Celotno besedilo

Jedro

Ker se v odškodninskem pravu domneva navadna malomarnost, brez ustreznih trditev sodišče sploh ne more ugotavljati hude malomarnosti. In takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni podal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da (I.) tožniku v 15 dneh plača 167,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2018, (II.) v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in (III.) odločilo, da tožeča stranka nosi 92,36 %, tožena stranka pa 7,64 % stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi opozarja, da ni res, da bi 16. 8. 2017 prejel SMS sporočilo, tožnik tudi ni nikjer omenil, da je popravilo trajalo več kot mesec dni. Ni res, da vtožuje 300,00 EUR za telefon, ampak vtožuje 400,00 EUR – poleg vrednosti telefona še vrednost spominske kartice in potnih stroškov. Opozarja, da ga uslužbenka tožene stranke ob prevzemu telefona ni vprašala za njegovo telefonsko številko, ampak je zapisala številko, za katero ne ve, kje jo je našla. Res je, da je prevzemni zapisnik, na katerem je bila navedena napačna telefonska številka, podpisal, a pri tem ni bil pozoren na številko. Menil je namreč, da je uslužbenka zapisala le podatke, ki ji jih je povedal. Glede popravila telefonskega aparata in ugotovitve sodišča prve stopnje, da serviser ni našel napake na telefonu, pojasnjuje, da so mu pri toženi stranki glede na težave, ki jih je imel zaradi preklapljanja na hrvaško omrežje, rekli, naj telefon nese v popravilo. Sicer pa ni nikoli trdil, da je aparat pokvarjen, le da se preklaplja na hrvaško omrežje. 17. 8. 2017 ni hotel prevzeti aparata, ker mu kljub temu, da je bil aparat pri njih več kot 45 dni, niso hoteli podaljšati garancije. Ni res, da tožena stranka ne bi mogla podaljšati garancije, saj bi lahko poklicala serviserja, ki bi po vsej verjetnosti garancijo podaljšal. Ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti podaljšanja garancije, je upravičen do škode in stroškov, ki so mu v zvezi z njo nastali. Meni, da ima pravico do povrnitve celotne škode, ne le do vrednosti 67,10 EUR, kot mu jo je priznalo sodišče. Telefona ni nameraval prodati, zato je njegova cenitev brezpredmetna. Kot darilo je bil zanj vreden veliko več, kot je bila prodajna cena. Prav tako je spominska kartica, na kateri je imel pomembne posnetke, zanj vredna veliko več kot prazna. Po mnenju tožnika ne more biti govora o navadni malomarnosti. Če bi mu že ob prvem obisku 17. 8. 2017 podaljšali garancijo, bi telefon prevzel še isti dan. Opozarja, da nikjer ni dal pooblastila, da lahko sodišče samo ugotavlja vrednost telefona, tudi spominske kartice, na kateri je imel pomembne posnetke, ne more ocenjevati, kot da je prazna. Ne strinja se, da bi moral prevzeti telefon kljub temu, da mu ni bila podaljšana garancija. Ne razume, zakaj sodišče na glavno obravnavo ni povabilo tožene stranke oz. njenega zastopnika, da bi mu lahko postavil nekaj vprašanj, kar bi lahko vplivalo na izid postopka.

V nadaljevanju pritožbe podrobno opisuje različne zdravstvene težave (gastroskopija, kolonoskopija, kardiolog, živciranje, rana na želodcu kot posledica stresa, operacija debelega črevesa, težave s krvnim pritiskom, ki so poledica stresa), ki so se pojavile kot posledica opisanega dogajanja v zvezi s telefonom in slabim signalom in za katere trdi, da predstavljajo duševne bolečine, za katere zahteva plačilo odškodnine.

Končno opozarja še na prepis zvočnega posnetka njegovega zaslišanja, v katerem se navajajo besede, ki jih ni izrekel, med njimi se je večkrat pojavila beseda »ane«, za katero ve, da je ni izrekel. Pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo, da je on oškodovanec, razdelitev stroškov kaže na pristransko odločanje, poleg tega pa sodišče zneska niti ni odmerilo v evrih.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V 12. točki obrazložitve so tako podrobno povzeta nesporna dejstva, na katera se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje. V nadaljevanju obrazložitve pa so prepričljivo pojasnjena tudi med strankama sporna dejstva. Ključno je, da je tožena stranka po vračilu s servisa izgubila tožnikov telefon s spominsko kartico, zaradi česar ni izpolnila svoje obveznosti, da mu ga vrne skupaj s spominsko kartico. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka glede neizpolnitve svoje obveznosti ni ravnala iz hude malomarnosti, zaradi česar se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ). V pritožbi sicer tožnik meni, da glede na višino vtoževane škode pri toženi stranki ni mogoče govoriti o navadni malomarnosti, a vendarle sama višina z obliko malomarnosti nima povezave. Ker se v odškodninskem pravu domneva navadna malomarnost, brez ustreznih trditev sodišče sploh ne more ugotavljati hude malomarnosti. In takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik ni podal.

6. V pritožbi tožnik trdi, da ni res, da bi 16. 8. 2017 prejel od tožene stranke SMS sporočilo. Tega tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ampak je v 13. alineji 12. točke obrazložitve kot nesporno ugotovilo, da je tožnik 16. 8. 2017 prejel dopis tožene stranke z dne 11. 8. 2017 o tem, da je telefon popravljen in da ga lahko prevzame. Ne gre torej za SMS sporočilo, ampak za dopis v papirnati obliki, ki ga je tožnik tudi priložil tožbi, na njem pa je sam označil, da ga je prejel 16. 8. 2017 (priloga A2). V zvezi s pritožbeno trditvijo, da ni nikjer omenil, da bi popravilo trajalo več kot mesec dni, je potrebno pojasniti, da je točno tako zapisal v prvem odstavku tožbe.

7. Glede telefonske številke, ki je bila zapisana v reklamacijskem zapisniku in ki je tožnik ni več uporabljal, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Tožnik s podpisom reklamacijskega zapisnika potrjuje pravilnost vnesenih podatkov, zato bi moral opozoriti, da vpisana telefonska številka ni pravilna. Ker tožnik ni opozoril, da številka ni prava, se je tožena stranka lahko upravičeno zanesla na pravilnost podatkov. Nikakor ni obveznost tožene stranke, da bi preverjala pravilnost telefonske številke.

8. Tožnikove pritožbene navedbe, da ni nikoli trdil, da telefonski aparat ni pokvarjen, ampak da mu je tožena stranka rekla, da naj zaradi težav s preklapljanjem omrežja da aparat na servis, so brezpredmetne. Dejstvo je namreč, da je tožnik telefonski aparat odnesel v poslovalnico tožene stranke v C., da bi ga popravili, kar med strankama ni sporno.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi tožnik 17. 8. 2017, ko je prišel v poslovalnico tožene stranke, moral prevzeti telefonski aparat, četudi garancija ni bila podaljšana. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zapis v garanciji za tožnikov telefonski aparat2, ki pravi, da se zaradi garancijskega popravila izdelka garancijski rok podaljša za toliko dni, kot je trajalo popravilo aparata, pri tem pa se podaljšanje uveljavlja skupaj s servisno dokumentacijo, iz katere je razvidno trajanje popravila. To pa pomeni, da bi lahko po prevzemu telefonskega aparata tožnik pri dajalcu garancije ob predložitvi ustrezne dokumentacije (garancijski list in servisna dokumentacija) uveljavljal ustrezno podaljšanje garancije. Nikakor pa iz navedenega zapisa ne izhaja, da bi garancijo morala podaljšati oseba, ki ni dajalec garancije3.

10. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožnik sodišču nikoli ni dal pooblastila, da lahko samo oceni vrednost telefonskega aparata, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta trditev ne drži, saj je to predlagal v dopolnitvi tožbe z dne 25. 9. 2019. Tožnik tudi trdi, da ni imel namena prodati telefonskega aparata, zaradi česar je cenitev brezpredmetna. Cenitev je seveda bila potrebna, saj tožnik ni bil upravičen do nabavne vrednosti novega telefona, ampak do vrednosti telefona v trenutku izgube. To pa je sodišče prve stopnje ocenilo upoštevaje vrednost novega telefona in njegovo starost na 70,00 EUR, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna vrednost.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na odškodnino zaradi spominske kartice. Med strankama je namreč nesporno, da je bila spominska kartica v telefonu, ko ga je tožnik izročil toženi stranki, vendar pa tožnik konkretnih lastnosti (znamka, starost, kapaciteta, vsebina) ni navedel, zato njene vrednosti sodišče prve stopnje tudi po prostem preudarku ni moglo oceniti .

12. Tožnik v pritožbi opozarja še, da sodišče na glavno obravnavo ni povabilo zastopnika tožene stranke, da bi ga zaslišalo. To seveda ne drži. Iz spisa je razvidno, da je sodišče vabilo na glavno obravnavo vročilo obema strankama. Vsaka stranka pa seveda sama presodi, ali se bo glavne obravnave udeležila ali ne.

13. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev nematerialne škode. Stališče, da je v primeru poslovne odškodninske odgovornosti pravno priznana le premoženjska škoda je sicer že preseženo4, pa vendarle to ne vpliva na pravilnost odločitve. Kot je namreč sodišče pravilno pojasnilo, se je v sodni praksi uveljavila teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je bistveno, da se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok štejejo tiste, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da po rednem teku stvari in po splošnem življenjskem izkustvu v tožbi zatrjevana ravnanja tožene stranke škode, ki jo zatrjuje tožnik, ne povzročijo, zato ni vzročne zveze med ravnanji tožene stranke in zatrjevano nematerialno škodo pri tožniku.

14. Pritožbene navedbe v zvezi s prepisom zvočnega posnetka tožnikovega zaslišanja so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč 30. 9. 2020 po ponovnem poslušanju zvočnega posnetka ugodilo tožnikovemu ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka in besedo »ane« povsod v prepisu zvočnega posnetka nadomestilo z besedo »ne«. Glede preostalega ugovora pa je ugotovilo, da ni konkretiziran in je zato neutemeljen. Tudi v pritožbi tožnik razen neustreznosti besede »ane« ne ponudi ničesar konkretnega, kar bi bilo v prepisu narobe. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

15. Glede stroškovne odločitve tožnik sodišču očita pristransko odločanje, vendar se njegov očitek izkaže kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno preračunalo uspeh tožnika. Tožnik je zahteval 2.195,36 EUR, uspel pa s 167,68 EUR, kar pomeni, da je uspel s 7,64 % tožbenega zahtevka5. S tem, ko je sodišče prve stopnje določilo samo delež, v katerem bosta stranki druga drugi povrnili pravdne stroške, ni storilo nobene procesne kršitve. Četrti odstavek 163. člena ZPP namreč določa, da lahko sodišče v sodbi odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Sklep, iz katerega bo razviden znesek povračila, bo v skladu z navedeno določbo sodišče prve stopnje izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

16. Ker pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).