Celotno besedilo

Evidenčna številka: VSL00033785

Datum odločbe: 27.01.2020

Senat, sodnik posameznik: Polona Marjetič Zemljič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), mag. Matej Čujovič

Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV

Institut: kreditna pogodba v CHF - potrošniški kredit - ničnost kreditne pogodbe - valutno razmerje - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - nepoštena poslovna praksa - sodna praksa Sodišča EU - odstop od pogodbe - glavni predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage prava EU - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nejasnost pogodbe - pritožbena obravnava

Jedro

Odločitev potrošnika za sklenitev posojilne pogodbe v tuji valuti mora biti torej sprejeta v ustreznem informacijskem položaju. Pri tem je treba pri presoji, ali je lahko potrošnik na podlagi danih informacij realno ocenil tveganja, ki zanj izhajajo iz tega pogodbenega določila, upoštevati, da je s sklenitvijo posojilne pogodbe v tuji valuti v pogodbeno razmerje vnesel element tveganja, ki pomembno odstopa od običajnega kreditnega razmerja, na katerega potrošnik nima vpliva in je neomejeno. Povprečni potrošnik, ki pride v banko zaradi rešitve svojega stanovanjskega problema in ne s špekulativnimi nameni, nima potrebnega ekonomskega znanja za oceno tega rizika in svoje neznanje nadomešča z zaupanjem banki.

Na podlagi danih pojasnil bi se tako moral potrošnik zavedati, kaj je razlika med kreditom v EUR in kreditom v CHF, kako valutno tveganje vpliva na obseg njegovih obveznosti (posebej, ker prejema dohodke v drugi valuti), da je valutno tveganje realno in ni omejeno ter predstavlja resno tveganje za izpolnjevanje njegovih obveznosti iz kreditne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da je pogodbeni pogoj o valuti posojila iz presoje nepoštenosti izvzet, če je bila pojasnilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena in je ta pogoj posledično šteti za jasen in razumljiv.

Zapis v kreditni pogodbi, da toženka daje kredit v CHF in ga je tožnica dolžna vrniti v CHF, je slovnično jasen in formalno razumljiv, kar pa ni odvezovalo toženke tožnici posredovati informacij, na podlagi katerih bi lahko ta presodila dejanski obseg tega pogodbenega pogoja.

Posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ni ničnost, ampak le nejasnost pogodbenega določila. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. X s 30. 10. 2007, Pogodbe o zastavi nepremičnin št. X s 30. 10. 2007 in Notarskega zapisa SV 0000/07 s 30. 10. 2007 (I. točka izreka) ter tožnici naložilo plačati 2,40 EUR pravdnih stroškov tožene stranke ter 4.716,42 EUR stroškov stranskega intervenienta (II. in III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je, meni, glede vsebine danih pojasnil nekritično sledilo abstraktnim in neprepričljivim izpovedim bančnih uslužbencev, zlasti izpovedi tožničine referentke za kredit K. T., do izpovedi kreditojemalcev pa se ni v zadostni meri opredelilo, temveč jih je zgolj na podlagi kakšne malenkosti ali lapsusa ocenilo za neverodostojne. Bančni uslužbenci so o pojasnilih, ki naj bi jih dajali kreditojemalcem, govorili zelo na splošno, toženka njihovih izjav ni podprla s kakšnimi drugimi dokazi (bančnimi protokoli, navodili). Pisnih navodil, kako tržiti kredite v CHF ni bilo, kar izhaja iz izpovedi bančne komercialistke L. V. Vsebina sestankov z vodji poslovalnic je ostala nekonkretizirana in brez pisnega dokaza. Kreditojemalcem ni bilo pojasnjeno, da sprememba v valutnem razmerju CHF/EUR vpliva na višino še neodplačane glavnice. Banka takih produktov ne bi smela prodajati. Od prevzema evra valutna klavzula ni več izpolnjevala svojega namena. Najmanj, kar bi morale banke storiti, je izdelati izračune, projekcije, možne scenarije, da bi si lahko kreditojemalci plastično predstavljali, v kaj se spuščajo. Gola in povsem nekonkretizirana izjava o sprejemu valutnega tveganja ne zadošča. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni razpolagala s podatki, na podlagi katerih bi lahko pričakovala tako visoko spremembo tečajnega razmerja CHF/EUR, toženke ne odvezuje, da potrošnike opozori, da obstaja tudi takšna možnost in jim pojasni, kaj to pomeni za njihove obveznosti, zlasti ob danih zagotovilih, da gre za varen kredit. Na to kažejo tudi opozorila Banke Slovenije, ki banke opozarjajo na tveganost teh kreditov. Ni pomembno ali je toženka vedela ali bi morala vedeti, kako se bo tečaj gibal v prihodnje. Pomembno je, da bi morala kreditojemalce celovito obvestiti o vseh lastnostih prevzetega tveganja in jih tudi opozoriti na možne posledice na njihov ekonomski položaj. Toženka tega ni storila, dokazna ocena sodišča o tem je zmotna. Breme morebitne apreciacije CHF je v celoti nosila tožnica, medtem, ko je imela toženka svoje devizne pozicije izravnane, kar je nepošteno in v nasprotju z zahtevo po uravnoteženosti medsebojnih obveznosti iz pogodbenega razmerja. Pritožnica graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je do odstopa od pogodbe prišlo zaradi njene splošne plačilne nesposobnosti. Tožnica si kot povprečna potrošnica ni mogla predstavljati, kateri finančni mehanizmi se bodo sprožili v primeru povišanja tečaja CHF, in kako se bo to dejansko odrazilo v njenih končnih obveznostih. Nepošteno poslovno prakso predstavlja tudi ravnanje toženke, ko je ob prevzemu kredita preračun iz CHF v EUR izvedla, upoštevaje referenčni tečaj Banke Slovenije, ko je poplačevala kredit, pa je pri konverziji iz EUR v CHF uporabila svoj interni tečaj. Kršena je bila tudi pravica do učinkovitega sodelovanja v postopku, saj sodišče njenemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj.

3. Toženka v odgovoru pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja sodno prakso VS RS, iz katere izhaja, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti v času sklepanja obravnavanih pogodb ni nasprotovala prisilnim predpisom.

4. Na pritožbo je odgovoril tudi stranski intervenient. Predlaga njeno zavrnitev. Sklicuje se na stališča, zavzeta v odločbah VS RS II Ips 201/2017, II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 ter meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene pravilno ugotovilo, da je bila pojasnilna dolžnost korektno izpolnjena.

5. Po izteku pritožbenega roka je pritožnica vložila še vlogi z 22. 3. 2019 in 27. 1. 2020, v katerih v pretežni meri opozarja na novejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU, C-118/17) ter slovenskih sodišč (VSM I Ip 712/2019 ter VSL II Cp 1259/2019).

6. Pritožba je utemeljena.

O očitani bistveni kršitvi

7. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožnica v pritožbi posplošeno navaja, da sodišče prve stopnje njenemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati za razjasnitev dejanskega stanja pravno pomembnih vprašanj, ne navede pa, na katera vprašanja pri tem meri in kdaj oziroma kateremu udeležencu postopka so bila postavljena. To bi bilo (ker pregled spisa ne pokaže, da bi bilo postavljanje vprašanj preprečeno v celoti) in ob upoštevanju okoliščine, da sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, nujno, da bi višje sodišče lahko presodilo utemeljenost pritožbenih navedb.

Osnovne dejanske ugotovitve, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane

8. Tožnica, kot potrošnica, in toženka sta 30. 10. 2007 sklenili kreditno pogodbo in pogodbo o zastavi nepremičnine. S kreditno pogodbo je toženka tožnici dala 150.000 CHF kredita, ki se ga je tožnica zavezala vrniti v 360 zaporednih mesečnih anuitetah. Prva mesečna obveznost je zapadla 30. 11. 2007. V pogodbi je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, sestavljena iz LIBOR in fiksnega pribitka 1,70 % letno. V zavarovanje obveznosti iz kreditne pogodbe sta stranki ustanovili zastavno pravico na stanovanju, za nakup katerega je bil kredit odobren. Zaradi znižanega plačevanja mesečnih obrokov je toženka 28. 6. 2016 od pogodbe odstopila.

9. Tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi nepremičnin. Tožbeni zahtevek gradi na nepoštenosti pogodbenih pogojev, zlasti (v pritožbi še spornega) dogovora o valuti posojila.

O materialnopravnih izhodiščih

10. Varstvo potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji ureja Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Ta določa, da se za nepoštene štejejo tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). ZVPot tako izrecno ne določa, ali je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, ki je v skladu z drugim odstavkom 4. člena Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13/EGS) izvzet iz presoje nepoštenosti, če je določen v jasnem in razumljivem jeziku. Višje sodišče sledi materialnopravnemu izhodišču za presojo ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v tuji valuti, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 201/2017 in kateremu je sledilo tudi v nadaljnjih odločbah1, da je v skladu z načelom lojalne razlage Direktive2, presoja nepoštenosti glavnega predmeta mogoča le, če je bil ta določen nejasno.

11. Dogovor o valuti vračila posojila (CHF) je v obravnavani zadevi bistveni element pogodbe (glavni predmet pogodbe), ki ni bil dogovorjen posamično, zato ni predmet presoje nepoštenosti, če je jasen in razumljiv, torej če je banka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

12. Temeljna merila za presojo pojasnilne dolžnosti bank pri posojilih v valuti, v kateri posojilojemalec ne prejema plače, je določilo SEU v sodbi C 186/16 (Andriciuc) in jih povzelo v sodbi C-51/17 (Teréz Ilyés in Emil Kiss). Iz citiranih sodb je mogoče izluščiti dva sklopa informacij, ki jih je banka dolžna posredovati potrošniku, in sicer:

- kreditojemalca mora jasno obvestiti o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren, in

- navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah,

pri čemer mora potrošnik pogoj v zvezi s tečajnim tveganjem razumeti tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, seznanjen ne le z možnostjo znižanja vrednosti nacionalne valute v razmerju do tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti.

13. Te kriterije je vsebinsko dopolnilo VS RS v odločbah II Ips 201/2017, II Ips 141/2017 in II Ips 195/2018. Iz teh odločb izhajajo naslednja pravno pomembna stališča: - dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno opravljena, je na toženki, - pojasnilno dolžnost mora banka opraviti ne glede na izražen interes stranke, zato se banka ne more razbremeniti svoje obveznosti le z ugovorom, da stranka po informacijah ni povpraševala, na izrecna vprašanja stranke pa je dolžna zagotoviti dodatne informacije in pojasnila, - kreditna pogodba v tuji valuti ni izveden finančni instrument, - pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni izčrpana že s podpisom izjave o prevzemu valutnega tveganja, - informacije morajo biti potrošniku posredovane tako, da lahko v celoti razume ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto, - stopnja informiranja potrošnika mora biti določene intenzivnosti, kar pa ne pomeni, da je pojasnilna dolžnost izpolnjena le v primeru, ko so bili izdelani grafični prikazi, izračuni, - banka je dolžna razkriti vse okoliščine, ki bi jih ob sklenitvi pogodbe, upoštevaje njeno strokovno znanje, izkušnje mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganja pri posojilih v tuji valuti lahko poznala in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, - zanesljive in natančne napovedi o obdobju in obsegu spremembe valutnega razmerja niso mogoče.

14. Odločitev potrošnika za sklenitev posojilne pogodbe v tuji valuti mora biti torej sprejeta v ustreznem informacijskem položaju. Pri tem je treba pri presoji, ali je lahko potrošnik na podlagi danih informacij realno ocenil tveganja, ki zanj izhajajo iz tega pogodbenega določila, upoštevati, da je s sklenitvijo posojilne pogodbe v tuji valuti v pogodbeno razmerje vnesel element tveganja, ki pomembno odstopa od običajnega kreditnega razmerja, na katerega potrošnik nima vpliva in je neomejeno. Povprečni potrošnik, ki pride v banko zaradi rešitve svojega stanovanjskega problema in ne s špekulativnimi nameni, nima potrebnega ekonomskega znanja za oceno tega rizika in svoje neznanje nadomešča z zaupanjem banki. V tem oziru se višje sodišče pridružuje stališču, ki ga je zavzelo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Ip 701/2019, „da potrošnik razume dana opozorila in informacije skozi prizmo razumevanja okolja, v katerem sklepa pogodbo, ter je špekulativnost in neomejena nevarnost izgube, ki iz nje izvira, bančnemu okolju, ki je utemeljeno na stabilnosti in omejevanju tveganj, povsem tuje“. Vendar, za razliko od stališča, ki je zavzeto v citirani odločbi, to sodišče ocenjuje, da zaradi neomejenosti valutnega tveganja vsaka pogodba v tuji valuti še ni nična. Je pa treba vse naštete okoliščine upoštevati pri presoji vsebine informacij, ki jih je banka dolžna posredovati potrošniku.

15. Pri podajanju informacij bi morala tožena stranka upoštevati še, da so bila posojila v CHF zaradi nižjega LIBOR na videz ugodnejša kot posojila v EUR in je potrošnike k sklepanju teh vodilo “v javnosti sprejeto prepričanje, da so takšni krediti ugodni, ker je frank trdna valuta“, kar je bilo toženki, kot to izhaja iz izpovedi R. G.3, znano. V takih okoliščinah floskula o možnosti spremembe vrednosti CHF in posledične spremembe mesečne anuitete, ne zadošča.4

16. Na podlagi danih pojasnil bi se tako moral potrošnik zavedati, kaj je razlika med kreditom v EUR in kreditom v CHF, kako valutno tveganje vpliva na obseg njegovih obveznosti (posebej, ker prejema dohodke v drugi valuti), da je valutno tveganje realno in ni omejeno ter predstavlja resno tveganje za izpolnjevanje njegovih obveznosti iz kreditne pogodbe.

O uporabi materialnega prava in o dokazni oceni v izpodbijani sodbi; razlogi za opravo pritožbene obravnave

17. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da je pogodbeni pogoj o valuti posojila iz presoje nepoštenosti izvzet, če je bila pojasnilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena in je ta pogoj posledično šteti za jasen in razumljiv. Na podlagi izvedenega obširnega dokaznega postopka je zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost korektno izpolnjena in tožbeni zahtevek zavrnilo.

18. Višje sodišče pritrjuje pritožbeni graji, da je dokazna ocena dokazov, na katerih temelji ta zaključek, opravljena v nasprotju z zahtevami 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je iz izpovedi tožnice in zaslišanih prič iztrgalo posamezne drobce, ki jih ni ocenilo ob upoštevanju preostalih delov njihovih izpovedi in drugih dokazov niti jih ni presodilo z logično prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti.5 Višje sodišče je zato, ker gre za procesno kršitev, ki jo je glede na njeno naravo mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje, opravilo pritožbeno obravnavo (2. odstavek 347. člena ZPP).6 Na pritožbeni obravnavni je ponovilo dokaz z zaslišanjem tožnice in priče K. T., v soglasju s strankama prebralo zapisnike o izpovedi strank in prič pred sodiščem prve stopnje in vpogledalo listine v spisu (peti odstavek 348. člen ZPP).

Dokazna ocena višjega sodišča

19. Na podlagi tako ponovljenega dokaznega postopka višje sodišče zaključuje, da je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženka izpolnila svojo pojasnilo dolžnost, utemeljen.

20. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je zapis v kreditni pogodbi, da toženka daje kredit v CHF in ga je tožnica dolžna vrniti v CHF, slovnično jasen in formalno razumljiv, kar pa ni odvezovalo toženke tožnici posredovati informacij, na podlagi katerih bi lahko ta presodila dejanski obseg tega pogodbenega pogoja. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja, iz katere izhaja, da ji je bil kredit odobren na lastno željo in zahtevo ter v kateri potrjuje, da je seznanjena z valutnim tveganjem najema kredita v tuji valuti, v kateri ji je bil odobren kredit, in da sprejema tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja v tuji valuti. Gre za formalizirano izjavo, katere vsebina ostaja na abstraktni ravni in ne pove ničesar o vsebini pojasnil, ki jih je prejela tožnica. V konkretni zadevi je tako bistveno, kakšne informacije je posredovala tožnici bančna uslužbenka, ki ji je svetovala ob sklenitvi obravnavanih pogodb.

21. K. T. je, zaslišana v postopku pred sodiščem prve stopnje, na vprašanje sodnice, kaj je strankam povedala, izpovedala le: „v primeru, če je kredit v frankih, je prisotno valutno tveganje, če se spremeni LIBOR, je lahko obrok kredita višji, pa tudi glavnica je lahko višja ter, da se kredit odplačuje v tuji valuti in se dobi v tuji valuti“ (list. št. 184). Druga pojasnila, ki naj bi jih dala vsaki stranki in tudi tožnici, je sodišče prve stopnje povzelo iz odgovorov na vprašanja, ki jih je sodišče zastavilo na način, da se je samo prelevilo v potencialnega kreditojemalca, ki postavlja vprašanja. Ker v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, da je tudi tožnica postavljala takšna vprašanja (in tega tudi ni ugotovilo pritožbeno sodišče), oziroma da so potrošniki praviloma postavljali takšna vprašanja in ker je pojasnilna dolžnost podana ne glede na izražen interes stranke, se je višjemu sodišču utemeljeno postavil dvom o tem, kakšna pojasnila je tožnica dejansko dobila.

22. V izpovedi pred višjim sodiščem je K. T. izpovedala, da se ne spomni natančno, kaj je povedala tožnici, vsakomur pa je pojasnila, da se kredit vodi v frankih, da je vezan na LIBOR in je pri plačilu potrebna konverzija, ker se vrača v frankih; na izrecno vprašanje, če je povedala še kaj, pa je po dolgem razmisleku odgovorila, da je povedala, da se tečaj lahko spreminja. Višje sodišče v tem delu sledi njeni izpovedi, saj smiselno enak obseg danih pojasnil izhaja tudi iz izpovedi tožnice. Ta je v izpovedi pred višjim sodiščem povedala, da je vedela, da bodo ob zapadlosti njene mesečne obveznosti evre pretopili v franke in bo to odvisno od tečaja CHF - EUR; iz njene izpovedi, da je bil kredit v švicarskih frankih bolj ugoden od evrskega kredita zaradi LIBOR, pa izhaja, da je bila seznanjena tudi s tem, da je obrestna mera pri kreditu v CHF vezana na LIBOR. Glede na izpoved tožnice, da ji je bančna uslužbenka zagotavljala, da je frank trdna valuta, višje sodišče tudi ne dvomi, da sta se pogovarjali o možnih spremembah menjalnega tečaja CHF/EUR.

23. Že na podlagi izpovedi K. T. je tako mogoče zaključiti, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z merili, ki jih je višje sodišče povzelo v 12. do 14. točki obrazložitve. Gre za povsem abstraktna, nekonkretizirana in posplošena pojasnila, ki ne presegajo informacij, ki jih je lahko tožnica razbrala pri branju pisne kreditne pogodbe in izjave o prevzemu valutnega tveganja ter ji vsekakor niso omogočala realne ocene tveganja sklenitve pogodbe v švicarskih frankih.

24. Višje sodišče verjame izpovedi tožnice, da ji je bančna uslužbenka prikazala, da je to ugoden kredit, za katerega ji ni treba nič skrbeti, saj je frank trdna valuta7, ter ji zaupala, da ima tudi sama kredit v švicarskih frankih. Da je imela tudi ona posojilo v CHF in da je pogodbo sklenila konec leta 2007, kar časovno sovpada s sklepanjem pogodbe s tožnico, je potrdila tudi priča K. T. Zanikala je sicer, da bi to povedala tožnici, na vprašanje, kako lahko to ve, če se tožnice ne spomni, pa odgovorila, da osebnih stvari nikoli ne razlaga. Takšna razlaga višjega sodišča ne prepriča. Tožnica in bančna uslužbenka se sicer ne poznata. Tako je logično in življenjsko, da je tožnici ta podatek povedala uslužbenka sama, ko sta se pogovarjali o tečaju CHF/EUR, torej prav v kontekstu, ki ga v trditvah izpostavlja tožnica. Kako bi sicer tožnica vedela, da ima (oziroma je imela) priča tak kredit, ni jasno.

25. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja ne le, da toženka ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti, ampak je bila vsebina danih pojasnil tudi zavajajoča. Celo če bi bančna uslužbenka pred tem korektno opravila pojasnilno dolžnost (pa je ni), bi njena hkratna zagotovila, da gre za varen kredit in trdno valuto, pri povprečnem potrošniku ustvarila vtis, da valutno tveganje ni realno ali resno. Da ni tako in da se je tega dobro zavedala tudi sama toženka8, izhaja iz izpovedi M. J., vodje sektorja za upravljanje z bilanco toženke. Ta je izpovedal, da so devizni trgi močno nepredvidljivi, kar je glavni razlog, zakaj so strokovne službe in banka, vedno težili k temu, da so pozicije zaprte (list. št. 220).

26. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, gradilo tudi na izpovedih drugih bančnih uslužbencev. Iz njihovih izpovedi sicer izhaja, da so potrošnikom posredovali obsežnejša pojasnila kot bančna uslužbenka tožnici (in predvsem ne pojasnil, da je tak kredit varen in da jih imajo sami), vendar se tudi vsebina njihovih pojasnil praviloma ni odmaknila od abstraktnih, nekonkretiziranih in za presojo samega obsega tveganja vsebinsko praznih izjav. Tudi sicer je, glede na to, da je K. T. izpovedala o vsebini pojasnil, ki jih je posredovala potrošnikom in s tem tudi tožnici ter je višje sodišče njeni izpovedi sledilo, nepomembno kaj so drugi bančni uslužbenci pojasnjevali svojim strankam. To velja še toliko bolj ker, kot to utemeljeno opozarja pritožnica, toženka ni dokazala, da bi obstajala navodila oziroma celo priročnik, kako pojasniti valutno tveganje. Toženka navodil oziroma priročnika ni predložila, iz zaslišanja bančnih uslužbencev lahko višje sodišče s stopnjo prepričanja zaključi le, da je obstajalo navodilo, da je treba izpolniti izjavo o valutnem tveganju.9 O obstoju priročnika je izpovedal A. L., ki pa se njegove vsebine ni spominjal (list. št. 402, 403). O pisnih navodilih je izpovedala priča K. K., na podlagi njene izpovedi pa je mogoče zaključiti le, da so obstajala navodila, da mora kreditni dosje vsebovati izjavo o valutnem tveganju.10 Da bi bilo v pisnih navodilih govora o tem, kako mora predstaviti valutno tveganje, se ni spomnila niti L. V., ki pa je izpovedala, da je bila o tem, da je treba stranke opozoriti na valutno tveganje, poučena na tedenskih delovnih sestankih z vodjo (list. št. 368, 375). S. M. se prav tako ni spomnila vsebine navodil, z izjemo tega, da mora biti izjava o valutnem tveganju sestavni del kreditnega dosjeja (list. št. 317/2 in 318). M. Z. je izpovedala, da je bilo navodilo, da je treba povedati, da je pri CHF prisotno valutno tveganje ter spremenljiva obrestna mera, ki je odvisna od LIBOR (list. št. 296/2). R. G., ki je bil vodja poslovalnice, v kateri je tožnica sklenila posojilno pogodbo, pa je izpovedal, da so bila navodila banke, da morajo potrošnikom pojasniti valutno tveganje ter morajo potrošniki podpisati izjavo o valutnem tveganju (list. št. 207, 210). Sam navodil svetovalcem, razen tistih, ki so bila v prejetih okrožnicah11, ni dajal, neformalno pa jim je svetoval, da naj, če je le možno, prodajo kredit v EUR (list. št. 208, 214, 215).

27. Obstoja pisnih navodil, kako pojasniti valutno tveganje, razen vsebine same izjave o valutnem tveganju, iz katere izhaja le, da se tečaj spreminja, torej tožena stranka ni dokazala. V poslovalnici, v kateri je svoje delo opravljala K. T., uslužbenci drugih navodil niso prejeli niti od vodje poslovalnice. K. T. sami je bilo torej prepuščeno, kako pojasniti valutno tveganje, in kot je ugotovilo višje sodišče že zgoraj, pojasnila, ki jih je tožnici dala, ne zadoščajo za to, da bi bila tožnica (pritožbeno sodišče v celoti sprejema njeno oceno, da je bolj konservativna potrošnica, ki ni želela tvegati) zmožna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice tega pogoja na njene finančne obveznosti. Pojasnilna dolžnost torej ni bila ustrezno opravljena, pogoj o vračilu kredita v CHF je zato po prepričanju višjega sodišča nejasen in nerazumljiv.

Odločitev višjega sodišča, podlaga zanjo in napotki za nadaljnje delo

28. Posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ni ničnost, ampak le nejasnost pogodbenega določila. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja. Gre za samostojen sklop pravno pomembnih dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje zaradi zaključka, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno opravljena, ni ukvarjalo. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Če bi višje sodišče samo prvič ugotavljalo ta pravno pomembna dejstva, bi bila pravdnima strankama v tem delu odvzeta pravica do pritožbe. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje opravi presojo nepoštenosti pogodbenega določila o valuti posojila, in sicer v skladu z merili, ki jih je podalo SEU v zadevi Andriciuc (presoja dobre vere toženke in obstoja znatnega neravnotežja med pravicami in dolžnostmi strank). Sodba pa naj (da jo bo mogoče preizkusiti) vsebuje tudi razloge o pojasnilni dolžnosti toženke. Če sodišče prve stopnje na tej podlagi ne bo ugotovilo ničnosti sklenjenih pogodb, naj presodi tudi v pritožbi zatrjevano ničnost pogodbenega določila o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice v drugi valuti, ki ni CHF.

29. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------

1 Prim. VS RS sodba in sklep II Ips 195/2018 in sklep II Ips 141/2017.

2 Povzeta določba ZVPot namreč predstavlja implementacijo Direktive 93/13/EGS v slovenski pravni red.

3 Izpoved na list. št. 207 in 208 v spisu: „... je bil tisti medijski pomp, da so to zelo ugodni krediti in nekako so stranke same prihajale. Sosed mi je rekel, ta mi je rekel, oni mi je rekel, na ta princip, ne … stranke, saj pravim, so imele čredni nagon, jaz temu pravim ...“

4 To velja še toliko bolj v primerih, v katerih so prejeli kredit v švicarskih frankih potrošniki, ki za enako protivrednost v EUR za evrski kredit niso bili kreditno sposobni.

5 Pritožbeno sodišče izpostavlja zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je imela tudi bančna uslužbenka K. T. kredit v švicarskih frankih, ob tem, ko tej trditvi toženka ni niti nasprotovala, priča K. T. pa je izpovedala, da ga je imela. Pravno bolj od tega vprašanja odločilne trditve, da je priča to (torej, da ima tudi sama kredit v švicarskih frankih) zaupala tožnici, pa sodišče prve stopnje sploh ni ocenilo.

6 Ta je bila smotrna predvsem zato, ker bi sodišče, če bi se izkazalo, da so dokazni zaključki sodišča prve stopnje kljub nepopolnosti dokazne ocene vendarle pravilni, sodbo potrdilo.

7 Ravno to, da je frank trdna valuta, je kasneje povzročilo rast obroka v EUR; to torej, kar je bilo (potencialno in realno) eno večjih tveganj za kreditojemalko, ji je bilo predstavljeno (in je tudi sama razumela) kot prednost.

8 Ne pa nujno tudi njena uslužbenka, a to toženi stranki ne more koristiti.

9 Od katerega kreditojemalka ni imela prav nobene koristi oziroma informacije v smislu zahtev, povzetih v 12. točki obrazložitve zgoraj.

10 Najprej je izpovedala, da je bilo navodilo, da je treba povedati, da se prejema plača v evrih in se bo obrok kredita odplačeval v švicarskih frankih in lahko nastane razlika. Ne vemo, kakšen bo obrok (list. št. 332). Nato pa je pojasnila, da to ni bilo prav tako zapisano, ampak je to, da so dolžni pojasniti kaj pomeni valutno tveganje, izhajalo iz izjave o valutnem tveganju, ki ga je moral vsebovati kreditni dosje (list. št. 333/2).

11 Ki jih tožena stranka ni predložila.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 347, 347/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 4, 4/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020