Celotno besedilo

Višje sodišče v Ljubljani

Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 565/2021

ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CP.565.2021

Evidenčna številka: VSL00047855

Datum odločbe: 07.06.2021

Senat, sodnik posameznik: Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Suzana Ivanič Lovrin (poroč.), mag. Gordana Ristin

Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO

Institut: pogodba o leasingu - finančni leasing - ničnost pogodbe - ugovor ničnosti - pogodbeni pogoj - nepošten pogodbeni pogoj - škoda - višina škode - compensatio lucri cum damno - pogodbena kazen

Jedro

Tožena stranka ni podala navedb (in dokazov), s katerimi bi utemeljevala obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank ali kakšnih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljevala nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem njegovo ničnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o ničnosti sporne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se znesek 58.539,20 EUR nadomesti z zneskom 40.940,09 EUR in v točki II izreka tako, da se znesek 52.244,80 EUR nadomesti z zneskom 69.843,86 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 620,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da evropski plačilni nalog z dne 28.6.2016 ostane v veljavi v obsegu, kolikor je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača znesek 58.539,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2016 dalje do plačila. V preostalem delu (za dodatno glavnico 52.244,80 EUR ter obresti) je evropski plačilni nalog z dne 28.6.2016 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so zaključki sodišča z vidika uporabe materialnega prava napačni in plod očitnega nerazumevanja pravne narave finančnega leasinga kot posla modernega avtonomnega gospodarskega prava. Bistveno je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena klasična pogodba o finančnem leasingu. Šlo je izključno in samo za posel financiranja (in nikakršno prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice oziroma o prodaji na obroke). Značilnosti, ki morajo sodišče voditi pri razlagi pogodbe o leasingu, so predvsem v tem, da je leasing posel financiranja, ki mora biti enakovreden kreditni pogodbi, in da leasingodajalec v nobenem primeru ni „pravi“ lastnik stvari. Leasingodajalec ima do leasingojemalca finančno terjatev. Bistvo dejavnosti leasinga je v zagotavljanju finančnih sredstev uporabnikom za nakup različnih stvari. Predmet leasinga, ki ostane v lasti leasingodajalca, je po vsebini zgolj sredstvo zavarovanja obveznosti leasingojemalca. Zato tudi za leasing velja pravilo lex commisoriae, po katerem leasingodajalec ne sme obdržati predmeta leasinga za vrednost, določeno na podlagi vnaprejšnjega dogovora (prvi odstavek 132. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ2). To je smisel in pomen določb leasing pogodbe, ki urejajo končni obračun in po katerih se vrednost predmeta leasinga določi ob prodaji in glede na dejansko prodajno vrednost oziroma se šele po prenehanju leasinga obe stranki lahko sporazumeta o prenosu (ekonomske) lastnine na leasingodajalca po dogovorjeni ceni. Leasingodajalec po pogodbi nima pravice, da obdrži predmet leasinga, če o tem ne doseže sporazuma z leasingojemalcem po razvezi pogodbe in mora predmet prodati oziroma drugače unovčiti. Sodišče je v 19. točki sodbe napačno zaključilo, da lahko v primeru razveze pogodbe leasingodajalec zahteva plačilo vseh do razveze že zapadlih in neplačanih obveznosti, načeloma pa ne more zahtevati plačila vseh bodočih nezapadlih obveznosti. V 36. točki je napačno ugotovilo, da v zvezi s postavko nezapadlega dolga tožene stranke v višini 199.967,09 EUR (pravilno: 164.985,83 EUR) tožeča stranka ni navedla konkretnega člena leasing pogodbe, kjer bi bil tak način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa določen, čeprav bi to morala storiti. Napačni so tudi zaključki v točki 41 sodbe. Sodišče je spregledalo, da tožena stranka celotni vtoževani terjatvi tožeče stranke po temelju sploh ni nasprotovala, zato gre obveznost tožene stranke do tožeče stranke iz naslova leasing pogodbe šteti za nesporno. Tožena stranka tudi samega načina obračuna pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke ni konkretizirano prerekala, zato ga je šteti za nespornega. Vse, kar je v zvezi z višino vtoževane terjatve zatrjevala tožena stranka, je bilo to, da je tožeča stranka predmet leasinga prodala pod njegovo tržno vrednostjo in nič drugega. Zato gre za kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je vtoževano terjatev kot svoj pozitivni pogodbeni interes obračunala skladno z že ustaljenim stališčem sodne prakse, po katerem je v primeru odstopa od pogodbe leasingodajalec upravičen, da hkrati z odstopom od pogodbe zahteva od leasingodajalca takojšnje plačilo celotnega preostalega dolga. V primeru odstopa od pogodbe se namreč izpolnitvena obveznost leasingojemalca spremeni v odškodninsko. V primerih odstopa od pogodbe se šteje, da so vse še nezapadle leasingojemalčeve obveznosti zapadle v plačilo na dan odstopa od te pogodbe. Tožeči stranki kot leasingodajalcu gre v skladu s pogodbo odškodnina, ki ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu. Dobiti mora povrnjeno tolikšno škodo, da bo spet v položaju, v kakršnem bi bila, če bi tožena stranka izvajala pogodbo v skladu z njenimi določili. To je tudi smisel in namen določil leasing pogodbe o obračunu razmerja v primeru odstopa leasingodajalca od leasing pogodbe. Tožeča stranka je torej svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na določilih Obligacijskega zakonika (OZ3) o poslovni odškodninski odgovornosti (zlasti 169., 243. in 246. člen OZ), določilih leasing pogodbe o končnem finančnem obračunu pogodbe iz 27. in 28. člena pogodbe v povezavi z 21. členom pogodbe o predčasnem zaključku pogodbe ter ustaljeni sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je v odločbi III Ips 103/2013 razsodilo, da predstavljajo določbe leasing pogodbe vnaprej dogovorjen izračun pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke in da pravne posledice prenehanja pogodbe niso urejene kogentno z zakonom, zato se lahko pogodbeni stranki v okviru pogodbene avtonomije dogovorita, kakšne so te posledice, kot sta to storili v konkretnem primeru. Tožeča stranka opozarja na nasprotujoče si razloge sodbe, saj sodišče sprva navaja, da naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do plačila diskontiranih nezapadlih obrokov leasinga, nato pa v 28. točki obrazložitve, da je tožeča stranka skladno s pogodbenimi določili utemeljeno naredila končni finančni obračun (kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP). Tožeča stranka je za namene pojasnila vsebine končnega finančnega obračuna predlagala zaslišanje priče B. B., ki je oba izračuna tudi sestavila, sodišče pa je izvedbo tega dokaza povsem neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pa je za dokaz istih trditev tožeče stranke imenovalo izvedenko finančne stroke, imenovanje katere je tožeča stranka predlagala skladno s podanim materialnim procesnim vodstvom sodišča ravno za namene pojasnila sestavljenih končnih obračunov. Z neizvedbo dokaza je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, kar je tožeča stranka pravočasno grajala tako na naroku dne 28.1.2019 kot tudi na naroku dne 16.9.2020. Vloga, ki naj bi jo vrednost, za katero je tožeča stranka uspela nepremičnino prodati, imela pri sestavi končnega finančnega obračuna, je izključno v znižanju terjatve tožeče stranke do tožene stranke oziroma zmanjšanju škode, ki je tožeči stranki že nastala zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke in s tem v preprečitvi neupravičene obogatitve tožeče stranke napram toženi stranki v višini (tržne) vrednosti vrnjenega predmeta leasinga. Besede „osnova“ ne gre razlagati tako ozko, kot je slednje storilo sodišče, temveč širše, predvsem pa v okviru pomena in pravne narave finančnega leasinga ter pravnih posledic odstopa leasingodajalca od pogodbe zaradi kršitev pogodbenih obveznosti leasingojemalca. Tudi v tem delu je sodišče odločilo ob dejanski podlagi, ki je nobena od strank ni zatrjevala, zaradi česar je podana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP in s tem bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. Besedila 25. člena leasing pogodbe ni moč širiti na situacijo, ko leasingodajalec kasneje odstopi od leasing pogodbe zaradi kršitev pogodbenih obveznosti leasingojemalca skladno s 26. členom pogodbe. Zaključek sodišča, utemeljen na argumentu a contrario, je napačen. Po veljavnem pravu odškodnina in pogodbena kazen predstavljata različni vrsti terjatev, ki imata različno pravno podlago, zato je sklepanje sodišča po načelu a contrario, da dogovor o pogodbeni kazni sam po sebi pomeni izključitev odškodnine iz naslova nezapadlih diskontiranih obrokov, popolnoma zgrešen in sprejet mimo trditvene podlage, pogodbene volje strank in zunanjih dopustnih meja razlage pogodbenega besedila. Določilo 12. člena leasing pogodbe izrecno govori o pogodbenih (izpolnitvenih) obveznostih, ki jih je leasingojemalec dolžan plačevati tudi po odstopu od pogodbe, če zamuja z vračilom predmeta leasinga. Ta določba se torej ne nanaša na odškodninske obveznosti leasingojemalca v primeru odstopa od pogodbe. Pravna teorija zastopa stališče, da ni utemeljenega razloga za prepoved dogovora o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti oziroma za takšno razlago 3. odst. 247. člena OZ, ki bi navedeni dogovor o pogodbeni kazni prepovedovala. Dogovor o obveznosti plačila pogodbene kazni v primeru odstopa od pogodbe v konkretnem primeru ne predstavlja dogovora o višini odškodnine iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa oziroma dogovora o nekem nadomestilu leasingodajalcu v primeru, če bi prišlo do predčasnega prenehanja leasing pogodbe, torej nadomestilu njegove škode zaradi izjalovljenega pozitivnega pogodbenega interesa (poslovna odškodninska odgovornost), temveč dogovor o pogodbeni kazni zaradi neizpolnitve leasingojemalčevih obveznosti, ki je skladno s stališčem pravne teorije povsem dopusten. Ne samo, da sodišče napačno razlaga pomen povzetih določil leasing pogodbe in da je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, pomen pogodbenih določil ponovno nedopustno širi izven pogodbene volje pravdnih strank in tudi izven njune siceršnje trditvene podlage ter mimo dopustnih meja pogodbenega besedila. Gre za kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP in s tem za bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. Skladno s 5. odst. 28. člena leasing pogodbe se pogodbena kazen zaradi odstopa od pogodbe obračuna v višini 3% od nezapadlih mesečnih obrokov (in ne njihove diskontirane vrednosti). Kako je sodišče prišlo do zaključka, da je sodna izvedenka finančne stroke napačno izhajala iz še nezapadlih obrokov namesto iz diskontiranih vrednosti, tožeči stranki ni jasno, saj sodba v tem delu nima obrazložitve in se je v tem delu ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

4. Glede stroškov po prevoznih pogodbah A26 in A27 tožeča stranka navaja, da se prevozni pogodbi z naročilnico št. N-2505 in N-2042 nanašata na račun A. A. s.p. št. 457/12 z dne 24.12.2012 v višini 921,60 EUR, v kar bi se lahko sodišče prepričalo z natančnejšim pregledom vsebine samega računa št. 457/12 z dne 24.12.2012, naročilnice št. N-2042-2505 z dne 12.12.2012, ponudbe A. A. s.p. z dne 13.12.2012 in obeh prevoznih pogodb. V vseh teh listinah se namreč pojavlja isti kraj izvedbe storitev, isti znesek stroška storitev ter nenazadnje ista številka naročila. Tudi sicer je tožeča stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 19.9.2017 vse te listine navedla pod isto alinejo svojih dokaznih predlogov, iz česar gre logično sklepati, da so vsebinsko povezane.

5. V prvi alineji 69. točke obrazložitve sodbe je sodišče od zneska zapadlih neplačanih obrokov v višini 36.511,39 EUR kot začetek teka zamudnih obresti napačno upoštevalo datum 30.8.2012. Tožeča stranka je v svojem končnem obračunu obračunala in s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo zamudnih obresti od posameznih do odstopa od pogodbe (dne 30.8.2012) zapadlih in neplačanih obrokov leasinga od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila. Sodišče je pojasnilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bil leasingojemalec k plačilu pozvan že pred sestavo in podpisom prevzemnega zapisnika, pri tem pa spregledalo, da se je tožena stranka že s samim podpisom leasing pogodbe, ki je vsebovala anuitetni načrt z navedbo zapadlosti posameznih obrokov, zavezala, da bo v primeru zamude s plačilom leasing obrokov plačala zamudne obresti po dogovorjeni pogodbeni obrestni meri od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje (1. odst. 299. člena OZ). Tudi sicer tožena stranka vtoževanih zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih obrokov leasinga ni prerekala in je sodišče kršilo razpravno načelo. Tožena stranka prav tako ni prerekala stroška niti teka zamudnih obresti za plačilo računa A. A. v višini 460,80 EUR, zato je sodišče kršilo razpravno načelo in neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti od tega stroška. Tožeča stranka konca teka zamudnih obresti v trditveni podlagi ni vezala na datum 31.3.2015, temveč je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na končnem obračunu stanja dolga na dan 31.3.2015 in zahtevala zamudne obresti od zneska 110.783,95 EUR od dne 31.3.2015 dalje do plačila. Gre za protispisno ugotovitev sodišča (15. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti od posameznih glavnic za obdobje od 1.4.2015 do 21.5.2016 (zamudnih obresti od zapadlih in neplačanih obrokov v višini 36.511,39 EUR, zamudnih obresti od zneskov stroškov v višini 2.400,00 EUR in 114,70 EUR ter zamudnih obresti od zneskov ostalih stroškov v višini 2.766,26 EUR, vključno z zneskom stroška A. A. v višini 460,80 EUR, vse za obdobje od 1.4.2015 do 21.5.2016). Neutemeljeno pa je zavrnilo tudi obrestni zahtevek v delu, ki se nanaša na terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odškodnine v višini do odstopa nezapadlih obveznosti po Pogodbi, zmanjšanih za diskontne obresti. Zaključek sodišča v 78. točki obrazložitve je pavšalen in nepravilen. Ravno dejstvo višine kupnine, ki jo je tožeča stranka prejela za prodajo predmeta leasinga, je za predmetno pravdo bistveno. Odškodnina škode ne sme preseči, zato je potrebno v skladu s tretjim odstavkom 243. člena OZ od vsote neplačanih bodočih obrokov odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. To izhaja tudi iz sodbe II Ips 104/2007. Kako je sodišče prišlo do materialnopravnih zaključkov glede „načina zapiranja obveznosti v primeru predčasno končanih leasing pogodb“, ki jih podaja v točki 80 in 81 obrazložitve sodbe, tožeči stranki ni jasno, sodba v tem delu nima obrazložitve in se je ne da preizkusiti. Ti zaključki so napačni in nimajo podlage ne v trditveni podlagi pravdnih strank ne v leasing pogodbi, prav tako ne v pravni teoriji in še toliko manj sodni praksi. Zmotno je stališče sodišča, da ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo pri končnem obračunu v konkretnem primeru potrebno upoštevati iztrženo kupnino za prodano nepremičnino. Če se pogodbeni stranki v pogodbi nekaj dogovorita, je to zanju nedvomno pomembno, saj sicer teh vprašanj v pogodbi ne bi uredili. Zaključek pod točko 82 obrazložitve je sodišče sprejelo izven pogodbene volje pravdnih strank in izven njune siceršnje trditvene podlage. Gre za kršitev razpravnega načela.

6. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta stranki postopek v primeru odstopa od Pogodbe uredili v 27. in 28. členu Pogodbe. Iz navedenih določb jasno izhaja, da sta se stranki dogovorili, da se bo v primeru odstopa od Pogodbe naredil končni finančni obračun, pri katerem se bo (glede na to, da je prišlo do postopka po 2. točki 27. člena Pogodbe) kot osnova za obračun upoštevala vrednost, za katero bi uspela tožeča stranka predmet lizinga prodati. V zvezi s tem je tožena stranka navajala, da tožeča stranka nepremičnine ni prodajala skrbno in jo je prodajala bistveno pod tržno ceno, kar je dokazala s cenilnim poročilom. Priča C. C. je izpovedala, da se v primerih, ko je bila opravljena cenitev, pri prodaji nepremičnin ni smelo bistveno odstopati od vrednosti v cenitvi. Tožeča stranka sicer ni pridobila cenitve, je pa bila ta pridobljena v tem postopku in izkazuje, kakšna je bila tržna vrednost predmeta leasinga. Tožeča stranka je ravnala neskrbno že s tem, da ni pridobila ustreznega podatka o realni vrednosti nepremičnine ter je nepremičnino pričela prodajati bistveno pod tržno vrednostjo. Neprepričljiv in arbitraren je zaključek sodišča v točki 89, da je ocena sodnega izvedenca D. D. teoretično izračunana vrednost, ki je trg dejansko ni potrdil. Izvedenec je pri izdelavi mnenja uporabil primerljive transakcije na istem geografskem področju in v istem časovnem obdobju. V obravnavanem obdobju so se cene pri prodaji stanovanjskih hiš gibale med 962,00 in 1.581,00 EUR za m2. Sodišče ne more kar tako pavšalno zavrniti strokovnosti izvedenskega mnenja. Nenazadnje je zaslišalo izvedenca, pa mu tedaj ni postavilo vprašanj v smeri, da bi odpravilo nejasnosti oziroma nepravilnosti v mnenju, na katere sedaj opozarja. Če bi sodišče ocenilo, da mnenje ni ustrezno, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva stranki tudi vzpodbuditi, da podata ustrezne nove dokazne predloge. Premoženje tožeče stranke je bilo ob odstopu od pogodbe povečano za vrednost plačanih obrokov leasinga in za vrednost nepremičnine. Ob vstopu v pogodbeno razmerje s toženo stranko pa se je premoženje tožeče stranke zmanjšalo za višino izplačanega zneska po Pogodbi. „Končni rezultat“ (izplen) tožeče stranke ne sme presegati t.i. pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke. Tožeča stranka je ob odstopu od pogodbe pridobila v razpolaganje nepremičnino v vrednosti 313.190,00 EUR. Skupni izkupiček iz pogodbenega razmerja je tako znašal 447.257,18 EUR (vsota plačanih leasing obrokov in vrednosti nepremičnine). Tožeča stranka zaradi odstopa od Pogodbe ne sme biti na boljšem, kot bi bila, če od Pogodbe ne bi odstopila. A v obravnavani zadevi se je zgodilo prav to. Tožeča stranka je zaradi odstopa od Pogodbe v boljšem položaju in je pridobila premoženje v vrednosti, ki presega njen pozitivni pogodbeni interes. Navedeno je tožena stranka dokazala z izvedenskim mnenjem cenilca za nepremičnine, ki je potrdil, da je bila tržna vrednost predmeta leasinga ob odstopu od pogodbe 313.190,00 EUR in izvedenskim mnenjem izvedenke finančne stroke, ki je v izračunu ugotovila, da je bila tožeča stranka ob končnem poračunu obogatena za 57.107,48 EUR. Tožeča stranka je nepremičnino dejansko prodala za zgolj 561 EUR/m2, kar predstavlja ceno, ki je že na prvi pogled očitno prenizka. Tožeča stranka v postopku ni podala navedb in ni predložila dokazov, ki bi izkazovali, da je nepremičnino prodajala skladno z določbo 2. odst. 28. člena Pogodbe, kar pomeni, da bi postopoma nižala prodajno ceno (vsak mesec za 5%). Takšne manjkajoče trditvene podlage sedaj ni mogoče nadomestiti z izpovedbo priče C. C. Določba 5. odst. 28. člena Pogodbe izrecno predvideva (pričakovano) možnost, da bo ob končnem obračunu tudi tožeča stranka morala določen znesek plačati toženi stranki. Tožena stranka se je v letu 2011 zaradi svetovne gospodarske krize znašla v hudi materialni stiski, zaradi katere obveznosti iz Pogodbe ni mogla več izpolnjevati. Tožeča stranka je toženi stranki po odstopu od pogodbe odvzela nepremičnino ter jo nato prodala bistveno pod tržno ceno. Z nepremičnino je ravnala neskrbno ter s tem oškodovala toženo stranko. Tožena stranka bi morala postopati skrbno in za nepremičnino iztržiti ceno, ki bi bila enaka tržni ceni ali bi od tržne cene odstopala v razumni meri. Sodišče ugovora tožene stranke o neskrbni prodaji nepremičnine ni ustrezno upoštevalo. Glede na vse ugotovitve v dokaznem postopku bi sodišče moralo zaključiti, da je bila nepremičnina dejansko prodana neskrbno (bistveno pod tržno ceno) ter zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti.

7. Tožena stranka je uveljavljala ničnost Pogodbe iz razloga, ker je bila pogodba sklenjena v švicarskih frankih oziroma z valutno klavzulo, ob tem pa tožeča stranka toženi stranki ni podala ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja. Tožena stranka je v svojih vlogah podala trditev, da tožeča stranka toženi stranki ni pojasnila, da lahko pride do večjih sprememb vrednosti valut. Tožena stranka je podala jasno trditev, ki jo je mogoče potrditi z vpogledom v pogodbo. Ni tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, kako pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, saj gre za negativno dejstvo, temveč bi morala tožeča stranka dokazati, da jo je izpolnila. Ne drži tudi, da izostanek opozorila glede valutnega tveganja za seboj ne povleče sankcije ničnosti. 7. člen ZpotK je namreč izrecno zahteval, da mora kreditna pogodba (smiselno enako tudi pogodba o lizingu) vsebovati tudi opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil.

8. Pogodbena kazen, določena v breme tožene stranke, je bila nedovoljena. Pogodbeno določilo, ki je določilo pogodbeno kazen, je nično, saj je v nasprotju z določbo 3. odst. 247. člena OZ. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo, da je upravičena zahtevati plačilo pogodbene kazni.

9. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

10. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

11. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi ne nasprotujejo, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. S strani tožeče stranke zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP niso podane.

O ugovoru ničnosti pogodbe

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 27.7.2007 sklenili pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine št. 4113127459, na podlagi katere se je pravni prednik tožeče stranke zavezal nabaviti nepremičnino izključno z namenom oddaje le-te v finančni leasing toženi stranki kot leasingojemalcu, jo izročiti leasingojemalcu v posest, po dokončnem poplačilu iz pogodbe pa mu ponuditi opcijo odkupa nepremičnine. Tožena stranka kot leasingojemalec se je zavezala, da bo leasingodajalcu plačala stroške odobritve, glavnico, obresti, manipulativne stroške. Predmet leasinga je bila nepremičnina, v naravi stanovanjska hiša, zgrajena do tretje gradbene faze in del poti, ki je omogočala dostop. Nabavna vrednost nepremičnine je znašala 336.702,00 CHF, kar je na dan sklenitve pogodbe, preračunano v EUR-e, znašalo 204.000,00 EUR. Leasingojemalec se je zavezal plačati 120 obrokov leasinga po 3.721,17 CHF oziroma skupno 446.540,40 CHF, pri čemer se anuitete plačujejo v skladu z anuitetnim načrtom, ki je bil sestavni del pogodbe, in sicer po pogodbenem tečaju na dan plačila posameznega obroka. Tožena stranka je svoje obveznosti sprva redno izpolnjevala, v letu 2011 pa je z rednimi plačili prenehala. Po neuspešnih opominih je zato tožeča stranka dne 30.8.2012 od pogodbe odstopila.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj morebitna pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost ne bi imela za posledico ničnosti pogodbe.

14. Po 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot4) so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po 1. točki 3. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe, niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku (2. točka 4. člena Direktive 93/13). Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika, in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13).

15. Pogodbeni pogoj je nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po stališču SEU je pri presoji o obstoju znatnega neravnotežja v škodo potrošnika relevantna primerjava potrošnikovega položaja po pogodbi s položajem, ki bi ga imel na podlagi veljavnega nacionalnega prava, in ob upoštevanju sredstev, ki jih ima po nacionalnem pravu za dosego prenehanja uporabe nedovoljenih pogojev.5 Pomembne so okoliščine, ki so mogle vplivati na kasnejše izvajanje pogodbe in ki bi jih ponudnik lahko poznal ob sklenitvi pogodbe. Pri tem je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke o možnih spremembah menjalnih tečajev. SEU je tudi že izreklo, da pogodbena določba, po kateri je kreditojemalec dolžan anuiteto vrniti v protivrednosti domače valute, breme tečajnega tveganja prenaša nanj.6 V nasprotju z zahtevo dobre vere je tako neravnotežje tedaj, ko bi ponudnik storitve, ki bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, lahko razumno pričakoval, da potrošnik zadevnega pogoja ne bi sprejel.7

16. Tožena stranka ni podala navedb (in dokazov), s katerimi bi utemeljevala obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih položajih pravdnih strank ali kakšnih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi utemeljevala nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem njegovo ničnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke o ničnosti sporne pogodbe.

O ostalih spornih vprašanjih

17. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da v 27. in 28. členu Pogodbe pravdni stranki nista določili, kolikšno odškodnino je tožeča stranka upravičena zahtevati v primeru kršitve pogodbe s strani leasingojemalca. Določili sta, da se napravi končni finančni obračun in določene elemente le-tega. Tako sta določili, kako se bo v primeru odstopa od pogodbe določila tržna vrednost predmeta leasinga ter kako se bo vršila njegova prodaja. Iz teh določb je tudi jasno razvidno, da se bo predmet leasinga v primeru odstopa od pogodbe prodal, dal v najem ali finančni leasing, če stranki ne bi dosegli sporazuma o pošteni tržni vrednosti predmeta leasinga. V 1. členu sta namreč pogodbeni stranki ugotovili, da je vloga leasingodajalca izključno v financiranju nepremičnine. Pri pogodbi o leasingu gre za posel modernega avtonomnega gospodarskega prava, torej za izraz v pogodbenem pravu široko uveljavljene svobode urejanja obligacijskih razmerij. Gre za netipizirano, nekategorizirano pogodbo.

18. Tipičen poslovni namen in s tem poslovna podlaga pogodbe o finančnem leasingu je financiranje (kreditiranje) nakupa predmeta leasinga. Poslovna podlaga pogodbe o finančnem leasingu je enaka kot poslovna podlaga pogodbe o kreditiranju nakupa določene stvari, pri kateri je vračilo kredita zavarovano z zastavno pravico na tej stvari. Obe vrsti pogodb se razlikujeta samo po načinu, na katerega je zavarovana kreditodajalčeva oziroma leasingodajalčeva terjatev za vračilo glavnice financiranja in plačilo nadomestila za to financiranje. Pri pogodbi o finančnem leasingu leasingodajalec financira nakup stvari tako, da kupi stvar (predmet leasinga), ki jo je izbral leasingojemalec. Pravna možnost leasingodajalca doseči plačilo njegovih terjatev na podlagi pogodbe o finančnem leasingu pa je zagotovljena tako, da leasingodajalec postane pravni lastnik predmeta leasinga, kar mu omogoča, da proda predmet leasinga in poplača svoje terjatve do leasingojemalca iz kupnine, dosežene s prodajo. Ta pravna možnost ima enake značilnosti kot prednostno poplačilno upravičenje, ki ga vključuje zastavna pravica (primerjaj 1. odst. 128. člena SPZ). Pri pogodbi o finančnem leasingu je leasingodajalec samo fiduciarni lastnik stvari, ki je predmet leasinga. Že ob sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu je skupni poslovni namen pogodbenih strank, da (pravni in beneficiarni) lastnik predmeta leasinga postane leasingojemalec in da leasingodajalec ustvari ustrezen donos od financiranja nakupa te stvari. Obroki leasinga so izračunani in določeni tako, da leasingodajalec z njihovim poplačilom prejme vračilo njegovega stroška financiranja nakupa predmeta leasinga in ustrezen donos za to financiranje.8

19. Glavna obveznost leasingojemalca je redno in pravočasno plačevanje leasinških obrokov. Če to obveznost prekrši, ima leasingodajalec pravico do odstopa od pogodbe. Kdaj zamuda s plačili preide v težjo kršitev pogodbe, ki po izbiri leasingodajalca vodi do odstopa od pogodbe, ponavadi opredelita stranki v pogodbi. Leasingojemalec pa je zavezan tudi k plačilu odškodnine zaradi kršitve pogodbe. Izpolnitvena (pogodbena) obveznost leasingojemalca se spremeni v nadomestno (surogacijsko), odškodninsko obveznost, ki ni odvisna od izpolnitve nasprotne upnikove obveznosti (1. odst. 111. člena OZ in 2. odst. 239. člena OZ). Leasingodajalcu gre odškodnina, ki ustreza njegovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, kljub temu, da se je odločil za razvezo pogodbe. Pozitivni pogodbeni interes se poimenuje tudi kot izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Pozitivni pogodbeni interes je enak razliki med vsoto stroškov nabave predmeta, stroškov financiranja, drugih stroškov ter dobička in že plačanimi leasinškimi obroki ter morebitnimi drugimi vnaprejšnjimi plačili leasingojemalca. Odškodnina pa ne sme presegati škode. Zaradi razdrtja pogodbe leasingodajalec ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Od izračunane razlike mora tako odšteti privarčevane izdatke in druge koristi. Če leasingodajalec uspe predmet leasinga prodati, mora to korist od odškodnine odbiti (3. odst. 243. člena OZ; compensatio lucri cum damno). Ekonomski interes leasingodajalca je dobiti povrnjeno celotno amortizacijsko vrednost njegove „investicije“: stroške nabave predmeta leasinga, financiranja in dobiček. Ker je leasingodajalec v primeru odškodninskega zahtevka upravičen do „predčasne“ izpolnitve denarnega zahtevka, je vsoto leasinških obrokov treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu.9.

20. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da za zahtevek za plačilo še vseh nezapadlih obrokov leasinga (z diskontiranimi obrestmi) ni nobene pravne podlage. Odločba opr. št. II Ips 736/2008 ne obravnava identičnega primera, saj je bilo v tistem primeru v pogodbi izrecno določeno, da leasingodajalec nima pravice zahtevati še preostalih dogovorjenih obrokov, v obravnavanem primeru pa pravdni stranki takšne situacije, kot je nastopila (odstop od pogodbe zaradi neplačevanja kasnejših obrokov, ne začetnega), s Pogodbo nista uredili. Tožeča stranka v pritožbi pravilno navaja, da besedila 25. člena leasing pogodbe ni moč širiti na situacijo, ko leasingodajalec kasneje odstopi od leasing pogodbe zaradi kršitev pogodbenih obveznosti leasingojemalca skladno s 26. členom pogodbe in da je zaključek sodišča, utemeljen na argumentu a contrario, napačen. Zato je zahtevek tožeče stranke treba presoditi tudi v luči določb OZ o poslovni odškodninski odgovornosti (zakon kot podlaga obveznosti). Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: a.) da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, ali je ni izpolnil pravilno, ali jo je izpolnil z zamudo; b.) da je upnik utrpel škodo; c.) da obstaja vzročna zveza med škodo ter neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti; d.) da ne obstaja kakšna zakonska okoliščina, ki razbremenjuje dolžnikovo odgovornost.10

21. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka kršila svoje obveznosti po Pogodbi, saj je prenehala s plačevanjem leasinških obrokov, zato je tožeča stranka utemeljeno odstopila od Pogodbe.

22. Škoda je nujna predpostavka odškodninske odgovornosti. Po 1. odst. 243. člena OZ je pravno priznana premoženjska škoda samo tista kršitev pravice (izpolnitvenega zahtevka) pogodbi zveste stranke, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja pogodbi zveste stranke (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja pogodbi zveste stranke (izgubljeni dobiček). Navadna škoda se pri kršitvah pogodbenih obveznosti praviloma kaže v obliki stroškov, ki so pogodbi zvesti stranki nastali zaradi kršitve pogodbe oziroma ji ne bi nastali, če bi druga stranka v celoti, pravočasno in pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost.11

23. Kavza poslovnega razmerja je bila v financiranju nakupa predmeta leasinga po izboru leasingojemalca in ekonomskega interesa leasingodajalca dobiti povrnjeno celotno amortizacijsko vrednost njegove „investicije“: stroške nabave predmeta leasinga, financiranja in dobiček. Ta celotna vrednost je bila zajeta v leasinških obrokih. Tožeča stranka bi v primeru, da bi tožena stranka v redu izpolnjevala pogodbo, prejela vse plačane obroke leasinga, tožena stranka pa bi na koncu obdobja prejela predmet leasinga tudi v pravno last. Ker je bila Pogodba predčasno razdrta zaradi kršitve Pogodbe s strani tožene stranke, je tožeča stranka upravičena do povrnitve škode, ki ji je zaradi tega nastala. Tožeča stranka nezapadlih obrokov leasinga ne zahteva kot izpolnitveni zahtevek po pogodbi o finančnem leasingu (ta je namreč razdrta), temveč kot škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti s strani tožene stranke. Navaja namreč, da bi po Pogodbi prejela vse obroke leasinga, sedaj pa jih zaradi kršitve obveznosti s strani tožene stranke ne bo. Tožeča stranka je do sedaj dobila plačanih 47 obrokov leasinga in delno 48. obrok, ki jih v svoj tožbeni zahtevek ni zajela, saj so bili že poravnani. Uveljavlja le še škodo v preostali višini, to je v vrednosti preostalih leasinških obrokov (zapadlih, pa neplačanih obrokov, ter drugih ob odstopu od pogodbe še nezapadlih in neplačanih obrokov) in pa drugih stroškov, ki so ji nastali zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke. Ker pa je ob odstopu od Pogodbe prejela predmet leasinga, je treba to korist od odškodnine odbiti (3. odst. 243. člena OZ; compensatio lucri cum damno). Stranki sta v Pogodbi predvideli prodajo predmeta leasinga, način te prodaje oziroma v kakšni višini se upošteva ta korist tožeče stranke, o čemer bo več govora v nadaljevanju. Nobena od pravdnih strank pa ni zatrjevala, da bi določba 5. odst. 28. člena Pogodbe predstavljala pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Zato je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje podana mimo trditev pravdnih strank in predstavlja kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče to kršitev odpravilo tako, da je upoštevalo, da teh trditev s strani pravdnih strank ni bilo. Določilo Pogodbe tudi sicer omenja termin „pogodbena kazen“ in ga ni mogoče razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Tudi namen pogodbene kazni je sicer pogodbi zvesti stranki omogočiti, da doseže povrnitev škode, ki ji lahko zaradi kršitve obveznosti druge pogodbene stranke nastane. Tožeča stranka pa lahko v primeru, da je obseg škode večji od zneska pogodbene kazni, zahteva tudi razliko do polne odškodnine (2. odst. 380. člena oziroma 2. odst. 253. člena OZ).12 Ne more pa hkrati zahtevati polno odškodnino in še pogodbeno kazen. Že iz tega razloga pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo pogodbene kazni (v znesku 6.228,11 EUR), saj je razsodilo, da je upravičena do polne odškodnine in je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo še v preostalem delu (4.768,96 EUR). V delu, v katerem je zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo že sodišče prve stopnje (1.459,15 EUR z obrestmi), pa je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, pritožba tožeče stranke v zvezi s tem pa je neutemeljena.

24. Pravilno pa je sicer stališče tožene stranke glede nedopustnosti pogodbene kazni pri denarnih obveznostih (3. odst. 247. člena OZ), stališče, ki ga izpostavlja pritožba tožeče stranke, pa je manjšinsko.

25. Zmotna so zatrjevanja tožeče stranke o tem, da tožena stranka ni prerekala trditev v tožbi glede tega, kakšna škoda ji je nastala, in bi že zgolj zato sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku. Nezanikanje določenih dejstev s strani tožene stranke pomeni zgolj to, da se štejejo ta dejstva za priznana (2. odst. 214. člena ZPP), kar pa ne seže na področje uporabe materialnega prava.

26. Tožeča stranka je kot svojo škodo opredelila že zapadle in neplačane terjatve (obroke) v višini 36.536,39 EUR, sodišče prve stopnje pa je na podlagi mnenja izvedenke finančne stroke tožeči stranki priznalo 36.511,39 EUR, kar je pravilno. Tožeči stranki pa je kot njeno škodo treba priznati tudi znesek v višini še nezapadlih in neplačanih obrokov v njihovi diskontirani vrednosti, kar po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenke finančne stroke, znaša 158.965,33 EUR. Tožeči stranki je kot škodo treba priznati tudi stroške, ki so ji nastali zaradi odstopa od pogodbe in prevzemom nepremičnine v posest v skupnem znesku 5.280,72 EUR. Pritožba tožeče stranke pa neutemeljeno navaja, da bi ji sodišče moralo priznati tudi stroške v zvezi s prevoznima pogodbama (A26, A27). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da iz navedb tožeče stranke ni bilo mogoče razbrati, kolikšen strošek po višini naj bi utemeljevali niti konkretno za kaj. Pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj bi takšne navedbe tožeča stranka morala podati že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. člena ZPP). Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je torej pravilna. Škoda tožeče stranke skupaj torej znaša 200.757,44 EUR (36.511,39 EUR + 158.965,33 EUR + 5.280,72 EUR).

27. Tožeča stranka je ob odstopu od Pogodbe prejela predmet leasinga oziroma kasneje kupnino za prodano nepremičnino, zato je treba to korist od odškodnine odbiti (3. odst. 243. člena OZ). Tožeča stranka je pri končnem obračunu prejeto kupnino za prodano nepremičnino upoštevala in za pridobljeni znesek zmanjšala terjatev do tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da ni pomembno, kolikšno kupnino je za prodano nepremičnino prejela tožeča stranka. V skladu z navodili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu je sicer ugotavljalo, ali je tožeča stranka pri prodaji nepremičnine ravnala skrbno oziroma v skladu s Pogodbo. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje s tem v zvezi, ki so navedeni v točkah 83 do 87 obrazložitve sodbe. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da trg dejansko ni potrdil izračunane vrednosti nepremičnine s strani sodnega izvedenca D. D. Tožena stranka se tako v pritožbi neutemeljeno sklicuje na vrednost, ki jo je ugotovil ta sodni izvedenec (313.190,00 EUR). Izvedenec je v svojem mnenju navedel (str. 22), da je ocenjena tržna vrednost objekta po načinu tržnih primerjav izvedena ob predpostavki, da je celoten objekt s prizidkoma legalno zgrajen, nato pa ocenil stroške, ki nastanejo v postopku legalizacije nedovoljene gradnje (13.903,40 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bilo glede na to, da je bila v času prodaje nepremičnina delno črna gradnja, negotovo, ali bo mogoče del objektov (garaža, klet pod garažo in prizidek) legalizirati, ali pa bo morda treba ta del objektov porušiti in vzpostaviti prejšnje stanje. Zato ugotovljena vrednost s strani izvedenca ne odraža realne tržne vrednosti v tistem času. Poleg že navedenega pa je tožeča stranka v skladu s Pogodbo imela pravico vsak mesec znižati ponudbeno ceno za 5%, kar upoštevaje čas prodaje (26 mesecev) vrednost nepremičnine zniža že za 265.200,00 EUR. Zato je bila nepremičnina s tem, ko je bila prodana za znesek 159.817,35 EUR, prodana skladno s Pogodbo in ustrezno skrbno. Sodna praksa je že zavzela stališče, da pri odškodnini zaradi kršitve leasing pogodbe ni bistveno, kakšna je ocenjena tržna vrednost predmeta leasinga, temveč, ali je leasingodajalec pri njegovi prodaji ravnal s potrebno skrbnostjo in izvedel vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode.13 Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka v postopku ni podala navedb in ni predložila dokazov, ki bi izkazovali, da je nepremičnino prodajala skladno z določbo 2. odst. 28. člena Pogodbe, kar pomeni, da bi postopoma nižala prodajno ceno (vsak mesec za 5%) in da takšne manjkajoče trditvene podlage sedaj ni mogoče nadomestiti z izpovedbo priče C. C. Tožeča stranka je podala trditve, da je nepremičnino prodajala skladno s pogodbo, natančno pa je o postopku prodaje izpovedala priča C. C., ki je potrdila skladnost prodaje s Pogodbo. Ne gre za kršitev razpravnega načela (7. člena ZPP), če sodišče upošteva izpovedbo priče, ki je zgolj bolj natančno obrazložila postopek prodaje, za katerega je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da je bil skrben in skladen s Pogodbo. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da je priča C. C. izpovedala, da se v primerih, ko je bila opravljena cenitev, pri prodaji nepremičnin ni smelo bistveno odstopati od vrednosti v cenitvi, da tožeča stranka sicer ni pridobila cenitve, je pa bila ta pridobljena v tem postopku in izkazuje, kakšna je bila tržna vrednost predmeta leasinga. V skladu s 27. členom Pogodbe sta stranki lahko sporazumno določili pošteno tržno vrednost predmeta leasinga in kot pomoč za določitev te vrednosti najeli cenilce. Če pa se nista sporazumeli o določitvi vrednosti na ta način (kar je bilo v obravnavanem primeru), pa se je kot osnova za končni obračun upoštevala vrednost, za kakršno uspe leasingodajalec predmet leasinga prodati ali oddati v finančni leasing ali v najem tretji osebi. Pravdni stranki se torej nista dogovorili, da je cenitev cenilca pred prodajo obvezna. Priča C. C. je le za primer, ko je bila opravljena cenitev, izpovedala, da se od nje ni smelo bistveno odstopati. Ta izpovedba pa za obravnavani primer ni relevantna, saj cenitev ni bila narejena, stranki pa sta določili drugačen postopek prodaje.

28. Ob upoštevanju nastale škode tožeče stranke ( 200.757,44 EUR) in odštetju koristi - kupnine, ki jo je prejela s prodajo nepremičnine (159.817,35 EUR), znaša škoda tožeče stranke 40.940,09 EUR. Med to škodo in neizpolnitvijo obveznosti tožene stranke obstaja vzročna zveza, prav tako pa ni podana nobena zakonska okoliščina, ki bi razbremenjevala toženčevo odgovornost.

29. Tožeča stranka je končni finančni obračun terjatve naredila dne 31.3.2015 po prodaji predmeta leasinga (v skladu s 3. odst. 28. člena Pogodbe sta ga bili stranki dolžni narediti v desetih dneh od dne, ko leasingodajalec prejme plačilo za predmet leasinga). Šele takrat je bilo dokončno znano, ali je tožeča stranka sploh utrpela škodo in v kakšni višini.14 Po 5. odst. 28. člena Pogodbe je saldo končnega obračuna plačljiv v osmih dneh od podpisa končnega obračuna s strani obeh pogodbenih strank, in če leasingojemalec končnega obračuna ne podpiše, v enakem roku od dneva, ko je bil leasingojemalec o njem obveščen. Tožeča stranka ni navedla in izkazala, kdaj je ta obračun poslala toženi stranki. Zato je tožena stranka v zamudo s plačilom lahko prišla šele dne, ko je tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti plačila, to pa se je zgodilo šele z vložitvijo tožbe (2. odst. 299. člena OZ). Zato je pritožbeno sodišče zakonske zamudne obresti od zneska 40.940,09 EUR tožeči stranki priznalo šele od naslednjega dne od vložitve tožbe, to je 21.5.2016 dalje. Tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih ali pogodbenih zamudnih obresti pred tem datumom ni utemeljen, saj preden je bilo toženi stranki znano, ali je tožeča stranka utrpela škodo in v kakšni višini, tožena stranka ni mogla priti v zamudo s plačilom. Ni namreč niti vedela, ali je tožeči stranki nastala škoda in koliko znaša njena obveznost. Ker je Pogodba z odstopom prenehala veljati, se ni več mogoče sklicevati na pogodbeno dogovorjene zamudne obresti, pa čeprav so predvidene za primer zamude s plačilom. Ni namreč mogoče hkrati uveljavljati pravice do polne odškodnine (odškodnine za celoten obseg škode) in pravice do zamudnih obresti (oziroma pogodbene kazni). Pritožba tožeče stranke je tako neutemeljena, ko zahteva zamudne obresti od do odstopa že zapadlih obrokov ter zamudne obresti pred 21.5.2016 (bodisi kapitalizirane ali ne). Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ko je sodišče prve stopnje pogodbene zamudne obresti tožeči stranki priznalo za čas pred 21.5.2016 (v skupnem znesku 11.978,12 EUR) in tudi v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

30. Tožeča stranka tudi navaja, da je v svojem končnem obračunu obračunala in s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo zamudnih obresti od posameznih do odstopa od pogodbe (dne 30.8.2012) zapadlih in neplačanih obrokov leasinga od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala navedb o tem, na katero obdobje naj bi se nanašale zamudne obresti „po ponudbi za predčasen odkup“. Zato tožba v tem delu ni bila sklepčna. Pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so nedovoljene pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, tudi ni pomembno, da tožena stranka teh zamudnih obresti ni prerekala, obenem pa mora sodišče v vsakem primeru presoditi, ali je tudi v tem delu zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Enaki razlogi veljajo glede zamudnih obresti od stroška za plačilo A. A.

31. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko ni zaslišalo priče B. B., ki jo je predlagala tožeča stranka, in ki naj bi pojasnila izračun tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek delno zavrnilo zato, ker je štelo, da materialnopravno ni utemeljen v celoti in zaradi tega, ker je štelo, da tožeča stranka ni podala dovolj trditev glede določenih dejstev. Teh trditev ne bi bilo mogoče dopolniti z dokazom z zaslišanjem navedene priče, saj bi šlo za informativni dokaz, kot je pravilo navedlo sodišče prve stopnje. Glede zatrjevanih dejstev pa je že izvedenka finančne stroke potrdila izračune tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa je nato zahtevku ugodilo v obsegu, za katerega je štelo, da je materialnopravno utemeljen.

32. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek 58.539,20 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 40.940,09 EUR in v točki II izreka (zavrnilni del) tako, da je znesek 52.244,80 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 69.843,86 EUR. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Potrdilo je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka), saj je ob upoštevanju dejstva, da je imela tožeča stranka višje pravdne stroške zaradi plačila sodne takse za postopek v znesku 2.115,00 EUR, primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, čeprav je uspeh tožeče stranke nekoliko nižji kot polovičen (2. odst. 154. člena ZPP).

33. Tožena stranka je delno uspela s pritožbo, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v skladu z uspehom, ki po oceni pritožbenega sodišča znaša 30%. Toženi stranki je priznalo strošek za sestavo pritožbe 1.125 točk, materialne stroške 22,5 točk, 22% DDV 151,47 EUR in sodno takso v znesku 1.227,00 EUR. Stroški ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znašajo 2.066,97 EUR, 30% teh stroškov pa znaša 620,09 EUR. Te stroške je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.

3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

4 Ur. l. RS, št. 20/98 s spremembami.

5 Prim. sodbi SEU C-415/11 z dne 14.3.2013, točka 68 obrazložitve in C 421/14 z dne 26.1.2017, točka 67 obrazložitve.

6 Prim. sodbo C-186/16 z dne 20.9.2017, točke 53 do 58 obrazložitve.

7 Tako v sodbi C-415/11, točka 69 obrazložitve.

8 Povzeto po dr. Nina Plavšak v: Pravne značilnosti pogodbe o finančnem leasingu, Aktualna vprašanja gospodarskega prava, Nebra, Ljubljana, 2017, str. 252-256.

9 Povzeto po: mag. Dunja Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 205-223.

10 Tako dr. Mile Dolenc v: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi; Gradivo za gospodarsko pravno sodniško šolo; Ljubljana, oktobra 2004.

11 Tako Nina Plavšak v: Poslovna odškodninska odgovornost, Revija Odvetnik, 2(90)/2019.

12 O tem Nina Plavšak v: Poslovna odškodninska odgovornost, Odvetnik, 2(90) 2019.

13 I Cpg 818/2012, I Cp 2107/2018 in v njej citirane odločbe pod opombo 9.

14 Kot pravilno navaja tožena stranka, bi bil končni saldo lahko tudi tožeči stranki v breme. Prav zaradi tega sta pravdni stranki za primer, da ne bi prišlo med njima do sporazuma o pošteni tržni vrednosti predmeta leasinga, tudi predvideli prodajo predmeta leasinga, da ne bi prišlo do obogatitve ene pogodbene stranke na račun druge.