Full text

Jedro
Ena od kupčevih pravic po ZVPot je tudi zahteva za znižanje kupnine, ki sodi med oblikovalna upravičenja. Po materialnem pravu se ločijo oblikovalna upravičenja, ki jih stranka lahko uveljavlja le s pomočjo sodišča, in tista, ki jih stranka uveljavlja z enostransko izjavo volje (opcijsko upravičenje). Iz trditvene podlage tožeče stranke smiselno izhaja, da uveljavlja vrnitev preplačila, za kar ima podlago v določbi 38. člena ZVPot. Ta daje potrošniku, ki je pravilno obvestil izvajalca o napaki, pravico zahtevati vrnitev dela plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi. Iz same dikcije je moč razbrati, da ZVPot glede uveljavljanja zahtevka za znižanje kupnine daje kupcu na voljo opcijsko upravičenje. To je vrsta oblikovalnega upravičenja, ki ne terja sodne intervencije, kar je sicer značilnost ureditve po OZ, ko mora stranka poleg dajatvenega zahtevka postaviti še oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine (actio quanti minoris). Ker je tožeča stranka uresničila pravico do sorazmernega znižanja plačila – ugotovljeno je bilo, da so izpolnjene vse predpostavke, ki jih zakon predvideva za grajanje napak – je zaradi uresničitve te pravice prenehal pravni temelj za preplačilo. Z uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja plačila je tožeča stranka pridobila kondikcijski zahtevek za vračilo razlike, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o obstoju pravne podlage.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneska v višini 503,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2012 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 117,19 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka, ki vlaga pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka kot neutemeljenega ter povračilo stroškov postopka, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vključno s stroškovno posledico. Opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je za izvajalca storitev (38. člen Zakona o varstvu potrošnikov)(1) smiselno uporabilo rok za grajanje napak, ki ga določa ZVPot pri grajanju stvarnih napak prodajalcem (37. a člen ZVPot). Meni, da drugega odstavka 38. člena ZVPot, ob uporabi jezikovne metode, ni moč širiti in razlagati tako, da se rok dveh mesecev smiselno uporablja tudi za grajanje napak naročnika. Jasno je določeno, da se za izvajalca storitve smiselno uporabljajo roki, ki so določeni za odgovornost prodajalca za stvarne napake. Ti roki se nanašajo zgolj na odgovornost prodajalca oziroma izvajalca, ne pa na obveznost naročnika oziroma kupca – torej na roke – v katerih mora naročnik grajati morebitne napake. Določba se tako nanaša na rok, v katerem izvajalec odgovarja naročniku, torej na rok dveh let od dneva, ko je naročnik o napaki obvestil izvajalca. ZVPot določa, da mora potrošnik svojo zahtevo pri očitni napaki sporočiti v osmih dneh po opravljeni storitvi, pri drugih napakah pa v enem letu po opravljeni storitvi. Ker gre v konkretnem primeru za očitno napako, bi jo morala tožeča stranka notificirati nemudoma oziroma najkasneje 17. 8. 2011. Ker ZVPot za grajanje napak pri opravljenih storitvah ne določa posebnega roka, se v skladu z določbo 37. člena ZVPot za odgovornost za stvarne napake uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 633. člena Obligacijskega zakonika(2) podjemnik po pregledu in prevzemu opravljenega dela ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal. Ker je bilo domnevno napako mogoče opaziti pri običajnem pregledu, tožeča stranka pa je opravljeno delo tudi prevzela in ga potrdila, je s trenutkom pregleda in prevzema del tudi prenehala odgovornost podjemnika za morebitne napake. Opozarja na napačno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni podlage za uporabo določb o neupravičeni obogatitvi. Pravdni stranki nista sklenili sporazuma o razvezi, niti določili kakšnega posebnega razveznega pogoja, tožeča stranka pa tudi ni uresničila odstopne pravice zaradi nepravilne izpolnitve. Tožeča stranka ni odstopila od pogodb, račune po obeh ponudbah pa je plačala. Pravni posel med pravdnima strankama ni bil razvezan, pravna podlaga pa nikoli ni odpadla. Iz odločitve ni jasno, na podlagi katerega plačila (po prvi ali po drugi ponudbi) je tožena stranka obogatena. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka ne izpodbija plačila po drugi ponudbi in zahteva vračilo plačila zato, ker naj bi odpadla podlaga po prvem plačilu, medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da znesek 503,15 EUR predstavlja plačilo po drugi ponudbi. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se tožena stranka o tem ni imela možnosti izjasniti. Z nezadostno obrazložitvijo svoje odločitve – razlogi sodbe so nezadostni in nejasni oziroma jih sploh ni – pa se sodba tudi ne more preizkusiti. Tožeča stranka predpostavk neupravičene obogatitve niti ni zatrjevala, zato bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožena stranka v svojih vlogah ni navedla, da bi kadarkoli zahtevala odpravo napake na kakršenkoli način, pri čemer pa izpoved stranke na naroku ne more nadomestiti trditvene podlage. Ker je sodišče oprlo svojo odločitev na nezatrjevana dejstva, je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Opozarja na določbo 191. člena OZ, po kateri plačnik, ki ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati plačanega zneska nazaj, razen če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Poglavitni namen urejanje pravic potrošnikov v ZVPot je v večji zaščiti pravic potrošnikov kot ekonomsko šibkejših in prava neveščih strank, v primerjavi z zaščito, ki jo nudijo splošni predpisi o obligacijskih razmerjih. Izhajajoč iz tega temeljnega postulata je zato zmoten pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje za grajanje napak izvajalcu storitve upoštevalo dvomesečni rok iz 37. a člena ZVPot. Razlaga, ki jo podaja pritožba, temelji izključno na jezikovni metodi, je preozka in ni v skladu z namenom zakona. Že določba 38. člena ZVPot daje potrošniku načeloma enake pravice, kot jih ima v primeru nepravilno opravljene storitve prodajne pogodbe do prodajalca. Upoštevaje določbo, da se roki, določeni za odgovornost prodajalca, smiselno uporabljajo tudi za izvajalca storitve, če s posebnim zakonom ni določen daljši rok, še dodatno utrjujejo pritožbeno sodišče v prepričanju, da ni moč ožiti pravic potrošnika v zvezi z roki za grajanje napak. Zato ni nobenega prepričljivega razloga, da tudi v konkretnem primeru ne bi bila uporabljiva določba 37. a člena ZVPot, ki omogoča potrošniku uveljavljanje pravic iz naslova stvarne napake, če o napaki obvesti prodajalca v roku dveh mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita. Zahtevke, ki jih ima potrošnik v razmerju do izvajalca storitev, uveljavlja na enak način kot pri stvarni napaki v razmerju do prodajalca. ZVPot tudi ne razlikuje med očitnimi in skritimi napakami, zato lahko potrošnik v vsakem primeru uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarne napake, če o napaki obvesti prodajalca v dveh mesecih od odkritja napake (prvi odstavek 37. a člena ZVPot). V obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka napako grajala v okviru roka dveh mesecev, tožba pa je bila vložena pred potekom dveh let od dneva, ko je bila tožena stranka o napaki obveščena, zato so podane temeljne predpostavke za uveljavljanje odgovornosti v zvezi s stvarnimi napakami do izvajalca storitve.

7. Zmotni so pritožbeni očitki, ki jih pritožba naslavlja v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava in s tem povezanimi zatrjevanji, da pravdni stranki nista sklenili sporazuma o razvezi pogodbe in da tožeča stranka ni uresničila odstopne pravice zaradi nepravilne izpolnitve. Razlogovanje pritožbe o še vedno podani pravni podlagi je zmotno. Ena od kupčevih pravic po ZVPot je tudi zahteva za znižanje kupnine, ki sodi med oblikovalna upravičenja. Po materialnem pravu se ločijo oblikovalna upravičenja, ki jih stranka lahko uveljavlja le s pomočjo sodišča, in tista, ki jih stranka uveljavlja z enostransko izjavo volje (opcijsko upravičenje). Iz trditvene podlage tožeče stranke smiselno izhaja, da uveljavlja vrnitev preplačila, za kar ima podlago v določbi 38. člena ZVPot. Ta daje potrošniku, ki je pravilno obvestil izvajalca o napaki, pravico zahtevati vrnitev dela plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi. Iz same dikcije je moč razbrati, da ZVPot glede uveljavljanja zahtevka za znižanje kupnine daje kupcu na voljo opcijsko upravičenje. To je vrsta oblikovalnega upravičenja, ki ne terja sodne intervencije, kar je sicer značilnost ureditve po OZ, ko mora stranka poleg dajatvenega zahtevka postaviti še oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine (actio quanti minoris). Ker je tožeča stranka uresničila pravico do sorazmernega znižanja plačila – ugotovljeno je bilo, da so izpolnjene vse predpostavke, ki jih zakon predvideva za grajanje napak – je zaradi uresničitve te pravice prenehal pravni temelj za preplačilo. Z uresničitvijo pravice do sorazmernega znižanja plačila je tožeča stranka pridobila kondikcijski zahtevek za vračilo razlike, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o obstoju pravne podlage.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in odločalo mimo njene trditvene podlage, ni utemeljen. Bistveno je, da je sodišče odločalo v okviru postavljenega zneska (tožeča stranka je uveljavljala znesek v višini 666,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), sodišče pa ji je sledilo le deloma in ji priznalo znesek v višini 503,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2012 dalje. Tožeča stranka je svojo trditveno podlago v zadostni meri substancirala: iz nje izhaja, da je napačno dostavljene žaluzije toženi stranki reklamirala, žaluzije so bile odstranjene in nato nadomeščene z novimi. Uspelo ji je dokazati, da je šlo za napako na strani tožene stranke in da je prišlo do preplačila. Trditveno podlago je tožeča stranka oziroma predlagana priča še podrobneje razdelala v svoji izpovedbi, pri čemer je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje izpovedbe strank in priče upoštevalo v okvirih, ki jih je začrtala že podana trditvena podlaga.

9. V obravnavanem primeru tudi ni podlage za uporabo določbe 191. člena OZ, na katero se sklicuje pritožba, saj tožena stranka predpostavk, ki bi narekovale uporabe predmetne določbe, tekom postopka niti ni zatrjevala.

10. Glede na zgoraj obrazloženo in upoštevaje dejstvo, da pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere v okviru določbe drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

11. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. in 165. člen ZPP).