Jedro
Z izpodbijano odločbo je bila tožnici prepovedana uporaba nepoštene poslovne prakse, ki jo je tožnica uporabljala pri oglaševanju v svojih katalogih, časopisih, na TV in na njeni spletni strani, v katerih pod sloganom: „Nikjer ceneje“, kjer je pod njim navedeno: „teh izdelkov ne boste nikjer našli ceneje kot v trgovinah A. in B.“ Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo med drugim tudi, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel in sicer glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Zavajajoče oglaševanje je predvsem tisto, ki pri povprečnem potrošniku ustvari napačen vtis o nekem, zanj pomembnem dejstvu, pred sklenitvijo posla. V konkretnem primeru je bilo za potrošnika pomembno dejstvo cena oglaševanega izdelka.
Izrek
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Obrazložitev
Tržni inšpektorat (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse (v nadaljevanju: NPP), ki jo je tožnica uporabljala pri oglaševanju v svojih katalogih, časopisih, na TV in na njeni spletni strani, v katerih pod sloganom: „Nikjer ceneje“, kjer je pod njim navedeno: „teh izdelkov ne boste nikjer našli ceneje kot v trgovinah A. in B.“ oglašuje nabor izdelkov, za katere naj bi navedeno veljalo, kar pa ne drži, saj se je tekom inšpekcijskega postopka ugotovilo, da se posamezni izdelki iz nabora teh izdelkov pri konkurenčnih podjetjih, s katerimi se tožnica primerja, to so trgovine C., D., E., F. in G., prodajajo po nižjih cenah in tako navedba o tem, da izdelkov ni mogoče kupiti nikjer ceneje, ni resnična, s tem pa tožnica zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede cenovne prednosti – ugodnosti, ki naj bi jo nudila tožnica ter s tem v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov (točka 1 izreka); rok izvršitve je naslednji dan po prejemu odločbe (točka 2 izreka); o morebitnih stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 3 izreka).
Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopenjskega organa.
Tožnica se z odločitvijo ne strinja in meni, da je bil v zadevi zakon napačno uporabljen, da so bile storjene bistvene kršitve določb postopka ter, da je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oz. napravljen napačen sklep o dejanskem stanju na podlagi ugotovljenih dejstev (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). V postopku je tržna inšpektorica pregledala katalog ponudbe 7/14, ki je veljal od 12. 2. 2014 do 18. 2. 2014 oz. do odprodaje akcijskih zalog. Iz ponudbe na strani 6 izhaja, da je tožnica redne cene prikazanih izdelkov preverjala in primerjala 22. 1. 2014 v trgovinah C., D. in E. z rednimi cenami enakih izdelkov. Oglas je vseboval tudi naslednjo navedbo: „V primeru, da boste do 3. 2. 2014 v drugi maloprodajni trgovini v Sloveniji našli enak izdelek po nižji ceni, vam bomo povrnili razliko v ceni“. Prvostopenjski organ se do tega dela oglasa ni opredelil, kar predstavlja kršitev določb postopka. Glede cene izdelka „Domača suha klobasa, postreženo, z dežele, 1 kg“, ki naj bi bila v družbi D. d.d. cenejša, tožnica navaja, da je inšpektorica primerjala podatke iz konto kartice, ki jo je pridobila od te družbe in je temu dokazu pripisala večjo dokazno vrednost. Navedena ugotovitev (s katero se tožnica ne strinja) pa ne sme biti podlaga za absolutno prepoved oglaševanja s sloganom: „Nikjer ceneje“. Kvečjemu bi to zadostovalo za prepoved konkretnega oglaševanja, ki ga je inšpektorica preverjala, tj. oglasa v katalogu ponudbe 7/14 in še to zgolj glede enega od štirih izdelkov. Prvostopenjski organ bi se tudi moral opredeliti do celotne vsebine oglasa, tudi do dela oglasa, v katerem tožnica navaja primere, ko bo potrošniku povrnila razliko v ceni. Navedeno predstavlja kršitev določb postopka. To obvestilo se nahaja na isti strani, kot oglaševani izdelki, na rdeči, vpadljivi podlagi, ki pritegne pogled. Letak si potrošnik ob prebiranju kataloga vedno ogleda in tudi celotno vsebino prebere, ne glede na majhnost tiska. Besedilo predstavlja celoto in je po mnenju tožnice še vedno dovolj razvidno, da zavzema približno eno osmino strani.
Tržna inšpektorica je pregledala tudi ponudbo tožnice v dnevnem časopisu Žurnal 67/2014 z dne 9. 4. 2014, ki je veljala do 5. 5. 2014 oz. do odprodaje akcijskih zalog. V zvezi z izdelkom: „Coca Cola, pločevinke, 6x 0,33 l, 5+1 gratis“, je tožnica že v postopku ugovarjala, da je bila ta v trgovini F. na dan popisa 7. 4. 2014 v akcijski prodaji. Cena 2,29 EUR ne predstavlja redne cene, marveč akcijsko. Iz navedenega zgolj izhaja, da sta imeli dve trgovini enak izdelek v akciji po enaki ceni, kar velja za obdobje od 11. 11. 2013 do 18. 11. 2013. Do teh tožničinih ugovorov se prvostopenjski organ ni opredelil. Svojo dokazno presojo glede nižje cene za navedeni izdelek v trgovini F. je utemeljil zgolj na predloženi konto kartici trgovine F. Glede izdelka: „Pirin toast, pakirano, Žito, 200 g“, je tožnica že v odgovoru 28. 4. 2014 navedla, da navedeni izdelek v trgovini E. na dan popisa ni bil v prodaji. Gre za negativno dejstvo, ki se ne more dokazovati. Zgolj predložena konto kartica izdelka pa ne zadostuje za ugotovitev, da je nek izdelek pri tem trgovcu cenejši. Prvostopenjski organ se tudi ni opredelil do navedbe v ponudbi: „V primeru, če boste do 4. 8. 2014 v drugi maloprodajni trgovini v Sloveniji našli enak izdelek po nižji redni ceni, vam bomo razliko v ceni povrnili na vašo A. kartico“. Prvostopenjski organ bi se moral določno opredeliti glede celotne vsebine oglasa, ki ga presoja. Obvestilo se nahaja na isti strani, kot oglaševani izdelki, nahaja se v rdeči, vpadljivi barvi in ga potrošnik vedno prebere. Tožnica sicer dopušča možnost, da je kršila določbe Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju: ZVPNPP) v primeru oglaševanja izdelka: „Domača suha klobasa, postreženo z dežele, 1kg“. Vsekakor pa je tudi glede ponudbe, ki vsebuje naveden izdelek, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica vztraja, da v preostalih dveh primerih zaključek prvostopenjskega organa o kršenju ZVPNPP ni pravilen. V vsakem primeru, tudi v primeru ponudbe v dnevnem časopisu Žurnal 67/2014 tožnica navaja, da so bile nepravilnosti ugotovljene zgolj glede dveh izdelkov. Skupno je prvostopenjski organ ugotovil nepravilnosti zgolj pri treh od desetih oglaševanih izdelkov. Očitane kršitve ne morejo predstavljati podlage za generalno prepoved uporabe slogana: „Nikjer ceneje“. Tržna inšpektorica bi lahko kvečjemu prepovedala konkretno oglaševanje, v zvezi s katerim je ugotovila kršitev določb ZVPNPP, kot je npr.: „Domača suha klobasa, postreženo z dežele, 1kg“, na pa da je generalno prepovedala uporabo slogana: „Nikjer ceneje“
Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je tožnica skozi daljše obdobje oglaševala slogan: „Nikjer ceneje“, pri čemer ta trditev za določene izdelke, ki se oglašujejo pod tem sloganom ,ne drži vedno. Gre za posploševanje. Prvostopenjski organ se neutemeljeno sklicuje na naštete prekrškovne postopke in izdane prekrškovne odločbe. Dejansko stanje v navedenih prekrškovnih zadevah ni bilo identično z dejanskim stanjem, kot ga je ugotavljal prvostopenjski organ v zvezi z oglaševanjem v katalogu ponudbe 7/14 oz. Žurnalu 67/2014. Tožnica nasprotuje domnevam prvostopenjskega organa, ki niso podkrepljene s konkretnimi ugotovitvami. Vztraja, da lahko prvostopenjski organ prepove le posamičen oglas oz. ponudbo, ne more pa izreči generalne prepovedi. Sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 2152/2013 z dne 1. 4. 2014, kjer je sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru oglaševanja s sloganom: „Nikjer ceneje“ ni šteti za zavajajočega. Generalna prepoved, izrečena v izpodbijani odločbi, je v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Iz razloga, ker določenega artikla ni v prodaji, oglaševanje pod sloganom: „Nikjer ceneje“ prvostopenjski organ ne sme opredeliti kot zavajajočega. V citirani sodbi je sodišče odločilo, da dejstvo, da nekaterih od oglaševanih izdelkov ni bilo na voljo v vseh konkurenčnih trgovinah, še ne pomeni, da so bili ti izdelki drugje cenejši. Takšno oglaševanje torej ni zavajajoče. Prvostopenjski organ je kršil določbe postopka, saj se je opredelil zgolj do nekaterih dokazov, drugih dokazov, ki so bili ugodni za tožnico, pa ni presojal. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo ni odgovorila.
Tožba ni utemeljena.
Pri pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je ta pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je za svojo odločitev navedel tudi pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se v zvezi s tožbenimi ugovori sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, ter dodaja:
Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za izrek ukrepa prepovedi dejanj NPP, navedenih v izreku izpodbijane odločbe. V obravnavanem primeru naj bi tožnica uporabljala zavajujočo poslovno prakso glede cene (4. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP). Med strankama je sporno dejstvo, ali je podatek o najnižji ceni predmetnih izdelkov v obravnavanem oglaševanju tožnice s sloganom: „Nikjer ceneje“ pravilen, torej resničen ali ne. Ukrep prepovedi opisane NPP tožnice se lahko izreče le, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Na podlagi slednjega se v primeru, če tržni inšpektor ugotovi, da subjekt uporablja NPP ali je tik pred tem, da jo uporabi, z odločbo prepove uporabo takšne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. V obravnavanem inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica preko različnih medijev (katalogov, časopisov, TV in spletne strani) potrošnikom sporočala, da so izdelki navedenih blagovnih znamk, ki so bili označeni z oznako: „Blokirana redna cena“ najcenejši v prodajalnah A. in B., ter jih potrošniki ne bodo našli ceneje pri konkurenčnih trgovinskih družbah kot so: C., D., F., G. in E.. Potrošnikom je glede cen teh izdelkov obljubila, da jim bo v primeru, če bodo v času trajanja ponudbe v prodajalnah primerjane trgovinske družbe našli enak izdelek po nižji ceni, razliko v ceni povrnila na A. kartico. V zvezi s tem je še navedla, da ponudba ne velja za izdelke, ki so vključeni v akcijo ali drugo cenovno promocijo. Med strankama je v predmetni zadevi zlasti sporno, ali je tožnica z besedilom oglasa in sloganom: „Nikjer ceneje“ tudi dejansko izkazala resnične navedbe glede višine cene za oglaševane izdelke, s tem, ko je jamčila, da so pri njej ti izdelki prodajajo po najnižji redni ceni. Sporno je, ali so v zadevi podani zakonski znaki dejanja NPP iz drugega odstavka 4. člena ZVPNPP, po katerem je NPP tista praksa, ki nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov. Za NPP štejejo tiste prakse, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP).
Prvostopenjski organ tožnici očita, da je bilo njeno oglaševanje predmetnih izdelkov z besedilom oglasa in sloganom: „Nikjer ceneje“, zavajajoče in da predstavlja zavajajočo poslovno prakso. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo med drugim tudi, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel in sicer glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Zavajajoče oglaševanje je predvsem tisto, ki pri povprečnem potrošniku ustvari napačen vtis o nekem, zanj pomembnem dejstvu, pred sklenitvijo posla. V konkretnem primeru je bilo za potrošnika pomembno dejstvo cena oglaševanega izdelka.
Glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki izhaja iz inšpekcijskih zapisnikov in listin v spisu, je prvostopenjski organ po presoji sodišča oglaševanje tožnice pravilno opredelil kot ZPP. Tožnica je tudi po mnenju sodišča z obravnavanimi oglasi s sloganom: „Nikjer ceneje“ navajala neresnične podatke glede cene nekaterih izdelkov. Prvostopenjski organ je v postopku od konkurenčnih trgovskih družb pridobil podatke (konto kartice za sporne izdelke, ki so po mnenju sodišča verodostojne listine) o cenah določenih izdelkov, po katerih so se prodajali ti izdelki v njihovih prodajalnah 22. 1. 2014 in 7. 4. 2014. Glede na predložena dokazila o cenah izdelkov pri teh konkurenčnih družbah, se je izkazalo, da imajo redne cene za obravnavane izdelke nižje, kot jih ima tožnica in sicer za naslednje izdelke: domača suha klobasa, pirin toast in pločevinke Coca Cole. Tožnica z ugovori in predloženo dokumentacijo v postopku ni uspela dokazati, da je obravnavane izdelke prodajala najceneje. Prav tako gre tudi po presoji sodišča za dejavnost tožnice, ki je s sloganom: „Nikjer ceneje“ oglaševala neresnične cene nekaterih svojih izdelkov skozi daljše obdobje. Sodišče se z dokazno ocene prvostopenjskega organa strinja.
Tožnica ugovarja, da bi lahko tržna inšpektorica kvečjemu prepovedala konkretno oglaševanje, v zvezi s katerim je ugotovila kršitev določb ZVPNPP, kot je npr.: „Domača suha klobasa, postreženo z dežele, 1kg“, na pa, da je generalno prepovedala uporabo slogana: „Nikjer ceneje“. Iz točke 1. izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila tožnici izrečena prepoved individualizirana in ne gre za generalno prepoved, kot to napačno meni tožnica. Z izpodbijano odločbo tožnici ni bilo generalno prepovedano uporabiti slogan „Nikjer ceneje“, marveč le uporaba tega slogana in oglaševanje izdelkov, ki naj bi jih tožnica prodajala po najnižjih cenah v primerjavi z rednimi cenami konkurenčnih trgovinskih družb, če takšna informacija dejansko ni resnična. Gre za povsem konkretno tožničino oglaševanje, ki ga je ugotovil inšpekcijski organ v predmetnem postopku. Drugače povedano, tožnici se prepoveduje oglaševanje z uporabo slogana: „Nikjer ceneje“, če njene navedbe glede najnižje redne cene obravnavanih artiklov v primerjavi z rednimi cenami konkurenčnih trgovskih družb ne ustrezajo dejanskemu stanju.
Tudi po mnenju sodišča iz pravilno ugotovljenega in v izpodbijani odločbi tudi obrazloženega dejanskega stanja ter listin upravnega spisa izhaja, da je tožnica večkrat navajala neresnične podatke glede cene nekaterih izdelkov, torej je šlo za tožničino poslovno prakso. Po presoji sodišča je s takšno poslovno prakso povzročila možnost oškodovanja potrošnika, ki je prišel v tožničino prodajalno zaradi zmotnih razlogov, pod vplivom tožničinega oglaševanja s sloganom: „Nikjer ceneje“. S tem je zavajala ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, da je sprejel odločitev, ki je sicer ne bi sprejel. Povprečen potrošnik je razumno obveščen, pozoren in pazljiv in se lahko za nakup artikla pri tožnici odloči prav zaradi oglaševane cenovni prednosti, ki jo obravnavani letak obljublja za ta artikel, ki ga tožnica oglašuje pod sloganom: „Nikjer ceneje“. Takšne informacije v zvezi s cenovno prednostjo pa tudi po presoji sodišča predstavljajo pomembno informacijo, ki lahko bistveno vpliva pri odločitvah povprečnega potrošnika za nakup izdelka.
Tožnica je v postopku in tudi v tožbi glede izdelka: „Pirin toast, pakirano, Žito, 200 g“ navedla, da ta izdelek v trgovini E. na dan popisa ni bil v prodaji. S tem v zvezi sodišče tožnici pojasnjuje, da ne gre očitek tožnici, da je navajala cene izdelka, ki ga ena od konkurenčnih trgovskih družb nima v prodaji, kot to ugovarja tožnica, marveč gre za ugotovitev inšpekcijskega organa, da tožničin slogan: „Nikjer ceneje“ ni vedno resničen, saj ta izdelek, ki ga tožnica uglašuje kot cenovno najbolj ugodnega, to dejansko ni, če ga nekatere konkurenčne družbe prodajo po nižjih rednih cenah.
Prav tako je neutemeljen ugovor, da gre za kršitev določb postopka, ker se upravna organa storila nista opredelila do celotne vsebine oglasa, zlasti do dela z navedbo: „V primeru, da v drugi maloprodajni trgovini v Sloveniji potrošnik najde enak izdelek po nižji ceni, bo tožnica povrnila razliko v ceni“. V danem primeru sta oba upravna organa preizkušala ali je tožnica s svojim oglaševanjem pod sloganom: „Nikjer ceneje“ dejansko izpolnila zakonske znake iz 4. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP (neresnične informacije glede cene), ki opredeljuje posamezne primere zavajajoče poslovne prakse. Tudi po presoji sodišča iz ugotovljenega dejanskega stanja v predmetnem postopku izhaja, da je tožnica z obravnavanim oglasom navajala napačne (neresnične) informacije glede cene določenih izdelkov in so tako bile njene navedbe glede cene nekaterih izdelkov tudi po mnenju sodišča neresnične, na kar ne vpliva drugi del tega oglasa oglasa.
V zadevi gre za inšpekcijski ukrep izdan v okviru pooblastili iz drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da je tožnica pri svoji poslovni praksi navajala neresnične podatke in tako njena praksa tudi po mnenju sodišča predstavlja NPP, zato je inšpekcijski organ v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZVPNPP izdal izpodbijano odločbo, s katero je prepovedal uporabo NPP, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.
Glede ugovorov tožnice o kršitvah, ki predstavljajo prekršek ter izrečeni globi, pa sodišče pripominja, da sta prekrškovni in upravni postopek dva povsem različna postopka. V upravnem postopku se izrekajo upravni ukrepi, ki so opredeljeni z materialnim predpisom, torej v danem primeru z ZVPNPP. V prekrškovnih postopkih pa se kot sankcije nalagajo globe, v skladu z zakonodajo, ki ureja prekrške. V danem primeru iz dejanskega stanja izhaja, da sta pravilno ugotovljeni obe predpostavki, ki morata biti podani, da se poslovna praksa šteje za NPP in sicer, da je takšna praksa zavajajoča (vsebuje napačne informacije, torej neresnična) in da je zaradi takšne poslovne prakse (načina oglaševanja) podana možnost oškodovanja potrošnikov (prvi odstavek 5. člena ZVPNPP).
Neutemeljen in povsem pavšalen je ugovor tožnice, da se je prvostopenjski organ opredelil zgolj do nekaterih dokazov, do drugih, ki so ugodni za tožnico, pa ne. Tožnica tudi neutemeljeno ugovarja, da prvostopenjski organ ni pojasnil razlogov, zaradi katerih predstavlja obravnavano tožničino oglaševanje NPP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe so jasno razvidni in tudi obširno obrazloženi razlogi, zaradi katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da gre pri obravnavanem oglaševanju tožnice za NPP. Glede na povedano je tudi neutemeljen ugovor tožnice, da izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni možno preizkusiti. Izpodbijana odločba ima po presoji sodišča vse elemente, ki jih mora vsebovati upravni akt na podlagi določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo prvega in četrtega odstavka 4. člena in prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.
Sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno in da so pravilni zaključki prvostopenjskega organa, da je omenjeno tožničino oglaševanje s sloganom: „Nikjer ceneje“ šteti za zavajujoče za povprečnega potrošnika. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil določbe ZVPNPP in tožnici pravilno izrekel ukrep prepovedi uporabe NPP na podlagi 12. člena ZVNPP.
Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.
Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.