Celotno besedilo

Jedro

Tožnica je potrošnikom v primeru zamude zaračunavala stroške opomina v znesku, ki je presegal višino zamudnih obresti, torej nesorazmerno visoko nadomestilo. Inšpektor je tako pravilno ugotovil obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja iz 12. alinee 24. člena ZVPot, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica kot prvostopenjski upravni organ pod 1. točko izreka tožnici prepovedala uporabo nepoštene poslovne prakse z izdajanjem opominov za neplačane obroke po zavarovalnih pogodbah iz življenjskega in premoženjskega zavarovanja, sklenjenih z zavarovalci - fizičnimi osebami, potrošniki, ker znesek opomina v višini 4,36 EUR, ki je določen v Pravilniku o stroških opomina v zavarovalnici A. in prilogi k Pravilniku o stroških opomina v zavarovalnici A. z dne 6. 12. 2005 povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ter tožnica na ta način uporablja nepošteno poslovno prakso, ki je agresivna; pod 2. točko izreka je odločila, da prepoved uporabe nepoštene poslovne prakse, navedene pod 1. točko izreka, velja dan po prejemu odločbe in pod 3. točko izreka je odločila, da posebni stroški niso nastali.

V svoji obrazložitvi navaja, da je pri tožnici dne 22. 1. 2013 opravila inšpekcijski nadzor v zvezi z višino stroškov opomina. Nadaljevanje inšpekcijskega nadzora je opravila dne 23. 1. in 25. 1. 2013 v odsotnosti tožnice, vendar je bila le-ta z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora seznanjena in pozvana, da se o ugotovitvah lahko izjasni, izjave pa ni podala. Pri inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnica sklepa zavarovalne pogodbe za življenjska in premoženjska zavarovanja z zavarovalci - fizičnimi osebami, potrošniki. Sestavni del zavarovalnih pogodb so Splošni pogoji za zavarovanje. V splošnih pogojih, ki jih zavarovalec prejme, višina stroškov opomina ni določena. Tožnica ima sicer izdelan Pravilnik o stroških opomina (Pravilnik) in Prilogo k Pravilniku (Priloga), z vsebino katerih pa zavarovalec ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni seznanjen. Skladno s Pravilnikom in Prilogo je višina stroškov opomina sestavljena iz poštne pristojbine in osnovnega zneska opomina, ki je sestavljen iz več postavk in predstavlja dejanski znesek nastalih stroškov ob pošiljanju opominov, pri čemer osnovni znesek kot postavke sestavljajo tisk in pakiranje pisemske pošiljke do 20g, stroški dela (dodatne obdelave in priprave dokumentov strokovnih oddelkov za stranke, ki so neplačniki tekočih premij) in stroški upravljanja. Ob inšpekcijskem pregledu je bilo pregledanih 5 naključno izbranih opominov in opravljen izračun zamudnih obresti. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica v vseh primerih zaračunala stroške opomina v znesku 4,36 EUR, čeprav zakonite zamudne obresti v nobenem primeru niso bile enake ali višje od 4,36 EUR. Sklicuje se na določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). Po določbi drugega odstavka 27.a člena ZVPot stroški opomina ne smejo presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina in tudi ne višine zamudnih obresti. V konkretnem primeru je tožnica z določitvijo „opomina“ v Splošnih pogojih poslovanja zaobšla določbo 27.a člena ZVPot. Enostransko je določila pogodbeni pogoj, ki je bistven za pogodbeno razmerje. Potrošnik ob sklenitvi pogodbe ni seznanjen z višino opomina, temveč je o tem seznanjen šele ob prejemu opomina. Ker se obračunani stroški opomina pošiljajo neplačnikom, se stanje neplačanih terjatev v primeru zamude knjiži kot negativen saldo, s tem pa tožnica povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Potrošniki so šibkejša stranka in ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ne morejo spremeniti ali dogovoriti nižjega zneska opomina, ker s Pravilnikom in njegovo Prilogo, v katerih so stroški opomina specificirani, niso seznanjeni. Stroški opomina pa tudi ne smejo presegati višine zamudnih obresti. Določbe ZVPot je treba razlagati strožje v primerjavi s splošnimi določbami Obligacijskega prava. Obligacijski zakonik (OZ) dopušča višjo obrestno mero, če je predpisana s posebnim zakonom. V prvem odstavku 27. a člena ZVPot pa je jasno določeno, da se v primeru zamude ne sme dogovoriti o uporabi višjih zamudnih obresti, kot jih določa OZ. V obravnavanem primeru je opomin šteti kot pogodbeni pogoj, saj je v Splošnih pogojih sicer določen, ni pa znana njegova višina, zato je tak pogoj do potrošnika nepošten. Ker sporen način obračunavanja stroškov opomina presega pričakovanja potrošnika in le-tega prisili, da plača znesek opomina, gre s strani tožnice za dejanje agresivne poslovne prakse. Gre za nepošten pogodbeni pogoj, kot je določeno v 12. alinei tretjega odstavka 24. člena ZVPot. Nepošten pogoj pomeni tudi nepošteno poslovno prakso. Praksa tožnice pa je tudi agresivna, saj tožnica na opominih, ki jih pošilja potrošnikom, ki so v zamudi s plačili, uporablja prikrito grožnjo, z vsebino, da bo potrošniku po preteku roka v skladu s tretjim odstavkom 937. člena OZ prenehalo zavarovalno kritje, kar pomeni, da kot zavarovalnica ne bo obvezna poravnati nadomestila škode v primeru škodnega dogodka in da bo po preteku 30 dni od prejema opomina enostransko razdrta zavarovalna pogodba brez odpovednega roka. Na obvestilu je kot rok za plačilo naveden rok 30 dni po prejemu obvestila, na položnici pa je kot rok plačila naveden rok „takoj“. Potrošnik tako ne ve, kateri rok je zanj zavezujoč. Glede na vse navedeno je bilo tožničino ravnanje šteti za agresivno in s tem za nepošteno poslovno prakso, zato ji je bilo treba, v skladu z določbo drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, uporabo takšne prakse prepovedati.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Z odločitvijo prvostopenjskega organa se strinja, prav tako tudi z razlogi, s katerimi je prvostopenjski organ svojo odločitev utemeljil. Nepošteni pogodbeni pogoji so v prvem odstavku 24. člena ZVPot določeni alternativno, kar pomeni, da zadostuje že ugotovitev obstoja enega od njih. Zato se organ ni podrobneje ukvarjal s pritožbenimi navedbami v zvezi z obstojem pogoja po 4. alinei istega člena, da pogodbeno določilo ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Meni tudi, da gre v obravnavani zadevi dejansko za tožničin poskus zaobida zakonske obveznosti iz drugega odstavka 27.a člena ZVPot, ki jo je treba razlagati restriktivno v smislu varstva potrošnikov. To pomeni, da je varstvo pravic potrošnikov zagotovljeno tudi v primeru zamude plačila in da se v tem primeru kot strošek opomina ne sme zaračunavati več, kot so dejanski stroški izdelave in pošiljanja opomina, hkrati tudi ne več kot znašajo zamudne obresti. Zavarovalec mora biti seznanjen o tem, koliko bo plačal za opomin. Ker zavarovalec ob sklenitvi pogodbe s tem ni bil seznanjen, je tak pogodbeni pogoj treba šteti za nepošten, način tožničine poslovne prakse pa šteti kot agresivno poslovno prakso. Tožnica pri izdajanju opominov, z vsebino, kot jo navaja v opominu, ob sklicevanju na določbe OZ, uporablja prikrito „grožnjo“, zaradi katere je svoboda izbire ali ravnanja potrošnikov bistveno zmanjšana in potrošnik račun, s katerim so mu zaračunani stroški opomina, običajno plača takoj.

Tožnica v tožbi navaja, da pri sklepanju takšnih zavarovalnih pogodb kot je obravnavana, splošni pogoji za zavarovanje niso sestavni del pogodbe, ker ima za posamezne vrste premoženjskega in osebnega zavarovanja različne splošne pogoje. Tako iz obrazložitve ni jasno, na katerih splošnih pogojih poslovanja temelji odločitev izpodbijane odločbe, da naj bi tožnica zaobšla določbo 27.a člena ZVPot, po kateri stroški opomina v primeru zamude plačila potrošnika, ne smejo presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina. Zato je bistven odgovor na vprašanje ali je zaračunavanje stroškov opomina v višini 4,36 EUR višina, ki presega dejanske stroške izdelave in pošiljanja opomina. Izpodbijana odločba pa se v obrazložitvi ukvarja zgolj z dejstvom, da zapadle zamudne obresti teh stroškov opomina ne dosegajo. Tožnica z naključno pregledanimi opomini od zavarovalcev ni zahtevala plačila zakonskih zamudnih obresti, temveč samo stroške opomina. Določitev dolžnosti plačila opomina v zavarovalni pogodbi ne pomeni nepoštenega pogodbenega pogoja v smislu 12. alinee 24. člena ZVPot, niti ni izpolnjen pogoj iz 1.alinee citiranega člena, saj ni podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, niti takšno določilo ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Tudi zaračunani strošek opomina, ki glede zneska ni opredeljen v zavarovalni pogodbi, ne pomeni nepoštene poslovne prakse, ker je njegova višina v skladu z opredelitvijo iz 27.a člena ZVPot. Prav tako ne gre za nepošteno poslovno prakso v smislu ZVPNNP, ker zavarovalec ob sklenitvi pogodbe naj ne bil seznanjen z višino stroškov opomina. Tudi ne gre za agresivno poslovno prakso v smislu ZVPNPP. V obvestilu o zapadlosti zavarovalne premije navedeni 30-dnevni rok pomeni samo nastanek določenih pravnih posledic ob neplačilu premije v tem roku, ne pomeni pa drugačnega roka zapadlosti sicer zapadle, a neplačane zavarovalne premije. Zato je v bančnem nalogu za plačilo te premije kot sestavnem delu obvestila naveden rok „takoj“, saj bi v opominu (oziroma obvestilu) naveden drugačen rok od roka „takoj“ pomenil, da zavarovalnica ne bi mogla uveljavljati svojih pravic iz 937. člena OZ. Zato tako pošiljanje opominov zavarovalnice zavarovalcem s citirano vsebino ne more pomeniti agresivne poslovne prakse, saj ne izpolnjuje nobenega od v zakonu opredeljenih definicij agresivne poslovne prakse. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tržne inšpektorice, s katero je le-ta tožnici izrekla inšpekcijski ukrep po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP. Po tej določbi pristojni organ tržne inšpekcije podjetju z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.

Nepošteno poslovno prakso opredeljuje 4. člen ZVPNPP. Prvi odstavek tega člena določa, da so nepoštene poslovne prakse prepovedane pred, med in po sklenitvi posla. Po prvi alinei drugega odstavka 4. člena je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena. Po četrtem odstavku navedenega člena so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne. Opredelitev agresivne poslovne prakse je podana v 8. členu ZVPNPP. Po navedenem členu se poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

Nepošten pogodbeni pogoj urejata 23. in 24. člen ZVPot. Po 23. členu ZVPot podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Pogodbeni pogoj je nepošten, če ima vsebino iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot in povzroči eno od posledic, ki jih opisuje prvi odstavek 24. člena ZVPot in sicer : če v škodo potrošnika povzroči znatno neravnovesje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; če povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; če povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tiste, ki jo je potrošnik pričakoval ali če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Iz ugotovitev upravnega postopka nesporno izhaja, da potrošniki ob sklenitvi zavarovalne pogodbe prejmejo Splošne pogoje poslovanja kot sestavni del zavarovalne pogodbe, v katerih je opomin sicer določen, ni pa določena njegova višina. Višina opomina je določena v Pravilniku in Prilogi, s katerima pa potrošnik ob sklenitvi pogodbe ni seznanjen. Stroški opomina so bili v vseh naključno izbranih primerih zaračunani v višini 4,36 EUR, čeprav zakonite zamudne obresti za posamezni zapadli obrok v nobenem primeru niso bile enake temu znesku ali višje od tega zneska. Potrošniki so za višino stroškov opomina izvedeli ob prejemu opomina. Na slednjem je v vsebini obvestila o zapadli premiji, z opozorilom na posledice, ki bodo nastopile v primeru neplačila, kot rok za plačilo naveden 30-dnevni rok, na sami položnici pa je kot rok plačila naveden rok „takoj“.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna. Ker je tožnica potrošnikom v primeru zamude zaračunavala stroške opomina v znesku 4,36 EUR, to je v znesku, ki je presegal višino zamudnih obresti, torej nesorazmerno visoko nadomestilo, je tožena stranka pravilno ugotovila obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja iz 12. alinee 24. člena ZVPot, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Pravilno je ugotovila tudi, da gre pri tožnici, ki v primeru zamude plačila zaračunava stroške opomina, ki presegajo višino zamudnih obresti, za nedovoljen poskus zaobida določbe 27.a člena ZVPot, po kateri stroški opomina ne smejo presegati dejanskih stroškov izdelave opomina in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti. Ker potrošniki niso vedeli, da so stroški opomina stroški zaradi zamude pri plačilu, so bili prisiljeni, da stroške opomina plačajo. Na podlagi navedenih ugotovitev je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno ocenila, da je takšna poslovna praksa tožnice nepoštena v smislu določbe 4. člena ZVPNNP, ker njeno ravnanje nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljalo ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. Prav tako je pravilno ocenila, da poslovna praksa tožnice z navedbo posledic, ki naj bi nastopile v primeru neplačila, pri čemer ni jasno v katerem roku mora potrošnik plačati račun, s katerim so mu zaračunani stroški opomina, pomeni agresivno poslovno prakso v smislu določbe 8. člena ZVPNNP, ker potrošnika, ki ne ve, kateri rok je pravi, prisili, da račun plača takoj. Glede na navedeno je pravilen zaključek tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da tožnica z izdajanjem opominov za neplačane obroke po zavarovalnih pogodbah, sklenjenih s potrošniki, z zneskom opomina v višini 4,36 EUR, povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ter na ta način uporablja nepošteno poslovno prakso, ki je agresivna. Po presoji sodišča je zato tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo in tožnici pravilno in zakonito izrekla inšpekcijski ukrep po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP.

Tožbeni ugovori so ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.