Zapri
Zapri
Izbira jezika
slovenščina  SL
Napredno iskanje
Družinske zadeve in dedovanje
Denarni zahtevki
Sodni postopki
Sprožitev sodnega postopka
Vaše pravice
Zakonodaja in sodna praksa
Poslovni registri, zemljiške knjige in registri insolventnosti
Iskanje pravnih strokovnjakov
Mreže usposabljanja, pravosodne mreže in agencije

Sodna praksa

VSEBINA STRANI
  • Podatki o zadevi
    • Nacionalna ID: Supreme Court, Judgement II SM 1/2020
    • Država članica: Slovenija
    • Splošno ime:N/A
    • Vrsta odločbe: Sodba vrhovnega sodišča
    • Datum odločbe: 20/11/2020
    • Sodišče: Vrhovno sodišče Republike Slovenije
    • Zadeva:
    • Tožnik:
    • Toženec:
    • Ključne besede: unfair terms, enforcement, enforcement system, entry into force, mortgage loan
Prikaži vse|Skrči vse
  • Členi direktive
    Unfair Contract Terms Directive, Article 1
  • Uvodna opomba

    ECLI:SI:VSRS:2020:II.SM.1.2020


    The Supreme Court points out that the Bill on Amendments to the Enforcement and Security Act (ZIZ-M) was sent for interdepartmental coordination, consequently, the Supreme Court did not agree with the Court of First Instance on the proposal to issue an advisory opinion regarding this topic. It is the Supreme Court's attachment to the circumstances of a specific case that significantly separates the judiciary from the legislative function. Advisory opinions, like principled legal opinions, require the Supreme Court to resolve legal issues in an abstract manner, regardless of the circumstances of the specific case. For this reason, the legal opinion (advisory opinion) thus adopted cannot set a precedent. In the present case, when the legal regulation of the disputed issue is already in the process of adoption, the Supreme Court would unnecessarily limit its precedent role by adopting an abstract advisory opinion, as this will become unnecessary with the adoption of a new legal regulation.

  • Dejstva

    On 8 January 2019, on the basis of a notary's record of a long-term loan in CHF and the establishment of a mortgage, the creditor proposed enforcement for the recovery of EUR 87,819.32 with statutory default interest. On 14 January 2019, the Court issued a decision on enforcement with seizure of salary, cash receipts and the sale of real estate. On 25 January 2019, the debtors objected to the enforcement order and proposed that the enforcement court find that the concluded loan agreement in CHF was null and void. The debtor (consumer) also assured that he would also file a lawsuit to annul the contract. At the same time, they proposed a postponement of enforcement under point 5 of the first paragraph of Article 71 of the Enforcement and Security Act (hereinafter: ZIZ). In agreement with the creditor, enforcement was postponed.

    On 9 June 2020, the Court of First Instance proposed to the Supreme Court to issue an advisory opinion on whether the executive court, taking into account Council Directive 93/13 / EEC, the case law of the Court of Justice of the European Union (hereinafter CJEU), in particular Judgement C-407 / 18, and Articles 23 and 24 of the Consumer Protection Act, is obliged to ex officio examine a consumer contract concluded in the form of a notarial deed and representing an enforceable title, from the point of view of nullity. Furthermore, there was the question of whether the enforcement court should reject the motion for enforcement upon the annulment, or only postpone the enforcement until the decision on the annulment of the contract by the civil court. In its proposal, the Court of First Instance points out that the case law of the higher courts on this issue is different (case law is not harmonised). Finally, it points out that it is not clear from the existing caselaw exactly what the conditions are for granting postponement of enforcement and what the effect of such postponement is during the civil proceedings.

  • Pravna zadeva

    • In the light of Directive 93/13 / EEC, the case law of the CJEU (Judgements C-407/18) and Articles 23 and 24 of the Consumer Protection Act, is the enforcement court obliged to examine (from the point of view of nullity) ex officio a consumer contract concluded in the form of a notarial deed (which constitutes an enforceable title)?

    • Should the enforcement court, upon finding nullity, reject the motion for enforcement, or only postpone enforcement until the decision on the nullity of the contract by the civil court?

  • Odločba

    Firstly, the Supreme Court summarises the two existing decisions of the High Court in Ljubljana and the High Court in Maribor, from which the diametric contradiction on this issue arises. The Supreme Court agrees that there is inconsistency in case law. It also emphasises that the purpose of the Institute of Advisory Opinion is to speed up the procedure and strengthen legal certainty in cases where reasons for a permitted revision under Article 367.a of the Contentious Civil Procedure Act would be given, because the case law of higher courts is not harmonised and there is no case law of the Supreme Court. The conditions for issuing an advisory opinion are therefore met, but the status of the Supreme Court must be understood. The Constitutional Court emphasised that the Supreme Court co-creates law. The Supreme Court thus co-formulates the criteria that should be used in similar cases in the future ex ante to guide the courts and the addressees of legal norms in general. It is the Supreme Court's attachment to the circumstances of a specific case that significantly separates the judiciary from the legislative function. Therefore, advisory opinions, like principled legal opinions, require the Supreme Court to resolve legal issues in the abstract, regardless of the circumstances of the particular case. As a result, the legal opinions (advisory opinions) thus adopted cannot set a precedent.

    In the present case, the legal regulation of the disputed issue was already in the process of adoption of the legislation on this very topic. Therefore, the Supreme Court would unnecessarily limit its precedent role by adopting an abstract advisory opinion, as this would become unnecessary as soon as the adoption process of legislation on this topic is over. Regarding the question of the effect of such a postponement during the civil proceedings, for example on the execution of funds at payment organisations, the proponent has not shown the claimed inconsistency of the case law. Therefore, the Supreme Court rejected the motion entirely.

    Celotno besedilo: Celotno besedilo

  • Povezane zadeve

    Zadetki niso na voljo

  • Pravna literatura

    Zadetki niso na voljo

  • Zadetek

    The Court of First Instance's request for an advisory opinion is unfounded.

Zapri
Zapri

Celotno besedilo

Evidenčna številka: VS00041559

Datum odločbe: 20.11.2020

Senat: mag. Rudi Štravs (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), Tomaž Pavčnik

Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - POGODBENO PRAVO

Institut: svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - izvršba na podlagi verodostojne listine - posojilna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - nedopusten pogoj - ničnost izvršilnega naslova - sodna praksa SEU - spremembe zakonodaje - zavrnitev predloga

Jedro

Okrajno sodišče na Vrhniki je Vrhovnemu sodišču predlagalo izdajo svetovalnega mnenja glede vprašanja, ali je izvršilno sodišče ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), zlasti sodbe C-407/18 (Aleš in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d. d.) in 23. in 24. člena ZVPot, dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti potrošniško pogodbo, ki je sklenjena v obliki notarskega zapisa (ki glede na določbi 17. in 20a. Člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov) z vidika ničnosti in obstoja verodostojne listine in ob ugotovitvi ničnosti, predlog za izvršbo zavrniti, ali pa le izvršbo odložiti do odločitve o ničnosti pogodbe s strani pravdnega sodišča na podlagi vložene tožbe dolžnikov.

V predlogu opozarja, da sta tudi po tem, ko je bila izdana sodba SEU v zadevi Kuhar, višji sodišči v Mariboru in Ljubljani o tem vprašanju v več odločbah zavzeli različni stališči. Na koncu predloga še opozarja, da iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani ne izhaja, kakšni so pogoji za dovolitev odloga izvršbe in kakšen naj bi bil učinek takega odloga v času trajanja pravdnega postopka, na primer na izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet (ali se zadržijo sredstva za ohranitev vrstnega reda glede na določilo devetega odstavka 141. člena ZIZ).

V medresorsko usklajevanje je bil poslan Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ-M. V predlogu je predvidena ureditev vprašanja, ki ga izpostavlja predlagateljica v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja.

Pri uporabi instituta svetovalnega mnenja je treba upoštevati v 127. členu Ustave zagotovljeno neodvisnost sodnikov. Že Ustavno sodišče je v 13. točke odločbe U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 izpostavilo velik pomen krepitve precedenčne vloge Vrhovnega sodišča preko instituta dopuščene revizije.

Ureditev revizije temelji na spoznanju, da v moderni pravni državi, zasnovani na delitvi oblasti in zavezani varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti.

Prav vezanost Vrhovnega sodišča na okoliščine konkretnega primera pomembno razmejuje sodno od zakonodajne funkcije. Svetovalna mnenja pa tako kot načelna pravna mnenja, ki jih še vedno ureja 110. člen Zakona o sodiščih, od Vrhovnega sodišča terjajo abstraktno reševanje pravnih vprašanj, nevezano na okoliščine konkretnega primera. Zaradi tega in zaradi rigidne zavezujočnosti tako sprejeta načelna pravna mnenja ne morejo živeti običajnega življenja precedensa, katerega nujni sestavni del so nadaljnje ovsebinjanje v kasnejših primerih ter uveljavljene metode odstopa, predvsem razlikovanje in ovrženje.

V obravnavanem primeru, ko je v postopku sprejemanja že zakonska ureditev spornega vprašanja, bi Vrhovno sodišče s sprejemom abstraktnega svetovalnega mnenja po nepotrebnem omejilo svojo precedenčno vlogo, saj bo že s sprejemom nove pravne ureditve to postalo nepotrebno.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Upnik je 8. 1. 2019 na podlagi notarskega zapisa notarja A. A. opr. št. SV ... z dne 25. 5. 2006 o dolgoročnem kreditu v CHF in ustanovitvi hipoteke predlagal izvršbo za izterjavo 87.819,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Dne 14. 1. 2019 je sodišče izdalo sklep o izvršbi z rubežem na plačo, denarne prejemke, denarna sredstva in s prodajo nepremičnine. Dne 25. 1. 2019 so dolžniki zoper sklep o izvršbi ugovarjali in predlagali, naj izvršilno sodišče ugotovi, da je sklenjena posojilna pogodba v CHF nična, razveljavi sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavrne. Zagotovili so, da bodo vložili tudi tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe. Obenem so predlagali odlog izvršbe po 5. točki prvega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V soglasju z upnikom je bila izvršba odložena.

3. Dne 9. 6. 2020 je Okrajno sodišče na Vrhniki Vrhovnemu sodišču predlagalo izdajo svetovalnega mnenja glede vprašanja, ali je izvršilno sodišče ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), zlasti sodbe C-407/18 (Aleš in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d. d.) in 23. in 24. člena ZVPot, dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti potrošniško pogodbo, ki je sklenjena v obliki notarskega zapisa (ki glede na določbi 17. in 20a. Člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov) z vidika ničnosti in obstoja verodostojne listine in ob ugotovitvi ničnosti, predlog za izvršbo zavrniti, ali pa le izvršbo odložiti do odločitve o ničnosti pogodbe s strani pravdnega sodišča na podlagi vložene tožbe dolžnikov.

4. V predlogu opozarja, da sta tudi po tem, ko je bila izdana sodba SEU v zadevi Kuhar, višji sodišči v Mariboru in Ljubljani o tem vprašanju v več odločbah zavzeli različni stališči. Na koncu predloga še opozarja, da iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani ne izhaja, kakšni so pogoji za dovolitev odloga izvršbe in kakšen naj bi bil učinek takega odloga v času trajanja pravdnega postopka, na primer na izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet (ali se zadržijo sredstva za ohranitev vrstnega reda glede na določilo devetega odstavka 141. člena ZIZ).

5. Predlog ni utemeljen.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v četrtem odstavku 206. člena določa: Sodišče lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga Vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Vrhovno sodišče odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Za zavrnitev predloga za izdajo svetovalnega mnenja zadostuje splošno sklicevanje na neobstoj pogojev in zoper tak sklep ni pritožbe. Sodišče lahko da strankama možnost, da se o nameravani prekinitvi postopka izjavita. Če vrhovno sodišče predloga za izdajo svetovalnega mnenja ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila. Svetovalna mnenja niso zavezujoča.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predlagatelj izkazal neenotnost sodne prakse glede v predlogu izpostavljenega pravnega vprašanja. Višje sodišče v Mariboru je v eni od v predlogu navedenih zadev I Ip 701/2019 z dne 9. 10. 2019 potem, ko je izvršilno sodišče zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi na podlagi kreditne pogodbe v CHF, sklenjene v obliki notarskega zapisa, pritožbi dolžnikov ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V sklepu je zavzelo stališče, da iz odločbe SEU v zadevi Kuhar izhaja, da mora imeti izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje. Na podlagi predložene pogodbe v obliki notarskega zapisa je ocenilo, da je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja. Ocenilo je, da je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, da pa nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero. Tako je odločilo, da zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe, kar pomeni, da notarski zapis take pogodbe nima učinka izvršilnega naslova. Ker pa bi bila takšna odločitev s strani višjega sodišča presenečenje za stranke, je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. Višje sodišče v Ljubljani pa je v sklepu II Ip 2195/2019 z dne 8. 1. 2020 v podobni zadevi zavzelo drugačno stališče. Navedlo je, da je res, da neposredno izvršljiv notarski zapis ni rezultat sodnega postopka in je zato treba zagotoviti možnost presoje nedovoljenih pogodbenih pogojev v izvršilnem postopku. Vendar zgolj zaradi tega še ni pravilno stališče, da o ničnosti pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev odloča izvršilno sodišče kot o ugovornem razlogu, posledica česar naj bi bila ustavitev izvršbe ali celo zavrnitev predloga za izvršbo. Višje sodišče v Ljubljani je obrazložilo, da dano soglasje za neposredno izvršljivost povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično (analogno razveljavitvi poravnave ali izreku le-te za nično). Ne drži torej pritožbeno stališče, da materialnopravna skladnost s predpisi razmejuje notarske zapise, ki so ali niso izvršilni naslov. Po stališču višjega sodišča v Ljubljani šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku. Temu pa je namenjena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Višje sodišče v Ljubljani je opozorilo, da temu stališču citirana odločba SEU, ki razlaga Direktivo 93/13 glede na slovensko nacionalno pravo, ne nasprotuje. Meni, da terja le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. Opozorilo je, da v primeru vložene tožbe na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba, odlog izvršbe traja do konca pravdnega postopka (prvi odstavek 74. člena ZIZ). Odločilo je, da zadostuje, da izvršilno sodišče po uradni dolžnosti odloži izvršbo do poteka roka, ki ga določi, ter stranko pozove, da v takšnem roku vloži tožbo in predlog za odlog izvršbe.

9. V medresorsko usklajevanje je bil poslan Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ-M.1 V predlogu je predvidena ureditev vprašanja, ki ga izpostavlja predlagateljica v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja. Predlagana je sprememba drugega odstavka 72. člena ZIZ, ki ureja odlog izvršbe, tako da bi se po spremembi ta glasil:

»Ne glede na prejšnji odstavek sme sodišče na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložiti izvršbo, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, ki so zlasti:

1. v primeru izvršbe na dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, ali

2. v primeru izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da si bivanjske problematike ni mogel urediti na drug način in če bi nadaljevanje izvršbe v bistveno večji meri ogrozilo položaj in interese dolžnika kot jih zaradi odloga izvršbe utrpi upnik, ali

3. kadar dolžnik, ki je potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.”

Predlagana je tudi sprememba tretjega odstavka 71. člena ZIZ, ki naj bi se po spremembi glasil:

»Sodišče dolžnika v sklepu o izvršbi opozori na možnost odloga po prejšnjem odstavku.

10. Iz obrazložitve predloga novele ZPP-E (str. 166) izhaja, da je bil namen uvedbe instituta svetovalnega mnenja pospešiti postopek in krepiti pravno varnost v primerih, ko bi bili podani razlogi za dopuščeno revizijo po 367.a členu ZPP, ker sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. Zakonodajalec je želel Vrhovnemu sodišču dati več možnosti za zagotavljanje usklajenosti sodne prakse, katere cilj je dvigniti kakovost delovanja sodstva in doseči večjo pravno varnost.2

11. Pri uporabi tega instituta pa je treba upoštevati tudi v 127. členu Ustave zagotovljeno neodvisnost sodnikov. Že Ustavno sodišče je v 13. točke odločbe U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 izpostavilo velik pomen krepitve precedenčne vloge Vrhovnega sodišča preko instituta dopuščene revizije. Navedlo je, da ta Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona omogoča izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, s čimer zagotavlja razvoj prava prek sodne prakse. Ustavno sodišče je poudarilo, da Vrhovno sodišče, ko v okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih, soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh. Na ta način krepi predvidljivost pravnih norm in torej pravno varnost. Poudarilo je, da ureditev revizije temelji na spoznanju, da v moderni pravni državi, zasnovani na delitvi oblasti in zavezani varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Vrhovno sodišče z vnaprejšnjim (ex ante) oblikovanjem vodil, vzniklih iz konkretnih primerov, pomembno prispeva h krepitvi enakosti pred zakonom in pravne varnosti.

12. Prav vezanost Vrhovnega sodišča na okoliščine konkretnega primera pomembno razmejuje sodno od zakonodajne funkcije. Svetovalna mnenja pa tako kot načelna pravna mnenja, ki jih še vedno ureja 110. člen Zakona o sodiščih, od Vrhovnega sodišča terjajo abstraktno reševanje pravnih vprašanj, nevezano na okoliščine konkretnega primera. Zaradi tega in zaradi rigidne zavezujočnosti tako sprejeta načelna pravna mnenja ne morejo živeti običajnega življenja precedensa, katerega nujni sestavni del so nadaljnje ovsebinjanje v kasnejših primerih ter uveljavljene metode odstopa, predvsem razlikovanje in ovrženje.3

13. V obravnavanem primeru, ko je v postopku sprejemanja že zakonska ureditev spornega vprašanja, bi Vrhovno sodišče s sprejemom abstraktnega svetovalnega mnenja po nepotrebnem omejilo svojo precedenčno vlogo, saj bo že s sprejemom nove pravne ureditve to postalo nepotrebno.4 Glede vprašanja, kakšen naj bi bil učinek takega odloga v času trajanja pravdnega postopka, na primer na izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet (ali se zadržijo sredstva za ohranitev vrstnega reda glede na določilo devetega odstavka 141. člena ZIZ), pa predlagatelj tudi ni izkazal neenotnosti sodne prakse. Zato je Vrhovno sodišče predlog v celoti zavrnilo.

-------------------------------

1 Celotno gradivo je na razpolago na povezavi https://e-uprava.gov.si/.download/edemokracija/datotekaVsebina/432348?disposition=inline

2 https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C1257A70003EE6A1C1258080004A8008&db=kon_zak&mandat=VII&tip=doc

3 Tako T. Pavčnik v spletnem komentarju 127. člena Ustave RS, dostopnem na: https://e-kurs.si.ezproxy.izum.si:2050/komentar/opredelitev-clena-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-institutov-2019-02-54/

4 https://e-kurs.si.ezproxy.izum.si:2050/komentar/opredelitev-clena-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-institutov-2019-02-54/

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 20a, 71, 71/3, 72, 72/2, 141, 141/9

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 206, 206/4

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 127

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Zapri
Družinske zadeve in dedovanje
Denarni zahtevki
Sodni postopki
Sprožitev sodnega postopka
Vaše pravice
Zakonodaja in sodna praksa
Poslovni registri, zemljiške knjige in registri insolventnosti
Iskanje pravnih strokovnjakov
Mreže usposabljanja, pravosodne mreže in agencije