Celotno besedilo

Višje sodišče v Ljubljani

Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1862/2020

ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CP.1862.2020

Evidenčna številka: VSL00048522

Datum odločbe: 08.07.2021

Senat, sodnik posameznik: Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Dušan Barič (poroč.), Blanka Javorac Završek

Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV

Institut: kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - pogodbeni pogoji - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dokazno breme

Jedro

Ker je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, so bili pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe je zato izključena (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13). Zato ni mogoče slediti tožnikoma, da je dogovor o valutni klavzuli kot glavni predmet pogodbe nepošten in da je kreditna pogodba zato nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Izpodbijana sodba predstavlja delno sodbo, saj je prvo sodišče z njo odločilo le o glavnem tožbenem zahtevku (prvi odstavek 314. člena ZPP). Zavrnilo je zahtevek, da so nični notarski zapis sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 25. 8. 2006 SV 721/06, notarski zapis pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo ter pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo z dne 25. 8. 2006 v navadni obliki. Zavrnilo je tudi denarni zahtevek tožnikov za plačilo 84.426,53 EUR. Zavrnilo je tudi ugotovitveni zahtevek, da je vknjižba skupne hipoteke na nepremičninah, ki so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, neveljavna. Prvo sodišče je še pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo.

2. Zoper delno sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in kršitve posameznih pravic iz Ustave RS ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče napačno presodilo dokaze, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo metodološko pravilo iz 8. člena ZPP. Sklicuje se na izpovedbi tožnikov, ki so ju potrdile njune priče. Prvo sodišče je verjelo bančnemu referentu A. A., pri čemer je vsaj pretežno verjetno, da nihče razumen ne bi sklenil kreditne pogodbe v CHF, če bi bil opozorjen na možnost večje spremembe višine mesečnega obroka in bi mu bilo ob tem pojasnjeno, kako lahko tečajna sprememba ob določenem nihanju tečaja vpliva ne samo na anuiteto, ampak tudi na povečanje celotne obveznosti. Izkušnje tožnikov s tujimi valutami, o katerih govori prvo sodišče, same po sebi še zdaleč ne kažejo na obstoj njunega posebnega finančnega znanja in izkušenj. Enako velja za njuno visoko izobrazbo. Kreditna pogodba je vsebovala zgolj splošno opozorilo o tveganjih. Absurden je očitek o premajhni skrbnosti tožnikov. Ne drži zaključek prvega sodišča, da lahko vsaka stranka sama napravi izračun skupne obveznosti v primeru spremembe menjalnega tečaja, ker naj bi šlo za preprosto računsko operacijo. Izračun povečanja kreditne obveznosti je izjemno kompleksen in potrošnik zagotovo nima orodij za tovrstne izračune. Bistveno je, da mora biti potrošnik seznanjen z možnostjo zelo velikega povečanja njegovih obveznosti v primeru tečajnih sprememb. Tožnika sta predlagala zaslišanje prič za dokazovanje dejstva, kaj so toženkini svetovalci svetovali posameznim kreditojemalcem. Praksa tožene stranke glede svetovanja je ugotovljiva tudi na način, da se ugotovi prevladujoča poslovna politika in praksa toženke. Logično je, da je imela toženka usklajeno poslovno politiko in način svetovanja. Priče tožnikov ne morejo biti posredne priče. Dokazna ocena prvega sodišča, da ne verjame tožnikoma in njunim pričam, je skrajno tendenciozna, saj so vse priče izpovedovale v isti smeri in vsebinsko usklajeno. Dokazna ocena prvega sodišča je arbitrarna. Vsebinska usklajenost izpovedb prič tožnikov kaže na njihovo resničnost. Prvo sodišče je razvrednotilo dokazno vrednost reklamnega materiala toženke iz septembra 2004. Glede na vsebino letaka je logično izkazano, da je toženka reklamirala tovrstne kredite kot varne z minimalnimi tveganji. Vsebina toženkinega letaka je kontradiktorna in zavajajoča. Kreditna pogodba vsebuje zgolj splošni zapis o seznanitvi tožnikov z rizikom najetja kredita v tuji valuti. A. A. ni opozarjal tožnikov glede skupne kreditne obveznosti. Prvo sodišče je zmotno presojalo določila Direktive 93/13/EGS. V Zakon o varstvu potrošnikov ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena te direktive. Iz tega izhaja, da slovensko pravo omogoča tudi presojo poštenosti opredelitve glavnega predmeta pogodbe in pogodbene cene, pa čeprav sta jasna in razumljiva. Po slovenskem pravnem redu je treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogojev tudi v primeru, če so ti pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Zato je zmotna razlaga Vrhovnega sodišča RS v dosedanjih zadevah, zlasti v zadevah II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018. Sklicujeta se na določbe 3. člena omenjene direktive o dobri veri in znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Tečaj CHF je daljše obdobje pred sklenitvijo kreditne pogodbe znatno naraščal in je za sojenje ključna predvsem projekcija možnega gibanja tečajev z vidika dolgoročnosti obravnavanega kreditnega razmerja. Banke so za gibanja valutnih tečajev v preteklosti nedvomno dobro vedele. Toženka ni seznanila tožnikov s tečaji CHF v preteklih obdobjih. Če bi to storila, tožnika že kot laika zagotovo ne bi sklenila kreditne pogodbe. V nadaljevanju tožnika izpostavljata posamezne trditve v zvezi s preizkusom po prvem odstavku 3. člena navedene direktive, na katere prvo sodišče ni odgovorilo. Toženka je lahko ocenila vpliv spremembe tečaja na finančne obveznosti kreditojemalcev povsem drugače kot sami potrošniki. Toženka je ves čas lahko vedela za visoko verjetnost, v katero smer se bo tečaj CHF gibal. Toženka je tožnikoma ne samo zamolčala znatna tveganja iz naslova mogočih sprememb valutnih tečajev, ampak jima je kredit z valutno klavzulo v CHF predstavila z vidika njegovih ugodnosti, s čimer je bagatelizirala tveganja. Prvo sodišče je svoje zmotne ugotovitve uporabilo za namen zavrnitve točnosti napovedi Banke Slovenije iz njenega dokumenta iz junija 2005. Prvo sodišče tudi ni dalo odgovora na posamezne bistvene navedbe tožnikov, ki jih podrobneje navajata v pritožbi. Prvo sodišče tudi ni odgovorilo na navedbe tožnikov, kaj vse vključuje celovitost informacijske dolžnosti bank. Gre za to, da bi potrošniki morali biti seznanjeni, da razmerij valutnega para EUR/CHF za izredno dolga obdobja ni mogoče napovedovati. Banke bi morale poučiti potrošnike o tem, da je bil CHF že v letu 2005 na relativno nizkih ravneh in je bilo pričakovati apreciacijo. Tožnika v pritožbi podrobneje opisujeta gibanja tečaja CHF v preteklih letih. Sklicujeta se na sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU) in podrobneje povzemata njegove sodbe v posameznih ključnih zadevah. Prvo sodišče je izhajalo zgolj iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, kar pa samo po sebi ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank. Tožnika se sklicujeta tudi na pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017 ter v pritožbi povzemata njegovo vsebino.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Osrednje vprašanje te pravde je, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo z valutno klavzulo. Prvo sodišče je pravilno povzelo vsebino predpisov, ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. SEU je oblikovalo kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, povzelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče RS (sklep II Ips 201/2017, sodba in sklep II Ips 195/2018). Te je ustrezno upoštevalo tudi prvo sodišče. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je vezano odplačevanje kredita in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutne tveganje, katerega bo v primeru devalvacije domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet kreditnih pogodb, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja (sodba SEU C-186/16). Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ta zahteva je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

6. Prvo sodišče je pri svoji presoji pravilno izhajalo tudi iz določb Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13). Slednja je bila prenesena v pravni red Republike Slovenije z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C, Ur. l. RS, št. 126/2007, ki je začel veljati 15. 1. 2008). V času sklenitve sporne kreditne pogodbe 25. 8. 2006 zahteve Direktive 93/13 sicer še niso bile prenesene v naš pravni red, vendar pa je treba v okviru prava RS tudi vprašanje nepoštenosti pogodbenih določb presojati v skladu s cilji oziroma določili te direktive. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da slovensko pravo v tem primeru omogoča presojo poštenosti glavnega predmeta pogodbe tudi, če so bili pogodbeni pogoji opredeljeni v jasnem in razumljivem jeziku ter da je razlaga Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 zmotna.

7. Prvo sodišče je glede presoje, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, napravilo skrbno, celovito in temeljito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Zaslišalo je oba tožnika in pričo A. A., ki je na toženkini strani sodeloval v postopku sklepanja kreditne pogodbe. Poleg njih je zaslišalo tudi več prič obeh pravdnih strank, ki sicer niso bile navzoče pri pogajanjih oziroma pri sklepanju kreditne pogodbe, to pa zaradi ugotavljanja poslovne prakse toženke pri sklepanju tovrstnih kreditnih pogodb. Podrobno je analiziralo in ocenilo njihove izpovedbe, pri čemer je v okviru proste presoje dokazov tudi pojasnilo, da je glede ugotavljanja odločilnih dejstev dalo prednost neposrednim dokazom pred indičnimi dokazi. Obrazložilo je, zakaj je štelo izpoved A. A. za prepričljivejšo od tožnikove izpovedbe (tožnica se je v bistvu zgolj sklicevala na tožnikovo izpovedbo in o morebitnih drugih odločilnih dejstvih ni izpovedala ničesar). Ti razlogi so skladni in prepričljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Kot pravilne ocenjuje tudi vse ugotovitve prvega sodišča o odločilnih dejstvih ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Pritožba v tem pogledu ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko vzbudili dvom v pravilnost dokazne ocene prvega sodišča.

8. Tožnika v pritožbi nepopolno oziroma selektivno prikazujeta izpovedbe posameznih prič kot posrednih dokazov (pritožbena trditev, da priče tožeče stranke niso posredne priče, je napačna). I. I. je izpovedala tudi, da ji delavka toženke ni dajala nobenih zagotovil, koliko bi lahko nihal tečaj CHF, da ni bilo govora o številkah (koliko bi znašal odstotek nihanja tečaja) in da je na podlagi prejetih informacij oblikovala lastna pričakovanja o gibanju tečaja. Iz njene izpovedbe smiselno še izhaja, da ji v banki nihče ni govoril, da bo „nihanje tečaja le minimalno, en, dva ali trije % (izpovedala je, da je začetna anuiteta znašala 160,00 EUR, skladna z njenimi pričakovanji pa naj bi še bila višina anuitete nekje do 200,00 EUR, kar pomeni rast po stopnji celo okoli 25 % in kar posredno tudi kaže, da je bila seznanjena tudi z možnostjo večje oziroma znatnejše spremembe tečaja). B. B. je zanikal, da bi mu v banki kdo zagotavljal, da ni pričakovati večjih nihanj tečaja oziroma da bi šlo le za odstotek ali dva, pri čemer ni izpovedal, da tveganje ni bilo omenjeno (izjavil je, da se ne spomni, ali sta z bančno referentko kaj govorila o valuti in tečajih). C. C. je s toženko v sporu in je tudi zato razumljivo, da njegova izpovedba ne more imeti tehtnega pomena, razen tega pa je svojo izjavo spreminjal (najprej je trdil, da mu na banki niso povedali, da se lahko anuiteta spreminja zaradi spremembe tečaja, nato pa je dejal, da je vedel za tečajne razlike oziroma nihanja). Iz izpovedi H. H. izhaja, da ni bil resnicoljuben glede trditve, da mu v banki niso omenili valutnega tveganja, saj je v nadaljevanju povedal, da so v banki omenjali možne spremembe tečaja (nekaj gor, nekaj dol), kolikšne naj bi bile te spremembe v številkah (%), pa ni bilo omenjeno. Iz izpovedi D. D. ne izhaja, da naj bi mu v banki zagotavljali, da bo tečaj v prihodnosti lahko nihal le nekaj odstotkov. E. E. in F. F. nista znala ničesar povedati o tem, kako naj bi jima v banki predstavili valutno tveganje, čeprav sta po drugi strani trdila, da naj bi jima v banki zagotavljali, da se jima ni treba bati (sekirati). G. G. je izpovedala, da naj bi ji v banki rekli, da bo obrok (ne pa tečaj valute!) nihal za odstotek ali dva, kar je življenjsko in razumsko gledano povsem neprepričljivo.

9. Ne glede na povedano izpovedbe omenjenih posrednih prič ne morejo imeti tehtnega pomena za ugotavljanje odločilnih dejstev za to pravdo. Za to presojo so ključni neposredni dokazi: vsebina kreditne pogodbe ter izpovedbe tožnikov in toženkinega referenta A. A. V pogodbi je bilo ugotovljeno (20. točka), da sta tožnika s strani toženke v celoti seznanjena z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita (torej anuitet) v tolarjih kot posledice morebitnega zvišanja (znižanja) 6-mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute (CHF), ki je osnova za preračun kredita v času trajanja te pogodbe (15 let) in da ta riziko tožnika izrecno prevzemata. Beseda riziko kot sopomenka za tveganje je skupaj s podrobnim zapisom vsebine 20. točke pogodbe tako jasna, da ne dopušča nobenega dvoma o tem, da sta tožnika dobro vedela in bila seznanjena s tem, kakšno tveganje prevzemata s sklenitvijo kreditne pogodbe z valutno klavzulo. V kreditni pogodbi je bilo določeno, da tožnika jemljeta pri toženki dolgoročni tolarski kredit z valutno klavzulo v višini 275.520 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF na dan črpanja kredita, koliko znaša obrestna mera na dan 8. 8. 2006, kako je sestavljena, koliko znaša ob sklenitvi pogodbe in da je spremenljiva (na vsakih šest mesecev), kako se mesečno obračunavajo obresti in anuitete, da sta tožnika prejela informativni anuitetni načrt in da se mesečne anuitete v tolarski protivrednosti (od 1. 1. 2007 v EUR protivrednosti) obračunavajo po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF na dan plačila anuitet.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so ta določila kreditne pogodbe jasna. Glede svoje razumljivosti ne dopuščajo nobenega dvoma o tem, kakšen je njihov pomen za obveznosti tožnikov tudi v primeru padca vrednosti EUR (prej SIT) v razmerju do CHF in (ali) zvišanja obrestne mere LIBOR ter da so ta pogodbena določila tožnika opozarjala tudi na pomen prevzetega valutnega in obrestnega tveganja. Glede tega je pomembno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti banke tožnikoma celovito pojasnjeno (sklepa II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018). Upošteven oziroma zavezujoč prevzem teh tveganj s strani tožnikov mora temeljiti tudi na predhodnih pojasnilih toženke (njenih delavcev) tožnikoma o vsebini in pomenu prevzetih tveganj. Pri tem ni bilo potrebno, da bi tožnika kot povprečno skrbna potrošnika morala imeti specialno finančno znanje za razumevanje in ocenjevanje ekonomskih posledic prevzetih tveganj. Razlika med kreditom v tolarjih (EUR) in kreditom z valutno klavzulo v CHF je le v tem, da se obračun pogodbenih obveznosti pri prvem izvaja v EUR, pri drugem pa v CHF.

11. Prvo sodišče je pri presoji, ali je toženka pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, izhajalo iz omenjenih določb kreditne pogodbe ter izpovedb tožnikov in A. A. Glede na prej povzeta določila kreditne pogodbe sta bila tožnika seznanjena, da se v prihodnosti lahko mesečne anuitete spremenijo (zvišajo), v posledici spremembe obrestne mere LIBOR in (ali) spremembe tečaja CHF. Sprememba anuitete po naravi stvari same pomeni tudi spremembo preostale, neodplačane glavnice kredita. Kot že rečeno je prvo sodišče napravilo temeljito dokazno oceno izpovedb tožnikov in A. A., pri čemer je prepričljivo obrazložilo, zakaj bolj verjame izpovedbi A. A., kot pa izpovedbi tožnika (in tožnice). Pritožbeno sodišče v pravilnost te dokazne ocene ne dvomi. Prvo sodišče je pojasnilo, da je A. A. ob obeh zaslišanjih enako in prepričljivo izpovedal, tožnik pa je svoje izjave spreminjal. A. A. je pojasnil, da je tožnikoma predstavil kredit v tolarjih (EUR) in kredit z valutno klavzulo v CHF, tožnika pa sta se odločila za slednjega, ker je imel nižjo obrestno mero in s tem nižjo anuiteto. A. A. ni zagotavljal tožnikoma, da se tečaj CHF ne bo spreminjal. Iz njegove izpovedbe izhaja, da sta bila tožnika opozorjena na valutno tveganje (da se v primeru zvišanja tečaja CHF povečata mesečna anuiteta in neodplačana glavnica kredita, da se lahko anuiteta tudi občutno zviša). Za ustreznost tega opozorila je zadoščalo A. pojasnilo, da sprememba tečaja CHF vodi do spremembe (zvišanja) mesečne anuitete. Prvo sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo A. A., da tožnikoma ni zagotavljal, da lahko pride do spremembe tečaja CHF le za 1, 2 ali 3 %. Samo po sebi je razumljivo, da nihče ne more napovedovati (zlasti ne na dolgi rok, v tem primeru za obdobje 15 let), kakšno bo gibanje valutnih razmerij v prihodnosti. Življenjsko in logično izkustveno je, da bančni referent kot strokovnjak na svojem področju ne bo zagotavljal kreditojemalcem pred sklenitvijo dolgoročnih kreditnih pogodb z valutno klavzulo, da se lahko tečaj tuje valute (CHF) v celotnem obdobju vračanja kredita spremeni zgolj minimalno, saj je gibanje tečajev povsem nepredvidljivo in negotovo, nanj pa vplivajo številne, med njimi tudi strokovnjakom neznane okoliščine, ki se lahko manifestirajo šele v prihodnosti. Niti največji akterji v svetovnem bančništvu ne morejo predvidevati, kaj šele napovedovati gibanja valutnih razmerij na dolgi rok, kar v obravnavani zadevi pomeni tudi obdobje 15 let. Zato ni bilo mogoče dajati upoštevnih napovedi o gibanju tečajev CHF, niti na podlagi tečajev CHF v preteklosti. Tako je razumljivo, da toženka ob sklepanju kreditne pogodbe ni mogla razpolagati z informacijami, kako se bo (verjetno) gibal tečaj CHF v času odplačevanja kredita tožnikov oziroma kako velike bodo lahko morebitne tečajne spremembe v tem obdobju. Iz tega vidika je zato nepomembna pritožbena trditev, da nihče razumen ne bi sklenil kreditne pogodbe v CHF, če bi bil opozorjen na možnost večje spremembe višine mesečne anuitete.

12. Navedba prvega sodišča (v zvezi z zavedanjem tožnikov o pomenu prevzetega tveganja), da sta tožnika že imela določene življenjske izkušnje s tujimi valutami in da sta visoko izobražena, nima tehtnega pomena v celotni obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki zaradi tega ni materialnopravno zmotna. Prvo sodišče tožnikoma ni očitalo premajhne skrbnosti (46. točka obrazložitve). Poudarilo je le, da mora v pravnem prometu tudi potrošnik ravnati z ustrezno stopnjo skrbnosti (prvi odstavek 6. člena OZ). Kreditna pogodba z valutno klavzulo v CHF ni kompleksen bančni produkt in za razumevanje pomena prevzetega valutnega tveganja niso potrebna nobena specialna znanja. Mesečna anuiteta je po splošnem pojmovanju del glavnice kredita z obrestmi, zato je samo po sebi razumljivo, da zvišanje tečaja CHF pomeni zvišanje anuitete in neodplačane glavnice kredita v EUR protivrednosti. Tožnika sta ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela (5. točka pogodbe) tudi informativni anuitetni načrt (priloga A9), iz katerega je jasno razvidno, da se v začetnem obdobju odplačevanja kredita obresti plačujejo v večjem deležu in da se nato ta delež z odplačevanjem postopoma manjša, povečuje pa delež plačila na račun glavnice. Ob danem opozorilu tožnikoma, da se lahko v primeru zvišanja tečaja CHF njuna obveznost (anuiteta in glavnica) zviša, sta bila tožnika seznanjena, da valutno razmerje CHF/EUR ni fiksno in da se lahko njune kreditne obveznosti zvišajo. Povprečno skrben potrošnik (tako tudi tožnika) si ob danem opozorilu, upoštevajoč temeljna pravila logičnega sklepanja, ki jih mora obvladati, ter osnovne računske operacije, ki jih mora znati uporabljati, lahko sam izračuna (z zadostno natančnostjo za sprejem preudarne odločitve o sprejemu tveganja), kaj pomenita manjša ali večja hipotetična sprememba tečaja CHF za višino njegovih obveznosti v EUR.

13. Pritožbeno sklicevanje na toženkin letak iz leta 2004 je neutemeljeno. Tožnika nista dokazala, da bi jima toženka izročila ta letak (toženka je zanikala, da bi v letu 2006 še delila ta letak) ter s tem kot ugodnejšega predstavljala kredit z valutno klavzulo v CHF in da naj bi ta letak izkazoval toženkino poslovno politiko v času sklepanja kreditne pogodbe s tožnikoma. Pritožbena trditev, da naj bi toženka enako kot v tem letaku oglaševala kredite z valutno klavzulo v CHF tudi v letu 2006, je gola špekulacija (sodba in sklep II Ips 195/2018). Sklicevanje na sklep II Ips 201/2017 ni relevantno, saj je prvo sodišče utemeljeno oprlo svojo odločitev na neposredne dokaze.

14. Tožnika sta bila ustrezno opozorjena, kaj pomeni prevzem valutnega tveganja. Odločila sta se za večje tveganje in večje pričakovane koristi. Neutemeljen je očitek, da naj bi toženka tožnikoma prikrivala informacije in napovedi o gibanju tečaja CHF. Obe pravdni stranki sta se morali in mogli zavedati realnosti valutnega tveganja in da bo do določenih sprememb v valutnem razmerju do CHF v tako dolgi dobi odplačevanja kredita po vsej verjetnosti prihajalo. To pa ne pomeni, da je mogoče domnevati toženkino vednost o posameznih pomembnih okoliščinah in njihovem vplivu na tečaje valut na mednarodnem finančnem trgu. Toženka ni mogla predvideti tako velikih sprememb tečajnega razmerja CHF/EUR po sklenitvi kreditne pogodbe in razlogov zanje (svetovna gospodarska kriza, do katere je prišlo leta 2009, po sklenitvi kreditne pogodbe, enostranski ukrep švicarske centralne banke v letu 2015), zato to ni moglo biti predmet njene pojasnilne dolžnosti. Tudi poročilo Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz julija 2005 nima pomena za vprašanje izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti. To poročilo vsebuje zgolj splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov valutnemu tveganju, upoštevajoč, da je bil CHF leta 2005 na nizki ravni in da je bilo pričakovati apreciacijo. Ta je dolgoročno vedno lahko pričakovana, ne pa tudi natančno napovedljiva. Konkretnejša kratkoročna napoved Banke Slovenije o apreciaciji za obdobje 2005-2007 se tudi ni uresničila, saj se je vrednost CHF v tem obdobju do sklenitve kreditne pogodbe (in še po njej) gibala v nasprotni smeri od napovedane. Strokovni material Thomasa J. Jordana iz leta 2009 ne more biti relevanten za presojo izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti. Enako velja za članek mag. Tatjane Šuler. Tudi priporočilo z dne 21. 9. 2011 ne more imeti nobenega pomena za presojo izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti v času sklenitve kreditne pogodbe v letu 2006. Toženkino dolžno ravnanje po Zakonu o bančništvu in zavarovanje izpolnitve obveznosti tožnikov iz kreditne pogodbe s hipoteko ne pomenita, da toženka ni prevzela valutnega tveganja.

15. Na podlagi gibanja tečaja CHF v preteklosti ni bilo mogoče dajati upoštevnih napovedi o gibanju tečaja CHF v bodoče, upoštevajoč tudi okoliščino, da je bil euro kot valuta uveden šele leta 1999. Toženka ni razpolagala z informacijami, ki bi kazale na gibanje tečaja CHF v prihodnosti, in ni mogla predvidevati, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist. Zato ji ni mogoče očitati, da bi v okviru svoje pojasnilne dolžnosti tožnikoma zamolčala katerekoli pomembne podatke, ki bi vplivali na njuno odločitev za sklenitev kreditne pogodbe. Med pravdnima strankama tudi ni obstajalo pogodbeno svetovalno razmerje, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče.

16. Pritožbeno sodišče glede na povedano pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da je toženka pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. SEU je opozorilo, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti. Ta se v zvezi z zahtevo po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja navezuje na dolžno skrbno ravnanje povprečnega potrošnika (prvi odstavek 6. člena OZ), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren ter je kot tak zmožen oceniti potencialno znatne posledice pogodbenih pogojev za njegove finančne obveznosti. Pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje (sklep II Ips 137/2018, sodba in sklep II Ips 195/2018). Tudi po oceni pritožbenega sodišča sta tožnika sprejela valutno tveganje po ustreznih opozorilih oziroma pojasnilih toženke.

17. Ker je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, so bili pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. Presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe je zato izključena (drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13). Zato ni mogoče slediti tožnikoma, da je dogovor o valutni klavzuli kot glavni predmet pogodbe nepošten in da je kreditna pogodba zato nična. Pritožbeno sodišče zato ne odgovarja na pritožbene trditve o vprašanju dobre vere in znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi strank ter na preostale pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).