Celotno besedilo

Višje sodišče v Ljubljani

Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1591/2020

ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CP.1591.2020

Evidenčna številka: VSL00042966

Datum odločbe: 11.01.2021

Senat, sodnik posameznik: mag. Gordana Ristin (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj

Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV

Institut: valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - kršitev pravice do obveščenosti - nedobrovernost - skrbnost pri sklepanju pogodbe - skrbnost stranke - načelo vestnosti in poštenja - Direktiva Sveta 93/13/EGS - transparentnost pogodbenih pogojev - sodna praksa Sodišča Evropske unije - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - trenutek sklenitve pogodbe - čas sklepanja pogodbe - merilo pričakovanosti - spremenjene okoliščine po sklenitvi predpogodbe - trditveno in dokazno breme - oderuška pogodba - primarni tožbeni zahtevek - ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov - pravilna uporaba materialnega prava - predmet pogodbe - dopustnost pogodbenega predmeta - nepošteni pogodbeni pogoji - razlaga pogodbenih določil - obseg obveznosti

Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZVPot banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje, - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.

Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.

Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/16.

Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen.

Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V obravnavanem primeru je zatrjevano neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja). Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti pa morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe.

Bistven je odgovor na vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev, da sta Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 000 z dne 5. 4. 2006 in notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 000 št. SV .../06 z dne 15. 5. 2006, nična, odločitev o podrednem tožbenem zahtevku ter o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

2. Tožnika sta zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic do lastnine, pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja, kršitve pravic enakosti pred zakonom ter pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano delno sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitata, da je izhajalo iz zmotnih materialnopravnih izhodišč, da ni upoštevalo njune ključne trditvene podlage in ni dalo odgovorov na njune ključne navedbe in opravilo presoje dokazov, kar predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navajata, da v Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13EGS, ki iz presoje poštenosti izvzema opredelitev glavnega predmeta pogodbe in ustreznost plačila za blago ali storitve, če je pogodba v tem delu jasna in razumljiva. Iz tega izhaja, da slovensko pravo omogoča tudi presojo poštenosti opredelitve glavnega predmeta pogodbe in pogodbene cene, pa čeprav sta jasna in razumljiva. Da slovensko nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku, izhaja tudi iz izjave Vlade RS z dne 25. 4. 2008, v kateri je sporočila Evropski komisiji razloge glede nepopolnega prenosa iz drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red. V slovenskem pravnem redu je torej treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogojev, tudi v primeru, če so ti sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Menita, da je zato zmotna razlaga VSRS v dosedanjih obravnavanih zadevah, zlasti v zadevah II Ips 137/2018 in 195/2018, kolikor predstavlja izhodišče za pogojevanje ali omejevanje izvedbe preizkusa iz 3. člena Direktive. Sodišču prve stopnje očitata, da se je oprlo predvsem na ugotovitev, da je tožena stranka tožnika seznanila z valutnim tveganjem in da sta bila informirana, da lahko pride do sprememb tečaja tuje valute. Ob tem ni pravilno izhodišče za sojenje, da je treba za obstoj ničnosti kreditne pogodbe ugotoviti slabo vero bank oziroma nekakšno „subjektivno slabovernost na strani banke“. Pogoj neravnotežja je v Direktivi opredeljen po objektiviziranem merilu, kar pomeni, da Direktiva potrošniku ne nalaga bremena dokazovanja subjektivne slabovernosti banke. Ne glede na to pa sta tožnika podala obsežne navedbe glede okoliščin, ki neposredno kažejo na toženkino slabo vero, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V času dolgoročnega kreditnega razmerja, je projekcija možnega gibanja tečaja za naprej verjetna. Tudi z vidika gibanja tečajev v preteklem obdobju. Toženka s tem tožnikov ni seznanila, če bi to storila, tožnika glede na znatna tečajna nihanja v preteklih obdobjih ne bi sklenila kreditne pogodbe. Toženka je glede na strokovno znanje in izkušnje vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da so tveganja tožnikov zaradi valutne klavzule večja od toženkinega (breme negativnega gibanja tečaja je bilo večje kot verjetnost pozitivnega gibanja; breme je večje, če pride do negativnih sprememb tečaja že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe; banka se pred tečajnimi tveganji zaščiti; primerjava obrestnih mer in anuiteta ob sklenitvi pogodbe daje vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti, toženka je lahko predvidela, da se tveganja tožnikov v zvezi s tečaji dolgoročno ne bodo realizirala v njuno korist). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do predpostavke ničelnega tečajnega tveganja pri potrošnikih in učinek varnega zatočišča CHF. Toženka je tožnikoma ne samo zamolčala znatna tveganja iz naslova mogočih sprememb valutnih tečajev, ampak jima je kredit z valutno klavzulo v CHF predstavila z vidika njegovih ugodnosti, torej privlačno in s tem dejansko bagatelizirala tveganja. Prvostopenjsko sodišče na to ni dalo nobenega odgovora in je zmotno ugotovilo ključna dejstva. Majhno nihanje tečajnega valutnega para v kratkem obdobju pred sklenitvijo pogodbe ne more biti pokazatelj prihodnjega tveganja v dolgoročnem kreditnem razmerju. Je prav nasprotno, ker takšna predstava sama po sebi omogoča zavajanje potrošnikov. Sodišče ni upoštevalo, da se je tečaj CHF v obdobju od 1977 do 2007 okrepil za več kot 150 %. Banke so to dejstvo poznale, vedele so, da takega scenarija ni mogoče izključiti tudi v prihodnje, tega dejstva niso predstavile kreditojemalcem. Avstrijska centralna banka je že januarja 2006 izdala zgibanko z nazivom „informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“, ki je bila posredovana vsem poslovnim bankam, ki so ponujale kredite v CHF in jim izrecno naložila, da morajo vse svoje kreditojemalce, ki imajo tovrstne kredite kontaktirati in jim proti podpisu izročiti te zgibanke. Enako zloženko sta Banka Slovenije v povezavi z Združenjem bank Slovenije izdali šele v letu 2008, ko je bila prva večja tečajna sprememba. Banka Slovenije je v poročilu iz junija 2005 ugotovila, da so bili že pred letom 2006 prisotni ekonomski dejavniki zunanje vrednosti CHF, ki so kazale v smeri njegove krepitve, kar dokazuje strokovni material Thomasa J. Jordana. Sodišče ni dalo odgovora na bistvene navedbe tožeče stranke, da je med tožnikoma in toženko nastalo svetovalno razmerje, niti na navedbe tožeče stranke o tem, kar vse vključuje celovitost informacijske dolžnosti bank. Tveganja apreciacije CHF so bila realna in celo pričakovana ter kvantitativno neomejena. Šlo je za visoko tveganje kreditne pogodbe za potrošnike, ki so bile glede vezanosti na tečaj CHF „igra na srečo“, ki pa sta jo pravdni stranki kot pogodbeni stranki igrali z različnimi možnostmi uspeha. Toženka je vedela, da potrošniki ne razumejo tveganj, ki so vezani na CHF, kot specifično valuto varnega zatočišča, s čimer je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kot bistveno je tožeča stranka zatrjevala dejstvo, da že sorazmerno majhna, minorna, pa tudi počasna, le nekaj odstotna apreciacija švicarskega franka napram EUR na letni ravni lahko pripelje skozi obdobje večih let do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov sprejetega tveganja. V obravnavanem primeru niso bila spoštovana temeljna ustavna procesna jamstva. V obravnavanem primeru je bilo odstopljeno od ustaljene prakse SEU, pri tem omenja zadeve C-26/13, C-186/16 in C-126/17. Od ustaljene sodne prakse SEU, ki izvira iz teh odločb je prvostopenjsko sodišče odstopilo ob sklicevanju na zadevi II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo zgolj iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, kar pa samo po sebi po izrecnem stališču in ustaljeni sodni praksi SEU, ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank. V nadaljevanju se pritožnika sklicujeta na mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 1917, ki se šteje kot integralni del pritožbenih navedb in v katerem se utemeljuje kršitev ustavnih pravic obeh tožnikov. Opozarjata, da so vse slovenske banke članice Združenja bank Slovenije, ki je stanovsko združenje, ki zasleduje materialne interese lastnikov. Bančne priče, ki so zaposlene v bankah so zato v neposrednem razmerju s predmetom spora, kar velja tudi za obe bančni priči A. A. in B. B., ki sta nedvomno lahko zainteresirana za izid te pravde, saj sta zaposlena pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je menilo, da sta izpovedi navedenih prič prepričljivejši od izpovedi tožnikov in prič predlaganih s strani tožeče stranke. Bančni svetovalec C. C., ki je sodeloval pri sklepanju kreditnih pogodb s tožniki in navedenimi pričami, sploh ni bil zaslišan. Vse priče so potrdile, da je omenjeni svetovalec predstavil valutno tveganje kot minimalno, morda le nekaj odstotno, ali pa, da o valutnem tveganju konkretnih opozoril sploh niso prejeli. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da so bile izpovedi prič glede zagotovil gibanja tečaja v prihodnje različne. Sodišče je tudi razvrednotilo dokazno vrednost reklamnega materiala toženke iz septembra 2004, v katerem je toženka izrecno razglašala, da je stanovanjski kredit z valutno klavzulo „idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala. Logično je, da je tako, kot je toženka razglašala v svojih reklamnih materialih, tožnikom svetoval tudi bančni svetovalec. Sodišče je zavrnilo dokazno vrednost letaka, češ da datira v leto 2004, čeprav je ta letak nesporno iz časa, ko je bila domača valuta slovenski tolar in je bila tudi kreditna pogodba iz tega časa, kar bi lahko nakazovalo, da je bil letak v času sklenitve kreditne pogodbe v uporabi. Nepravilno je sodišče prve stopnje presojalo tudi pomen poslovnega poročila tožene stranke za leto 2006 in poslovnega poročila za leto 2008.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da tožnica v večinskem delu svoje pritožbe ne graja odločitve prvostopenjskega sodišča, temveč bodisi ponavlja svoje navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ali pa podaja povsem nove navedbe, s katerimi je že prekludirana. Glede pritožbene kritike dokazne ocene navaja, da je za konkretno pravdo bistvena ugotovitev, da sta tožnika opozorilo referenta razumela in se zavedala, da se lahko tečajno razmerje CHF – EUR, spremeni in da se lahko s tem spremeni tudi v EUR izražena višina anuitete.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane delne sodbe izhaja, da sta tožnika s toženko 10. 5. 2006 sklenila pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, po kateri jima je toženka odobrila kredit v tolarski protivrednosti 191.400,00 CHF, po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF, na dan črpanja kredita. Dne 15. 5. 2006 sta pravdni stranki sklenili pogodbo v obliki notarskega zapisa in sporazum o zavarovanju terjatve toženke z vknjižbo hipoteke na nepremičnini v solasti tožnikov ter z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. S kreditno pogodbo je bila določena obrestna mera v višini 3,65% letno, ki je seštevek veljavnega 12-mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,95 %, obveznost, da kreditojemalca vrneta kredit v 240-ih mesečnih anuitetah in da znaša predvideni znesek mesečne anuitete 1.133,00 CHF. Pravdni stranki sta torej sklenili pogodbo o kreditu z valutno klavzulo, v kateri so CHF določeni kot vrednostna osnova, ki naj bi zagotavljala ohranitev enake vrednosti dajatev v času nastanka obveznosti in času njene izpolnitve.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da kreditna pogodba ni nična, temelji na pravilni uporabi materialnega prava, prav tako pa v postopku tudi ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka. Tožnika s pritožbo ob očitkih o procesnih kršitvah in zmotni uporabi materialnega prava uveljavljata tudi kršitev več ustavnih določb. Ker obe skupini kršitev utemeljujeta z enakimi navedbami in ker je treba tudi materialnopravno podlago spora razlagati skladno z Ustavo, je v odgovoru na kršitve procesnega in materialnega prava vsebovan tudi odgovor na trditve o kršitvi ustavnih pravic in drugih ustavnih določb.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane delne sodbe in sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 197/2018 pravilno zaključilo, da je bilo sklepanje kreditnih pogodb, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, dopustno, da jih je predvideval tudi Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK, 9. točka 7. člena), da z določitvijo valutne klavzule postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute, zato gre v tem delu za aleatorno pogodbo, da je namen valutne klavzule v bistvenem enak namenu sklenitve posla v tuji valuti in da zato tudi pri presoji tega spora veljajo enaka stališča kot za pogodbe, sklenjene v CHF kot tuji valuti. Pravilno je tudi zaključilo, da pogodba ni oderuška, saj tožnika nista dokazala ne objektivnega ne subjektivnega elementa oderuštva (119. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Pritožba tožnikov, ki navedenih zaključkov izrecno ne prereka, se osredotoča predvsem na kritiko presoje prvostopenjskega sodišča, da sta bila tožnika pravilno obveščena o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njune pogodbene obveznosti oziroma, da je bila pojasnilna dolžnost toženke korektno opravljena in da ta pri tem ni bila nedobroverna ter da (zato) ob sklepanju pogodbe ni bilo znatnega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

8. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji pravilno izhajalo iz določb Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), evropske Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), ki jo je prenesel v pravni red Republike Slovenije Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C, Uradni list RS, št. 126/2007)1, ob uporabi odločb Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS2.

9. V ZPotK je za presojo v tej zadevi bistvena določba prvega odstavka 6. člena, ki določa, da mora biti potrošnik seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe in določba 9. točke prvega odstavka 7. člena, po kateri mora pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, pisna pogodba vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski plačil. V določbah ZVPot je treba izpostaviti določbo prvega odstavka 23. člena, po kateri banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Navedene določbe pa je treba razlagati na podlagi namena oziroma zahtev Direktive 93/13. Sistem varstva potrošnika, uveden z navedeno direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti.3 Enakopravnost v položajih naj se vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo.

10. Po 1. odstavku 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po 2. odstavku 3. člena Direktive 93/13 se šteje pogodbeni pogoj za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. Iz presoje nepoštenosti pa je izvzet glavni predmet pogodbe, ki je med strankama posamično dogovorjen, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (2. odstavek 4. člena Direktive).

11. Iz navedenih določb izhaja, da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi 2. odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.

12. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče štelo pogodbeni pogoj, po katerem se je toženka obvezala dati tožnikoma kredit v tolarski protivrednosti zneska nominiranega v CHF, tožnika pa sta se ji zavezala vrniti tolarsko protivrednost anuitete določene v CHF, kot pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti.4 V nadaljevanju je ugotovilo, da sta bila tožnika ustrezno in zadostno poučena o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe z valutno klavzulo v CHF, kar pomeni, da nadaljnja presoja nepoštenosti pogoja o glavnem predmetu pogodbe ne bi bila potrebna. Vendar je presodilo tudi to. Zaključilo je, da toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere in da v času sklepanja pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

13. Glede na takšno postopanje sodišča in njegov zaključek je neutemeljen pritožbeni očitek, da je v slovenskem pravnem redu treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogodbenih pogojev tudi v primeru, če so ti sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku, ker 2. odstavek 4. člena Direktive 93/13 ni bil prenesen v slovensko pravo, v obravnavanem primeru pa se je prvostopenjsko sodišče oprlo (zgolj) na ugotovitev, da je toženka tožnika seznanila z valutnim tveganjem. Sicer pa je od odgovora na vprašanje, ali je pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti izvzet iz presoje nepoštenosti, če je v jasnem ali razumljivem jeziku, odvisno zgolj to, kakšna bo vloga testa transparentnosti (jasnosti in razumljivosti) v postopku preizkusa nepoštenosti. Če je izvzet iz presoje, je treba presoditi njegovo transparentnost zato, da bi se ugotovilo, ali se bo sploh izvedel test nepoštenosti tega pogodbenega pogoja. Če se ugotovi, da je pogodbena določba transparentna, je test nepoštenosti izključen. Če pa pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti ni izvzet iz presoje nepoštenosti, se test nepoštenosti izvede neposredno upoštevajoč določbe 3. člena Direktive 93/13 in se v okviru tega testa presodi tudi okoliščina njegove transparentnosti. Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku.5 Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (2. odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.6

14. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/167. Ta je določila merila za razlago relevantnih določb omenjene direktive v primeru pogodbenega pogoja, ki ga vsebuje pogodba o posojilu v tuji valuti CHF, z obveznostjo njegove vrnitve v isti tuji valuti, ki veljajo tudi v primeru kreditnih pogodb z valutno klavzulo.8 Tako je treba v vsakem primeru presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti.9 Razen navedenega poudarka se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.10

15. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka dokazala svoje ugovorne navedbe, da je tožnikoma enakovredno predstavila kredite, ki so bili del njene takratne ponudbe; da jima je ustrezno predstavila tveganja najetja kredita v tuji valuti; da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe; da sta se tožnika odločila za kredit vezan na valuto CHF zaradi ugodnosti pri obrestni meri in ker je bil sporen kredit v primerjavi z drugimi krediti iz ponudbe cenejši; da sta bila zato pripravljena prevzeti valutno tveganje, da sta bila z valutnim tveganjem seznanjena in da so bila valutna tveganja v primeru kreditov v tuji valuti v času pred odobritvijo spornega kredita splošno znano dejstvo. Takšen zaključek temelji na dejanskih ugotovitvah, da so pred sklenitvijo kreditne pogodbe potekali razgovori z bančnim svetovalcem (C. C.), ki je tožnikoma predstavil kredit v EUR in v CHF (očitno z vezanostjo na eno in drugo valuto); da je bil v času sklepanja pogodbe kredit z valutno klavzulo v CHF cenejši;11 da toženka ni vabila tožnika k sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo v CHF in da jima ga ni predstavljala kot ugodnejšega;12 da jima je bilo pojasnjeno, da obstaja valutno tveganje in da se lahko spremeni znesek, ki bi ga morala v domači valuti poravnati kot plačilo anuitete; da jima ni bilo zagotovljeno le minimalno nihanje valute tako kot sta zatrjevala (5% gor, dol)13, da sta razumela valutno tveganje in ga sprejela. To prvostopenjsko sodišče utemeljuje tudi z okoliščino, da sta tožnika kredit več let korektno odplačevala ob tem, da so se anuitete mesečno spreminjale,14 v letu 2011, ko je bilo razmerje med CHF in EUR zanju bistveno manj ugodno, pa se kljub ponujeni zamenjavi valute, za to nista odločila. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da sta tožnika imela ustrezne informacije za oceno, kakšne ekonomske posledice ima lahko zanju sklenitev dolgoročne kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF in da bi se morala, kot to velja za povprečno skrbnega potrošnika, zavedati kakšno tveganje sta sprejela s kreditno pogodbo z valutno klavzulo. S tem v zvezi je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da je od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.15

16. Da sta bila tožnika seznanjena z valutnim tveganjem izhaja tudi iz njunih pritožbenih navedb. Glede na pritožbene navedbe ostaja sporno, ali sta bila seznanjena z možnostjo tveganja visoke apreciacije CHF napram domači valuti. Takšno opozorilo se zdi razumno, vendar ex post facto, torej ko je do uresničitve takšnega tveganja tudi dejansko prišlo.16 Na to okoliščino pa se navezuje tisti (bistveni) del pritožbene kritike, ki izpostavlja vprašanje, ali je bila toženka pri opravi pojasnilne dolžnosti dobroverna oziroma ali jo je opravila pošteno. Tožnika tudi v pritožbenem postopku vztrajata, da je toženka že v času sklenitve sporne kreditne pogodbe vedela oziroma bi morala vedeti, da je tveganje, do katerega je kasneje prišlo, realno in pričakovano, zato je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

17. Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V obravnavanem primeru je zatrjevano neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja17). Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti pa morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe. Po interpretaciji SEU je za presojo predpostavk nepoštenosti/nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 odločilno, ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe tečaja in tedaj obstoječimi okoliščinami, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe.18 Če je bila banka informirana o takšnih rizikih oziroma če je za njih vedela19, pa o tem ni obvestila potrošnika oziroma bi lahko bila (takrat) glede na svojo strokovnost in znanje o tem informirana, pa se o tem ni niti sama informirala, je bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna.20 Če je bila banka informirana o takšnih tveganjih, je obstajalo neravnotežje v informiranosti pogodbenih strank. V tem primeru bi bilo treba šteti pogodbeni pogoj o plačilu mesečnih obrokov v tuji valuti za nepošten oziroma nedovoljen. SEU ni izpostavilo nobenih posebnih kriterijev, po katerih bi lahko sodišče članice presojalo, kdaj je banka ravnala nevestno. Gotovo pa je, da se upošteva, ali je banka ravnala s povečano skrbnostjo, kakršna se zahteva za to vrsto posla (skrbnost dobrega strokovnjaka).21

18. Če na strani banke ne obstaja takšno nevestno ravnanje, se ne bi moglo šteti, da v trenutku sklepanja pogodbe obstoji neravnotežje v pravicah in obveznostih na škodo potrošnika samo zato, ker se je tekom izvrševanja pogodbe spremenil devizni tečaj. Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

19. Glede na navedeno se torej kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.

20. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je toženka pošteno opravila svojo pojasnilno dolžnost oziroma da je bila ob sklepanju sporne kreditne pogodbe dobroverna, obširno utemeljilo v obrazložitvi svoje odločbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek njene pomanjkljivosti, češ da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpostaviti je treba stališče omenjene sodne prakse, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008.22 Od toženke torej ni bilo mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Hud padec vrednosti evra več kot osem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe.

21. Tožnik v pritožbi vztraja, da je bilo tožnikom zamolčano, da se napoveduje negativno gibanje tečaja valutnega para EUR/CHF v škodo EUR, kar naj bi izhajalo tudi iz pisnih sporočil Banke Slovenije poslovnim bankam v letu 2006 in 2007. Iz dopisa iz leta 2006 izhaja opozorilo, da mora biti informiranje strank celovito, da morajo biti banke še posebej skrbne pri informiranju potrošnika glede vseh tveganj, ki jih produkti prinašajo. Iz dopisa 2007 pa izhaja opozorilo na upočasnitev gospodarske rasti in na možnost zniževanja tečajev vrednostnih papirjev in nepremičnin. Opozarja se banke na tveganja sprememb tečajev in na dobre prakse pri vsakodnevnem poslovanju s komitenti. BS je izražala pričakovanje, da banke komitentu prednostno predstavijo svojo ponudbo produktov v evrih ter na tej osnovi izračunajo kreditno sposobnost komitenta, za komitenta, ki želi skleniti kreditno pogodbo v tuji valuti, pa ocenijo kreditno sposobnost upoštevajoč manj ugodne pogoje najemanja enakega posojila v EUR. Gre torej za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki so izhajala že iz ZVPot in ZVPotK ter iz načela vestnosti in poštenja. Tudi Poročilo BS o finančni stabilnosti nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožnik. Ta dokument vsebuje le splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno dokazno ocenilo letni poročili toženke, pritrditi pa je treba tudi stališču sodišča prve stopnje, da tudi številni dokumenti (stališča ekonomistov, članki, grafi), ki sta jih predložila tožnika in ki naj bi nakazovali pričakovanost nastopa krize in apreciacije CHF, glede na nasprotna stališča toženke, verjetnosti tega dejstva ne morejo potrditi s potrebno stopnjo verjetnosti. Zgolj na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da toženka je oziroma bi lahko vedela za bodoče gibanje tečaja EUR : CHF.

22. Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Zato je mogoče zaključiti, da toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjujeta tožnika. Obravnavani pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nična (1. odstavek 3. člena Direktive, prvi odstavek 24. člena ZVPot).

23. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je bilo tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. V skladu z 164. členom v zvezi z 165. členom ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za poznejšo sodbo.

-------------------------------

1 V času sklenitve kreditne pogodbe v tej zadevi (15.5.2006) zahteve Direktive 93/13 še niso bile prenesene v naš pravni red, vendar pa je treba tudi naše pravo razlagati v skladu s cilji te direktive in presoditi nepoštenost pogodbenih določb, ki ne ustrezajo njenim zahtevam.

2 Gre predvsem za že omenjeno odločbo II Ips 197/2018 ter II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019.

3 Sodba SEU C-618/10, točka 39.

4 Tako kot pri kreditnih pogodbah v tuji valuti pogoj izpolnitve v tuji valuti predstavlja bistveno dajatev, ki bistveno opredeljuje pogodbo in gre za glavni predmet pogodbe (odločba SEU C–186/16, Andricius in drugi proti Banca Romaneasca), velja enako tudi za kredite z valutno klavzulo.

5 Direktiva 93/13 državam članicam nalaga, naj določijo mehanizem, s katerim zagotovijo, da se lahko vsak pogodbeni pogoj, ki ni posamično dogovorjen, preizkusi z namenom, da se ugotovi njegova morebitna nepoštenost. V tem okviru mora nacionalno sodišče na podlagi meril, navedenih v členih 3(1) in 5 Direktive 93/13, ugotoviti, ali tak pogoj ob upoštevanju okoliščin, kakršne so v obravnavanem primeru, ustreza zahtevam dobre vere, uravnoteženosti in transparentnosti, ki jih določa ta direktiva (C-26/13, Kasler in Kaslerne Rabai proti OTP Jelzalogbank Zrt, tč.40)

6 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2028, II Ips 197/2018) izhaja, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti (nedovoljenosti) le, če je nejasen in nerazumljiv in da bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank.

7 Zadeva Andricius in drugi proti Banca Romaneasca – navedena zadeva je nadaljevanje tolmačenja Direktive 93/13/EGS v zadevi C – 126/13 (zadeva: Käsler).

8 Odločba VS RS II Ips 197/2018.

9 Točke 44 do 51 sodbe C-186/16.

10 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1243/2019, sklep VS RS II Ips 137/2018.

11 Prvi tožnik je zaslišan izpovedal, da je bila višina anuitete za kredit z valutno klavzulo v CHF 710 EUR, z valuitno klavzulo v EUR pa 840 EUR.

12 To naj bi po trditvah tožnikov izkazoval reklamni letak iz leta 2004, vendar tožnika nista izkazala, da naj bi ga prejela in da je kakorkoli vplival na njuno odločitev. Prav tako nista dokazala, da naj bi navedeni letak izkazoval splošno poslovno politiko toženke v času sklepanja kreditne pogodbe. Da naj bi toženka enako oglaševala tak kredit dve leti kasneje, pa je gola špekulacija (primerjaj odločbo VS RS II Ips 195/2018).

13 Priče, ki sta jih predlagala tožnika in so bile stranke istega referenta, so različno izpovedovale glede predstavljenega obsega nihanja - od majhnega nihanja do nihanja 10% gor, dol. Sodišče prve stopnje njihovim izpovedim ob izpovedi A. A. (vodja poslovalnice banke), da takšnih napovedi, zaradi njihove nemožnosti nihče od bančnih uslužbencev ni podajal, ni verjelo.

14 Prvi tožnik je izpovedal, da se je višina zneskov anuitet do leta 2008 spreminjala njemu v prid.

15 Odločba VS RS II Ips 32/2019, tč. 29.

16 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 195/2018.

17 Zaradi znižanja tečaja EUR v primerjavi s CHF so se kreditne obveznosti tožnikov, preračunano v EUR, povečale.

18 Tatjana Josipović, Zaštita potrošača od nepoštenih ugovornih odredbi, str. 926: SEU je (v sodbi C-186/16) s takšnim tolmačenjem jasno razmejilo zaščito pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji iz Direktive, ki se uresničuje zato, ker že v trenutku sklenitve pogodbe obstaja neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika, od zaščite pogodbenih strank v primerih, ko je v pogodbenem razmerju neravnotežje nastopilo iz razloga, ki je nastal po sklenitvi pogodbe. Hkrati iz takšnega tolmačenja SEU jasno izhaja, da v trenutku sklepanja pogodbe ne gre vedno za neravnotežje, ki izhaja iz vrednosti izpolnitve in nasprotne izpolnitve. Mogoče je, da neravnotežje izhaja iz okoliščin različne stopnje informiranosti o pomembnih okoliščinah in da se bodo njene posledice pokazale šele med trajanjem pogodbe oziroma da bo šele med izvrševanjem pogodbe nastopila ekonomska posledica, ki je v vzročni zvezi z neravnotežjem, ki je obstajalo že v trenutku sklepanja pogodbe.

19 Napačno je pritožbeno stališče, da Direktiva potrošniku ne nalaga bremena dokazovanja subjektivne slabovernosti banke.

20 Pri sklepanju pogodbe ni postopala v skladu z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ).

21 Drugi odstavek 6. člena OZ.

22 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018; Nina Zupan, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019, str. 147.