Celotno besedilo

Vrhovno sodišče

Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat

VSRS Sklep II Ips 67/2021

ECLI:SI:VSRS:2021:II.IPS.67.2021

Evidenčna številka: VS00048755

Datum odločbe: 21.07.2021

Opravilna številka II.stopnje: VSL Sodba in Sklep II Cp 190/2019

Datum odločbe II.stopnje: 26.02.2020

Senat: Jan Zobec (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, mag. Matej Čujovič

Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV

Institut: potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - tuja valuta denarne obveznosti - ničnost pogodbe - valutno tveganje - neupravičena pridobitev - kondikcija - zastaranje kondikcijskega zahtevka - začetek teka zastaralnega roka - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dopuščena revizija

Jedro

Iz sodne prakse SEU je mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna tudi pri presoji vprašanja zastaranja kondikcijske terjatve kreditojemalca, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih, in sicer:

a) da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino;

b) da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka;

c) da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13; in

č) zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve:

1. Tožnica in drugi toženec sta s prvo toženko 18. 2. 2005 sklenila Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo v notarskem zapisu. Po sklenitvi pogodbe je začel švicarski frank (v nadaljevanju CHF) v razmerju do EUR znatno pridobivati na vrednosti že v letu 2008, nato pa zopet v obdobju od začetka leta 2010 do avgusta 2011, ko je švicarska centralna banka z interventnimi ukrepi zaradi varstva švicarskega izvoza umetno znižala vrednost CHF v razmerju do EUR. Tožnica je 28. 5. 2013 zaradi nezmožnosti plačevanja vedno višjih obrokov kredita prenehala odplačevati predmetni kredit. 12. 5. 2015 pa je nato poplačala vse svoje obveznosti po sklenjeni kreditni pogodbi (seštevek do takrat zapadlih in neplačanih anuitet ter obresti). Tožbo v obravnavani zadevi je vložila 24. 4. 2018.

2. Tožnica je stališče o ničnosti kreditne pogodbe opirala na neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnost (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot)), na nedopustno podlago (39. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)) in oderuštvo (119. člen OZ).

3. Kondikcijski dajatveni zahtevek je postavila tako, da je zahtevala vračilo tistega dela vseh plačanih anuitet, ki se nanašajo na po njenem nedovoljene valutne razlike v razmerju med CHF in EUR, in sicer za celotno obdobje odplačevanja kredita, torej od 31. 5. 2005 (zapadlost prve anuitete) do 12. 5. 2015 (datum dokončnega poplačila).

Dosedanji potek postopka:

Odločitev sodišča prve stopnje

4. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ s 18. 2. 2005 in Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu s 5. 1. 2005 nična. Tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožnici plačati 36.806,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2015 dalje do plačila, je zavrnilo. Presodilo je, da je dajatveni tožbeni zahtevek zaradi zastaranja neutemeljen. Samostojna tožba v ugotovitvenem delu je zato nedopustna.

5. Pojasnilo je, da je ključna trditev tožnice, da je kreditna pogodba nična zato, ker je nedopustno zgolj ona v celoti prevzela tveganje tečajnih razlik. Po ustaljenem stališču sodne prakse zastaralni rok za kondikcijske zahtevke za vračilo na podlagi nične pogodbe opravljene izpolnitve začne teči od trenutka, ko tožeča stranka izve za dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje ničnost pogodbe. To velja le v primerih, ko stranki iz opravičljivih razlogov že ob sklenitvi pogodbe ne vesta, da je pogodba nična oziroma ko se dejanske okoliščine, na podlagi katerih ena stranka zatrjuje, da je pogodba nična, navzven izrazijo šele kasneje. Za to presojo ni bistveno strankino subjektivno zavedanje, da takšne okoliščine lahko ustrezajo pravni kvalifikaciji ničnosti, pač pa zgolj subjektivno zavedanje o dejanskih okoliščinah, s katerimi takšno pravno posledico nato utemeljuje.

6. Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah v tej pravdi je to trenutek, ko je moralo biti tožnici kot potrošnici povsem jasno, da je s pogodbo prevzela tudi tveganja tečajnih razlik. To sicer ne more biti takoj, ko pride do prvega nesorazmernega povečanja vrednosti CHF, pač pa takrat, ko je takšna sprememba znatna in ustaljena toliko časa, da je vsakemu povprečnemu potrošniku že zaradi večjega zvišanja vrednosti posamezne mesečne anuitete v domači valuti očitno, da je prevzel riziko tečajnih razlik zaradi dogovorjene valutne klavzule. Tožnici so bile tako najkasneje 1. 1. 2011 znane dejanske okoliščine o tem, da je prevzela tveganje valutnih sprememb, torej okoliščine, s katerimi utemeljuje ničnost pogodbe. Ker je tedaj začel teči splošni petletni zastaralni rok, je njena kondikcijska terjatev do vložitve tožbe 24. 4. 2018 že zastarala.

Odločitev pritožbenega sodišča

7. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti je pritrdilo razlogom nižjega sodišča. Na pritožbeni očitek, da tožnici s 1. 1. 2011 še ni bilo znano, ali bodo te spremembe tečaja ustaljene in trajne narave ter da ji je bilo to znano šele januarja 2015, ko se je o depreciaciji CHF začelo javno govoriti in pisati, oziroma da so se šele takrat lahko popolnoma izjalovila njena pogodbena pričakovanja, je odgovorilo, da tem pritožbenim navedbam ne more slediti, ker je sama tožnica v tožbi zatrjevala, da je zaradi nezmožnosti plačevanja kredita oziroma njegovih vedno višjih obrokov že s 28. 5. 2013 prenehala z njegovim odplačevanjem. Za začetek teka zastaranja je ključen trenutek, ko je izvedela za višino valutnih razlik, kar ji zaradi višanja anuitete že v letu 2008 in nato v letu 2010 ni moglo ostati neznano. Že te dejanske okoliščine in ne šele obravnava problematike tovrstnih kreditov v javnosti so (oziroma bi morala biti) zadostna podlaga za zavedanje (vednost) o „škodi“ zaradi prevzema valutnih tveganj (in posledični izjalovitvi pogodbenih pričakovanj).

Sklep o dopustitvi revizije

8. Zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča je tožnica predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom, II DoR 247/2020 z dne 20. 11. 2020, predlogu ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, kdaj prične teči zastaralni rok za kondikcijski zahtevek tožnice kot kreditojemalke, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih.

Bistvo navedb v revizijskem postopku

Navedbe tožnice v reviziji

9. Skladno z navedenim sklepom tožnica vlaga revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka in prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

10. Poudarja, da sta se nižji sodišči pri presoji začetka teka zastaralnega roka zmotno osredotočili na relativno zgodnje tečajne spremembe, ki niso povzročile večjega povečanja anuitet. Če bi tožnica že takrat in do ukrepa švicarske centralne banke vložila tožbo, z njo zagotovo ne bi uspela. Tožnica ni vedela in tudi ni mogla vedeti, kolikšen je bil vpliv tečajnih razlik na celotno kreditno obveznost z vidika anuitetnega načina odplačevanja kredita. Tožnica ne glede na skrbnost ni vedela in ni mogla vedeti, da že sorazmerno majhna in počasna, le nekaj odstotna apreciacija CHF napram EUR na letni ravni, lahko pripelje do znatnih negativnih učinkov iz naslova valutnega tveganja, ki so večji od same višine apreciacije tečaja CHF glede na strukturo obrokov z vidika deleža razdolžnine in obrestnega deleža in če do spremembe tečaja pride v zgodnji fazi izvrševanja pogodbenega razmerja, ko je delež odplačila obresti v posameznih obrokih znatno višji od deleža glavnice. Tožnica ne glede na skrbnost ni vedela, da se pogodbene obresti obračunavajo anticipativno od glavnice, ki je predhodno povečana za tečajne razlike. Tožnica je lahko vedela le za nominalno povečanje trenutnih anuitet, ki jih je morala tekoče odplačevati. Tožnica, enako kot drugi povprečni potrošniki, ne glede na skrbnost ni vedela (za razliko od toženke), da je CHF tista od svetovnih valut, ki ima najbolj izrazite atribute varnega zavetja, ki v razmerah večjih gospodarskih ali političnih kriz močno aprecirajo.

11. V nadaljevanju se sklicuje na Priporočilo o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja C-342/13 z dne 21. 9. 2011 in Poročilo Evropskega parlamenta in Generalnega direktorata za notranje politike o zavajajoči prodaji finančnih produktov (junij 2018), iz katerih izhaja, da se potrošniki niso zavedali tveganj, ko so sklepali tovrstne kreditne pogodbe in tudi kasneje, ko je prišlo do drastičnih sprememb tečaja. Prav tako se niso zavedali pravnih poti za uveljavljanje svojih pravic v izpolnitveni fazi pogodbenega razmerja. Nižjima sodiščema očita, da se s temi njenimi navedbami sploh nista ukvarjali, s čimer sta ji onemogočili dostop do sodnega varstva, zato uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave.

12. V nadaljevanju poudarja, da pravna ureditev varstva potrošnikov in praksa Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU; npr. C-470/93) izhajata iz standarda povprečnega potrošnika oziroma tipičnega potrošnika, ki je razumno obveščen, pozoren in pazljiv, zato je informiranje potrošnikov o potencialno nevarnih okoliščinah posla primaren način njihovega varstva. Navedeno je treba upoštevati tudi v zvezi z vprašanjem zastaranja zahtevkov. To je po sodni praksi Vrhovnega sodišča strogo vezano na okoliščine vsakega posameznega primera. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 226/2014 zavzelo stališče, da zastaranje kondikcijske terjatve zaradi ničnosti pogodbe ne začne teči, dokler se popolnoma ne izjalovijo pričakovanja posameznega tožnika, ki se nanašajo na okoliščine, ki vplivajo na ničnost pogodbe. V obravnavanem primeru to zagotovo niso samo zgodnje tečajne spremembe, ampak okoliščine, ki se tičejo bankine opustitve pojasnilne dolžnosti in obstoja znatnega neravnotežja. Zato je bil pristop sodišč nižjih stopenj metodološko in že v temelju zmoten. Poleg tega nista pojasnili, česa točno naj bi se tožnica zavedala že v letu 2011. Sodišče druge stopnje na ta pritožbeni očitek ni odgovorilo.

13. Ponovno ponavlja svoje dotedanje navedbe, da bi do zavedanja o tem lahko prišlo šele po večji apreciaciji tečaja CHF leta 2015 oziroma potem, ko se je to stanje ustalilo. Da so takšna izjemna in neobvladljiva tveganja, kot je ukrep švicarske centralna banke, mogoča, je izvedela šele ob vložitvi tožbe, ko je te informacije pridobivala iz različnih virov (pisanja v javnosti o problematiki kreditov v švicarskih frankih) ter od pooblaščenca.

14. Nadalje navaja, da je treba upoštevati sodno prakso SEU. Izpostavlja Sodbo C-618/10, po kateri je treba pri opredelitvi rokov upoštevati potrebo potrošnika po pravni oceni, vključno z potrebo po pridobitvi pravnega nasveta, ter upoštevati pomanjkanje informacij in znanja pri potrošniku, in Sodbe C-1547/15, C-307/15 in C-308/15, po katerih je treba upoštevati tipičen položaj potrošnikov in njihovo ranljivost. Vsa navedena stališča so relevantna tudi v zvezi z zastaranjem kondikcijskih zahtevkov in ne le v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pogodb zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev. V nadaljevanju izpostavlja Sodbo C-698/18 in C-699/18, v kateri je SEU izpostavilo, da je bistveni trenutek, od katerega je potrošnik moral in mogel vedeti za nepoštenost pogodbenega pogoja, kar bistveno presega zgolj vedenje o nihanju zneskov mesečnih anuitet; in da stališče, da bi potrošnik moral in mogel vedeti za nepoštenost pogodbenega pogoja že od trenutka izvršitve pogodbe, ni pravilno.

15. Zaključi, da je Vrhovno sodišče o dopuščenem vprašanju že odločalo v primerljivi zadevi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in da stališči nižjih sodišč o zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka temeljita na zmotnih pravnih izhodiščih.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo

16. Prva toženka je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je odločitev nižjih sodišč pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča. Tožnica pa stališču nižjih sodišč, da začne zastaranje teči, ko je tožnica izvedela za dejansko okoliščino, ki je razlog za ničnost pogodbe, ne nasprotuje, ampak zgolj polemizira trenutek, kdaj je pri njej nastopilo takšno zavedanje o konkretnih dejanskih okoliščinah.

17. Nadalje navaja, da je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 14/2020 odstopilo od dotedanje sodne prakse s sklicevanjem na prakso SEU. Toženka meni, da je sklep Vrhovnega sodišča napačen, saj prakso SEU povzema zmotno. Sklicevanje na 61. točko obrazložitve skupnih zadev C-698/18 in C-699/18 je nepopolno. SEU v navedeni zadevi obravnava bistveno drugačno situacijo kot v zadevi II Ips 14/2020 in obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je spregledalo, da se je SEU v citiranem odstavku sklicevalo na sklepne predloge generalnega pravobranilca v isti zadevi (citirana točka 70. in nadalje), ki odpirajo drugačen kontekst zadeve. Bistveno je, da po romunski ureditvi vložitev tožbe za ugotovitev nepoštenosti pogodbenih pogojev ne pretrga triletnega zastaralnega roka. Zato se lahko zgodi, da tožba za vračilo zastara zaradi trajanja postopka za ugotovitev nepoštenosti pogodbenih pogojev. V Sloveniji je zastaralni rok daljši (pet let); vložena tožba pa pretrga zastaranje.

18. Prav tako je sklicevanje Vrhovnega sodišča na zadevo C-618/10 preveč poenostavljeno in iztrgano iz konteksta. SEU se je v navedeni zadevi ukvarjalo s španskim 20-dnevnim rokom za vložitev ugovora zoper upnikov predlog za izdajo plačilnega naloga, pri čemer ga mora obvezno zastopati odvetnik. Primerjava s slovenskim petletnim zastaralnim rokom za seznanitev potrošnika z ustreznimi (ne le dejanskimi temveč tudi) pravnimi informacijami ni na mestu, saj ne gre za primerljivi zadevi.

19. Zaradi navedenih razlogov je odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 14/2020 napačna. V kontekstu petletnega zastaralnega roka ni treba preverjati, koliko časa je bilo, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o morebitni ničnosti. Takšnega pravila ni moč izluščiti iz sodne prakse SEU, saj je to v izpostavljenih zadevah obravnavalo bistveno drugačne okoliščine. Glede na dolžino zastaralnega roka je šteti, da je tožnica imela dovolj časa, da bi se lahko seznanila tudi s pravno oceno o morebitni ničnosti.

20. Drugi toženec, ki mu je bila revizija vročena, nanjo ni odgovoril.

Presoja Vrhovnega sodišča

21. Revizija je utemeljena.

Uvodno pojasnilo

22. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Glede na navedeno revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na ostale revizijske očitke o zmotni uporabi materialnega prava in uveljavljane procesne kršitve, kolikor niso neločljivo povezane z dopuščenim vprašanjem.

Predhodna (precedenčna) zadeva Vrhovnega sodišča II Ips 14/2020

23. Vrhovno sodišče se je z enakim dopuščenim vprašanjem že ukvarjalo v primerljivi zadevi II Ips 14/2020 z 6. 11. 2020. Reviziji je ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo. Revizijski razlogi so v obeh zadevah, v katerih tožečo stranko zastopa ista odvetniška pisarna, skoraj povsem enaki. Vrhovno sodišče pri svoji odločitvi vztraja, sklicujoč se na predhodno (in zato precedenčno) odločbo Vrhovnega sodišča, v nadaljevanju pa se bo opredelilo predvsem glede toženkinih navedb v odgovoru na revizijo.

24. Dejanske okoliščine obeh zadev, na podlagi katerih sta nižji sodišči zaključili, da je kondikcijska terjatev zastarala, sicer niso povsem enake. V predhodni zadevi je tožnik 22. 12. 2006 z banko sklenil kreditno pogodbo in 24. 5. 2007 Aneks št. 1, s katerim se je med drugim spremenila tudi glavnica v kredit z valutno klavzulo v švicarskih frankih. Že 2. 9. 2010 sta pravdni stranki sklenili Aneks št. 2, s katerim sta spremembo iz Aneksa št. 1 ukinili. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je kondikcijski zahtevek zastaral 5 let po sklenitvi Aneksa št. 2, saj je tožnik sam trdil, da je ta aneks sklenil prav zato, ker se je zavedal, da je bil z Aneksom št. 1 oškodovan. Za višino tečajnih razlik bi tako lahko zvedel vsaj takoj po sklenitvi Aneksa št. 2.

25. Tako v predhodni kot v tej zadevi sta nižji sodišči zavzeli stališče, da je pomembno, kdaj so bile oziroma bi morale biti tožeči stranki znane dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje ničnost pogodbe. Menili sta, da za presojo ni bistveno strankino subjektivno zavedanje, da takšne okoliščine lahko ustrezajo pravni kvalifikaciji ničnosti, pač pa zgolj subjektivno zavedanje o dejanskih okoliščinah, s katerimi takšno pravno posledico nato utemeljuje.

26. V navedeni zadevi II Ips 14/2020 se je Vrhovno sodišče sklicevalo na razloge skupne zadeve SEU C-698/18 in C-699/181, pri kateri je v ospredje postavilo primernost pričetka teka zastaralnega roka s trenutkom izpolnitve nične pogodbe (ali začne rok teči z izpolnitvijo nične pogodbe), ne pa primernost zakonsko določenega roka v trajanju treh let2. V obrazložitvi SEU pojasni, da če v skladu z nacionalnim pravom zastaralni rok začne teči z dnem popolne izvršitve pogodbe, je treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13. Taka ureditev potrošniku ne zagotavlja učinkovitega varstva, ker obstaja nevarnost, da se bo (po romunskem pravu triletni) rok iztekel, še preden bi se potrošnik lahko seznanil z nepoštenostjo pogoja iz nične pogodbe; tak rok zato pretirano otežuje izvrševanje pravic tega potrošnika, ki jih daje Direktiva 93/13. Pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz navedene direktive, je treba po razlagi SEU upoštevati tudi trajanje in način uporabe roka, kar obsega tudi pričetek njegovega teka.

27. Glede na povzete razloge SEU je Vrhovno sodišče presodilo, da zaveza nacionalnim sodiščem, da morajo upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti.3

28. V predhodni zadevi Vrhovno sodišče še ni zavzelo dokončnega stališča, ali je kondikcijska terjatev zastarala, ampak je nižjima sodiščema, upoštevajoč navedeno in potem ko bosta ugotovili relevantna dejstva, naložilo, naj presodita, katera možnost je primerna glede na interese banke (ponudnika) na eni strani in zahtevo po varstvu tožnika (potrošnika) na drugi strani: ali da zastaranje kondikcijske terjatve v tem času (do poteka razumnega časa za seznanitev s pravno oceno) še ne teče, ali nasprotno – da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v razmerju) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo prej omenjenih dejanskih in pravnih informacij.

Utemeljenost revizije v obravnavani zadevi

29. Iz sodne prakse SEU je mogoče izluščiti osnovna vodila, ki so pravno pomembna tudi v obravnavanem primeru, in sicer:

◦ da je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino;4

◦ da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka;5

◦ da je pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13;6 in

◦ zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.7

30. Navedeno narekuje ugoditev reviziji tudi v obravnavani zadevi. Materialnopravno zmotno je stališče nižjih sodišč, da je za pričetek teka zastaranja ključen trenutek, ko so bile tožnici znane zgolj dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe. Zastaralni rok namreč lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za neutemeljenost kondikcijskega zahtevka zaradi zastaranja zato ne zadošča ugotovitev nižjih sodišč, da bi se tožnica najkasneje 1. 1. 2011 morala zavedati, da je prevzela tveganje valutnih sprememb. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo v predhodni zadevi, je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti.

O neutemeljenosti navedb v odgovoru na revizijo

31. Čeprav držijo navedbe toženke, da je romunska pravna ureditev, ki jo je presojalo SEU, nekoliko drugačna od slovenske, se je Vrhovno sodišče v predhodni zadevi utemeljeno oprlo na predstavljena stališča SEU. Po romunski ureditvi in sodni praksi je zastaralni rok pričel teči z dnem popolne izpolnitve (izvršitve) pogodbe. Enako pa sta v okoliščinah konkretne zadeve presodili tudi nižji sodišči v predhodni zadevi. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, so temeljna izhodišča, na katerih temelji sodna praksa SEU, pomembna tudi v obravnavanem primeru.

32. Ne drži, da je Vrhovno sodišče spregledalo, da se je SEU v citiranem 61. odstavku Sodbe C-698/18 in C-699/18 sklicevalo na sklepne predloge generalnega pravobranilca v isti zadevi (citirana točka 70. in nadalje), ki odpirajo drugačen kontekst zadeve. V 61. odstavku se SEU sklicuje zgolj na 70. točko sklepnih predlogov (ne pa tudi na nadaljnje točke), iz katere izhaja zgolj to, kar je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi Vrhovno sodišče: „Sodišče je v različnih okoliščinah že ugotovilo, da se nacionalni triletni zastaralni rok zdi razumen. Vendar razumnosti roka – in s tem njegove skladnosti z načelom učinkovitosti – ni mogoče določiti izključno na podlagi njegovega trajanja. Pomembno je upoštevati vse podrobnosti v zvezi s tem rokom, torej dogodek, s katerim ta rok začne teči, dogodke, zaradi katerih se tek zastaralnega roka pretrga ali zadrži, ter, po potrebi, posledice njegovega nespoštovanja in možnost določitve njegovega ponovnega teka. Vsi ti elementi lahko namreč v praksi onemogočijo ali pretirano otežijo izvajanje pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi Direktive 93/13.“

33. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sklicevanje Vrhovnega sodišča na zadevo SEU C-618/10 preveč poenostavljeno in iztrgano iz konteksta oziroma da ne gre za primerljivo zadevo. Velja omeniti, da je stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v 34. točki svojega Sklepa, mogoče izluščiti že iz Sodbe SEU C-698/18 in C-699/18, oziroma da je Vrhovno sodišče že na podlagi te Sodbe SEU izpeljalo nadaljnja stališča. Poleg tega se tudi SEU v 65. točki8 svoje Sodbe C-698/18 in C-699/18 sklicuje na svojo predhodno Sodbo z dne 13. septembra 2018, C‑176/17, točko 699, iz katere pa izhaja enako stališče kot iz Sodbe C-618/10, ki jo v zadnji opombi citira Vrhovno sodišče10.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških:

34. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bile ugotovljene vse za presojo zastaranja kondikcijskega zahtevka pomembne dejanske okoliščine. Revizijsko sodišče je zato skladno z določbo drugega odstavka 385. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

35. Tudi v obravnavanem primeru bo sodišče prve stopnje moralo opraviti presojo, kot izhaja iz 28. točke tega Sklepa. Pri tem velja omeniti še, da so razlogi pritožbenega sodišča, ko navaja, da ne sledi navedbam tožnice, da so se njena pogodbena pričakovanja v celoti izjalovila šele januarja 2015, ker je tožnica že 28. 5. 2013 prenehala z odplačevanjem kredita, nelogični, saj (ne da upoštevamo zgoraj zavzeta stališča) od navedenega datuma do vložitve tožbe v obravnavani zadevi zastaralni rok petih let še ni potekel.

36. O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP, po kateri sodišče, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

37. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1 SEU je presodilo, da je v nasprotju s pravom Unije (romunska) nacionalna ureditev, po kateri (triletni) rok teče od izpolnitve nične pogodbe, če velja domneva, ki se ne preverja, da bi potrošnik moral že tedaj (ob izpolnitvi pogodbe) vedeti za nepoštenost pogodbenih pogojev in če za podobne tožbe v nacionalni zakonodaji roki tečejo šele od sodne ugotovitve ničnosti pogodbe.

2 V drugi zadevi (Sodba SEU v združeni zadevi od C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021, točka 41) je SEU presodilo, da so roki, ki trajajo tri oziroma pet let ter so določeni in vnaprej znani, načeloma zadostni, da zadevnemu potrošniku omogočajo pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva. Tako trajanje roka od treh do petih let samo po sebi ni nezdružljivo z načelom učinkovitosti.

3 Pri teh razlogih se je Vrhovno sodišče v opombi sklicevalo na Sodbo SEU C-618/10.

4 Primerjaj 66. točko Sodbe C-698/18 in C-699/18 in tam navedeno sodno prakso SEU.

5 Primerjaj 60. in 61. točko Sodbe C-698/18 in C-699/18 in tam navedeno sodno prakso SEU.

6 Primerjaj 65. točko Sodbe C-698/18 in C-699/18 in tam navedeno sodno prakso SEU.

7 Primerjaj 46. točko Sodbe v združenih zadevah od C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021.

8 Ta se dobesedno glasi: „Vendar če v skladu z razlago nacionalnega prava, ki jo zagovarja predložitveno sodišče, zastaralni rok začne teči z dnem popolne izvršitve pogodbe, je treba upoštevati okoliščino, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, in sicer ob popolni izvršitvi pogodbe ali po njej.“

9 V zvezi s tem pa je treba navesti, da obstaja nezanemarljivo tveganje, da zadevni potrošniki ne bodo vložili zahtevanega ugovora bodisi zaradi posebej kratkega roka, določenega za to, bodisi zato, ker jih lahko stroški sodnega postopka v primerjavi z zneskom izpodbijanega dolga odvračajo od obrambe, bodisi zato, ker ne poznajo ali se ne zavedajo svojih pravic, bodisi zaradi omejene vsebine predloga za izdajo plačilnega naloga, ki ga vložijo prodajalci ali ponudniki, torej zaradi nezadostnosti informacij, ki jih imajo na voljo.

10 V kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da je SEU v Sodbi C-618/10 pri opredelitvi rokov upoštevalo potrebo potrošnika po pravni oceni, vključno z potrebo po pridobitvi pravnega nasveta, ter pomanjkanje informacij in znanja pri potrošniku.