Pravni viri
- Zakonodaja,
- običajno pravo,
- splošno sprejeta pravila mednarodnega prava,
- pravo Evropske unije,
- mednarodne konvencije,
- sodna praksa.
Vrste pravnih aktov – opis
Ustava (Sýntagma) (temeljni zakon, na katerem temelji vsa zakonodaja)
Formalni zakon (typikós nómos) (zakon, ki sta ga sprejela parlament in predsednik republike)
Zakonodajni instrumenti (práxeis nomothetikoú periechoménou) (zakoni, ki jih sprejme predsednik republike na predlog Sveta ministrov za zakonodajno rešitev izjemnih primerov nujnih in nepredvidljivih potreb)
Regulativna predsedniška odredba (kanonistikó proedrikó diátagma) (določa pravna pravila in ga izda predsednik republike na podlagi posebnega ali splošnega zakonodajnega pooblastila)
Regulativni upravni akti (kanonistikés práxeis tis dioíkisis) (izdajajo jih upravni organi; in so neosebna pravna pravila z močjo formalnega zakona)
Ustanovne pogodbe EU (institucije EU lahko na podlagi Pogodb sprejemajo zakonodajne akte, ki jih nato izvajajo države članice)
Uredbe (zavezujoči zakonodajni akti s takojšnjim in obveznim izvajanjem v vseh državah EU)
Direktive (zakonodajni akti, v katerih je določen cilj, ki ga morajo doseči vse države članice EU. Vendar mora vsaka država sprejeti svoje zakone, da bi dosegla te cilje in prenesla zadevno direktivo v nacionalno zakonodajo)
Mednarodne konvencije (sporazumi med dvema ali več strankami, za katere veljajo različni pravni sistemi, o določeni temi sodelovanja)
Položaj carinske zakonodaje in sodne prakse
Običajno pravo se oblikuje z nenehno ponavljajočo se prakso, ki izhaja iz občutka pravne dolžnosti (opinio juris) v zadevah, povezanih s področji, ki spadajo na področje uporabe materialne ustave. Običajno pravo je nenapisan pravni vir.
Sodna praksa je skupek sodnih odločb, s katerimi sodišče razlaga in uporablja zakone. Sodno prakso je mogoče šteti za posreden pravni vir.
Ukrepi, ki jih sprejmejo lokalni organi
Upravljanje lokalnih zadev je v pristojnosti prve in druge ravni lokalne uprave. Domneva se, da so lokalni in regionalni organi pristojni za upravljanje lokalnih zadev. Lokalni in regionalni organi so upravno in finančno neodvisni. Država sprejema zakonodajne, regulativne in proračunske ukrepe, potrebne za zagotovitev finančne neodvisnosti in sredstev, ki jih lokalni in regionalni organi potrebujejo za izpolnjevanje svojih nalog in izvajanje svojih pristojnosti, hkrati pa zagotavlja preglednost pri upravljanju navedenih sredstev. Zakon določa plačilo in dodelitev davkov in dajatev lokalnim in regionalnim organom, ki so določeni v njihovo korist in jih pobira država.
Mednarodni pravni viri in pravo Evropske unije
Ustanovne pogodbe EU (institucije EU lahko na podlagi Pogodb sprejemajo zakonodajne akte, ki jih nato izvajajo države članice)
Uredbe (zavezujoči zakonodajni akti s takojšnjim in obveznim izvajanjem v vseh državah EU)
Direktive (zakonodajni akti, v katerih je določen cilj, ki ga morajo doseči vse države članice EU. Vendar mora vsaka država sprejeti svoje zakone, da bi dosegla te cilje in prenesla zadevno direktivo v nacionalno zakonodajo)
Mednarodne konvencije (sporazumi med dvema ali več strankami, za katere veljajo različni pravni sistemi, o določeni temi sodelovanja)
Najpomembnejši akti/zakonodaja
Civilno pravo
Civilni zakonik (Astikós Kódikas)
Zakonik o civilnem postopku (Kódikas Politikís Dikonomías)
Gospodarsko pravo
Zakon št. 4738/2020 (poravnava dolga in določba o drugi priložnosti v primeru stečaja, insolventnosti itd.), s katerim je bil razveljavljen zakon o stečaju,
Zakon št. 2121/1993 (avtorske pravice, sorodne pravice itd.).
Zakoni, ki urejajo obliko in delovanje podjetij
Upravno pravo
Ustava
Zakonik o upravnem postopku (Kódikas Dioikitikís Diadikasías)
Zakonik o postopku na upravnem sodišču (Kódikas Dioikitikís Dikonomías)
Kazensko pravo
Kazenski zakonik (Poinikós Kódikas)
Zakonik o kazenskem postopku (Kódikas Poinikís Dikonomías)
Hierarhija pravnih instrumentov
Hierarhija pravnih instrumentov je naslednja: ustava, pravo Evropske unije, mednarodni sporazumi, zakoni in odredbe z zakonsko močjo, vladne in ministrske uredbe. Poleg splošno veljavnih pravnih aktov se posamezni pravni akti izdajajo tudi na podlagi posebnih zakonov in so v normativni hierarhiji pod zakoni in predpisi. Pravni instrumenti na vsaki ravni morajo biti skladni s pravnimi instrumenti na višji ravni.
Zakonodajni postopek
Zakonodajna pobuda
Osnutek zakona, ki ga pripravi posebni odbor za pripravo zakonodaje, se pošlje osrednjemu odboru generalnega sekretariata vlade za pripravo zakonodaje v proučitev zlasti s sistematičnega vidika priprave pravnih aktov, pri čemer se upoštevajo druge točke (ustavna zakonitost, skladnost z mednarodnim pravom).
Sprejetje zakona
Osnutek zakona se predloži parlamentu skupaj z obrazložitvenim memorandumom, ki vsebuje obrazložitev in cilje predlaganih določb. Kadar zadevne določbe povzročijo odhodke iz državnega proračuna, je treba pripraviti posebno poročilo o odhodkih, državni splošni računovodski urad (Genikó Logistírio tou Krátous) pa mora pripraviti ustrezno poročilo o odhodkih. Osnutku zakonodaje je treba priložiti tudi poročilo o oceni učinka in poročilo o javnem posvetovanju, ki je potekalo pred predložitvijo osnutka zakonodaje, razen v izjemnih okoliščinah.
Predsednik parlamenta predloži osnutek zakona v razpravo na plenarnem zasedanju, v posebnih ali stalnih odborih parlamenta. Odredbe, ki urejajo izvrševanje zakonov, izda predsednik republike na predlog pristojnih ministrov. Upravni organi so na podlagi posebnih zakonskih odločb pooblaščeni za sprejemanje regulativnih aktov o bolj specifičnih vprašanjih ali vprašanjih lokalnega interesa ali tehnične/podrobne narave.
Ko vsi pristojni ministri podpišejo zakon, ga predsednik republike izda in objavi v enem mesecu po tem, ko ga je sprejel parlament.
Pobudo za spremembo zakona da pristojni minister. Zakon je veljaven, dokler ni razveljavljen z novim zakonom.
Razglasitev, objava in začetek veljavnosti
V samem zakonu je določeno, kdaj bo ta začel veljati. V nasprotnem primeru zakon v skladu s členom 103 uvodnega zakona k civilnemu zakoniku začne veljati deset dni po objavi v uradnem listu.
Zakon o ratifikaciji konvencije praviloma začne veljati z objavo v uradnem listu, konvencija pa začne veljati na dan, ki je določen v njej.
Vsi zakoni, ki so bili sprejeti po 22. oktobru 1993, so objavljeni na spletnem mestu grškega parlamenta. Poleg tega je na spletnem mestu nacionalnega urada za tisk na voljo funkcija «Iskanje», s katero je mogoče najti letne sezname zakonov in predsedniških odredb, sprejetih od leta 1890, njihovo vsebino in podrobnosti o uradnem listu, v katerem so bili objavljeni.
Obravnavanje protislovij v različnih pravnih virih
V skladu s členom 28 ustave so mednarodne konvencije od ratifikacije z zakonom sestavni del grškega nacionalnega prava in imajo prednost pred vsemi drugimi pravnimi določbami, če pomenijo poznejši zakon, razen določbami ustave.
Uredbe Evropske unije so zavezujoče ter se splošno in neposredno uporabljajo v vseh državah članicah.
Direktive se prenašajo z zakoni, predsedniškimi odredbami ali ministrskimi sklepi.
Pravne podatkovne zbirke (z ustreznimi povezavami)
Ali je dostop brezplačen?
Nacionalni urad za tisk vodi in vzdržuje celotno pravno zbirko podatkov.
Dostop je brezplačen (člen 7 zakona 3861/2010, uradni list, serija I, št. 112 z dne 13. julija 2010).
Intracom in Hol vodita in vzdržujeta celotno pravno zbirko podatkov «ΝΟΜΟS».
Za dostop je treba plačati pristojbino.
Spletno mesto državnega pravnega sveta (Nomikó Symvoúlio tou Krátous)
Dostop do nje je brezplačen.
V katerih jezikih je na voljo?
Vsebina je na voljo samo v grščini.
Katera merila iskanja so na voljo?
Nacionalni urad za tisk:
- serija,
- leto objave,
- številka izdaje.
Pravna zbirka podatkov NOMOS:
- grška zakonodaja na podlagi ŠTEVILKE & LETA (ali vsa zakonodaja v zadevnem letu),
- grška zakonodaja na podlagi serije in številke izdaje uradnega lista,
- SEZNAM KOD, ustava in druga institucionalna zakonodaja,
- iskanje z uporabo BESED v ISKALNIKU.
Državni pravni svet:
- številka pritožbe ali mnenja,
- zadevna določba,
- vložnik,
- datum ali leto,
- ključne besede.