Celotno besedilo

Evidenčna številka: VSL00034707

Datum odločbe: 21.05.2020

Senat, sodnik posameznik: Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Blanka Javorac Završek

Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV

Institut: kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pogodba o dolgoročnem posojilu - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - causa credendi - prosto urejanje pogodbenih razmerij - varstvo potrošnikov - nepošteni pogodbeni pogoji - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - enaka vrednost vzajemnih dajatev - razveza pogodbe - dokazna ocena - pacta sunt servanda - pojasnilna dolžnost banke

Jedro

Izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne more biti odvisna od zainteresiranosti (sodelovanja) potrošnika. Banka je namreč dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče v prvem sojenju s sodbo II P 1207/2015 z dne 1. 12. 2016 zavrnilo primarni in podredni zahtevek. Po vrnitvi zadeve v novo sojenje s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1592/2017 z dne 9. 5. 2018 je v novem sojenju z delno sodbo primarni tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da je kreditna pogodba št. 156652-002 z dne 10. 5. 2007 nična in da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati znesek 15.530,30 EUR ter pravdne stroške, zavrnilo.

2. Tožnika delno sodbo izpodbijata iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obširni pritožbi se pritožujeta glede nepravilne uporabe materialnega prava, glede obveznega preizkusa pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja po prvem odstavku 3. člena Direktive 93/13 EGS (Direktiva 93/13) ter glede neustrezne izvedbe pojasnilne dolžnosti s strani tožene stranke pri sklepanju pogodbe. Navajata, da se sodišče ni opredelilo do predpostavke ničelnega tveganja pri najemanju kreditov v švicarskih frankih (CHF) ter glede CHF kot valute varnega zavetja in specifičnosti tveganj. Nadalje, da je odstopilo od ustaljene sodne prakse Sodišča Evropske skupnosti (SEU) in je nepravilno razlagalo pravo SEU, da je bilo v zadevah VSRS II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 odstopljeno od ustaljene sodne prakse SEU, da je prišlo do kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, pri čemer se sklicujeta na pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017, ter se na koncu opredeljujeta do odločitve Ustavnega sodišča Republike Hrvaške. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter delno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da primarnemu zahtevku ugodi, podredno, da delno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter priglašata pritožbene stroške.

3. V obširnem odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanski okvir zadeve je pritožbeno sodišče povzelo v razveljavitvenem sklepu II Cp 1592/2017 z dne 9. 5. 2018 (list. št. 242 in nasl., v 5. in 6. točki), zato ga zaradi nespornosti na tem mestu ne povzema. Nesporna dejstva sklenitve kreditne pogodbe v tuji valuti, ki sta jo sklenila prvi tožnik in tožena stranka, tožnica pa nastopa kot porok in plačnik, sklenitev kreditne pogodbe s specifičnim namenom gradnje stanovanjske enote ter izpostavljenost kreditov danih v tuji valuti tveganju zaradi sprememb tečaja tuje valute, če kreditojemalec dohodek prejema v domači valuti, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 46. točki obrazložitve, kar pritožbeno ni prerekano. V 47. točki obrazložitve je povzelo sporna dejstva med strankami, ki se nanašajo predvsem na ugotavljanje ali je tožena stranka kot bančna institucija ob sklepanju pogodbe ustrezno opravila svojo pojasnilno dolžnost. Tožnika zatrjujeta nasprotno in sicer, da jima ni razkrila vseh okoliščin, njuno nerazumevanje tveganj ob sklenitvi pogodbe in neizkušenost pa je izkoristila v svoj prid, čeprav je vnaprej vedela, da je riziko posla izključno na njiju, pri čemer je izkoristila dejstvo, da sta kredit potrebovala za reševanje svojega stanovanjskega vprašanja.

6. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pojasnilna dolžnost tožene stranke ustrezno, v zadostni meri in pošteno izpolnjena, se mu v presojo nepoštenosti glavnega pogoja ni bilo treba spuščati, a je to v nadaljevanju storilo in ugotovilo, da je bila tožena stranka v pogajanjih in ob sklepanju pogodbe dobroverna ter da ni podan pogoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Zato je zahtevek tožnikov po ugotovitvi, da je kreditna pogodba nična, zavrnilo. Pri tem je upoštevalo napotila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu ter je glede vprašanja ali je tožena stranka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost, opravilo dodatna zaslišanja ter podalo dokazno oceno o listinah, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju izreka do pritožbenih navedb.

Glede pravilne uporabe materialnega prava

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo po materialnopravni podlagi, ki jo je povzelo v 43. in 44. točki obrazložitve. Pravilno je upoštevalo nacionalno zakonodajo in Direktivo 93/13, domačo in sodno prakso SEU. Tako je pravilno povzelo, da ob upoštevanju določil Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) glede nedovoljenih pogodbenih pogojev, v katerem je implementirana Direktiva 93/13, za nedovoljenega velja pogoj, o katerim se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere in v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Glavni predmet pogodbe je izvzet iz presoje poštenosti, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku. Takšen pa ni, če ni bila opravljena ustrezna pojasnilna dolžnost, to je, da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenih pogojev na njegove finančne obveznosti. Navedeno stališče je SEU zavzelo v zadevi C-186/16 - Andriciuc, v kateri je razložen pomen Direktive 93/13 v primeru potrošniških kreditnih pogodb, ki določajo vračilo kreditov v isti tuji valuti, v kateri so bili odobreni.

9. Okvir reševanja številnih postopkov pred sodišči, ki so jih sprožili kreditojemalci, ki so kredite najemali v CHF, je začrtalo tudi Vrhovno sodišče RS v svojih do sedaj sprejetih šestih zadevah II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 141/2017, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019. Kot ključno za odločitev je štelo dejstvo, ali je bila pojasnilna dolžnost na strani banke ustrezno izvedena, saj je le v primeru, da ni bila, treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, to je dobre vere tožene stranke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.

10. Pritožbeno stališče, da je slovensko nacionalno pravo razširilo presojo nedovoljenosti pogodbenih pogojev, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe ter ustreznost cene in plačila, kljub temu, da so navedeni v jasnem in razumljivem jeziku, iz razloga, ker v ZVPot ni bil prenešen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, je zmotno. Tudi ni res, da je Vrhovno sodišče RS v dosedanjih odločitvah spregledalo 8. in 8. a člen Direktive 93/13, ki daje možnost, da se države članice EU odločijo za višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot je določena z direktivo. O tem se je izreklo v svoji prvi odločbi glede kreditnih pogodb v CHF, to je v odločbi II Ips 201/2017. V 26. točki obrazložitve je navedlo: „Dogovor o valuti vračila je zagotovo bistveni element kreditne pogodbe v tuji valuti. Gre torej za glavni predmet pogodbe.1 Ker ZVPot izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, se je moralo Vrhovno sodišče najprej opredeliti do tega vprašanja. Na prvi pogled bi besedilo 23. člena ZVPot lahko nakazovalo, da je po slovenskem pravu vselej mogoča presoja nepoštenosti glavnega premeta pogodbe, saj ta iz presoje ni izrecno izvzet (kot v besedilu Direktive). Vendar bi bila takšna razlaga preširoka in nesmiselna. Naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe bi namreč močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank, saj je glavni predmet pogodbe ravno tisto, kar sta imeli stranki ob sklenitvi pogodbe pred očmi in o tem izrecno soglašali. Če bi zakonodajalec želel, da je po sklenitvi pogodbe vselej mogoče uveljavljati nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, bi moral to izrecno določiti. Poleg tega je treba nacionalno zakonodajo razlagati v skladu s cilji in duhom Direktive (t.i. načelo lojalne razlage). Tako je pravilnejša razlaga, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil določen nejasno (kakor to ureja Direktiva). V nasprotnem primeru (t.j. če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno) pa je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati.“

11. Pritožbeno sodišče dodaja, da je v petem poglavju ZVPot v prvem odstavku 22. člena podana definicija pogodbenih pogojev, ki jih ta zakon obravnava. Skladno s tem določilom so pogodbeni pogoji vse sestavine, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje. Že jezikovna razlaga tega določila pokaže, da gre za pogoje, ki so s strani ene pogodbene stranke drugi (potrošniku) vsiljeni na način, da se o njihovi vsebini ne more pogajati ali jih spremeniti. 23. člen ZVPot, ki govori o tem, da pogodbeni pogoji ne smejo biti nepošteni in da so v nasprotnem nični, se zato lahko nanaša (le) na stranske in ne na glavne, posamično dogovorjene pogodbene pogoje. Pred implementacijo Direktive 93/132 posamično dogovorjeni pogodbeni pogoji torej niso bili predmet presoje po določilih ZVPot. Direktiva 93/13, tudi njen drugi odstavek 4. člena, ki je bila povzeta v ZVPot, je ravno nasprotno kot zatrjuje pritožba, potrošnikom v Sloveniji zagotovila večje varstvo, in sicer dopustnost presoje nepoštenosti glavnega pogoja, če je bil ta določen nejasno oziroma nerazumljivo. Pritožbene navedbe, da je treba po slovenskem pravnem redu opraviti presojo nedovoljenosti glavnega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je ta v jasnem in razumljivem jeziku, ter da obseg pojasnilne dolžnosti na to ne vpliva, so ob povedanem neutemeljene. Sicer je trditvena podlaga tožnikov v tem delu nekonsistentna. Tožnika sta v tožbi izrecno zatrjevala, da je ključno dejstvo, da informacijska, pojasnilna dolžnost s strani tožene stranke ni bila ustrezno opravljena ter zato nista mogla razumeti, kakšna tveganja s sklenitvijo pogodbe prevzemata. Ko je tožena stranka v ponovljenem postopku uspela dokazati, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, pa v pritožbi zatrjujeta, da to vprašanje ni pomembno.

Splošno o pojasnilni dolžnosti

12. Vrhovno sodišče RS je v zgoraj navedenih šestih odločbah pojasnilo pomen pojasnilne dolžnosti in sicer, da pogodbeno pravo temelji na načelu pogodbene svobode in je posameznikom prepuščena odločitev, da bodo vstopili v pogodbeno razmerje in kakšno vsebino mu bodo določili. Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. Od tega načela je treba odstopiti, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju. Tako imenovana informacijska asimetrija je značilna zlasti za bančno področje, saj banka na tem področju nastopa kot strokovnjak, medtem ko potrošniki praviloma nimajo potrebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov.3 Po drugi strani je Vrhovno sodišče RS, ko se je opredeljevalo do obveze informiranja potrošnikov, na primer z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, izreklo, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar samo ocenjuje kot koristno oziroma k manjšemu tveganju.4 Izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne more biti odvisna od zainteresiranosti (sodelovanja) potrošnika. Banka je namreč dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja).5

Konkretno o pojasnilni dolžnosti

13. Ni prerekano, da sta tožnika kredit rabila za gradnjo hiše. Prvi tožnik je, kot je izpovedala priča M. O., ki je s tožnikom na strani tožene stranke neposredno sodeloval pri pogajanjih, pri toženi stranki že imel kredit v EUR, ki ga je vzel za nakup zemljišča. Dogovorjeno je bilo, da bosta tožnika, ko pridobita vso dokumentacijo za gradnjo, prišla do tožene stranke, da se dogovorijo za nov kredit, s katerim se bo poplačalo starega, ostanek pa bo namenjen za gradnjo hiše. Tudi tožnika sta izpovedala, da sta se odločila za najetje kredita v CHF zaradi njegovih prednosti, to je nižjih obresti in nominalno višjih kreditnih sredstev (69. točka obrazložitve - izpoved druge tožnice). Ni pa mogoče slediti pritožbenim trditvam, da prvi tožnik ni imel namena skleniti sporne kreditne pogodbe v CHF iz razloga, ker je že prvo kreditno pogodbo sklenil v EUR, saj takšne trditve nasprotujejo njegovim izpovedbam v postopku. Tožnika sta torej zasledovala legitimen cilj pridobitve neprerekano cenejšega kredita v CHF (ugodna Libor obrestna mera, ugoden menjalni tečaj valutnega para CHF/EUR). Zato je sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka kot banka tožnikoma v pogajanjih, najkasneje pa ob sklenitvi kreditne pogodbe, ponudila vse potrebne informacije v zvezi z bančnim produktom (kreditom v CHF), ki bi lahko vplivale na njun ekonomski položaj.

14. Dokazna ocena glede opravljene pojasnilne dolžnosti s strani tožene stranke v tu obravnavanem konkretnem primeru, ki jo je sodišče naredilo od 52. do 111. točke obrazložitve, je pravilna, temeljita, prepričljiva, konsistentna in skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP ter jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je najprej presojalo sporno pogodbo (priloga A 3) in je pravilno ugotovilo, da je napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku, pri čemer je iz 6. in 8. člena razvidno, da sta bila tožnika opozorjena, da lahko pride do nihanja tečajev, kar je lahko še posebej neugodno, kadar kreditojemalec za poravnavanje mesečnih obveznosti ne uporablja virov sredstev v valuti kredita, ampak drugi valuti. Pravilno je pojasnilo, da abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadostuje, temveč da je bistveno ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti tožnikoma celovito pojasnjeno. V zvezi s tem je sodišče ponovno zaslišalo oba tožnika in pričo M. O., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča ključna priča iz razloga, ker je bil on tisti, ki se je s tožnikoma neposredno pogajal o pogodbenih pogojih, pri tem pa ga je sodišče pravilno štelo za neodvisno pričo, saj mu je zaposlitev pri toženi stranki prenehala že po koncu leta 2007. Dodatno je zaslišalo K. B., M. P. in N. M. Z., ki so izpovedovale glede poslovne politike tožene stranke v zvezi z dajanjem kreditov v CHF, ter K. Č. in S. K., ki sta pri toženi stranki v istem času vzela kredit v CHF in sta izpovedovala o obsegu pojasnilne dolžnosti, opravljene s strani tožene stranke. Tožnika v sicer obširni pritožbi dokazne ocene sodišča glede določil pogodbe, njunega zaslišanja in zaslišanja navedenih prič konkretno ne izpodbijata, zato jo pritožbeno sodišče potrjuje. Iz dokazne ocene poročil o finančni stabilnosti Banke Slovenije (BS) iz let 2005, 2006 in 2008 izhaja, da so vsebovala zgolj splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju, upoštevaje, da je bil CHF leta 2005 na nizki ravni ter da je bilo pričakovati apreciacijo, kar pa se v naslednjih letih ni uresničilo, saj se je tečaj CHF dejansko gibal v nasprotni smeri. Do prvega povišanja je prišlo leta 2011, do občutnega povišanja pa v letu 2015, kar je sodišče pravilno pripisalo gospodarski krizi, ki se je pričela leta 2008 in ukrepu švicarske centralne banke v letu 2015.

15. Sodišče prve stopnje je zaključilo: (1) da tožena stranka kot banka dajanja kreditov v CHF ni oglaševala ter da so imeli referenti navodila, da so prvenstveno ponujali kredite v EUR; (2) da sta tožnika sama želela pridobiti kredit v CHF, čeprav sta pred sklenitvijo sporne pogodbe imela na voljo kredit v EUR; (3) da je referent M. O. prvemu tožniku ob pogajanjih podal informacijo, da je praviloma tako, da se odplačuje kredit v tisti valuti, v kateri se prejema plača ter da obstaja tveganje, da če se plačilo opravlja v drugi valuti, lahko pride do nepredvidljivih sprememb tečaja in obrestne mere ter da banka ne zagotavlja, da se stvari skozi odplačilno dobo ne bodo spreminjale; (4) da sta s tožnikom natančno debatirala, delala izračune in se pogovarjala o posledicah tveganj tečajnih nihanj; (5) da sta bila tožnika opozorjena na možnost spremembe tečaja in obrestne mere ter da sta se zavedala, da bosta za odplačilo kredita morala menjavati EUR v CHF; (6) da sta v pogajanjih delovala „osebno suverena“; (7) da je M. O. ob zaslišanju izrecno odgovoril, da tožniku nikoli ni zagotovil, da pri kreditih v CHF ni nobenih tveganj in da je kredit varen in ugoden, saj je bilo pri kreditu več spremenljivk, kot tudi, da mu ni zagotavljal, da se referenčna obrestna mera in anuiteta ne bosta spreminjali.

16. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je tožena stranka v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti tožnikoma valutna tveganja celovito pojasnila ter je utemeljen zaključek, da tožnikoma kot povprečnima potrošnikoma ni bila onemogočena racionalna oziroma preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita. Tožena stranka je tožnikoma najkasneje ob sklenitvi pogodbe posredovala takšne informacije, da sta lahko razumno presodila riziko najetja kredita v tuji valuti (CHF), kot tudi, da sta bila zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti v primeru zvišanja ali znižanja tuje valute. Tožena stranka tožnikov ni zavajala z bagateliziranjem prevzetega tveganja. Tožnika sta lahko enakovredno izbirala med kreditom v EUR in kreditom v CHF, imela sta tudi možnost, da sporni kredit konvertirata v evrskega.

17. Pritožbene trditve, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izvedena, so ob povedanem neutemeljene, zato gre glavni pogodbeni pogoj, to je sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti, šteti za jasnega in razumljivega in se v nadaljevanju sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do (ne)poštenosti tega pogoja (ugotavljanja dobrovernosti tožene stranke in znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank), kar je sicer dodatno storilo v 112. do 115. točki obrazložitve.

Glede dobrovernosti tožene stranke

18. Sodišče prve stopnje je v 112. točki pravilno obrazložilo, da določene okoliščine razkrivanja pomembnih informacij v postopku pogajanj sodijo po svoji naravi istočasno v okvir presoje ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena ustrezno kot tudi v okvir vprašanja dobrovernega ravnanja tožene stranke pri sklepanju sporne pogodbe. Ključno je namreč bilo razpolaganje banke z določenimi pomembnimi informacijami, ki bi lahko vplivale na odločitev za sklenitev pogodbe in dejstvo ali jih je tožnikoma posredovala ali pa jih je morebiti zamolčala.

19. Zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do pritožbenih ugovorov, ki izpodbijajo toženkino vedenje oziroma njeno dobrovernost:

- do članka Thomas J. Jordana z naslovom „Švicarski frank in kriza finančnega trga iz leta 2009 (priloga A 44), v katerem je pojasnjena vloga CHF kot valute varnega zatočišča, se je sodišče opredelilo v 89. točki, kar pritožba konkretno ne izpodbija;

- dokazni postopek ni izkazal, da bi se tožena stranka pred tečajnimi tveganji zaščitila, nasprotno, tudi ona je bila izpostavljena valutnemu tveganju, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene;

- po oceni pritožbenega sodišča bi bila zahteva po predočenju gibanja tečaja CHF v preteklih desetletjih v okviru pojasnilne dolžnosti pretirana. Pritožbena trditev, da je tožena stranka lahko predvidela, da se tveganja tožnikov v zvezi s tečaji dolgoročno ne bodo realizirala v njuno korist, pa je nedokazana;

- v zvezi z ugovorom svetovalnega razmerja pritožbeno sodišče pojasnjuje, da že izraz pojasnilna dolžnost kaže, da je tožena stranka kot banka določeno svetovalno funkcijo tožnikoma opravila, da gre za skrit konflikt interesov pa ni dokazano, kot tudi ne, da so bili tovrstni krediti za potrošnike visoko tvegani, za banke pa ne. Kot je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, so bile banke prav tako izpostavljene valutnemu tveganju in so se morale zaradi dajanja kreditov v CHF domačim komitentom v tujini v tej valuti same zadolžiti;

- ni dokazano, da bi šlo za kreditno pogodbo, ki je glede vezanosti na tečaj CHF „igra na srečo“, je pa res, da gre pri navedenih pogodbah za določene rizike in s tem za določene elemente aleatorne pogodbe, zato je bila zahteva po ustrezni pojasnilni dolžnosti še toliko bolj utemeljena;

- pritožbena navedba, da je nemogoče, da bi tožnika kot laika lahko izračunala možnost uspeha v takšnem pogodbenem razmerju zgolj na podlagi lastnega vedenja, je lahko resnična, a kot je obrazloženo zgoraj, jima je tožena stranka rizik ustrezno pojasnila;

- neutemeljena je sicer pavšalna pritožbena navedba, da se bo potrošnik odločil za kredit v CHF, če mu je predstavljen marketinški pristop banke o ugodnosti obrestne mere in nižjega obroka ter stabilnosti CHF, pri tem pa nima drugih informacij. V zvezi s tem je že zgoraj pojasnjeno, da tožena stranka tožnikoma kredita v CHF ni ponujala, ampak sta sama izrazila interes zanj;

- zmotne in pavšalne so pritožbene trditve, da je v procesu pogajanj za potrošnika veljala samo možnost „vzemi ali pusti“, dokazni postopek tega ni izkazal. Kredit v CHF je bil glavni pogodbeni pogoj, saj sta takšen kredit tožnika želela in sta ga izpogajala;

- tožnikoma je bilo ustrezno pojasnjeno, da zaradi dolgoročnosti kredita ni mogoče natančno predvidevati kakšna bodo tečajna nihanja valutnega para CHF/EUR;

- glede opozoril Banke Slovenije se je sodišče prve stopnje izreklo v 78. do 86. točki obrazložitve, kar ni konkretno izpodbijano, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene;

- ni res, da je do znatne krepitve CHF prišlo že v letu 2008, ampak je bila prva znatna krepitev v škodo EUR kasneje, v letu 2011, največja pa v letu 2015;

- da banke ne bi smele dajati potrošnikom občutka, da lahko zaupajo njihovemu (bančnemu) svetovanju ter da bi banke morale predstaviti potrošnikom mehanizme, od katerih je odvisno gibanje tečajev, so pavšalne in se ne nanašajo na konkretni primer, v konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka opravila ustrezno pojasnilno dolžnost;

- tudi vse pritožbene navedbe glede predpostavke ničelnega tečajnega tveganja so neutemeljene glede na to, da je bilo tožnikoma pojasnjeno, da lahko pride do znatne spremembe tečaja v škodo EUR;

- pritožbeno sodišče dopušča utemeljenost splošne pritožbene navedbe, da so banke vedele, da je CHF valuta varnega zavetja, a ni res, da je tožena stranka to tožnikoma zamolčala, saj iz izpovedi M. O. izhaja, da ju je opozoril na tveganost tečajnih nihanj pri dolgoročnem kreditu;

- neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnikoma, ne samo zamolčala znatna tveganja iz naslova mogočih sprememb valutnih tečajev, ampak je kredit z valutno klavzulo v CHF dejansko priporočila, ko jima je predstavila njegove ugodnosti in s tem dejansko bagatelizirala tveganja. Da dokazni postopek tega ni pokazal, je pojasnjeno zgoraj. V tem delu je pritožba tudi pavšalna, saj govori zgolj o povprečnem potrošniku, pri čemer je že večkrat pojasnjeno, da sta bila tožnika tista, ki sta se na banko obrnila z željo, da takšen kredit prejmeta;

- da se sodišče prve stopnje konkretno ni opredelilo do grafa tečajnega razmerja CHF/EUR za obdobje 1953 do 2015 na odločitev ne more vplivati. Po oceni pritožbenega sodišča ne gre za enega od ključnih dokazov, sodišče pa se je posredno do tega opredelilo v 94. in 95. točki z navedbo, da je občutna sprememba tečaja CHF po sklenitvi pogodbe posledica gospodarske krize in enostranskega ukrepa švicarske centralne banke, tega pa ob sklenitvi pogodbe banka ni mogla vedeti, torej tožnika na to ni mogla opozoriti;

- pritožbene navedbe v zvezi z vsebino letnega poročila Unicredit banke Slovenije so neupoštevne, saj gre za drugo banko, pritožbeno sodišče je že zgoraj navedlo, da so zahteve po opozarjanju o „100 - letni rasti CHF“ v okviru pojasnilne dolžnosti pretirane;

- glede „avstrijske izkušnje“ kot jo imenuje pritožba, se je sodišče pravilno izreklo v 83. in 84. točki obrazložitve in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Ne samo, da gre za ravnanje nacionalne banke v tuji državi, ampak je pravilno opozorilo, da za presojo ali je pravilno opravljena pojasnilna dolžnost, oblika in način informiranja nista odločilna. Ni res, da se je sodišče izognilo jasni in ključni vsebini tega dokaza in da ga ni interpretiralo v skladu z dejansko vsebino. Tudi sicer vsebina te zgibanke v konkretnem primeru ne more pripeljati do drugačne odločitve, bistveno je, da je sodišče ugotovilo, kakšna je bila pojasnilna dolžnost v tem konkretnem primeru;

- da prva nekoliko večja tečajna sprememba valutnega para EUR/CHF v letu 2008 ni kazala na znatni tečajni spremembi v letih 2011 in 2015, je izkazano s tem, da je po 2008 tečajna sprememba ponovno šla v korist CHF;

- tožnika na več mestih v pritožbi zatrjujeta, da je tožena stranka vedela, da potrošniki ne razumejo tveganj, s čimer je ravnala v slabi veri, kar pa dokazni postopek ni potrdil. V zvezi s tem pritožba nekorektno in izven konteksta predstavlja izpoved priče M. K., ki je v letu 2007 opravljal funkcijo namestnika direktorja za nadzor bančnega poslovanja pri Banki Slovenije. Izpovedal ni le tega, da so gibanja zelo nepredvidljiva in da posledično ni mogoče izključiti niti znatnih tečajnih sprememb, ampak tudi, da glede informacij, s katerimi so banke razpolagale v tistem obdobju, kakršnokoli napovedovanje katerekoli valute praktično ni bilo možno in da banke niso mogle predvideti gibanja v naprej;

- pritožbene navedbe o zgodovinski perspektivi, ki kaže, da izredni svetovni dogodki hitro vplivajo na strmo apreciacijo CHF povprečno enkrat na vsaka tri leta, zanikata že v tem postopku ugotovljeni dejstvi, da je bila vrednost CHF napram EUR na nižjih ravneh od leta 2003 (neprerekano) ter je do prvih občutnih povečanj prišlo v letu 2011 ter nadalje v letu 2015.

20. Pritožbeno sodišče potrjuje dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v pogajanjih in pri sklepanju pogodbe tožnikoma podala vse informacije, s katerimi je razpolagala sama, ničesar, kar bi lahko vplivalo na njuno odločitev, jima ni zamolčala, in ji slabovernosti ni mogoče očitati.

Glede ostalih pritožbenih navedb

21. Tožnika v pritožbi navajata tudi, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse SEU in se pri tem sklicujeta na tri sodbe tega sodišča (Kásler, Andriciuc in Czako), pri čemer navajata, da gre za standard običajno obveščenega in razumno pozornega potrošnika, zato je za sojenje nebistveno, kakšno izobrazbo in izkušnje sta imela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje poudarilo, da je presojalo pojasnilno dolžnost tožene stranke v konkretnem primeru in pri tem upoštevalo, da sta tožnika povprečno ozaveščena potrošnika - 90. točka obrazložitve, zato ima pritožba prav, da je za sojenje nebistveno, kakšno izobrazbo in izkušnje sta imela v času sklenitve sporne pogodbe. A tudi za pritožbeno sodišče ni dvomov, da glede na svoji zaposlitvi dosegata standard normalno obveščenih, razumno pozornih in preudarnih potrošnikov.

22. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse tri zgoraj navedene odločbe SEU, predvsem je v celoti sledilo navodilom v zadevi Andriciuc. Sodišče ni izhajalo zgolj iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, ampak je, kot je pojasnjeno zgoraj, pojasnilno dolžnost pravilno opravilo tako, da sta imela tožnika vse informacije, da sta lahko sprejela poučeno in preudarno odločitev. Pritožbeno povzemanje odločbe VSL II Cp 2237/2018 pa je nekorektno izvzeto iz konteksta, saj sodišče na koncu 61. točke obrazložitve ni izhajalo zgolj iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, ampak je navedlo, da je sodna praksa zavzela stališče, da je pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, če je predstavljeno, da se lahko, ker ne gre za kredit v domači valuti, zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali pa zmanjša in da je to valutno tveganje. Ravno navedba, da se lahko vrednost bistveno poveča pa ustreza stališču, zavzetem v zadevi Andriciuc glede možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute in ocenitve potencialnih ekonomskih posledic takega pogoja za finančne obveznosti posojilojemalca.

23. Za presojo, ali je Vrhovno sodišče RS v zadevah II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 v zvezi z nemožnostjo retroaktivne veljavnosti Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/1 z dne 20. 9. 2011 ravnalo samovoljno in arbitrarno ter ali je s tem neposredno poseglo v pristojnost SEU, pritožbeno sodišče ni pristojno, zato se o tem ne bo izrekalo. Za ta postopek je bistveno, da se je o navedenem priporočilu sodišče prve stopnje vsebinsko izreklo v 75. točki, kar konkretno ni izpodbijano.

24. Pritožba na štirih straneh povzema pravno mnenje Inštituta ... z dne 6. 5. 2017, ki sta ga pripravila dr. A. A. in dr. B. B. kot integralni del pritožbenih navedb. Tudi do tega mnenja se je sodišče prve stopnje opredelilo in pritožbeno ni izpodbijano, da je bilo izdelano za potrebe Združenja frank, zato je pravilno zaključilo, da ne predstavlja neodvisnega pravnega mnenja. Takšno povzemanje celotnega mnenja kot dela pritožbenih navedb je tudi nekorektno, predvsem pa pavšalno, saj se konkretno ne nanaša na ugotovljeno dejansko stanje v tem postopku, zato pritožbeno sodišče nanj konkretno ne more odgovarjati. Navede lahko le, da v obravnavani zadevi ni šlo za enostransko vsiljeni kreditni pogoj, s katerim si je tožena stranka zagotovila podlago za neupravičeno bogatenje, ker navedenega dokazni postopek ni potrdil, kot tudi ne, da gre za finančno nesorazmernost med praktično neobstoječim tveganjem banke na eni strani ter neomejenim tveganjem na strani tožnikov. Tudi ne držijo navedbe, da sta bila v konkretnem primeru tožnika zavedena, da sklepata kreditno pogodbo, ki je skrivala pseudo-aleatorni pravni posel. Da je bil konkretni pravni posel do neke mere aleatoren, je obrazloženo zgoraj, kot tudi ustrezna izvedba pojasnilne dolžnosti v zvezi s tem, zato ni mogoče sprejeti splošnega stališča iz navedenega mnenja, da je v konkretnem primeru prišlo do prekomernega posega v lastninsko pravico tožnikov. Navedbe, da bi morala država poskrbeti za sanacijo deformacij iz navedenih kreditov, so za ta postopek nebistvene. Da v konkretnem primeru ni šlo za zavajajoče ravnanje tožene stranke, je pojasnjeno. Pritožbene navedbe, da bi morala redna sodišča ugotoviti, da gre za kršitev enakosti pri obravnavanju strank, ki so zavedene sklenile kreditne pogodbe v CHF, so nedopustne, saj sodišče odloča samostojno in neodvisno v vsakem konkretnem primeru ter mu z navedenim pravnim mnenjem ni mogoče naložiti, kako naj odloči.

25. Sklicevanje na odločitve Ustavnega sodišča Republike Hrvaške in v zvezi s tem na neupravičeno bogatenje bank ter oškodovanje kreditojemalcev pa je presplošno in nedokazano.

26. Tudi zadnja pritožbena navedba, da slovenske banke niso imele ne interesa ne legitimnosti, ko so povsem stabilna evrska posojila nominirale v švicarskih frankih, ni utemeljena. Kot izkazuje konkretni dokazni postopek, tožena stranka interesa po dajanju kreditov v švicarskih frankih ni imela, ampak se je trgu prilagodila v toliko, da so tovrstne ugodne kredite pridobili tisti, ki so jih zahtevali, sama pa jih ni oglaševala. Da ni imela legitimnosti, prav tako ne drži. Banka je finančna inštitucija, ki je dolžna kreditne storitve na trgu ponujati vsem ponudnikom pod enakimi pogoji, seveda, če so pri tem izpolnjeni kreditni pogoji, ki jih določa vsaka banka posamezno. Tožena stranka zato tožnikoma, ki sta izpolnjevala pogoje za najem kredita v CHF, sklenitve takšne kreditne pogodbe ni smela odreči. Da je svojo pojasnilno dolžnost v zvezi s sklepanjem pogodbe v tuji valuti in tovrstnimi riziki ustrezno opravila, pa je večkrat pojasnjeno zgoraj.

27. Sodišče prve stopnje je na bistvene trditve strank, ki so bile relevantne za odločitev, odgovorilo in so pritožbena zatrjevanja, da so bila kršena temeljna ustavna procesna jamstva ter da je sodišče storilo absolutni bistveni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljena.

28. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano delno sodbo potrdilo (351. člen ZPP).

29. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata nositi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa morata povrniti njene pritožbene stroške v višini 1000 točk, kar znaša 600 EUR, materialni stroški znašajo 12 EUR, DDV na oboje pa 134,64 EUR , skupaj 746,64 EUR (165. člen ZPP).

-------------------------------

1 Tako tudi SEU v sodbi C-186/16 (Andriciuc).

2 Ki je bila prenesena v slovenski pravni red z ZVPot – C; Ur. l. RS 126/07 z dne 31. 12. 2007, to je po sklenitvi tu obravnavane kreditne pogodbe.

3 VSRS sklep II Ips 201/2017, 18., 19. in 20. točka.

4 VSRS sklep II Ips 137/2018, 28. točka.

5 VSRS sklep II Ips 137/2018, 26. točka in tam citirani Direktiva 93/13 ter sodna praksa SEU.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 5, 5/1, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 86/1, 112, 112/1, 112/2, 372

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/1, 21/2

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274, 274/1, 343

Zakon o Banki Slovenije (2002) - ZBS-1 - člen 4, 11, 12

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 4, 4/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021