Celotno besedilo

Evidenčna številka:	VSM00028532
Datum odločbe:	08.10.2019
Senat, sodnik posameznik:	Jasminka Pen (preds.), Vesna Rezar (poroč.), Mirjana Pintarič
Področje:	OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:	vinkulacija zavarovalne police - plačilo zavarovalne premije - pogodbena stranka - zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - zavarovalno kritje - izdaja nove zavarovalne police - zavezanec za plačilo - dolžnost obveščanja - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih

Jedro

Tožnik, kot vinkulacijski upravičenec, ni stranka pogodbenega razmerja, ki ga je s toženko sklenil zavarovalec in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sama vinkulacija v korist tožnika še ne ustvarja njegove zaveze za plačilo zavarovalne premije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 162.448,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2015 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 4.813,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, varovanih z Ustavo RS (v nadaljevanju URS) in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti nejasni in med seboj v nasprotju, sodišče se opira na pavšalne in nedokazane trditve tožene stranke (v nadaljevanju toženke), prav tako pa je o odločilnih dejstvih sodba v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank. Toženka je na več mestih navajala nova dejstva in dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, neutemeljeno pa ni dopustilo dokaznega predloga tožnika z izjavo priče P. P., kljub temu, da je obrazložil, zakaj je ni mogel predložiti pravočasno. Družba R. d.o.o. je zasledovala in imela legitimen in nesporen interes ter cilj, da sklene ustrezno zavarovanje, ki ji bo nudilo določeno zavarovalno kritje in bo predvsem veljavno. Sodišče prve stopnje tega ni ocenilo in se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Ni se opredelilo do navedb tožnika, da je toženka družbi R. d.o.o. prodala zavarovanje brez kritja, ki ni imelo nobene vrednosti in jo na to nikoli ni opozorila. Takšno postopanje predstavlja grobo kršitev načel vestnosti in poštenja ter tudi poslovanje v nasprotju z določbami Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva št. 93/13/EGS). Tožnik je zatrjeval, da družba R. d.o.o. ni prevzela stare zavarovalne police, ampak je sklenila novo zavarovanje, o čemer sodba nima razlogov. Tekom postopka ni bil izkazan niti indic, kaj šele predložen kakšen dokaz, ki bi dokazoval, da je družba R. d.o.o. privolila le v spremembo zavarovalca in prevzela obveznosti prejšnjega zavarovalca družbe P. d.o.o. oziroma vstopila v obstoječe zavarovanje, ki ni imelo zavarovalnega kritja. Toženka ni predložila ustrezne pisne pogodbe (v skladu z določbo 122. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), da je prišlo do prenosa zavarovalne pogodbe na novo družbo. Sodba o tem nima razlogov, sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sledi navedbam toženke ter je pristransko. S tem je poseglo v tožnikovo ustavno pravico do izjave ter enakosti pred zakonom in ni zagotovilo kontradiktornega postopka. Iz točke 16 obrazložitve sodbe izhaja, da med strankami ni bilo sporno, da je bila direktorica R. d.o.o. B. B. dva meseca pred požarom obveščena o tem, da premija ni bila plačana. Tej ugotovitvi je tožnik nasprotoval in trdil, da bi morala toženka družbo R. d.o.o. obvestiti o neplačilu premije na način in po postopku, opredeljenem v tretjem odstavku 937. člena OZ. Iz e-maila, ki ga je kot dokaz predložila toženka, to ne izhaja. Iz tega sporočila ni razvidno, kdaj je dolg zapadel v plačilo, kdaj in komu je bil izdan račun, kdaj bi moral biti plačan, naslovnik pa tudi ni bil obveščen o posledicah neplačila. Navedeno obvestilo ne zadostuje zahtevam tretjega odstavka 937. člena OZ in ne more učinkovati v smislu prenehanja zavarovalnega kritja. Sodišče prve stopnje je to, za tožnika sporno dejstvo, štelo kot nesporno in je na osnovi tega naredilo zaključek, da je toženka pravilno obvestila tudi novega zavarovalca, za katerega je zavarovalno kritje ugasnilo še pred škodnim dogodkom. Pri tem ne odgovori na vprašanje, zakaj bi družba R. d.o.o. vstopila v zavarovanje, ki že takrat ni imelo več podanega zavarovalnega kritja. Gre za bistveno vprašanje, o katerem sodba nima razlogov. Eden izmed ključnih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka izhaja iz točke 17 obrazložitve, ko je sodišče prve stopnje sprejelo navede toženke, da je pri sporni zavarovalni polici šlo za spremembo zavarovalca in se pri tem opira na izpovedbo priče C. C., ki ji je poklonilo vero, čeprav je izpovedovala zmedeno, nelogično in je prihajala sama s seboj v nasprotja. Pritožba poudarja, da je šlo v konkretni zadevi za prenos dvostranske pogodbe na tretjega, ki je s prenosom postal imetnik pravic in obveznosti iz te pogodbe, kot določa 122. člen OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbo 83. člena OZ in nejasne določbe v listinah, sestavljenih s strani toženke, razlagati v korist tožnika. Prav tako tudi zavajajoč zapis na dodatku k zavarovalni polici z dne 9. 1. 2015, da „prva naslednja premija zapade v plačilo 1. 11. 2015“. O tem sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da toženka tožnika, kot vinkulacijskega upravičenca, ni bila dolžna obvestiti o neplačilu premije. Pri tem se ni opredelilo do navedb tožnika, da je potrošnik in da bi moralo njegov položaj obravnavati tudi z uporabo določb ZVPot in ZVPNPP in Direktive 93/13/EGS, s čemer so bile kršene njegove ustavne pravice. Iz primerljive zadeve opr. št VSL I Cpg 191/2013 izhaja zaključek, da je zavarovalnica dolžna obveščati vinkulanta o tem, da je za vinkulirano polico ugasnilo zavarovalno kritje in mu ponuditi ustrezno informacijo, da lahko zavaruje svoje pravice in pravne koristi. V zvezi s tem vprašanjem bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbi 20. in 24. člena Splošnih pogojev, kjer je zavarovalnica izenačila pogoje sodelovalne in notifikacijske dolžnosti do zavarovalnice za vse udeležence zavarovalnega razmerja, tudi za tretje osebe, v korist katerih je zavarovanje sklenjeno, torej tudi vinkulantov. Iz navedenega zapisa ne more biti dvoma o tem, da je bila toženka dolžna obvestiti tožnika o prenehanju zavarovalnega kritja in neplačilu premije, o čemer sodba nima razlogov. Posledično je nesprejemljiv in arbitraren zaključek sodišča prve stopnje v točkah 22 in 25 obrazložitve, da ne obstaja predpis, ki bi toženki nalagal obveznost obveščanja vinkulacijskih upravičencev o neplačilu zavarovalne premije. Takšna dolžnost je za toženko veljala na podlagi njenih Splošnih pogojev, ki pa jih ni spoštovala. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na neprimerno in neprimerljivo sodno prakso, sodbo VSL I Cpg 1232/2016, VSRS III Ip 5039/2012 in VSRS III Ips 57/2015. Res je, da plačevanje premije ni dolžnost vinkulanta, vendar mu to ni prepovedano in je v določenih okoliščinah to celo njegova pravica. Tožnik ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz točke 26 obrazložitve sodbe, da je toženka, kljub temu, da to ni njena dolžnost, tožnika o neplačilu premije vseeno obvestila. Tega toženka namreč s predloženimi listinami ni izkazala in ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo. Pri tem se sodišče sklicuje na neustrezno in neprimerljivo sodno prakso, da se v predprocesnih vročitvah ne vroča po ZPP, ampak po Zakonu o poštnih storitvah. Z navedenim postopanjem je sodišče prve stopnje pri tožniku ustvarilo vtis pristranskega sojenja, ki ščiti interese toženke, zaradi česar so mu bile kršene zakonske, ustavne in konvencijske pravice ter je odločitev nepravilna. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 162.468,60 EUR, ki predstavlja vrednost zavarovalne vsote v višini 141.400,00 EUR v skladu z rastjo indeksa gradbenih stroškov, katere izplačilo tožniku, kot vinkulacijskemu upravičencu je toženka zavrnila, ker v času škodnega dogodka ni bilo podano zavarovalno kritje. Tožnik toženki očita, da ga kot vinkulacijskega upravičenca ni obvestila o tem, da premija ni bila plačana, čeprav bi v okviru njenih zakonskih dolžnosti to morala storiti ter da družbi R. d.o.o. ni poslala ustreznega obvestila¹ o tem, da zavarovalna premija s strani družbe P. d.o.o. ni bila plačana oziroma da je prevzela zavarovalno pogodbo s polico, ki ni imela ustreznega zavarovalnega kritja. Ker toženka tega ni storila, je posledično prišlo do izgube zavarovalnega kritja in je zato ona tista, ki je dolžna tožniku povrniti škodo v višini vtoževane zavarovalne vsote.

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je družba P. d.o.o. pri toženki sklenila zavarovalno polico št. 1.901.420 za zavarovanje podjetij z začetkom zavarovanja 1. 11. 2013 za obdobje 10 let, je bila polica dne 23. 10. 2013 vinkulirana v korist tožnika, prva letna premija je bila poravnana, nato pa prejšnji zavarovalec zavarovalne premije za obdobje od 1. 11. 2014 do 1. 11. 2015 z valuto plačila 3. 11 2014 ni plačal ter je dne 29. 12. 2014 v zavarovalno razmerje vstopil nov zavarovalec, zavarovalno kritje pa je prenehalo dne 8. 1. 2015, po 30. dneh od datuma, ko je bil prejšnji zavarovalec po tretjem odstavku 937. člena OZ s strani toženke pravilno opozorjen na plačilo premije in na posledice neplačila. Prav tako ni bilo sporno, da je bila direktorica novega zavarovalca B. B. po e-mailu z dne 16. 4. 2015 obveščena o dolgu po predmetni polici ter se je dne 18. 6. 2015 zgodil škodni dogodek (požar) in je novi zavarovalec še istega dne plačal dolgovano zavarovalno premijo.

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženka z novim zavarovalcem sklenila novo zavarovalno pogodbo ali je zgolj spremenila zavarovanca pri obstoječi polici, ali je prevzela pravice in obveznosti starega zavarovalca in kaj to pomeni, ali je toženka pravilno obvestila novega zavarovalca o tem, da zavarovalna premija za tekoče leto ni bila plačana in zavarovalno kritje ni podano ter ali je o tem bila dolžna obvestiti tožnika, kot vinkulacijskega upravičenca oziroma ali če ga je bila dolžna obvestiti, ali ga je pravilno obvestila.

8. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru v pritožbi zatrjevanih pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter ugotavlja in zaključuje, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, ali je toženka obvestila novega zavarovalca oziroma ali ga je bila dolžna obvestiti o tem, da prejšnji zavarovalec zavarovalne premije za tekoče leto ni poravnal ter da je zavarovalno kritje v času, ko je namesto prejšnjega² zavarovalca vstopil novi³ zavarovalec, prenehalo (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

9. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da toženka ni bila dolžna obveščati tožnika, kot vinkulacijskega upravičenca, o tem, da zavarovalec zavarovalne premije ni plačal, saj obveščanje vinkulacijskega upravičenca ni niti zakonska, niti pogodbena dolžnost toženke. Tožnik, ki se je kot prejšnji lastnik nepremičnine z novim lastnikom nepremičnine dogovoril, da bo še naprej ostal vinkulacijski upravičenec, ni bil v direktnem poslovnem razmerju s toženko, kot je to bil zavarovalec, ki je sklenil zavarovanje. Toženka je tekom postopka zatrjevala, da je tožnika kljub temu, da ji tega ne nalaga niti zakon, niti pogodbena dolžnost, sama prostovoljno obvestila, da premija ni plačana. Toženka je tožnika torej skušala obvestiti in za odločitev v zadevi ni bistveno, če je tožnik to obvestilo prejel ali ne⁴, saj toženka k temu ni bila zavezana, niti ni tožnik izkazal, da bi bilo obveščanje med njim in toženko izrecno dogovorjeno. Tožnik, kot vinkulacijski upravičenec, ni stranka pogodbenega razmerja, ki ga je s toženko sklenil zavarovalec in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sama vinkulacija v korist tožnika še ne ustvarja njegove zaveze za plačilo zavarovalne premije.

10. Pritrditi je pritožbi, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je toženka obvestila novega zavarovalca oziroma ali ga je bila dolžna obvestiti, da prejšnji zavarovalec zavarovalne premije za tekoče leto ni poravnal ter je zavarovalno kritje v času, ko je namesto prejšnjega zavarovalca vstopil novi zavarovalec, prenehalo. Sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve sodbe zgolj ugotovi, da „za pravdni stranki ni sporno, da je bila R. d.o.o. oziroma B. B. približno dva meseca pred škodnim dogodkom obveščena o dejstvu, da premija po sporni polici ni plačana in da navedeno dejstvo izhaja tudi iz kopije elektronskega sporočila C. C. z dne 16. 4. 2015“.

11. Nima pa sodba razlogov o tem, ali je bila toženka dolžna novega zavarovalca obvestiti, da premija za zavarovanje, katero je prevzela od prejšnjega zavarovalca, ni bila poravnana. Za stranko, ki sklene določeno zavarovanje, je namreč bistvenega pomena, da je seznanjena s tem, da ji zavarovanje morda sploh ne ponuja zavarovalnega kritja, ker ni bila plačana premija. Toženka je izkazala, da je poslala B. B. e-mail, da je na sporni polici dolg, ampak je to bilo šele dne 16. 4. 2015. Ni pa izkazano, niti sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil nov zavarovalec obveščen v skladu z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je toženka dolžna tudi novega zavarovalca obveščati v skladu z navedeno določbo OZ oziroma zadostuje zgolj obveščanje prvega zavarovalca, drugega pa nato ne več ter je zadostovalo obveščanje po e-mailu, ki je izkazano.

12. Po povedanem je sodišče druge stopnje, ko je ugotovilo, da kršitve postopka glede na naravo ne more samo odpraviti, saj je še vedno sporen temelj tožbenega zahtevka in bo potrebno odgovoriti na številna vprašanja ter nato zadevo ponovno celovito obravnavati, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zaradi razveljavitve sodbe se sodišče druge stopnje z ostalimi pritožbenimi razlogi ni ukvarjalo.

13. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), strankama pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

14. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju podalo odgovore na vprašanja, ali je novi zavarovalec prevzel pravice in obveznosti starega zavarovalca, torej tudi njegov dolg oziroma plačilo premije – le od datuma prevzema police dalje ali tudi za nazaj; je bila toženka pri prevzemu police dolžna obvestiti novega zavarovalca, da premija ni bila plačana in če ga je bila dolžna obvestiti, ali je bila dolžna to storiti po tretjem odstavku 937. člena OZ. Zadevo bo obravnavalo celovito in pri tem izhajalo iz dejstva, da zavarovalca, ki sta pravni osebi, nista potrošnika, kljub temu pa sta v razmerju do toženke, ki se profesionalno ukvarja s prodajo zavarovanj, šibkejši stranki; ravnanje toženke pa ima posreden vpliv tudi na tožnika, kot vinkulacijskega upravičenca. Po tem, ko bo razrešilo sporna vprašanja, bo presodilo, ali je podan temelj tožbenega zahtevka.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

-------------------------------
¹ V skladu z določbo tretjega odstavka 937. člena OZ, ki določa: Obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino pa preneha v primeru, če zavarovalec ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, in tega tudi ne stori kdo drug, ki je za to zainteresiran, po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, pri čemer pa ta rok ne more izteči prej, preden ne preteče trideset dni od zapadlosti premije.
² P. d.o.o.
³ R. d.o.o.
⁴ Kot zatrjuje tožnik, obvestila toženke ni prejel.

Zveza:

Datum zadnje spremembe:

27.02.2020