Celotno besedilo

Višje sodišče v Ljubljani

Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 928/2021

ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CP.928.2021

Evidenčna številka: VSL00048984

Datum odločbe: 08.09.2021

Senat, sodnik posameznik: Zvone Strajnar (preds.), Suzana Ivanič Lovrin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj

Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV

Institut: varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - valuta obveznosti (valutna klavzula) - tuja valuta - glavni predmet pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo skrbnosti - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ničnost kreditne pogodbe - ničnost kot skrajna sankcija - razveza pogodbe - spremenjene okoliščine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene

Jedro

Pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, je pogodba morala vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (prvi odstavek 7. člena ZPotK).

Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je po stališču sodišča EU treba opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe in pri tem upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko tedaj poznal in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje pogodbe, saj pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke, mora po stališčih sodišča EU nacionalno sodišče pri posojilih v tuji valuti najprej opraviti presojo spoštovanja dobre vere s strani banke in nato morebitno znatno neravnotežje med pogodbenima strankama v smislu člena 3 (1) Direktive 93/13. Za ugotovitev, ali pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, mora preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

Tudi po stališčih slovenske sodne prakse pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni dolžnost razkritja vseh informacij, ki bi jih banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se lahko pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije. Do nje pride le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in ker je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno neravnotežje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da sta Kreditna pogodba z dne 28.3.2008 in Pogodba o zastavi nepremičnin z dne 28.3.2008 nični in da je neveljavna vknjižba hipoteke, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa pravnega posla o ustanovitvi hipoteke v neposredno izvršljivem notarskem zapisu po 142. členu Stvarnopravnega zakonika in potrošniške hipotekarne pogodbe št. SV 000/2008 (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na razvezo Kreditne pogodbe in Pogodbe o zastavi nepremičnin ter izstavitev zemljiškoknjižne listine na izbris vknjižbe hipoteke pod ID pravice 000 in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa SV 000/2008 z dne 28.3.2008 (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 54,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) in kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sklicuje na argumentacijo Višjega sodišča v Mariboru, ki jo je podalo v sklepu I Ip 877/2020 z dne 15.12.2020. Ker s slovenskimi predpisi omejitev valutnega tveganja oziroma maksimiranja tečajne razlike ni bila predpisana, kot to sicer velja za obresti, je treba uporabiti splošno določilo, ki velja za vse potrošniške pogodbe, ki prepoveduje nepoštene pogodbene pogoje (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot2). Socialna funkcija se lahko uresniči le, če potrošniški stanovanjski kredit ne vsebuje prekomernih tveganj, ki jih povprečni potrošnik ne more obvladovati. Kot so redne obresti namenjene plačilu za rabo prejetega denarja (cena kredita), je tudi tečajna razlika v korist banke v okoliščinah stabilne domače valute dodatno plačilo za uporabo prejetega denarja. V primeru, ko je domača valuta trdna valuta, vezanost na tujo valuto nima pomena valorizacije (ohranjanja vrednosti denarja). Neomejenost valutnega tveganja tako ni sprejemljiva, zlasti ne v razmerjih trdne in stabilne domače valute, ki ne terjajo valorizacije denarne obveznosti iz naslova vračila kredita. V ZVPot ni bil prenesen člen 4(2) Direktive Sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju: Direktiva), ki iz presoje poštenosti izvzema opredelitev glavnega predmeta pogodbe in ustreznost plačila za blago ali storitve, če je pogodba v tem delu jasna in razumljiva. Slovensko pravo omogoča tudi presojo „poštenosti“ opredelitve glavnega predmeta in pogodbene cene, pa čeprav sta jasna in razumljiva. Nacionalna zakonodaja lahko zvišuje raven varstva potrošnika glede na Direktivo. Vrhovno sodišče RS je v vseh dosedanjih odločitvah spregledalo določilo člena 8. in 8.a člena Direktive ter vsebino njene Priloge 2 ter dejstvo, da člen 4(2) Direktive ni bil prenesen v slovensko pravo. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru sodilo na protiustavnih pravnih izhodiščih, ki so tudi materialnopravno zmotna. Izhajalo je iz stališča, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je ta določen nejasno.

3. Povprečni potrošnik z vidika narave učinkovanja anuitetnega načina odplačevanja kredita sam po sebi in brez jasnih pojasnil banke v času pred sklenitvijo kreditne pogodbe ne more razumeti učinkov tečajnih nihanj na celotno preostalo kreditno obveznost. Zlasti ne more razumeti, da že sorazmerno majhna in počasna oziroma dolgotrajna, le nekaj odstotna apreciacija CHF napram evru na letni ravni lahko pripelje do znatnih negativnih učinkov iz naslova valutnega tveganja, ki se odražajo kot povečanje celotne kreditne obveznosti, to je preostale glavnice, povečane za obresti in so po naravi stvari večji in obsežnejši od same višine nihanj tečaja CHF, ki se odraža v povečanju anuitete. Izračun skupne kreditne obveznosti v primeru spremembe menjalnega tečaja za določen odstotek ali nominalni znesek predstavlja precej zahtevno (še zdaleč ne preprosto) matematično operacijo, katere povprečni potrošnik sam praviloma ni zmožen. Treba je namreč izračunati vpliv tečajne spremembe na preostalo glavnico, ob tem pa obračunati tudi pogodbene obresti od tako povečane glavnice za celotno obdobje odplačevanja kredita ter pri tem opraviti takšen izračun ob vsakem povečanju ali znižanju tečaja, ki vpliva na višino evrskega zneska anuitete. To lahko izračuna praviloma samo banka na podlagi ustreznih računalniških orodij. Povečanje celotne preostale kreditne obveznosti v takšnem primeru za potrošnika še zdaleč ni transparentno. V resnici je zanj zavajajoče. Potrošniku je prikrito, da se glavnica v takšnem primeru povečuje ali se vsaj ne zmanjšuje sorazmerno (odvisno od faze kreditnega razmerja, v kateri je prišlo do tečajne spremembe), in to navkljub rednemu odplačevanju anuitet. V danem primeru ni sporno, da tožnik v zvezi z naravo in učinkovanjem anuitetnega načina odplačevanja kredita na glavnico ni dobil nobenih pojasnil, kaj takšnega namreč ni trdila niti priča tožene stranke bančna svetovalka A. A., kar pomeni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z vestnostjo in poštenjem in v tem obsegu ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. O teh navedbah se sodišče prve stopnje dejansko ni opredelilo in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

4. Ugotovitve o dejstvih niti posamezno niti v medsebojni povezavi ne zadoščajo za ugotovitev, da je tožena stranka izpolnila pojasnilno dolžnost, če se upošteva pravni standard vsebine pojasnilne dolžnosti tožene stranke po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo jasne vsebine razlage prava EU, kot jo je podalo Sodišče EU. Arbitrarnost in samovolja sodišča prve stopnje je v danem primeru nedvomna in naravnost bode v oči. Tožnik bi moral biti opozorjen na možnost zelo velike depreciacije domače valute kot zakonitega plačilnega sredstva v Sloveniji, da bi bila pojasnilna dolžnost tožene stranke sploh izpolnjena. Ni bilo dokazano v postopku, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute glede gibanja anuitete in tudi glede gibanja glavnice. Tožena stranka je tovrstne kredite predstavljala na privlačen in obenem zavajajoč način. Bančna svetovalka mu je zagotovila, da so možna majhna odstopanja, npr. 10 do 20 EUR gor ali dol, vendar je EUR stabilen in se zato nima kaj bati. Tožnik je šele v letu 2018, ko je odšel k toženi stranki, da bi preveril, kakšno je stanje kredita, spoznal, da je kljub temu, da že 10 let redno plačuje mesečne anuitete, glavnica praktično ostala enaka kot ob najetju kredita. Zaslišana bančna svetovalka A. A. je povedala, da se tožnika ne spomni. Njena izpovedba je bila splošna in se v ničemer ni nanašala na konkretno kreditno pogodbo in tožnika. Sodišče je odločitev oprlo na izpovedbo te priče, ki se dejansko ničesar ni spomnila. Na drugi strani imamo povsem prepričljivo izpovedbo tožnika, podprto z listinskimi dokazi v spisu. Sodišče je opustilo uporabo metodološkega pravila dokazne ocene iz 8. člena ZPP, kar je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nezadostna je sama vsebina izjave o seznanjenosti s tečajnim tveganjem, ki vsebuje zgolj zapis o seznanjenosti s tveganjem zaradi morebitne spremembe valutnega tečaja. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje prič glede dejstva, da pri toženi stranki kreditojemalcev niso seznanjali z valutnimi tveganji, ki so jim bila predstavljena kot minimalna in da je tožena stranka ponujala kredite v CHF kot ugodne in varne. Logično je, da je imela tožena stranka usklajeno poslovno politiko in način svetovanja strankam, in to tudi ne glede na posamezno poslovalnico tožene stranke in posameznega svetovalca, ki je nudil svetovanje. Sodišče je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja. Gre za kršitev ustavnih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Bistveno je, da je tečaj CHF skozi daljše obdobje pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe znatno naraščal, za sojenje pa je ključna projekcija možnega gibanja tečajev z vidika dolgoročnosti obravnavanega kreditnega razmerja. Banke so za dolgoročna gibanja valutnih tečajev v preteklosti nedvomno dobro vedele, saj to vedenje sodi v najožji obseg njihovih poslov kot strokovnjakov na finančnem področju in to dejstvo ne more biti sporno. Ob vsem tem nikakor ne bi smela izostati dokazna presoja „avstrijske zgibanke“ z nazivom „Informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“ iz leta 2006, kar dokazuje, da je tožena stranka vedela za znatna nihanja tečaja ter da do takšnih nihanj lahko pride tudi v bodoče, kar razgalja slabo vero tožene stranke. Prav tako se sodišče ni opredelilo do informacijske zloženke Banke Slovenije in Združenja bank Slovenije iz septembra 2008 s praktično identično vsebino, kot je bila „avstrijska zloženka“. Tožena stranka je vedela za izjemno tveganost tovrstnih kreditov za kreditojemalce, tedanje šibkosti CHF, pričakovala je, da se bo CHF krepil. V tem delu je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in tudi zmotno, storjena pa je bila tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče ni ustrezno ocenilo niti dokumentov Banke Slovenije, saj je zavzelo stališče, da gre le za splošna opozorila oziroma povzemanje splošnega stanja. Banke bi morale potrošnikom ob sklepanju kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF razkriti tveganja, kakor jih je ugotavljala Banka Slovenije in one same. Sodišče se ni opredelilo do Bloombergovih napovedi, vloženih v spis. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

5. Pritožnik nato povzame in komentira sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v podobnih sporih, in sicer odločbe II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 195/2018, II Ips 137/2018 in II Ips 32/2019. Meni, da je Vrhovno sodišče RS v zadnjih treh navedenih zadevah odstopilo od sodne prakse Sodišča EU in neposredno poseglo v pristojnost tega sodišča. Opiše, kdaj se pogodbeni pogoji na podlagi člena 3(1) Direktive štejejo za nedovoljene. Sodišče prve stopnje ni opravilo presoje dobre vere tožene stranke in znatnega neravnotežja med pogodbenimi obveznostmi in pravicami, saj je menilo, da je pogodbeni pogoj jasen in razumljiv in zato ne more biti predmet presoje nepoštenosti. Banke so za gibanja valutnih tečajev v preteklosti nedvomno dobro vedele, saj to vedenje sodi v najožji obseg njihovih poslov kot strokovnjakov na finančnem področju. Tožena stranka s tem tožnika nesporno ni seznanila in tega ni niti zatrjevala. Sodišče ni odgovorilo na gornje ključne trditve tožeče stranke kot tudi ne na nadaljnje trditve, ki so bistvene za sojenje v luči splošnega preizkusa po členu 3(1) Direktive in slovenskem pravu in ki jih našteje. Do prve večje tečajne spremembe je prišlo že v letu 2008, kar ni bilo dokazno ocenjeno, prav tako ne zgodovinsko gibanje CHF (v spis vloženi grafi). Zmotno je stališče sodišča, da bi bila zahteva po izdelavi različnih simulacij formalistična in brez realne vrednosti, saj naj bi bilo splošno znano, da natančne in zanesljive napovedi niso mogoče. Izračun oziroma simulacija bi tožeči stranki pomagala bistveno bolje razumeti tveganje. Sodišče se ni opredelilo niti do „predpostavke ničelnega tečajnega tveganja“ pri potrošnikih in njihove kognitivne pristranskosti v primerih najemanja kreditov v CHF, kar so banke vedele, potrošniki pa ne in so banke to potrošnikom zamolčale. Sodišče ni ocenilo enega od ključnih dokazov, to je grafa tečajnega razmerja za obdobje 1953 do 2015, saj ni razbralo njegovega konteksta. Ni upoštevalo, da je bila prva tečajna sprememba že v letu 2008, ko je tečaj zanihal iz 1,65 na 1,5. Glede kršitve ustavnih pravic se sklicuje na Pravno mnenje Inštituta X z dne 6.5.2017. Nato poda navedbe o tem, da ima pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe, saj bo v primeru uspeha z zahtevkom pridobil pravno korist, to je razliko med odplačanim in prejetim kreditom po kreditni pogodbi oziroma bo lahko prenehal plačevati mesečne obroke toženi stranki.

6. V zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka na razvezo pogodb navaja, da če gledamo samo gibanje menjalnega tečaja CHF/EUR, je nesporno prišlo do ogromnih sprememb in znatnega neravnotežja v škodo tožeče stranke. Kljub temu, da je prišlo z leti do sprememb v nominalni višini mesečne anuitete v CHF v prid tožnika (obrok v CHF se je znižal), pa to ni relevantno za obravnavano zadevo. Dejstvo je, da so tožnika zadele vse negativne tečajne spremembe, ki so bile ogromne in slednje je znatno vplivalo na višino glavnice. Tožnik je 10 let redno odplačeval kredit, pa je bil v letu 2018 še vedno dolžan toženi stranki skoraj toliko, kot je v letu 2008 prejel. Tožnik ob sklenitvi pogodbe ni mogel pričakovati, da bo prišlo do tako drastične krepitve CHF, saj tega ni mogla pričakovati niti sama tožena stranka kot banka in finančni ekspert. Rasti tečaja CHF so bile takšne, da pomenijo odstopanja, ki nedvomno utemeljujejo uporabo instituta spremenjenih okoliščin. Gre nedvomno za drastični porast obveznosti (če gledamo višino glavnice). V primeru tožeče stranke ne gre za situacijo, da bi nastopila njena plačilna nesposobnost, ampak za situacijo, ko se je obveznost tožeče stranke drastično povečala gledano dolgoročno, kar pa prihodki tožeče stranke ne spremljajo. Tožniku je bilo prikrito dejstvo visoke volatilnosti CHF, ki zanj ni predstavljalo splošno znanega dejstva, in tožniku ni mogoče očitati, da bi ga moral ali mogel upoštevati v primeru vestnega in skrbnega ravnanja. Dvig tečaja je tožnika prizadel v meri, ki jo težko zmore, in v kateri se glede na njegove prihodke zrcali neekvivalentnost vzajemnih pogodbenih dajatev. Gre za situacijo, ko se je obveznost tožnika drastično povečala gledano dolgoročno, prihodki pa temu ne sledijo. Ko je do drastične spremembe tečaja že prišlo, zlasti v letu 2015, je bilo za reševanje položaja s konvertiranjem kreditov prepozno, saj so za tožečo stranko tedaj nastale ireverzibilne posledice. Spremenjene okoliščine so bile za tožnika nepričakovane, na voljo pa ni imel nobenega učinkovitega odziva na spremenjene okoliščine.

7. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je v zadevi ugotovilo sledeča dejstva, ki med pravdnima strankama niso sporna:

- pravdni stranki sta dne 28.3.2008 sklenili kreditno pogodbo za glavnico v višini 83.000,00 CHF, ki se jo je tožnik kot kreditojemalec zavezal odplačati v 300-ih mesečnih anuitetah (do 1.4.2033),

- posojilo je bilo obrestovano po pogodbeni obrestni meri, vsakokratni 6 - mesečni obrestni meri za švicarske franke, LIBOR, s pribitkom 1,3% letno,

- tožnik je bil dolžan plačati še nekatere druge manjše stroške ter za zavarovanje svojih obveznosti po kreditni pogodbi ustanoviti zastavno pravico na nepremičnini,

- šlo je za pravi kredit v tuji valuti, za poravnavanje mesečnih anuitet se je tožnik zavezal na svojem računu ob zapadlosti zagotoviti ustrezen znesek v CHF oziroma, če tega ne bi storil, je pooblastil banko, da njegovo obveznost poravna s konverzijo drugih valut na njegovem računu,

- upoštevaje obresti in tečaj je tožnikova anuiteta ob sklenitvi pogodbe znašala 443 CHF (takrat 282 EUR), kasneje pa se je nižala (aprila 2009 348 CHF oziroma tedaj 230 EUR, oktobra 2011 330 CHF oziroma tedaj 270 EUR, aprila 2015 310 CHF oziroma tedaj 295 EUR, junija 2018 še vedno 310 CHF oziroma tedaj 267 EUR).

O materialnem pravu

10. Sodišče prve stopnje je pri sojenju izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, to je določb OZ, tedaj veljavnih določb ZVPot, stališč SEU in njegove sodne prakse v povezavi z Direktivo. Pogodbene pogoje tipske potrošniške pogodbe je presojalo glede na določbe 22. do 24. člena ZVPot in pravilno navedlo, da tako določeni pogoji zavezujejo le, če so jasni in razumljivi. Pogodbeni pogoji, ki bi bili nepošteni do potrošnika, so nični (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se po določbi 24. člena ZVPot štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, je pogodba morala vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (določilo čl. 7/1 ZPotK).

11. Merilo za razlago poštenosti kredita, s katerim kreditojemalec prevzema valutno tveganje, je sodišče EU podalo pri razlagi člena 4 (2) Direktive v zadevi C-186/163 in v zadevi C-126/13.4 Zavzelo je stališče, da je tudi glavni predmet pogodbe (posojilo izraženo v tuji valuti) treba obravnavati kot pogoj, ki ni bil posamično dogovorjen. Za slednjega velja, da ni nepošten le, če je napisan v jasnem in razumljivem jeziku. Ta zahteva ne pomeni zgolj tega, da je pogodbeni pogoj za potrošnika slovnično razumljiv, ampak mora biti v pogodbi jasno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša, ter zveza med tem mehanizmom in drugimi pogoji o izplačilu posojila, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih pogojev oceni ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo in lahko sprejme poučeno in preudarno odločitev.5 Potrošnik mora pogodbene pogoje razumeti formalno in slovnično in glede njihovega dejanskega obsega. Jasno mora biti obveščen o tem, da se s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzame tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Ne zadošča, da je seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Na podlagi dobljenih informacij mora biti zmožen tudi oceniti potencialno znatne ekonomske posledice tega pogoja ter njegov vpliv na prevzete finančne obveznosti, torej na skupni strošek kredita.6 Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je po stališču sodišča EU treba opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe in pri tem upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko tedaj poznal in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje pogodbe, saj pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke, mora po stališčih sodišča EU nacionalno sodišče pri posojilih v tuji valuti najprej opraviti presojo spoštovanja dobre vere s strani banke in nato morebitno znatno neravnotežje med pogodbenima strankama v smislu člena 3 (1) Direktive 93/13. Za ugotovitev, ali pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, mora preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

12. Tudi Vrhovno sodišče RS je svojo sodno prakso, ki jo je povzelo tudi sodišče prve stopnje, oblikovalo ob upoštevanju sodne prakse oziroma odločb SEU. Šele če bi se izkazalo, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in tako pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Pritožnik se sicer sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Mariboru I Ip 877/2020 z dne 15.12.2020 in poudarja, da v ZVPot ni bil prenesen člen 4(2) Direktive, ki iz presoje poštenosti izvzema opredelitev glavnega predmeta pogodbe in ustreznost plačila za blago ali storitve, če je pogodba v tem delu jasna in razumljiva. Pritožbeno sodišče se nasprotno strinja s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se sklicuje na načelo lojalne razlage in meni, da je potrebno uporabiti tudi člen 4(2) Direktive (točka 16 odločbe II Ips 141/2017, točka 26 odločbe II Ips 201/2017). Razlaga, kot jo ponuja pritožnik, bi bila preširoka in nesmiselna. Naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe bi namreč močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank, saj je glavni predmet pogodbe ravno tisto, kar sta imeli stranki ob sklenitvi pogodbe pred očmi in o tem izrecno soglašali. Če bi zakonodajalec želel, da je po sklenitvi pogodbe vselej mogoče uveljavljati nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, bi moral to izrecno določiti. Če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno, je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati.

13. Pritožbene navedbe o arbitrarni odločitvi in odstopu od sodne prakse SEU, niso utemeljene. Tudi po stališčih slovenske sodne prakse pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni dolžnost razkritja vseh informacij, ki bi jih banka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se lahko pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije. Do nje pride le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in ker je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno neravnotežje.

O procesnih kršitvah

14. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso podane, prav tako ne kršitve ustavnih pravic. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in ocenilo oziroma se opredelilo do vseh dokazov, ki sta jih predložili pravdni stranki, pri čemer pravilno ni upoštevalo listin v tujem jeziku (A7, A8). Do „avstrijske zgibanke“ se je opredelilo v točki 78 obrazložitve, do informacijske zloženke Banke Slovenije in Združenja bank Slovenije prav tako v isti točki 78 obrazložitve, pri čemer je poudarilo, da je bila izdana po sklenitvi sporne kreditne pogodbe tako kot številni drugi dokumenti, na katere se je sklicevala tožeča stranka, in zato za to zadevo ne morejo biti relevantni. V točkah 76 in 77 sodbe je ustrezno ocenilo tudi dokumente Banke Slovenije. Stališče glede Bloombergovih napovedi (A20, A21) je zavzelo v točki 79 obrazložitve in navedlo, da ni jasno, na kakšni podlagi so bila narejena predvidevanja, saj je od tega odvisno, ali jih gre šteti zgolj za teoretične možnosti ali za kaj bolj konkretnega, na kar bi morala biti pozorna tožena stranka. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Pritožnik tudi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve o predpostavki ničelnega tečajnega tveganja pri potrošnikih in njihovi kognitivni pristranskosti v primerih najemanja kreditov, nominiranih v CHF, kar so banke s pridom izkoriščale in se tega tudi zavedale. Sodišče prve stopnje je na to navedbo odgovorilo v točki 65 sodbe, ko je navedlo, da je dokument (Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja CERS/2011/1 z dne 21.9.2011) nastal nekaj let po obravnavani kreditni pogodbi in že zato ni mogel biti vodilo toženi stranki pri izpolnjevanju pojasnilne dolžnosti. Enako velja za poročilo Evropskega parlamenta in Generalnega direktorata za notranje politike o zavajajoči prodaji finančnih produktov iz junija 2018. Tudi različni članki, ki vsebujejo pravna naziranja na splošno, neupoštevajoč konkretno situacijo, so za ta spor nerelevantni, saj sodišče ni vezano na pravna mnenja tretjih oseb, temveč mora samo presoditi o upoštevnem materialnem pravu. Zato se pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo do Pravnega mnenja Inštituta X.

15. Glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič - drugih komitentov, ki so pri toženi stranki sklenili kreditno pogodbo v CHF, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 93 - 95 pravilno pojasnilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo. Zadevi, na kateri se sklicuje pritožba (II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017), z obravnavano nista primerljivi, saj je šlo v zadevi II Ips 201/2017 za neenakopravno obravnavanje strank, ker je bil eni od strank dokaz dopuščen, drugi pa ne, v zadevi II Ips 141/2017 pa je toženka trdila, da je pojasnilno dolžnost opravila na običajen način, kar v obravnavani zadevi ni bil primer. Z obravnavano zadevo sta primerljivi zadevi II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019, kjer je Vrhovno sodišče RS navedlo, da tožeči stranki ni bila odvzeta možnost dokazovanja ključnega dejstva, to je, kakšno je bilo toženkino svetovanje glede najema kredita v CHF. Svoje trditve je namreč lahko dokazovala tudi z neposrednim dokazom - z lastnim zaslišanjem. Navedba pritožnika, da je imela toženka usklajen način svetovanja vsem strankam, pa je hipotetične narave. Tožniku torej ustavne pravice niso bile kršene.

O pojasnilni dolžnosti in nepoštenosti pogoja

16. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Dokazna ocena je pravilna in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo referentki tožene stranke A. A., ki je tožniku predstavila ponudbo kreditnih pogodb in z njim podpisala kreditno pogodbo. Ni pa verjelo tožniku, ki je izpovedoval o tem, da mu je referentka rekla, da je evro stabilna valuta, da naj bi bilo nihanje mesečne anuitete majhno, največ 10 ali 20 EUR, da se nima česa bati. Pritožba, ki navedeno dokazno oceno graja, pritožbenega sodišča ne prepriča, razlogi sodišča prve stopnje v točkah 87-101 sodbe so prepričljivi in jim ni kaj za dodati. Ključne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku jasno in razumljivo predstavila tako možnost kredita v evrih kot kredita v frankih, da toženka kredita v CHF ni preferirala, ponujala prednostno ali kakorkoli priviligirano. Tožena stranka je tožnika opozorila na valutno tveganje, da bo znesek v evrih, potreben za poplačevanje mesečnih anuitet v CHF, odvisen tudi od valutnega razmerja, ki je na dolgi rok (25 let) nepredvidljivo. Tožnik se je odločil za kredit v CHF zaradi nižje obrestne mere in ne zaradi zavajajočega, nepopolnega ali neresničnega predstavljanja kredita s strani toženke. Prepričljiva je ocena sodišča, da je toženka pred sklenitvijo kreditne pogodbe s tožnikom popolno, strokovno, skrbno in razumljivo opravila svojo pojasnilno dolžnost. Tožnik je tudi izpovedal, da mu je referentka vse razložila, nato pa je rekel, da bo še premislil. Kasneje se je vrnil v banko in podpisal pogodbo. Glede na navedeno ni prepričljiva pritožbena navedba o nezadostno opravljeni pojasnilni dolžnosti. Zgolj dejstvo, da se bančna referentka podrobnosti sklepanja obravnavane kreditne pogodbe glede na oddaljenost in zelo veliko število različnih pogodb, ki jih za banko sklene, ni spomnila, ne omaje verodostojnosti njene izpovedbe. Tožnik je s podpisom izjave (B5) tudi izrecno potrdil, da „je seznanjen z valutnim tveganjem najema kredita v tuji valuti, v kateri mu je bil kredit odobren in sprejema tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja tuje valute.“ Tožnik se je kot povprečni potrošnik ob prevzemu valutnega tveganja moral in mogel zavedati njegovega pomena v povezavi z delovanjem mehanizma sporne pogodbene določbe, možnosti spremembe obroka v evrih zaradi možnosti nihanja tečaja, zvišanja anuitete in njegove pogodbene obveznosti v 25 letni odplačilni dobi. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom zaupanja v pogodbeno pravo in načelom skrbnosti pogodbenih strank pri izpolnjevanju obveznosti v povezavi z načelom vestnosti in poštenja (5. in 6. člen OZ). Res je, da se je s spremembo tečaja spreminjala tudi preostala glavnica na posamezen dan, preračunana v EUR, kot to navaja tožnik (to dejstvo pa mu gotovo ni moglo ostati neznano ob sklepanju kreditne pogodbe, saj je logična posledica spremembe višine anuitete), vendar je v zvezi s tem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da preračun vrednosti preostale glavnice v EUR ni potreben za noben element kreditne pogodbe, predvsem ne za katerokoli obveznost tožnika. Tožnikova obveznost je plačevati mesečne anuitete in samo te je smiselno „preverjati“ po vrednosti v EUR, ker mora tožnik vsak mesec tako obveznost izpolniti. Ni pa obveznost tožnika, da bi moral na točno določen dan izpolniti še vso preostalo glavnico. Pritožnik v pritožbi še navaja, da je izračun skupne kreditne obveznosti zahtevna matematična operacija (in da že nesorazmerno majhna, a tudi počasna, dolgotrajna, le nekaj odstotna apreciacija CHF v razmerju do EUR na letni ravni lahko v več letih pripelje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, ki so z vidika deleža razdolžnine in obresti nesorazmerne glede na višino okrepitve tečaja), pri čemer pa teh navedb podrobneje ni razdelal oziroma ni predložil izračuna (ne hipotetičnega ne konkretnega za njuno pogodbo), prav tako v postopku na prvi stopnji ni predložil dokazov, ki bi eventualno lahko potrdili takšne njegove navedbe, zato so takšne navedbe ostale nedokazane. Sodišče prve stopnje se je do navedb tožeče stranke v zvezi z višino preostale glavnice opredelilo v točki 35 sodbe, zato nista podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

17. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki bi lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

18. Pritožbeno sodišče sprejema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 72 do 75 sodbe o gibanju tečajnega razmerja CHF proti EUR pred sklenitvijo obravnavane pogodbe in v nadaljnjih obdobjih. Oprte so na pravilno ocenjeni graf oziroma listine, ki jih je predložila tudi sama tožeča stranka. V njih ni podlage za pritožbene trditve o konstantni apreciaciji CHF. Sodišče je v opombi številka 15 ugotovilo tudi že padec v marcu 2008, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Do velike spremembe tečajnega razmerja je prišlo po odločitvi Narodne banke Švice nenadoma in brez zaznavnih opozoril ter je bilo veliko presenečenje za vse - gospodarstvo in politiko. Ne samo za banke, tudi za povprečne udeležence v pravnem prometu je splošno znano dejstvo, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega sprememb valutnega razmerja niso mogoče. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s trditvijo pritožbe, da ker s predpisi ni bila predpisana omejitev valutnega tveganja, kot to velja za obresti, je treba uporabiti splošno določilo, ki prepoveduje nepoštene pogodbene pogoje. Neomejenost valutnega tveganja sama po sebi ni nepoštena. Tožnik je bil s takšnim tveganjem seznanjen. Prevzem valutnega tveganja je bil za kreditojemalce povezan z nižjo obrestno mero. Zato učinkov obresti in učinkov spremembe valute ni mogoče enačiti. Tudi nova ureditev v ZPotK-2 v primeru 10% povečanja vrednosti preostanka kredita predvideva obvestilo potrošniku in pravico do pretvorbe, merodajen pa je tečaj, ki velja ob pretvorbi. Tožena stranka je tožniku ob znatni spremembi tečaja ponudila možnost konverzije kredita v evrskega, pa se tožnik za to ni odločil. Na ta način bi se tožnik lahko izognil bodočemu valutnemu tveganju. Očitek o nepoštenem pogodbenem pogoju ni utemeljen.

19. Na podlagi vseh ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilen zaključek, da sklenitev konkretne kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, saj tožeča stranka slabe vere banke ni dokazala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da so se mesečne vrednosti anuitet, preračunane v EUR, od sklenitve pogodbe do izdaje sodbe spreminjale tako navzgor kot navzdol, v obeh primerih pa za največ nekaj 10 EUR, toliko pa je tožnik po lastni izpovedbi pričakoval in torej sprejel. Njegova mesečna anuiteta v CHF se je celo bistveno znižala, po preračunu v EUR pa se ni bistveno spreminjala, ostala je približno taka, kot ob sklenitvi pogodbe, torej za tožnika znana in sprejemljiva (zaradi padca obrestne mere Libor se sprememba v valutnem razmerju ni izrazila v večjem obsegu pri preračunu anuitete v EUR). Sodišče je tudi ugotovilo, da znaša odprta glavnica še cca. 60% celotne, prvotne glavnice, odplačane je torej cca. 40%. Tožnikove trditve o tem, da je kredit odplačal v višjem deležu, so ostale nedokazane. Tožnik je namreč poleg glavnice plačeval tudi obresti (sploh v zgodnejših letih odplačevanja kredita). Zato je pravilen zaključek sodišča, da v konkretnem primeru pogodbeni pogoj ni v škodo potrošnika povzročil znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, prav tako ni mogoče trditi, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika niti da je izpolnitev pogodbe bistveno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (24. člen ZPotK), kar pomeni, da pogodbenega pogoja ni mogoče šteti za nepoštenega.

Glede podrednega tožbenega zahtevka

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil namen kreditne pogodbe dosežen, ob sklenitvi pogodbe bi lahko tožeča stranka zaradi ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti toženke upoštevala dejstvo, da se valutno razmerje med CHF in EUR lahko spremeni, kar bo vplivalo na breme tožeče stranke. Navedenemu tveganju bi se lahko izognila z odločitvijo za kredit v EUR. Tožeča stranka pa v tej pravdi tudi ni dokazala okoliščin, ki bi bistveno oteževale izpolnjevanje obveznosti z njene strani. Mesečna anuiteta tožeče stranke je od sklenitve pogodbe leta 2008 do izdaje sodbe v CHF močno padla, za približno 1/3, njeno breme, preračunano v EUR, pa je približno enako. Zato taka sprememba ne otežuje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti tožeči stranki do take mere, da bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi (112. člen OZ). Pritožbene navedbe navedenih ugotovitev ne omajejo. V zvezi z zatrjevanji tožeče stranke o vplivu na višino glavnice, se pritožbeno sodišče sklicuje na svoje predhodne ugotovitve. Tožeča stranka se pavšalno sklicuje na dejstvo, da naj bi bila v letu 2018 še vedno dolžna toliko, kot je v letu 2008 prejela, saj izračuna ne predloži, sklicevanje na izpovedbo tožeče stranke pa ni zadostno, da bi lahko ustvarilo prepričanje o tem dejstvu. Tožeča stranka se izolirano sklicuje zgolj na spremembo tečaja v njeno škodo. Pri oceni teže izpolnitve obveznosti tožeče stranke je treba gledati vse elemente, ki vplivajo na višino anuitete tožeče stranke (pri čemer je bila spremenljivka tudi obrestna mera LIBOR, ki se je zniževala). Navedbe o dolgoročnem drastičnem povečanju obveznosti ne držijo, saj v bodoče ni mogoče napovedati, kako se bo gibal tečaj CHF in EUR. Zaenkrat pa tožeča stranka ni izkazala, da glede na njene dohodke (mesečna neto plača 1.240,00 EUR) ne zmore plačevanja anuitet (na dan izdaje sodbe ob predpostavki, da anuiteta še vedno znaša 310,00 CHF, obveznost tožeče stranke, preračunana v EUR, znaša 289,00 EUR, kar je 7 EUR več, kot je znašala ob sklenitvi pogodbe).

21. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni zavrglo, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe s tem v zvezi ne bo odgovarjalo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato do povrnitve teh stroškov ni upravičena (1. odst. 155. člena ZPP).