Celotno besedilo

Evidenčna številka:	VSL00028397
Datum odločbe:	20.02.2019
Senat, sodnik posameznik:	Mojca Hribernik (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), Majda Irt
Področje:	CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:	kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - dolgoročni kredit v CHF - spremembe valutnih tečajev - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeni pogoji - jezikovna nejasnost določil - nepošteni pogodbeni pogoji - vračilo kredita - dokaz z zaslišanjem prič - pravica do izjave - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - dobra vera - slaba vera banke - pravni interes - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - sklenitvena pogodbena faza - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasni pogodbeni pogoji - ničnost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - predmet pogodbe - povprečni potrošnik - neizvedba dokaza - nepoštenost predmeta pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti

Jedro

Pogodbeno določilo, da tožnika s podpisom obravnavane pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata, ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke. Iz te določbe namreč ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali je ta tožnikoma omogočila ovrednotenje prevzetega tveganja. Odločilno ne more biti niti opozorilo notarja, ki je tožnika zgolj na načelni ravni opozoril na obveznosti, ki jih s kreditom prevzemata. Banka se pojasnilne dolžnosti tudi ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo obveznosti iz konkretnega pogodbenega razmerja, ne dajejo niti javno dostopne informacije o tveganjih, ki jih potrošniki prevzemajo s sklenitvijo kreditnih pogodb v tuji valuti. Toženka je tista, ki je dolžna kreditojemalcu razkriti informacije o bančnem produktu, ki so bile znane njej kot strokovnjakinji na bančnem področju, zaradi česar je pravno nepomembno tudi sklicevanje na okoliščino, da je bila tožnikova mati bivša bančna uslužbenka.

Za ugotovitev vsebine danih pojasnil so pravno pomembne predvsem okoliščine sklepanja konkretne kreditne pogodbe. Vendar pa se svetovalec toženke konkretnega primera ni spomnil in je izpovedal, da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnil na enak način kot običajno, tožnika pa sta z namenom dokazovanja običajnega obsega danih pojasnil priče predlagala, da toženka predloži seznam kreditojemalcev, ki so v letu 2007 in 2008 kot posamezniki sklenili kreditne pogodbe za stanovanjske kredite v isti poslovalnici kot tožnika in pri istem uslužbencu ter njihovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo niti se do njega ni opredelilo, s čimer je bila kršena pravica do izjave tožnikov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26. 10. 2016:

- zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala ugotovitev, da je notarski zapis opr. št. SV 000/2008 z dne 28. 1. 2008 Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po členu 142 SPZ in Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 ničen, nadalje ugotovitev, da je vknjižba hipoteke pri nepremičnini ... na naslovu ..., tedaj vpisani pri vl. št. 001 k.o. X, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 000/2008 z dne 28. 1. 2008 Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po členu 142 SPZ in Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 za zavarovanje terjatve tožene stranke v višini glavnice 110.000,00 CHF s pripadki, v protivrednosti v EUR po prodajnem tečaju tožene stranke na dan plačila, z obrestno mero v višini 4,782 % letno, ki je sestavljena iz povprečja 3 in 12 mesečnega LIBOR-ja in pribitka v višini 1,300 %, zapadlostjo glavnice v 228-tih zaporednih mesečnih, ki zapadejo v plačilo vsakega 1. v mesecu, od katerih prva zapade dne 1. 10. 2008, zadnja pa 1. 2. 2027, neveljavna in se izbriše, ter odločitev, da sta dolžna tožnika toženki v roku 15-ih dni plačati znesek 19.491,30 EUR (I. točka izreka),

- zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala razvezo notarskega zapisa opr. št. SV 000/2008 z dne 28. 1. 2008 Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po členu 142 SPZ in Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000, nadalje odločitev, da sta sama dolžna toženki v roku 15-ih dni plačati znesek 19.491,30 EUR ter da jima je dolžna slednja v roku 15-ih dni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke pri nepremičnini ... na naslovu ..., tedaj vpisani pri vl. št. 001 k.o. X, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 000/2008 z dne 28. 1. 2008 Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po členu 142 SPZ in Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000, za zavarovanje terjatve tožene stranke v višini glavnice 110.000,00 CHF s pripadki, v protivrednosti v EUR po prodajnem tečaju tožene stranke na dan plačila, z obrestno mero v višini 4,782 % letno, ki je sestavljena iz povprečja 3 in 12 mesečnega LIBOR-ja in pribitka v višini 1,300 %, zapadlostjo glavnice v 228-tih zaporednih mesečnih, ki zapadejo v plačilo vsakega 1. v mesecu, od katerih prva zapade dne 1. 10. 2008, zadnja pa 1. 2. 2027 (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v znesku 3.526,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Pojasnjujeta, kaj je bilo izrecno določeno v drugem odstavku 1. člena Kreditne pogodbe. Tuja valuta CHF naj bi bila uporabljena kot merilo za obračun v smislu 9. točke prvega odstavka 7. člena tedaj veljavnega ZPotK¹. Drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje v 25. in 28. točki obrazložitve so zmotne. Takšna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika „morala“ ustrezen znesek mesečne anuitete v CHF kupovati, kar nakazuje na vračanje kredita v CHF. Nista kupovala CHF, ampak se je na podlagi preračuna v EUR po vsakokratnem prodajnem tečaju tožene stranke vršil le obračun anuitet, ki so bile izražene v CHF. Zmotna in protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, češ, da „je tudi tožena stranka sama z odobritvijo CHF kredita prevzela valutno tveganje.“ Dana pojasnila toženke po vsebini drugega odstavka 5. člena Kreditne pogodbe, ki se tičejo izpostavljenosti tožnikov zaradi spremembe tečaja CHF v razmerju do EUR, sama po sebi in brez ozke povezave s samim kontekstom, dejansko in pravno naravo, kompleksnostjo in vsebino konkretnega kreditnega razmerja, ne predstavljajo ustrezne dejanske in pravne podlage za sojenje. Zato naj bi bilo po mnenju pritožnikov očitno napačno, skrajno poenostavljeno in pravno zmotno izhodišče za sojenje, ki je razvidno iz zapisa v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, „da se tečaj tuje valute v času spreminja in ni enak v razmerju do domače valute“ in da je to „splošno znano.“ Konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute in s tem izpostavljenost tožnikov valutnemu tveganju je v konkretnem primeru te zadeve nujno povezano s tako imenovanimi drugimi pogodbenimi pogoji oziroma s samim kontekstom, naravo, kompleksnostjo in vsebino konkretnega kreditnega razmerja ter naravo in dometom devizne klavzule. To naj bi posamično gledano, skupaj in v medsebojni soodvisnosti predstavljalo osnovo, ki omogoča, da potrošnik lahko oceni ekonomske posledice, ki iz sklenjenega posla zanj izhajajo (pritožba se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije² C-26/13). Ti drugi pogodbeni pogoji, ki morajo biti natančni in razumljivi, šele omogočajo oceno ekonomskih posledic sklenjenega kreditnega posla iz zornega kota delovanja mehanizma konverzije tuje valute in izpostavljenosti tožnikov valutnemu tveganju. V danem primeru so bili ti drugi pogodbeni pogoji izrazito kompleksni in za povprečnega potrošnika nerazumljivi, saj so vezani na specialna finančna znanja. Ključna značilnost sklenjene kreditne pogodbe naj bi bila izrazito dolgi rok plačila v 228-tih zaporednih mesečnih anuitetah, kot tudi, da se v prvih letih odplačujejo višji zneski obresti in le malo na račun t.i. „razdolženine“, s katero se znižuje glavnica kredita. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kaj takšna konstrukcija dolgoročnega pravnega posla pomeni. Matematično gledano je logično, da je ob večjem padcu EUR negativni učinek na letni ravni bistveno večji, ki pa se v primeru dolgoročnih kreditov ponavlja iz leta v leto. Takšna vsebina, narava in konstrukcija pogodbenega razmerja predstavlja pogodbene pogoje, ki jih je treba upoštevati v povezavi s konkretnim delovanjem mehanizma konverzije tuje valute oziroma dejansko in dolgoročno izpostavljenostjo tožnikov deviznemu tveganju. Razumevanje te vsebine omogoča, da bi tožnika na podlagi „natančnih in razumljivih pogodbenih pogojev“ sploh lahko ocenila ekonomske posledice, ki zanju izhajajo iz sklenjenega kreditnega posla. Možnost izgube v tovrstnih primerih naj bi bila kvantitativno neomejena ob danes splošno znanem dejstvu, da spremembe tečaja valutnega pada EUR - CHF niso bile neposredno vezane na delovanje finančnih trgov in domačo inflacijo oziroma padec vrednosti domačega denarja. V nadaljevanju pritožnika pojasnjujeta, zakaj valutna klavzula v danem primeru ne služi namenu iz 372. člena OZ. Pritožba opozarja na značilnosti modela, po katerem so anuitete oblikovane na način, da se v začetnih letih odplačevanja kredita pokrivajo pretežno obresti. V danem primeru naj bi šlo za t.i. anuitetni način odplačevanja s primarnim odplačevanjem obresti, ki se obračunavajo že na začetku obrestovalnega obdobja, kar ob izraziti dolgoročnosti, „valutni klavzuli“ in drugih navedenih okoliščinah pomeni prikrita in neomejena tveganja, ki jih iz teh kreditov niti ni mogoče realno presojati ex ante (pritožba se sklicuje na stališča ekonomske teorije oziroma literaturo, ki jo navaja). Pojasnjujeta, kaj naj bi iz tega razloga veljavni ZPotK-1³ sedaj predpisoval kot obvezno vsebino kreditne pogodbe. S sklenitvijo predmetnega posla sta tožnika objektivno gledano (čeprav nezavestno) stavila, da ne bo prišlo do negativnega gibanja tečaja valutnega para EUR - CHF v škodo EUR. To pa se je v času nastanka spornega posla povsem jasno napovedalo, kot je navedeno v pisnih sporočilih BS⁴ poslovnim bankam in je bilo v visoko specializiranih bančnih krogih znano in pričakovano dejstvo tudi glede na predhodna dolgoročna gibanja valutnih tečajev. Ker jima je bilo to nesporno zamolčano, nista mogla doseči pozitivnega učinka na račun nižjih obresti, ampak le izgubo na račun tečajnih razlik. Tveganost predmetnega kreditnega razmerja je bila tako zgolj navidezna za toženko, ki je lahko v naprej že ob sklenitvi Kreditne pogodbe utemeljeno pričakovala pozitivne učinke, ki se v danem primeru nujno zrcalijo v izgubi tožnikov, ki je lahko neomejena. Takšen posel je nemoralen oziroma predstavlja tiho in perfidno bančno prevaro ter izkoriščanje prednosti banke v razmerju do laičnih potrošnikov. V nadaljevanju omenjata, kaj naj bi izhajalo iz Poročila o finančni stabilnosti BS iz junija 2005. Potrebno naj bi bilo upoštevati, da gre med banko in potrošnikom, ki se nanjo obrne ob iskanju zanj ustreznega („najugodnejšega“) kredita in z njegovim pristopom k razgovorom o sklenitvi bodoče kreditne pogodbe, za „tihe“ svetovalne pogodbe med potrošnikom in banko (pritožba se sklicuje na stalno sodno prakso Vrhovnega sodišča ZR Nemčije oziroma sodbi z dne 6. 7. 1993 in 21. 3. 2006). Pritožnika izpostavljata, na kaj morajo banke v primerih, kot je predmetni, opozoriti potrošnike. Sama gotovo ne bi nikoli sklenila Kreditne pogodbe, če bi bila pred njeno sklenitvijo seznanjena z dejstvi, o katerih je BS pisno seznanjala banke že od leta 2005 dalje. Sodišče bi moralo z vidika vsebine in obsega pojasnilnih dolžnosti toženke v razmerju do tožnikov in presoje ustreznosti vsebine določila drugega odstavka 5. člena Kreditne pogodbe natančno dokazno oceniti tudi vsebino brošure tožene stranke „Pasti zadolževanja v CHF,“ pa tega ni storilo. Omenjata, kaj naj bi izhajalo iz vsebine omenjene brošure (na 2., 7. in 15. strani). Le-to naj bi (argument a contrario) jasno potrjevalo, da je bilo zadolževanje v CHF po vedenju toženke kot bančni produkt primerno za podjetja (pa še to ob pogojih, ki izničijo ključna tveganja) in nikakor ne za laične potrošnike, ki niso imeli prilivov v CHF. Vsekakor pa ne za stanovanjski namen ter dolgoročno kreditiranje. Toženka potrošnikov, ki so najemali dolgoročne kredite v CHF za stanovanjski namen ni opozarjala na rizike in potrebo, da se le-ti izključijo, na katere je npr. opozarjala podjetja kot (pretežno) profesionalne stranke v navedeni brošuri. Pojasnjujeta, zakaj naj bi šlo za nemoralno ravnanje toženke v razmerju do potrošnikov in tudi do njiju. Presoja sodišča prve stopnje naj bi v tem segmentu izostala. V nadaljevanju pojasnjujeta, zakaj naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da je bilo obveznosti tožene stranke glede pojasnilne dolžnosti pred sklenitvijo pogodbe (oziroma da je bilo z besedilom drugega odstavka 5. člena Kreditne pogodbe zadoščeno 6. členu ZPotK) zadoščeno, zmotna. Takšno zmotno stališče obenem odseva neupoštevanje osnovnih inštitutov obligacijskega prava in potrošniške zakonodaje, pri čemer ni nepomembno, da se sodišče prve stopnje zavzema za citirano zmotno stališče v situaciji, ko niti ni sporno, da ima Kreditna pogodba naravo vnaprej tipsko oblikovanih pogodbenih pogojev, ki jih je brez možnosti posebnih pogajanj enostransko oblikovala toženka kot banka. Tožnika sta lahko vplivala le na znesek kredita in ročnost, na druge pogodbene sestavine pa ne. V danem primeru sta izpolnjena tudi oba pogoja za obstoj oderuštva, kar pritožba v nadaljevanju konkretno in obširno pojasnjuje. V primeru takšnih kompleksnih in izrazito dolgoročnih kreditnih poslov bi bilo pojasnilni dolžnosti tožene stranke kot banke zadoščeno samo v primeru, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja povsem neomejena s kvantitativnega vidika in da je tudi verjetno, da se bodo ta tveganja realizirala glede na dejstvo tedanje velike tveganosti CHF, ter da je za komitente banke izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika. Kreditojemalci bi morali biti seznanjeni, da je bila stopnja rizika izredno visoka na dolgi rok, pri čemer bi jim morali biti predloženi reprezentativni izračuni oziroma simulacije prihodnjega gibanja mesečnih obrokov glede na več različnih variant mogočih premikov deviznega tečaja. Jasno naj bi bilo, da se v primeru, če bi jim bilo to predstavljeno, nihče ne bi odločil za takšen dolgoročni kredit, s katerim bi prevzel neomejeno tveganje, za katerega je bilo po vrhu vsega pričakovati po tedanjih vedenju in napovedih BS ter poslovnih bank (torej tudi toženke), da se bo uresničilo. Banke so ravnale skrajno nemoralno, ko, čeprav so vedele, kakšna so tveganja in kakšni so obeti glede prihodnjega gibanja tečajev, o tem laičnih kreditojemalcev niso seznanile. Pri toženki so se zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da so s svojim nespornim pristopom, ko so neposredno predstavljali ponudbo kreditov v CHF „z nižjimi obrestmi in nižjimi obroki“, neposredno vplivali na potrošnike, da najemajo kredite v CHF in ne v domači valuti, v kateri niso imeli prihodkov in da jih zato izpostavljajo visokim (neomejenim) valutnim tveganjem. Toženka je takšen model kreditiranja dejansko uporabljala „kot konkurenčno prednost“ v razmerju do kreditov v domači valuti, pri čemer je dala stranki v podpis kreditno pogodbo, ki ima naravo vnaprej tipsko oblikovanih pogodbenih pogojev. V nadaljevanju pritožba opozarja na okoliščine, ki naj bi kazale na to, da je toženka v valutni tveganosti za kreditojemalce videla svojo potencialno korist in možnost dodatnega zaslužka. Tožeča stranka je tekom postopka predlagala, da sodišče zasliši priče v zvezi z dejstvom, kaj so svetovalci tožene stranke svetovali posameznim kreditojemalcem ob sklepanju kreditnih pogodb. Pritožba pojasnjuje, kaj konkretno sta tožnika v tem oziru predlagala. Nič od tega sodišče prve stopnje ni izvedlo kot dokaz. V oči naj bi bodla pristranska in nelogična „interpretacija“ pisnih dokazov s strani sodišča prve stopnje, ki se tičejo dejstva, da so bile poslovne banke preko BS tudi sicer že od leta 2005 dalje oborožene z jasnimi informacijami, kakšna so pričakovanja glede gibanja tečaja CHF, in da so se na osnovi teh informacij in vedenja z lahkoto in brez realnega tveganja odločila za špekulativno kreditiranje neukih potrošnikov v CHF. Pritožnika omenjata, kaj naj bi izhajalo iz opozorila BS poslovnim bankam iz leta 2005 in v čem naj bi bil poudarek. Gre za napovedovanje in pričakovanje povsem konkretnega dejstva in ne za splošna negotova opozorila. V nadaljevanju navajata, kaj naj bi izhajalo iz opozorila BS iz leta 2006 in 2007, ter pojasnjujeta, kaj naj bi ti pisni dokazi izkazovali. Tečaj CHF je skozi daljše obdobje pred sklenitvijo kreditne pogodbe znatno naraščal. Sodišče prve stopnje se ni izjavilo o njunih navedbah in dokazih, ki so se nanašali na gibanje tečajev v daljšem obdobju pred sklenitvijo Kreditne pogodbe in ki izkazujejo drastično dolgoročno naraščanje tečajev švicarskega franka v razmerju do EUR oziroma košarice evropskih valut. Prav tako ni upoštevalo vsebine izjave in pričanja priče A. A., vsebino katerega pritožba omenja. V nadaljevanju razlagata, zakaj bi bila morebitna njuna zahteva za spremembo valute brez pomena. Sodišče prve stopnje izpovedbe B. B. ni presojalo z vidika konsistentne verige dejstev, ki so vsebovana v izpovedbi A. A., ampak se je omejilo na skope in splošne ter parcialne ugotovitve v prid tezi, češ da je B. B. izpovedal „da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe stranki pojasnil tveganja.“ V danem primeru naj bi šlo za drastičen padec EUR, predvsem v letu 2015, ki je povzročil izjemen negativen učinek za tožnika. Nesorazmerje je obstajalo že v času sklenitve pogodbe.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so tožnik kot kreditojemalec, tožnica kot porokinja ter toženka kot kreditodajalka 24. 1. 2008 sklenili pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000 (priloga A4). Iz pogodbe izhaja, da je toženka tožniku dala kredit za nakup stanovanja v znesku 111.000,00 CHF, po obrestni meri, ki je sestavljena iz povprečja 3 in 12 mesečnega Liborja in pribitka v višini 1,3%⁵. Tožnik se je zavezal vračati kredit v 228 zaporednih mesečnih anuitetah v višini, ki je ob sklenitvi pogodbe znašala 705,54 CHF⁶, pri čemer je prva zapadla v plačilo 1. 3. 2008, zadnja pa naj bi zapadla 1. 2. 2027, toženka pa se je zavezala izplačati kredit v EUR po njenem nakupnem tečaju, veljavnem na dan izplačila. Iz povzete vsebine kreditne pogodbe tako jasno izhaja, da so pravdne stranke sklenile kredit v tuji valuti (pravi devizni kredit). Na to presojo ne vpliva zaveza toženke, da bo kredit izplačala v evrih, saj gre zgolj za način izpolnitve dogovorjene obveznosti, ki ne spreminja same narave temeljnega dogovora. Glede na navedeno so nerelevantne obširne pritožbene navedbe glede vsebine in namena valutne klavzule.

6. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zaključilo, da je tudi toženka z odobritvijo kredita v CHF prevzela valutno tveganje,⁷ ga pa je z zaprto devizno pozicijo obvladovala, kot to izhaja iz izpovedi priče C. C. Iz dokaznega postopka izhaja tudi, da je bila politika toženke pri podeljevanju kreditov v CHF konzervativna, saj je zanje zahtevala boljšo in ne slabšo bonitetno oceno stranke.⁸ Kar se tiče pritožbenih navedb, da toženka ni prevzela nobenih realnih tveganj, saj se je v času sklepanja kreditne pogodbe povsem jasno napovedovala krepitev CHF v razmerju do EUR,⁹ gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja niso mogoče. Na gibanje tečajev namreč vplivajo tudi okoliščine, ki so povsem nepredvidljive. Tak je bil enostranski ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel največji vpliv na vrednost CHF.¹⁰ Na podlagi do sedaj izvedenega dokaznega postopka tudi ni moč dovolj jasno ugotoviti, kakšne zaključke točno glede sprememb tečajnega razmerja CHF/EUR v prihodnosti, so informacije, ki jih je imela, toženki sploh omogočale. Kratkoročna napoved BS v poročilu o finančni stabilnosti iz leta 2005 o apreciaciji CHF za obdobje od 2005 do 2007, katero izpostavljata tožnika v pritožbi, se namreč ni uresničila, saj se je vrednost CHF v tem obdobju (pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe) dejansko gibala v nasprotni smeri od napovedane. Informacija o neuresničeni napovedi pa bi bila za kreditojemalca brezpredmetna.¹¹

7. Večji del preostalih pritožbenih navedb je mogoče strniti v očitek o zmotni presoji sodišča prve stopnje o izpolnitvi toženkine pojasnilne dolžnosti glede tveganj pogodbe sklenjene v tuji valuti.

8. Po 22. členu ZVPot¹² morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, nepošteni pogodbeni pogoji so nični (drugi odstavek 23. in 24. člen ZVPot). Navedene določbe predstavljajo implementacijo Direktive 93/13¹³ v domači pravni red, zaradi česar je potrebno pri njihovi razlagi upoštevati tudi njene določbe. V skladu s 1. točko 3. člena Direktive 93/13 za nedovoljenega tako velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Iz presoje poštenosti pogojev sta izvzeta glavni predmet pogodbe, kakor tudi presoja ustreznosti med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, vendar le, če sta zapisana v jasnem in razumljivem jeziku.¹⁴

9. Pogodbeno določilo o valuti vračila v obravnavani kreditni pogodbi predstavlja glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja.¹⁵ Tako je lahko podvrženo presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.¹⁶

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da:

- so pred sklenitvijo kreditne pogodbe potekali razgovori med predstavnikom toženke B. B. in tožnikom,

- je predstavnik toženke tožniku predstavil tako kredit v EUR kot tudi kredit v CHF,

- so se kreditne pogodbe v CHF sklepale izključno kot posledica zahtev povpraševanj strank, ki so pogosto prihajale z izračuni o pogojih kreditiranja v CHF, ki so jih nudile druge banke, kot je bilo tudi v konkretnem primeru,

- je predstavnik toženke vsem svojim strankam pred sklenitvijo kreditne pogodbe pojasnil tveganja kredita v CHF, ki so v tem, da stranka plačo prejema v EUR, kredit pa mora plačati v CHF in da je višina anuitete odvisna od valutnega razmerja,

- tožnika, razen ugodnosti posojila v CHF, drugi pogoji posojila ob sklenitvi sporne pogodbe niso preveč zanimali,

- sta imela tožnika potem, ko je bila kreditna pogodba sklenjena, v roku 5-ih dni pravico odstopiti od kreditne pogodbe,

- uporaba valutne klavzule tožnikoma ni bila neznana, saj je imel tožnik najet kredit pri Banki, ko je bil v veljavi še tolar,

- je bila tožnikova mati bivša bančna uslužbenka in se je tožnik o pogojih kredita pred sklenitvijo kreditne pogodbe lahko posvetoval z njo,

- bi se lahko tožnika iz javno dostopnih podatkov informirala o rizikih, ki jih prevzemata,

- so bila valutna tveganja v primeru kreditov v tuji valuti v času odobritve kredita splošno znana dejstva,

- sta bila tožnika tekom kreditne pogodbe z dopisoma iz maja 2011 in februarja 2012 opozorjena na izpostavljenost valutnemu tveganju ter opozorjena, da bo v primeru krepitve tečaja CHF do EUR prišlo do višanja anuitete in višanja salda kredita v EUR ter jima je bila ponujena zamenjava valute, vendar se za to nista odločila,

- sta tožnika tekom kreditne pogodbe na toženko naslovila pritožbo z dne 10. 3. 2015, v kateri sta zahtevala konverzijo kreditne pogodbe na način, da se upošteva vrednost EUR na dan sklepanja kreditne pogodbe, ki je bila zavrnjena,

- sta tožnika CHF kredit odplačevala več let,

- nobena od pogodbenih strank ob sklenitvi kreditne pogodbe ni mogla vedeti, kako se bo gibal menjalni tečaj in obrestna mera v obdobju 25 let do zapadlosti zadnje anuitete po kreditni pogodbi,

- je tudi toženka z odobritvijo kredita v CHF prevzela valutno tveganje,

- so navodila oziroma opozorila BS¹⁷ splošna, s priporočilom, da so banke dolžne komitentu postreči z informacijami o tveganju, ki naj bo razumljivo, v njih pa ni konkretnih podatkov, ki bi jih morala toženka izpostavljati ob sklepanju posojila ali podatkov, ki bi kazali na to, kakšno razmerje CHF/EUR je verjetno pričakovati,

- toženka je po sklenitvi pogodbe organizirala predavanje „Pasti zadolževanja v CHF“,

- sta tožnika s podpisom kreditne pogodbe izrecno potrdila, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja CHF do EUR in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita ter da to tveganje v celoti prevzemata,

zaključilo, da je toženka zadostila svoji obveznostim glede pojasnilne dolžnosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe in da bi se povprečno skrben potrošnik lahko in moral zavedati, kakšno tveganje s sklenitvijo take pogodbe sprejme.

11. Obseg pojasnilne dolžnosti je začrtalo Sodišče EU v svoji sodni praksi, ki jo je povzelo Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018. Sodišče EU je sprejelo stališče, da mora biti kreditojemalec na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Na drugi strani mora ponudnik, v obravnavanem primeru banka, navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah. Kreditojemalec mora biti seznanjen ne le z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, ampak mu morajo biti dane informacije, na podlagi katerih je zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj. Upoštevati je treba ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.¹⁸ Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018 poudarilo tudi, da je bistvo sodbe v zadevi Andricuic v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov ter, da neizogibna zahteva po izdelavi simulacij mogočega gibanja anuitet v odvisnosti od valutnega razmerja ne izhaja niti iz dopisa BS iz leta 2006.¹⁹

12. Pogodbeno določilo²⁰, da tožnika s podpisom obravnavane pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata, ne zadostuje za izpolnitev toženkine pojasnilne dolžnosti. Iz te določbe namreč ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali je ta tožnikoma omogočila ovrednotenje prevzetega tveganja. Odločilno ne more biti niti opozorilo notarja, ki je tožnika, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, zgolj na načelni ravni opozoril na obveznosti, ki jih s kreditom prevzemata. Banka se pojasnilne dolžnosti tudi ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo obveznosti iz konkretnega pogodbenega razmerja, ne dajejo niti javno dostopne informacije o tveganjih, ki jih potrošniki prevzemajo s sklenitvijo kreditnih pogodb v tuji valuti. Toženka je tista, ki je dolžna kreditojemalcu razkriti informacije o bančnem produktu, ki so bile znane njej kot strokovnjakinji na bančnem področju, zaradi česar je pravno nepomembno tudi sklicevanje na okoliščino, da je bila tožnikova mati bivša bančna uslužbenka. Kasnejše okoliščine (predavanje toženke o valutnih tveganjih, odplačevanje anuitete v CHF, na podlagi česar sta tožnika lahko zaznala, da se ta spreminja glede na gibanje tečaja, izrecna opozorila toženke v letih 2011 in 2012) po (časovni) naravi stvari ne morejo utemeljevati zaključka o njuni seznanjenosti s tveganjem, ki ga ima negotov tečaj CHF v razmerju do domače valute za obseg njunih obveznosti ob sklenitvi pogodbe.

13. Podlage za sklep o ustrezni vsebini pojasnila ne daje niti povzeti del izpovedi priče B. B., svetovalca pri toženki, ki je izpovedal, da je pred sklenitvijo pogodbe tožnikoma pojasnil tveganje, saj „da je kredit v CHF tvegan že s tem, ko plačo dobimo v EUR, stranka pa mora plačevati kredit v CHF ter, da je odvisno od valutnega razmerja, kakšen obrok bosta imela“. Ta ostaja zgolj na abstraktni ravni določbe drugega odstavka 5. člena kreditne pogodbe in tožnikoma ni omogočil ovrednotenja prevzetega tveganja.

14. Iz nadaljnje izpovedi priče B. B. izhajajo določena pravno pomembna dejstva za oceno izpolnitve obveznosti toženke, na katera je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 137/2018 z dne 25. 10.2018.²¹ Vendar pa je ostal ta del izpovedi dokazno neocenjen in posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožnika tudi utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje za ugotovitev vsebine danih pojasnil predlaganih dokazov ni izvedlo. V tem delu gre sicer pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so pravno pomembne predvsem okoliščine sklepanja predmetne kreditne pogodbe in posledično, kakšna pojasnila so bila dana pritožnikoma. Vendar pa se svetovalec toženke konkretnega primera ni spomnil in je izpovedal, da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnil na enak način kot običajno, tožnika pa sta z namenom dokazovanja običajnega obsega danih pojasnil priče predlagala, da toženka predloži seznam kreditojemalcev, ki so v letu 2007 in 2008 kot posamezniki sklenili kreditne pogodbe za stanovanjske kredite v isti poslovalnici kot tožnika in pri istem uslužbencu ter njihovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo niti se do njega ni opredelilo, s čimer je bila kršena pravica do izjave tožnikov (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP²²). Prav tako pritožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje v nasprotju z 8. členom ZPP ni ocenilo izpovedi in pisne izjave A. A.

15. Ker torej v izpodbijani sodbi ni ugotovitev, ki bi nudile podlago za zaključek, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, in je zato ta obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka, je to sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP).²³ V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v luči povzetih materialnopravnih izhodišč odpraviti ugotovljene procesne kršitve in po celoviti dokazni oceni presoditi, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

16. Če bo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, to je presojo dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank, saj šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do pravne posledice ničnosti.²⁴ To presojo bo moralo sodišče prve stopnje opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih toženka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.²⁵ Ker je bila sodba v zadevi Andruciuc, ki je v pomembni meri začrtala pravni in posledično dejanski okvir, v katerem je treba presojati navedbe tožnikov, izdana po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, in upoštevaje razvoj sodne prakse po izdaji navedene sodbe Sodišča EU, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju dati strankama tudi možnost, da se o teh materialnopravnih izhodiščih izjavita in predložita morebitne dodatne dokaze glede (ne)izpolnjenosti pogojev za zaključek o ničnosti spornih pravnih poslov.²⁶

17. V zvezi z denarnim delom zahtevka pa bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali imata tožnika pravni interes za uveljavljanje zahtevka, s katerim sama sebi nalagata plačilo obveznosti. Tožnika za plačilo denarnega zneska toženki ne potrebujeta sodne odločbe, saj lahko plačilo kadarkoli izvedeta prostovoljno.²⁷

18. Razveljavitev odločitve o primarnem zahtevku je terjala tudi razveljavitev odločitve o podrednem tožbenem zahtevku, s katerim tožnika zahtevata razvezo sklenjenih pravnih poslov zaradi spremenjenih okoliščin. Pritožbi gre sicer pritrditi, da okoliščina, da sta se tožnika zavedala valutnega tveganja, še ne daje podlage za sklep, da so bili vse spremembe v valutnem razmerju EUR/CHF pričakovane in predvidljive. Prav tako se je sodna praksa že izrekla, da pogodbena stranka ni dolžna odvračati škodljivih posledic na način, da utrpi enake ali še hujše posledice. ²⁸

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zakon o potrošniških kreditih, Uradni list RS, št. 70/2000, s kasnejšimi spremembami.
² V nadaljevanju Sodišče EU.
³ Zakon o potrošniških kreditih, Uradni list RS, št. 59/2010, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Banka Slovenije.
⁵ 1. člen kreditne pogodbe.
⁶ 4. člen kreditne pogodbe.
⁷ Na ta zaključek ne vpliva okoliščina, da je predmetni kredit toženka tožniku izplačala v EUR, saj nosi tveganje krepitve EUR v razmerju do CHF, glede na to, da je tožnik dolžan kredit vračati v CHF.
⁸ Izpoved B. B. in Delovna navodila za scoring fizične stranke (priloga B29).
⁹ Ta očitek po svoji naravi sodi tako v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno, kot tudi v okvir (morebitne nadaljnje presoje), ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti (sodba VS RS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018).
¹⁰ Glej sodbo VS RS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.
¹¹ Prim. odločbi VS RS II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018, obe z dne 25. 10. 2018.
¹² Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/1998, s kasnejšimi spremembami.
¹³ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.
¹⁴ 2. točka 4. člena Direktive 93/13.
¹⁵ Prim. sodbo Sodišča EU C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Ruxandra Paula Andriciuc in drugi proti Banka Româneascǎ SA, v nadaljevanju zadeva Andriciuc).
¹⁶ Glej sklep VS RS II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.
¹⁷ Poročilo o finančni stabilnosti BS, junij 2005 (priloga A22), dopis BS z dne 4. 7. 2006 (priloga A15), dopis Banke Slovenije vsem bankam z dne 19. 12. 2007 (priloga A16).
¹⁸ Prim. zlasti sodbo sodbo Sodišča EU C-51/17 z dne 20. 9. 2018 (OTP Bank Nyrt., OTP Faktoring Követeléskezelö Zrt OTP Bank Nyrt. proti Teréz Ilyés in Emil Kiss) in sodbo C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (zadeva Andricuic).
¹⁹ Zato ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da lahko banka zahtevano jasnost in razumljivost klavzule o valuti vračila zagotovi le s tem, da že v predpogodbeni fazi potrošniku predloži več simulacij prihodnjega gibanja njegovega mesečnega obroka glede na več različnih variant mogočih premikov deviznega tečaja (od pričakovanega do katastrofičnega).
²⁰ Drugi odstavek 5. člena kreditne pogodbe.
²¹ Slednji je na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2016 izpovedal, da so strankam grafično pokazali gibanje CHF in LIBOR-ja v zadnjih desetih letih in jim pojasnili, da bo morala stranka, ki vzame kredit v višini 100.000,00 EUR, v primeru spremembe tečaja na 1 : 1 vrniti 160.000,00 EUR.
²² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
²³ Glede na to, da je sodišče prve stopnje že izvedlo več dokazov z zaslišanjem prič, že izvedene in morebitne novo izvedene dokaze pa bo treba oceniti z vidika drugačnih materialnopravnih izhodišč, kot so bili uporabljen v prvem sojenju, to sodišče o zadevi ni odločilo na pritožbeni obravnavi.
²⁴ Glej sklep VS RS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
²⁵ Prim. zadevo Andriciuc.
²⁶ Glej sklep VS RS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018.
²⁷ Glej sodbo VS RS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.
²⁸ Prim. odločbe VSL II Cp 2738/2017 z dne 16. 5. 2017, VSL II Cp 1977/2017 z dne 1. 3. 2018 in VSL sklep II Cp 1592/2017 z dne 9. 5. 2018.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019