Celotno besedilo

Evidenčna številka: VSL00036070

Datum odločbe: 08.07.2020

Senat, sodnik posameznik: Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Suzana Ivanič Lovrin (poroč.), mag. Gordana Ristin

Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV

Institut: evropski plačilni nalog - pogodba o finančnem leasingu - opcija odkupa - predmet leasinga - nepremičnina - odstop od pogodbe - pojasnilna dolžnost - nepošteni pogodbeni pogoji - potrošnik - potrošniška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - poslovna odškodninska obveznost - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - kršitev pogodbe o leasingu - tržna vrednost predmeta leasinga - nadomestna obveznost - pozitivni pogodbeni interes - izpolnitveni interes - ekonomski interes - obrok leasinga - premoženjska škoda - kavza pravnega posla - sodba presenečenja - priznana dejstva - pogodbena kazen - polna odškodnina

Jedro

Pogodbeni pogoj je nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po stališču SEU je pri presoji o obstoju znatnega neravnotežja v škodo potrošnika relevantna primerjava potrošnikovega položaja po pogodbi s položajem, ki bi ga imel na podlagi veljavnega nacionalnega prava, in ob upoštevanju sredstev, ki jih ima po nacionalnem pravu za dosego prenehanja uporabe nedovoljenih pogojev. Pomembne so okoliščine, ki so mogle vplivati na kasnejše izvajanje pogodbe in ki bi jih ponudnik lahko poznal ob sklenitvi pogodbe. Pri tem je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke o možnih spremembah menjalnih tečajev. SEU je tudi že izreklo, da pogodbena določba, po kateri je kreditojemalec dolžan anuiteto vrniti v protivrednosti domače valute, breme tečajnega tveganja prenaša nanj. V nasprotju z zahtevo dobre vere je tako neravnotežje tedaj, ko bi ponudnik storitve, ki bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, lahko razumno pričakoval, da potrošnik zadevnega pogoja ne bi sprejel.

Pogodbi zvesta stranka ne more hkrati uveljavljati pravice do polne odškodnine (odškodnine za celoten obseg škode) in pravice do zamudnih obresti oziroma pogodbene kazni. Ker se pravici izključujeta (če uveljavi eno, ne more hkrati uveljavljati tudi druge), obeh pravic (zahtevkov) ne more kumulirati (seštevati). Če pa ji je zaradi zamude ali neizpolnitve nastala škoda, ki presega znesek zamudnih obresti ali pogodbene kazni za zamudo ali za neizpolnitev, lahko (poleg zamudnih obresti oziroma pogodbene kazni za zamudo ali neizpolnitev) zahteva tudi razliko do polne odškodnine (drugi odstavek 380. člena oziroma drugi odstavek 253. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da evropski plačilni nalog z dne 28.6.2016 ostane v veljavi v obsegu, kolikor je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača znesek 51.465,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2016 dalje do plačila. V preostalem delu (za dodatno glavnico 59.318,95 EUR ter obresti) je evropski plačilni nalog z dne 28.6.2016 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so zaključki sodišča z vidika uporabe materialnega prava napačni in plod očitnega nerazumevanja pravne narave finančnega leasinga kot posla modernega avtonomnega gospodarskega prava. Bistveno je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena klasična pogodba o finančnem leasingu. Šlo je izključno in samo za posel financiranja (in nikakršno prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice oziroma o prodaji na obroke). Značilnosti, ki morajo sodišče voditi pri razlagi pogodbe o leasingu, so predvsem v tem, da je leasing posel financiranja, ki mora biti enakovreden kreditni pogodbi, in da leasingodajalec v nobenem primeru ni „pravi“ lastnik stvari. Leasingodajalec ima do leasingojemalca finančno terjatev. Bistvo dejavnosti leasinga je v zagotavljanju finančnih sredstev uporabnikom za nakup različnih stvari. Predmet leasinga, ki ostane v lasti leasingodajalca, je po vsebini zgolj sredstvo zavarovanja obveznosti leasingojemalca. Zato tudi za leasing velja pravilo lex commisoriae, po katerem leasingodajalec ne sme obdržati predmeta leasinga za vrednost, določeno na podlagi vnaprejšnjega dogovora (prvi odstavek 132. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). To je smisel in pomen določb leasing pogodbe, ki urejajo končni obračun in po katerih se vrednost predmeta leasinga določi ob prodaji in glede na dejansko prodajno vrednost oziroma se šele po prenehanju leasinga obe stranki lahko sporazumeta o prenosu (ekonomske) lastnine na leasingodajalca po dogovorjeni ceni. Leasingodajalec po pogodbi nima pravice, da obdrži predmet leasinga, če o tem ne doseže sporazuma z leasingojemalcem po razvezi pogodbe in mora predmet prodati oziroma drugače unovčiti. Sodišče je v 17. točki sodbe napačno zaključilo, da lahko v primeru razveze pogodbe leasingodajalec zahteva plačilo vseh do razveze že zapadlih in neplačanih obveznosti, načeloma pa ne more zahtevati plačila vseh bodočih nezapadlih obveznosti. V 34. točki je napačno ugotovilo, da v zvezi s postavko nezapadlega dolga tožene stranke v višini 199.967,09 EUR (pravilno: 164.985,83 EUR) tožeča stranka ni navedla konkretnega člena leasing pogodbe, kjer bi bil tak način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa določen, čeprav bi to morala storiti. Napačni so tudi zaključki v točki 39 sodbe. Sodišče je spregledalo, da tožena stranka celotni vtoževani terjatvi tožeče stranke po temelju sploh ni nasprotovala, zato gre obveznost tožene stranke do tožeče stranke iz naslova leasing pogodbe šteti za nesporno. Tožena stranka tudi samega načina obračuna pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke ni konkretizirano prerekala, zato ga je šteti za nespornega. Vse, kar je v zvezi z višino vtoževane terjatve zatrjevala tožena stranka, je bilo to, da je tožeča stranka predmet leasinga prodala pod njegovo tržno vrednostjo in nič drugega. Zato gre za kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je vtoževano terjatev kot svoj pozitivni pogodbeni interes obračunala skladno z že ustaljenim stališčem sodne prakse, po katerem je v primeru odstopa od pogodbe leasingodajalec upravičen, da hkrati z odstopom od pogodbe zahteva od leasingodajalca takojšnje plačilo celotnega preostalega dolga. V primeru odstopa od pogodbe se namreč izpolnitvena obveznost leasingojemalca spremeni v odškodninsko. V primerih odstopa od pogodbe se šteje, da so vse še nezapadle leasingojemalčeve obveznosti zapadle v plačilo na dan odstopa od te pogodbe. Tožeči stranki kot leasingojemalcu gre v skladu s pogodbo odškodnina, ki ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Dobiti mora povrnjeno tolikšno škodo, da bo spet v položaju, v kakršnem bi bila, če bi tožena stranka izvajala pogodbo v skladu z njenimi določili. To je tudi smisel in namen določil leasing pogodbe o obračunu razmerja v primeru odstopa leasingodajalca od leasing pogodbe. Tožeča stranka je torej svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na določilih OZ o poslovni odškodninski odgovornosti (zlasti 169., 243. in 246 člen OZ), določilih leasing pogodbe o končnem finančnem obračunu pogodbe iz 27. in 28. člena pogodbe v povezavi z 21. členom pogodbe o predčasnem zaključku pogodbe ter ustaljeni sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je v odločbi III Ips 103/2013 razsodilo, da predstavljajo določbe leasing pogodbe vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke in da pravne posledice prenehanja pogodbe niso urejene kogentno z zakonom, zato se lahko pogodbeni stranki v okviru pogodbene avtonomije dogovorita, kakšne so te posledice, kot sta to storili v konkretnem primeru. Tožeča stranka opozarja na nasprotujoče si razloge sodbe, saj sodišče sprva navaja, da naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do plačila diskontiranih nezapadlih obrokov leasinga, nato pa v 26. točki obrazložitve, da je tožeča stranka skladno s pogodbenimi določili utemeljeno naredila končni finančni obračun (kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP). Tožeča stranka je za namene pojasnila vsebine končnega finančnega obračuna predlagala zaslišanje priče A. A., ki je oba izračuna tudi sestavila, sodišče pa je izvedbo tega dokaza povsem neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pa je za dokaz istih trditev tožeče stranke imenovalo izvedenko finančne stroke, imenovanje katere je tožeča stranka predlagala skladno s podanim materialnim procesnim vodstvom sodišča ravno za namene pojasnila sestavljenih končnih obračunov. Z neizvedbo dokaza je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, kar je tožeča stranka pravočasno grajala na naroku dne 28.1.2019. Vloga, ki naj bi jo vrednost, za katero je tožeča stranka uspela nepremičnino prodati, imela pri sestavi končnega finančnega obračuna, je izključno v znižanju terjatve tožeče stranke do tožene stranke oziroma zmanjšanju škode, ki je tožeči stranki že nastala zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke in s tem v preprečitvi neupravičene obogatitve tožeče stranke napram toženi stranki v višini (tržne) vrednosti vrnjenega predmeta leasinga. Besede „osnova“ ne gre razlagati tako ozko, kot je slednje storilo sodišče, temveč širše, predvsem pa v okviru pomena in pravne narave finančnega leasinga ter pravnih posledic odstopa leasingodajalca od pogodbe zaradi kršitev pogodbenih obveznosti leasingojemalca. Tudi v tem delu je sodišče odločilo ob dejanski podlagi, ki je nobena od strank ni zatrjevala, zaradi česar je podana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP in s tem bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. Besedila 25. člena leasing pogodbe ni moč širiti na situacijo, ko leasingodajalec kasneje odstopi od leasing pogodbe zaradi kršitev pogodbenih obveznosti leasingojemalca skladno s 26. členom pogodbe. Zaključek sodišča, utemeljen na argumentu a contrario, je napačen. Po veljavnem pravu odškodnina in pogodbena kazen predstavljata različni vrsti terjatev, ki imata različno pravno podlago, zato je sklepanje sodišča po načelu a contrario, da dogovor o pogodbeni kazni sam po sebi pomeni izključitev odškodnine iz naslova nezapadlih diskontiranih obrokov, popolnoma zgrešen in sprejet mimo trditvene podlage, pogodbene volje strank in zunanjih dopustnih meja razlage pogodbenega besedila. Določilo 12. člena leasing pogodbe izrecno govori o pogodbenih (izpolnitvenih) obveznostih, ki jih je leasingojemalec dolžan plačevati tudi po odstopu od pogodbe, če zamuja z vračilom predmeta leasinga. Ta določba se torej ne nanaša na odškodninske obveznosti leasingojemalca v primeru odstopa od pogodbe. Pravna teorija zastopa stališče, da ni utemeljenega razloga za prepoved dogovora o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti oziroma za takšno razlago 3. odst. 247. člena OZ, ki bi navedeni dogovor o pogodbeni kazni prepovedovala. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov, ki so povezani s predmetom leasinga, in so tožeči stranki nastali po prevzemu predmeta leasinga v posest, in sicer na podlagi splošnih določb o povrnitvi škode kot tudi v skladu s 1. odst. 16. člena, 2. odst. 14. člena, 1. odst. 24. člena in 5. odst. 28. člena Pogodbe. Tožena stranka je kot leasingojemalec tista stranka, ki nosi krivdno breme za prekinitev pogodbenega razmerja, ki je posledica kršitve pogodbenih določil. V skladu z ustaljeno sodno prakso škodo tožeče stranke v okviru pozitivnega pogodbenega interesa predstavljajo vsi stroški, ki so tožeči stranki kot leasingodajalcu nastali zaradi kršitve pogodbe oziroma ki ji ne bi nastali, če bi tožena stranka kot leasingojemalec v celoti izpolnila svojo obveznost. Tožena stranka vtoževanih stroškov v višini 2.766,26 EUR v postopku na prvi stopnji ni prerekala, zato gre terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz tega naslova šteti za nesporno. Sodišče se je kljub temu spuščalo v presojo njene utemeljenosti in znova kršilo razpravno načelo. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki jo lahko pritožbeno sodišče samo odpravi tako, da tožeči stranki v celoti prizna neprerekane stroške. V prvi alineji 52. točke obrazložitve sodbe je sodišče od zneska zapadlih neplačanih obrokov v višini 36.511,39 EUR kot začetek teka zamudnih obresti napačno upoštevalo datum 30.8.2012. Tožeča stranka je v svojem končnem obračunu obračunala in s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo zamudnih obresti od posameznih do odstopa od pogodbe (dne 30.8.2012) zapadlih in neplačanih obrokov leasinga od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila. Sodišče je pojasnilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bil leasingojemalec k plačilu pozvan že pred sestavo in podpisom prevzemnega zapisnika, pri tem pa spregledalo, da se je tožena stranka že s samim podpisom leasing pogodbe, ki je vsebovala anuitetni načrt z navedbo zapadlosti posameznih obrokov, zavezala, da bo v primeru zamude s plačilom leasing obrokov plačala zamudne obresti po dogovorjeni pogodbeni obrestni meri od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje (1. odst. 299. člena OZ). Tudi sicer tožena stranka vtoževanih zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih obrokov leasinga ni prerekala in je sodišče kršilo razpravno načelo. Tožena stranka prav tako ni prerekala stroška za plačilo računa avtoprevozništva ... v višini 460,80 EUR, zato je sodišče kršilo razpravno načelo. Tožeča stranka konca teka zamudnih obresti v trditveni podlagi ni vezala na datum 31.3.2015, temveč je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na končnem obračunu stanja dolga na dan 31.3.2015 in zahtevala zamudne obresti od zneska 110.783,95 EUR od dne 31.3.2015 dalje do plačila. Gre za protispisno ugotovitev sodišča (15. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti od posameznih glavnic za obdobje od 1.4.2015 do 21.5.2016 (zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih obrokov v višini 36.511,39 EUR, zamudnih obresti od zneskov stroškov v višini 2.400,00 EUR in 114,70 EUR ter zamudnih obresti od zneskov ostalih stroškov v višini 2.766,26 EUR, vključno z zneskom stroška avtoprevozništva ... v višini 460,80 EUR, vse za obdobje od 1.4.2015 do 21.5.2016). Neutemeljeno pa je zavrnilo tudi obrestni zahtevek v delu, ki se nanaša na terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odškodnine v višini do odstopa nezapadlih obveznosti po Pogodbi, zmanjšanih za diskontne obresti. Zaključek sodišča v 61. točki obrazložitve je pavšalen in nepravilen. Ravno dejstvo višine kupnine, ki jo je tožeča stranka prejela za prodajo predmeta leasinga, je za predmetno pravdo bistveno. Odškodnina škode ne sme preseči, zato je potrebno v skladu s tretjim odstavkom 243. člena OZ od vsote neplačanih bodočih obrokov odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. To izhaja tudi iz sodbe II Ips 104/2007. Skladno z ustaljeno sodno prakso ni pomembna sama ocena tržne vrednosti predmeta leasinga kot taka, temveč vprašanje, ali je leasingodajalec pri prodaji predmeta leasinga ravnal s potrebno skrbnostjo, upoštevaje zakonska in pogodbena določila, in izvedel vse razumne ukrepe za zmanjšanje mu nastale škode v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno glede postopka prodaje predmeta leasinga, udeležbe tožene stranke pri sami prodaji in njeni vlogi ponudnika, primernosti višine dobljene kupnine glede na razmere na trgu. To lahko odpravi pritožbeno sodišče samo, saj lahko vpogleda v listine, ki jih je tožeča stranka predlagala kot dokaz v zvezi s samo prodajo predmeta leasinga in katere je sodišče prve stopnje vpogledalo. Če pritožbeno sodišče ne bo samo odpravilo te napake, pa podrejeno tožeča stranka uveljavlja še kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo s strani tožeče stranke predlaganih prič B. B. in C. C. V sodbi pa sodišče sploh ni konkretizirano pojasnilo, zakaj teh prič ni zaslišalo, kar je tožeča stranka pravočasno grajala na naroku dne 28.1.2019.

4. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba za toženo stranko predstavlja sodbo presenečenja. Razlaga sodišča je povsem drugačna od tiste, ki sta jo imeli pred očmi pravdni stranki. Iz istega besedila so udeleženci v predmetnem postopku izpeljali povsem različna pravna pravila. Sodišče stranki ni opozorilo na svojo razlago Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 000 z dne 27.7.2007 (v nadaljevanju: Pogodba). Sodišče je celotni dokazni postopek vodilo v smer in na način, da se je pri strankah ustvaril vtis, da se pravno naziranje sodišča ujema s pravnim naziranjem strank (zlasti izvajanje dokaza s pritegnitvijo cenilca za nepremičnine, saj je izvedba tega dokaza implicirala zaključek, da je razlaga pravdnih strank pravilna). Tožena stranka je upravičeno sklepala in se zanašala na to, da je vrednost na leasing vzete nepremičnine pravno relevantno dejstvo v tem postopku in da je tako tudi njen ugovor, v sklopu katerega je podala navedbe o vrednosti te nepremičnine, sklepčen. Sodišče je s svojim postopanjem, ko je po zaključku glavne obravnave spremenilo svoj pravni pogled na zadevo, kršilo določbo 285. člena ZPP (načelo materialnega procesnega vodstva). Sodišče je tudi kršilo pravico stranke do izjave. Ta pravica je popolna le tedaj, ko stranke vedo oziroma bi vsaj mogle in morale vedeti, katero pravno podlago bo pri odločanju uporabilo sodišče. Če bi sodišče pravdnima strankama predočilo svoje pravno naziranje, bi tožena stranka podala navedbe, s katerimi bi si prizadevala pokazati, da je potrebno Pogodbo razumeti in razlagati tako, kot jo razume tožena stranka. Predlagala bi dokaze, s katerimi bi dokazovala pravo voljo pogodbenih strank v smislu 2. odst. 82. člena OZ. Iz previdnosti bi postavila tudi pobotni ugovor ali vložila nasprotno tožbo (tožena stranka bi lahko zahtevala nazaj to, kar je plačala nasprotni stranki). Sodišče Pogodbe in pravnih posledic odstopa od pogodbe ni razlagalo pravilno. Pogodbe ni razlagalo skladno z določbo 2. odst. 82. člena OZ. Stranki sta postopek v primeru odstopa od Pogodbe uredili v 27. in 28. členu Pogodbe. Iz navedenih določb jasno izhaja, da sta se stranki dogovorili, da se bo v primeru odstopa od Pogodbe naredil končni finančni obračun, pri katerem se bo (glede na to, da je prišlo do postopka po 2. točki 27. člena Pogodbe) kot osnova za obračun upoštevala vrednost, za katero bi uspela tožeča stranka predmet lizinga prodati. Stranki sta se dogovorili, da bosta od vrednosti nepremičnine odbili vrednost vseh še neplačanih obrokov in stroškov. Bili sta tudi soglasni, da se od vrednosti nepremičnine odbijajo tako plačani kot neplačani obroki. Nepravilen je zaključek sodišča, da za postavko končnega obračuna ni materialnopravne podlage niti v Pogodbi (točka 59 obrazložitve). Takšno podlago tvorijo določbe 27. in 28. člena Pogodbe. V zvezi s tem je tožena stranka navajala, da tožeča stranka nepremičnine ni prodajala skrbno in jo je prodajala bistveno pod tržno ceno, kar je dokazala s cenilnim poročilom. Tožeča stranka pa ni podala navedb in ni predložila dokazov, da je nepremičnino prodajala skladno z določbo 2. odst. 28. člena Pogodbe, kar pomeni, da bi postopoma nižala prodajno ceno (vsak mesec za 5%). Sodišče bi moralo izvesti dokaze in ugotavljati tudi pravo voljo pogodbenih strank. Če bi sodišče pravdni stranki opozorilo na svoj pravni pogled na zadevo, bi ju s tem zagotovo spodbudilo, da tozadevno podata ustrezne dokazne predloge, s tem pa bi se odprla vrata za izvajanje dokaznega postopka v smeri ugotavljanja skupnega namena pogodbenikov. Tožena stranka predlaga lastno zaslišanje in zaslišanje priče D. D., ki je kot predstavnica tožeče stranke sodelovala pri sklepanju pogodbe. Ti dve osebi bosta potrdili, da sta pravdni stranki pri določbah o odstopu od pogodbe in posledicah le-tega imeli v mislih, da se opravi končni obračun tako, da se od prodajne vrednosti nepremičnine odbijejo še neplačani obroki lizinga, nato pa se morebitni presežek izplača toženi stranki. Tožena stranka takšen dokazni predlog podaja šele sedaj, saj je šele po prejemu sodbe spoznala, da je namen (prava pogodbena volja), ki sta ga imeli pravdni stranki ob sklepanju Pogodbe, nejasen oziroma sporen. Tožena stranka je uveljavljala ničnost Pogodbe iz razloga, ker je bila pogodba sklenjena v švicarskih frankih oziroma z valutno klavzulo, ob tem pa tožeča stranka toženi stranki ni podala ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja. Tožena stranka je v svojih vlogah podala trditev, da tožeča stranka toženi stranki ni pojasnila, da lahko pride do večjih sprememb vrednosti valut. Tožena stranka je podala jasno trditev, ki jo je mogoče potrditi z vpogledom v pogodbo. Vezano na navedeno je predlagala tudi lastno zaslišanje, ki ga sodišče ni izvedlo. Ni tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, kako pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, saj gre za negativno dejstvo, temveč bi morala tožeča stranka dokazati, da jo je izpolnila. Ne drži tudi, da izostanek opozorila glede valutnega tveganja za seboj ne povleče sankcije ničnosti. 7. člen ZpotK je namreč izrecno zahteval, da mora kreditna pogodba (smiselno enako tudi pogodba o lizingu) vsebovati tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi ne nasprotujejo, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. S strani tožeče stranke zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

O ničnosti pogodbe

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 27.7.2007 sklenili pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 000, na podlagi katere se je pravni prednik tožeče stranke zavezal nabaviti nepremičnino izključno z namenom oddaje le-te v finančni leasing toženi stranki kot leasingojemalcu, jo izročiti leasingojemalcu v posest, po dokončnem poplačilu iz pogodbe pa mu ponuditi opcijo odkupa nepremičnine. Tožena stranka kot leasingojemalec se je zavezala, da bo leasingodajalcu plačala stroške odobritve, glavnico, obresti, manipulativne stroške. Predmet leasinga je bila nepremičnina, v naravi stanovanjska hiša, zgrajena do tretje gradbene faze in del poti, ki je omogočala dostop. Nabavna vrednost nepremičnine je znašala 336.702,00 CHF, kar je na dan sklenitve pogodbe, preračunano v EUR-e, znašalo 204.000,00 EUR. Leasingojemalec se je zavezal plačati 120 obrokov leasinga po 3.721,17 CHF oziroma skupno 446.540,40 CHF, pri čemer se anuitete plačujejo v skladu z anuitetnim načrtom, ki je bil sestavni del pogodbe, in sicer po pogodbenem tečaju na dan plačila posameznega obroka. Tožena stranka je svoje obveznosti sprva redno izpolnjevala, v letu 2011 pa je z rednimi plačili prenehala. Po neuspešnih opominih je zato tožeča stranka dne 30.8.2012 od pogodbe odstopila.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj morebitna pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost ne bi imela za posledico ničnosti pogodbe.

10. Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po 1. točki 3. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe, niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku (2. točka 4. člena Direktive 93/13). Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika, in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13).

11. Pogodbeni pogoj je nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po stališču SEU je pri presoji o obstoju znatnega neravnotežja v škodo potrošnika relevantna primerjava potrošnikovega položaja po pogodbi s položajem, ki bi ga imel na podlagi veljavnega nacionalnega prava, in ob upoštevanju sredstev, ki jih ima po nacionalnem pravu za dosego prenehanja uporabe nedovoljenih pogojev.2 Pomembne so okoliščine, ki so mogle vplivati na kasnejše izvajanje pogodbe in ki bi jih ponudnik lahko poznal ob sklenitvi pogodbe. Pri tem je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke o možnih spremembah menjalnih tečajev. SEU je tudi že izreklo, da pogodbena določba, po kateri je kreditojemalec dolžan anuiteto vrniti v protivrednosti domače valute, breme tečajnega tveganja prenaša nanj.3 V nasprotju z zahtevo dobre vere je tako neravnotežje tedaj, ko bi ponudnik storitve, ki bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, lahko razumno pričakoval, da potrošnik zadevnega pogoja ne bi sprejel.4

12. Tožena stranka ni podala navedb (in dokazov), s katerimi bi utemeljevala obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank ali kakšnih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljevala nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem njegovo ničnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o ničnosti sporne pogodbe.

O ostalih spornih vprašanjih

13. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da v sporni Pogodbi v 27. in 28. členu pravdni stranki nista določili, kolikšno odškodnino je tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru kršitve pogodbe s strani leasingojemalca. Določili sta, da se napravi končni finančni obračun in določene elemente le-tega. Tako sta določili, kako se bo v primeru odstopa od pogodbe določila tržna vrednost predmeta leasinga ter kako se bo vršila njegova prodaja. Iz teh določb je tudi jasno razvidno, da se bo predmet leasinga v primeru odstopa od pogodbe prodal, dal v najem ali finančni leasing, če stranki ne bi dosegli sporazuma o pošteni tržni vrednosti predmeta leasinga. V 1. členu sta namreč pogodbeni stranki ugotovili, da je vloga leasingodajalca izključno v financiranju nepremičnine. Pri pogodbi o leasingu gre za posel modernega avtonomnega gospodarskega prava, torej za izraz v pogodbenem pravu široko uveljavljene svobode urejanja obligacijskih razmerij. Gre za netipizirano, nekategorizirano pogodbo. Bistvene obveznosti in spolnitve pogodbenih strank se torej posledično ne ravnajo po pravni naravi pogodbe, temveč izhajajo iz dogovorov pogodbenih strank in s tem šele ustvarjajo podlago za pravno naravo pogodbe.

14. Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasinških obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico do odstopa od pogodbe. Kdaj zamuda s plačili preide v težjo kršitev pogodbe, ki po izbiri leasingodajalca vodi do odstopa od pogodbe, ponavadi opredelita stranki v pogodbi. Leasingojemalec pa je zavezan tudi k plačilu odškodnine zaradi kršitve pogodbe. Izpolnitvena (pogodbena) obveznost leasingojemalca se spremeni v nadomestno (surogacijsko), odškodninsko obveznost, ki ni odvisna od izpolnitve nasprotne upnikove obveznosti (1. odst. 111. člena OZ in 2. odst. 239. člena OZ). Leasingodajalcu gre odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, kljub temu, da se je odločil za razvezo pogodbe. Pozitivni pogodbeni interes se poimenuje tudi kot izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Pozitivni pogodbeni interes je enak razliki med vsoto stroškov nabave predmeta, stroškov financiranja, drugih stroškov ter dobička in že plačanimi leasinškimi obroki ter morebitnimi drugimi vnaprejšnjimi plačili leasingojemalca. Odškodnina pa ne sme presegati škode. Zaradi razdrtja pogodbe leasingodajalec ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Od izračunane razlike mora tako odšteti privarčevane izdatke in druge koristi. Če leasingodajalec uspe predmet leasinga prodati, mora to korist od odškodnine odbiti (3. odst. 243. člena OZ; compensatio lucri cum damno). Ekonomski interes leasingodajalca je dobiti povrnjeno celotno amortizacijsko vrednost njegove „investicije“: stroške nabave predmeta leasinga, financiranja in dobiček. Ker je leasingodajalec v primeru odškodninskega zahtevka upravičen do „predčasne“ izpolnitve denarnega zahtevka, je vsoto leasinških obrokov treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu.5.

15. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da za zahtevek za plačilo še vseh nezapadlih obrokov leasinga (z diskontiranimi obrestmi) ni nobene kogentne ali avtonomne podlage. Zahtevek tožeče stranke je namreč treba presoditi tudi v luči določb OZ o poslovni odškodninski odgovornosti, kar je sodišče prve stopnje spregledalo, pritožba tožeče stranke pa to utemeljeno izpostavlja. Posledično zato zahtevka tožeče stranke po tej materialno pravni podlagi do sedaj še ni presojalo. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: a.) da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, ali je ni izpolnil pravilno, ali jo je izpolnil z zamudo; b.) da je upnik utrpel škodo; c.) da obstaja vzročna zveza med škodo ter neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti; d.) da ne obstaja kakšna zakonska okoliščina, ki razbremenjuje dolžnikovo odgovornost.6

16. Škoda je nujna predpostavka odškodninske odgovornosti. Po 1. odst. 243. člena OZ je pravno priznana premoženjska škoda samo tista kršitev pravice (izpolnitvenega zahtevka) pogodbi zveste stranke, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja pogodbi zveste stranke (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja pogodbi zveste stranke (izgubljeni dobiček). Navadna škoda se pri kršitvah pogodbenih obveznosti praviloma kaže v obliki stroškov, ki so pogodbi zvesti stranki nastali zaradi kršitve pogodbe oziroma ji ne bi nastali, če bi druga stranka v celoti, pravočasno in pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost.7 V tej luči bi moralo sodišče prve stopnje presojati zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov, za katere tožeča stranka zatrjuje, da ji ne bi nastali, če bi tožena stranka pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Sodišče prve stopnje pa je zmotno izhajalo zgolj iz lastninskega položaja tožeče stranke po razdrtju pogodbe, ne upoštevajoč kavzo poslovnega razmerja, ki je bila v financiranju nakupa predmeta leasinga po izboru leasingojemalca in ekonomskega interesa leasingodajalca dobiti povrnjeno celotno amortizacijsko vrednost njegove „investicije“: stroške nabave predmeta leasinga, financiranja in dobiček.

17. Tožena stranka sicer v pritožbi neutemeljeno navaja, da je šlo za sodbo presenečenja. Za takšno sodbo bi šlo le v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati ter je zato izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela.8 Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na razlago Pogodbe, ki jo je štelo za pravilno, zato zgolj drugačen pravni zaključek tožene stranke še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja. Posledično sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe o materialnem procesnem vodstvu in pravice tožene stranke do izjave, kar zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Navedbe tožene stranke o tem, kakšna je njena razlaga spornih določb Pogodbe, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Enako velja za nove dokaze, predlagane šele s to pritožbo (lastno zaslišanje in zaslišanje priče D. D.).

18. Zmotna pa so zatrjevanja tožeče stranke o tem, da tožena stranka ni prerekala trditev v tožbi glede tega, kakšna škoda ji je nastala, in bi že zgolj zato sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku. Nezanikanje določenih dejstev s strani tožene stranke pomeni zgolj to, da se štejejo ta dejstva za priznana (2. odst. 214. člena ZPP), kar pa ne seže na področje uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je presodilo, da zahtevek tožeče stranke na podlagi Pogodbe ni utemeljen v celoti. V ponovljenem postopku pa bo moralo presoditi, ali je utemeljen glede na določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke nastala škoda v višini 110.783,95 EUR. To škodo je tudi opredelila po posameznih postavkah. Da je tožeča stranka utrpela takšno škodo, tožena stranka res ni obrazloženo prerekala, razen tega, da je navajala, da je tožeča stranka upoštevala nepravilno vrednost predmeta leasinga - nepremičnine. Glede na ugovor tožene stranke o tem, da je tožeča stranka sporno nepremičnino (predmet leasinga) prodala za prenizko vrednost, pa se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do tega ugovora, ki ga je do sedaj zmotno štelo za pravno nepomembnega. V zvezi s tem bo moralo presoditi skrbnost tožeče stranke pri prodaji nepremičnine glede na določbe Pogodbe oziroma, ali je tožeča stranka pri prodaji ravnala skladno s Pogodbo in izvesti v povezavi s tem predlagane dokaze. V tem delu je dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče obema pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ne sme samo dopolnjevati postopka, saj manjka obsežen sklop odločilnih dejstev in bi stranki prikrajšalo pri uveljavljanju njune ustavne pravice do pritožbe.

19. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje upošteva gornje napotke. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje glede nedopustnosti pogodbene kazni pri denarnih obveznostih, stališče, ki ga izpostavlja pritožba tožeče stranke, pa je manjšinsko. Poleg tega je pri potrošniških pogodbah določitev pogodbene kazni v korist podjetja ob izpolnitvi pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot šteti za nepošten pogodbeni pogoj (8. točka 3. odst. 24. člena ZVPot).9

20. Pogodbi zvesta stranka pa tudi sicer ne more hkrati uveljavljati pravice do polne odškodnine (odškodnine za celoten obseg škode) in pravice do zamudnih obresti oziroma pogodbene kazni. Ker se pravici izključujeta (če uveljavi eno, ne more hkrati uveljavljati tudi druge), obeh pravic (zahtevkov) ne more kumulirati (seštevati). Če pa ji je zaradi zamude ali neizpolnitve nastala škoda, ki presega znesek zamudnih obresti ali pogodbene kazni za zamudo ali za neizpolnitev, lahko (poleg zamudnih obresti oziroma pogodbene kazni za zamudo ali neizpolnitev) zahteva tudi razliko do polne odškodnine (2. odst. 380. člena oziroma 2. odst. 253. člena OZ).10

21. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je posledično pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

2 Prim. sodbi SEU C-415/11 z dne 14.3.2013, točka 68 obrazložitve in C 421/14 z dne 26.1.2017, točka 67 obrazložitve

3 Prim. sodbo C-186/16 z dne 20.9.2017, točke 53 do 58 obrazložitve.

4 Tako v sodbi C-415/11, točka 69 obrazložitve

5 Povzeto po: mag. Dunja Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 205-223.

6 Tako dr. Mile Dolenc v: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi; Gradivo za gospodarsko pravno sodniško šolo; Ljubljana, oktobra 2004

7 Tako Nina Plavšak v: Poslovna odškodninska odgovornost, Revija Odvetnik, 2(90)/2019

8 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 75/2016

9 O tem glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 27/2016

10 O tem Nina Plavšak v: Poslovna odškodninska odgovornost, Odvetnik, 2(90) 2019, str. 16

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1, 24/3, 24/3-8

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 111, 111/1, 239, 239/2, 243, 243/1, 243/3, 253, 253/2, 380, 380/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Datum zadnje spremembe:

12.01.2021