Pravica do nadaljnje zaščite z zaščitnimi ukrepi ob selitvi v drugo državo članico
Da vas kot žrtev (zlasti žrtev različnih oblik nasilja v družini in zalezovanja) učinkovito zaščitijo pred nasiljem in nadlegovanjem, lahko nacionalni organi pogosto odobrijo posebne ukrepe (prepoved približevanja, odločba o prepustitvi stanovanja ali podobna odredba o zaščiti), ki pomagajo preprečiti nadaljnje nasilje ali zlorabo kršitelja. Če ste v državi članici dobili odredbo o zaščiti, boste ob selitvi ali potovanju v drugo državo članico morda želeli biti še naprej zaščiteni s to odredbo. V ta namen je EU vzpostavila mehanizem za vzajemno priznavanje zaščitnih ukrepov.
Nacionalni zaščitni ukrepi so lahko del civilnega, kazenskega ali upravnega prava, njihovo trajanje, obseg in postopki za sprejemanje pa se med državami članicami razlikujejo. Zaradi različnih pravnih podlag v pravu EU za vzajemno priznavanje civilnopravnih in kazenskopravnih ukrepov sta bila za zagotovitev prostega pretoka treh najpogostejših vrst zaščitnih ukrepov v EU potrebna dva ločena instrumenta. Zaščitni ukrepi, ki so zajeti v Direktivi in Uredbi, zadevajo primere, pri katerih ste kot žrtev ali potencialna žrtev kaznivega dejanja zaščiteni s prepovedjo ali ureditvijo vstopa na določene kraje, stikov z osebo, ki povzroča tveganje, ali približevanja osebe, ki povzroča tveganje.
Uredba (EU) št. 606/2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah vzpostavlja mehanizem, ki omogoča neposredno priznavanje civilnopravnih odredb o zaščiti med državami članicami.
Če ste torej zaščiteni s civilnopravno odredbo o zaščiti, ki jo je izdala država članica, v kateri imate prebivališče, se lahko na to odredbo neposredno sklicujete v drugi državi članici tako, da pridobite potrdilo o vaših pravicah in ga predložite pristojnim organom.
Ta uredba se uporablja od 11. januarja 2015.
Direktive 2011/99/EUo evropski odredbi o zaščiti