Celotno besedilo

Višje sodišče v Ljubljani

Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1056/2021

ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CP.1056.2021

Evidenčna številka: VSL00048842

Datum odločbe: 10.09.2021

Senat, sodnik posameznik: Irena Veter (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Matjaž Voglar

Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV

Institut: varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tuja valuta - valuta obveznosti (valutna klavzula) - glavni predmet pogodbe - nepoštenost pogodbenega določila - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ničnost kreditne pogodbe - ničnost kot sankcija za kršitev - ničnost kot skrajna sankcija - oderuška pogodba - oderuške obresti - spremenjene okoliščine - razveza ali sprememba pogodbe - trditveno in dokazno breme stranke

Jedro

Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da imajo tako kreditne pogodbe v tuji valuti kot kreditne pogodbe z valutno klavzulo v bistvenem enak namen in je zato pri presoji njihove morebitne ničnosti treba izhajati iz enakih izhodišč. Tako po pravu EU kot v slovenskem pravu je presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (tak je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti), mogoča. Nepoštenost pogodbenega pogoja oziroma glavnega predmeta pogodbe je sankcionirana z ničnostjo spornega določila ali celotne pogodbe. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, torej ali je kreditodajalec pojasnilno dolžnost ustrezno in celovito izpolnil. Če je odgovor pozitiven, je nadaljnja presoja (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe izključena; v nasprotnem primeru se opravi še slednja. Pri presoji (ne)poštenosti je treba presoditi predvsem to, ali je banka ravnala v dobri veri in ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo morebitno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank ob upoštevanju, da se tako znatno neravnotežje lahko pokaže šele pozneje med izvajanjem pogodbe. Le pomanjkljiva izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne vodi v ničnostno sankcijo. Pojasnilna dolžnost ni izčrpana z vključitvijo klavzule o prevzemu valutnega tveganja v pisno pogodbo o kreditu v tuji valuti, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kreditodajalec potrošniku pomen valutnega tveganja tudi ustrezno vsebinsko pojasnil, to je na način, da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, po katerem naj bi tožnica toženki plačala 10.892,01 EUR (točki I in III izreka). S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: 1. za ugotovitev, da so notarski zapis SV 001/08 z dne 23. 5. 2008, notarski zapis SV 002/08 z dne 14. 10. 2008 in kreditna pogodba št.... z dne 21. 5. 2008, nični; 2. za ugotovitev, da je vknjižba hipotek pod ID pravice 000 pri nepremičninah: del stavbe 11, stavba 000, k. o. X, del stavbe 52, stavba 000, k. o. X in del stavbe 53, stavba 000, k. o. X, ki so bile vknjižene v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ, SV 002/08 z dne 14. 10. 2008 za razširitev zavarovanja za že vknjiženo hipoteko (Dn 000/2008) za terjatev v višini glavnice 301.760 CHF, z obrestno mero šestmesečni CHF LIBOR + 1,60 % letno, EOM je 4,63, z zapadlostjo glavnice 31. 5. 2038, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedena notarska zapisa in kreditna pogodba razvežejo in da je tožena stranka dolžna izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bodo izbrisane hipoteke pri navedenih nepremičninah, in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 9.975,68 EUR.

2. Tožnica zoper odločitev, s katero je sodišče zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek ter zoper odločitev o stroških postopka, vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršitev pravic iz 14., 22., 33. in 67. člena Ustave RS ter 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške.

Tožnica sodišču prve stopnje uvodoma očita neupoštevanje nekaterih ustavnih in konvencijskih izhodišč, ki jih je v svoji odločbi izpostavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi Ip 000/2020. Dele te odločbe v nadaljevanju povzema in kot bistveno navaja, da je pri presoji nepoštenosti pogodbenih pogojev (to je valutne klavzule) po 23. in 24. členu ZVPot, glede na to, da slovenski zakonodajalec za potrošniške kredite ni določil omejitve valutnega tveganja, treba uporabiti načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) in upoštevati socialno funkcijo pravice do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave). Ker so maksimirane obresti, bi moral biti potrošnik zavarovan tudi v primeru valutnih tveganj. Neomejenost valutnega tveganja v razmerah trdne in stabilne valute, ki ne terjajo valorizacije denarne obveznosti iz kreditne pogodbe, ni sprejemljiva, saj lahko ogrozi potrošnika in tudi stabilnost bančnega sistema. Valutno tveganje, ki ga mora obvladovati banka, je lahko ob upoštevanju, da je potrošnik finančno mnogo šibkejši od banke, eno izmed orientacijskih meril za opredelitev maksimalnega tveganja. Skupni učinek rednih obresti in vezanosti kredita na tujo valuto pri potrošniškem kreditu v tuji valuti ali z valutno klavzulo, ne sme preseči maksimalne kreditne obveznosti, ki je dopustna pri kreditu v domači valuti. Ta učinek ne sme preseči učinka najvišje dopustne obrestne mere rednih, še manj zamudnih obresti. Tudi primerjava z maksimalno dopustno efektivno obrestno mero (EOM) za kredit v domači valuti, je lahko merilo, ali gre pri vezanosti kredita na tujo valuto za nepošten in s tem nedopusten pogodbeni pogoj. Upoštevati je treba tudi: načelo visoke ravni varstva potrošnikov po 38. členu Listine EU o temeljnih pravicah; temeljna cilja vzpostavitve enakosti v podrejenem razmerju ter odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev; da prepoved nepoštenih pogojev po 23. členu ZVPot spada med določila javnega reda in se potrošnik ne more vnaprej odpovedati varstvu pred nepoštenimi pogoji. V nadaljevanju pritožnica navaja, da v ZVPot ni bil prenesen člen 4(2) Direktive 93/13 EGS. Ob sklicevanju na različne članke, Pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo, izjavo Vlade RS z dne 25. 4. 2008 ter obvestilo Evropske komisije, ki vsebuje smernice glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS meni, da slovensko pravo razširja presojo nedovoljenosti. To je v sodnih postopkih treba upoštevati. Načela dopustne omejitve pogodbene svobode, svobodne gospodarske rasti in splošna načela prava EU, ki se nanašajo na ekonomijo svobodnega trga, konkurenco in temeljne svoboščine, ne zahtevajo, da bi bila omejitev iz člena 4(2) Direktive obvezne narave. V zvezi s tem opozarja na stališča tujih teoretikov ter mnenje generalnega pravobranilca v zadevi Gomez del Moral Guasch. Zakonska omejitev vnaprej pripravljenega glavnega predmeta pogodbe je torej omejena z načelom vestnosti in poštenja po specialni ureditvi 23. in 24. člena ZVPot in pri tem ni omejena zgolj na splošno ureditev oderuštva. Sodišče prve stopnje je torej sodilo na protiustavnih pravnih izhodiščih, ki so tudi materialnopravno zmotna. Izhajalo je iz stališča, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Ob tem ni upoštevalo ključne trditvene podlage tožnice in odgovora nanje ni dalo ter tudi ni opravilo presoje dokazov. Gre za kršitev določb po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa za kršitev temeljnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave RS.

Anuitetni način plačevanja kredita je bistvena okoliščina z vidika pojasnilne dolžnosti banke in vpliva tudi na znatno neravnotežje med pogodbenimi obveznostmi in nepoštenost pogodbenega pogoja. Ker velja, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe dolžnost sodišča tudi, če je ta določen jasno, je brez pomena, če potrošnik sprejme pogoj anuitetnega načina odplačevanja kredita. Bistveno je, da potrošnik brez jasnih pojasnil banke v času pred sklenitvijo pogodbe, z vidika učinkovanja anuitetnega načina odplačevanja, ne more razumeti učinkov tečajnih nihanj na celotno preostalo kreditno obveznost. To v nadaljevanju podrobneje pojasni. Tožnica o tem ni dobila nobenih pojasnil. Do tega se sodišče ni opredelilo in je anuitetni način odplačevanja kredita in njegove učinke obravnavalo le z vidika njegove pravne dopustnosti. Sodišču zato očita kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP.

Stališče sodišča, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je ta določen nejasno, kot tudi nadaljnja stališča glede tega vprašanja v 20. točki sodbe, so očitno zmotna in protiustavna. Po slovenski ureditvi je tako presojo treba opraviti tudi v primeru, če so pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Vrhovno sodišče je v zadevah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, spregledalo določili 8. in 8.a člena Direktive in dejstvo, da člen 4(2) ni bil prenesen v slovensko pravo. Stališče, „da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben...“ je v nasprotju s stališči VS RS v zadevah II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017. V zadevi II Ips 5/2020, ki se nanaša na nakup podrejenih obveznic, je VS RS pojasnilo, kako razume odnos med pomanjkanjem preglednosti pogodbenega pogoja in samo nepoštenostjo. Ta odnos je opredelilo kot odnos vzroka in posledice. V dosedanji praksi pa je VS izhajalo iz drugačnih stališč.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstva, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, omejilo na vsebino kreditne pogodbe in na vsebino Izjave o tveganju. Svoje ugotovitve je nanizalo v 31. točki. Vse skupaj z vidika pravnega standarda vsebine pojasnilne dolžnosti po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU ne zadoščajo za ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. SEU je v zadevi C-186/16 citiralo Priporočilo odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 in v zvezi z njim navedlo lastno stališče, da morajo biti potrošniku posredovane vsaj informacije, ki zadostujejo za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev in bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva; banka pa mora navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, pri čemer ne zadošča zgolj informacija o možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo. Sodišče prve stopnje torej ni upoštevalo jasne razlage prava EU kot jo je podalo SEU. Gre za arbitrarnost in samovoljo, pa tudi samovoljo slovenskih sodišč v večini zadev. Ker je sodišče ugotovilo le informacijo o možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute in to zgolj glede anuitete (ne pa tudi glavnice), bi moralo zaključiti, da banka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. To pa neposredno vpliva tudi na nedopustnost/nepoštenost pogodbenega pogoja.

Toženka je tožnici dala tudi zavajajoče informacije. V zvezi s tem opozarja na izpovedbo priče A. A. o grafih gibanja tečajev. Glede na to, da je bilo v letu 2008 90 % kreditov sklenjenih v CHF, je logično, da so bili strankam predstavljeni na privlačen način. Prikrito je ostalo, da lahko pride do znatnih tečajnih nihanj, ki so pretežno nepredvidljiva. Sodišče bi moralo upoštevati, da je pojasnilna dolžnost izpolnjena le tedaj, ko informacije banke omogočajo oceno tveganja glede možnosti zelo velike depreciacije domače valute, pa tudi v povezavi z vplivom spremenljive obrestne mere, anuitetnim načinom odplačevanja kredita in dolgoročnostjo kreditnega razmerja. Splošna informacija, da se tožnica izpostavlja valutnemu tveganju, objektivno gledano bagatelizira tveganje in pri potrošniku ustvari prepričanje, da tveganja dejansko ni in da se tečajno nihanje lahko tudi izravna na daljši rok ob gibanju tečaja v eno in/ali drugo smer. Sodišče je segmentno in izven ključnega konteksta opravilo dokazno oceno ključne priče G. G. V nadaljevanju povzema dele njegove izpovedbe. Sodišču je bila predložena tudi izjava P. P. z dne 15. 3. 2007 za časnik Y., ki je v nasprotju s tem, kar je povedal, ko je bil zaslišan. V seriji resnih očitkov sodišču glede ocene dokazov, ki odraža pristranost sojenja in nepošten sodni postopek, je tudi neupoštevanje dejstva, da je bila izjava z dne 26. 5. 2008 podpisana po podpisu Kreditne pogodbe in notarskega zapisa SV 001/08 z dne 23. 5. 2008. Arbitrarno je tudi stališče, da bi se tožnica o tveganjih lahko seznanila iz medijev, pri čemer je izpovedbam prič tožnice in same tožnice odreklo vsakršno verodostojnost, čeprav so se v številnih bistvenih delih skladale z izpovedbo G. G. Sodišče je s tem kršilo pravila, ki jih za dokazno oceno določa 8. člen ZPP in storilo tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju navaja, da sodišče ni ocenilo reklamnega materiala na letaku toženke „Stanovanje ali stanovanjska hiša so sanje vsakega Slovenca“, čeprav bi njegova vsebina, ki jo povzema, morala vplivati na dokazno oceno izpovedbe tožnice in prič o tem, da jim je bilo zagotovljeno, da gre za varen in ugoden kredit in da se razmerje valut ne bo močno spremenilo v njihovo škodo. V takšni situaciji bi moralo sodišče, če bi še dvomilo o tožničini izpovedbi, zaslišati še ostale predlagane priče, torej večje število drugih kreditojemalcev. Sodišče ni na nepristranski in nesamovoljen način ocenilo niti listinskega dokaza „Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih“ z v njej zapisano ugotovitvijo toženke glede možnosti krepitve CHF. Izostala je dokazna ocena „avstrijske zgibanke“ z nazivom „Informacije o tveganjih pri kreditih v tujih valutah“ iz leta 2006, ki dokazuje trditve tožnice, da gre za znatno neravnotežje in zavajajoča ravnanja toženke. Ta listina dokazuje, kako so morale avstrijske banke kreditojemalcem natančno pojasniti, kakšna tveganja prevzemajo s kreditnimi pogodbami v CHF. Toženka je za dejstva, ki so v tej zgibanki predstavljena, morala vedeti, saj gre za avstrijsko banko, ki je njena „mati“. Kot skrajno tendenciozno označi splošno ugotovitev sodišča, da je tožnica zainteresirana za izid pravde in da podobno velja tudi za priče, ki so člani Združenja Frank. V zvezi s tem opozarja na fond Združenja bank Slovenije za pravdanje, na prepisovanje stališč, ki izvorno izhajajo iz Pravnega mnenja bank, med drugim stališča glede vsebine priporočila o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 22. 11. 2011. Vnaprejšnje obvladovanje valutnega tveganja pri povprečnem potrošniku nujno predstavlja temeljni pogoj za najetje kredita in osnovno izhodišče za odločitev, saj potrošnik lahko obvladuje le majhne spremembe višine kreditnega obroka (v posel ne gre s presežnim kapitalom, vir odplačil so praviloma prihodki v domači valuti).

V nadaljevanju pritožbe navaja, da sodna praksa VS RS ni enotna. Povzema del razlogov iz odločb II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, ki po mnenju tožnice sledijo ustaljeni sodni praksi SEU ter odločbe II Ips 195/2018, v kateri je zavzeto stališče, da uporaba Priporočila Evropskega odbora za sistemska vlaganja na pravno zavezujoč način ne bi bila v skladu z ustavno prepovedjo povratne veljavnosti predpisov. Ob tem je VS RS spregledalo, da se je Sodišče EU na Priporočila sklicevalo v kontekstu lastnih stališč in ne na predpis, ki je zavezujoč. Poleg tega kreditne pogodbe, ki bi bile sklenjene po datumu tega priporočila, ne obstajajo. VS RS je s to odločbo zato izvotlilo zavezujočo razlago Sodišča EU in odstopilo od ustaljene sodne prakse tega sodišča. Podobno je ravnalo v zadevah II Ips 137/2018 in II Ips 32/2019. Sodišče EU se v zadevi Andriciuc ni omejilo na pogodbe, ki bi bile sklenjene po datumu omenjenega priporočila, ampak je dalo razlago glede na pogodbe sklenjene v letih 2007 in 2008. To pomeni, da je VS RS v zadnjih treh navedenih zadevah odstopilo od sodne prakse SEU in neposredno poseglo v pristojnost tega sodišča.

Tožnica nato predstavi, kdaj se pogodbeni pogoji na podlagi člena 3(1) Direktive štejejo za nedovoljene in se sklicuje na odločbe SEU C-226/12, C-421/14 in C-415/11. Izhodišča, ki jih predstavi, v obravnavanem primeru niso bila upoštevana. Glede presoje nepoštenosti se je sodišče oprlo na dobrovernost toženke in njeno možnost predvidevanja tečajnih nihanj, kar je napačno izhodišče. Bistveno je strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj. Meni, da ni pravilno stališče, da je treba za obstoj ničnosti kreditne pogodbe v vsakem konkretnem primeru ugotoviti bankino slabo vero. Tega Direktiva ne predpisuje. Direktiva potrošniku ne nalaga bremena dokazovanja subjektivne slabovernosti banke. Glede tega povzema mnenje Igorja Vuksanovića, objavljenega v PP 47/2018, enako stališče pa zavzema tudi Evropska komisija v Smernicah. V tem kontekstu je bistveno, da je tečaj CHF skozi daljše obdobje pred sklenitvijo pogodbe znatno naraščal. Projekcija gibanja tečajev za naprej je v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja že z vidika gibanja valutnih tečajev v preteklosti mogoča. Zanje so banke vedele. Toženka tožnice s tem ni seznanila in tega tudi ni trdila. Če bi to storila, tožnica pogodbe ne bi sklenila. Do teh navedb tožnice se sodišče ni opredelilo. Povzema svoje trditve o tem, kaj je toženka vedela oziroma morala vedeti ter svoje druge bistvene navedbe, na katere sodišče ni odgovorilo. Sodišče nadalje ni odgovorilo na navedbe tožnice o tem, kaj vse vključuje celovitost informacijske dolžnosti bank, ki jih v nadaljevanju povzema. Toženka je tožnici ne le zamolčala znatna tveganja iz naslova mogočih sprememb valutnih tečajev, za katera je vedela oziroma morala vedeti, saj je sama bolje poznala naravo valutnega tveganja, pred katerim se je zaščitila in ga znala tudi bolje oceniti, ampak ji je kredit priporočila s predstavitvijo njegovih ugodnosti in je s tem dejansko bagatelizirala tveganja. Šlo je za ravnanje, ki pri povprečnem potrošniku lahko vzpodbudi odločitev za tovrstni kredit. Opozarja še na odločitev Ustavnega sodišča Republike Hrvaške in meni, da bi bilo priporočljivo, da se slovenska sodišča z njo seznanijo.

Glede odločitve o podrednem zahtevku navaja, da navajanje gospodarske krize kot spremenjene okoliščine, ni izključeno in se pri tem sklicuje na stališče P. Grilca v članku Gospodarska/finančna kriza kot spremenjena okoliščina. Razveza pogodbe se lahko zahteva tudi za primer izpolnjevanja denarnih obveznosti (komentar OZ, odločba VSL I Cp 1507/2010). V konkretnem primeru je šlo za velike in izjemno nagle skoke tečaja CHF. Pred tem je bil tečaj več let stabilen in tožnica ni mogla pričakovati, da bo prišlo do tako drastične krepitve CHF, saj tega ni mogla pričakovati niti sama toženka kot banka in finančni ekspert, ki je tožnici dala informacije, za katere je vedela, da so zavajajoče. Relevantne okoliščine o tem je navedla že v tožbi (začetno stanje kredita, višina preostale kreditne obveznosti v času vložitve tožbe, višina odplačil do sedaj, dohodki v EUR, kredit je rabila za nakup stanovanja in drugo).

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica odločitve o zavrženju dela tožbe s pritožbo ne izpodbija. Odločitev je zato v tem delu (točki I in III izreka) pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso sporne, izhaja, da je tožnica s toženko 23. 5. 2008 sklenila kreditno pogodbo o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, po kateri ji je toženka odobrila kredit v evrski protivrednosti 301.760 CHF, po referenčnem tečaju ECB, na dan črpanja kredita. Dogovorjeno je bilo, da bo tožnica kredit vrnila v 360-tih mesečnih anuitetah, pri čemer je prva zapadla 30. 6. 2008, zadnja pa bo zapadla 31. 5. 2038. Na dan sklenitve pogodbe je mesečna anuiteta znašala 1.532,20 CHF. V pogodbi je bila določena obrestna mera v višini 6-mesečnega CHF LIBOR + 1,60 % letno in efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe 4,63 % letno. 23. 5. 2008 je bila ustanovljena in vknjižena tudi hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na tožničinem stanovanju z ID znakom 000-001-1 ter 14. 10. 2008 še hipoteka na stanovanju, v katerem tožnica z družino prebiva (nepremičnine z ID znakom: 001-000-11, 001-000-52 in 001-000-53). Tožnica je v letu 2010 prvo navedeno nepremičnino prodala in z njo delno poplačala kredit. Pravdni stranki sta nato 2. 4. 2012 sklenili še aneks h kreditni pogodbi, s katerim sta znižali predvideni znesek mesečne anuitete z zneska 1.532,20 CHF na znesek 630,84 CHF. Tožnica ves čas odplačevanja kredita prejema dohodke v evrih.

7. Tožnica je s tožbo (v delu, ki je predmet pritožbenega preizkusa) na različnih podlagah (četrti odstavek 39. člena OZ, 86. člen OZ, prvi odstavek 119. člena OZ in kršitev potrošniške zakonodaje) uveljavljala ničnost kreditne pogodbe in vseh sporazumov o zastavi nepremičnin, neveljavnost vknjiženih hipotek in njihov izbris, podredno pa (s sklicevanjem na spremenjene okoliščine - 112. člen OZ) razvezo pogodb in sporazumov in izstavitev zk listine, s katero bo tožnica predlagala izbris vknjiženih hipotek. Sodišče prve stopnje je zahtevke po vseh navedenih pravnih podlagah zavrnilo. Tožnica taki odločitvi nasprotuje.

Glede primarnega zahtevka

a) Glede splošnih izhodišč za presojo

8. Ne glede na to, da je že sodišče prve stopnje izčrpno in pregledno pojasnilo pravna izhodišča za presojo ničnosti in s tem povezano (poenoteno) sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, pritožbeno sodišče ponovno opozarja na bistvena stališča, ki so bila doslej zavzeta in so bila upoštevana tudi s strani sodišča prve stopnje pri presoji tega spora.1

9. Vrhovno sodišče RS je tako že pojasnilo, da imajo tako kreditne pogodbe v tuji valuti kot kreditne pogodbe z valutno klavzulo v bistvenem enak namen in je zato pri presoji njihove morebitne ničnosti treba izhajati iz enakih izhodišč. Tako po pravu EU kot v slovenskem pravu je presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (tak je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti), mogoča. Nepoštenost pogodbenega pogoja oziroma glavnega predmeta pogodbe je sankcionirana z ničnostjo spornega določila ali celotne pogodbe. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, torej ali je kreditodajalec pojasnilno dolžnost ustrezno in celovito izpolnil. Če je odgovor pozitiven, je nadaljnja presoja (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe izključena; v nasprotnem primeru se opravi še slednja. Pri presoji (ne)poštenosti je treba presoditi predvsem to, ali je banka ravnala v dobri veri in ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo morebitno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank ob upoštevanju, da se tako znatno neravnotežje lahko pokaže šele pozneje med izvajanjem pogodbe. Le pomanjkljiva izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne vodi v ničnostno sankcijo. Pojasnilna dolžnost ni izčrpana z vključitvijo klavzule o prevzemu valutnega tveganja v pisno pogodbo o kreditu v tuji valuti, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kreditodajalec potrošniku pomen valutnega tveganja tudi ustrezno vsebinsko pojasnil, to je na način, da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pojasnilna dolžnost mora biti opravljena pošteno (gre za „igro z odprtimi kartami“), njen obseg in način pa nista odvisna od lastnosti konkretnega potrošnika, njegove izobrazbe, starosti, poučenosti in razumevanja, temveč se presojata glede na standard „povprečnega potrošnika“. Dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, je na strani kreditodajalca.

10. Pritožnica sodišču prve stopnje v zvezi z materialnopravnimi izhodišči za presojo spora uvodoma očita, da ni upoštevalo nekaterih temeljnih ustavnih in konvencijskih izhodišč (med njimi izpostavlja načelo vestnosti in poštenja, načelo sorazmernosti, socialno funkcijo zasebne lastnine in druga). Pri tem se sklicuje na odločbo VSM Ip 877/2020 z dne 15. 12. 20202 in na straneh od 2 do 6 pritožbe njene dele povzema. Pri tem sicer ne pove izrecno, katere dele sodbe s tem izpodbija, a je iz pritožbenih navedb mogoče razbrati, da se zavzema za drugačno materialnopravno presojo vprašanja, kdaj je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, pa tudi za zaključek, da je pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto (CHF) nepošten (nedopusten) že zato, ker zakonodaja, veljavna v času sklepanja pogodbe, valutnega tveganja ni omejevala. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti.

11. Glede stališča tožnice (in odločbe VSM) o tem, kdaj je treba opraviti presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako stališče v nasprotju z oblikovano in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, pri čemer je bistvene argumente, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, obravnavalo in presodilo v zadevi II Ips 201/2017, ki jo izpostavlja tudi sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS, ki (sicer z drugačnimi besedami) določa, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nedovoljenosti (nepoštenosti) le, če je nejasen in nerazumljiv, je Vrhovno sodišče RS razlagalo tudi ZVPot, ki je to direktivo sicer pomanjkljivo prenesel v slovenski pravni red. Pojasnilo je (glej točko 26), da bi na prvi pogled besedilo 23. člena ZVPot lahko nakazovalo, da je po slovenskem pravu presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe vselej mogoča, a bi bila takšna razlaga preširoka in nesmiselna. Taka razlaga bi po oceni Vrhovnega sodišča RS pomenila prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank, saj je glavni predmet pogodbe ravno tisto, kar sta imeli stranki ob sklenitvi pogodbe pred očmi in o tem izrecno soglašali. Če bi zakonodajalec želel, da je po sklenitvi pogodbe vselej mogoče uveljavljati nepoštenost predmeta pogodbe, bi moral to izrecno določiti. Poleg tega je treba nacionalno zakonodajo razlagati v skladu s cilji in duhom Direktive (t.i. načelo lojalne razlage). Tako je pravilnejša razlaga, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil določen nejasno (kakor to ureja Direktiva). V nasprotnem primeru (t. j. če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno) pa je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati.

12. Pritožbeno sodišče tako stališče sprejema. Ne glede na to pa opozarja, da vprašanje pravilnosti tožničinega stališča o tem vprašanju v obravnavani zadevi niti ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje, čeprav je ugotovilo, da pogodbeni pogoj oziroma glavni predmet pogodbe ni bil določen nejasno in je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, opravilo tudi presojo njegove (ne)poštenosti. Podrobnejše opredeljevanje pritožbenega sodišča do navedb v zvezi s tem vprašanjem (kar vključuje tudi sklicevaje tožnice na predavanje dr. P. Weingerl, mnenje dr. H. I., obvestilo na podlagi 8. člena Direktive, dokument Evropske komisije z dne 29. 5. 2017, sodno prakso SEU, Smernice glede razlage in uporabe Direktive 93/13, izjavo Vlade RS z dne 25. 4. 2008 in nekatera ustavna načela, s katerimi utemeljuje trditev, da slovensko pravo omogoča presojo poštenosti glavnega predmeta pogodbe, čeprav je ta jasen in razumljiv), zato ni potrebno.

13. Za obravnavano zadevo ni relevantno niti vprašanje, ali je pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto (CHF) nedopusten že, če valutno tveganje ni ustrezno omejeno. Pritožnica namreč spregleda, da je obravnavana kreditna pogodba v 11. členu tožnici (ob predpostavki, da sama ni kršila sklenjene pogodbe) omogočala, da valuto kredita iz CHF po poteku treh mesecev od sklenitve in nato vsake tri mesece, spremeni v valuto EUR in s tem valutno tveganje omeji. Po presoji pritožbenega sodišča gre za ustrezno omejitev, saj je na podoben način valutno tveganje omejil tudi kasneje uveljavljen Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2) v 52. členu. Na to zakonsko ureditev opozarja tudi odločba VSM Ip 877/2020. V obravnavani zadevi zato, tudi če bi bilo stališče tožnice pravilno, ni prišlo do kršitve tožničinih ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnica je imela možnost omejiti valutno tveganje, pa je ni izkoristila. Celo več: v letu 2010 je s strani toženke predlagano konverzijo izrecno odklonila.

14. Pritožnica v zvezi z zgoraj predstavljenimi izhodišči za sojenje trdi tudi to, da sodna praksa VS RS ni enotna, poleg tega pa naj bi VS RS z odločitvami poseglo v pristojnost Sodišča EU. Pritožbeno sodišče po pregledu odločb VS RS neenotnosti ni zaznalo,3 za presojo, ali je bilo s temi odločbami poseženo v pristojnost SEU, pa ni pristojno.

15. Ker tožnica v tem delu pritožbe v večjem delu povzema razloge odločbe VSM, ki je bila izdana kasneje kot izpodbijana sodba, je nerazumljiv in neutemeljen očitek, da se sodišče do njenih navedb in dokazov ni opredelilo in da je posledično storilo kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter tožnici kršilo tudi pravice iz 14. in 22. člena Ustave. Glede ostalih navedb, za katere v okviru pritožbe tožnica zatrjuje enaki kršitvi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je oprlo na poenoteno prakso Vrhovnega sodišča in temeljna izhodišča, ki jim pritrjuje, zadostilo zahtevi po obrazloženi odločbi in zahtevi po opredelitvi. Ni pa mu bilo treba posebej odgovarjati prav na vse podrobne in posamezne trditve oziroma argumente, ki jih je tožnica navajala v podkrepitev svojih stališč, ki jih je Vrhovno sodišče že presojalo in jih zavrnilo.

16. Sodišče prve stopnje je v točkah 22, 23 in 24 izpodbijane sodbe izčrpno pojasnilo, kakšnim standardom mora biti zadoščeno za zaključek, da je pojasnilna dolžnost banke ustrezno opravljena in se pri tem sklicevalo na v točki 14 naštete odločbe Vrhovnega sodišča RS. Pravilno je tudi obrazložilo, da opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi v ničnosti (glej točko 21 izpodbijane sodbe).

17. Pritožnica v zvezi s predstavljenimi standardi glede pojasnilne dolžnosti sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo razlage prava EU, ki jo je v zadevi Andriciuc dalo SEU. To sodišče se je namreč po mnenju tožnice v tej zadevi sklicevalo na Priporočilo Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 in v zvezi z njim v sodbi navedlo svoje lastno stališče, kakšne informacije morajo biti posredovane potrošniku za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na ta očitek odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 24 izpodbijane sodbe. Tam navedenim razlogom dodaja le to, da sodbe SEU v zadevi Andriciuc ni mogoče razlagati tako, da brez simulacije, o kateri govori priporočilo, pojasnilna dolžnost ni ustrezno opravljena. Pridružuje se stališču, ki ga je v zadevi II Ips 195/2018 zavzelo VS RS, da se je SEU na omenjeno priporočilo sklicevalo le mimogrede in ne gre za nosilni razlog, relevantno pri tem pa je tudi to, da gre pri priporočilu za mehko in nezavezujoče pravo, ki je bilo poleg tega sprejeto šele leta 2011 in je njegova uporaba za presojo konkretnega primera lahko vprašljiva tudi z vidika prepovedi retroaktivnosti. Da odsotnost simulacij konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev ne bi smela biti odločilna, je VS RS potrdilo še v zadevi II Ips 137/2018, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Tako je kot zmotno označilo stališče višjega sodišča, ki je ob sklicevanju na stališče SEU iz 49. točke obrazložitve sodbe v zadevi Andriciuc (gre za točko, ki jo v pritožbi izpostavlja tudi tožnica) štelo, da ima ravno odsotnost take simulacije odločilen pomen. Pritožbeno sodišče se strinja, da glede na razloge, ki jih je SEU navedlo v 50. in 51. točki iste odločbe (tožnica v pritožbi povzema le izsek) za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadošča le informacija o možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, vendar pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje tega v sodbi tudi ni zapisalo, prav tako pa sklepa o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti ni naredilo le na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica seznanjena z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti CHF (glej razloge v točkah 25 do 33 izpodbijane sodbe).

18. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo, da tudi sicer morebiti okrnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi ne vodi v ničnost sklenjenih pravnih poslov (glej točki 20 in 21 izpodbijane sodbe). Gre za v sodni praksi VS RS uveljavljeno stališče,4 ki mu sledi tudi večinska praksa višjih sodišč. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje tožnice na zadevo II Ips 5/2020, saj je VS RS v tej zadevi odločalo o ničnosti pogodbe o nakupu podrejenih obveznic in ne o ničnosti kreditne pogodbe.

19. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v točki 19 opredelilo do s strani tožnice izpostavljene „kompleksnosti“ kreditnega razmerja, med drugim tudi do anuitetnega načina odplačevanja, kombinacijo pogojev (to je ročnosti kredita, uporabo tuje valute, spremenljivo obrestno mero in anuitetni način odplačevanja) pa štelo kot relevantno tudi v pogledu presoje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Opredelilo se je tudi do trditev tožnice, da se zaradi značilnosti takšne pogodbe, pri zgolj 3 % padcu vrednosti EUR proti CHF v prvem letu plačevanja, pri nespremenljivi obrestni meri in daljši ročnosti, mesečna anuiteta poveča, poveča pa se tudi glavnica (glej zadnji del razlogov v točki 19). Tem navedbam sodišče prve stopnje ni sledilo, saj jih (kot izhaja iz tam navedenih razlogov) tožnica ni dokazala.

20. Pritožbeno sodišče za primer, da je tožnica z navedbo, da gre v konkretnem primeru za kompleksno kreditno razmerje, hotela povedati, da gre za kompleksen finančni instrument in da bi morala biti zato pojasnilna dolžnost po vsebini in obsegu enaka kot v primeru izvedenih finančnih instrumentov (ki jih je že zakonodaja označila za kompleksne finančne instrumente - glej 7. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov)5, pojasnjuje, da tako enačenje obsega pojasnilne dolžnosti ni na mestu. Ne glede na to, ali gre pri potrošniških kreditih v CHF za kompleksen finančni instrument ali ne, obseg in vsebina pojasnilne dolžnosti, ki jo terja svetovanje v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti, ni enaka obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, kadar ne gre za take instrumente. Pri izvedenih finančnih instrumentih je pojasnilna dolžnost finančne institucije, ki izvedeni finančni instrument ponuja, obsežnejša in že zakonsko določno predpisana. Tega ni mogoče trditi za (potrošniški) kredit v CHF, ki ga zakonodaja v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti ne omenja in ureja, temveč je urejen v zakonodaji o potrošniškem kreditiranju. V obravnavani zadevi je zato odločilna zakonodaja o potrošniškem kreditiranju in njena razlaga.6

21. Sodišče prve stopnje je v točki 22 pravilno pojasnilo, da je pojasnilna dolžnost tisti mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Gre za stališče VS RS v zadevi II Ips 195/2018, ki v ničemer ne nasprotuje predhodnim odločitvam v zadevah II Ips 201/2017 in II Ips 141/2017, prav tako pa tudi ne stališčem SEU.7

22. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške na presojo v tej zadevi ne more imeti nobenega vpliva, saj ne gre za primerljive položaje. Razlika ni le v pogojih, pod katerimi so bili v sosednji državi dostopni krediti v CHF, ampak tudi v dejstvu, da Hrvaška ne uporablja EUR pač pa kune.

b) glede konkretnih ugotovitev in zaključkov

23. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (glej točke 25 do 30 izpodbijane sodbe in povzetek v točki 31) izhaja, da je bila sporna kreditna pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku; v njej je bilo določno opredeljena višina kredita (evrska protivrednost po referenčnem tečaju ECB v višini 301.760 CHF); določeno je bilo, da se bo kredit evidenčno vodil v CHF; da se kot osnova za porabo kredita, vračilo kredita in plačevanje obresti upošteva evrska protivrednost CHF po referenčnem tečaju ECB, veljavnem na dan plačila; da bo kredit treba vrniti v 360-tih mesečnih anuitetah, da znaša informativni znesek anuitete na dan sklenitve pogodbe 1.532,20 CHF v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB na dan plačila; dodano pa je bilo tudi izrecno opozorilo, da je višina čiste vrednosti kredita odvisna od referenčnega tečaja ECB in dneva črpanja kredita. Tožnici sta bila predstavljena tako kredit v EUR kot kredit v CHF ter njune prednosti in slabosti; toženka ni dajala prednosti nobenemu kreditu in tožnice ni zavajala, ni ji tudi prikrivala tveganj valutne klavzule in obrestne mere. Tožnica je 19. 5. 2018 prejela informativno ponudbo za kredit v CHF, kreditna pogodba pa je bila podpisana 23. 5. 2008. Kredit v CHF ji ni bil vsiljen, saj je bila kreditno sposobna tudi za evrski kredit, a se je za kredit v CHF odločila zaradi nižjega mesečnega obroka oziroma bistveno nižjega predvidenega preplačila kredita. Razumela je mehanizem uporabe tuje valute in se je valutnega in obrestnega tveganja zavedala, na podlagi prejetih informacij pa je bila tudi zmožna oceniti znatne ekonomske posledice valutne klavzule za njene finančne obveznosti.

24. Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve sprejema. V nasprotju s prepričanjem pritožnice namreč meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključki pa so tudi logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Očitki o pristranski, površni in selektivni dokazni oceni ter posledično storjeni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi o pristranosti in nepoštenem sojenju, so zato neutemeljeni. Prav pritožnica z opozarjanjem zgolj na dele izpovedb in nekatere posamezne dokaze počne to, kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje - opozarja le na tisto, kar ji je lahko v korist, prezre pa celoto. Ker razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, ni kaj dodati, jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ampak bo v nadaljevanju odgovorilo le na posamezne pritožbene očitke povezane z dokazno oceno.

25. Pritožnica najprej brez podlage v razlogih izpodbijane sodbe trdi, da se je sodišče prve stopnje pri presoji pojasnilne dolžnosti oprlo le na vsebino kreditne pogodbe in izjavo o seznanjenosti s tveganji. Svoje ugotovitve je namreč oprlo tudi na druge izvedene dokaze, med katerimi sta bili bistveni izpovedbi tožnice in priče G. G.

26. Po branju prepisa zapisnika o njunem zaslišanju ter ob upoštevanju drugih ugotovljenih okoliščin, na katere je opozorilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče zavrača očitek, da je dokazna ocena priče G. G. opravljena segmentno in izven ključnega konteksta, saj jo je ocenilo v povezavi z izpovedbo tožnice in ostalimi relevantnimi dokazi. Deli pričine izpovedbe, ki jih pritožnica povzema v pritožbi, so iztrgani iz konteksta in jim pritožnica brez povezave s celotno izpovedbo in drugimi izvedenimi dokazi pripisuje pomen, ki ga v resnici nimajo. Izpovedba te priče zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrjuje navedb tožnice, da je toženka tveganja minimalizirala in tožnico zavajala.

27. Na izpovedbo priče P. P. je sodišče prve stopnje oprlo le ugotovitev o tem, da banka zaradi zakonodaje, ki ji nalaga upravljanje in obvladovanje tveganj, ni imela razloga, da bi strankam prikrivala tveganja. V tem delu izjava ne nasprotuje izpovedbi priče G. G., prav tako tudi ne izjavi za časnik Y. z dne 15. 3. 2007 (priloga A33).8

28. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnica izjavo o tveganju podpisala že po sklenitvi kreditne pogodbe (a pred črpanjem kredita), upoštevalo, a mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ni pripisalo pomena kot mu ga pripisuje pritožnica. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica pred sklenitvijo kreditne pogodbe prejela vse potrebne informacije, med drugim tudi o tveganju povezanim z valutno klavzulo. Kdaj je prejem teh informacij nato tožnica s podpisom pisne izjave potrdila, ni bistveno.

29. Sodišče prve stopnje se je na članke, ki so v obdobju pred sklenitvijo kreditne pogodbe obravnavali prednosti in slabosti kreditov v CHF, sklicevalo le v zvezi z dokazno oceno tožničine izpovedbe v delu, ko je izpovedovala o tem, ali je vedela za možnost tečajnega nihanja in s tem za nihanje anuitete. Sodišče prve stopnje pa ni nikjer v sodbi zapisalo, da se je tožnica o tveganjih seznanila iz medijev, še manj pa, da ji zato toženka ne bi bila dolžna o tem posredovati vseh potrebnih informacij.

30. Priče G. G., J. J. in Ž. Ž. po ugotovitvah sodišča prve stopnje pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe niso sodelovale, zato jim sodišče pri ugotavljanju, kako je bila izvedena konkretna pojasnilna dolžnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ni pripisalo pomena. Z zaslišanjem teh prič ugotovljena dejstva bi bila le indici, ki pa so proti neposrednim dokazom, s katerimi je sodišče razpolagalo, izgubili svojo moč. Enako velja za pričo A. A., ki je izpovedala, da so strankam, če so to terjale, predstavili tudi grafe gibanja tečajev.

31. Sodišče prve stopnje se je do letaka „Stanovanje ali stanovanjska hiša so sanje vsakega Slovenca“ opredelilo v opombi št. 40 in letaku iz tam navedenih razlogov pravilno odreklo dokazno težo. Gre namreč za letak, ki se ne nanaša na kredit, ki je bil ponujen tožnici in na njeno odločitev ni vplival. Tega tožnica niti ni zatrjevala. Letak se tudi časovno ne ujema z obdobjem sklepanja konkretne pogodbe (gre za čas, ko je bil v Slovenji v uporabi še tolar).

32. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo zaslišati še druge kreditojemalce. Pritožbeno sodišče soglaša, da bi bila z zaslišanjem teh prič ugotovljena dejstva le indici, ki proti neposrednim dokazom, s katerimi je sodišče razpolagalo, izgubijo moč.

33. Ni povsem jasno, kaj tožnica zasleduje z očitkom, da sodišče prve stopnje ni „na specifičen način, ki ne bi bil pristranski in samovoljen“, ocenilo listine „Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih“. Pritožnica sicer v pritožbi iz tega dokumenta povzema en stavek (“v področju finančnih trgov menimo, da ni nobenega fundamentalnega razloga, da bi se v prihodnje frank občutneje krepil oziroma ne verjamemo, da bi bila takšna rast dolgoročnejša“), ki pa, če skuša tožnica s tem ustvariti dvom v pravilnost dokazne ocene izpovedbe tožnice in zaslišanih prič (predvsem priče G. G.), take moči nima. Gre namreč za stavek, ki je iztrgan iz konteksta celotnega besedila, katerega bistvo je opozoriti na nemožnost točnega napovedovanja prihodnjega gibanja tečajev (glej ugotovitve v točki 38 izpodbijane sodbe) in na posledično nujnost seznanitve strank ne le z obrestnim, ampak tudi z valutnim tveganjem. Vsebina tega dokumenta, če se ga bere kot celoto, dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kakšne informacije so bile tožnici posredovane, kvečjemu potrjuje.

34. Neutemeljen je nadalje očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do avstrijske zgibanke iz leta 2006, saj je to storilo v okviru točke 18. Pri tem je pravilno pojasnilo, da na izjave avstrijskega nadzornega organa ni vezano in da je treba upoštevati, da so banke v posameznih državah ponujale različne kredite in imele tudi različno prakso trženja.

35. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožnica razumela, kako v konkretnem primeru deluje mehanizem uporabe tuje valute in da je na podlagi informacij, ki so ji bile posredovane, lahko ocenila potencialne znatne ekonomske posledice tega pogoja na njene finančne obveznosti. Pritožnica v zvezi s tem v pritožbi poudarja, da zaradi učinkovanja anuitetnega načina odplačevanja kredita v kombinaciji z ostalimi pogoji, povprečen potrošnik brez dodatnih pojasnil, ni mogel razumeti učinkov tečajnih nihanj na celotno preostalo kreditno obveznost. Vpliv tečajne spremembe na glavnico, po njenem mnenju lahko izračuna le banka. Pritožbeno sodišče se s tem ne more strinjati. Glede na določbe konkretne kreditne pogodbe (glej točko 25 izpodbijane sodbe) je za opredelitev (celotne) kreditne obveznosti bistvena vsota vseh anuitet. V konkretnem primeru je ta vsota (360-tih mesečnih anuitet po 1.532,20 CHF) znašala 551.592 CHF (glej ugotovitve v točki 43 izpodbijane sodbe). Od tega je glavnico predstavljal znesek 301.760 CHF, ostanek do zneska 551.592 CHF pa je predstavljal obresti obračunane po takrat veljavni obrestni meri. Tožnica si je na podlagi teh podatkov vpliv spremembe tečaja CHF na celotno obveznost v EUR, pa tudi na samo glavnico v EUR (ob predpostavki, da bi referenčna obrestna mera ostala nepremenjena)9, lahko izračunala s preprosto matematično operacijo, pri kateri je uporabila poljubno višji ali nižji tečaj CHF/EUR od tega, ki je veljal v času sklepanja pogodbe. Pritožbenemu sodišču pri tem ni jasno, kakšno zvezo naj bi imel delež razdolžnine v posamezni mesečni anuiteti z menjalnim tečajem. V amortizacijskem načrtu (glej prilogo B39) so vsi zneski v CHF, v njem je tudi navedeno kolikšen del anuitete se nameni za plačilo glavnice10 in kolikšen za plačilo obresti. Razmerje med obema deloma se sicer spreminja, saj se mesečni znesek obresti zaradi odplačevanja glavnice znižuje, a to nima nobene povezave z menjalnim tečajem.11 Pritožnica v pritožbi sicer trdi, da gre za napačen model razumevanja učinkovanja anuitetnega načina odplačevanja in da so učinki valutnega tveganja na celotno obveznost večji od višine nihanja tečaja, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za splošne in nekonkretizirane trditve. Tožnica tudi ne trdi, da jih je konkretizirala pred sodiščem prve stopnje in s katerimi dokazi je te navedbe dokazovala.

36. Ker je VS RS je v zadevi II Ips 195/2018 zavzelo stališče, da mora biti že pojasnilna dolžnost opravljena pošteno (kakor „igra z odprtimi kartami“)12, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju (glej razloge v točkah 35 do 41 izpodbijane sodbe) pravilno presojalo tudi vprašanje, ali je toženka razpolagala z določenimi pomembnimi informacijami, ki bi lahko vplivale na tožničino odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za vprašanje, ali se je toženka, ki je na tem področju strokovnjak, na podlagi konkretnih informacij zavedala neizogibnega povečanja vrednosti CHF v letu 2015, a je to toženki namenoma prikrila.13 Tako izhodišče za presojo (ne)dobrovernosti je pravilno. Iz odločbe VS RS II Ips 195/2018 namreč (smiselno) izhaja potreba po razlikovanju. Po eni strani so se banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. […] Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. In sodišče prve stopnje je, ko je presojalo izvedene dokaze, ugotavljalo ravno to. Očitek o zmotnem izhodišču za sojenje je zato neutemeljen, neutemeljeni pa so tudi očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih po presoji tožnice bistvenih trditev. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje s tem, ko se je oprlo na poenoteno prakso Vrhovnega sodišča in temeljna izhodišča, ki jim pritrjuje, zadostilo zahtevi po obrazloženi odločbi in zahtevi po opredelitvi. Ni pa mu bilo treba posebej odgovarjati prav na vse podrobne in bistveno preobsežne posamezne trditve oziroma argumente14, ki jih je tožnica navajala v podkrepitev svojih stališč, ki jih je Vrhovno sodišče že presojalo in jih zavrnilo.

37. Pritožbeno sodišče se z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za sklep, da je toženka ravnala pošteno (v dobri veri), strinja, jih pa v tej odločbi ne ponavlja. V nadaljevanju se opredeljuje le do pritožbenih očitkov, ki jih tožnica šteje kot relevantne za to presojo in na katere doslej pritožbeno sodišče še ni odgovorilo:

- Nobenega dvoma ne more biti, da so banke za gibanje valutnih tečajev preteklosti vedele, vendar pa informacija o gibanju tečaja CHF/EUR, tudi če bi bila tožnici predstavljena, ne pomeni podlage za sklep, da tožnica v tem primeru pogodbe ne bi sklenila. Spremembe tečaja, do katerega je kasneje prišlo, namreč na podlagi preteklih gibanj menjalnega tečaja ni bilo mogoče napovedati. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem (glej točko 38 izpodbijane sodbe) pravilno opozorilo, da EUR kot plačilno sredstvo obstaja šele od začetka leta 1999, kar pomeni, da je gibanje CHF/EUR mogoče spremljati šele od takrat dalje. Poleg tega CHF v obdobju pred sklenitvijo pogodbe nikoli (niti 11. 9. 2001, ko je prišlo do napada na WTC) ni padel pod vrednost 1,44 CHF za 1 EUR. Sprememba tečaja, do katere je prišlo po sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe, zato ni bila tako očitna in neizbežna, kot to skuša prikazati tožnica. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnica vedela, da se tečaj lahko spremeni, da je lahko enakovredno izbirala med evrskim in kreditom v frankih (pri čemer je bil kredit v frankih zaradi nižje obrestne mere ugodnejši) in da je imela tudi možnost, da kredit konvertira, pa teh možnosti ni izkoristila. Njena trditev, da pogodbe ne bi sklenila, je zato logična le s današnje perspektive, ko je znano, da je do uresničitve valutnega tveganja prišlo.

- Glede prispevka Thomasa J. Jordana (priloga A31), na katerega se tožnica sklicuje v pritožbi, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da izvira iz časa po sklenitvi kreditne pogodbe in zato za presojo toženkine (ne)dobrovernosti ne more biti relevanten. Poleg tega ne vsebuje nobenih konkretnih predvidevanj glede prihodnjega gibanja menjalnega tečaja, zlasti ne glede trenutka in obsega možnih sprememb. Tožnica v pritožbi teh ugotovitev ne izpodbija, ampak navaja le to, da naj bi prispevek govoril o CHF kot o varnem zatočišču in da je poznan kot močna valuta, ki je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja močno pridobil na vrednosti. To pa na dokazno oceno ne more imeti vpliva, saj se tak zapis, ob dejstvu, da EUR obstaja šele od leta 1999, na razmerje CHF/EUR ne more nanašati.

- Navedba, da je bila kreditnemu tveganju v obravnavanem primeru izpostavljena le tožnica, toženka pa ne oziroma je bilo njeno tveganje znatno omejeno, to pa naj bi bilo tožnici zamolčano, je pavšalna in je nanjo mogoče odgovoriti le na enak način. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri kreditnem tveganju za tveganje neizpolnitve obveznosti in tega je nedvomno prevzela toženka in ne tožnica. Toženka je namreč svojo obveznost v celoti izpolnila že ob sklenitvi pogodbe. Drži sicer, da je vračilo kredita zavarovano z nepremičnino (kar je bilo tožnici znano), vendar pa tožnica nič ne pove o njeni vrednosti, prav tako pa ne upošteva, da zavarovanje še ne pomeni, da bo toženka, če bi prišlo do prodaje, poplačana. Prodaja je lahko neuspešna, poleg tega pa se vrednost nepremičnine z dvigom vrednosti CHF ni povečala. Tožnica poleg tega spregleda, da je pri konkretni pogodbi obstajalo tudi obrestno tveganje, ki sta ga prevzeli obe pravdni stranki in se je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, uresničilo v tožničino korist. Valutno tveganje pa je tožnica res prevzela, vendar ni bilo neomejeno. Kot je bilo že pojasnjeno, je imela tožnica po pogodbi možnost kredit konvertirati. Poleg tega je bila z valutnim tveganjem ustrezno seznanjena in je nanj pristala.

- Tudi če drži, da je toženka pričakovala, da bo tožnica zaradi primerjave obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodbe izbrala kredit v CHF, to ob dejstvu, da sta bila tožnici informirano predstavljena tako evrski kot CHF kredit, da ji toženka ni prikrivala tveganja valutne klavzule in je tudi sicer ni zavajala, povsem nepomembno.

38. Izkazano je torej, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru ustrezno in pošteno opravljena in da je pogoj glede valutne klavzule posledično treba šteti za jasen in razumljiv. Ker se tak pogoj izogne presoji nepoštenosti, sodišču prve stopnje znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank niti ne bi bilo treba presojati. Ker pa je to storilo, je zaradi popolnosti odgovora, to storilo tudi pritožbeno sodišče. Pri tem je ugotovilo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pogoja obstoja znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pravdnih strank ni dokazala, pravilen. Ker to pomeni dodaten razlog za zavrnitev zahtevka, je odločitev, ne glede na pomisleke tožnice glede zadostnosti prejetih pojasnil, pravilna.

39. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na odločbo VSL II Cp 1977/2017 (v zvezi z sodbo in sklepom VS RS II Ips 195/2018), pojasnilo, da vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), vendar pa ima kršitev tega načela za posledico ničnost pogodbe le, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Ker je bila kreditna pogodba sklenjena z uporabo valutne klavzule, je z vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF mora tožnica vrniti, in ne, koliko to znaša v EUR. Ko sta pravdni stranki sklepali sporno kreditno pogodbo, med obveznostjo tožnika in toženke ni bilo znatnega neravnotežja, saj je tožnica prejela kredit v (evrski protivrednosti) 301.760 CHF, v (evrski protivrednosti) 301.760 CHF ga mora tudi vrniti (načelo denarnega nominalizma - 371. člen OZ), pogodbene obresti pa tudi niso bile oderuške. Do znatnega neravnotežja pa v konkretnem primeru, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni prišlo niti kasneje, saj so negativne učinke valutnega tveganja dejansko skoraj izničili pozitivni učinki obrestnega tveganja, ki se je uresničilo v tožničino korist (glej razloge v točkah 43 in 44). Za presojo, ali je s prevzemom valutnega tveganja tožnica sprejela nesprejemljivo veliko breme, je namreč pomembna ocena o skupnem učinku vseh s pogodbo prevzetih pravic in obveznosti.

40. V zvezi s presojo znatnega neravnotežja tožnica v pritožbi na strani 18 in 19 pojasnjuje, kakšna vprašanja je treba pri tej presoji obravnavati, sklicuje pa se tudi na odločbe SEU v zadevah C-226/12, C-421/14 in C-415/11. Razen splošnega očitka sodišču prve stopnje, da pri presoji teh izhodišč ni upoštevalo, pa posameznih vprašanj, ki bi po njenem mnenju morala biti obravnavana, ne konkretizira ob upoštevanju konkretno zatrjevanih dejstev v tej zadevi. Edina trditev, ki jo tožnica v pritožbi konkretno poveže s presojo znatnega neravnotežja, je navedba (dana sicer v tistem delu pritožbe, ki se nanaša na pojasnilno dolžnost15) „da na znatno neravnotežje vpliva anuitetni način odplačevanja ob sovplivanju vseh ostalih pogojev in da že sorazmerno majhna in počasna (dolgotrajna), le nekaj odstotna apreciacija CHF v razmerju do EUR na letni ravni lahko pripelje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, ki se odražajo kot povečanje celotne kreditne obveznosti in so ti učinki večji in obsežnejši od same višine nihanj tečaja CHF, ki se odraža v povečanju anuitete..“

41. Te navedbe niso povsem jasne, zato pritožbeno sodišče lahko le sklepa, da tožnica dejansko trdi, da se odstotek povečanja vrednosti CHF v razmerju z EUR ne odrazi le v povišanju ali znižanju anuitete, ampak to pripelje tudi do manjšega deleža odplačane glavnice. Kot je pritožbeno sodišče v tej sodbi že pojasnilo (glej točko 34), so to le splošne in z ničemer dokazane trditve. Tožnica jih ne ponazori s konkretnim izračunom, niti ne pove, kateri dokazi njene trditve potrjujejo.

Glede podrednega zahtevka

42. Sodišče prve stopnje je podredni zahtevek, ki ga je tožnica utemeljevala s sklicevanjem na 112. člen OZ, zavrnilo zato, ker sprememba menjalnega tečaja, ob sočasnem upoštevanju učinkov spreminjanja obrestne mere, ni povzročila oteženega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, kaj šele do take mere, da pogodba očitno ne bi več ustrezala pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi. Tožnica tudi ni dokazala, da bi plačevanje anuitete negativno vplivalo na njeno premoženjsko stanje.

43. Tožnica tudi glede te odločitve v pritožbi ponuja le splošne navedbe glede pogojev za uporabo 112. člena OZ, ne nasprotuje pa ugotovitvam (v točkah 43 in 44 izpodbijane sodbe), ki dajejo podlago za sklep, da o tem, da je izpolnjevanje tožničinih obveznosti oteženo, ni mogoče govoriti, kaj šele, da bi bilo izpolnjevaje obveznosti oteženo do te mere, kot to zahteva 112. člen OZ. Trditev, da je prišlo do drastičega porasta obveznosti, se je tako izkazala za neresnično, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ne glede na porast CHF v razmerju do EUR, tožnica (zaradi vpliva obrestne mere) v obdobju od sklenitve pogodbe do odločitve sodišča v letu 2020, v evrih skoraj ves čas plačevala manj kot ob sklenitvi pogodbe. Okoliščina, da ni prejemala dohodkov v CHF, zato ni pomembna.

44. Ker sodišče prve stopnje podrednega zahtevka v tem delu ni zavrnilo zato, ker bi menilo, da velik in nagel porast tečaja CHF ne bi mogel predstavljati spremenjene okoliščine, niti zato, ker gre za denarno obveznost, se pritožbeno sodišče do navedb v zvezi s tem ne opredeljuje.

Sklepno

45. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

46. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Ker je toženka v odgovoru le ponovila svoja že pred tem predstavljena stališča, pritožbeno sodišče njen odgovor ocenjuje za nepotreben, posledično pa kot nepotrebne tudi stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP). Pravdni stranki sta zato dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1 Predstavitev teh stališč pritožbeno sodišče povzema iz prikaza v članku Nine Zupan, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten, 2019, št. 3, stran 133 do 151.

2 Zoper to odločbo je VS RS s sklepom II DoR 64/2021 dopustilo revizijo, a le glede vprašanja »Ali načelo formalne legalitete dopušča izvršilnemu sodišču, da v ugovornem postopku presoja, ali kreditna pogodba za kredit z valutno klavzulo, ki je sklenjena v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, v delu, ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, vsebuje nepoštene pogodbene pogoje po Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot), oziroma, da ugotavlja ničnostne razloge in na tej podlagi zavrne predlog za izvršbo?«

3 Morebitne neenotnosti nista ugotovila niti B. Koritnik in L. Ude, ki sta v članku „Vprašanje enotnosti sodne prakse VS RS v zvezi z kreditnimi pogodbami v tuji valuti“ (Podjetje in delo, 1/2020) vse odločbe natančno analizirala.

4 Glej na primer odločbi II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018.

5 Na tako stališče kaže sklicevanje tožnice na odločbo VS RS II Ips 5/2020 v nadaljevanju pritožbe.

6 B. Koritnik in L. Ude, Vprašanje enotnosti sodne prakse VS RS v zvezi z kreditnimi pogodbami v tuji valuti, Podjetje in delo, 1/2020, točka 5.2.4.4. in odločba VS RS II Ips 195/2018 (točka 40).

7 Glej na primer odločbo C-377/14 (točka 64) in C-58/18 (točka 34).

8 „ Odločil bi se za zadolževanje v švicarskih frankih in s tem prevzel tudi tveganje morebitne krepitve te valute. Švicarski frank je sorazmerno stabilna valuta glede na evro in je v zadnjih 12 mesecih zmanjševal svojo vrednost. Bolj konzervativnim posojilojemalcem pa bi seveda svetoval posojilo v evrih.“

9 Med pravdnima strankama je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera, vezana na 6-mesečni CHF LIBOR. Gre za dodatno tveganje, ki ga tožnica ne problematizira in se je v konkretnem primeru uresničilo v njeno korist.

10 Trditev, da tožnica ni bila seznanjena z učinkovanjem anuitetnega načina odplačevanja na glavnico, zato ni utemeljena.

11 Glej odločbo VSL I Cp 329/2021.

12 Banka se ob upoštevanju tega stališča ne bi mogla ekskulpirati s sklicevanjem na to, da je izčrpno opravila svojo pojasnilno dolžnost in da se je potrošnik valutnega tveganja in posledic njegove realizacije zavedal (da je bil torej pogoj jasen in razumljiv in je zato izključen iz presoje nepoštenosti), če mu je prikrila dejstvo, da uresničitev tveganja ni le mogoča, ampak gotova (N. Zupan, zgoraj navedeni članek, stran 146).

13 Gre za trditve, ki jih je treba presojati tako v okviru pojasnilne dolžnosti kot v okviru presoje nepoštenosti (glej odločbo II Ips 195/2018). To je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

14 Gre za trditve o svetovalnem razmerju, skritem konfliktu interesov, o kreditu, ki naj bi bil „igra na srečo“, marketinškem pristopu banke in drugih, ki jih ponavlja v pritožbi na straneh 21 in 22.

15 Glej navedbe na 7. strani pritožbe.