starševska odgovornost (starševo izvrševanje varstva in vzgoje otrok) vključuje določitev imena mladoletnemu otroku, skrb zanj in njegovo vzgojo, določitev njegovega prebivališča, upravljanje njegovega premoženja, pravice in obveznosti v zvezi z njegovim pravnim zastopanjem in pravico imenovati skrbnika ali skrbniku odvzeti skrbništvo.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Ne glede na to, ali starša živita skupaj ali ne, velja, da skupaj izvršujeta varstvo in vzgojo otrok, če nista sklenila sporazuma ali če skrbniški organ oziroma sodišče ne odloči drugače.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Na Madžarskem je skrbništvo pravna ureditev, s katero se zagotavljajo skrb za mladoletnike, njihovo zastopanje in upravljanje njihovega premoženja prek skrbnika, ki ga imenuje skrbniški organ, če ni starša z varstvom in vzgojo otroka. O potrebi po imenovanju skrbnika lahko skrbniški organ obvesti vsakdo. Bližnji sorodnik mladoletnika ali oseba, ki skrbi za otroka, pa skrbniški organ mora obvestiti, da je treba imenovati skrbnika; enako obveznost imajo tudi sodišča in drugi organi.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Tudi če starša ne živita več skupaj, velja, da skupaj izvršujeta varstvo in vzgojo otrok, če nista sklenila sporazuma ali če skrbniški organ oziroma sodišče ne odloči drugače. Starši, katerih življenjska skupnost je prenehala, se lahko dogovorijo o delitvi pravic in obveznosti v zvezi s starševsko odgovornostjo, vendar morajo svojim otrokom zagotoviti uravnotežen življenjski slog (rešitev, pri kateri otrok izmenično živi pri obeh starših, na primer ni možna, če starša živita predaleč narazen in bi to pomenilo preveliko breme za otroka). Sporazum staršev potrdi sodišče. Če se starša ne moreta dogovoriti o pravicah in obveznostih v zvezi s starševsko odgovornostjo, sodišče odloči, kateri od staršev bo izvrševal varstvo in vzgojo otrok. Sodišče pri odločanju upošteva, pri katerem od staršev je bolje zagotovljen otrokov fizični, duševni in moralni razvoj.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če želita zakonca razvezati zakonsko zvezo s skupno izjavo volje in tako namero o razvezi zakonske zveze pisno predložita sodišču, mora vloga vključevati tudi sporazum staršev o varstvu in vzgoji otrok. Sodišče potrdi sporazum s sodno odločbo v postopku razveze zakonske zveze, saj brez takega sporazuma zakonske zveze ni mogoče sporazumno razvezati.

Po potrebi sodišče ob razvezi zakonske zveze izda odločbo glede varstva in vzgoje otrok tudi, če stranki tega v vlogi ne zahtevata. Sodba sodišča prve stopnje, zoper katero ni vložena pritožba, postane pravnomočna šele 15 dni po izteku roka za vložitev pritožbe.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Zakonca si lahko pred začetkom postopka za razvezo zakonske zveze ali med njim prostovoljno ali na pobudo sodišča pomagata z mediacijo, da se sporazumno rešijo vsi spori glede njunega razmerja ali razveze zakonske zveze, kot je vprašanje starševske odgovornosti. Dogovor, dosežen z mediacijo, lahko predložita v postopku sodne poravnave. Sodišče in/ali skrbniški organ (v svojem postopku) lahko (na zahtevo ali lastno pobudo v zadevah, ki so v njegovi pristojnosti) odredi staršem sodelovanje v mediaciji, da bi se doseglo ustrezno sodelovanje med staršem, ki izvršuje varstvo in vzgojo otroka, in staršem, ki ne živi z otrokom, in da bi se zagotovile pravice starša, ki ne živi z otrokom, namen tega pa je zagotoviti ustrezno izvrševanje starševske odgovornosti ob potrebnem sodelovanju staršev.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodišče pri odločanju v sporih o tem, kateremu staršu se podelita varstvo in vzgoja otroka, zasliši oba starša in v upravičenih primerih tudi otroka. Varstvo in vzgojo otroka lahko v celoti podeli enemu od staršev ali pa enemu podeli izvrševanje nekaterih pravic in obveznosti v okviru varstva in vzgoje otroka, drugemu staršu pa druge take pravice in obveznosti. Sodišče lahko starša, ki ne živi z otrokom, pooblasti za izvajanje nekaterih nalog v zvezi z nego in vzgojo otroka ali pa ga izjemoma v celoti ali delno pooblasti za upravljanje otrokovega premoženja ter pravno zastopanje otroka v zadevah v zvezi z njegovim premoženjem. Sodišče lahko omeji ali odvzame pravico do odločanja o temeljnih vprašanjih, ki vplivajo na prihodnost otroka, če je to v korist otroka. Vendar pa ne more odrediti skupnega varstva in vzgoje otroka, saj je to mogoče ustanoviti le na podlagi sporazuma staršev, ki ga lahko sodišče potrdi.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Ne. Če sodišče varstvo in vzgojo otroka podeli enemu od staršev, lahko starš, ki ne živi z otrokom, še naprej izvršuje pravice v zvezi s starševsko odgovornostjo pri temeljnih vprašanjih, ki vplivajo na prihodnost otroka. Za taka temeljna vprašanja se štejejo določitev in sprememba imena mladoletnega otroka, določitev otrokovega prebivališča, če se to razlikuje od prebivališča starša, določitev otrokovega prebivališča v tujini z namenom dolgotrajnega bivanja ali naselitve, sprememba otrokovega državljanstva ter izbira njegove šole in poklica.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Sodišče ne more odrediti skupnega varstva in vzgoje otrok; v postopku glede zakonske zveze lahko samo potrdi sporazum staršev o tem in pri tem upošteva otrokove koristi. Pogoj za tako potrditev je, da starši, katerih življenjska skupnost je prenehala, svojim otrokom med izvrševanjem skupnega varstva in vzgoje otrok zagotavljajo uravnotežen življenjski slog. Če se sodišču to ne zdi izvedljivo, lahko sporazuma ne potrdi. V okoliščinah, ki zahtevajo nujno ukrepanje, pa lahko starš sprejme samostojno odločitev, nato pa mora o tem brez odlašanja obvestiti drugega starša (na primer v primeru nujnega medicinskega posega).

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

V zadevah v zvezi z varstvom in vzgojo otrok se lahko obrnete na skrbniški organ ali sodišče, odvisno od tega, ali med vami kot starši obstaja spor glede izvrševanja skupnega varstva in vzgoje otrok oziroma ali mora sodišče odločiti o varstvu in vzgoji otrok.

Tožbo je treba vložiti pri sodišču, ki je krajevno pristojno glede na toženčevo stalno prebivališče (če tega nima, pa njegovo začasno prebivališče) ali glede na zadnje skupno prebivališče zakoncev.

Tožbo je treba pisno vložiti pri pristojnem sodišču. Glede uvedbe postopka in vsebine vloge glej tudi poglavje z naslovom Kako postopati?. V zadevah, ki se nanašajo na starševsko odgovornost, je treba poleg informacij, ki se na splošno zahtevajo, navesti tudi podatke o sklenitvi zakonske zveze ter rojstvu otrok, ki so se rodili v zakonski zvezi in so še živi, priložiti pa je treba tudi rojstne liste otrok.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Sodni postopek na podlagi tožbe za ureditev varstva in vzgoje otrok ter namestitve otroka pri tretji osebi:

Če starša, katerih življenjska skupnost je prenehala, ne dosežeta dogovora, sodišče na zahtevo ali lastno pobudo dodeli varstvo in vzgojo otroka enemu od staršev. Pri odločanju upošteva koristi otroka in oceni, pri katerem od staršev je bolje zagotovljen otrokov fizični, duševni in moralni razvoj.

Tožbo glede ureditve vprašanja, kdo bi moral izvrševati starševsko odgovornost, glede varstva in vzgoje otroka ali sprememb posameznih pravic v zvezi z varstvom in vzgojo otroka, namestitve otroka pri tretji osebi ali spremembe take namestitve lahko vloži starš ali skrbniški organ. Tožbo mora vložiti eden od staršev zoper drugega ali skrbniški organ zoper oba starša. Tožbo za spremembo namestitve otroka pri tretji osebi je treba vložiti zoper osebo, pri kateri je otrok nameščen.

Sodišče mora med postopkom zaslišati oba starša, v upravičenih primerih (ali če tako zahteva sam otrok) pa tudi otroka. Če je otrok star vsaj 14 let, lahko sodišče o njegovem varstvu in vzgoji ter namestitvi odloči le z njegovim soglasjem, razen če otrokova izbira ogroža njegov razvoj.

Sodišče lahko staršem naloži udeležbo na mediaciji, da se zagotovita ustrezno izvrševanje starševske odgovornosti in sodelovanje staršev.

Postopek skrbniškega organa v sporu v zvezi s skupnim izvrševanjem varstva in vzgoje otrok:

Če starša ne zmoreta doseči dogovora o vprašanjih glede skupnega varstva in vzgoje otrok (ne glede na to, ali živita skupaj ali ločeno), lahko vsak od njiju zahteva, naj odloči skrbniški organ, razen o vprašanjih glede svobode vesti ali svobode veroizpovedi.

Če se starša, katerih življenjska skupnost je prenehala in ki skupaj izvršujeta varstvo in vzgojo otrok, dogovorita o medsebojni delitvi ustreznih pravic in obveznosti ali o tem, da v prihodnje varstvo in vzgojo otroka izvršuje eden od njiju, skrbniški organ na njuno zahtevo tak dogovor zapiše v zapisnik. Zapisnik mora vsebovati tudi dogovor o tem, kateri od staršev bo vzgajal otroka, ter dejstvo, da bosta skupaj izvrševala varstvo in vzgojo otrok glede temeljnih vprašanj, ki vplivajo na prihodnost otroka, razen če sodišče ne odloči drugače.

Starša je treba obvestiti, da lahko svoj dogovor spremenita in da tak dogovor nima enake veljave kot odločba sodišča, izdana v postopku glede zakonske zveze ali postopku glede ureditve varstva in vzgoje otrok.

V postopku glede zakonske zveze sodišče po svoji presoji začasno odloči o vprašanju namestitve mladoletnega otroka in bivanju otroka pri enem od staršev ali tretji osebi, o razširitvi ali omejitvi varstva in vzgoje otrok ali stikih med enim od staršev in otrokom.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Glede tega vprašanja glej tudi poglavje Kako postopati?.

V postopkih glede odvzema ali ponovne vzpostavitve varstva in vzgoje otrok ter glede namestitve in premestitve otroka ali glede pravice do stikov se strankam ne glede na njihove prihodke in finančni položaj prizna pravica do odloga plačila. Pravica do odloga plačila pomeni, da država vnaprej krije vse pristojbine in druge stroške, ki nastanejo v postopku, po koncu postopka pa jih mora neuspešna stranka povrniti državi.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, v skladu s splošnimi pravili je v postopkih v zvezi z varstvom in vzgojo otrok mogoča pritožba. Pritožbo lahko vloži starš ali otrok. Rok za vložitev pritožbe je 15 dni od datuma obvestila o odločbi.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Za izvršitev odločbe, ki se nanaša na starševsko odgovornost, sodišče prve stopnje ali v primeru tuje odločbe (sodne poravnave), potrjene v skladu s členom 42 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003), okrožno sodišče, ki deluje pri sedežu regionalnega sodišča in ki je pristojno glede na običajno prebivališče otroka ali osebe, zoper katero je izdana izvršilna odločba, ali osrednje okrožno sodišče v Budi (Budai Központi Kerületi Bíróság) v Budimpešti izda izvršilni nalog.

Pri izvrševanju sodne odločbe (sporazuma, ki ga potrdi sodišče) glede predaje in namestitve otroka sodišče pozove osebo, na katero se odločba nanaša, naj prostovoljno izpolni svojo obveznost, in ji določi primeren rok; če oseba obveznosti do roka ne izpolni, sodišče odredi predajo otroka ob pomoči policije.

Otroka je treba predati osebi, ki zahteva izvršbo, ob njeni odsotnosti pa njenemu predstavniku, ki ga potrdi skrbniški organ, ali skrbniškemu organu. Ob predaji otroka mora oseba, ki je morala otroka predati, obvestiti osebo, ki prevzame otroka, o otrokovem zdravstvenem stanju in vseh drugih okoliščinah, ki bi lahko ogrozile otrokovo življenje ali telesno celovitost, če ne bi bile sporočene.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Sodišča na Madžarskem brez posebnega postopka priznavajo odločbe, izdane v kateri koli državi članici glede starševske odgovornosti. V nobenem primeru ni mogoče preverjati vsebine odločbe.

Vsaka zainteresirana stran pa lahko pri pristojnem sodišču zahteva, naj se odločba prizna ali ne prizna.

Izvrševanje:

Odločba glede izvrševanja starševske odgovornosti, izdana v neki državi članici, ki je v njej izvršljiva in je bila vročena, se izvrši na Madžarskem, če se na Madžarskem na zahtevo zainteresirane strani razglasi za izvršljivo.

Sodišče ali pristojni organ v državi članici, kjer je bila odločba izdana, na zahtevo zainteresirane strani izda potrdilo v skladu s členom 42 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003.

Okrožno sodišče pri sedežu regionalnega sodišča, ki je pristojno glede na običajno prebivališče otroka ali osebe, ki mora izpolniti obveznost, ali osrednje okrožno sodišče v Budi v Budimpešti izda izvršilni nalog na podlagi tuje odločbe (sodne poravnave), ki ima tako potrdilo.

Odločba tujega sodišča je izvršljiva, če glede na svojo naravo izpolnjuje naslednje pogoje: je sodna odločba sodišča, ki v civilnem postopku ugotovi kršitev; je del sodne odločbe v kazenskem postopku, s katero sodišče ugotovi kršitev na podlagi povezanega civilnega zahtevka; ali je sporazum, ki ga potrdi sodišče.

Izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naloga se izvede v skladu z madžarsko izvršilno zakonodajo.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Sodišča na Madžarskem brez posebnega postopka priznavajo odločbe, izdane v drugi državi članici. V nobenem primeru ni mogoče preverjati vsebine odločbe.

Vsaka zainteresirana stran pa lahko pri pristojnem sodišču zahteva, naj se odločba prizna ali ne prizna.

Vsaka stranka se lahko pritoži zoper odločbo, izdano na podlagi vloge za razglasitev izvršljivosti.

O pritožbi je treba odločiti v skladu s pravili o sodnih postopkih.

Pritožbo zoper razglasitev izvršljivosti je treba vložiti v enem mesecu od vročitve odločbe. Če ima stranka, zoper katero se zahteva izvršba, običajno prebivališče v drugi državi članici (ne na Madžarskem), je rok za vložitev pritožbe dva meseca od datuma osebne vročitve ali vročitve na naslovu prebivališča. Roka ob sklicevanju na oddaljenost ni mogoče podaljšati.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Madžarska je podpisnica Haaške konvencije z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, ki vključuje pravila o pravu, ki se uporablja; taka pravila vključujejo tudi nekatere dvostranske mednarodne pogodbe o medsebojni pomoči.

Na podlagi madžarskega nacionalnega prava razmerja med staršem in otrokom v okviru družinskega prava ureja pravo, ki se uporablja za otroka, torej zlasti glede dodelitve imena, določitve prebivališča, nege in pravnega zastopanja otroka ter upravljanja otrokovega premoženja, razen preživninskih obveznosti. Glede družinskega statusa otroka in njegovih razmerij s starši v okviru družinskega prava je treba za otroka, ki je madžarski državljan ali živi na Madžarskem, uporabljati madžarsko pravo (razen za preživninske obveznosti), če je to za otroka ugodneje.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Izraz zajema vse dolžnosti in obveznosti staršev do mladoletne osebe v skladu z malteškim civilnim zakonikom, poglavje 16 zakonodaje Malte. Izraz „starševska odgovornost“, ki je v malteški zakonodaji naveden kot „starševska pravica“, zajema pravice do varstva in vzgoje ter do stikov z otrokom, odločitve o vprašanjih, kot so stalno prebivališče, potovanja, preživninska obveznost, izobraževanje, pomembnejše odločitve v zvezi z zdravjem ter upravljanje premoženja, ki pripada otrokom.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Biološki starši ali v primeru posvojitve posvojitelji po zaključku postopkov za posvojitev. Poleg tega ima starševsko odgovornost mati samohranilka, razen če je oče registriral rojstvo skupaj z materjo otroka.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če se za otroka odredi skrbništvo ali sodno skrbništvo, v skladu z zakonom o otrocih in mladostnikih (odredba skrbništva) (Children and Young Persons (Care Orders) Act), poglavje 285 zakonodaje Malte, preidejo skrb za otroka ter njegovo varstvo in vzgoja na ministra.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

V primeru razveze ali ločitve se določi s sodno odločbo ali z mediacijo. Določi se lahko tudi s pravno zavezujočim izvršljivim dokumentom med strankama, ki je bil podpisan v prisotnosti notarja.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če se tak sporazum sklene zunaj okvira postopka glede ločitve, ga je treba, da bi postal pravno zavezujoč, ratificirati pred sodiščem in vpisati v javni register. Če pa se sporazum o starševski odgovornosti doseže med postopkom v zvezi z ločitvijo ali razvezo zakonske zveze, se predloži sodišču, pred katerim poteka tak postopek, to pa izda sklep, s katerim se sporazum odobri ali se o njem odloči drugače.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Druga možnost v takih primerih je postopek mediacije. Če se starša tudi med tem postopkom ne sporazumeta, se začne postopek pred civilnim sodiščem (oddelek za družinske zadeve).

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodišče lahko odloči o vseh pomembnih odločitvah, ki zadevajo otrokovo korist, na primer v zvezi s prebivališčem otroka, o tem, kateri starš ima pravico do varstva in vzgoje, o pravici do obiskov in stikov ter o obveznosti plačila preživnine za otroka.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Sodišče redko dodeli izključno skrb za otroka ter njegovo varstvo in vzgojo le enemu od staršev, vendar je to odvisno od posameznega primera. Če sodišče dodeli izključno skrb za otroka ter njegovo varstvo in vzgojo enemu od staršev, je treba o nekaterih zadevah še vedno odločati v dogovoru z drugim staršem, zlasti pri zadevah v zvezi s stiki ali selitvijo mladoletnika v tretjo državo, ki bi neposredno vplivala na pravico do stikov tistega starša, ki nima otroka v varstvu in vzgoji.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da oba starša skupaj presojata in sprejemata odločitve v zvezi z otrokom. To ne vključuje vsakodnevnih dejavnosti, temveč le pomembne odločitve v zvezi z bivališčem, izobraževanjem in zdravjem. Člen 136(3) civilnega zakonika navaja izredna dejanja, pri katerih je za taka dejanja potrebno soglasje obeh staršev.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Če mediacija ni uspešna, se vloži vloga pri civilnem sodišču (oddelek za družinske zadeve). Ni uradnega seznama zahtevanih dokumentov, zato se lahko vlogi priložijo vsaka upoštevna dokazila in potrdila, zlasti tista, ki dokazujejo starševsko pravico, vključno z morebitnimi sporazumi ali sklepi o skrbi za otroka ter njegovem varstvu in vzgoji.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Določi se dan za obravnavo vloge. Na obravnavi sodnik zasliši stranke in druge priče, ki jih predlagajo stranke. Sodišče lahko po potrebi po lastni presoji naroči, da socialni delavci in psihologi pripravijo poročilo o otroku. Izvedenci, ki jih imenuje sodišče, pripravijo poročilo po posvetu s starši, otrokom in drugimi strokovnjaki, ki so povezani s primerom. Skrajšani postopek se uporabi, če stranka, ki vloži vlogo, navede dovolj utemeljene razloge za nujnost postopka. Če je to v interesu mladoletnika, se na podlagi predloga za skrajšani postopek izda začasna odredba, s katero se na primer prepreči odhod ali začasno uredi skrb za otroka ter njegovo varstvo in vzgoja.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Da, lahko se zaprosi za pravno pomoč, vendar se v skladu z naslovom X tretje knjige Zakonika o organizaciji in pravdnem postopku (poglavje 12 Zakonodaje Malte) preverijo vložnikova sredstva. Dodatne podrobnosti o pravni pomoči so na voljo v razdelku o pravni pomoči.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Pritožba se lahko vloži le glede pravnih vprašanj, torej, na primer, če je sodišče eni od strank zavrnilo predlagano pričo brez utemeljenega razloga. V takih primerih se lahko vloži pritožba pri pritožbenem sodišču.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Sodna odločba civilnega sodišča (oddelek za družinske zadeve) je samodejno izvršljiva, vendar lahko v primerih, ko je eden od staršev ne upošteva, tisti starš, ki se mu starševska pravica omejuje, vloži prijavo pri policiji, ki nato začne kazenski postopek pred magistralnim sodiščem, da se opravi izvršba in naloži denarna kazen (multa) in/ali zaporna kazen. Poleg tega se lahko pri civilnem sodišču (oddelek za družinske zadeve) vloži predlog za spremembo sodne odločbe.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Uporablja se postopek, ki je določen v Uredbi (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Bruselj IIa), po katerem pristojni sodnik izpolni potrdilo, ki je skupaj s sodno odločbo in vlogo za priznanje in izvršitev takšne odločbe vloži pri civilnem sodišču (oddelek za družinske zadeve). Navesti je treba tudi naslov za obveščanje. Vsi dokumenti se prevedejo v malteški ali angleški jezik.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Ugovor se lahko vloži pri istem sodišču v dejanjih, v katerih je bila vložena vloga za izvršbo in priznanje. V ugovoru se navedejo razlogi za zavrnitev takega priznanja in izvršitve, kar se stori v odgovoru na zahtevek.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Uporablja se Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Izraz „starševska odgovornost“ pomeni imeti avtoriteto nad mladoletno osebo ter odgovornost za njeno vzgojo in skrb zanjo.

Člen 247 zvezka 1 civilnega zakonika (Burgerlijk Wetboek) v zvezi s tem določa:

1. Starševska avtoriteta zajema dolžnost in pravico staršev, da skrbijo za svoje mladoletne otroke in jih vzgajajo.

2. „Skrb in vzgoja“ vključujeta skrb in odgovornost za duševno in telesno blaginjo in varnost otroka ter spodbujanje razvoja otrokove osebnosti. Starši pri skrbi za otroka in njegovi vzgoji ne smejo uporabljati psihičnega ali telesnega nasilja ali drugega ponižujočega ravnanja.

3. Starševska avtoriteta vključuje obveznost starša, da spodbuja razvijanje vezi med otrokom in drugim staršem.

4. Otrok, v zvezi s katerim starša izvajata skupno varstvo in vzgojo, ima še naprej pravico, da zanj enakovredno skrbita in ga vzgajata oba starša, in to tudi po prenehanju zakonske zveze, življenjske skupnosti in registrirane partnerske skupnosti, razen takrat, ko so navedena prenehanja posledica smrti, ali po prenehanju zunajzakonske skupnosti, če je bil narejen zaznamek v skladu s členom 252(1).

5. Za izvajanje odstavka 4 lahko starši v sporazumu ali starševskem načrtu upoštevajo praktične ovire, ki lahko nastanejo v povezavi s prenehanjem zakonske zveze, po prenehanju življenjske skupnosti ali registrirane partnerske skupnosti, razen takrat, ko so navedena prenehanja posledica smrti, ali po prenehanju zunajzakonske skupnosti, če je bil narejen zaznamek v skladu s členom 252(1), vendar samo, če in dokler obstajajo zadevne ovire.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starši imajo pravico in odgovornost, da skrbijo za svoje otroke in jih vzgajajo. Vendar obstajajo izjeme od tega pravila.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če starši niso pripravljeni ali zmožni izvrševati starševske avtoritete ali odgovornosti, lahko sodišče starševsko avtoriteto prenese na drugo osebo.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Po razvezi zakonske zveze oba starša ohranita starševsko avtoriteto nad svojimi otroki. Oba sta še naprej odgovorna za vzgojo svojih otrok in skrb zanje. Vendar obstajajo izjeme od tega pravila. V nekaterih primerih lahko sodišče na podlagi zahtevka varstvo in vzgojo dodeli enemu od staršev. Razmerje med starši in otroki (ki po definiciji ni enako starševski avtoriteti) ter s tem povezane pravice in dolžnosti se lahko različno uredijo tudi v starševskem načrtu, sestavljenem ob razvezi zakonske zveze.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Ob razvezi zakonske zveze je sporazumna ureditev določena v starševskem načrtu, ki ga prouči sodišče. Sodišče razglasi razvezo zakonske zveze.

Glej tudi: https://www.rijksoverheid.nl/onderwerpen/scheiden/vraag-en-antwoord/checklist-bij-scheiden-of-uit-elkaar-gaan.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Ena od možnosti za rešitev sporov med starši je mediacija.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

S sodno odločbo so zajeti vsi elementi starševskega načrta, vključno z varstvom in vzgojo, delitvijo nalog v zvezi s skrbjo za otroka in njegovo vzgojo ter stalnim prebivališčem otroka.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Ne. Tisti od staršev z varstvom in vzgojo otroka mora starša, ki ne izvaja varstva in vzgoje, obveščati o pomembnih vprašanjih v zvezi z osebnostjo [HM-B1] in premoženjem otroka ter se z njim posvetovati glede odločitev v zvezi z otrokom. Vendar na koncu odloči tisti od staršev, ki izvaja varstvo in vzgojo.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da imata oba starša enake pravice in dolžnosti, kot jih ima starš z varstvom in vzgojo (glej vprašanje 1), če sta starša v starševskem načrtu določila drugačno delitev nalog v zvezi s skrbjo za otroka in njegovo vzgojo.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Vlogo za pridobitev varstva in vzgoje otroka je treba vložiti pri sodišču, ki je pristojno glede na otrokovo prebivališče. Dokumenti, ki jih je treba priložiti, so odvisni od položaja starša in otroka. Informacije v zvezi s potrebnimi dokumenti so na voljo na spletnem v zavihku Postopkovna pravila (procesreglement) Varstvo in vzgoja ter stiki (Gezag en omgang). Pri tem vam lahko pomaga odvetnik.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

V navedenih primerih se ne uporabljajo posebni postopki. Da, lahko se uporabi postopek za sprejetje začasnih ukrepov.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Da, pravna pomoč je na voljo, vendar zanjo veljajo nekateri pogoji. Več informacij o tem je na voljo na spletišču sveta za pravno pomoč (Raad voor Rechtsbijstand).

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, pritožbe je mogoče vložiti pri pritožbenem sodišču (gerechtshof).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

V tem primeru se uporablja redni sodni postopek.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Načeloma ni treba storiti ničesar. Priznanje je samodejno, če je za državo članico zavezujoča Uredba Bruselj IIa. Ta uredba se uporablja v vseh državah članicah Evropske unije, razen na Danskem.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Pritožbe je treba vložiti pri sodišču v državi, kjer je bila odločba izdana.

Za pritožbo v družinski zadevi na Nizozemskem je potrebna pomoč odvetnika. Odvetnik lahko vloži pritožbo v sodnem tajništvu pritožbenega sodišča. Ko sodišče odloči v družinski zadevi, ima odvetnik na voljo tri mesece za vložitev pritožbe. Pritožbeno sodišče ta rok strogo upošteva. Za uradni datum vložitve pritožbe se šteje datum, na katerega sodno tajništvo prejme vlogo za vložitev pritožbe.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Nizozemska sodišča uporabljajo samo nizozemsko pravo.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Avstrija

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Varstvo in vzgoja otroka (starševska odgovornost) je dolžnost in pravica staršev. Vključuje skrb za otroka in njegovo vzgojo, upravljanje otrokovega premoženja in zastopanje otroka ter druge zadeve (člen 158 avstrijskega civilnega zakonika – Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch).

Člen 160 avstrijskega civilnega zakonika določa, da skrb za otroka pomeni predvsem skrb za njegovo dobro telesno počutje in zdravje ter neposreden nadzor nad otrokom, vzgoja otroka pa vključuje zlasti zagotavljanje otrokovega telesnega, duševnega, čustvenega in moralnega razvoja ter spodbujanje otrokovih talentov, sposobnosti, želja in razvojnih potencialov, pa tudi njegovega šolanja oziroma poklicnega usposabljanja. Skrb vključuje tudi zdravljenje otroka, vzgoja pa vključuje tudi določitev otrokovega prebivališča (člen 162 avstrijskega civilnega zakonika), s tem pa tudi na primer odločanje o potovanjih v tujino, izbiri šole in izbiri ali spremembi otrokove vere. Pravica staršev vzgajati otroka vključuje tudi pravico do izbire imena otroku.

Upravljanje otrokovega premoženja vključuje na primer preživljanje otroka (določitev, spremembo, sprejetje, zbiranje in uporabo preživnine). Člen 164 avstrijskega civilnega zakonika določa, da starši upravljajo otrokovo premoženje s skrbnostjo dobrega starša.

Pravno zastopanje otroka je opredeljeno kot pravica in obveznost urejanja pravnih zadev za otroka. To vključuje zastopanje otroka v zadevah, v katerih se pravice ali obveznosti dodelijo neposredno otroku, ali zagotavljanje privolitve v imenu otroka. Pravno zastopanje se lahko nanaša na skrb za otroka in njegovo vzgojo ter upravljanje otrokovega premoženja v zunanjem smislu (npr. sklenitev pogodbe o zdravljenju z zdravnikom, privolitev v kurativno zdravljenje v imenu otroka), v nasprotju z dejanskim opravljanjem teh nalog v notranjem smislu (npr. dajanje zdravil, zamenjava dojenčkove plenice, spremljanje opravljanja domačih nalog). Pravno zastopanje se uporablja tudi zunaj navedenih področij (v osnovnem pomenu izraza), na primer pri spremembi otrokovega imena ali državljanstva, zahtevi za priznanje zunajzakonskega očetovstva in izvrševanju otrokovih osebnostnih pravic.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Praviloma velja, da imata, če je otrok rojen v zakonski zvezi ali če starša med seboj skleneta zakonsko zvezo po otrokovem rojstvu, oba starša varstvo in vzgojo otroka (člen 177(1) avstrijskega civilnega zakonika). Če je otrok rojen zunaj zakonske zveze, ima po zakonu samo mati varstvo in vzgojo otroka (prvi stavek člena 177(2) avstrijskega civilnega zakonika).

Drugi stavek člena 177(2) avstrijskega civilnega zakonika določa, da lahko starša, ki nista sklenila zakonske zveze, po poučitvi o pravnih posledicah pred uradnikom za vpise v register osebno izjavita, da oba prevzemata odgovornost za varstvo in vzgojo otroka, razen če je bilo to vprašanje že rešeno pred sodiščem. Če starša ne živita v skupnem gospodinjstvu, se morata dogovoriti o tem, kateri od njiju bo otrokov primarni skrbnik. Starša lahko tak sporazum skleneta tudi pred sodiščem ali ga predložita sodišču (člen 177(3) avstrijskega civilnega zakonika). Sodišče lahko varstvo in vzgojo otroka dodeli obema staršema (člen 180(2) avstrijskega civilnega zakonika).

Skupno varstvo in vzgoja otroka se lahko odpravi le s sodno odločbo. Sodišče si mora nato prizadevati za sporazumno rešitev zadeve. Če to ni mogoče, lahko sodišče varstvo in vzgojo otroka dodeli enemu od staršev ali znova obema staršema (člen 180 avstrijskega civilnega zakonika). Če sodišče dodeli skupno varstvo in vzgojo otroka, mora določiti tudi gospodinjstvo, v katerem bo poskrbljeno za primarno skrb otroka. Pri sprejemanju navedenih odločitev sodišče vedno daje prednost koristim otroka.

Če se varstvo in vzgoja otroka dodelita le enemu od staršev, se drugemu dodelijo pravica do osebnih stikov z otrokom in pravice do informacij, izražanja volje in zastopanja, kot je opredeljeno v členu 189 avstrijskega civilnega zakonika.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če nobeden od staršev nima varstva in vzgoje otrok, mora sodišče določiti, katerim starim staršem (oziroma staremu staršu) ali rejnikom (oziroma rejniku) se dodeli varstvo in vzgoja otrok. Če se varstvo in vzgoja otrok dodeli starim staršem ali rejnikom, ima običajno prednost par pred enim starim staršem ali rejnikom, razen če to ni v korist otroka. Če oba starša ne moreta izvrševati posameznih vidikov varstva in vzgoje otroka, se navedeno ustrezno uporablja. Pri odločanju o tem, komu se dodeli varstvo in vzgoja otroka, se vedno prednostno upoštevajo koristi otroka.

Če starš z izključnim varstvom in vzgojo otroka tega ne more izvrševati, mora sodišče odločiti, ali se v takem primeru varstvo in vzgoja v celoti ali delno dodelita drugemu staršu, starim staršem ali staremu staršu oziroma rejnikom (ali rejniku). Drugi starš ima prednost pred starimi starši in rejniki, če se lahko otrokove koristi zagotovijo pri navedenem staršu.

Če otrok nima staršev, starih staršev ali če ni rejnikov, ki bi se jim lahko dodelila varstvo in vzgoja, se lahko ta dodelita drugi primerni osebi (člen 204 avstrijskega civilnega zakonika). Pri izbiri take osebe so odločilni dejavnik koristi otroka; pri tem je treba upoštevati tudi otrokove želje in želje staršev (člen 205(1) avstrijskega civilnega zakonika). Pri izbiri imajo prednost sorodniki, nato druge osebe, ki so otroku blizu, nazadnje pa druge primerne osebe, kot so socialnovarstvene organizacije za otroke in mladino (člen 209 avstrijskega civilnega zakonika).

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Starša tudi po razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze ohranita skupno varstvo in vzgojo otrok. Vendar pa velja, da če želita starša ohraniti skupno varstvo in vzgojo otrok, morata sodišču v razumnem roku predložiti sporazum, v katerem se določi, pri katerem od staršev bo otrok primarno prebival. Sodišče mora tak sporazum potrditi, če je v korist otroka. Starša pa si skupnega varstva in vzgoje otrok ne moreta deliti tako, da je na primer eden izključno odgovoren za skrb in vzgojo otroka, drugi pa samo za upravljanje otrokovega premoženja in njegovo zastopanje; starš, pri katerem otrok primarno prebiva, mora vedno imeti popolno varstvo in vzgojo otroka. Če starša navedenega sporazuma ne predložita sodišču v razumnem roku po razvezi zakonske zveze ali če sporazum ni v korist otroka, mora sodišče odločiti (če sporazumna rešitev ni mogoča in po potrebi po izvedbi mediacije), kateri od staršev bo imel izključno varstvo in vzgojo otroka v prihodnje.

Starša lahko določita tudi, da bo po razvezi zakonske zveze samo eden od njiju imel varstvo in vzgojo otroka. V takem primeru je jasno, da sporazum o tem, pri katerem od staršev bo otrok primarno prebival, ni potreben. Navedeno pa se ne nanaša le na primere razveze zakonske zveze, ampak tudi na primere, ko starša otroka ohranita zakonsko zvezo, vendar trajno ne živita skupaj. V takih primerih sodišče odloča le na zahtevo enega od staršev.

Zgoraj navedene informacije o varstvu in vzgoji po razvezi zakonske zveze staršev se uporabljajo tudi v primerih prenehanja življenjske skupnosti partnerjev. Sodišče lahko torej staršema otroka, rojenega zunaj zakonske zveze, dodeli skupno varstvo in vzgojo, če starša ne živita več v skupnem gospodinjstvu ali tudi če nista nikoli živela v skupnem gospodinjstvu, če sta sklenila sporazum o kraju prebivanja otroka, ki je otroku v korist.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Glej vprašanje 4.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Starši se lahko po nasvet obrnejo na socialnovarstvene službe za otroke in mladino (družinsko svetovanje) ali na zasebne organizacije. Starši se lahko tudi udeležijo mediacije, svetovanja parom ali svetovanja staršem ali uporabijo druge storitve svetovanja.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik skrbniškega sodišča (Pflegschaftsgericht) lahko po uradni dolžnosti začne postopek in v njem odloča le, če se postopek nanaša na varstvo in vzgojo otrok ter pravico do stikov. Če obstaja neposredno tveganje za dobrobit otroka, je treba obvestiti socialnovarstvene službe za otroke in mladino. Če je otrok v neposredni nevarnosti, lahko te službe sprejmejo ustrezne ukrepe, v najresnejših primerih tudi odvzem varstva in vzgoje otrok.

O preživljanju otroka se lahko odloča le na zahtevo otrokovega pravnega zastopnika ali polnoletne osebe, upravičene do preživljanja – sodišče o tem ne more odločiti na svojo pobudo. Preživnina za otroka se zahteva v nepravdnem sodnem postopku (Außerstreitverfahren). To velja tudi za polnoletne otroke. Za to so odgovorni sodni uradniki (Rechtspfleger).

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Starš, ki nima varstva in vzgoje otrok, ima pravico biti pravočasno obveščen o pomembnih zadevah glede otroka in o načrtovanih ukrepih, za katere je potrebno skupno zastopanje v primeru skupnega varstva in vzgoje otroka (člen 167(2) in (3) avstrijskega civilnega zakonika); navedene informacije mora zagotoviti oseba, ki ima varstvo in vzgojo otrok. Starš, ki nima varstva in vzgoje otrok, ima pravico do dajanja pripomb na take informacije (pravica do obveščenosti in izražanja). Pripombe se morajo upoštevati, če so izražene želje bolj v korist otroka. Navedene pravice se nanašajo tudi na manj pomembne zadeve (vendar ne na vsakodnevne zadeve), če starš brez varstva in vzgoje otrok kljub svoji želji ohranjati redne osebne stike z otrokom teh nima, na primer ker okoliščine tega ne omogočajo ali ker otrok zavrača stike (člen 189(3) avstrijskega civilnega zakonika).

Če starš z varstvom in vzgojo otrok večkrat ne izpolni te obveznosti, lahko sodišče na zahtevo izda ustrezne odredbe; če je ogrožena dobrobit otroka, pa tudi na svojo pobudo (člen 189(4) avstrijskega civilnega zakonika). Sodišče lahko staršu, ki ne izpolnjuje obveznosti, na primer izda posebne odredbe ali starša brez varstva in vzgoje pooblasti, da sam pridobi navedene informacije od zdravnika ali šole. Če so zaradi vedenja starša z varstvom in vzgojo otroka ogrožene otrokove koristi, se lahko varstvo in vzgoja odvzame, delno ali v celoti, v skladu s členom 181 avstrijskega civilnega zakonika.

Sodišče lahko pravico do obveščenosti in izražanja omeji ali odvzame, če njeno izvrševanje resno ogroža otrokove koristi. Enako velja, če zadevni starš zlorabi navedene pravice ali jih izvršuje na način, ki je za drugega starša nesprejemljiv. Navedene pravice ugasnejo tudi, če starš sam neutemeljeno zavrača stike z otrokom (člen 189(2) avstrijskega civilnega zakonika).

Varstvo in vzgoja otroka se mora vedno izvrševati na način, ki je otroku v korist. Pri določanju koristi otroka se upoštevajo otrokova osebnost in njegove potrebe, zlasti njegovi talenti, sposobnosti, želje in razvojni potencial, ter življenjske razmere staršev.

Da se zaščitijo koristi otrok, se morajo vse osebe z varstvom in vzgojo otrok (starši, stari starši, rejniki in drugi) ter osebe, ki imajo druge pravice in obveznosti do otrok (npr. pravico do stikov), vzdržati vsega, kar bi lahko ogrozilo otrokove odnose z drugimi osebami, ki imajo pravice in obveznosti do otroka, ali kar bi lahko takim osebam otežilo izvrševanje njihovih dolžnosti (zahteva glede dobrega vedenja [Wohlverhaltensgebot], člen 159 avstrijskega civilnega zakonika).

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Načelo izključnega zastopanja se nanaša na pravno zastopanje, tj. vsak starš je upravičen in zavezan otroka zastopati samostojno. Pravni ukrepi, ki jih sprejme eden od staršev, so pravno veljavni tudi, če se drugi starš z njimi ne strinja (člen 167(1) avstrijskega civilnega zakonika). Dogovor med staršema, ki sta upravičena zastopati otroka, se zahteva le v primerih iz člena 167(2) avstrijskega civilnega zakonika (npr. pri spremembi otrokovega imena ali priimka, izbiri ali spremembi otrokove vere, pri prenosu otroka v nego tretje osebe itd.).

Kadar je otrok zastopan ali kadar se zahteva soglasje v imenu otroka v premoženjskih zadevah, ki niso del običajnega poslovanja, se zahtevata odobritev drugega starša, ki ima pravico zastopati otroka, in soglasje sodišča (člen 167(3) avstrijskega civilnega zakonika). To na primer vključuje odsvojitev premoženja ali ustanovitev hipoteke na njem, odpoved pravici do dedovanja, brezpogojni sprejem dediščine ali odpoved dediščini in sprejem daril z bremenom.

V civilnih postopkih je vsak starš upravičen do zastopanja otroka samostojno. Če se starša ne moreta dogovoriti ali če sodišče ne imenuje nobenega od njiju ali tretje osebe za otrokovega zastopnika, je zastopnik starš, ki je opravil prvo procesno dejanje (Verfahrenshandlung) (člen 169 avstrijskega civilnega zakonika). Starši morajo upoštevati zahteve glede dobrega vedenja (glej vprašanje 9).

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

V skladu s členom 109 zakona o pristojnosti sodišč (Jurisdiktionsnorm – JN) je pristojno okrožno sodišče (Bezirksgericht) okrožja, v katerem ima otrok običajno prebivališče, če tega nima v Avstriji, pa njegovega (dejanskega) prebivališča. Če otrok v Avstriji nima prebivališča, je pristojno sodišče v okrožju, kjer ima pravni zastopnik običajno prebivališče. Če tudi ta nima takega prebivališča v Avstriji, je pristojno sodišče v okrožju, v katerem ima en starš običajno prebivališče, v drugih primerih pa okrožno sodišče dunajskega središča (Bezirksgericht Innere Stadt Wien). Običajno prebivališče se razlikuje od (navadnega) prebivališča po tem, da je to po navadi prebivališče za posamezno trajno obdobje (približno šest mesecev).

Vloga za prenos izključnega varstva in vzgoje otroka ali za sodelovanje pri izvrševanju varstva in vzgoje otroka se lahko pisno vloži po pošti ali osebno pri okrožnem sodišču v dnevih uradnih ur (Amtstage), ki so vsaj enkrat na teden, navadno ob torkih zjutraj. Stranki ne potrebujeta zastopanja odvetnika. Če želita zastopanje, ju lahko zastopa le odvetnik (relativna zahteva glede pravnega zastopanja [relative Anwaltspflicht] v skladu s členom 101(1) zakona o nepravdnem postopku).

Vloga mora vsebovati opis primera, imena, priimke in naslove vložnika in njegovega zastopnika ter po potrebi imena in naslove drugih strank, ki so mu znani; v zadevah glede osebnih stanj pa tudi datum in kraj rojstva in državljanstvo strank (člen 10(3) zakona o nepravdnem postopku).

Če je oblika ali vsebina vloge nepravilna ali nepopolna in to ovira nadaljnja procesna dejanja, je sodišče ne sme takoj zavreči ali zavrniti, ampak si mora najprej prizadevati za njen popravek (člen 10(4) zakona o nepravdnem postopku).

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

V takih primerih se uporablja nepravdni postopek, v skladu z zakonom o nepravdnem postopku.

Sodišče mora v korist otroka dodeliti ali odvzeti varstvo in vzgojo ter pravico do osebnih stikov, zlasti da se ohranijo zanesljivi stiki in vzpostavi pravna jasnost, včasih pa mora tako ravnati začasno kot del nujnega postopka. To je lahko potrebno zlasti po razvezi zakonske zveze staršev ali po prenehanju skupnega gospodinjstva (točka 1 člena 180(1) avstrijskega civilnega zakonika). Ta odločitev je začasno zavezujoča in izvršljiva, razen če sodišče ne odloči drugače.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

V skladu s členi od 63 do 73 zakonika o civilnem postopku (Zivilprozessordnung – ZPO) se pravna pomoč v civilnih postopkih odobri na zahtevo, če stranka ne more plačati stroškov postopka, ne da bi se zaradi tega znašla pod potrebno ravnjo preživljanja. V skladu s členom 7(1) zakona o nepravdnem postopku se morajo te določbe ustrezno uporabljati v nepravdnih postopkih (kot so postopki v zvezi s preživljanjem otrok).

V abstraktnem smislu so sredstva, potrebna za preživljanje, določena med višino statističnega povprečnega dohodka zaposlenega in minimalnega zneska za preživetje. Šteje se, da so ta sredstva ogrožena, če se stranka in njena družina, ki je upravičena do preživnine, ne bi mogli niti skromno preživljati, ob upoštevanju vsega uporabnega premoženja ali možnosti ustvarjanja prihrankov med daljšim postopkom. Dodeli se lahko tudi delna pravna pomoč.

Pravna pomoč se odobri le, če tožba ali obramba nista očitno neresni ali brez vsake možnosti za uspeh. Pravna pomoč se lahko dodeli fizičnim in pravnim osebam. Državljanstvo stranke pri tem ni pomembno.

Pravna pomoč vključuje zlasti začasno oprostitev plačila sodnih taks, stroškov prič, izvedencev in tolmačev ter plačilo potnih stroškov strank, kadar morajo biti te osebno navzoče. Če se po zakonu zahteva zastopanje po odvetniku (kot na primer v sporih glede zneskov, ki presegajo 5 000 EUR, ali v postopkih pred deželnimi sodišči (Landesgerichte)) ali če se to zdi potrebno glede na okoliščine zadeve, je stranki začasno brezplačno zagotovljen avstrijski odvetnik. Odvetnik stranki pred začetkom postopka zagotovi pravni nasvet s ciljem rešiti spor izven sodišča.

Člen 71 zakonika o civilnem postopku določa, da morajo stranke, ki prejmejo pravno pomoč, delno ali v celoti poplačati zneske, katerih plačila so bile začasno oproščene in ki še niso bili poplačani. Nadalje, imenovanemu odvetniku morajo plačati uveljavljeno tarifo, če in takoj ko to zmorejo brez ogrožanja svojih sredstev, potrebnih za preživljanje. Po treh letih od konca postopka obveznosti vračila ni več mogoče uveljavljati. Sodišče lahko od stranke zahteva, da v ustreznem roku predloži nove izjave o premoženjskem stanju (Vermögensbekenntnis) in razumna dokazila, da se preveri, ali so izpolnjeni pogoji za poplačilo.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Zoper odločbe sodišča prve stopnje glede starševske odgovornosti je mogoče vložiti pritožbo (člen 45 zakona o nepravdnem postopku). Rok za vložitev pritožbe je 14 dni od datuma vročitve pisnega izvoda odločbe (člen 46(1) zakona o nepravdnem postopku). O pritožbi praviloma odloča sodišče druge stopnje.

V nekaterih primerih je kot del pritožbenega postopka zoper odločbo, ki jo izda pritožbeno sodišče (Rekursgericht), mogoče vložiti pritožbo zaradi pravnih vprašanj (Revisionsrekurs) pri vrhovnem sodišču (Oberster Gerichtshof) (glej člen 62 zakona o nepravdnem postopku). Take pritožbe so dopustne le, če se z njimi reši pravno vprašanje posebnega pomena za ohranjanje pravne enotnosti, nedvoumnosti ali razvoja prava. O nekaterih vprašanjih pa take pritožbe niso dopustne, na primer o vprašanjih glede pravne pomoči, stroškov in pristojbin. Rok za vložitev pritožbe zaradi pravnih vprašanj je 14 dni od datuma vročitve odločbe pritožbenega sodišča (člen 65(1) zakona o nepravdnem postopku). Pritožbo mora podpisati odvetnik ali notar (točka 5 člena 65(3) zakona o nepravdnem postopku).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Člen 110(2) zakona o nepravdnem postopku določa, da odločb ni mogoče izvršiti v skladu z zakonom o izvršbi (Exekutionsordnung). Člen 79(2) zakona o nepravdnem postopku določa, da mora sodišče na zahtevo ali na svojo pobudo sprejeti ustrezne zavezujoče ukrepe. Ti ukrepi vključujejo globe, pridržanje do enega leta, obvezno navzočnost, preverjanje listin, informacij in drugih premičnin ter imenovanje skrbnikov, ki morajo sprejeti razumne ukrepe na stroške in tveganje dolžnika. Tudi sodne odločbe glede osebnih stikov se morajo izvršiti zoper voljo starša, ki z otrokom ne živi v skupnem gospodinjstvu. Sodišče lahko tudi izvrši sodne odločbe glede varstva in vzgoje z uporabo ustrezne neposredne sile.

V skladu s členom 110(3) zakona o nepravdnem postopku lahko sodišče na svojo pobudo zadrži izvršitev le, če in dokler ta ogroža koristi otroka. Poleg tega si lahko sodišče pri izvrševanju sodnih odločb glede varstva in vzgoje, ki jih izda ali potrdi sodišče, zagotovi pomoč socialnovarstvenih služb za otroke in mladino ali pomoč družinskega sodišča, zlasti glede začasne skrbi za otroka, če je to potrebno, da se zagotovijo otrokove koristi. Neposredno silo za izvrševanje sodnih odločb pa lahko uporabijo le pravosodni organi. Ti lahko za pomoč prosijo policijo.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Člen 21 Uredbe Bruselj IIa določa, da se sodne odločbe drugih držav članic priznajo brez posebnega postopka.

Postopek za priznanje odločbe tujega sodišča (postopek eksekvature) je potreben za izvrševanje odločb glede varstva in vzgoje otrok (člen 28 in naslednji Uredbe Bruselj IIa); v skladu s členom 30 navedene uredbe lahko države članice same določijo podrobnosti takega postopka. V Avstriji je to urejeno s členi od 112 do 116 zakona o nepravdnem postopku.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Glede zahtev za nepriznanje odločbe v zvezi z varstvom in vzgojo otrok, izdane v drugi državi članici (člen 21(3) Uredbe Bruselj IIa) je, tako kot za postopek eksekvature, pristojno okrožno sodišče, na območju katerega ima otrok običajno prebivališče, če takega prebivališča nima, pa sodišče, na območju katerega ima otrok v Avstriji prebivališče. Če otrok v Avstriji nima prebivališča, je pristojno sodišče v okrožju, v katerem ima pravni zastopnik svoje običajno prebivališče, če takega prebivališča nima v Avstriji, pa sodišče, na območju katerega ima eden od staršev običajno prebivališče, če je to povezano z otrokom. V drugih primerih je pristojno okrožno sodišče dunajskega središča (člen 109a zakona o pristojnosti sodišč v povezavi s členom 109 tega zakona).

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Če so na podlagi Uredbe Bruselj IIa ali Haaške konvencije iz leta 1996 o varstvu otrok pristojna avstrijska sodišča, ta primarno uporabljajo avstrijsko pravo.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Poljska

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Starševska odgovornost zajema zlasti obveznosti in pravice staršev do skrbi za otrokovo osebnost in njegovo premoženje ter vzgoje otroka, pri čemer se spoštujejo dostojanstvo in pravice otroka (člen 95(1) zakonika o družini in skrbništvu).

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starševsko odgovornost v zvezi z otrokom imata oba starša. Če je eden od staršev umrl ali nima polne poslovne sposobnosti, je nosilec starševske odgovornosti drugi starš. Enako velja, če je bila enemu od staršev starševska odgovornost začasno odvzeta.

Starševska odgovornost se lahko poleg tega omeji z odločbo sodišča. V takem primeru ima starš pravico do izvrševanja starševske odgovornosti nad otrokom tako, kot je določeno z odločbo sodišča.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če starši niso zmožni izvrševati starševske odgovornosti, se lahko obrnejo na sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve (sąd opiekuńczy), ali drug javni organ, da se otrok da v rejništvo. V izjemno nujnih primerih je lahko otrok na zahtevo ali s soglasjem staršev nameščen v oskrbo rejniške družine na podlagi sporazuma med vodjo okrožja (starosta) in rejniško družino ali osebami, ki vodijo rejniški dom (rodzinny dom dziecka).

Če starši niso pripravljeni izvrševati starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, lahko soglašajo z otrokovo oddajo v posvojitev. Po poljskem pravu obstajajo tri oblike posvojitve: popolna, popolna in nepreklicna (tako imenovana „polna posvojitev“) ter nepopolna.

Če bi starši ob ustreznem izvrševanju starševske odgovornosti ogrožali koristi otroka, se lahko njihova starševska odgovornost omeji z odločbo sodišča, ki obravnava skrbniške zadeve, otrok pa se lahko da v rejniško družino, rejniški dom, institucionalno rejništvo, varstveni in zdravstveni zavod, negovalni zavod ali zavod za zdravstveno rehabilitacijo.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Poljsko sodišče mora ob izdaji sodne odločbe o razvezi zakonske zveze, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze odločiti tudi o vprašanju starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, razen če v konkretni zadevi ni pristojno v zvezi s starševsko odgovornostjo. Pri odločanju o vprašanjih, povezanih s starševsko odgovornostjo, lahko poljsko sodišče upošteva pisni sporazum med zakoncema o načinu izvrševanja starševske odgovornosti, če je to v otrokovo korist.

Če se starši ne morejo sporazumeti, lahko sodišče, ob upoštevanju otrokove pravice, da ga vzgajata oba starša:

1. odloči o skupnem izvrševanju starševske odgovornosti;
2. dodeli starševsko odgovornost enemu od staršev, drugemu pa jo omeji na posamezne obveznosti in pravice v zvezi z otrokom.

Če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi, lahko sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve (sąd opiekuńczy), v sodni odločbi o razvezi zakonske zveze, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze spremeni odločbo o izvrševanju starševske odgovornosti in način njenega izvrševanja (člen 106 zakonika o družini in skrbništvu).

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Oblika takega starševskega sporazuma ni zakonsko določena. Opozoriti pa je treba, da sporazum med staršema o načinu izvrševanja starševske odgovornosti nima pravnega učinka in se lahko upošteva izključno kot podlaga za sodno odločbo, ki jo v zvezi s tem izda sodišče. Sporazum se lahko sklene tudi z mediacijo. V tem primeru se pripravi pisno, podpišejo pa ga oba starša in mediator. Da bi postal sporazum pravno zavezujoč, ga mora potrditi sodišče.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Staršem lahko pomaga mediator. Storitve mediacije se zagotavljajo na podlagi sporazuma o mediaciji ali odločbe sodišča, ki starše napoti na mediacijo. Sporazum se lahko sklene tudi s privolitvijo enega od staršev v mediacijo, če je zanjo zaprosil drugi starš. Vendar poravnava, dosežena pred mediatorjem, dobi pravni učinek sodne poravnave šele, ko jo potrdi sodišče.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Starši se lahko na poljsko sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve, obrnejo glede različnih vprašanj, povezanih s starševsko odgovornostjo v zvezi z otrokom, kot so:

1. način izvrševanja starševske odgovornosti in pravice do stikov z otrokom v primeru, da si starševsko odgovornost delita oba starša, ki živita ločeno;
2. rešitev spora glede pomembnih vprašanj v zvezi z otrokom, če se starši ne morejo sporazumeti o rešitvi teh vprašanj, vključno z določitvijo prebivališča, izbiro šole, izbiro imena in priimka, odločitvami o zdravljenju, potovanju v tujino itd.;
3. pravni posli med otrokom in staršem, če taki posli presegajo običajno upravljanje otrokovega premoženja.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Če je sodišče izvrševanje starševske odgovornosti dodelilo samo enemu od staršev, lahko ta prosto odloča o vseh zadevah, povezanih z otrokom, ne da bi se moral o njih posvetovati z drugim staršem ali pridobiti njegovo soglasje.

Staršu lahko sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve, odvzame starševsko odgovornost, če je starš ne more izvrševati zaradi trajne ovire, če zlorabi svojo starševsko odgovornost ali resno zanemarja svoje obveznosti do otroka.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Dodelitev skupnega varstva in vzgoje staršem pomeni, da lahko in morajo izvajati enake pravice in obveznosti do otroka. To med drugim pomeni, da o pomembnih vprašanjih v zvezi z otrokom starši odločajo skupaj, če se ne morejo sporazumeti, pa o njih odloči sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Zadeve v zvezi s starševsko odgovornostjo obravnavajo okrajna sodišča (sąd rejonowy), ki so pristojna glede na kraj prebivališča otroka. Skrbniške zadeve obravnavajo oddelki za zadeve družinskega in mladoletniškega prava okrajnih sodišč (sąd opiekuńczy). Kadar take podlage ni, je pristojno okrajno sodišče v Varšavi.

Vlogo je treba vložiti skupaj z rojstnim listom otroka, poročnim listom staršev (če sta poročena) in drugimi dokazili v zvezi z vlogo, kot so zdravniška potrdila, šolska spričevala, vzgojne presoje in kopije prejšnjih sodb drugih sodišč v zvezi s starševsko odgovornostjo.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Zadeve v zvezi s starševsko odgovornostjo se obravnavajo v tako imenovanem nepravdnem postopku, ki je manj formalen kot pravdni postopek.

Poleg tega lahko sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve, na zahtevo stranke v postopku izreče začasni varnostni ukrep, ki se mu v konkretnih okoliščinah zdi primeren. Odločbe v zvezi s tem začnejo učinkovati in postanejo izvršljive ob izdaji.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Stranke v postopku, ki se nanaša na starševsko odgovornost, morajo plačati takse in stroške, določene v zakonu o sodnih stroških v civilnih zadevah (Ustawa o kosztach sądowych w sprawach cywilnych). Vendar lahko stranka v sodnem postopku na podlagi člena 102(1) navedenega zakona zaprosi za oprostitev plačila sodnih stroškov z vložitvijo izjave, da ne more kriti takih stroškov, ne da bi se sama ali njena družina znašla v stiski. Vlogi za oprostitev plačila sodnih stroškov je treba priložiti izjavo, v kateri se podrobno navedejo družinski status vložnika, njegovo premoženje, dohodek in sredstva za preživljanje. Sodišče lahko stranko v postopku delno oprosti plačila sodnih stroškov, če je sposobna plačati le del takih stroškov (člen 101(1)).

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, pritožbo zoper katero koli odločbo je mogoče vložiti pri višjem sodišču. V primeru odredb o zaščiti se vloži pritožba pri sodišču iste stopnje. Zoper sodne odločbe, ki jih okrajno sodišče (sąd rejonowy) izda v zvezi s starševsko odgovornostjo, se je mogoče pritožiti pri okrožnem sodišču (sąd okręgowy). Zoper sodne odločbe o starševski odgovornosti, ki jih okrožno sodišče (sąd okręgowy) izda v postopku razveze zakonske zveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze, se je mogoče pritožiti pri pritožbenem sodišču (sąd apelacyjny).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Izvršilni organ sodišča v zadevah, ki se nanašajo na vrnitev otroka, je skrbnik, ki ga imenuje sodišče (kurator sądowy). Če se sodna odločba, s katero je odrejena vrnitev otroka, ne upošteva, mora oseba, h kateri bi se otrok moral vrniti, pri sodišču, ki je tako odločbo izdalo, zahtevati, naj skrbniku, ki ga imenuje sodišče, odredi obvezni odvzem otroka. Če ni znano, kje je nosilec starševske odgovornosti, sodišče opravi preiskavo, da ugotovi, kje se nahaja. Sodišče to odredi skrbniku, ki ga samo imenuje, s sklepom, ki ga lahko izda na nejavnem naroku. Zoper tak sklep se ni mogoče pritožiti. Skrbnik, ki ga imenuje sodišče, določi datum za odvzem otroka in obvesti upravičenca. Otroka lahko odvzame kateri koli osebi, pri kateri otrok živi. V ta namen lahko zaprosi za pomoč policiste, psihologe ipd.

Drugačen postopek je v zakoniku o civilnem postopku (Kodeks postępowania cywilnego) določen v zvezi s sodnimi odločbami o ureditvi stikov. V takem primeru sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve (sąd opiekuńczy), na zahtevo osebe, ki je upravičena do stikov z otrokom, zagrozi, da bo osebi, ki izvaja varstvo in vzgojo ter ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz sodne odločbe ali poravnave, glede stikov z otrokom, odredilo, da mora upravičencu za vsako kršitev obveznosti plačati določen znesek. Če oseba, upravičena do stikov z otrokom, ali oseba, ki so ji taki stiki prepovedani, krši obveznost, ki ji je naložena z odločbo, sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve (sąd opiekuńczy), zagrozi, da ji bo odredilo, da mora osebi, ki izvaja varstvo in vzgojo otroka, plačati določen znesek. Če oseba, ki ji je sodišče, ki obravnava skrbniške zadeve (sąd opiekuńczy), odredilo plačilo, še vedno ne izpolni svoje obveznosti, skrbniško sodišče taki osebi odredi plačilo dolgovanega zneska, ki je določen glede na število kršitev.

Zgoraj navedeni vlogi mora biti priložena izvršljiva sodna odločba ali poravnava glede stikov z otrokom.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Upoštevne določbe so določbe poglavja III Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Take sodne odločbe se običajno priznajo in izvršijo brez dodatnih postopkov. Vseeno je pri okrožnem sodišču mogoče vložiti zahtevo za priznanje in izvršitev. Okrožno sodišče je pristojno tudi za proučitev zahteve za razglasitev izvršljivosti. V obeh primerih mora zahteva izpolnjevati merila za procesno pisanje, kar pomeni, da morajo biti v njej izrecno navedeni zahtevek, dejstva, ki upravičujejo tak zahtevek, in podatek, ali sta stranki poskusili z mediacijo ali ne.

16 Pred katerim sodiščem v tej državi članici lahko nasprotujem priznanju in izvršitvi odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Sodne odločbe, ki so jih sodišča tujih držav izdala v civilnih zadevah, se priznajo po zakonu, razen če v zakoniku o civilnem postopku obstaja zadržek.

Vsaka oseba, ki ima pravni interes, lahko zaprosi za priznanje ali nepriznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo tuje sodišče. Vlogi za priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo tuje sodišče, je treba priložiti:

• uradni izvod sodne odločbe,
• dokument, ki potrjuje, da je sodna odločba pravnomočna, razen če je to dejstvo jasno iz njenega besedila,
• sodno overjeni prevod v poljščino.

Vlogi za nepriznanje sodne odločbe, ki ji je izdalo tuje sodišče, je treba priložiti uradni izvod sodne odločbe in sodno overjeni prevod v poljščino.

Vlogo prouči okrožno sodišče (sąd okręgowy), ki bi bilo krajevno pristojno za obravnavanje zadeve, razrešene s sodno odločbo tujega sodišča, ali okrožno sodišče okrožja, v katerem ima sedež krajevno pristojno okrajno sodišče (sąd rejonowy), če tega ni, pa okrožno sodišče v Varšavi (Sąd Okręgowy w Warszawie).

Zoper odločbo o priznanju, ki jo izda okrožno sodišče, je mogoča vmesna pritožba (zażalenie), zoper odločbo pritožbenega sodišča pa je mogoča kasacijska pritožba (skarga kasacyjna). Zaprositi je mogoče tudi za obnovo postopka, ki se je zaključil s pravnomočno odločbo o priznanju, in ugotovitev nezakonitosti pravnomočne odločbe.

Postopki za izvrševanje tujih sodnih odločb se zelo razlikujejo glede na vrsto postopka, zato je vedno najbolje stopiti v stik z osrednjim organom za informacije o tem, kako predhodno ukrepati.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Pravo, ki se uporablja v zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo in stiki z otrokom, je določeno v Konvenciji o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, podpisani 19. oktobra 1996 v Haagu, ali v dvostranskih sporazumih, katerih pogodbenica je Poljska. Če se ne uporablja nobeden od navedenih instrumentov, veljajo določbe zakona o mednarodnem zasebnem pravu z dne 4. februarja 2011 (Ustawa z dnia 4 lutego 2011 r. – Prawo prywatne międzynarodowe). Če se otrokovo običajno prebivališče prenese v državo, ki ni pogodbenica Konvencije, se za vsako nadaljnjo spremembo pogojev uporabe ukrepov, sprejetih v državi otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča, uporablja pravo države, ki ni pogodbenica Konvencije.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.
Opozarjamo, da so že na voljo naslednje jezikovne različice: .

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Portugalska

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Starševska odgovornost pomeni pooblastila in dolžnosti, ki jih imajo starši v zvezi s svojimi otroki. Starševska odgovornost za otroke velja, dokler ne postanejo polnoletni ali ne pridobijo popolne poslovne sposobnosti (člen 1877 civilnega zakonika). Polnoletnost nastopi z dopolnjenim 18. letom. Mladoletne osebe, ki so dopolnile 16 let, lahko pridobijo popolno poslovno sposobnost s sklenitvijo zakonske zveze (člen 132 civilnega zakonika).

Starševska odgovornost vključuje naslednja pooblastila in dolžnosti staršev v zvezi z njihovimi otroki (členi 1877 do 1920-C civilnega zakonika):

• da izobražujejo svoje otroke, tako da jim omogočijo splošno in poklicno usposabljanje, zlasti otrokom s telesnimi in duševnimi okvarami;
• da v okviru svojih zmožnosti spodbujajo telesni in duševni razvoj svojih otrok;
• da preživljajo svoje otroke in krijejo izdatke, povezane z njihovo varnostjo, zdravjem in izobraževanjem;
• da zastopajo svoje otroke;
• da upravljajo premoženje svojih otrok enako skrbno kot svoje premoženje;
• da izvajajo varstvo in vzgojo otrok ter določijo njihovo prebivališče;
• da zagotovijo vrnitev otrok, po potrebi s pomočjo javnega organa, če ti zapustijo dom svojih staršev ali so iz njega odstranjeni;
• da odločajo o verski vzgoji otrok, mlajših od 16 let;
• da glede na zrelost otrok upoštevajo njihovo mnenje glede pomembnih družinskih zadev in priznavajo njihovo neodvisnost pri organizaciji lastnega življenja.

Nasprotno pa:

• imajo otroci dolžnost, da ubogajo svoje starše;
• otroci ne smejo zapustiti doma svojih staršev ali doma, ki so jim ga starši namenili, niti ne smejo biti iz njega odstranjeni;
• staršem ni treba preživljati otrok ali kriti stroškov njihove varnosti, zdravja in izobrazbe, kolikor jih lahko otroci krijejo sami s prihodki od svojega dela ali drugimi dohodki;
• starši lahko prihodek od premoženja svojih otrok porabijo za kritje izdatkov v zvezi s preživljanjem, varnostjo, zdravjem in izobraževanjem otrok, v razumnih mejah pa tudi za druge potrebe družinskega življenja;
• staršem ni treba biti porok pri upravljanju otrokovega premoženja, razen kadar se to nanaša na vrednostne papirje in se sodišču glede na vrednost premoženja to zdi potrebno.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starševsko odgovornost za otroka praviloma nosita starša (člen 1901 civilnega zakonika).

Starša izvršujeta starševsko odgovornost sporazumno. Če se ne moreta sporazumeti o zadevah, ki so še posebno pomembne, lahko kateri koli od njiju zadevo predloži sodišču, in to si bo prizadevalo za spravo. Če sprava ni mogoča, sodišče pred odločitvijo zasliši otroka, razen če glede na resne okoliščine to ni priporočljivo.

Kadar je starševstvo ugotovljeno samo v zvezi z enim staršem, se lahko starševska odgovornost s sodno odločbo dodeli zakoncu ali registriranemu partnerju starša, da jo nato izvršujeta skupaj. Za skupno izvrševanje starševske odgovornosti v takem primeru morata starš in njegov zakonec ali registrirani partner vložiti vlogo. Če je mogoče, mora sodišče zaslišati otroka (člen 1904a civilnega zakonika).

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Da, in sicer pod naslednjimi pogoji:

Nezmožnost enega ali obeh staršev (člen 1903 civilnega zakonika)

Kadar eden od staršev ni zmožen izvrševati starševske odgovornosti zaradi odsotnosti, nesposobnosti ali druge ovire, ki jo ugotovi sodišče, jo mora izvrševati drugi starš. Če drugemu staršu to preprečuje sodna odločba, morajo starševsko odgovornost izvrševati naslednje osebe, razvrščene po prednostnem vrstnem redu (člen 1903 civilnega zakonika):

• zakonec ali registrirani partner katerega koli starša;
• sorodnik katerega koli starša.

Ta pravila se smiselno uporabljajo tudi, kadar je starševstvo ugotovljeno samo v zvezi z enim od staršev.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Izvrševanje starševske odgovornosti v primeru razveze zakonske zveze, prenehanja življenjske skupnosti, razglasitve ničnosti ali razveljavitve zakonske zveze je urejeno v skladu z naslednjimi načeli (člen 1906 civilnega zakonika):

• starševsko odgovornost v zvezi z vprašanji, ki so za otrokovo življenje posebnega pomena, skupaj izvršujeta oba starša v skladu s pogoji sklenitve zakonske zveze, razen v očitno nujnih primerih, ko lahko eden od staršev ukrepa samostojno in čim prej obvesti drugega starša;
• kadar se ugotovi, da je skupno izvrševanje starševske odgovornosti v zvezi z vprašanji, ki so za otrokovo življenje posebnega pomena, v nasprotju z otrokovo koristjo, sodišče z obrazloženo odločbo odloči, da starševsko odgovornost izvršuje eden od staršev;
• izvrševanje starševske odgovornosti v zvezi z otrokovimi vsakodnevnimi dejavnostmi prevzame starš, pri katerem otrok običajno prebiva, ali starš, pri katerem otrok začasno živi; vendar slednji pri izvrševanju starševske odgovornosti ne sme ravnati v nasprotju z glavnimi vzgojnimi usmeritvami, ki jih je opredelil starš, pri katerem otrok običajno prebiva;
• starš, ki je odgovoren za izvrševanje starševske odgovornosti v zvezi z vsakodnevnimi dejavnostmi, lahko to odgovornost izvršuje sam ali pa njeno izvrševanje prenese;
• sodišče določi otrokovo prebivališče in pravice do stikov v skladu z otrokovo koristjo, pri čemer upošteva vse pomembne okoliščine, in sicer morebitni dogovor med staršema in pripravljenost vsakega od njiju, da spodbuja otrokove normalne odnose z drugim staršem;
• starš, ki v celoti ali deloma ne izvršuje starševske odgovornosti, ima pravico biti obveščen o načinu izvrševanja take odgovornosti, zlasti glede vzgoje in življenjskih razmer otroka;
• sodišče vedno odloči v korist otroka, kar vključuje ohranitev tesnih odnosov z obema staršema, spodbujanje in sprejemanje dogovorov ali sprejemanje odločitev, ki spodbujajo številne priložnosti za stike z obema staršema in delitev odgovornosti med njima.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Da je sporazum o starševski odgovornosti pravno zavezujoč, ga mora potrditi sodišče ali matičar, poleg tega mora biti v eni od oblik, ki so navedene v odgovorih na vprašanji 6 in 10.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Stranki lahko uporabita alternativni način reševanja spora bodisi preden zaprosita za posredovanje sodišča bodisi med sodnim postopkom.

Mediacija pred posredovanjem sodišča

Preden starši zadevo predložijo sodišču, lahko uporabijo javno ali zasebno družinsko mediacijo, da bi se sporazumeli o starševski odgovornosti.

Na Portugalskem je mediacija prostovoljna. Stranki v družinskem sporu, ki zadeva njune otroke, lahko pred vložitvijo tožbe na sodišču po dogovoru uporabita javno ali zasebno družinsko mediacijo. Tudi ko je tožba že vložena, lahko sodišče stranki napoti na mediacijo, vendar je ne more zahtevati, če stranki z njo ne soglašata ali ji nasprotujeta.

Obvezna potrditev sporazuma

Da z mediacijo dosežen sporazum postane zavezujoč in izvršljiv, morata stranki pri sodišču ali matičarju, odvisno od primera, zaprositi za njegovo potrditev.

Pri primerih v zvezi z družinskimi zadevami, ki spadajo v pristojnost matičnega urada, je potrebno predhodno soglasje strank. V nasprotnem primeru so zanje pristojna sodišča (člen 12 zakonske uredbe št. 272/2001 z dne 13. oktobra 2001 – Postopki, ki spadajo v pristojnost tožilstva in matičnih uradov).

Matični uradi so pristojni za potrditev sporazuma o starševski odgovornosti samo, če je ta priložen sporazumu o sporazumni razvezi zakonske zveze ali sporazumnem prenehanju življenjske skupnosti. Preden sporazum potrdi matičar, tožilstvo izda mnenje o sporazumu, kolikor se nanaša na starševsko odgovornost v zvezi z mladoletnimi otroki.

Kadar pred vložitvijo tožbe poteka družinska mediacija, namenjena izključno ureditvi starševske odgovornosti v zvezi z mladoletnimi otroki (ne da bi bil sporazum priložen sporazumu o razvezi zakonske zveze ali prenehanju življenjske skupnosti), morata stranki za potrditev navedenega sporazuma zaprositi pristojno sodišče.

Zasebna mediacija

Če stranke uporabijo zasebno mediacijo, morajo kriti nagrade za mediatorja. Višina te nagrade, pravila in časovni razpored mediacije se določijo v protokolu o mediaciji, ki ga stranke in mediator podpišejo na začetku mediacije. Ministrstvo za pravosodje je pripravilo seznam mediatorjev, s katerega lahko stranke izberejo zasebnega mediatorja. Na voljo je na spletnem naslovu

https://dgpj.justica.gov.pt/Portals/31/GRAL_Media%C3%A7%C3%A3o/Lista_mediadores_SMF_22.06.2022.pdf?ver=pOryP-EUHyj3-8mw8cJ_Kw%3d%3d.

Javna mediacija

Če želita stranki uporabiti javno mediacijo, se morata obrniti na urad za alternativno reševanje sporov (Gabinete de Resolução Alternativa de Conflitos) pri generalnem direktoratu za pravosodno politiko (Direcção Geral da Política de Justiça) in zaprositi za predhodno srečanje v zvezi z mediacijo. To lahko storita po telefonu, e-pošti ali prek spletnega obrazca na naslovu http://smf.mj.pt/. Stranke in mediator na predhodnem sestanku v zvezi z mediacijo podpišejo protokol o mediaciji. Določita se trajanje in časovni razpored sestankov ter pojasnijo postopkovna pravila. Ne glede na število predvidenih srečanj strošek javne družinske mediacije za vsako od strank znaša 50 EUR. To takso v višini 50 EUR vsaka od strank plača na samem začetku javne mediacije. Stranke ne krijejo nagrad mediatorjev v javnem sistemu. Krije jih generalni direktorat za pravosodno politiko v skladu z zakonsko tarifo.

Sestanki v okviru javne mediacije lahko potekajo v prostorih generalnega direktorata za pravosodno politiko ali v prostorih, ki jih da na voljo občina, v kateri stranke prebivajo.

Pri javni mediaciji lahko stranke mediatorja izberejo s seznama izbranih javnih mediatorjev. Seznam javnih mediatorjev je na voljo na zgoraj navedenem spletišču.

Seznam mediatorjev sistema družinske mediacije

Če stranki ne izbereta mediatorja, urad za alternativno reševanje sporov pri generalnem direktoratu za pravosodno politiko navede enega od mediatorjev s seznama javnih mediatorjev, in sicer po zaporednem vrstnem redu in ob upoštevanju oddaljenosti mediatorja od območja stalnega prebivališča strank. Praviloma se to imenovanje opravi elektronsko.

Opomba: Delovanje sistema družinske mediacije ureja ministrski izvedbeni odlok št. 13/2018 z dne 22. oktobra 2018.

Pravna pomoč (zakon št. 34/2004 z dne 29. julija 2004 – dostop do pravnega varstva in sodišč)

Če so stranke upravičene do pravne pomoči, se lahko z njo krijejo stroški mediacije.

Mediacija in posebna strokovna zaslišanja med sodnim postopkom

(Zakon št. 141/2015 z dne 8. septembra 2015 – pravni okvir postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register, kot je bil spremenjen z zakonom št. 24/2017 z dne 24. maja 2017)

Če stranki zadevo predložita sodišču, se začne civilni postopek za ureditev izvrševanja starševske odgovornosti, v katerem sodnik najprej organizira sestanek s staršema. (člen 35 pravnega okvira postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register).

Če starša na sestanku ne moreta doseči dogovora, sodnik sestanek začasno prekine za največ dva do tri mesece, odvisno od zadeve, in starša napoti na mediacijo (če se strinjata z uporabo te metode) ali na posebno strokovno zaslišanje (ki se lahko staršema naloži kot obvezno) (člen 38 pravnega okvira postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register).

Sodnik je ob koncu tega obdobja obveščen o rezultatu mediacije ali posebnega strokovnega zaslišanja in določi datum za nadaljevanje sestanka, da se zagotovi in/ali potrdi sporazum. (člen 39 pravnega okvira postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register).

Če starša ob koncu te faze ne moreta doseči dogovora, sledi sodna faza postopka – starša sta pozvana k vložitvi procesnih vlog in predložitvi dokazov, temu pa sledita preiskava in sodna odločba.

Informacije o mediaciji so na voljo na spletnem naslovu https://dgpj.justica.gov.pt/Resolucao-de-Litigios/Mediacao.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Najprej je treba poudariti, da mora biti na Portugalskem v primeru razveze zakonske zveze, prenehanja življenjske skupnosti, razveljavitve zakonske zveze in v primerih, ko starša nista poročena ali ne živita v partnerstvu, odločitev o izvrševanju starševske odgovornosti vedno sprejeta na podlagi treh temeljnih vidikov:

• skrbništva nad otrokom;
• ureditev stikov;
• preživnine za otroka.

Povedano drugače, obveznost zagotavljanja preživnine mladoletni osebi se šteje za eno od starševskih odgovornosti in se načeloma ureja skupaj z drugimi starševskimi odgovornostmi, čeprav je mogoče v nekaterih primerih vložiti tožbo samo za določitev in spremembo preživnine za otroka.

Sodišče lahko (člena 6 in 7 pravnega okvira postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register):

• uvede skrbništvo in upravljanje premoženja;
• imenuje osebo, ki vodi posle v imenu mladoletne osebe, in dodatno imenuje skrbnika, ki zastopa otroka, v zvezi s katerim se izvršuje starševska odgovornost, zunaj sodišča;
• vodi izvajanje starševske skrbi in obravnavo zadev, ki se nanašajo na to;
• uvede preživnino za mladoletno osebo in otroke, starejše od 18 let, ali otroke s popolno poslovno sposobnostjo, ki nadaljujejo akademsko ali poklicno izobraževanje;
• pripravi izvršbe za preživnino in o njih odloči;
• odredi sodno predajo otroka;
• pooblasti zakonitega zastopnika mladoletnih oseb, da opravi določena dejanja, potrdi dejanja, ki so bila opravljena brez pooblastila, in uredi sprejemanje daril;
• odloči o varščini, ki jo morajo starši položiti v korist svojih še mladoletnih otrok;
• odredi popolno ali delno prepoved in uvede omejevanje izvrševanja starševske odgovornosti;
• na lastno pobudo preveri materinstvo ali očetovstvo;
• v primeru nesoglasja med starši odloči o imenu in priimkih mladoletne osebe;
• vzpostavi odnos civilnega skrbništva (apadrinhamento civil) in razveljavitev take odločitve;
• uredi stike med otrokom ter njegovimi sorojenci in predniki;
• v primeru skrbništva ali upravljanja premoženja določi plačilo skrbniku ali upravitelju, prevzame pristojnost za odobritev, oprostitev ali razrešitev skrbnika, upravitelja ali člana družinskega sveta, zahteva in presoja računovodske izkaze, odobri zamenjavo sodne hipoteke, določi povečanje in nadomestitev položene varščine ter imenuje ad hoc skrbnika, ki zastopa otroka zunaj sodišča;
• imenuje ad hoc skrbnika za zastopanje mladoletne osebe v postopku za določitev skrbništva;
• odloči o povečanju in nadomestitvi varščine za mladoletne otroke;
• zahteva in presoja računovodske izkaze, ki jih morajo predložiti starši.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Praviloma ne. Tudi če sta varstvo in vzgoja mladoletnega otroka dodeljena samo enemu staršu, nosita starševsko odgovornost v zvezi z zadevami, ki so za otrokovo življenje posebno pomembne, oba starša, razen če je s sodno odločbo določeno, da to odgovornost prevzame samo eden od njiju (člen 1906 civilnega zakonika).

Kar zadeva druge vidike vprašanja, so bili podrobno obravnavani že v odgovoru na vprašanje 4.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

V praksi skupno varstvo in vzgoja pomeni, da:

• starševsko odgovornost skupaj izvršujeta oba starša, ki o zadevah v zvezi z otrokovim življenjem odločata pod enakimi pogoji kot takrat, ko sta bila v zakonski zvezi;
• lahko otrok izmenično prebiva pri obeh starših.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Procesne metode za vložitev tožb v zvezi s starševsko odgovornostjo

Postopki varstva in zaščite

Če je mladoletna oseba v situaciji, ki lahko ogrozi njeno varnost, zdravje, moralni pouk ali vzgojo, in če je bilo izvrševanje starševske odgovornosti omejeno na podlagi enega od ukrepov varstva in zaščite, navedenih v odgovoru na vprašanje 3, se uvedejo postopki varstva in zaščite, za kar so pristojni odbori za zaščito otrok in mladine ali sodišča, kakor je ustrezno.

Postopki skrbništva, ki se vpiše v matični register

V drugih primerih, navedenih v odgovoru na vprašanje 7, ki se nanašajo na ureditev izvrševanja starševske odgovornosti, se uvede postopek skrbništva, ki se vpiše v matični register, za katerega so pristojna sodišča.

Postopki, za katere so pristojni matični uradi

V primerih, ko obstaja sporazum o ureditvi izvrševanja starševske odgovornosti, ne glede na to, ali je ta priložen sporazumu o prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze ali ne, se zadeva predloži matičnemu uradu. Matičar mora po seznanitvi z mnenjem tožilstva potrditi sporazum o starševski odgovornosti.

Opomba: Če se postopek za razvezo zakonske zveze začne brez soglasja drugega zakonca, je pristojno sodišče, postopek pa poteka v obliki posebnega postopka za razvezo zakonske zveze brez soglasja drugega zakonca. Če stranki med postopkom dosežeta dogovor, sodišče postopek spremeni v postopek sporazumne razveze zakonske zveze in potrdi sporazume, vključno s sporazumom o starševski odgovornosti, če imata zakonca mladoletne otroke.

Formalnosti in dokumenti, ki jih je treba priložiti (ti se razlikujejo glede na vrsto zadeve in pristojni organ):

Postopek spodbujanja in zaščite v okviru odbora za zaščito otrok in mladine (člen 97 in naslednji zakona o varstvu otrok in mladih v stiski)

• Postopek se začne s prejemom pisnega obvestila ali posnetkom ustnih prijav ali dejstev, s katerimi je odbor seznanjen.
• Položaje, ki pomenijo zelo veliko tveganje, lahko prijavijo katera koli oseba, subjekti, pristojni za zadeve v zvezi z otroki in mladino, mladoletna oseba sama, starši, zakoniti zastopnik ali oseba, ki dejansko izvaja varstvo in vzgojo otroka.
• Postopek odbora za zaščito vključuje zbiranje informacij, poizvedbe in preverjanja, potrebne in primerne za ugotovitev situacije, obrazložitev odločitve, uporabo zadevnega ukrepa in njegovo izvedbo.
• Postopek je poenostavljen, pri čemer se dejanja in poizvedbe, ki jih opravi ali zahteva odbor za zaščito in so podlaga za izvedbo dejanj, navedenih v prejšnjem odstavku, evidentirajo po kronološkem vrstnem redu.
• Kar zadeva posamezni postopek, se potek odločanja zapiše v obliki povzetka, navede pa se tudi obrazložitev odločitve.

Postopek spodbujanja in zaščite, ki ga uvedejo sodišča (člen 100 zakona o varstvu otrok in mladih v stiski)

• Postopek se začne s prejemom vloge za začetek postopka, ki jo vloži tožilstvo, starši, zakoniti zastopnik, dejanski skrbniki ali otrok, starejši od 12 let.
• Postopek obsega faze preiskave, sodnega postopka, odločbe in izvršitve ukrepa.
• Strankama na prvi stopnji ni treba imenovati odvetnika, razen v naslednjih primerih: če mora sodišče mladoletni osebi obvezno imenovati svetovalca: če so interesi mladoletne osebe v navzkrižju z interesi njenih staršev, zakonitega zastopnika ali skrbnika; če to zahteva mladoletna oseba; v sodnem postopku, v katerem mora mladoletno osebo vedno zastopati odvetnik ali imenovani zastopnik.

Postopek za skrbništvo, ki se vpiše v matični register (členi 12 do 33 pravnega okvira postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register)

• Postopek se začne na pobudo tožilstva, otroka, starejšega od 12 let, prednikov, sorojencev ali zakonitega zastopnika mladoletne osebe.
• Tožilstvo mora zastopati mladoletno osebo na sodišču, ukrepati v njenem imenu, zahtevati ureditev starševske odgovornosti in braniti otrokove koristi.
• Gre za nepravdni postopek, ki se začne z vložitvijo predloga pri sodišču, temu pa sledi ugovor.
• Če zakon ne določa drugače, morata stranki v predlogu in ugovoru predlagati seznam prič in zahtevati vse dokaze.
• Sodišču svetujejo večdisciplinarne strokovne skupine.
• Otrok ima pravico do izjave. V ta namen sodišče s sklepom oceni otrokovo sposobnost, da razume vprašanja, pri čemer se lahko opre na strokovno mnenje.
• Med obravnavo sodnik zasliši otroka, stranki, družinske člane in druge osebe, katerih zaslišanje se mu zdi pomembno.
• Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja se lahko izrečejo v kateri koli fazi postopka.
• Sodnik lahko v kateri koli fazi postopka odredi posredovanje javnih ali zasebnih mediacijskih služb, če se stranki strinjata z uporabo mediacije.
• Natančneje, v postopkih za ureditev izvrševanja starševske odgovornosti se organizira sestanek s staršema, in če starša na sestanku ne moreta doseči dogovora, ju sodnik napoti na mediacijo (če se z njo strinjata) ali na posebno strokovno zaslišanje. Samo če sporazuma ni mogoče doseči na enega od teh načinov, sledijo ugotavljanje dejstev, preiskava, obravnava in razsodba.
• Stranki imata pravico biti seznanjeni z informacijami, zagotovljenimi v okviru strokovnega mnenja, ter drugimi dokazi in mnenji, vključenimi v postopek; zahtevata lahko pojasnila, vključita še druge dokaze ali zahtevata pridobitev informacij. Sodnik lahko take zahteve zavrne z odredbo, zoper katero ni pritožbe, če meni, da so nepotrebne, da jih ni mogoče izpolniti ali da so zavlačevalne.
• Obravnava se vedno snema.
• Odločitev sodnika je obrazložena.
• Imenovanje odvetnika je obvezno šele v fazi pritožbe. Vendar pa je na prvi stopnji imenovanje otrokovega odvetnika obvezno v naslednjih primerih: če so interesi mladoletne osebe v navzkrižju z interesi njenih staršev, zakonitega zastopnika ali skrbnika; če otrok, ki je dovolj zrel, to zahteva od sodišča.
• Razen če ni izrecno določeno drugače, se je mogoče pritožiti zoper dokončne ali začasne odločbe v zvezi z uporabo, spremembo ali prenehanjem ukrepov skrbništva, ki se vpiše v matični register.
• Pritožijo se lahko tožilstvo in stranki, starši, zakoniti zastopnik in vsakdo, ki dejansko izvaja varstvo in vzgojo otroka.
• Pritožbe se obravnavajo in o njih se odloča kot v civilnih zadevah, pri čemer je rok za zahtevke in odgovor 15 dni.
• Pritožbe imajo zgolj devolutivni učinek, razen če sodišče ne odloči drugače.

Zadeve, za katere so pristojni matični uradi (členi 1775 do 1778-A civilnega zakonika; členi 12, 13 in 14 zakonske uredbe št. 272/2001 z dne 13. oktobra 2001 – Postopki, ki spadajo v pristojnost tožilstva in matičnih uradov)

V primerih, ko je sporazumu o razvezi zakonske zveze ali prenehanju življenjske skupnosti priložen sporazum o starševski odgovornosti, je treba predložiti naslednje dokumente:

• postopek sporazumnega prenehanja življenjske skupnosti ali razveze zakonske zveze se začne s predlogom, ki ga podpišeta zakonca ali njuna zastopnika, na matičnem uradu;
• predlog se prouči, kar zadeva skupno premoženje, sporazum o razvezi zakonske zveze, preživnino med zakoncema in določitev družinskega doma, prouči pa se tudi sporazum o izvrševanju starševske odgovornosti, če imata zakonca mladoletne otroke in to prej ni bilo sodno urejeno;
• po vložitvi predloga se takoj samodejno preveri podatkovna zbirka matičnega urada; vanjo se vključijo potrebni dokumenti, da se potrdi poročni list zadevnih strank in sklenitev morebitne predporočne pogodbe, razglašene pred matičarjem, razen v primerih, ko je ureditev premoženjskih razmerij navedena v poročnem listu;
• po prejemu predloga matičar zakonca obvesti o obstoju storitev družinske mediacije;
• ko je dosežen sporazum o izvrševanju starševske odgovornosti v zvezi z mladoletnimi otroki, se zadeva predloži tožilstvu na okrožnem sodišču (judicial de primeira instância), ki je pristojno za obravnavanje zadeve na območju pristojnosti, na katero spada matični urad, tako da lahko v 30 dneh izda odločbo o sporazumu;
• če tožilstvo meni, da s sporazumom niso ustrezno zaščitene koristi mladoletnih oseb, lahko vložnika sporazum ustrezno spremenita ali predložita nov sporazum; v slednjem primeru tožilstvo tak sporazum znova prouči;
• če tožilstvo meni, da so s sporazumom ustrezno zaščitene koristi mladoletnih oseb, ali če zakonca spremenita sporazum po navodilih tožilstva, matičar preveri, ali so izpolnjene zakonske predpostavke, pri čemer lahko v ta namen določi izvedbo dejanj in predložitev morebitnih potrebnih dokazov, nato pa odloči o utemeljenosti predloga.
• V primerih, ko vložnika ne upoštevata sprememb, ki jih naloži tožilstvo, in si še naprej prizadevata za razvezo zakonske zveze, se zadeva predloži sodišču v okrožju, v katerem je matični urad.

Če želita starša urediti izvrševanje starševske odgovornosti v zvezi s skupnimi mladoletnimi otroki ali spremeniti že potrjeni sporazum, lahko to kadar koli zahtevata pri katerem koli matičnem uradu, in sicer ne glede na to, ali sta poročena ali ne. V ta namen morata priložiti naslednje dokumente:

• vlogo za ureditev izvrševanja starševske odgovornosti;
• sporazum o izvrševanju starševske odgovornosti in odgovornosti za mladoletne otroke, ki sta ga podpisala oba starša ali njuna zastopnika.
• Matičar pregleda sporazum in starša pozove k njegovi spremembi, če z njim niso zaščitene koristi mladoletnih oseb.
• Sporazum se nato predloži tožilstvu na stvarno pristojnem okrožnem sodišču na območju prebivališča mladoletne osebe, da lahko odloči v 30 dneh.
• Če tožilstvo ne ugovarja, se zadeva predloži matičnemu uradu in matičar potrdi sporazum.
• Odločbe o potrditvi imajo enak učinek kot sodne odločbe.

Informacije o pristojnosti matičnih uradov so na voljo na spletnem naslovu http://www.pgdlisboa.pt/leis/lei_mostra_articulado.php?nid=581&tabela=leis.

Subjekti, na katere se morata zadevni osebi obrniti (odvisno od zadeve so to sodišča, odbori za zaščito otrok in mladine in matični uradi):

Stvarna in krajevna pristojnost sodišč

Sodišče, pristojno za ureditev starševske odgovornosti, je sodišče za družinske zadeve in mladoletnike pri okrožnem sodišču (člen 123(1)(d) zakona o organizaciji pravosodnega sistema). Za zadeve, ki niso v pristojnosti sodišča za družinske zadeve in mladoletnike, je pristojno krajevno civilno sodišče pri okrožnem sodišču ali sodišče s splošno pristojnostjo.

Uporabljajo se naslednja pravila o krajevni pristojnosti (člen 9 pravnega okvira postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register):

• Pristojno je sodišče v kraju otrokovega stalnega prebivališča ob začetku postopka.
• Če otrokovo prebivališče ni znano, je pristojno sodišče v kraju stalnega prebivališča nosilcev starševske odgovornosti.
• Če imata nosilca starševske odgovornosti različno stalno prebivališče, je pristojno sodišče v kraju stalnega prebivališča osebe, ki izvršuje starševsko odgovornost.
• V primeru skupnega izvrševanja starševske odgovornosti je pristojno sodišče v kraju stalnega prebivališča osebe, pri kateri otrok prebiva, v primeru skupnega varstva in vzgoje pa je pristojno sodišče, pri katerem je bila tožba vložena prva.
• Če katera koli tožba zadeva dva otroka, ki imata iste starše in imata stalno prebivališče v različnih okrožjih, je pristojno sodišče, pri katerem je bila tožba vložena prva.
• Če katera koli tožba zadeva več kot dva otroka, ki imajo iste starše in imajo stalno prebivališče v različnih okrožjih, je pristojno sodišče, na območju katerega ima stalno prebivališče največ otrok.
• Če ima otrok ob začetku postopka stalno prebivališče v tujini in je mednarodno pristojno portugalsko sodišče, je sodišče, ki je pristojno za obravnavo zadeve in odločanje o njej, sodišče v kraju stalnega prebivališča vložnika in toženca.
• Kadar imata vložnik in toženec stalno prebivališče v tujini in je mednarodno pristojno portugalsko sodišče, zadevo obravnava sodišče za družinske zadeve in mladoletnike v Lizboni (Juízo de Família e Menores de Lisboa), v lizbonskem sodnem okrožju.
• Brez poseganja v pravila o povezanih tožbah in določbe posebnega zakona so vse spremembe dejanskega stanja, ki nastanejo po začetku postopka, brezpredmetne.

Stvarna in krajevna pristojnost komisij za zaščito otrok in mladine (člen 79 zakona o varstvu otrok in mladih v stiski)

Komisije za zaščito otrok in mladine so pristojne v zadevah, ki se nanašajo na postopke v zvezi z varstvom in zaščito ogroženih otrok in mladih, če starša soglašata in mladoletna oseba temu ne nasprotuje.

Uporabljajo se naslednja pravila o krajevni pristojnosti:

• Za uporabo ukrepov varstva in zaščite so pristojne komisije za zaščito otrok in mladine ali sodišče v kraju, kjer ima ob prejemu obvestila o razmerah ali začetku sodnih postopkov mladoletna oseba stalno prebivališče.
• Če stalno prebivališče otroka ali mladostnika ni znano in ga ni mogoče določiti, je pristojna komisija za zaščito v kraju, v katerem se otrok nahaja.
• Komisija za zaščito v kraju, kjer je otrok lociran, sprejme ukrepe, ki se štejejo za nujne, in ukrepe, potrebne za takojšnjo zaščito otroka.
• Če po uporabi ukrepa, ki ni namenjen zaščiti, otrok ali mladostnik spremeni stalno prebivališče za več kot tri mesece, se zadeva predloži komisiji za zaščito otrok in mladine na novem območju stalnega prebivališča.
• Zaradi izvedbe ukrepa varstva in rejniške zaščite se stalno prebivališče otroka ali mladostnika ne spremeni.
• Komisija za zaščito, krajevno pristojna na območju rejniške občine ali okrožja otroka ali mladostnika, čim izčrpneje sodeluje s komisijo za zaščito, ki je uporabila ukrep varstva in zaščite, kot je potrebno za učinkovito nadaljnje ukrepanje na podlagi uporabljenega ukrepa, zahtevanega v ta namen.

Stvarna in krajevna pristojnost matičnih uradov (členi 6 in 12 do 14 zakonske uredbe št. 272/2001 z dne 13. oktobra 2001 – Postopki, ki spadajo v pristojnost tožilstva in matičnih uradov)

Matični uradi so – odvisno od posamezne zadeve – pristojni za potrditev sporazuma o starševski odgovornosti, če je ta predložen ločeno ali priložen predlogom za sporazumno razvezo zakonske zveze ali sporazumno prenehanje življenjske skupnosti.

Odvisno od posamezne zadeve so pristojni za obravnavo in odločanje v postopku sporazumne razveze zakonske zveze ali sporazumnega prenehanja življenjske skupnosti, med drugim za potrditev priloženih sporazumov o starševski odgovornosti.

Za matične urade ne veljajo pravila o krajevni pristojnosti. Povedano drugače, stranki se lahko obrneta na kateri koli matični urad.

Povezana pristojnost (člen 81 zakona o varstvu otrok in mladih v stiski)

• Če se v zvezi z istim otrokom postopek za skrbništvo, ki se vpiše v matični register, ter postopek za varstvo in zaščito, vključno s postopki pred komisijo za zaščito otrok in mladine ali postopkom vzgojno-varstvenega skrbništva, uvedeta ločeno, ju je treba obravnavati kot združeni zadevi, in to ne glede na stanje teh postopkov, pri čemer je za obravnavo zadev pristojen sodnik, ki mu je bil dodeljen prvi postopek.
• Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo za ukrepe skrbništva, ki se vpiše v matični register, povezane s samodejnim preverjanjem materinstva ali očetovstva, ukrepe, ki spadajo v pristojnost matičnih uradov, ali ukrepe, ki zadevajo več kot enega otroka.
• V primeru postopka razveze zakonske zveze ali prenehanja življenjske skupnosti se postopki za ureditev izvrševanja starševske odgovornosti, zagotavljanja preživnine in prepovedi izvrševanja starševske odgovornosti združijo z navedenim postopkom.

Če je ogroženih več otrok ali mladostnikov hkrati, se lahko uvede enoten postopek, če pa so bili uvedeni različni postopki, se lahko vsi ti postopki združijo s tistim, ki je bil uveden prej, če to upravičujejo družinska razmerja (člen 80 zakona o varstvu otrok in mladih v stiski).

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Na ta postopek se nanaša že odgovor na vprašanje 10.

Zadeve v zvezi z varstvom in zaščito ter zadeve v zvezi s skrbništvom, ki se vpiše v matični register, se lahko obravnavajo kot nujni postopki, če bi lahko zamuda škodovala otrokovi koristi. V tem primeru se njihova obravnava nadaljuje tudi med sodnimi počitnicami.

Vsekakor se lahko v nujnih primerih uporabijo začasni ukrepi.

Natančneje, predvideni so naslednji nujni sodni postopki (člen 92 zakona o varstvu otrok in mladih v stiski):

• na zahtevo tožilstva sodišče po prejemu obvestila o razmerah, ki ogrožajo življenje ali telesno ali duševno celovitost mladoletne osebe, v 48 urah izda začasno odločbo, s katero potrdi ukrepe, sprejete za takojšnjo zaščito otroka, pri čemer uporabi katerega koli od ukrepov varstva in zaščite, ki so določeni v zakonu, ali določi, kaj je primerno za prihodnost mladoletne osebe;
• V ta namen sodišče opravi hitre in nujne preiskave ter odredi potrebne ukrepe za zagotovitev izvršitve svojih odločb, pri čemer lahko uporabi policijske organe in osebam, ki so odgovorne za upoštevanje njegovih odločb, dovoli, da podnevi vstopijo v katero koli hišo.

Natančneje, predvideni so naslednji nujni sodni postopki (člen 91 zakona o varstvu otrok in mladih v stiski):

• kadar je ogroženo življenje ali telesna ali duševna celovitost mladoletne osebe, nosilci starševske odgovornosti ali osebe z dejanskim varstvom in vzgojo mladoletne osebe pa ne dajo privolitve, lahko organ, pristojen za zadeve v zvezi z otroki in mladino, ali komisija za zaščito otrok in mladine sprejme ustrezne ukrepe za takojšnjo zaščito mladoletne osebe ter zahteva posredovanje sodišča ali policije;
• subjekt, ki posreduje, nemudoma ali takoj, ko je to mogoče, obvesti tožilstvo;
• policija umakne otroka ali mladostnika stran od nevarnosti, ki mu preti, ter mu zagotovi nujno zaščito v rejniškem domu, prostorih organov, pristojnih za zadeve v zvezi z otroki in mladino, ali na drugem primernem kraju, dokler sodišče ne more posredovati;
• tožilstvo po prejemu obvestila enega od zgoraj navedenih subjektov od pristojnega sodišča takoj zahteva sprejetje nujnega sodnega ukrepa.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Da, pravna pomoč je na voljo za postopke pred sodiščem in matičnim uradom.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, na način, ki je naveden že v odgovoru na vprašanje 10.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Kršitev odločbe o starševski odgovornosti (člen 41 pravnega okvira postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register)

Če v zvezi z otrokovim položajem eden od staršev ali tretja oseba, ki ji je bil otrok zaupan, ne upošteva dogovora ali odločitve, lahko sodišče na lastno pobudo ali zahtevo tožilstva ali drugega starša:

• odredi potrebne ukrepe za zagotovitev izvršitve;
• naloži globo do 20 obračunskih enot (v letu 2021 je vrednost obračunske enote znašala 102,00 EUR)
• in po preverjanju ustreznih predpostavk kršitelju odredi plačilo nadomestila otroku, drugemu staršu ali obema.

Če je sporazum potrdilo sodišče ali je sodišče izdalo odločbo, se zahtevek združi s postopkom, v katerem je bil sklenjen sporazum ali izdana odločba, za kar mora poskrbeti zadevno sodišče, če je v skladu s pravili o pristojnosti pristojno za obravnavanje kršitve.

Ko je zahtevek obravnavan ali pridružen postopku, sodnik starše povabi na sestanek ali izjemoma toženca pozove, naj se v petih dneh izreče o trditvah.

Na sestanku se lahko starši dogovorijo o spremembi ureditve izvrševanja starševske odgovornosti, pri čemer upoštevajo otrokovo korist.

Če se v primeru neupoštevanja ureditve stikov nasprotna stranka ne udeleži sestanka, ne predloži odgovora na tožbo ali je njen odgovor na tožbo očitno neutemeljen, lahko sodišče odredi predajo otroka, da se lahko upošteva ureditev stikov, pri čemer določi, kje naj bi stiki potekali, in predvidi navzočnost strokovnih svetovalcev sodišča.

Nasprotna stranka je obveščena, da mora na predpisani način prepustiti otroka, sicer ji bo naložena globa.

Če sestanek ni sklican ali če starša ne dosežeta dogovora, sodnik stranki napoti na mediacijo (če se starša strinjata z njeno uporabo) ali posebno strokovno zaslišanje ter nato odloči.

Če je naložena globa in ta ni plačana v desetih dneh, se izvršba združi s postopkom.

To je določeno in urejeno s pravnim okvirom postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register, kot je potrjeno z zakonom št. 141/2015 z dne 8. septembra 2015, ki je na voljo na spletnem mestu: http://www.pgdlisboa.pt/leis/lei_mostra_articulado.php?artigo_id=2428A0048&nid=2428&tabela=leis&pagina=1&ficha=1&so_miolo=&nversao=#artigo.

Izvršba preživnine

Za izvršbo preživnine se lahko uporabijo trije alternativni načini: zgoraj navedena obravnava zaradi kršitve starševske odgovornosti; spodaj navedena obravnava pred izvršbo preživnine ali spodaj navedena posebna izvršba preživnine.

Obravnava pred izvršbo za izterjavo dolgovane preživnine (člen 48 pravnega okvira postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register)

Kadar oseba, ki je zakonsko zavezana plačevanju preživnine, dolgovanih zneskov ne plača v desetih dneh od datuma njihove zapadlosti v plačilo, velja naslednje:

• če je oseba zaposlena v javnem sektorju, se zadevni zneski odtegnejo ob zapadlosti, in sicer na podlagi zahteve, ki jo sodišče naslovi na delodajalca v javnem sektorju;
• če je oseba redno zaposlena, se zneski odtegnejo od osebnih dohodkov ali plače, o čemer je obveščen zadevni delodajalec, da obdela take odtegljaje in prevzame vlogo depozitarja;
• če oseba prejema rento, pokojnino, dodatke, provizije, deleže, honorarje, nagrade, prispevke ali podobne dohodke, se odtegljaj od teh rednih izplačil opravi ob njihovem predvidenem izplačilu ali vknjižbi v dobro, tako da se vložijo ustrezne vloge ali pozivi, pri čemer subjekti, ki te vloge ali pozive prejmejo, prevzamejo vlogo depozitarjev.

Odtegnjeni zneski vključujejo tudi predhodno zapadlo preživnino in se plačajo neposredno preživninskim upravičencem.

Poseben postopek za izvršbo preživnine

Če se preživnina dolguje mladoletnim osebam, lahko preživninski upravičenec začne tudi poseben preživninski postopek, kot je določen v členu 933 zakonika o civilnem postopku. Tako lahko z eno tožbo v celoti izterja dolgovane zneske in zneske, ki so ali bodo zapadli. Preživninski upravičenec lahko pri tožbi za izvršbo uporabi širša izvršilna pravna sredstva, kot sta zaseg in rubež dohodka.

Vložnik lahko v okviru posebne izvršbe preživnine zahteva: prisoditev deleža zneskov, plač ali pokojnin, ki jih prejema druga stranka, ali prenos dohodka preživninskega zavezanca. Prisoditev ali rubež se opravi neodvisno od zasega in je namenjen kritju plačila zapadlih zneskov in zneskov, ki bodo zapadli.

Kadar vložnik zahteva prisoditev zneskov, plač ali pokojnin, je organ, pristojen za njihovo izplačilo ali obdelavo zadevnih plačil, obveščen, da mora prisojeni del izplačati neposredno vložniku. Prisojeni znesek je treba vsak mesec položiti na bančni račun vložnika, ki mora številko računa navesti v začetnem zahtevku.

Če se v zahtevku zahteva rubež dohodka, je treba navesti premoženje, za katero velja ta rubež, izvršitelj pa določi, da se zarubi premoženje, ki zadošča za poplačilo zapadle preživnine in preživnine, ki bo zapadla.

Preživninski upravičenec lahko še vedno zahteva zaseg premoženja preživninskega zavezanca. Zaseg lahko vključuje premično in nepremično premoženje, bančne vloge, upniške pravice, gospodarske obrate ali delnice družbe.

Če se zaseženo premoženje proda za poplačilo preživninskega dolga, se lahko vračilo presežka preživninskemu zavezancu odredi le, če je plačilo preživnine, ki bo zapadla, zagotovljeno v obsegu, ki se sodniku zdi ustrezen, razen če se položi varščina ali drugo ustrezno jamstvo.

Preživninskega zavezanca je treba pozvati na sodišče šele po opravljenem zasegu/prisoditvi/rubežu dohodka. Če preživninski zavezanec ugovarja izvršbi ali zasegu, to ne zadrži izvršbe.

V primeru zahteve za spremembo ali ukinitev plačevanja preživnine, ko posebna izvršba preživnine še poteka, se zahteva za spremembo ali ukinitev združi z izvršbo.

Veljavna različica civilnega zakonika je na voljo na naslednjem spletnem naslovu http://www.pgdlisboa.pt/leis/lei_mostra_articulado.php?nid=1959&tabela=leis.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Priznanje

Odločba o starševski odgovornosti, izdana v drugi državi članici, ki jo zavezuje Uredba Sveta (ES) št. 2019/1111 z dne 25. junija 2019 (v nadaljnjem besedilu: prenovitev uredbe Bruselj IIa), se samodejno prizna. Povedano drugače, za priznanje odločbe ni potreben noben poseben postopek.

Da se odločba o starševski odgovornosti, izdana v drugi državi članici, izvrši na Portugalskem v smislu prenovitve uredbe Bruselj IIa, mora zadevna stranka pri sodišču zahtevati razglasitev izvršljivosti navedene odločbe.

Vendar sta v členu 42 prenovitve uredbe Bruselj IIa določena dva primera, ko zahteva za razglasitev izvršljivosti ni potrebna, temveč za izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, zadostuje potrdilo, ki ga sodišče izvora izda na podlagi prenovitve uredbe Bruselj IIa. To velja za naslednje odločbe: odločbe o pravicah do stikov in odločbe, s katerimi je odrejena vrnitev otroka in ki jih je pristojno sodišče izdalo po odločbi o zavrnitvi vrnitve na podlagi člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok.

Krajevna pristojnost za zahtevek za izvršljivost

Krajevna pristojnost za zahtevo za razglasitev izvršljivosti je v prenovitvi uredbe Bruselj IIa določena tako: zahtevo je treba vložiti pri sodišču na območju stalnega prebivališča preživninskega zavezanca ali na območju stalnega prebivališča otroka, ki se mu dolguje preživnina; če ni nobene od teh naveznih okoliščin, se zahteva vloži v kraju izvršbe.

Zahteve in listine, ki morajo biti priložene zahtevku za izvršljivost

Zahteve in listine, ki morajo biti priložene zahtevi za izvršljivost, so določene v prenovitvi uredbe Bruselj IIa. Na kratko, vložnik mora zahtevi za izvršljivost priložiti naslednje: overjeno kopijo sodne odločbe; potrdilo o sodni odločbi, izdano v skladu s Prilogo III k prenovitvi uredbe Bruselj IIa; če je bila odločba izdana v nenavzočnosti toženca ali jo je ta izpodbijal, dokazila, da je bil pozvan na sodišče ali da se je nedvoumno strinjal z odločbo.

Postopek, ki se uporablja za zahtevek za izvršljivost, določen v prenovitvi uredbe Bruselj IIa

Postopek, ki se uporablja, urejajo pravila iz prenovitve uredbe Bruselj IIa, za vse vidike, ki v navedeni uredbi niso obravnavani, pa veljajo notranja pravila portugalskega civilnega postopka.

Tako iz navedene uredbe izhaja, da se odločba o izvršljivosti ne sprejme po kontradiktornem postopku in da se zahteva lahko zavrne samo na podlagi enega od razlogov iz navedene uredbe. Pritožbo zoper odločbo o izvršljivosti lahko katera koli stranka vloži v določenih rokih. Portugalsko sodišče lahko odloči, da je tuja sodna odločba delno izvršljiva, vendar je ne more preverjati glede vsebine.

Upoštevna portugalska pravila civilnega postopka

Zahtevo za izvršljivost je treba vložiti na sodišču za družinske zadeve in mladoletnike na okrožnem sodišču. Če sodišče za družinske zadeve in mladoletnike ne obstaja, je treba zahtevo vložiti pri lokalnem civilnem sodišču na okrožnem sodišču ali pri sodišču splošne pristojnosti.

Tožba je v obliki redne ugotovitvene tožbe, kot je določeno v portugalskem zakoniku o civilnem postopku, pri čemer so podrobnosti navedene v prenovitvi uredbe Bruselj IIa.

Ker je pritožba vedno dopustna ne glede na vrednost zahtevka, je obvezno imenovanje odvetnika.

Tožilstvo lahko ukrepa za zaščito otrokovih koristi.

V vlogi za začetek postopka mora vložnik (člen 552 zakonika o civilnem postopku):

• določiti sodišče in zadevnega sodnika, pri katerem se vlaga tožba, ter navesti identiteto strank, vključno z njunim imenom, naslovom ali glavnim sedežem ter po možnosti osebno identifikacijsko številko in davčno številko, poklicem in krajem zaposlitve;
• navesti službeni naslov svojega pravnega zastopnika;
• navesti vrsto tožbe;
• navesti bistvena dejstva, na katerih temelji tožba, in pravne razloge, ki so podlaga za tožbo;
• oblikovati zahtevek;
• navesti znesek zahtevka;
• navesti izvršitelja, odgovornega za sodne pozive, ali sodnega zastopnika, ki je za to odgovoren;
• zahtevati izvajanje dokazov, v tem primeru zbir informacij, določenih v prenovitvi uredbe Bruselj IIa, ki morajo biti priložene zahtevi;
• priložiti dokazilo o plačilu sodne takse ali dodelitvi pravne pomoči za oprostitev takega plačila, tudi če je taka oprostitev veljala v državi članici izvora.

Zakoniti zastopniki vlogo za začetek postopka in listine predložijo elektronsko z uporabo računalniškega sistema, ki podpira delovanje sodišč, prek spletnega naslova https://citius.tribunaisnet.mj.pt/.

Enak postopek se uporablja, če tožbo vloži tožilstvo, da se zaščitijo koristi mladoletne osebe. Tožilstvo je oproščeno plačila stroškov, ko ukrepa za zaščito koristi mladoletne osebe.

Odvetniki, odvetniški pripravniki in pravni svetovalci se morajo za dostop do računalniškega sistema registrirati pri subjektu, odgovornem za upravljanje dostopa do zadevnega sistema.

Kadar zahtevek ne vključuje imenovanja zastopnika in stranka nima pomoči ali kadar ji pomaga zastopnik, vendar obstaja upravičen razlog, ki temu preprečuje elektronsko opravljanje procesnih dejanj, se lahko začetna vloga in listine vložijo na enega od naslednjih načinov:

• vložijo se v sodni pisarni, pri čemer se za namene postopka kot veljavni datum upošteva datum, na katerega je dokument predložen;
• s priporočeno pošto, pri čemer se za namene postopka kot veljavni datum upošteva datum, na katerega je dokument poslan s priporočeno pošto;
• s pošiljanjem po faksu, pri čemer se za datum procesnega dejanja šteje datum pošiljanja.

Začetna vloga in priložene listine se po prejemu na sodišču uradno evidentirajo in razdelijo. Sodnik preveri, da so navedene vse potrebne informacije in da ni razlogov za zavrnitev, kot so navedeni v prenovitvi uredbe Bruselj IIa, ter razglasi izvršljivost odločbe. Odločba o izvršljivosti se nato vroči strankama.

16 Pred katerim sodiščem v tej državi članici lahko nasprotujem priznanju in izvršitvi odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Člen 30 prenovljene uredbe Bruselj IIa določa možnost, da zainteresirana stranka v državi članici zahteva razglasitev nepriznanja odločbe o starševski odgovornosti, izdane v drugi državi članici.

V tem primeru so sodišče, na katero se mora stranka obrniti na Portugalskem, in upoštevna postopkovna pravila navedena v odgovoru na vprašanje 15, pri čemer je potrebno naslednje pojasnilo: gre za redno tožbo za negativno razglasitev. To vpliva na pravila o dokaznem bremenu, saj mora po portugalskem pravu pri tožbah za negativno razglasitev toženec dokazati dejstva, na katerih temelji pravica, ki se uveljavlja (člen 343(1) civilnega zakonika).

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Razmerja med starši in otroki so urejena (člen 57 civilnega zakonika):

• s skupnim nacionalnim pravom staršev,

ali če to ni mogoče,

• s pravom skupnega običajnega prebivališča staršev,

ali če imajo starši običajno prebivališče v različnih državah,

• z osebnim pravom otroka.

Za fizično osebo se uporablja osebno pravo države, katere državljanstvo ima (člen 31 civilnega zakonika).

Za osebe brez državljanstva se uporablja osebno pravo, ki velja v kraju njihovega prebivališča. Če je oseba brez državljanstva mladoletna ali izločena oseba, se zanjo uporablja osebno pravo, ki velja v kraju njenega stalnega prebivališča (člen 32(1) in (2) civilnega zakonika).

Kje poiskati zakonodajo, ki se uporablja

• Civilni zakonik
• Zakonik o civilnem postopku
• Splošna načela, ki se uporabljajo za mediacijo
• Sistem družinske mediacije (ministrski izvedbeni odlok št. 13/2018 z dne 22. oktobra 2018)
• Pravni okvir postopka skrbništva, ki se vpiše v matični register
• Zakon o varstvu otrok in mladih v stiski
• Zakon o organizaciji pravosodnega sistema
• Dostop do pravnega varstva in sodišč
• Postopki, ki spadajo v pristojnost tožilstva in matičnih uradov
• Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev)

Opozorilo:

Informacije, ki jih vsebuje ta informativni list, za kontaktno točko Evropske pravosodne mreže, sodišča ali druge subjekte in organe niso zavezujoče. Prav tako je še vedno treba proučiti veljavna pravna besedila, ki se redno posodabljajo in katerih razlaga se s sodno prakso razvija.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

V romunskem civilnem zakoniku (Codul Civil) se uporablja pojem starševska avtoriteta. Starševska avtoriteta pomeni vse pravice in dolžnosti v zvezi z otrokom in njegovim premoženjem. Pravice in dolžnosti enakopravno izvajata oba starša, in sicer v najboljšem interesu otroka. Starševska avtoriteta se izvaja do otrokove popolne poslovne sposobnosti.

Starševske pravice in dolžnosti (iz členov 487–499 civilnega zakonika in zakona št. 272/2004 (Legea nr. 272/2004) o varovanju in spodbujanju pravic otrok) v zvezi z otrokom vključujejo:

• pravico in dolžnost oblikovanja in ohranjanja otrokove identitete. Otroka je treba takoj po rojstvu prijaviti, pri čemer ima pravico do imena in državljanstva. Starši izberejo ime in priimek otroka;
• pravico in dolžnost vzgoje otroka. Starši imajo pravico in dolžnost, da v skladu z lastnimi prepričanji ter otrokovimi lastnostmi in potrebami vzgajajo otroka, skrbijo za otrokovo zdravje ter njegov telesni, psihični in intelektualni razvoj, njegovo izobrazbo, študij in poklicno usposabljanje;
• pravico in dolžnost nadzora nad otrokom;
• pravico in dolžnost plačevanja preživnine. Oba starša morata zagotoviti preživnino svojemu mladoletnemu otroku. Če otrok študira, ga morajo starši vzdrževati, dokler ne diplomira, vendar najdlje do 26. leta;
• pravico do nekaterih vzgojnih ukrepov zoper otroka. Nekateri ukrepi so prepovedani, na primer telesno kaznovanje, ki bi škodilo telesnemu, duševnemu ali čustvenemu stanju otroka;
• pravico, da od katere koli osebe, ki neupravičeno skrbi za otroka, zahtevajo vrnitev otroka;
• pravico staršev, da se ponovno združijo s svojim otrokom. Ta pravica je povezana s pravico otroka, da ni ločen od svojih staršev, razen izjemoma in začasno (npr. ukrepi namestitve);
• pravico starša do osebnih stikov s svojim otrokom. Oblike osebnih stikov z otrokom so na primer: obiski otroka na njegovem domu, obiski otroka v času šolskega pouka, otrok preživlja počitnice z vsakim od staršev;
• pravico do določitve otrokovega prebivališča. Mladoletni otrok živi pri svojih starših. Če starša ne živita skupaj, sporazumno določita otrokovo prebivališče. V primeru nesoglasja med staršema sprejme odločitev skrbstveni organ (Instanţa de tutelă);
• pravico, da v primeru mladoletnikov, ki so dopolnili 16 let, soglašajo z zaroko in zakonsko zvezo otroka; pravico, da soglašajo s posvojitvijo otroka;
• pravico do pravnega sredstva zoper ukrepe, ki so jih organi sprejeli v zvezi z otrokom, ter do zahtevkov in dejanj v lastnem imenu in v imenu otroka.

Starševske pravice in dolžnosti (iz členov 500–502 civilnega zakonika) v zvezi z otrokovim premoženjem lahko vključujejo:

• upravljanje otrokovega premoženja. Starš nima pravice do otrokovega premoženja, tako kot tudi ne otrok do starševega, razen do dediščine in preživnine. Starši imajo pravico in dolžnost, da upravljajo premoženje svojega mladoletnega otroka in da otroka zastopajo v pravnih civilnih dokumentih ali s temi dokumenti soglašajo. Mladoletnik po 14. letu sam izvaja svoje pravice in dolžnosti, vendar morajo po potrebi s tem soglašati starši in skrbstveni organ;
• pravico in dolžnost staršev, da zastopajo mladoletnika v civilnih dokumentih ali soglašajo s temi dokumenti. Starši zastopajo otroka v civilnih dokumentih do njegovega 14. leta, saj je popolnoma poslovno nesposoben. Otrok med 14. in 18. letom sam izvaja svoje pravice in dolžnosti, vendar je potrebno predhodno soglasje staršev, saj je otrokova poslovna sposobnost omejena.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Pravice in dolžnosti enakopravno izvajata oba starša (člen 503(1) civilnega zakonika): če sta poročena; po razvezi zakonske zveze (člen 397 civilnega zakonika); starš, katerega starševstvo je bilo določeno, če je otrok nezakonski, in oba starša, če živita v zunajzakonski skupnosti (člen 505(1) civilnega zakonika).

Starša (ki nista skupaj) starševske avtoritete ne izvajata enakopravno: v primeru prenehanja zakonske zveze z razvezo, če sodišče meni, da je v interesu otroka, da starševsko avtoriteto izvaja le eden od staršev (člen 398 civilnega zakonika); v primeru prenehanja zakonske zveze (člen 305(2) civilnega zakonika); če je bil otrok rojen zunaj zakonske zveze in starša ne živita v zunajzakonski skupnosti (člen 505(2) civilnega zakonika).

Starševsko avtoriteto izvaja eden od staršev v skladu s členom 507 civilnega zakonika, če je drugi starš umrl, če so mu bile odvzete starševske pravice ali če mu je bilo izvajanje prepovedano itd.

Starši delno izvajajo starševsko avtoriteto, če so pravice in dolžnosti dodeljene tretji osebi ali zavodu (člen 399 civilnega zakonika).

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Starš mladoletnika, ki je dopolnil 14 let, ima starševske pravice in dolžnosti le v zvezi z otrokom. Pravice in dolžnosti v zvezi z otrokovim premoženjem izvaja otrokov skrbnik ali druga oseba.

Skrbništvo mladoletnikov se določi, če sta oba starša umrla, če sta neznana, če jima je bilo odvzeto izvajanje starševskih pravic ali če jima je bila izrečena kazenska sankcija, zaradi katere so jima bile odvzete starševske pravice, če jima je bila v zvezi s tem izrečena sodna prepoved, če sta pogrešana ali razglašena za mrtva, sodišče pa po prenehanju posvojitve odloči, da je določitev skrbništva v interesu mladoletnika.

Skrbništvo se določi, če za otroka ne skrbi nobeden od staršev, ker jima je bilo odvzeto izvajanje starševskih pravic.

Skrbstveni organ lahko izjemoma odloči o namestitvi otroka pri sorodniku ali drugi družini ali osebi na podlagi njihovega soglasja ali o namestitvi v oskrbo zavoda.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Po razvezi zakonske zveze starševsko avtoriteto načeloma izvajata oba starša skupaj ali v primeru dobro utemeljenih razlogov le eden od staršev, pri čemer se upoštevajo najboljši interesi otroka. Drugi starš obdrži pravico do opazovanja vzgoje in izobraževanja otroka ter pravico do soglasja z njegovo posvojitvijo.

Skrbstveni organ lahko izjemoma odloči o namestitvi otroka pri sorodniku ali drugi družini ali osebi na podlagi njihovega soglasja ali o namestitvi v oskrbo zavoda. Ti izvajajo pravice in dolžnosti staršev v zvezi z otrokom (člen 399 civilnega zakonika).

Če je bil otrok rojen zunaj zakonske zveze in je bilo starševstvo priznano obema staršema, starša, ki živita v zunajzakonski skupnosti, skupaj in enakopravno izvajata starševsko avtoriteto. Če starša otroka, ki je bil rojen zunaj zakonske zveze, ne živita v zunajzakonski skupnosti, starševsko avtoriteto izvaja le eden od njiju.

Če zakonca s tem soglašata, se lahko razveza zakonske zveze uredi pri notarju, tudi v primeru mladoletnih otrok, rojenih v zakonski zvezi ali zunaj nje, ali v primeru posvojenih otrok, ali če se zakonca dogovorita o vseh vidikih glede priimka, ki se bo uporabljal po razvezi, izvajanja starševske avtoritete s strani obeh staršev, določitve prebivališča otrok po razvezi, načina ohranjanja osebnih stikov med ločenima staršema in posameznim otrokom ter določitve prispevka staršev k stroškom otrokove vzgoje, izobrazbe, študija in poklicnega usposabljanja. Če glede na poročilo o socialni raziskavi dogovor zakoncev o skupnem izvajanju starševske avtoritete ali o določitvi otrokovega prebivališča ni v interesu otroka, notar zavrne vlogo za razvezo zakonske zveze in zakonca napoti na sodišče.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če je to v najboljšem interesu otroka, se lahko starša dogovorita o izvajanju starševske avtoritete ali glede ukrepov za zaščito otroka, s čimer mora soglašati skrbstveni organ (člen 506 civilnega zakonika).

Stranke se lahko pojavijo kadar koli med sojenjem, tudi če k temu niso sodno pozvane, in zahtevajo odločbo, s katero se na podlagi soglasja legalizira njihova poravnava. Sodba o soglasju je dokončna in izvršljiva.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Pred napotitvijo na sodišče se lahko izvede mediacija. Med sojenjem morajo sodni organi seznaniti stranke o možnosti in prednostih mediacije. Če z mediacijo ni dosežen dogovor, se sporna vprašanja obravnavajo na sodišču.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Glej odgovor na vprašanje 1.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Če sodišče odloči, da bo starševsko avtoriteto izvajal le eden od staršev, ta starš sam odloča o vseh vprašanjih v zvezi z otrokom. Drugi starš obdrži pravico do preverjanja vzgoje in izobraževanja otroka ter pravico do soglasja z njegovo posvojitvijo.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Starša skupaj in enakopravno izvajata starševsko avtoriteto. Kar zadeva dobroverne tretje osebe, če kateri od staršev v okviru izvajanja starševskih pravic in izpolnjevanja starševskih dolžnosti vsak dan sam izvaja pravno dejanje, se domneva, da s tem soglaša tudi drugi starš.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Vloge za zaščito posameznikov v pristojnosti skrbstvenega organa in sodišča za družinske zadeve (okrožno sodišče ali sodišče, specializirano za mladoletnike in družine, če je to primerno) obravnava sodišče s krajevno pristojnostjo, v okviru katere je stalno ali dejansko prebivališče zaščitene osebe (člen 94 zakonika o civilnem postopku (Codul de Procedură Civilă)).

Sodišče na območju stalnega prebivališča tožnika je pristojno za zahtevke v zvezi z ugotavljanjem starševstva, sodišče na območju prebivališča tožnika-upnika pa je pristojno za zahtevke glede preživninskih obveznosti (vključno z državnimi dodatki za otroke).

Dokumenti, ki jih je treba priložiti vlogi za sodni poziv, so kopija rojstnega lista mladoletnika, kopija osebne izkaznice, kopija sodbe o razvezi zakonske zveze, dogovor, sklenjen v okviru mediacije (če obstaja), in kateri koli drug dokument, ki se šteje za uporabnega pri obravnavi zadeve. Zahtevek je oproščen kolkovine.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Sodišče lahko v celotnem postopku razveze zakonske zveze (poseben postopek s krajšimi roki poravnave) na podlagi predsedniškega odloka sprejema začasne ukrepe v zvezi z določitvijo prebivališča mladoletnih otrok, preživninsko obveznostjo, prejemanjem državnega dodatka za otroke in uporabo skupnega bivališča (člen 919 zakonika o civilnem postopku).

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Za pravno pomoč je mogoče zaprositi v okviru izredne uredbe št. 51/2008 (Ordonanța de Urgență nr. 51/2008) o javni pravni pomoči v civilnih zadevah, odobrene s spremembami z zakonom št. 193/2008 (Legea nr. 193/2008), kot je bil naknadno spremenjen.

Pravna pomoč se lahko odobri ločeno ali skupaj v obliki odvetniške pomoči; plačila za izvedenca, prevajalca ali tolmača; plačila takse sodnega izvršitelja; izvzetij, znižanj in spremembe razporeda ali odloga plačil sodnih taks.

Pravno pomoč lahko v celoti izkoristijo osebe, katerih mesečni neto prihodki na družinskega člana so v zadnjih dveh mesecih pred vložitvijo zahtevka znašali manj kot 300 RON. Če so prihodki manjši od 600 RON, se zagotovi 50-odstotna pravna pomoč. Vendar uveljavljeni pogoji prosilcem, katerih sredstva presegajo kvoto, ne preprečujejo koriščenja pravne pomoči, če dokažejo, da ne morejo kriti sodnih stroškov zaradi razlike med življenjskim standardom države stalnega ali običajnega prebivališča in države sodišča.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Zoper sodbo v zadevah, ki se nanašajo na izvajanje starševske avtoritete (stranska vprašanja pri razvezi zakonske zveze ali po glavni poti), je mogoče v 30 dneh od datuma sodbe vložiti pravno sredstvo ali v primeru sodbe na podlagi soglasja, ki potrjuje dogovor med strankama, izvesti sodno presojo.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Če dolžnik ne opravlja prostovoljno svoje dolžnosti, mora upnik o tem obvestiti sodnega izvršitelja. Sodni izvršitelj pozove izvršilno sodišče k soglasju v zvezi z izvršitvijo. Ta se uredi na zaprti seji brez sodnega poziva strankama.

Če je zahtevek za izvršitev odobren, sodni izvršitelj pošlje nalog in sodni poziv staršu ali osebi, pri kateri je mladoletnik nameščen, s čimer ji sporoči datum, kdaj mora pripeljati mladoletnika, da bi ga prevzel upnik, ali ji odredi, naj drugemu staršu dovoli izvajanje pravice do osebnih stikov z mladoletnikom.

Če dolžnik ne opravi svoje dolžnosti, sodni izvršitelj izvede prisilno izvršitev ob prisotnosti zastopnika generalnega direktorata za socialno pomoč in zaščito otrok ter po potrebi ob prisotnosti psihologa in policista. Nihče ne sme ustrahovati mladoletnika ali ga siliti k izvršitvi.

Če dolžnik ne izpolni svoje dolžnosti, kazen, ki jo določi sodišče, velja do izvršitve, pri čemer sodni izvršitelj tožilca obvesti, naj začne sodni pregon.

Če mladoletnik temu nasprotuje, izvršitelj zastopniku generalnega direktorata za socialno pomoč in zaščito otrok predloži uradno poročilo, pristojno sodišče pa mladoletniku odredi svetovanje, na koncu katerega psiholog pripravi poročilo. Če mladoletnik temu nasprotuje po ponovni prisilni izvršitvi, lahko upnik od sodišča zahteva izrek kazni.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Za priznanje odločbe o starševski avtoriteti se uporabljajo določbe Uredbe (ES) št. 2201/2003. Zahtevek se vloži pri sodišču na območju stalnega prebivališča toženca ali njegovega prebivališča v Romuniji. Zoper priznanje se lahko vloži pravno sredstvo pri pritožbenem sodišču s krajevno pristojnostjo (Curtea de Apel) ali ugovor na podlagi zahtevka za sodno presojo pri vrhovnem kasacijskem sodišču (Înalta Curte de Casație și Justiție).

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Da bi zainteresirana oseba ugovarjala priznanju odločbe o starševski avtoriteti, se lahko obrne na sodišče na območju stalnega prebivališča toženca ali njegovega prebivališča v Romuniji.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Člen 2611 civilnega zakonika navaja, da pravo, ki se uporablja v zvezi s starševsko avtoriteto in zaščito otrok, določa konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za zaščito otrok, ki je bila sprejeta 19. oktobra 1996 v Haagu in ratificirana z zakonom št. 361/2007.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Gre za pravna razmerja, ki jih ureja družinsko pravo. Razmerje nastane z rojstvom otroka oziroma z ugotovitvijo očetovstva in materinstva, pri čemer so v slovenskem pravnem sistemu nezakonski otroci glede pravic in obveznosti izenačeni z zakonskimi. Po slovenski pravni ureditvi, ki je sprejela sistem popolne posvojitve, so z naravnimi otroci izenačeni tudi posvojeni otroci.

Pravni temelj je v Ustavi Republike Slovenije in sicer v 54. členu, ki določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otroci, rojeni v njej.

Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. Starševska skrb pripada skupaj obema staršema. (6. člen Družinskega zakonika)

Starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Starši imajo pri skrbi in odgovornosti za korist otroka prednost pred vsemi drugimi. Starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. (7. člen Družinskega zakonika).

Starši imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb. Država jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti.

Starševska skrb so obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja. Pristojni organ lahko omeji ali odvzame starševsko skrb enemu ali obema od staršev pod pogoji, ki jih določa ta zakonik.

Starši morajo skrbeti za življenje in zdravje svojih otrok, jih varovati, negovati in vzgajati ter nadzorovati. Starši morajo svojim otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Starši morajo preživljati svoje otroke v skladu z določbami tega zakonika ter po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. (135., 136. in 137. člen Družinskega zakonika)

Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, starša pa imata pravico do stikov z otrokom. (141. člen Družinskega zakonika)

Odškodninsko odgovornost staršev za otroke v 142. členu določa Obligacijski zakonik. Starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde.

Zastopanje kot delovanje za otroka v razmerjih do zunanjega sveta je urejeno v 145. členu Družinskega zakonika. Otroke zastopajo starši, razen če zakon določa drugače (npr. če je otrok postavljen pod skrbništvo). Če je treba otroku kaj vročiti ali sporočiti, se to lahko veljavno vroči ali sporoči enemu ali drugemu od staršev, če starši ne živijo skupaj, pa tistemu, pri katerem otrok živi, ali tistemu, ki je naveden v sodni poravnavi ali odločitvi sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka iz 139. člena tega zakonika. (145. člen Družinskega zakonika)

Otrokovo premoženje upravljajo v njegovo korist njegovi starši. Dohodke iz premoženja otroka smejo starši uporabljati predvsem za njegovo preživljanje, vzgojo in izobraževanje, če sami nimajo zadosti sredstev pa tudi za nujne potrebe družinske skupnosti. (147., 148. člen Družinskega zakonika)

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starši imajo glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb. (135. člen Družinskega zakonika)

Starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji.

Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

Če se starši v navedenih primerih ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče.

Kadar je eden od staršev zadržan izvajati starševsko skrb, jo izvaja drugi od staršev sam.

Če eden od staršev ni več živ ali ni znan ali če mu je odvzeta starševska skrb, pripada starševska skrb drugemu od staršev. (151. člen Družinskega zakonika)

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. (174. člen Družinskega zakonika)

Zaradi otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, če je ogrožen otrok sam ali drugi otroci v družini in je le z njegovo namestitvijo v zavod mogoče v zadostni meri zavarovati njegove koristi ali koristi drugih otrok v družini, sodišče odloči tudi o namestitvi otroka v zavod. (175. člen Družinskega zakonika)

Za otroka lahko skrbi posvojitelj. V posvojitev se sme dati samo otrok, če so starši po otrokovem rojstvu privolili v posvojitev pred centrom za socialno delo ali sodiščem. Za otroka, ki še ni dopolnil osem tednov starosti, morajo privolitev po osmih tednih starosti otroka potrditi, sicer privolitev nima pravnega učinka. Ni potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje. V posvojitev se sme dati tudi otrok, katerega starši so neznani ali že leto dni ni znano njihovo prebivališče. (218. člen Družinskega zakonika) S posvojitvijo prenehajo pravice in obveznosti otrokom do njegovih staršev in drugih sorodnikov ter pravice in obveznosti staršev in sorodnikov do njega. Če posvoji otroka zakonec ali zunajzakonski partner enega od otrokovih staršev, ne prenehajo pravice in obveznosti otroka do tega od staršev in njegovih sorodnikov ter pravice in obveznosti tega od staršev in njegovih sorodnikov do otroka. (220. člen Družinskega zakonika)

Družinski zakonik glede skrbi za otroka prinaša tudi nov institut, in sicer podelitev starševske skrbi sorodniku. Ta institut je mogoče uporabiti le za otroka, ki nima živih staršev. Sodišče lahko sorodniku, če je to otroku v korist, podeli starševsko skrb, če je pripravljen prevzeti skrb za otroka in izpolnjuje pogoje za posvojitev otroka iz zakonika. Družinski zakonik določa, kdo se v teh primerih šteje za sorodnika: oseba, ki je z otrokom v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do vštetega drugega kolena ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena. S podelitvijo starševske skrbi pridobi oseba, ki ji je podeljena starševska skrb za otroka, enake obveznosti in pravice, kot bi jih imeli otrokovi starši in postane zakoniti zastopnik otroka. Oseba, ki ji je podeljena starševska skrb, mora otroka preživljati. Sorodnikoma, ki sta v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, ali sorodniku in njegovemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, sodišče starševsko skrb podeli le obema skupaj. (231. člen Družinskega zakonika)

Otroka, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo, postavi sodišče pod skrbništvo in mu imenuje skrbnika. (257. člen Družinskega zakonika) Center za socialno delo ali sodišče imenuje kolizijskega skrbnika otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju ali če so si v primeru skrbništva koristi varovanca in njegovega skrbnika v navzkrižju. (269. člen Družinskega zakonika)

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Če se starši sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. Sodišče lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši v skladu s tem zakonikom. Sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. (138. člen Družinskega zakonika)

Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom. Pred tem mora ugotoviti, kako bodo koristi otroka najbolje zagotovljene. (98. člen Družinskega zakonika)

Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. (151. člen Družinskega zakonika)

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Če se starši sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. (138. člen Družinskega zakonika) Sodna poravnava ali odločitev sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka mora vsebovati odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o preživljanju otroka. (139. člen Družinskega zakonika)

Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, pa tudi starši, ki živijo skupaj, se sporazumejo o preživljanju skupnih otrok. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Če se starši ne sporazumejo o preživljanju skupnih otrok, odloči o tem sodišče. (140. člen Družinskega zakonika)

Otrok ima pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Tisti od staršev, kateremu je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, ali druga oseba, h kateri je bil otrok nameščen, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike. Prizadevati si mora za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši. Tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka. Starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se sporazumejo o stikih. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Če se starši sporazumejo o stikih, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otroka, predlog zavrne. Če se starši ne sporazumejo o stikih, odloči o tem sodišče. (141. člen Družinskega zakonika)

Otrok ima pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka. Šteje se, da so take osebe predvsem njegovi stari starši, bratje in sestre, polbratje in polsestre, nekdanja rejnica ali rejnik, prejšnji ali sedanji zakonec, zunajzakonska partnerica ali zunajzakonski partner enega ali drugega od njegovih staršev. O stikih se sporazumejo otrokovi starši, otrok, če je sposoben razumeti pomen sporazuma, in navedene osebe. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Obseg in način izvajanja stikov morata biti v korist otroka. Če se otrokovi starši, otrok in navedene osebe sporazumejo o stikih, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. Če se otrokovi starši, otrok in osebe iz prvega odstavka tega člena ne sporazumejo, odloči o stikih sodišče. (142. člen Družinskega zakonika)

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Starša se, preden sodišču predlagata, naj odloči o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih z njimi ali z drugimi osebami ali o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, udeležita predhodnega svetovanja pri centru za socialno delo, razen če je eden od staršev nerazsoden ali če je eden od staršev živi v tujini, je pogrešan ali neznanega prebivališča.

Če gre za stike z drugo osebo, se mora svetovanja pred vložitvijo predloga udeležiti tudi ta druga oseba in otrok, kadar je predlagatelj.

Namen predhodnega svetovanja je starša oziroma drugo osebo opozoriti na varstvo koristi otoka pri urejanju razmerij z otrokom, na dober vpliv sporazumnega urejanja teh razmerij in jih v tej zvezi seznaniti tudi z namenom postopka mediacije.

Svetovanje je treba opraviti tudi pred vložitvijo predloga za izdajo nove odločbe o kateri izmed zadev, navedenih v prvem odstavku tega člena.

Predhodnega svetovanja se udeležita starša oziroma zgoraj navedene osebe osebno brez pooblaščencev. Ob soglasju staršev oziroma zgoraj navedenih oseb lahko center za socialno delo predhodno svetovanje nadaljuje s postopkom mediacije ali pa se ti udeležijo mediacije pri drugih izvajalcih. (203. člen Družinskega zakonika)

Mediacija se lahko izvede pred začetkom sodnega postopka, med njim ali po koncu sodnega postopka, obsega pa pomoč pri urejanju osebnih in premoženjskih razmerij. Mediacija se prvenstveno izvaja pred začetkom sodnega postopka z namenom oblikovati predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze ali predlog za sklenitev sodne poravnave o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih s starši ali z drugimi osebami ali o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Mediacija med sodnim postopkom se izvaja v skladu z zakonom, ki ureja alternativno reševanje sodnih sporov. Sodišče lahko predlog strank oziroma udeležencev postopka, ki soglašajo, da se opravi poskus mediacije, zavrne in ne prekine sodnega postopka, če v postopkih, ki se nanašajo tudi na otroka, meni, da prekinitev ne bi bila v korist otroka. (205. člen Družinskega zakonika)

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodišče lahko odloči, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od staršev ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju, lahko odloči tudi o skupnem varstvu in vzgoji otroka. Poleg tega lahko sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določbami zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši v skladu s tem zakonikom. Sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. (138., 139. člen Družinskega zakonika)

Sodišče odloči tudi o preživljanju otrok in o stikih. (105.a, 106. in 106.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih)

Pri odločanju o stikih vodi sodišče predvsem korist otroka. Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka. Sodišče izda novo odločbo o stikih s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. (141. člen Družinskega zakonika) Sodišče lahko v okviru ukrepa za varstvo koristi otroka pravico do stikov odvzame ali omeji (173. člen Družinskega zakonika)

Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Sodišče glede koristi otroka upošteva mnenje centra za socialno delo, kadar ga pridobi v skladu z določbami zakona, ki ureja nepravdni postopek. (143. člen Družinskega zakonika)

Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati korist otroka, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Preživnina mora zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. (190. člen Družinskega zakonika)

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema od staršev, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Če se starši v navedenih primerih ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče. (151. člen Družinskega zakonika)

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj in da oba še naprej skrbita zanj.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Za odločanje so stvarno pristojna okrožna sodišča. (10. člen Zakona o nepravdnem postopku)

Za odločanje je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima oseba, proti kateri je vložen predlog, stalno prebivališče ali sedež. Kadar se postopek začne po uradni dolžnosti, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima stalno prebivališče oseba, glede katere se postopek vodi. Če sodeluje v postopku samo en udeleženec, je krajevno pristojno sodišče, kjer ima ta udeleženec stalno prebivališče ali sedež. Če udeleženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, se določi krajevna pristojnost po njegovem začasnem prebivališču. Če ima poleg stalnega prebivališča tudi začasno prebivališče v kakem drugem kraju in se da po okoliščinah domnevati, da bo tam prebival daljši čas, je krajevno pristojno tudi sodišče začasnega prebivališča udeleženca. Če so za odločanje pristojna sodišča Republike Slovenije, pa ni mogoče ugotoviti, katero sodišče je krajevno pristojno, določi krajevno pristojno sodišče Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (11. člen Zakona o nepravdnem postopku)

Če je v sporih za zakonito preživljanje tožeča stranka oseba, ki zahteva preživljanje, je za sojenje poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče. Če je v sporih za zakonito preživljanje tožeča stranka oseba, ki zahteva preživljanje, je za sojenje poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče. (50. člen Zakona o pravdnem postopku)

V nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če zakon ne določa drugače.

Predlog v nepravdnem postopku mora vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe, druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, in identifikacijske podatke udeležencev, kot jih zakon o pravdnem postopku določa za tožbo (23. člen Zakona o nepravdnem postopku)

Stranke in drugi udeleženci v postopku vlagajo sodišču tožbe, pritožbe in druge vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi. (104. člen Zakona o pravdnem postopku) Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, in identifikacijske podatke strank, kot to določa Zakon o pravdnem postopku (180. člen Zakona o pravdnem postopku)

Ob vložitvi predloga za začetek postopka mora biti plačana sodna taksa, če zakon ne določa drugače. (39. člen Zakona o nepravdnem postopku)

V skladu z Zakonom o pravdnem postopku so z vlogo mišljeni tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Vloge morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Predvsem morajo obsegati: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave.

Vložnik mora vlogo podpisati, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Za izviren podpis vložnika se šteje njegov lastnoročni podpis kot tudi elektronski podpis, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu. Če vložnik ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na vlogo namesto podpisa odtis kazalca. Če sodišče dvomi o pristnosti take vloge, lahko s sklepom odredi, naj se predloži vloga z overjenim podpisom. Zoper tak sklep ni pritožbe. Če vsebuje izjava kakšno zahtevo, mora stranka v vlogi navesti dejstva, na katera jo opira, in dokaze, kadar je to potrebno. (105. člen Zakona o pravdnem postopku)

Vloga je pisna vloga v fizični ali elektronski obliki. Pisna vloga je vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki), ali vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu (vloga v elektronski obliki). Vloga v fizični obliki se vloži tako, da se pošlje po pošti, z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije, izroči neposredno organu ali po osebi, ki opravlja posredovanje vlog kot svojo dejavnost. Vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se vloži v informacijski sistem sodstva. Informacijski sistem sodstva vložniku samodejno potrdi prejem vloge. Vloga se lahko vloži tudi na predpisanem ali drugače pripravljenem obrazcu. Ne glede na določbe drugih predpisov se za obrazce v elektronski obliki zahteva, da imajo enako vsebino kot obrazci, predpisani samo v fizični obliki. (105.b člena Zakona o pravdnem postopku)

Če vsebuje izjava kakšno zahtevo, mora stranka v vlogi navesti dejstva, na katera jo opira, in dokaze, kadar je to potrebno.

Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge. Vloge in priloge, vložene po elektronski poti, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se pošljejo v enem izvodu. Sodišče naredi toliko elektronskih kopij ali fotokopij, kolikor jih je treba za nasprotno stranko. Če je na nasprotni strani več oseb, ki imajo skupnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se lahko izročijo vloge in priloge za vse skupaj v enem izvodu. (106. člen Zakona o nepravdnem postopku)

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

V postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij sodišče odloča v nepravdnem postopku. (X. poglavje Zakona o nepravdnem postopku)

Sodne zadeve iz Družinskega zakonika, ki se vodijo v zvezi z razmerji med starši in otroki, posvojitvijo, podelitvijo starševske skrbi sorodnikom, rejništvom in skrbništvom, se rešujejo prednostno. Za odločanje o zadevah iz tega zakonika, za katere so po tem zakoniku pristojna sodišča, so na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča, razen če drug zakon določa drugače. (14. člen Družinskega zakonika)

Okrožno sodišče odloča v pravdnem postopku, če z zakonom ni določeno, da odloča v nepravdnem postopku. Zadeve, ki jih ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, sodišče rešuje prednostno. (10.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih)

Družinski zakonik določa, da v postopkih za varstvo koristi otroka sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. (161. člen Družinskega zakonika)

V skladu z Zakonom o nepravdnem postopku se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa družinski zakonik, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Da, za kritje stroškov postopka je mogoče dobiti brezplačno pravno pomoč. O odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik okrožnega sodišča. (2. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči)

Brezplačna pravna pomoč po tem zakonu se lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. (7. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči)

Upravičenci po tem zakonu so: 1. državljani Republike Slovenije, 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo; 4. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so  ustanovljene; 5. druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. (10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči)

Oseba, ki je lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč v katerikoli fazi postopka (npr. ob začetku izvensodnega ali sodnega postopka, kakor tudi v katerikoli fazi postopka, ki že teče). Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). (11. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči)

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, pristojnost za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrožnega sodišča ima višje sodišče. (36. člen Zakona o nepravdnem postopku) Pritožba se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. (342. člen Zakona o pravdnem postopku)

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Izvršilni postopek je določen v Zakonu o izvršbi in zavarovanju. Za dovolitev izvršbe je stvarno pristojno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače. (5. člen zakona o izvršbi in zavarovanju)

Za odločitev o predlogu za izvršbo sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka in za samo izvršbo je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče oseba, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo ali sodišče, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče oseba, proti kateri je predlog za izvršbo vložen. Za neposredno izvršitev (238.e člen) je krajevno pristojno tudi sodišče, na območju katerega je otrok. (238.a člen Zakona o izvršbi in zavarovanju)

S sklepom o izvršbi se obveznost izročitve otroka naloži osebi, na katero se nanaša izvršilni naslov, osebi, od katere volje je odvisna izročitev otroka, ter osebi, pri kateri je otrok v času izdaje tega sklepa. V sklepu o izvršbi sodišče izreče, da dolžnost izročitve otroka učinkuje tudi proti vsaki drugi osebi, pri kateri je otrok v času oprave izvršbe. (238.c člen Zakona o izvršbi in zavarovanju)

Sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera in tako, da bo zagotovljeno varstvo koristi otroka, odloči, da se izvršba sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka opravi z izrekanjem denarnih kazni zoper osebo, na katero se nanaša sklep o izvršbi, ali z odvzemom otroka in njegovo izročitvijo osebi, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. (238.č člen Zakona o izvršbi in zavarovanju)

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Sodna odločba o starševski odgovornosti se prizna in izvrši skladno z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003. Sodišče uporablja nepravdni postopek po določilih Zakona o nepravdnem postopku.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Za obravnavanje zahtev za razglasitev izvršljivosti so pristojna vsa okrožna sodišča.

Za obravnavanje pravnih sredstev zoper sodne odločbe glede razglasitve izvršljivosti je pristojno sodišče, ki je razglasilo sodno odločbo za izvršljivo.

Sodišče uporablja nepravdni postopek skladno z določili Zakona o nepravdnem postopku.

Seznam okrožnih sodišč(244 KB)

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Po Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu in postopku se razmerja med starši in otroki se presojajo po pravu države, katere državljani so. Če so starši in otroci državljani različnih držav, se uporabi pravo države, v kateri imajo vsi stalno prebivališče. Če so starši in otroci državljani različnih držav in tudi nimajo stalnega prebivališča v isti državi, se uporabi pravo države, katere državljan je otrok. (42. člen)

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

Izvirna jezikovna različica te strani je bila pred kratkim spremenjena. To jezikovno različico trenutno prevajajo naši prevajalci.

Starševska odgovornost – pravica do varstva in vzgoje otroka ter stikov - Slovaška

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

V skladu s slovaškim družinskim zakonom (zakon št. 36/2005 o družini in spremembi nekaterih zakonov) in sodno prakso starševska odgovornost (tj. starševske pravice in obveznosti – varstvo in vzgoja) vključuje zlasti skrb za otroka, preživninske obveznosti, zastopanje otroka in upravljanje otrokovega premoženja.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Starševske pravice in obveznosti v zvezi z otrokom izvajata oba starša skupaj, ne glede na to, ali je bil otrok rojen v zakonski zvezi ali zunaj nje in ali živita skupaj ali ne (sta poročena, sta se razšla ali sta razvezana).

Sodišče lahko v resnih okoliščinah staršem odvzame starševske pravice in obveznosti (ali jih omeji), kot je določeno v členu 38(4) družinskega zakona.

Prav tako lahko sodišče mladoletnemu staršu, starejšemu od 16 let, dodeli starševske pravice in obveznosti v zvezi z varstvom in vzgojo mladoletnega otroka, pod pogoji iz člena 29 družinskega zakona.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Da. Če oba starša mladoletnega otroka nimata popolne poslovne sposobnosti, če je bilo izvrševanje njunih starševskih pravic in obveznosti prekinjeno, če so jima bile starševske pravice in obveznosti odvzete ali če sta mrtva, mora sodišče imenovati skrbnika, ki osebno vzgaja in zastopa mladoletnega otroka ter upravlja njegovo premoženje.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Sodišče mora sprejeti odločitev glede dodelitve in izvajanja starševskih pravic in obveznosti (tudi če oba starša še naprej skupaj izvajata starševske pravice in obveznosti) ali odobriti sporazum med staršema.

V skladu s členom 36(1) družinskega zakona se lahko starša mladoletnega otroka, ki živita ločeno, kadar koli sporazumeta glede izvajanja starševskih pravic in obveznosti. Če se starša ne dogovorita, se lahko sodišče odloči glede izvajanja njunih pravic in obveznosti, tudi če v zvezi s tem ni bil vložen noben zahtevek; sodišče mora zlasti odločiti, kateremu staršu bosta dodeljena varstvo in vzgoja mladoletnega otroka. Smiselno se uporabljajo določbe členov 24, 25 in 26.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Sporazume med staršema glede starševskih pravic in obveznosti mora odobriti sodišče.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Izvensodno reševanje sporov je mogoče z mediacijo v skladu z zakonom št. 420/2004 o mediaciji. Ta zakon se uporablja tudi v primeru družinskopravnih sporov. Mediacija je izvensodni postopek, v katerem zadevne stranke ob pomoči mediatorja rešujejo spor, ki vključuje pogodbeno ali drugo pravno razmerje med strankami. Vsak dogovor, sklenjen v okviru mediacije, mora biti v pisni obliki in je zavezujoč za vse stranke v postopku.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodišče lahko načeloma sprejme kakršno koli odločitev, ne more pa dodeliti izključnega varstva in vzgoje enemu od staršev. Izključno varstvo in vzgoja otroka sta mogoča le, če so enemu staršu odvzete starševske pravice in obveznosti. V praksi pa sodišče odloči, kateremu staršu bosta dodeljena varstvo in vzgoja otroka ter kdo ga bo zastopal in upravljal njegovo premoženje. Sodišče tudi odloči, kako starš, ki mu nista bila dodeljena varstvo in vzgoja otroka, prispeva k preživljanju otroka, ali odobri sporazum med staršema glede plačevanja preživnine.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Izraz „starševska odgovornost“ v okviru slovaškega družinskega prava nima povsem enakovrednega prevoda. Slovaško družinsko pravo uporablja izraz „starševske pravice in obveznosti“, ki jih vedno skupaj izvajata oba starša, kar pomeni, da „izključno varstvo in vzgoja“ nista mogoča, razen če je drugi starš umrl, če ni poslovno sposoben ali če so mu bile odvzete starševske pravice in obveznosti. To je treba razlikovati od varstva in vzgoje. Če sta varstvo in vzgoja dodeljena enemu od staršev, lahko ta starš sprejema odločitve o vseh običajnih vprašanjih v zvezi z otrokovim vsakdanjim življenjem, pri čemer soglasje drugega starša ni potrebno, vendar je pri vseh pomembnih vprašanjih v zvezi z izvajanjem starševskih pravic in obveznosti (upravljanje otrokovega premoženja, selitev otroka v tujino, državljanstvo, soglašanje z zdravljenjem, poklicno usposabljanje) potrebno soglasje drugega starša. Če se starša ne moreta sporazumno odločiti, odločitev sprejme sodišče na zahtevo enega od staršev.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Sodišče lahko staršema dodeli izmenično varstvo in vzgojo (tj. skupno varstvo in vzgojo), če sta oba zmožna vzgajati otroka in ju zanimata vzgoja in varstvo otroka ter če je ta ureditev v otrokovem interesu in bo bolje izpolnila njegove potrebe. Če se s skupnim varstvom in vzgojo strinja vsaj eden od staršev, mora sodišče proučiti, ali sta skupno varstvo in vzgoja v otrokovem interesu.

Glej vse predhodne odgovore, zlasti odgovor na vprašanje 8.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Okrožno sodišče, na območju katerega prebiva mladoletni otrok, je pristojno sodišče za vložitev vlog glede starševskih pravic in obveznosti. Sodišče lahko ta postopek sproži na lastno pobudo, zato ni treba upoštevati nobenih formalnosti in priložiti nobenih dokumentov. Predložitev dokumentov je odvisna od vsebine vloge; navadno je potreben otrokov rojstni list.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Uporablja se poenostavljen in manj formalen postopek. Izda se lahko začasna odredba, ki se izvrši v obliki nujnega postopka.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Vsi postopki za ureditev starševskih pravic in obveznosti so oproščeni plačila sodnih taks. Slovaški sistem pravne pomoči je trenutno omejen na oprostitev plačila sodnih taks in brezplačno zagotovitev zastopnika. Zaradi nepravdnega značaja postopkov v zvezi s starševskimi pravicami in obveznostmi se zelo malo ljudi odloči, da jih bo zastopal odvetnik. Vendar če oseba izpolnjuje pravne pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, lahko sodišče po lastni presoji brezplačno zagotovi zastopnika, vključno z odvetnikom, če meni, da je zastopanje nujno za zaščito interesov stranke.

Sodišče vse stranke, ki zahtevajo dodelitev odvetnika in izpolnjujejo pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, napoti na center za pravno pomoč. Sodišče svetuje strankam glede te možnosti. Stranki lahko odobri popolno ali delno oprostitev plačila sodnih taks, če to upravičujejo okoliščine stranke in če to ni zlonamerno ali očitno nesmiselno ravnanje ali obramba pravice. Če sodišče ne določi drugače, oprostitev velja za celoten postopek in ima retroaktivni učinek. Takse, plačane pred izdajo odločbe o oprostitvi plačila, pa se ne povrnejo.

Sistem pravne pomoči in področje uporabe pomoči sta določena v zakonu št. 327/2005 o zagotavljanju pravne pomoči osebam v materialni stiski, ki tudi vzpostavlja center za pravno pomoč za dodelitev pomoči fizičnim osebam, ki si ne morejo privoščiti storitev pravnih služb, da bi uveljavljale in zaščitile svoje pravice.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, zoper odločbo o starševskih pravicah in obveznostih je mogoče vložiti pravno sredstvo.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Za izvrševanje odločb v zadevah, ki se nanašajo na mladoletnike, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega prebiva mladoletnik, kakor je določeno s sporazumom med staršema ali katerim koli drugim pravnim sredstvom. Postopek, ki se uporablja pri izvrševanju odločbe, je urejen z zakonom št. 161/2015 o nepravdnem postopku. Podrobnosti o izvrševanju odločb v zadevah, ki se nanašajo na mladoletnike, so določene v odloku št. 207/2016 Ministrstva za pravosodje Slovaške republike, ki se uporablja tudi za izvrševanje tujih odločb.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Sodne odločbe o starševskih pravicah in obveznostih, ki jih je izdalo sodišče v drugi državi članici, se v Slovaški republiki priznajo in izvršijo brez posebnih postopkov, in sicer v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (člen 21(1)), tj. ne da bi bilo treba odločbo razglasiti za izvršljivo.

Vendar lahko zainteresirana stranka vloži zahtevek, da se odločba o starševskih pravicah in obveznostih, izdana v drugi državi članici, razglasi za izvršljivo, pri čemer se v tem primeru uporabi postopek iz oddelka 2 poglavja III navedene uredbe.

Zahtevki se vložijo pri okrožnem sodišču, na območju katerega prebiva otrok, če pa otrok nima stalnega prebivališča, pri sodišču, na območju katerega otrok trenutno živi; če takega sodišča ni, je pristojno okrožno sodišče Bratislava I.

Vlogi za priznanje odločbe ali razglasitev izvršljivosti odločbe je treba priložiti kopijo odločbe o starševskih pravicah in obveznostih, ki izpolnjuje zahteve glede dokaza verodostojnosti, ter dokument, ki potrjuje odločbo in ga na zahtevo zainteresirane osebe izda zadevno sodišče izvora, tj. sodišče, ki je izdalo odločbo o starševskih pravicah in obveznostih.

16 Pred katerim sodiščem v tej državi članici lahko nasprotujem priznanju in izvršitvi odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Za zahtevke za priznanje (in tudi zahtevke za nepriznanje) odločbe v zvezi s starševskimi pravicami in obveznostmi je pristojno okrožno sodišče v kraju, kjer prebiva otrok, ali okrožno sodišče Bratislava It (Okresný súd Bratislava I), če otrok ne prebiva v Slovaški republiki.

Za zahtevke za izvršitev (in tudi zahtevke za zavrnitev izvršitve) odločbe v zvezi s starševskimi pravicami in obveznostmi je pristojno okrožno sodišče v kraju, kjer prebiva mladoletna oseba, ali okrožno sodišče, v okrožju katerega biva mladoletna oseba, če sodišče s krajevno pristojnostjo ni znano ali ne more pravočasno posredovati.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Odločbe v postopkih o starševskih pravicah in obveznostih sprejme slovaško sodišče le, če ima otrok običajno prebivališče v Slovaški republiki. Če otrok ne živi v Slovaški republiki, vendar ima tam običajno prebivališče, ali če starša ne živita v Slovaški republiki ali sta državljana različnih držav, se določbe slovaškega prava uporabljajo v skladu s Haaško konvencijo o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (ref. št. 344/2002) (poglavje III Konvencije).

Zakon št. 97/1963 o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu določa, da razmerja med starši in otroki, vključno z začetkom ali prenehanjem izvajanja starševskih pravic in obveznosti, ureja pravo države otrokovega običajnega prebivališča. V izjemnih primerih lahko sodišče upošteva pravo druge države, če obstaja pomembna povezava z obravnavano zadevo in če je to nujno za zaščito otroka ali njegovega premoženja. Starševske pravice in obveznosti, ki izhajajo iz države otrokovega prvotnega običajnega prebivališča, ostanejo veljavne, tudi če se otrokovo običajno prebivališče spremeni. Če kateri od staršev nima starševskih pravic in obveznosti, ki jih ima starš v okviru slovaškega prava, te pravice in obveznosti pridobi, takoj ko Slovaška republika postane kraj običajnega prebivališča otroka. Izvajanje starševske odgovornosti ureja pravo države otrokovega običajnega prebivališča.

Določbe zakona o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu se uporabljajo le, če ni bil sklenjen mednarodni sporazum ali če obstoječi mednarodni sporazum ne vključuje meril o koliziji zakonov za določitev prava, ki se uporablja.

Slovaško republiko poleg Haaške konvencije iz leta 1996 zavezujejo številni dvostranski sporazumi z določbami o pravu, ki se uporablja, pri čemer imajo te določbe v postopkih o starševskih pravicah in obveznostih prednost pred določbami zakona o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu. Zadevni sporazumi so:

Bolgarija: Sporazum med Češkoslovaško socialistično republiko in Ljudsko republiko Bolgarijo o pravni pomoči ter ureditvi pravnih razmerij v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah (Sofija, 25. november 1976, zakon št. 3/1978)

Hrvaška, Slovenija: Sporazum med Češkoslovaško socialistično republiko in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo o ureditvi pravnih razmerij v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah (Beograd, 20. januar 1964, zakon št. 207/1964)

Madžarska: Sporazum med Češkoslovaško socialistično republiko in Ljudsko republiko Madžarsko o pravni pomoči ter ureditvi pravnih razmerij v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah (Bratislava, 28. marec 1989, ref. št. 63/1990)

Poljska: Sporazum med Češkoslovaško socialistično republiko in Ljudsko republiko Poljsko o pravni pomoči ter ureditvi pravnih razmerij v civilnih, družinskih, delovnih in kazenskih zadevah (Varšava, 21. december 1987, zakon št. 42/1989)

Romunija: Sporazum med Češkoslovaško socialistično republiko in Ljudsko republiko Romunijo o pravni pomoči ter ureditvi pravnih razmerij v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah (Praga, 25. oktober 1958, zakon št. 31/1959)

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Nosilec starševske odgovornosti mora zagotoviti uravnotežen razvoj in dobro počutje otroka v skladu z njegovimi individualnimi potrebami in željami. Namen starševske odgovornosti je torej poskrbeti za tesne in ljubeče odnose, zlasti med otroki in njihovimi starši.

Otrokom morajo biti zagotovljeni ustrezna skrb in vzgoja ter vodstvo in zaščita, ki ustrezajo njihovi starosti in stopnji razvoja. Odraščati morajo v varnem in spodbudnem okolju ter se izobraževati v skladu s svojimi nagnjenji in željami.

Otroci morajo odraščati v razumevajočem, varnem in ljubečem okolju. Ne smejo biti podvrženi telesnemu kaznovanju ali drugim zlorabam. Treba jih je podpirati in spodbujati, da postanejo samostojni in odgovorni odrasli (zakon o varstvu in vzgoji otrok ter pravici do stikov 361/1983, člen 1).

Nosilec starševske odgovornosti mora zagotoviti dobro počutje in razvoj otroka, kot je opisano zgoraj. V ta namen ima pravico odločati o otrokovem varstvu, vzgoji, prebivališču in drugih osebnih zadevah. Pri sprejemanju odločitev je treba upoštevati otrokovo mnenje.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Če so otrokovi starši ob njegovem rojstvu v medsebojni zakonski zvezi, sta nosilca starševske odgovornosti oba. Če otrokovi starši ob otrokovem rojstvu niso v medsebojni zakonski zvezi, je nosilka starševske odgovornosti mati. Starši se lahko o tem, kdo ima varstvo in vzgojo, dogovorijo v povezavi s potrditvijo očetovstva. Če ima varstvo in vzgojo samo eden od staršev in starši nato sklenejo zakonsko zvezo, starševsko odgovornost prevzameta oba starša.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Sodišče lahko varstvo in vzgojo otroka poleg staršem ali namesto njim dodeli eni ali več osebam, če te s tem soglašajo. Taka odločitev mora temeljiti na upoštevanju otrokove koristi in se sprejme samo, če s stališča otroka obstaja prepričljiv razlog za dodelitev varstva in vzgoje osebi, ki ni njegov starš. Če so starši pokojni, mora za dodelitev varstva in vzgoje otroka poskrbeti odbor za socialno varstvo.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Varstvo in vzgojo ter pravico do stikov je treba vedno urejati ob upoštevanju otrokovih koristi, da se omogoči najboljše izvajanje teh pravic v prihodnje. Starši se lahko dogovorijo o starševski odgovornosti. Če ne morejo doseči dogovora, je treba spor predložiti sodišču.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Sporazum o varstvu in vzgoji ter pravicah do stikov je treba sestaviti v pisni obliki in ga predložiti v potrditev lokalnemu organu za socialno varstvo. Organ za socialno varstvo mora zagotoviti, da je sporazum v korist otroka. Sporazum, ki ga je potrdil odbor za socialno varstvo, je veljaven in izvršljiv podobno kot pravnomočna sodna odločba.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Če starši ne morejo doseči dogovora, lahko za pomoč zaprosijo občinskega uradnika za otroško varstvo ali družinskega mediatorja. Uradniki za otroško varstvo starše usmerjajo, poleg tega so pristojni za potrditev sporazumov med njimi. Za sporazum, ki ga je potrdil uradnik za otroško varstvo, se šteje, da je enakovreden pravnomočni sodni odločbi. Družinski mediatorji staršem pomagajo rešiti spore s pogajanji, pomagajo pa lahko tudi pri sestavi sporazumov. Posebno pozornost morajo nameniti zaščiti koristi mladoletnih oseb v družini.

Pristojnost odločanja sodišča vključuje varstvo in vzgojo otroka, ureditev prebivanja, pravice do stikov in plačevanje preživnine (zakon o mediaciji v civilnih zadevah in potrjevanju dogovorov na splošnih sodiščih 394/2011, člen 10). Sodna mediacija je postopek, ločen od sodnega postopka. Začne se lahko ob predložitvi zadeve, ki poteka pred sodiščem, v sodno mediacijo ali na neposredno zahtevo strank v sporu. Mediator je sodnik, ki mu pomaga strokovnjak, običajno psiholog ali socialni delavec. Potrjeni sporazum se obravnava kot enakovreden sodni odločbi. Če sporazuma ni mogoče doseči, se vrne v sodni postopek ali pa sodišče konča zadevo.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Pristojnost odločanja sodišča vključuje varstvo in vzgojo otroka, ureditev prebivanja in pravice do stikov. Po potrebi lahko sodišče odloči tudi o pravicah in dolžnostih nosilca varstva in vzgoje ter o delitvi dolžnosti med nosilci. Ko sodišče odloča o pravicah do stikov, mora določiti podrobne pogoje obiskov in osebo, pri kateri bo otrok živel. V povezavi z dodelitvijo varstva in vzgoje se lahko določi tudi plačevanje preživnine.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Če je nosilec varstva in vzgoje otroka samo eden, ta sprejema vse odločitve, povezane s skrbjo za otroka. Vendar lahko sodna odločba vključuje določbe o pravicah in dolžnostih izključnega nosilca varstva in vzgoje, vključno s pravico do spremembe otrokovega kraja prebivališča.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Skupna nosilca varstva in vzgoje sta skupaj odgovorna za vse zadeve v zvezi z otrokom. Če je življenjska skupnost nosilcev varstva in vzgoje prenehala, vsakodnevne odločitve v zvezi z otrokom sprejema starš, pri katerem otrok živi. Vendar pa je pri pomembnejših odločitvah potrebno soglasje obeh nosilcev varstva in vzgoje. Med take odločitve spadajo na primer sprememba otrokove veroizpovedi ali prebivališča, izdaja potnega lista, odločitve o izobraževanju in vprašanja zdravstvenega varstva ali bolnišnične oskrbe.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Pisno vlogo za varstvo in vzgojo ali pravice do stikov je treba vložiti pri okrožnem sodišču (käräjäoikeus) v kraju otrokovega prebivališča. Vlogo lahko vloži eden od staršev ali oba starša, nosilec varstva in vzgoje ali odbor za socialno varstvo. V vlogi je treba navesti zahtevek in podlago za zahtevek. Priložiti je treba vse listine, ki naj bi se uporabile kot dokazi. Vlogo je treba podpisati in jo pri okrožnem sodišču vložiti osebno ali po pooblaščenem zastopniku. Vloga se lahko pošlje tudi po pošti ali faksu. Zadeva je v postopku, ko vlogo prejme okrožno sodišče.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

V zadevah v zvezi z varstvom in vzgojo se uporablja zakon o varstvu in vzgoji otrok ter pravici do stikov. V skladu s tem zakonom mora sodišče med obravnavo zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo ali pravicami do stikov dati besedo staršem ter nosilcu varstva in vzgoje. Otrok se lahko zasliši na sodišču, če je to iz utemeljenih razlogov nujno za rešitev zadeve. Sodišče po navadi od odbora za socialno varstvo pridobi tudi poročilo o otrokovih razmerah.

Ko je zadeva v postopku, lahko sodišče sprejme začasno odredbo o tem, pri kom mora živeti otrok, ter o pravicah do stikov in s tem povezanih pogojih. Sodišče lahko v posebnih okoliščinah dodeli začasno varstvo in vzgojo do sprejetja pravnomočne odločbe. Zoper začasno sodno odločbo se ni mogoče pritožiti. Veljavna je, dokler sodišče ne sprejme končne odločitve.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

V zadevah v zvezi z varstvom in vzgojo je na voljo pravna pomoč. Dostop do pravne pomoči je odvisen od osebnega dohodka. Več informacij o pravni pomoči na Finskem je na voljo tukaj: https://oikeus.fi/oikeusapu/en/index.html..

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Zoper odločbo okrožnega sodišča se je mogoče pritožiti pri pritožbenem sodišču (hovioikeus).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Odločbe o starševski odgovornosti se izvršijo, kot je določeno v zakonu o izvrševanju odločb o varstvu in vzgoji otroka ter pravici do stikov (laki lapsen huoltoa ja tapaamisoikeutta koskevan päätöksen täytäntöönpanosta 619/1996). Izvršitev je treba zahtevati pisno pri okrožnem sodišču v kraju prebivališča otroka ali nasprotne stranke. Vendar pa je izvršitev odločbe o starševski odgovornosti mogoče zahtevati od sodnega izvršitelja, če je bila odločba izdana manj kot tri mesece pred tem. Odločba mora biti priložena zahtevku.

Sodišče po prejemu zahtevka in izjave nasprotne stranke navadno določi mediatorja odbora za socialno varstvo, da obravnava zadevo. Mediator naveže stik s starši in se z njimi, po možnosti pa tudi z otrokom, pogovori o zadevi. Mediator poskuša tudi urediti skupno srečanje z obema staršema. Nato poroča sodišču, ki potem odloči o zadevi. Sodišče lahko tudi odredi, da otroka pregleda zdravnik.

Če sodišče odloči, da je treba izvršiti odločbo o starševski odgovornosti, mora nasprotna stranka predati otroka. Ta odločitev je lahko podkrepljena s pogojno globo. V skrajnem primeru je otrok stranki, ki odločbe noče upoštevati, prisilno odvzet.

Če je okrožno sodišče odredilo prisilni odvzem otroka, se lahko mediacija na zahtevo sodnega izvršitelja še vedno nadaljuje.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 se uporablja za priznanje odločb o starševski odgovornosti, izdanih v drugi državi članici, ki spadajo na področje uporabe Uredbe. Ta uredba se ne uporablja na Danskem.

V skladu z Uredbo morajo sodno odločbo o razvezi zakonske zveze druge države članice priznati brez posebnega postopka. Vendar lahko katera koli zainteresirana stranka zahteva izdajo odločbe o priznanju oziroma nepriznanju sodne odločbe. Vloga za priznanje se na Finskem vloži pri okrožnem sodišču v kraju otrokovega prebivališča.

Odločbe o starševski odgovornosti, izdane na Danskem, in odločbe, izdane na Švedskem, ki niso izdane v skladu z zgoraj navedeno uredbo, se izvršijo na podlagi zakona iz leta 1977 o priznavanju in izvrševanju nordijskih sodnih odločb o civilnopravnih zahtevkih (laki yksityisoikeudellista vaatimusta koskevien pohjoismaisten tuomioiden tunnustamisesta ja täytäntöönpanosta 588/1977). Ločena potrditev priznanja odločbe ni predvidena. Zahtevki za izvršitev se vložijo pri okrožnem sodišču.
Vse druge tuje sodne odločbe o starševski odgovornosti se na Finskem priznajo brez posebne potrditve. Vendar lahko pritožbeno sodišče v Helsinkih (Helsingin hovioikeus) na zahtevo potrdi priznanje ali nepriznanje odločbe na Finskem.

Zahteva za izvršitev izvršljive sodne odločbe o varstvu in vzgoji se vloži pri okrožnem sodišču v kraju prebivališča ali začasnega prebivališča otroka ali nasprotne stranke. (Za več informacij o izvršilnih postopkih glej oddelek 14 zgoraj.)

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Uporablja se isti postopek, kot je opisan v oddelku 15.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

V postopku o starševski odgovornosti, ki se obravnava na Finskem, se uporablja finska zakonodaja.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

„Starševska odgovornost“ med drugim zajema pravice in obveznosti v zvezi s skrbjo za fizično osebo in premoženje otroka ter vključuje vprašanja, povezana z varstvom in vzgojo otroka, njegovim prebivališčem, stiki z otrokom in skrbništvom.

Varstvo in vzgoja se nanašata na pravno odgovornost za fizično osebo otroka. Oseba z varstvom in vzgojo ima pravico in obveznost, da odloča o osebnih zadevah v zvezi z otrokom, na primer kje bo otrok živel in katero šolo bo obiskoval. Odgovorna je tudi za zagotavljanje, da so izpolnjene otrokove potrebe po skrbi, varnosti in dobri vzgoji. Oseba z varstvom in vzgojo otroka je odgovorna tudi za zagotavljanje ustreznega nadzora nad otrokom glede na njegovo starost, razvitost in druge okoliščine ter mora spremljati, ali je otrok deležen zadovoljive podpore in izobrazbe. Ko otrok raste in se razvija, mora oseba z varstvom in vzgojo otroka vse bolj upoštevati njegovo mnenje in želje.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Po navadi so zakoniti skrbniki otroka njegovi starši ali eden od staršev. Če so otrokovi starši v času njegovega rojstva v medsebojni zakonski zvezi, imajo samodejno skupno varstvo in vzgojo otroka. Če starši sklenejo zakonsko zvezo šele pozneje, z njeno sklenitvijo samodejno dobijo skupno varstvo in vzgojo. Če starši ob rojstvu otroka niso v medsebojni zakonski zvezi, ima varstvo in vzgojo otroka mati. Vendar pa lahko starši enostavno pridobijo skupno varstvo in vzgojo z registracijo. Tisti od staršev, ki nima pravice do varstva in vzgoje, se lahko za pridobitev skupnega ali izključnega varstva in vzgoje otroka obrne tudi na sodišče.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

V nekaterih primerih se lahko varstvo in vzgoja otroka z otrokovih staršev ali enega od njiju prenese na posebej imenovanega skrbnika. Tak prenos je lahko ustrezen, če je eden od staršev kriv zlorabljanja ali zanemarjanja ali kako drugače slabo skrbi za otroka, tako da sta trajno ogrožena otrokovo zdravje ali razvoj. Prenos je lahko primeren tudi, če je enemu od staršev ali obema trajno preprečeno izvajanje varstva in vzgoje otroka.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če se starši razvežejo, se skupno varstvo in vzgoja nadaljujeta, ne da bi moralo sodišče sprejeti kakršno koli odločitev v zvezi s tem v povezavi z razvezo zakonske zveze. Če kateri od staršev želi spremembo varstva in vzgoje, mora zaprositi za prenehanje skupnega varstva in vzgoje.

Če kateri od staršev želi spremembo varstva in vzgoje, lahko o vprašanju varstva in vzgoje odloči sodišče. Otrokovi starši morajo pred predložitvijo katere koli zadeve sodišču glede varstva in vzgoje, prebivališča in pravice do stikov opraviti informativni pogovor z odborom za socialno varstvo (glej tudi oddelek 6 v nadaljevanju).

Če starši soglašajo s spremembo, lahko zadevo rešijo s sporazumom brez posredovanja sodišča. Tak sporazum je veljaven, če ga odobri odbor za socialno varstvo. Enako velja za vprašanja o tem, pri katerem od staršev bo otrok živel in kako bodo urejeni stiki z drugim staršem.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Sporazum mora biti v pisni obliki in podpisati ga morata oba starša. Poleg tega ga mora potrditi odbor za socialno varstvo v občini, kjer je otrok prijavljen.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Občina ima obveznost, da staršem prek odbora za socialno varstvo ponudi strokovno mediacijo, katere cilj je doseči dogovor o vprašanjih varstva in vzgoje, prebivališča in stikov. Mediacija je prostovoljna. Starši morajo zato zanjo zaprositi skupaj. Če se starši dogovorijo o vprašanjih v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem in stiki, lahko podpišejo sporazum, ki ima, potem ko ga potrdi odbor za socialno varstvo, enak učinek kot sodna odločba.

Praviloma se morajo od 1. marca 2022 otrokovi starši, preden lahko zadevo predložijo sodišču, najprej udeležiti informativnih srečanj z občino. To pomeni, da se morajo najprej obrniti na občino, da bi poskusili rešiti spor ob pomoči občinskega odbora za socialno varstvo (to je pogosto oddelek, imenovan oddelek za družinsko pravo). Za zagotovitev izvedbe teh srečanj je odgovoren odbor za socialno varstvo v občini, kjer je otrok prijavljen. Starši na informativnih srečanjih prejmejo pomembne informacije, na podlagi katerih poskušajo najti najboljšo rešitev za otroka v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem in stiki. Na začetku se jim ponudi mediacija, po potrebi pa se jim ponudijo tudi druge oblike pomoči in podpore ali se jih usmeri nanje. Po srečanju se izda poročilo, ki se uporabi, če starši še vedno niso dosegli dogovora in so se odločili zadevo predložiti sodišču. Če se po informativnem srečanju starši obrnejo na sodišče, jih lahko sodišče napoti na odbor za socialno varstvo, da se opravi mediacija, če take mediacije še ni bilo in sodišče meni, da je z njo mogoče doseči sporazumne rešitve. Če so se starši že udeležili mediacije, vendar niso dosegli dogovora, lahko sodišče namesto tega imenuje posrednika med starši. Sodišče si mora na splošno prizadevati za sporazumne rešitve v zadevah v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem in stiki.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodišče lahko odloča o (izključnem ali skupnem) varstvu in vzgoji otroka, njegovem prebivališču (pri katerem od staršev bi moral otrok živeti oziroma ali bi moral izmenjaje živeti pri obeh starših) in pravicah do stikov (otrokova pravica do stikov s tistim od staršev, pri katerem ne živi).

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Starši z izključnim varstvom in vzgojo otroka imajo pravico, da sami odločajo o osebnih zadevah v zvezi z otrokom. Osebi z varstvom in vzgojo se v takih zadevah ni treba posvetovati z drugim staršem ali imeti njegovega soglasja. Vendar ima otrok pravico do stikov z drugim staršem, oseba z varstvom in vzgojo pa mora tako pravico zagotoviti. Oseba z varstvom in vzgojo mora drugemu staršu tudi zagotoviti informacije, da se olajšajo stiki z otrokom.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Skupna pravica do varstva in vzgoje pomeni, da morajo starši skupaj odločati o otrokovih osebnih zadevah. Pogoj je, da se starši dogovorijo o vseh zadevah v zvezi z otrokom. Vendar lahko o nesoglasjih v zvezi s stiki in otrokovim prebivališčem odloči sodišče (glej zgoraj).

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

V zadevah v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem ali stiki lahko starš vloži tožbo pri okrožnem sodišču (tingsrätt) v kraju stalnega prebivališča otroka. Če ni drugega pristojnega okrožnega sodišča, je pristojno okrožno sodišče v Stockholmu (Stockholms tingsrätt). Zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem in stiki se lahko obravnavajo tudi v postopku razveze zakonske zveze.

Vloge za sodni poziv morajo biti v pisni obliki in jih mora podpisati vložnik osebno ali njegov zastopnik. Vloga mora vključevati informacije o strankah, konkretnem zahtevku (tj. o čem naj bi sodišče odločilo), ozadju zahtevka, informacije o predloženih dokazih in o tem, kaj naj bi se z vsakim dokazom dokazalo, ter informacije o okoliščinah, na podlagi katerih je sodišče pristojno. Pisni dokazi, na katerih temelji zahtevek, morajo biti priloženi vlogi.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem in stiki so nediskrecijske.

Praviloma morajo biti zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem in stiki obravnavane po hitrem postopku. Sodišče lahko izda začasno odredbo o varstvu in vzgoji, prebivališču ali stikih. Začasna odredba lahko na primer določa, kje naj bi otrok prebival med trajanjem spora, in se uporablja, dokler ni o zadevi odločeno s pravnomočno odločbo.

Čeprav ni posebnega uradnega postopka za pospešitev obravnave zadev v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem in stiki, se v vsakem posameznem primeru oceni, kako nujna je zadeva.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

V zadevah v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem in stiki po navadi velja, da vsaka stranka nosi svoje sodne stroške.

Pravna pomoč se lahko dodeli, če so izpolnjeni ustrezni pogoji.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Pritožbo zoper sodbo ali odločbo okrožnega sodišča v zvezi z varstvom in vzgojo, prebivališčem ali stiki je mogoče vložiti pri pritožbenem sodišču (hovrätt). Vendar pritožbeno sodišče pritožbo obravnava le, če je izdano dovoljenje za vložitev pritožbe.

Zoper sodbo ali odločbo pritožbenega sodišča se je mogoče pritožiti pri vrhovnem sodišču (Högsta domstolen). Vrhovno sodišče pritožbo obravnava le, če je izdano dovoljenje za vložitev pritožbe.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Izvršijo se lahko sodbe, odločbe ali sporazumi o varstvu in vzgoji, prebivališču ali stikih. Zahtevek za izvršitev se vloži pri okrožnem sodišču v kraju otrokovega stalnega prebivališča. Če ni drugega pristojnega okrožnega sodišča, izvršitev obravnava okrožno sodišče v Stockholmu.

Okrožno sodišče lahko odredi različne ukrepe. Sodišče si najprej običajno prizadeva za prostovoljno predajo otroka. Če to ni mogoče, lahko na koncu odredi pogojno globo ali odvzem otroka. Naložitev pogojne globe pomeni, da osebi, ki skrbi za otroka, grozi, da bo morala plačati precejšnjo vsoto denarja, če otroka ne bo predala. Odvzem otroka je zelo neobičajen ukrep, ki se sprejme samo, če položaja ni mogoče rešiti na noben drug način in da se prepreči, da bi otrok utrpel resno škodo. Ta ukrep pomeni, da policija otroka odvzame ter ga izroči osebi z varstvom in vzgojo.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

V nekaterih primerih se uporablja uredba Bruselj II. Pri odločbah, za katere se uporablja navedena uredba, je pogoj, da je odločba priznana in po potrebi izvršljiva brez posebnih postopkov.

V drugih primerih se za države, ki so podpisale evropsko konvencijo iz leta 1980 in haaško konvencijo iz leta 1996, uporabljata ti konvenciji. V skladu z evropsko konvencijo iz leta 1980 se zahtevki za izvršitev vložijo pri okrožnem sodišču v kraju otrokovega stalnega prebivališča. V skladu s haaško konvencijo iz leta 1996 se zahtevki za izvršitev vložijo pri okrožnem sodišču.

Pri odločbah, ki so izvršljive ali so bile razglašene za izvršljive na Švedskem, se lahko vloži zahtevek za izvršitev (glej oddelek 15).

16 Pred katerim sodiščem v tej državi članici lahko nasprotujem priznanju in izvršitvi odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

V nekaterih primerih se uporablja uredba Bruselj II. Pri odločbah, za katere se uporablja navedena uredba, je pogoj, da je odločba priznana in po potrebi izvršljiva brez posebnega postopka. Vendar je mogoče na Švedskem zahtevati, da se odločba, sprejeta v tujini, na Švedskem ne prizna ali izvrši. Vložiti je mogoče tudi zahtevo za izjavo, da ni razloga za zavrnitev priznanja odločbe, sprejete v tujini. Zahteva se vloži pri okrožnem sodišču.

Zoper odločbo okrožnega sodišča o zavrnitvi priznanja ali izvršitve na podlagi uredbe Bruselj II se je mogoče pritožiti pri pritožbenem sodišču, zoper njegovo odločbo pa se je mogoče pritožiti pri vrhovnem sodišču.

Ugovor, da odločba ne velja ali ni izvršljiva, se lahko vloži tudi v zadevah, v katerih se pojavi to vprašanje.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Načeloma se uporablja pravo države, v kateri ima otrok stalno prebivališče.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Starševska odgovornost je celota pravic, dolžnosti, pooblastil, obveznosti in odgovornosti, ki jih imata otrokova starša do otroka in njegovega premoženja po zakonu. To zajema vse obveznosti, ki jih lahko imata do otroka (npr. obveznost preživljanja), in vse pravice, ki jih lahko imata v primeru otrokove smrti do njegovega premoženja. Starševska odgovornost po pravu Anglije in Walesa ne vključuje odločitev o tem, s kom bi moral otrok živeti in preživljati čas.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Če sta otrokova starša poročena ali v sklenjeni partnerski zvezi, imata starševsko odgovornost mati in oče (ali drugi ženski starš). Matere imajo vedno starševsko odgovornost, neporočeni očetje ali drugi ženski starš, ki z otrokovo materjo ni poročen ali v sklenjeni partnerski zvezi, pa jo lahko dobijo na podlagi sporazuma z materjo, odločbe sodišča ali vpisa rojstva v matični register skupaj z otrokovo materjo. Očim ali mačeha ima lahko starševsko odgovornost na podlagi sporazuma z otrokovim staršem ali starši, ki imajo starševsko odgovornost, ali odločbe sodišča. Oseba, ki ima odločbo o varstvu in vzgoji, določitvi stikov in preživnine, v kateri je določeno, pri kom bi moral otrok živeti in kdaj, ima starševsko odgovornost za čas veljavnosti odločbe ali včasih dlje. Z izdajo akta o posvojitvi se starševska odgovornost podeli brez časovne omejitve, razen če se akt razveljavi. Posebni skrbniki (glej odgovor na vprašanje 3 v nadaljevanju) imajo starševsko odgovornost za čas veljavnosti odločbe. Starševsko odgovornost do otroka ima lokalni organ, če je bila za otroka izdana odločba o skrbništvu. Oseba s starševsko odgovornostjo v skladu s členom 16 Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok iz leta 1996, to odgovornost obdrži, če začne otrok običajno prebivati v Angliji in Walesu, izvrševanje starševske odgovornosti pa ureja pravo Anglije in Walesa.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če starši ne morejo skrbeti za otroka, lahko sodišče imenuje posebnega skrbnika, ki izvršuje starševsko odgovornost. Tisti od staršev, ki ima starševsko odgovornost, lahko imenuje osebo, ki bo otrokov skrbnik v primeru njegove smrti. Lokalni organ (organ socialnega varstva) ima starševsko odgovornost, če je otrok postavljen pod njegovo skrbništvo.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Če par ne bo več živel skupaj, to ne vpliva na starševsko odgovornost, in sicer ne glede na to, ali je poročen ali ne. Sodišče lahko omeji izvrševanje starševske odgovornosti, če meni, da je to primerno. V nekaterih primerih lahko sodišče povsem odvzame starševsko odgovornost (čeprav je staršem, ki imajo sklenjeno zakonsko zvezo, ni mogoče odvzeti).

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Sporazum mora biti sklenjen v obliki sporazuma o starševski odgovornosti.

Podatki o naslovih sodišč so na voljo na spletišču sodne službe njenega veličanstva (Her Majesty's Courts and Tribunals Service). Obrazec ima priložena navodila za izpolnjevanje. Ker sklenitev sporazuma resno vpliva na pravni položaj obeh staršev, je za oba priporočljivo, da pred izpolnjevanjem obrazca zaprosita za pravni nasvet. Ime in naslov odvetnika za zadevno območje v Angliji in Walesu lahko dobita pri združenju Law Society v okviru storitve Find a Solicitor (+44 02072421222) ali

• pri lokalnem sodišču za družinske zadeve,
• pri uradu, ki ponuja brezplačno spletno storitev Citizens Advice,
• v pravnem središču,
• v lokalni knjižnici.

V nekaterih okoliščinah sta lahko tudi upravičena do pravne pomoči.

Starša morata izkazati svojo istovetnost in podpisati sporazum v navzočnosti pooblaščenega sodnega uradnika. Mati mora s sabo na sodišče prinesti dokazilo, da je otrokova mati, za kar potrebuje popolno kopijo otrokovega rojstnega lista. Predložiti mora tudi identifikacijski dokument s svojo fotografijo in podpisom (npr. osebno izkaznico, službeno izkaznico ali potni list). Oče mora predložiti identifikacijski dokument s svojo fotografijo in podpisom (npr. osebno izkaznico, službeno izkaznico ali potni list).

Po podpisu sporazuma v navzočnosti priče je treba pripraviti še dva izvoda sporazuma. Izvirnik in kopiji sporazuma se lahko osebno odnesejo ali pošljejo na naslov:

The Central Family Court,
First Avenue House,
42-49 High Holborn,
London WC1V 6NP.

Osrednje sodišče za družinske zadeve sporazum vpiše v register in obdrži izvirnik. Kopiji ožigosa in pošlje vsakemu od staršev na naslov, naveden v sporazumu. Sporazum začne veljati šele, ko ga prejme in v register vpiše osrednje sodišče za družinske zadeve. Za vpis sporazuma o starševski odgovornosti v register ni treba plačati takse. Če sporazum zadeva več otrok, je treba za vsakega otroka izpolniti ločen obrazec.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Staršem so pri doseganju zadovoljivega sporazuma o prihodnjem varstvu in vzgoji otroka na voljo storitve mediacije. Vsak sporazum, ki ga starša dosežeta, je treba vpisati v register pri sodišču. S tem postane sporazum veljaven in izvršljiv.

Več informacij o družinski mediaciji je na voljo na spletišču ministrstva za pravosodje.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik lahko odloči o tem, pri kom bo otrok živel in kdaj. Sodnik lahko tudi odloči, s kom bo otrok preživljal čas ali sicer imel stike in kdaj. Starši so spodbujeni, da se sporazumejo o stikih. Če se starša ne moreta medsebojno sporazumeti o preživnini za otroka, o tem ne odloča sodišče, pač pa je za to pristojna služba za preživnine otrok (Child Maintenance Service). Starši se običajno dogovorijo o tem, katero šolo bo obiskoval otrok; če se ne morejo dogovoriti, o tem odloči sodnik s posebno odločbo. Otrok obdrži svoj priimek, razen če sodišče ne odloči drugače. Sodišče lahko stranki tudi prepreči izvrševanje dela njene starševske odgovornosti, tako da izda odredbo o prepovedi nekaterih dejanj (prohibited steps order). Sodišče lahko tudi odredi trajno premestitev z območja jurisdikcije in spremembo priimka (glej odgovor na vprašanje 8 v nadaljevanju).

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Sodišče pričakuje, da bosta starša odločitve sprejemala skupaj in sporazumno. Če imata starševsko odgovornost oba starša, mora tisti od staršev, ki ima odločbo o varstvu in vzgoji, določitvi stikov in preživnine v zvezi s tem, s kom bo otrok živel, dobiti soglasje starša, ki ni rezident (in katere koli druge osebe, ki ima starševsko odgovornost), če želi otroka trajno premestiti iz Združenega kraljestva, ali pa mora dobiti dovoljenje sodišča. Starš, v zvezi s katerim je bilo odločeno, da bo otrok živel pri njem, se lahko preseli znotraj območja jurisdikcije (Anglije in Walesa). Za spremembo otrokovega priimka je potrebno soglasje vseh oseb, ki imajo starševsko odgovornost, ali dovoljenje sodišča.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Starši si bodo delili prebivališče. Otrok bo pri vsakem od staršev preživel toliko časa, kot določi sodišče. To lahko v praksi vpliva na znesek preživnine za otroka, ki jo je treba plačati.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Vlogo je mogoče vložiti pri sodišču za družinske zadeve v skladu s členom 4 zakona o otrocih iz leta 1989. Podrobni kontaktni podatki sodišča so na voljo na spletišču sodne službe njenega veličanstva. Na tem spletišču je na voljo tudi obrazec vloge. Izvod obrazca vloge je treba poslati vsaki osebi, ki ima starševsko odgovornost. Dokazila se predložijo pozneje, kot odredi sodišče.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Uporablja se postopek, kot je opisan zgoraj. Za pridobitev starševske odgovornosti niso na voljo skrajšani postopki.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Pravna pomoč je na voljo le, če obstajajo dokazi o nasilju v družini.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da. Zoper odločbo o starševski odgovornosti, ki jo izda sodnik na ravni okrajnega sodišča, se je mogoče pritožiti pri sodniku na ravni okrožnega sodišča. Pritožbe zoper odločbe okrajnega sodnika višjega sodišča obravnava sodnik na ravni višjega sodišča (High Court).

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Starševska odgovornost je osebna pravica in je kot take ni mogoče izvršiti. Neizvrševanje starševske odgovornosti se lahko obravnava na podlagi vloge, vložene pri sodišču za družinske zadeve, za proučitev konkretnega spornega vprašanja, kot je obveznost preživljanja otroka. Podatki o naslovih sodišč so na voljo tukaj.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Če želite izvršiti odločbo o pravicah do stikov ali na podlagi člena 11(8), ki je bila izdana v drugi državi članici na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 (Uredba Bruselj IIa), morate pri sodišču, ki je odločbo izdalo, dobiti potrdilo, ki se zahteva v skladu s to uredbo, in pri glavnem registru na naslovu osrednjega sodišča za družinske zadeve vložiti vlogo za priznanje ali izvršitev odločbe. Za vpis drugih odločb v register ali njihovo priznanje ali nepriznanje se morate obrniti na glavni register.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Odločbo morate pred njeno izdajo izpodbijati pri sodišču z izvirno pristojnostjo. Če tako določa pravo zadevne države, morajo biti o tem, da sodišče obravnava vlogo za izdajo odločbe, obveščeni vsi, ki imajo pravni interes v zadevi. Postopek, ki ga je mogoče uporabiti zoper izdajo odločbe, določa pravo zadevne države članice.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Postopek je treba sprožiti pri sodišču, ki je krajevno pristojno glede na otrokovo običajno prebivališče.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

V odredbi o otrocih (Severna Irska) iz leta 1995 (Children (Northern Ireland) Order 1995) je starševska odgovornost opredeljena kot celota pravic, dolžnosti, pooblastil in obveznosti, ki jih imata starša do otroka po zakonu. V odredbi ni navedeno, katere so te pravice in odgovornosti. Vendar je bilo priznano, da imajo osebe s starševsko odgovornostjo:

• dolžnost, da otroka zaščitijo, mu zagotovijo dom in zanj skrbijo;
• pravico, da določijo otrokovo prebivališče;
• pravico, da odločijo, kdo ima lahko stike z otrokom;
• dolžnost, da zagotovijo otrokovo šolanje;
• pravico, da soglašajo z izdajo potnega lista za otroka;
• dolžnost, da zagotovijo zdravljenje ali zdravniško pomoč, in pravico, da soglašajo s takim zdravljenjem ali pomočjo;
• pravico, da otroka poimenujejo;
• pravico, da otroku zagotovijo versko vzgojo.

Starševsko odgovornost je treba ves čas izvrševati v otrokovo korist, pred sprejetjem pomembne odločitve pa se je treba posvetovati z vsemi nosilci starševske odgovornosti. Če se ni mogoče sporazumeti, se lahko zadeva predloži sodišču.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Če sta bila otrokova starša v času njegovega rojstva v medsebojni zakonski zvezi, ima vsak od njiju starševsko odgovornost do otroka.

Če otrokova starša v času njegovega rojstva nista bila v medsebojni zakonski zvezi, se starševska odgovornost do otroka materi dodeli samodejno, oče pa jo lahko pridobi tako, da:

• se poroči z materjo;
• zaprosi sodišče, da izda odločbo o starševski odgovornosti v njegovo korist;
• z materjo sklene sporazum o starševski odgovornosti (glej odgovor na vprašanje 5 spodaj) ali
• se na matičnem uradu vpiše v register kot otrokov oče (to velja le za rojstva, ki so bila vpisana v register v Združenem kraljestvu po 15. aprilu 2002).

Če je neporočeni oče pridobil starševsko odgovornost s sodno odločbo, sporazumom ali vpisom v register, se mu lahko ta odvzame le na podlagi odločbe sodišča.

Če sodišče neporočenemu očetu izda odločbo o prebivališču, mora v njegovo korist izdati tudi odločbo o starševski odgovornosti, če te sicer ne bi imel.

Oseba, ki ni eden od staršev otroka, lahko starševsko odgovornost do otroka pridobi le na podlagi sodne odločbe.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Nosilec starševske odgovornosti do otroka se tej odgovornosti ne more odpovedati ali je prenesti na drugo osebo. Vendar lahko drugo osebo pooblasti za izvrševanje te odgovornosti v svojem imenu.

Poleg tega lahko oseba, ki ni eden od staršev, pridobi starševsko odgovornost do otroka na podlagi izdane sodne odločbe (npr. odločbe o prebivališču, odločbe o nujnem odvzemu otroka ali odločbe o skrbništvu).

Eden od staršev praviloma ne more samodejno izgubiti starševske odgovornosti do otroka le zato, ker jo pridobi druga oseba. Vendar se na podlagi odločbe o posvojitvi starševska odgovornost prenese z bioloških staršev na posvojitelja.

Če ima eden od staršev starševsko odgovornost do otroka, lahko imenuje drugo osebo za otrokovega skrbnika v primeru svoje smrti.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Starševska odgovornost do otroka se ohrani tudi po razvezi zakonske zveze, omejena je samo toliko, kolikor so s prostovoljnim sporazumom ali sodno odločbo rešena sporna vprašanja med staršema ali med staršema in tretjimi osebami.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če starša nista poročena, lahko skleneta sporazum o starševski odgovornosti. Ta mora biti:

• sklenjen v obliki, ki je določena v predpisih o otrocih (sporazum o starševski odgovornosti) (Severna Irska) iz leta 1996 (Children (Parental Responsibility Agreement) Regulations (Northern Ireland) 1996);
• sklenjen v navzočnosti prič in
• vložen, skupaj z dvema dodatnima izvodoma, na uradu za vzgojo in varstvo pri kraljevem sodišču na naslovu Royal Courts of Justice, Chichester Street, Belfast, BT1 3JF.

Če sta bila starša poročena, vendar je njuna življenjska skupnost prenehala ali sta se razvezala, se lahko sporazumeta, kako bosta izpolnjevala svoje starševske odgovornosti, in zahtevata, naj se sporazum izda v obliki sodne odločbe, ki se lahko pozneje spremeni, da se upoštevajo spremenjene okoliščine.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

V Severni Irski deluje več agencij, ki zagotavljajo storitve mediacije in lahko pomagajo pri mirni rešitvi sporov. Informacije so na voljo na naslednjih spletiščih: kolegij družinskih mediatorjev Združenega kraljestva (UK College of Family Mediators), družinska mediacija Severna Irska (Family Mediation Northern Ireland), Barnado's Severna Irska, družinska podpora Severna Irska (Family Support Northern Ireland), služba za reševanje sporov Severna Irska (Dispute Resolution Service Northern Ireland) in mediacija in svetovanje Severna Irska (Mediation and Counselling Northern Ireland).

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodišča v Severni Irski imajo na voljo široka pooblastila in lahko rešujejo zlasti vprašanja v zvezi s:

• premestitvijo otroka iz Severne Irske;
• otrokovim stalnim prebivališčem (kje in pri kom naj živi);
• pravico do stikov (kdaj, kje in s kom ima lahko otrok stike);
• preživnino;
• izobraževanjem;
• versko vzgojo;
• zdravljenjem;
• upravljanjem otrokovega premoženja.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Sodišča priznavajo, da je potrebna čim bolj prilagodljiva in praktična ureditev, če je to mogoče. Če torej za otroka skrbi le eden od staršev, mora ta imeti možnost sprejemanja vseh potrebnih odločitev, ko je otrok v njegovi vzgoji in varstvu.

Hkrati pa se pričakuje, da se o pomembnejših odločitvah pogovori z drugim od staršev in da oba skupaj najdeta sporazumno rešitev. Če se ne sporazumeta, lahko sodišče izda odredbo o posebnem vprašanju (specific issue order) (s katero se rešuje posebno vprašanje) ali odredbo o prepovedi nekaterih dejanj (prohibited steps order) (ki natančno določa vrsto odločitev, ki jih ni mogoče sprejeti brez privolitve sodišča).

Če v zvezi z otrokom velja odločba o vzgoji in varstvu, ne more nihče brez pisne privolitve vseh nosilcev starševske odgovornosti do otroka ali privolitve sodišča začeti postopka za spremembo otrokovega priimka ali ga odpeljati iz Združenega kraljestva za en mesec ali več.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Če otrok živi pri enem od staršev, ta starš sprejema tudi vse vsakodnevne odločitve. Vendar se pričakuje, da se o pomembnejših odločitvah posvetuje z drugim od staršev.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Vloga za izdajo odločbe o dodelitvi starševske odgovornosti se običajno vloži pri sodišču za družinske zadeve (Family Proceedings Court). Če v zvezi z otrokom že potekajo drugi družinski postopki pri drugem sodišču, se lahko vloga vloži pri tem sodišču.

Postopke, začete pri sodišču za družinske zadeve, je mogoče iz številnih razlogov (npr. če so zapleteni ali vključujejo vprašanje splošnega javnega interesa) prenesti na center za pomoč družinam (Family Care Centre) ali višje sodišče (High Court).

Naslovi in telefonske številke sodišč so na voljo na spletišču sodne službe Severne Irske.

Pri tem je treba izpolniti več obrazcev in jih oddati v pristojni sodni pisarni. Večinoma gre za standardne obrazce. V sodni pisarni je mogoče dobiti izvode obrazcev in pojasnila o tem, kako jih izpolniti. Vendar sodno osebje ne sme dajati pravnih nasvetov ali svetovati, kaj navesti v obrazcih. Plačati je treba tudi sodno takso.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Ko je vloga vložena, sodna pisarna določi datum obravnave in ga sporoči nasprotni stranki. Če se zadeva ne reši do datuma obravnave, mirovni sodnik ali sodnik začne z dokaznim postopkom in sprejme odločitev. Za pridobitev starševske odgovornosti niso na voljo skrajšani postopki.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Lahko zaprosite za pravno pomoč, vendar je višina finančne pomoči (če je odobrena) odvisna od preverjanja premoženjskega stanja. Tudi če se ugotovi, da izpolnjujete pogoje za finančno pomoč, boste morda morali finančno prispevati k stroškom. Po dogovoru se lahko ta prispevek oddelku za pravno pomoč odplača v določenem obdobju. Poleg izpolnjevanja meril za finančno upravičenost mora biti ugotovljena tudi utemeljenost vloge, kar pomeni, da morajo obstajati utemeljeni razlogi za začetek postopka ali odgovor nanj, kar mora biti upravičeno v vseh okoliščinah.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Zoper izdajo ali zavrnitev izdaje odločbe

1. s strani sodišča za družinske zadeve se je mogoče pritožiti pri centru za pomoč družinam,
2. s strani centra za pomoč družinam pa pri višjem sodišču.

Višje sodišče lahko v okviru pritožbenega postopka na zahtevo stranke pritožbenemu sodišču predloži v presojo pravno vprašanje. Sicer je odločba višjega sodišča pravnomočna.

Odločitev pritožbenega sodišča o zadevi, ki mu jo je predložilo višje sodišče, je pravnomočna.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Pri sodišču za družinske zadeve (ki obravnava največ zadev v zvezi z otroki) se lahko vloži zahtevek za obravnavanje posebnega vprašanja v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti. Kontaktni podatki so navedeni zgoraj.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 (Uredba Bruselj IIa) določa, da se morajo določene odločbe o izvrševanju starševske odgovornosti, izdane v eni državi članici, izvršiti tudi v drugi.

Odločba mora biti razglašena za izvršljivo v tej drugi državi. V Severni Irski je treba vložiti zahtevek za registracijo odločbe pri višjem sodišču.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Priznanje morate izpodbijati pri sodišču v drugi državi članici po postopku, ki se uporablja na tem sodišču.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Postopek je treba začeti pri sodišču, ki je pristojno glede na kraj običajnega prebivališča otroka.

Če sodišče Severne Irske odloči, da je pristojno za obravnavo postopka, uporabi pravo Severne Irske.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Na Škotskem se pravice in obveznosti starša imenujejo „starševske odgovornosti in pravice“ (parental responsibilities and parental rights).

Oseba, ki ima starševske odgovornosti do otroka, mora, kolikor je to mogoče in v skladu s koristjo otroka:

• varovati in spodbujati otrokovo zdravje, razvoj in blaginjo;

• otroku zagotavljati usmerjanje in vodenje, kot je primerno glede na otrokovo stopnjo razvoja;

• redno vzdrževati osebne odnose in neposredne stike z otrokom, če ta ne živi s staršem;

• izpolnjevati vlogo zakonitega zastopnika otroka.

Oseba ima pravice, da izpolni svoje odgovornosti. Starševske pravice so:

• živeti skupaj z otrokom ali kako drugače urejati otrokovo varstvo in vzgojo;

• nadzorovati, usmerjati ali voditi otrokovo vzgojo, kot je primerno glede na njegovo stopnjo razvoja;

• redno vzdrževati osebne odnose in neposredne stike z otrokom, če otrok ne živi s staršem;

• izpolnjevati vlogo zakonitega zastopnika otroka.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Materi otroka samodejno pripadajo starševske odgovornosti in pravice. Otrokov oče jih dobi, če:

• je bil v času otrokovega spočetja ali pozneje poročen z otrokovo materjo;

• je 4. maja 2006 ali po tem datumu skupaj z materjo prijavil otrokovo rojstvo;

• sta skupaj z materjo podpisala in evidentirala sporazum na predpisanem obrazcu (glej odgovor na vprašanje 5 v nadaljevanju);

• mu jih je dodelilo sodišče.

Za starševske odgovornosti in pravice lahko pri sodišču zaprosi vsak, ki ima interes do otroka.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Da. Sodišče lahko starševske odgovornosti in pravice dodeli drugi osebi, ki ni starš, ali imenuje osebo za otrokovega skrbnika.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Razveza zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti staršev samo po sebi ne vpliva na to, kdo ima starševske odgovornosti in pravice. Če se starša ne moreta sporazumeti o tem, kaj je najbolje za njunega otroka, lahko eden od njiju ali oba zaprosita sodišče, da odloči o zadevi. Sodišče mora kot svoje najpomembnejše merilo upoštevati korist zadevnega otroka. Odločbo lahko izda le, če bi to otroku bolj koristilo, kot pa če je ne bi izdalo. Sodišče mora glede na otrokovo starost in zrelost tudi upoštevati želje, ki jih ta morda izrazi.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če so starševske odgovornosti in pravice s sporazumom dodeljene očetu, mora biti ta sporazum sklenjen v predpisani obliki in vpisan v register, da ima pravni učinek. Obrazec je na voljo na spletišču škotske vlade.

Oba starša morata sporazum podpisati v navzočnosti priče, ki mora biti stara vsaj 16 let in mora prav tako podpisati sporazum. Ista oseba je lahko priča pri obeh podpisih. Sporazum je treba registrirati z vpisom v škotski register listin (Books of Council and Session), ko ima mati še vedno starševske odgovornosti in pravice, ki jih je imela ob podpisu sporazuma.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Obstajajo različne metode alternativnega reševanja sporov. Med temi so:

• družinska mediacija (pri kateri da mediator družinskim članom priložnost, da se pogovorijo o svojih pomislekih, proučijo možnosti in se dogovorijo, kako naprej);

• mediacija z odvetnikom (pri kateri je mediator odvetnik, ki je usposobljen tudi za mediacijo);

• arbitraža (pri kateri se stranki dogovorita, da bosta za rešitev spora imenovali „arbitra“, katerega odločitev bo zanju zavezujoča);

• sodelovalno pravo (pri katerem imata obe stranki odvetnika, ki se dogovorita o poskusu rešitve spora zunaj sodišča).

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik lahko izda odločbe o:

• starševskih odgovornostih;

• starševskih pravicah;

• skrbništvu;

• upravljanju otrokovega premoženja.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Nosilec starševskih odgovornosti in pravic do otroka mora sodelovati pri sprejemanju odločitev o tem otroku. Če je nosilec starševskih odgovornosti in pravic le eden od staršev, lahko sam odloča o vseh zadevah in se mu ni treba posvetovati z drugim staršem.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Če sta nosilca starševskih odgovornosti in pravic do otroka oba starša, imata oba pravico, da otrok živi z njima ali da kako drugače uredita njegovo varstvo in vzgojo. Če otrok živi pri enem od njiju, ima drugi pravico do rednega vzdrževanja osebnih odnosov in neposrednih stikov z otrokom.

V skladu s splošnim načelom morata, če je to mogoče, oba starša prispevati k vzgoji otrok, če je to izvedljivo in v otrokovo korist. Če se starša ne moreta sporazumeti, lahko sodišče določi, pri kom bo otrok živel in kdaj. Sodišče lahko odredi, da mora otrok živeti pri različnih ljudeh ob različnem času.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

(i) Tožbo v zvezi s starševskimi odgovornostmi je mogoče vložiti pri glavnem civilnem sodišču (Court of Session) ali grofijskem sodišču (Sheriff Court). Vloga se lahko vloži v okviru rednega postopka za razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti.

(ii) Odločitev o tem, na katero sodišče se obrniti, je stvar osebne izbire. Kadar ne poteka noben tak postopek za razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, je za obravnavanje vloge za odločbo o starševskih odgovornostih pristojno glavno civilno sodišče, če otrok običajno prebiva na Škotskem, grofijsko sodišče pa je pristojno, če otrok običajno prebiva na območju pristojnosti grofijskega sodišča. Spletišče škotske sodne službe vsebuje zemljevid s podatki o lokacijah sodišč ter seznam naslovov in kontaktnih podatkov.

(iii) Vlogo v zvezi s starševskimi odgovornostmi in pravicami je treba pri glavnem civilnem sodišču vložiti v obliki sodnega poziva, pri grofijskem sodišču pa z začetnim sodnim sklepom. Kot v primeru tožb za razvezo zakonske zveze ima vsako sodišče svoj sklop pravil, ki določajo obliko take vloge. Glej točko vi. odgovora na vprašanje 11 razdelka o razvezi zakonske zveze.

Formalnosti in dokumentacija

(iv) Pri obeh sodiščih je treba ob vložitvi take vloge plačati takso. Glede morebitnih oprostitev plačila taks glej točko viii. odgovora na vprašanje 11 razdelka o razvezi zakonske zveze.

(v) Ne glede na vrsto vloge je treba vlogi priložiti otrokov izpisek iz rojstne matične knjige. Kopije ali skrajšane oblike rojstnega lista sodišče ne bo sprejelo.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Pri vlogah te vrste ni na voljo noben skrajšani postopek. Postopek je določen s pravili iz točke vi. odgovora na vprašanje 11 razdelka o razvezi zakonske zveze. Vseeno pa je mogoče zaprositi za začasno odredbo, če se šteje, da je to potrebno.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

V zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo sta na voljo svetovanje in pomoč, pri tem pa se opravi običajno zakonsko predpisano preverjanje premoženjskega stanja. Prav tako je v zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo na voljo civilna pravna pomoč, za kar se opravijo vsa tri običajna zakonsko predpisana preverjanja, tj. preverjanja finančne upravičenosti, razumnosti in utemeljenega razloga.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Zaradi nespoštovanja sodne odločbe je mogoče začeti postopek v isti tožbi. Če se odločba ne upošteva, se lahko sproži postopek zaradi nespoštovanja odločbe sodišča.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Izvršitev sodbe, izdane v drugi državi članice, ureja Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 (splošno znana kot Uredba Bruselj IIa). Sodba o izvrševanju starševske odgovornosti do otroka, izdana v drugi državi članici, je izvršljiva na Škotskem, če (1) je bila vložena zahteva in (2) je bila posledično sodba razglašena za izvršljivo na Škotskem.

Postopek za vložitev zahteve je določen v škotskem pravu. Zahtevo je treba vložiti pri glavnem civilnem sodišču in ji priložiti točno določene listine (ki so določene v Uredbi Bruselj IIa). Včasih je morda koristno o zadevi pridobiti pravni nasvet.

V skladu z Uredbo Bruselj IIa so določene sodbe izvršljive v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Izvršitev sodbe, izdane v drugi državi članici, ureja Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 (splošno znana kot Uredba Bruselj IIa). V Uredbi Bruselj IIa so navedeni razlogi za nepriznanje sodbe.

Zahtevo je treba vložiti po postopku, določenem v škotskem pravu. Vloži se pri glavnem civilnem sodišču, priložene pa ji morajo biti točno določene listine (ki so določene v Uredbi Bruselj IIa). Včasih je morda koristno o zadevi pridobiti pravni nasvet.

V skladu z Uredbo Bruselj IIa so določene sodbe izvršljive in priznane v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Če je pristojno sodišče na Škotskem, običajno uporabi pravo Škotske. Če se zdi, da konkretno vprašanje ureja ustrezno tuje pravo, ki je drugačno od škotskega prava, je treba to pravo potrditi in dokazati. V izjemnih okoliščinah se lahko stranki v zadevi sklicujeta na tuje pravo in v takem primeru lahko škotsko sodišče to upošteva.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.

1 Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Po pravu Gibraltarja izraz starševska odgovornost pomeni varstvo in vzgojo otroka ter nadzor nad njim, ki ga običajno izvaja eden od staršev ali oba starša ali imenovani skrbnik. Starš ali skrbnik je običajno odgovoren za varstvo in vzgojo otroka ter upravljanje morebitnega premoženja, ki pripada otroku ali se zanj hrani v skrbniškem skladu.

Pojem starševska odgovornost se nanaša na očeta, mater ali morebitnega imenovanega skrbnika, ki izpolnjuje starševske odgovornosti do določenega otroka. Starševska odgovornost vključuje tudi nadzor bodisi neposredno bodisi z usmerjanjem na način, primeren glede na otrokovo stopnjo razvoja. Vključuje tudi vzgojo otroka, če otrok ne živi z zadevnim staršem ali skrbnikom, redno vzdrževanje osebnih odnosov in neposrednih stikov ter vlogo zakonitega zastopnika otroka, kadar je potrebno.

2 Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Mati ima v zvezi z varstvom in vzgojo otroka ter upravljanjem morebitnega njegovega premoženja običajno enake pravice in pooblastila kot oče. Take pravice in pooblastila matere in očeta so enakovredni ter jih lahko vsak od staršev uresničuje sam. Te splošne pravice so lahko urejene z odločbo, ki jo izdajo gibraltarska sodišča.

Če sta otrokova oče in mati ob njegovem rojstvu poročena, ima po gibraltarskem pravu vsak od staršev starševsko odgovornost do otroka. Če nista poročena, ima starševsko odgovornost ob rojstvu samo mati. To ni strogo ali absolutno pravilo, saj gibraltarsko pravo priznava, da če mati očeta prijavi kot „očeta“, ta pridobi starševsko odgovornost do otroka. Enako velja, če tako odloči sodišče.

Starševske pravice do otroka pa lahko ima tudi ena, dve ali več oseb. Vendar je ne smejo izvrševati brez privolitve druge osebe oziroma katere koli od drugih oseb, razen če je tako navedeno v odločbi sodišča, skrbniški pogodbi ali sporazumu.

3 Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

V primeru smrti enega od staršev postane otrokov skrbnik preživeli starš, in sicer sam ali skupaj s skrbnikom, ki ga je imenoval pokojni starš. Če pokojni starš ni imenoval skrbnika ali je imenovani skrbnik mrtev ali ne prevzame vloge skrbnika, potem lahko skrbnika imenuje sodišče, če meni, da je to ustrezno.

Sodišče lahko na zahtevo otrokove matere ali očeta izda odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter pravici matere ali očeta do stikov z otrokom. Sodišče je tudi pooblaščeno, da dodeli pravico do varstva in vzgoje otroka kateri koli osebi (ne glede na to, ali je ta oseba eden od staršev ali ne). Vendar dodelitev varstva in vzgoje enemu od staršev ni izvršljiva, dokler oba starša živita skupaj.

4 Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

V primeru razveze zakonske zveze lahko vrhovno sodišče Gibraltarja pred izdajo pravnomočne odločbe ali po njej izda odločbo o varstvu in vzgoji, preživnini in izobraževanju zakonskih otrok ali celo napoti na postopek postavitve otroka pod skrbništvo sodišča. Vrhovno sodišče ne more izdati pravnomočne odločbe o razvezi zakonske zveze, če niso sklenjeni ustrezni sporazumi v zvezi z otroki.

V primeru prenehanja življenjske skupnosti lahko stranki skleneta sporazum, pri čemer se lahko ena od njiju odreče vsem ali nekaterim starševskim pravicam. Vendar sodišče takega sporazuma ne prizna, če meni, da njegovo izvajanje ne bi bilo v korist otroka.

5 Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Kot je navedeno že v odgovoru na vprašanje 4, velja, da če eden od staršev sklene sporazum o prenehanju življenjske skupnosti, s katerim se odreče vsem ali nekaterim starševskim pravicam, bo sodišče takšen sporazum priznalo le, če bo menilo, da bi bilo njegovo izvajanje v korist otroka.

6 Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

Če je bilo vprašanje starševske odgovornosti sproženo v okviru postopka razveze zakonske zveze, je za odločanje o tem vprašanju pristojno vrhovno sodišče Gibraltarja. Kljub temu je mogoče določeno socialno pomoč prejeti z zakonskim svetovanjem. Zagotavlja ga Rimskokatoliška cerkev v Gibraltarju. Nekatera sporna vprašanja je mogoče rešiti tudi z mediacijo.

7 O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodnik lahko odloča o vseh vprašanjih, ki lahko po njegovem mnenju vplivajo na dobrobit otroka.

8 Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Ko se enemu od staršev podeli izključna pravica do varstva in vzgoje otroka, lahko odloča o vseh zadevah, povezanih z otrokom, ne da bi se moral prej posvetovati z drugim od staršev, razen če bi s tem kršil veljavno sodno odločbo; na primer odločbo o pravici do stikov z otrokom.

9 Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Skupna pravica do varstva in vzgoje otroka pomeni, da imata oba starša enake pravice in obveznosti do otroka. Te pravice lahko uresničujeta skupaj ali ločeno.

10 Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

Če se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vloži v zvezi s postopkom razveze zakonske zveze ali kot posledica takega postopka, jo je treba vložiti pri vrhovnem sodišču Gibraltarja. Vloga se vloži s sodnim pozivom, ki mu je priložena zaprisežena izjava, v kateri so navedeni dokazi. Po predložitvi te dokumentacije sodna pisarna vrhovnega sodišča določi datum za obravnavo vloge.

Pri vrhovnem sodišču Gibraltarja je treba vložiti tudi vloge za dodelitev skrbništva nad otrokom, ki potrebuje oskrbo, sodišču.

Če vprašanje starševske odgovornosti ne izvira iz postopka razveze zakonske zveze, se lahko vloga vloži pri mirovnem sodišču (Magistrates’ Court) Gibraltarja. Vložiti jo je treba v obliki pisne pritožbe, v kateri se opredelijo zahtevano pravno varstvo in razlogi, na katerih temelji. Vlogi je treba priložiti tudi kopijo otrokovega rojstnega lista in po potrebi kopijo poročnega lista. Sodišče ob prejemu pritožbe zadevo uvrsti na seznam za obravnavo in stranki obvesti o datumu obravnave.

11 Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Vrhovno ali mirovno sodišče v vseh zadevah določi datum za obravnavo vloge in o njem obvesti stranki. Stranki se morata ta dan udeležiti sodne obravnave, po potrebi skupaj s pravnima zastopnikoma.

Skrajšani postopek je na voljo, če se zdi, da otrok potrebuje oskrbo.

12 Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Na mirovnem in vrhovnem sodišču je na voljo pravno pomoč, ki je odvisna od preverjanja premoženjskega stanja. Vlogo za pravno pomoč na obeh sodiščih je treba vložiti pri vrhovnem sodišču, obrazci zanjo pa so na voljo pri sodni pisarni vrhovnega sodišča.

13 Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Če odločbo o starševski odgovornosti izda mirovno sodišče, se lahko vloži pritožba pri vrhovnem sodišču. Če odločbo izda vrhovno sodišče, se lahko vloži pritožba pri pritožbenem sodišču.

14 V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Zahtevek je treba vložiti pri sodišču, ki je izdalo prvotno odločbo o starševski odgovornosti. Če je odločbo izdalo mirovno sodišče, je treba vložiti pritožbo in navesti razloge zanjo. Če pa je odločbo izdalo vrhovno sodišče, je treba vložiti sodni poziv, ki mu je po potrebi priložena zaprisežena izjava, v kateri so navedeni dokazi.

15 Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v tej državi članici?

Sodna odločba o starševski odgovornosti, izdana v državi članici v zvezi s postopkom razveze zakonske zveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze, se lahko prizna v Gibraltarju. Za izvršitev take odločbe je treba pri mirovnem sodišču vložiti zahtevo za razglasitev izvršljivosti.

16 Na katero Sodišče v tej državi članici je treba vložiti zahtevek za izpodbijanje priznanja odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se uporablja v teh primerih?

Obe stranki lahko zoper razglasitev izvršljivosti vložita pravno sredstvo. Če je odločbo izdalo mirovno sodišče, se pravno sredstvo vloži pri vrhovnem sodišču.

17 Katero pravo se uporablja v postopku o starševski odgovornosti, če otrok ali stranki ne prebivata v tej državi članici ali imata različno državljanstvo?

Sodišča v Gibraltarju uporabljajo gibraltarsko pravo, ki vključuje lokalno zakonodajo in vse zakone ali druge predpise, katerih veljavnost se od časa do časa razširi na Gibraltar.

Spletna stran je del portala Tvoja Evropa.

Veseli smo vaših povratnih informacij o uporabnosti informacij.